Južno Tirolsko čutiti in razumeti by redakcija Nedelja

JUNIJ 16

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

POTOPISNA

Južno Tirolsko čutiti in razumeti

DRUG POGLED NA DEŽELO, KI NAS JE OČARALA OB JUBILEJNEM POTOVANJU © IDM Südtirol / Clemens Zahn

N a š i

g os t i t e l j i

J už ne m

Tiro

Sonntagsblatt in Nede imata veliko skupnega

UVODNIK HANZI TOMAŽIČ

GLAVNI UREDNIK

Gemeinsam - skupno

ment – im Postabonne Nr. 46) SpA – Versand Poste Italiane in Ges. 27/02/2004 Bozen (abgeändert 1, CNS Art. 1, Komma ges. Dekr. 353/2003

80. Jahrgang, 1,40 Euro

Nr. 13

83. Jahrgang, 1,70 Euro

ent – im Postabonnem 46) Nr. SpA – Versand Poste Italiane in Ges. 27/02/2004 (abgeändert / TAXE PERCUE ges. Dekr. 353/2003 TASSA PAGATA 1, CNS Bozen, Art. 1, Komma

Nr. 25

85. Jahrga ng, Nr. 3 1,90 Euro 82. Jahrgang, Nr. 8 1,60 Euro

Poste Italiane SpA – Versand im Postabonnement – ges. Dekr. 353/2003 (abgeändert in Ges. 27/02/2004 Nr. 46) Art. 1, Komma 1, CNS Bozen, TASSA PAGATA / TAXE PERCUE

28. März 2010

Brixen g der Diözese Bozen-

23. Juni 2013

Kirchenzeitung

Kirchenzeitun

Brixen der Diözese Bozen-

Kirchenze

itung der

Kirchenzeitung der Diözese Bozen-Brixen

Zum Abschluss

öht Über alles erh nur so zum Spaß

Ehrung Vatikan

Papst geißelt Pädophilie

haltbar bis: 14/02/2012

Kathoan die irischen In einem Brief Papst von „krimiliken schreibt der Seite 5 nissen. nellen“ Vorkomm

eč ko mesec dni po jubilejnem potovanju na Južno Tirolsko obisk pri prijateljih in očarljive naravne lepote še vedno odmevajo v naših srcih in mislih. Od bralk in bralcev, ki so bili z nami, smo na uredništvu prejeli kopico navdušenih odmevov, pa tudi iz Južne Tirolske smo slišali podobne odmeve. Na prvem mestu od škofa Iva Muserja samega, ki nam je poslal Zbornik s pomenljivim naslovom »Gemeinsam«. V njem lastnoročno še enkrat zatrjuje to, kar nam je povedal osebno: manjšine niso problem, temveč bogastvo, ki ga moramo ceniti in pospeševati. To je tudi naloga naše Cerkve!

o držo smo pri obisku čutili pri vsakem srečanju na našem štiridnevnem potovanju. »Gemeinsam – skupno« naj bi bilo tudi geslo pospešenega sodelovanja in srečavanja z južnotirolskimi prijatelji, saj si tako lahko najdemo nekaj njihove samozavesti in zdravega odnosa med tradicijo in odprtostjo za novo. S pričujočo prilogo smo hoteli zato še poglobiti nekaj vidikov rajže. Kako se sodelovanje obrestuje tudi z gospodarskega vidika, pa lahko razberete iz nekoliko večjega reklamnega dela. 2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

erhält für die Die Kirchenzeitung ionen den Serie über Depress Seite 7 Preis 2010 Cultura-Socialis-

Was ist Heimat? irol Wie sehr ist Südt at? Einwanderern Heim

Raus aus dem Müll! Lebensmittel sind zum Essen da.

Ein „Sonntagsblatt“-E xtra über Verschwenden, Verwenden, Vernichten von Lebensmitteln.

“

„Sonntagsblatt ausgezeichnet

der 51-teiligen Serie

Heimat in der Fremde

nicht etwa en Ernst! Erniedrigt, aber sondern im blutig lisch erniedrigt, oder bloß symbo sam bis zu nicht etwa gehor Tod! Gehorsam, aber gehorsam bis zum Grad, sondern , Kreuz einem gewissen dem nur erhöht auf Welt. Erhöht, aber nicht es gibt auf der t über alles, was sondern erhöh

Seiten 15 bis 18

Sternsinger für Osttimor

Wasser für Maquili Das „Sonntagsblatt“ stellt Projekte vor, die mit Geldern aus der Sternsingeraktion finanziert werden. Seite 10

Deutschland

Der Motor der Wirtschaft Europa und der Euro in der Krise – doch Deutschlands Wirtschaft boomt. Mehr dazu auf Seite 20

erkveni časopis škofije BozenBriksen »Katholisches Sonntagsblatt« ima veliko skupnega z našo Nedeljo. To se začenja že z zgodovino. Pravzaprav ima list isto rojstno leto kot pa Nedelja, saj so načrtovali, da bo prva številka izšla za božič leta 1926. Številka je bila že natisnjena, pa so v tiskarno v Briksnu vdrle fašistične tolpe in ukradle celotno številko. Tako je prva številka Sonntagsblatta izšla šele v prvi polovici leta 1927. Sploh so bili v teh letih težki časi, saj so leta 1925 prepovedali vsakršen nemški tisk in šele v dolgotrajnih pogajanjih je takratnemu škofu Johannesu Rafﬂu uspelo v Rimu dobiti dovoljenje za tiskanje cerkvenega časopisa. V prvih letih je časopis izhajal na osmih straneh in poleg nabožnega branja je Sonntagsblatt objavjal predvsem narodopisne prispevke. V politiko se niso spuščali, tako v časopisu tudi ni bilo razprav o

xtra „Sonntagsblatt“-E 18 Seiten 15 bis

Interreligiöser

Dialog

Wird Europa islamisch?

Interesse müssen Auch im eigenen ionen verstärkt die großen Weltrelig Seite 5 suchen. Zusammenarbeit

USA rüsten Rebellen

auf

Syrien-Konﬂikt weitet sich aus geht mit der Barack Obama ein von Syriens Rebellen Unterstützung Seite 23 Risiko ein. unkalkulierbares

Opfer von RIA 8. Jänn Krieg und Terro r: NIGE er 2015 Tote • PARIS 7. , Massaker, 2000 schlag Jänner „Cha 2015, An• UKR AINE rlie Hebdo“, 4700 Tote April 2014 bis Jänn17 Tote 2014, Krieg• AFGHANISTAN er 2015, • PAKISTAN, mindestens 100. 2001 bis 000 Tote 2001 bis mindesten 2014, Krieg 2011 bis s 63.000 Tote , 2014, Bürg • SYRIEN tens 150. 000 Tote erkrieg, mindesvember • KENIA 2014 Tote • MEX , Überfall auf 22. NoBus, 28 IKO 26. Massake Septemb r • ISRAEL/Pan Studenten, er 2014, gust 2014 ALÄSTINA Juni 43 Tote , bis Krieg um AuTote • Gaza, 2000 CHINA 1. März saker am 2014 LAND 29. Bahnhof, 29 Tote , Masattentat, Dezember 2013 • RUSS, Bomben17 Tote ril 2013 • , Anschlag BOSTON 15. Ap3 Tote • NORWEG auf Marathon Amoklau , EN 22. f Juli 2011 • MARRAK Anders Breivik, , 77 Tote benansch ESCH 28. April 2011, Bom lag, 17 11. Juli 2010 Tote • UGANDA , Attentat KAU 29. März 2010 , 76 Tote • MOS Metro, , Anschlag 40 auf 2006, Bom Tote • MUMBAI bens 11. Juli erie, DON 7. Juli 2005 209 Tote • LON tate auf , U-Bahn, Selbstmordatten11. März 56 2004, Zuga Tote • MADRID • BALI 12. ttentat, Oktober 2002, Bom 191 Tote 202 Tote • benserie, ber 2001 NEW YORK 11. , tens 3000 Terroranschläg Septeme, Mensche Tote ... und alle mindesn, die weiteren jährlich ror und Krieg Gewalt zum Opfe , Terr fallen.

GEM

er verheere nde Terro die Redaktion ranschlag von Paris des „Katholis veranlasste in einer unvo chen Sonn llständigen tagsblattes“ wie viele Aufstellung dazu, Menschen bewusst zu in den verg Terror und machen, angenen Gewalt zum 15 Jahren Opfer gefa Krieg, llen sind.

opciji za nemški rajh, kjer so se morali Južni Tirolci po pogodbi diktatorjev Hitler in Mussollini odločiti, ali zapustijo domovino ali pa bodo izpostavljeni asimilaciji. Klub temu so med vojno fašistične oblasti potem prepovedale časopis. Po vojni je začel ponovno izhajati, nekoliko v manjšem formatu in v večjem obsegu. Pa še eno podobnost ima z Nedeljo: povojni Sonntagsblatt so urejevali do leta 1993 duhovniki in dolgoletnega glavnega urednika Josefa Innerhoferja lahko nekoliko primerjamo z Jožetom Kopeinigom. Leta 1993 so glavno odgovornost za časopis prevzeli laiki, pet let je bil glavni urednik Martin Lercher, od leta 1998 pa urejuje list Walther Werth, ki je bil prej kulturni urednik pri Dolomiten, osrednjem časopisu Južne Tirolske. On je odprl časopis tudi za politične, gospodarske in kulturne teme, poleg osrednjega poslanstva pisanja o du-

PRI LADINCIH IN V PUSTRIŠKI DOLINI

Europeada 2016 Med 18. in 26. junijem 2016 bo na Južnem Tirolskem potekala Europeada, mednarodno nogometno prvenstvo evropskih narodnostnih manjšin. Team Koroška/Kärnten - nogometno reprezentanco koroških Slovencev pod okriljem Slovenske športne zveze - vodi

Diözese Boze n-Br

ixen

19. Februar 2012

selektor Marijan Velik, športni direktor je Marko Loibnegger. Izbrano vrsto sestavljajo slovensko govoreči nogometaši-amaterji, ki igrajo v raznih koroških klubih od regionalne lige do 1. razreda. Vse tekme bodo v živo na ogled po spletu: www.europeada.eu

l s k e m

TRI VPRAŠANJA

elja

GLAVNEMU UREDNIKU WALTHERJU WERTHU

ent – im Postabonnem 46) Nr. SpA – Versand Poste Italiane in Ges. 27/02/2004 (abgeändert / TAXE PERCUE ges. Dekr. 353/2003 TASSA PAGATA 1, CNS Bozen, Art. 1, Komma

11 Jahrgang, Nr.

84. 1,80 Euro

Poste ges. Dekr. Italiane SpA – Versand Art. 1, Komma 353/2003 im (abgeän 1, CNS Bozen, dert in Ges.Postabonnemen t– 27/02/2004 TASSA PAGATA Nr. 46) / TAXE PERCUE

16. März 2014

Kirchenzeitung

Brixen

der Diözese Bozen-

18. Jänne

r 2015

Er kam, sah und veränderte Ein Jahr Papst

EMEINSAM GEGEN

E R R OR

Franziskus

Seite 20

Philippinen Heilfasten

Ein neues Lebensgefühl

ie bietet in der Die Cusanus-Akadem Ein Fastenwoche an. Fastenzeit eine Seite 7 t auf Erfahrungsberich

Tod und Hoffnung

den hat ein Sturm auf Vor vier Monaten n getötet. 6000 Mensche Philippinen über 10/11 auf den Seiten Was seither geschah

Levo: Naslovnice Sonntagsblatta so prejele že vrsto evropskih nagrad za časopisno oblikovanje. Desno: Walther Werth nam je bil pri našem jubilejnem potovanju več ko gostitelj, prijatelj po srcu in duši namreč.

hovnosti in verskih temah se najde v časopisu vedno več napotkov za življenje. Posebno pozornost pri Sonntagsblattu posvečajo lepi obliki, pri čemer so znani za izredno dobro oblikovane naslovnice. Celih deset nagrad so s tem odnesli za časopisni dizajn »European Newspaper Award«. Pri časopisu so zaposleni štirje uredniki, izdajatelj pa ni – tako kot pri nas – škofija oz. pastoralni urad, temveč katoliška založba Athesia v Boznu. Posebej zanimiv projekt v zadnjem času je bil film o časopisu Sonntagsblatt: filmska avtorica Astrid Koﬂer je uredništvo spremljala skozi leto in spraševala urednike, bralce, sodelavce in tako je nastala gotovo najbolj zanimiva in sodobna dokumentacija, kako danes nastaja sodobni cerkveni časopis.

KAT. DOM PROSVETE SODALITAS

Kulturno potovanje na Južno Tirolsko Od četrtka, 11. maja do nedelje, 14. maja 2017 Točnejši program bo objavljen v naslednjem Dialogu.

Ali se vaš časopis Sonntagsblatt razlikuje od drugih avstrijskih cerkvenih listov? Cerkveni časopis škoﬁje Bozen-Briksen je nekoliko obširnejši in vsebinsko nekoliko širši kot primerljivi avstrijski cerkveni listi, saj poleg cerkvene tematike skušamo pokrivati tudi družbeno-politične in socialne aspekte. Manjšinsko vprašanje kot tako ne igra posebne vloge, ker imamo na Južnem Tirolskem razvejano medijsko ponudbo, ki izčrpno poroča o manjšinski tematiki. Kako je z bralci? Čutite tudi vi krizo tiskanih medijev in kako se soočate z izzivi, ki jih prinaša internet? Na žalost tudi naša naklada iz leta v leto pada, kljub temu je Sonntagsblatt z okrog 12.000 tiskanimi izvodi največji tednik na Južnem Tirolskem. Ne moremo pričakovati, da v času, ko število obiskovalcev nedeljskih bogoslužij tudi pri nas pada in je Cerkev v defenzivi, narašča število naročnikov. Če kolikor toliko držimo naklado, je to že uspeh. Mlajše bralke in bralce lahko nagovorimo le z aktualnimi temami o družbenih, političnih pa tudi cerkvenih vprašanjih. Seveda je vse skupaj stvar pristopa: ali znamo temo prikazati tako, da imajo ljudje občutek, da je to del njihovega življenja? Ali smo dovolj (samo)kritični? Navsezadnje tudi oblika in fotograﬁje danes veliko štejejo. V Avstriji se veliko govori o Južnem Tirolskem, predvsem o meji na prehodu Brenner. Kako to občutijo Južni Tirolci? Res je, da je meja na Brennerju izrednega pomena za našo skupnost. Navsezadnje je postala simbol, da smo bili ločeni od ostale Tirolske. Od leta 1960 do leta 1980 smo to mejo občutili zelo boleče: močna pristotnost policije in stroge kontrole so zaznamovale to točko. Ko sta prišla skupna Evropa in Schengen, smo na to mejo polagoma pozabili. Nismo si mogli predstavljati, da bo nekoč spet prišlo do debate o kontrolah, o vojski na meji, o žicah in ograjah. Če se bodo uresničili načrti o strogi meji, to ne bo samo v škodo Južne Tirolske in Avstrije, temveč cele Evrope – saj je zdaj Brenner simbol odprte in svobodne Evrope.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

cerkev na južnem tirolskem

”

Škof Ivo Muser

dobesedno

”

Bogastvo, ne problem: škof Ivo Muser z udeleženci jubilejnega potovanja Nedelje

O zgodovini škofije

mnogi duhovniki so šli kot misijonarji po svetu.

kofija Bozen-Briksen je na eni strani zelo stara škofija, na drugi strani pa zelo mlada. Vse se je začelo v 5. stoletju, v vasi 10 kilometrov južno od Briksna, v Säbnu. To je bila praškofija in do pred 50-imi leti Južna Tirolska, kot jo poznamo danes, ni bila enotna škofija. En del je spadal pod škofijo Trient, en del v škofijo Chur. 53 let imamo zdaj enotno škofijo, ki obsega okrog 500.000 prebivalcev, od tega sta dve tretjini nemško govoreči, ena tretjina pa je italijansko govoreča. Posebnost so Ladinci, ki so naseljeni v dveh dolinah, Gardatal in Grödnertal. Od površine smo največja škofija Italije, seveda predvsem zaradi našega skorajda nenaseljenega gorovja.

O meji na Brennerju

O dvojezičnosti

O vlogi trijezične škofije

Mi smo večjezična škofija in narodne skupnosti so naše posebno bogastvo, kljub temu je prav, da se počutimo kot ena škofija. Doslej smo imeli dva generalna vikarja, eden je bil za italijansko govoreče, drugi pa za nemško govoreče in Ladince. To smo zdaj spremenili in bo za nas vse izziv, kako se bomo znašli z novo situacijo. Pri zadnji škofijski sinodi je lahko vsak od teh treh jezikovnih skupnosti govoril v svojem jeziku. Moja želja je bila, da bi pri tem izhajali brez simultanih prevajalcev. Tudi če ne znajo vsi aktivno govoriti, je pomembno, da vsaj drugega razumeš. Zelo mučno je, če se iste stvari podvajajo. Odločilno pa je, da vsak začuti: mene cenijo takšnega, kot sem. In ne da imaš občutek, da te pač prenašajo in ti včasih dajo kakšen košček miloščine, da je potem mir.

O duhovniškem naraščaju

Eden največjih izzivov je povprečna starost naših duhovnikov, ki znaša 69 let. Vsak si lahko izračuna, da bomo v naslednjih letih pred izrednimi izzivi, kako ravnati s to situacijo. Za nas je to seveda posebej težko, saj smo ves čas imeli dovolj duhovniškega in redovniškega naraščaja,

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

Prehod na Brennerju je posebnega simbolnega pomena. Tu se kažejo vse naše rane, ki sta jih naši državi povzročila nacionalsocializem in fašizem. Če bi zdaj tukaj spet začeli graditi meje, zidove, ograje, potem bi to pomenilo izničenje napredkov, za katere smo potrebovali desetletja in ki so nas vodile v srečen položaj, da meje na Brennerju nismo več občutili kot tako. In ob marsikakšnem glasu iz avstrijske politike sem pomislil – vidiš, vseeno smo jim. Ne bi pa rad tega problema preveč izpostavil, večji izziv in vprašanje so humanitarna katastrofa in izzivi emigracijskih tokov, ki jih ne smemo izgubiti izpred oči. Za našo škofijo potrebujemo pogled v tri smeri. Najprej pogled na sever, v Avstrijo, torej tja, kjer je naš skupni kulturni prostor in kraj skupne zgodovine, potem pogled na jug in potem pa pogled na nas same. Ne v smislu samo-ogledovanja, temveč da bi se v večji meri zavedali našega poslanstva, ki ima veliko opraviti z našo naravno lego in z našo zgodovino. Mi smo v vlogi posredovalca med severom in jugom. In v italijanski škofovski konferenci večkrat doživljam, da nas poslušajo in da dostikrat prav dob ro razumejo, da so pri nas nekatere stvari drugačne. In če to dosežemo, je že veliko. Hkrati pa sem tudi član avstrijske škofovske konference, sicer brez pravice glasovanja. Kljub temu je pomembno, da smo del te skupnosti.

O Ladincih

Ob Ladincih se pokaže, kakšno je naše razumevanje za manjšine. Po številu so primerljivi z vami koroškimi Slovenci. Jasno je, da mora vsak škof znati nemško in italijansko, ladinsko pa ni nujno. Pomembneje je, da ima pravi senzorij za manjšine in zna izraziti priznanje narodni skupnosti.

V Škofiji Bozen-Briksen se na duhovniški poklic pripravlja Peter Kočevar iz Slovenije

»Nikamor se mi ne mudi« Kako izgledajo dnevi, ko lepim presenečenjem ni ne konca ne kraja? Ta občutek dobro poznamo udeleženci Nedeljinega izleta na Južno Tirolsko. Eno izmed teh presenečenj je bilo srečanje z bogoslovcem Petrom Kočevarjem. Na svoji poti iz bogoslovja Briksen v Meran, kjer je imel kot organizator počitnic za otroke sestanek s starši, se je vmes ustavil v Boznu samo za to, da bi pozdravil našo skupino, pridružil se nam je tudi na slavnostni večerji. Peter Kočevar je odraščal na podeželju, na skrajnem jugu Spod nje Štajerske v župniji Brestanica (Rajhenburg). »V družini nas je sedem otrok, jaz sem drugi po vrsti. Naše družinsko življenje lahko povzamem kot: skupno delo, skup na molitev in praznovanje. Največ praktičnih življenjskih nasvetov, ki so se mi za vedno vtisnili v srce, sem dobil od že pokojne mamice Marije, ki je tragično preminula pred letom in pol. Po osnovni šoli na Blanci sem šolanje nadaljeval na salezijanski Gimnaziji Želim lje. Imel sem željo postati krajinski arhitekt. V Želimljah sem pri salezijancih začutil poklicanost, da bi svoje življenje popolnoma posvetil Bogu in ljudem. Po končani gimnaziji sem vstopil v red salezijancev in pričel s študijem teologije. Po opravljenem noviciatu v Italiji in prvih začasnih zaobljubah sem vedno bolj spoznal, da mi redovno življenje ni pisano na kožo,« pripoveduje 27-letni Kočevar o lepih in težkih trenutkih svojega življenja. Želja po novih dogodivščinah in spoznavanju novih ljudi, hkrati pa želja po distanci, da bi lahko bolje sprejel odločitev za svojo prihodnost, ga je prek poznanstva iz salezijanskega noviciata popeljala na Južno Tirolsko, kjer ga je v Meranu sprejela družina Wegleiter, pri kateri je prebival. Podal se je na pot priprave na duhovništvo. »Nato sem nadaljeval študij teologije v Briksnu in se naučil nem-

ščine. Kot študent sem imel možnost spoznati deželo Južno Tirolsko in Škofijo Bozen-Briksen ter njeno vlogo mostu med germanskim in romanskim svetom. V bogoslovje v Briksnu sem vstopil popolnoma »neodvisno«. Vse poti glede prihodnosti so ostale odprte. Sprejeli so me takšnega, kot sem in mi pokazali veliko zaupanja. Ravno slednje je bilo odločilno, da sem se lahko dobro vključil v življenje škofije in sem se marca letos odločil, da v škofiji tudi ostanem.« Kaj ga je tako navdušilo? Pravi, da zlasti vključenost laikov v življenje kr-

ščanskih skupnosti in vloga Cerkve pri »tlakovanju« prihodnosti v sožit ju med različnimi kulturami in narodi. »Cerkev je v tej deželi, ki je bila še pred nekaj desetletji politično razdvojena in kjer je še v osemdesetih letih prišlo do terorističnih napadov, simbol sožitja med nemško, italijansko in ladinsko govorečim prebivalstvom. Do sedaj je ta vloga pripadala le škofu, kajti od generalnega vikarja do Caritas so bili vsi uradi v Cerkvi dvojni. Sinoda, ki smo jo zaključili decembra lani, nam je utrla pot v prihodnost medsebojnega sodelovanja in obogatitve, kar pomeni, da bodo od sedaj naprej vsi ura-

di v škofijskem ordinariatu združeni, več sodelovanja pa si želimo tudi med samim ljudstvom.« O uporabi jezikov Peter Kočevar pripoveduje, da je pri pontifikalni maši v stolnici vedno eno berilo, ena tretjina prošenj in nekaj stavkov pridige v ladinščini. Tega jezika se želi naučiti tudi sam. Bogoslovno semenišče je dvojezično, nemško-italijansko. Kako to poteka v praksi: »Vsak dan se uporablja drug jezik. V tem jeziku se pogovarja in moli. Le na tak način ustvarjamo skupno pot v škofiji. Dvojezičnost pa je bila do sedaj glavni razlog, da kljub majhnemu številu bogoslovcev (4), nismo odšli v drugo večje bogoslovje. Sam trenutno zaključujem študij v Briksnu, zato sem edini bogoslovec v semenišču,« pripoveduje Peter Kočevar, ki rad spoznava druge dežele, bil je tudi na polletni izmenjavi na Irskem, prosti čas najraje preživi v naravi, že od otroštva pa zelo rad poje. Z navdušenjem pove: »Na Južnem Tirolskem sem se našel! Moj načrt je odgovoriti na klic, ki ga čutim v srcu, z duhovniškim poklicem. Kdaj bo posvečenje, še ne vem, lahko pa rečem, da v roku dveh let. Nikamor se mi ne mudi, zato raje pred posvečenjem opravim še prakso pri kakšni dobrodelni ustanovi.« Z navdušenjem pa govori tudi o našem obisku, ki mu ostaja v prav posebnem spominu: »Do sedaj še nisem srečal Slovenke ali Slovenca, ki bi imel prebivališče na Južnem Tirolskem, zato je vsak obisk iz domovine nekaj posebnega. Obiskali so me že vsi domači, nekateri duhovniki in tudi prijatelji. V posebno veselje mi je bilo srečati skupino bralk in bralcev Nedelje! V tujini sta dve lepi doživetji: ko ti nekdo spregovori v maternem jeziku in ko ti tujec pove, da je bil v Sloveniji.« Peter Kočevar je obljubil, da nam bo vrnil obisk na Koroškem, z nami pa bo povezan tudi kot novi bralec Nedelje. Mateja Rihter

družba na južnem tirolskem

Kaj imajo Ladinci in koroški Slovenci

skupnega? Južnotirolsko družbo precej zaznamujejo dejavno sti neprofitnih organizacij. Leta 2011 je bilo od skupno 4.927 aktivnih društev in zvez brez pridobitništva delu jočih na kulturnem športnem in rekreacijskem področju 60,1 %, 11,2 % na socialnem področju in civilni zašči ti ter 7,1 % na okoljskem področju. Nadaljnja značilnost južnotirolske družbe je relativno močno etniziranje. Od konca druge svetovne vojne naprej in po ustanovi tvi Južne Tirolske kot avtonomne province znotraj Re publike Italije merodajno določa Južnotirolska ljudska stranka (SVP) politično dogajanje. Predstavlja se kot »etnična zbirna stranka« vseh nemško in ladinsko go vorečih Južnih Tirolcev in je od leta 1948 do leta 2008 neprekinjeno dosegala absolutno večino mandantov v južnotirolskem deželnem zboru. Pri deželnozborskih volitvah 2013 je prvič zgrešila potrebno število glasov, ostala pa je najmočnejša frakcija v deželnem zboru.

Günther Rautz, doma na

Kamnu, je koordi nator inštituta za manjšinsko pravo na Evropski akade miji v Boznu. Prav nik raziskuje vpra šanja etničnega sožitja in prepre čevanje sporov. Na osnovi 500 let sta rega modela Ni kolausa von Kue sa (Cusanus) se je spoprijel z izzivi so žitja v 21. stolet ju. Na osnovi raz iskav je izdal knjigo »Einheit in Vielfalt – ein europäisches Akkulturationsmo dell für das inter ethnische Zusam menleben«. Za to delo je bil Günther Rautz leta 2015 odlikovan z nagrado Bischof-Karl-Golser.

Gospod Rautz, prihajate iz Koroške in poznate situacijo koroških Slovencev iz lastne izkušnje. Kako bi Južnemu Tirolcu razložili situacijo koroških Slovencev v primerjavi z Južno Tirolsko? Günther Rautz: Po številu in geografski legi lahko primerjamo koroške Slovence z Ladinci. Tako kot Ladinci tudi koroški Slovenci živijo v treh dolinah z različnimi jezikovnimi oblikami, ki jih govori dvajset do petindvajset tisoč ljudi. V nasprotju z Južno Tirolsko ni ugotavljanja manjšine, zato število vedno le ocenjujejo. Največja razlika do Južne Tirolske je, da dvojezično ozemlje nima avtonomije, šteje gospodarsko in strukturno med najbolj šibke regije cele Avstrije in je masivno ogroženo zaradi odseljevanja. Manjšinsko pravo – čeprav ustavno-pravno zajamčeno v državni pogodbi – se s strani zvezne vlade razlaga zelo restriktivno. Kako pomembno je za koroške Slovence, da se politika Južne Tirolske zanima zanje? Günther Rautz: Južnotirolska

XIV

ŠTIRINAJST DNI

avtonomija je skoraj za vse manjšine v Evropi paradni primer manjšinske zaščite. Zato se zanimajo koroški Slovenci – kot mnoge druge manjšine –, kako deluje manjšinska zaščita pri nas. Kar pa je za manjšine v Avstriji še pomembno, je vloga Avstrije, ki je bistveno sodelovala pri uspehu južnotirolske avtonomije. Manjšine v Avs triji imajo veliko težjo pozicijo in si želijo več zavzemanja s strani države. Tem pomembnejša je za koroške Slovence vsakršna pomoč s strani Južne Tirolske, bodisi moralna, bodisi politična ali tudi solidarna. Južna Tirolska ima Avstrijo kot državo zaščitnico in se lahko obrne na Dunaj, da prejme podporo. Se lahko na podoben način obrnejo koroški Slovenci na Ljubljano, če potrebujejo pomoč? Günther Rautz: Mednarodnopravno je to vprašanje sporno in ga je pravno treba skorajda zanikati, de facto igra Slovenija seveda pomembno vlogo, čeprav svojo funkcijo zaščitnice lahko izvaja bolj političnodiplomatsko in manj pravno. Dejstvo je tudi, da Slovenija za

koroške Slovence, v nasprotju Dunaj za Južno Tirolsko, nikoli ni uresničila jasne in dolgotrajne manjšinske politike iz najrazličnejših razlogov. Kako gledate na prihodnost koroških Slovencev. Obstaja v nekaj desetletjih nevarnost asimilacije, da bo slovenščina na Koroškem polagoma izginila? Günther Rautz: Kot načeloma pozitiven človek mi dajejo upanje Ladinci. Če bo slovenščina, ki bo sedaj prvič zapisana v novi deželni ustavi, vsaj simbolno, postala v glavah vseh samoumevni drugi deželni jezik, bo nastopila sprememba tudi v miselnosti. Upam, da bo evropski integracijski proces pomagal premagati mejo na Karavankah do Slovenije in Furlanije-Julijske krajine, da bo zgodovinska pokrajina treh kultur – romanske, slovenske in germanske –, ki je nekdaj živela v jezikovni raznolikosti, po 100 letih spet zaživela.

Gabriel Hribar, predsednik Enotne liste, ima na Južnem Tirolskem vedno poseben občutek:

»Tu nas razumejo« Stiki med koroškimi Slovenci in Južnimi Tirolci so se močno poglobili pred dobrim četrt stoletjem. Za to sta bili odgovorni dve osebi: Hubert Frasnelli iz Južne Tirolske in Karel Smolle iz južne Koroške. Od takrat so se stiki poglobili, iz Južne Tirolske je prišla med koroške Slovence tudi vedno znova kaka finančna podpora. Zdaj so osebe druge, stiki pa se nadaljujejo. Južnotirolska ljudska stranka (SVP) je pred kratkim povabila zastopnike Enotne liste na deželno zasedanje. Preberite, kaj pravi predsednik Enotne liste, ki želi Južne Tirolce povabiti na Koroško, o pomenu tega čezmejnega povezovanja med dvema narodnima skupnostima. Gabriel Hribar skupaj z nekdanjim deželnim glavarjem Luisom Durnwalderjem in trenutnim deželnim glavarjem Arnom Kompatscherjem.

O Evropski akademiji V osrčju mesta, kjer se spajata novi in stari Bo zen, leži Evropska aka demija Bozen (EURAC). Privatni center znano sti in izobraževanja, usta novljen leta 1992, je kraj, kjer delujejo znanstveni ki iz petnajstih evropskih držav. Jezikoslovci, prav niki, gospodarstveniki, in ženirji, naravoslovci in ge netiki skušajo najti rešitve za današnji čas. EURAC zaobjema štiri raziskoval na področja: avtonomije, gore, zdravstvo in tehno logije. Poleg mednarodnih in nadregionalnih raziskav enajst inštitutov EURAC-a raziskuje številne projekte s posebno lokalno pove zavo, ki jih v nadaljevanju lahko uporabijo kot mo del za oblikovanje evrop skih regij.

Zakaj je pomembno povezovanje koroških Slovencev z Južnimi Tirolci ali točneje zakaj Enotne liste z ustanovami Južnih Tirolcev? Gabriel Hribar: Povezovanje je pomembno zaradi tega, ker se mi koroški Slovenci od njih lahko zelo veliko naučimo. Kar je za nas zelo zanimivo, sta njihov ponos in samoumevnost, s katerima se nemška narodna skupnost v Italiji predstavlja javnosti. Nemci na Južnem Tirolskem tudi ne pozabljajo Ladincev in imajo do njih zelo jasno in pozitivno držo. Zanje je pomembno, da Ladinci svojo kulturo lahko živijo, ohranjajo in se gospodarsko razvijajo. Zato smo koroški Slovenci tudi na isti valovni dolžini z njimi. Kamorkoli na Južnem Tirolskem prideš in se srečaš, ali s politiki ali z navad nimi ljudmi, povsod imaš občutek, tu nas koroške Slovence razumejo. Ta občutek je zelo intenziven. Položaj koroških Slovencev jim je znan, kar mnogo politikov pa ima zelo tesne povezave do naših ljudi na Južnem Koroškem. Južni Tirolci nam kot gospodarsko zelo šibki narodni skupnosti lahko svetujejo, kako okrepiti gospodarstvo z izkušnjami mladih gospodarskih podjetij na Južnem Tirolskem. Lahko se mnogo naučimo tudi od njihovega zadružništva prav v času, ko na Koroškem zadružništvo prilagajamo za izzive prihod njih desetletij. Na Južnem Tirolskem so z zadrugami reševali podjetja, ki so šla v stečaj. Z dobičkom, ki so ga iz rešenih podjetij prislužili, pa so odkupovali podjetja in jih

rešili pred propadom. Na področju zadruž ništva se lahko veliko naučimo. Naši stiki s politiki na Južnem Tirolskem nam koristijo tudi na Dunaju, saj so prav ti politiki stalno v stiku z najvišjimi političnimi predstavniki na Dunaju in so tam naši veliki zagovorniki in razlagalci potreb narodne skupnosti. Kaj se lahko slovenska narodna skupnost nauči od Južnih Tirolcev in v čem so razlike? Hribar: Razlike so velike. Število nemško govorečih Južnih Tirolcev nikakor ni primerljivo s slovensko narodno skupnostjo. Gospodarstvo je vse v njihovih rokah, prav tako so politično neodvisni in jim ni treba za vsako stvar prositi. Kjer pa se slovenska narodna skupnost lahko primerja, so Ladinci. Imamo podobne težave in nas je tudi po številu skoraj enako. Problem pri Ladincih je, da se še niso mogli zediniti za skupni knjiž ni jezik. Južnotirolska SVP (ljudska stranka) se razume kot zbirna stranka, ki nemško govoreče prebivalce dobro pokriva tudi v njihovih svetovnih nazorih. Na tem pod ročju je Enotna lista podobna tej stranki. SVP Ladince zelo pospešuje. Drugače kot pri koroških Slovencih je tudi to, da obstajajo v krajih, kjer živijo Ladinci, jasne kvote pri nastavitvah. V odločilnih pozicijah morajo biti nastavljeni tudi Ladinci. Česa takega pri nas na Koroškem ne poznamo. Na valovni dolžini pa se ujemamo tako z Nemci kot tudi z Ladinci.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

LADINCI NA JUŽNEM TIROLSKEM

»Med seboj govorimo ladinsko, ker je to naš materni jezik. Včasih pa tudi naše goste pozdravimo po ladinsko,« je ob našem obisku pri Ladincih povedal vodja Ladinskega kulturnega inštituta Leander Moroder. Ta stavek nakazuje na močno identiteto Ladincev, ki živijo v gorskih dolinah in so ohranili svoj stari jezik. Ladinska narodna skup nost je primerljiva z našo skupnostjo, vendar bi se od samozavestnih, inovativnih, pozitivno mislečih in močno zakoreninjenih domačinov lahko veliko naučili.

Ladinščina je neolatinski oz. romanski jezik, imenujejo ga tudi retoromanski. Oznaka ladin izhaja iz latinske besede latinus. Okoli leta 15 pr. Kr. je rimsko cesarstvo prodiralo v ta gorski svet in prebivalstvo je prevzemalo stari latinski jezik uradnikov in vojakov, ne da bi pri tem opustilo svoj jezik. Ozemlje je mejilo na severu na Donavo, na jugu na Gardsko jezero, na zahodu na prelaz Gotthard in na vzhodu na Trst in Milje. Ti jeziki so z vseh smeri vplivali na raz voj ladinščine, struktura ladinskega jezika pa kaže tudi keltske vplive. Nekatera krajevna imena in besede so še iz predrimskega časa. Zaradi posebnih pogojev tega gorskega sveta se je lahko do današnjih dni ohranil najstarejši jezik te regije – vklenjen v italijanski in nemški jezikovni in kulturni prostor. Gorske doline Na 1.300 km2 živi okoli 25.000–30.000 govorcev ladinskega jezika, ki je razčlenjen v pet variant. Ladinščino govorijo v štirih dolinah, ki so povezane s prelazom Sella, in v Ampezzu. Na jugozahodu je to Fassatal, na severozahodu Grödnertal, na severovzhodu Gadertal, na jugovzhodu Buchenstein in Colle Santa Lucia in na vzhodu Boitetal, kjer je znan kraj Cortina. Ladinski jezik torej govorijo v dveh regijah – na Južnem Tirolskem in v Benečiji, in v treh provincah – v Boznu, Trentinu in Bellunu: v provinci Bozen v dolinah Grödertal in dolini Gadertal, kjer v simbiozi živijo trije jeziki – nemščina, italijanščina in ladinščina –, v provincah Trentino in Belluno pa dva jezika (italijanščina – ladinščina).

Leander Moroder, direktor Ladinskega kulturnega inštituta Micurà de Rü

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Samozav in inovativno Življenje Ladincev v dolomitskem gorskem svetu je nekdaj zaznamoval boj za preživetje. Kmetje so z medsebojno pomočjo in skupno uporabo orodja mojstrili vsakdan, nastala so naselja na sončnih pobočjih, kjer so se kmetje združevali tudi v gospodarska združenja. V zimskih mesecih so moški iskali delo v oddaljenih krajih, tako da so doma ženske in otroci skrbeli za živino in vsakdanje delo. Izročilo običajev je živ dokaz kmečke kulture, ki je bila v skladu z naravo, letnimi časi, obredi in verskimi navadami. Najbolj znana sta običaja bonaman, ko otroci na novo leto hodijo od hiše do hiše in posredujejo dobre želje, in romanje v nekdanji škofov ski sedež Säben, ki poteka vsaka tri leta in se ga udeleži na stotine moških iz dvanajstih far. V krajih, kjer živijo Ladinci, imajo svoja kulturna, športna, glasbena in folklorna društva. Rezbarstvo Zelo značilno za te kraje je tudi rezbarstvo, rezljane figure so znane in cenjene daleč naokoli. Vsaka dolina, kjer živijo Ladinci, je izoblikovala svojo umetnost: v Ampezzu so se specializirali na oblikovanje srebrnega nakita in spominkov, Gröden je poleg rezljanih verskih figur izoblikoval pravo industrijo igrač, iz doline Fassatal so na Tirolsko in Bavarsko hodili slikarji, ki so pročelja in hiše krasili z ornamenti, iz doline Gadertal pa so izvažali skrinje z nezamenljivim dekorjem. Danes so znane le še lesene skulpture iz Grödna kot ladinska značilnost. Z zimskimi olimpijskimi igrami leta 1956 in pozneje s svetovnim smučarskim prvenstvom leta 1970

vestno soočanje z izzivi v Grödnu ter vsakoletno italijansko kolesarsko pentljo so kraji, kjer živijo Ladinci, postali znani in so se uveljavili v turizmu in športu, posebej v gorstvu.

iz doline reke Fassa. Velik mejnik je v tem letu tudi odprtje Ladinskega muzeja, ki nudi vpogled v kulturo in jezik Ladincev.

Dosežki in prihodnost Od leta 1946 imajo Ladinci na nacionalnem radiu oddaje in od leta 1988 RAI ladina oddaja televizijsko oddajo, tudi kratka dnevna poročila Trail. Privatni radio iz Grödna oddaja v treh jezikih, prav tako izhaja tednik La Usc di Ladins, ki vsebuje članke v vseh petih različicah ladinščine, glavni članki pa so napisani v t. i. standardni ladinščini, ladin dolomitan. Od leta 1948 so Ladinci v dolinah Gader in Gröden omenjeni v 87. členu avtonomnega statuta regije Trentino Južna Tirolska. Leta 1964 so ustanovili novo škofijo Briksen-Bozen, škofijske meje so uskladili s političnimi. Leta 1972 so sklenili statut avtonomije t. i. »paket«, ki vsebuje zaščitna določila za nemško in ladinsko govoreče v parlamentu v avtonomnih provincah Bozen in Trentino. Tako so na tem ozemlju običajni trijezični napisi. Leta 1989 je bila ladinščina priznana kot uradni jezik v ladinskih občinah in javnih uradih v Boznu in Trentinu. Za osebe, ki želijo delati v javni upravi v ladinskih občinah, ali za učitelje v ladinskih šolah je obvezno znanje treh jezikov. Od leta 2011 veljajo za politično zastopstvo nova določila: V južnotirolski deželni vladi je en zastopnik Ladincev, v Trentinu tudi en zastopnik

Jezik Ladinci so v glavnem gojili ustno izročilo. Prvi zapisi v ladinskem jeziku so prevodi iz Sv. pisma, pregovori in pravljice iz druge polovice 19. stolet ja. Jezik so zapisovali v prvi vrsti duhovniki, prvi pesnik je bil učitelj Angelo Trebo. Leta 1870 so ustanovili društvo za ohranjevanje ladinščine in začeli preučevati jezik. Z delovanjem društev in organizacij so začeli prevajati dela v ladinščino in nastajala so lastnadela. Šolstvo na ozemlju, kjer živijo Ladinci, je odprto do večjezičnosti in nudi možnost kulturne izmenjave. Od leta 1948 v šolstvu velja paritetična šola, kar pomeni, da se en del pouka odvija v italijanščini, drugi del pa v nemščini. V vseh predmetih pa je učni jezik ladinščina, v različnem obsegu na vseh šolskih stopnjah. Od leta 1975 imajo svoj šolski urad, od leta 1987 tudi pedagoški inštitut. Ladinski učitelji se izobražujejo na bozenški univerzi v lastnem oddelku s sedežem v Briksnu. V prvem razredu osnovne šole poteka pouk ladinsko-nemško ali ladinsko-italijansko. V drugem in tretjem razredu srednje šole pouk poteka paritetično, z dvema urama ladinščine. V višjih šolah obstaja paritetični model, z eno uro ladinskega jezika. Tudi v otroških vrtcih je predvidena uporaba ladinskega jezika.

Ladinski kulturni inštitut – Isti tut ladin Micurà de Rü je bil ustano vljen leta 1976 in je poimenovan po duhovniku, ki velja za pionirja ladin skega jezikoslovja. Glavna naloga inštituta je ohranjevanje in pospe ševanje ladinskega jezika in kulture. Pripravlja razne projekte, izdaja knji ge v ladinščini in drugih jezikih, na primer italijansko-ladinski slovar, je zikovni atlas, organizira prireditve, razstave in zasedanja, skrbi za arhi viranje, strokovno knjižnico in raz iskovalno dejavnost. Nadaljnje in formacije: www.micura.it Muzej Ladincev Museum Ciastel de Tor v kraju St. Martin in Thurn daje vpogled v kulturo in jezik La dincev. Osvetljuje preteklost in se danjost Ladincev, zunanje vplive na njihovo življenje in usmerja pogled na razmerje med pokrajinskimi obli kami in življenjskim načinom. So dobni muzej je v nekdanjem trinad stropnem stolpu, ki je bil sprva v lasti briksenških škofov, pozneje so ga dograjevali in obdali z zidom. Da našnja podoba gradu je iz leta 1500. Od leta 1803 do preoblikovanja v muzej so v njem bivali kmetje. Na daljnje informacije: www.museu mladin.it La 99 paroles da uni di – je projekt 99 besed. Slikovni slovar v obli ki vrečke vsebuje 99 besed, ki so jih prevedli v številne jezike, besedam lahko prisluhnete na spletni strani wwww.micura.it. Ladinščina: bon di – dober dan a s’udëi – na svidenje de gra – hvala prëibel – prosim bona/mel – dobro/slabo

ŠTIRINAJST DNI

XIV

G OS P ODARSTVO NA JUŽNEM TIROLSKEM

Zadružništvo zagotavlja obstoj malih kmetij O u s p e š n o s t i v i n s k e z a d r u g e Tr a m i n

Tramin so sanje, ki se prebudijo ob jutranji zarji in se iz dneva v dan zgledujejo po novem, ki nastaja. In vse to iz zavedanja in ponosa nad delom, ki se razvija iz znanja preteklih dni. Zakoreninjenost v domačem kraju, spoštovanje zgodovinskih in kulturnih danosti se zrcalijo v besedah, ki so jih zapisali v vinski kleti Tramin v istoimenski vasi. Jürgen Geier je navdušen Traminec in vodja obiskovalcev v vinski kleti Tramin. V svojem prostem času spremlja obiskovalce skozi svoj domači kraj. Tramin, tisočletja stara vas, leži na stičišču dveh kultur – nemške in italijanske v južnotirolski dolini reke Adiže/ Etsch. Vas, ki sicer leži sredi Alp, pa s tem, da leži na nadmorski višini 270 m omogoča, da uspevajo trta, jabolka, fige, oljke, palme in ciprese. Skozi kraj Tramin je že od nekdaj vodila zgodovinsko pomembna trgovska in romarska pot. Cerkve in samostani so podpirali vinogradništvo in tako je štel kraj že v srednjem veku med najbolj ugled ne vinorodne kraje v alpskem prostoru.

Jürgen Geier pri svojih vodstvih skozi domači kraj s ponosom razkazuje dobro ohranjeno vaško središče, kjer stojijo tisoč let stare hiše. Vaško podobo močno zaznamuje pet cerkva, deset vinskih kleti, tri žganjarne in dve sadni zadrugi. Štiri kilometre oddaljeno jezero Kalterer in krasna narava privabijo vsako leto oddiha željne letoviščarje. »Moj domači kraj je zelo kontrasten,« pravi navdušeni vodič Jürgen Geier. »Po eni strani rastejo na nadmorski višini 250 m jabolka, po pobočjih naše domače gore Roen, visoka je 2116, pa se raztezajo vinogradi.« Ko je Jürgen Geier po študiju poslovne ekonomije opravil izpit za someljeja, je dokončno vzljubil domača vina in se zapos lil v vinski kleti Tramin. Klet Tramin je kot zadrugo ustanovil leta 1898 takratni župnik Christian Schrott, ki je kot poslanec v dunajskem parlamentu vzdrževal stike med Dunajem in Traminom. »Zadruga šteje danes 300 članov, ki vsi skupaj obdelujejo 270 hektarjev. To pomeni veliko kmetov, ki obdelujejo čisto majhne površine, kar odgovarja posebnosti južnotirolskega kmetijstva. Vinogradi ležijo v najrazličnejših višinskih legah, z različno sestavo tal in mikroklimo. Tako ustvarja narava pogoje, da raste v okolici Tramina 15 različnih vrst trte in v kleti Življensko družico Sahro je Jürgen Geier našel na južnem Koroškem

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Tramin zori 30 različnih vin. Od leta 2008 do leta 2010 so dogradili vinsko klet, tako da sedaj odgovarja vsem zahtevam kvalitete. V vinski kleti Tramin se danes spajata tradicija in inovacija. Z izkušeno roko in velikim zanosom je vodil Jürgen Geier udeležence Nedeljinega potovanja skozi klet in razlagal filozofijo kleti in vin. »Že pred 30-imi leti smo se na Južnem Tirolskem poslovili od masovne produkcije in se usmerili v kvaliteto. Vinogradniki, združeni v kleti Tramin, tudi danes zaupajo zadružništvu. Vsak posamezni kmet na svoji majhni površini ne more, kljub dobri kvaliteti, gospodarsko preživeti. Z zadrugo je to mogoče. V zadružništvu velja načelo: v skupnosti je

BREZPLAČNO ZA BRALCE NEDELJE

Družinska karta za celodnevni vstop >> Kdor letos načrtuje obisk Južne Tirolske ima možnost, da prejeme brezplačno celodnevno družinsko karto za vstop v vrtove gradu Trauttmansdorff. Kako? 1. Odgovorite nam na vprašanje: V katerem mestu so vrtovi gradu Trauttmansdorff. 2. Odgovor in vaš naslov pošljite do 20. junija na redakcija@nedelja.at moč. V vinogradu skrbijo vinogradniki za trte, do katerih imajo zaradi majhnosti dober odnos. V zadrugi nastanejo s skupnimi močmi dobre sinergije, ki zagotavljajo kmetom dobro plačilo.« Sodelavec vinogradniške zadruge Tramin spremlja kmete, jim svetuje pri negi trt, kmetom so na voljo izobraževalni tečaji, kmetje dobijo pomoč pri izbiri vrst trte. Na vprašanje, kakšna filozofija vodi zadrugo Tramin, pravi Jürgen Geier: »Filozofija je jasna: najvišja kvaliteta vina, pri čemer nihče ne sme biti izkoriščen. To se začne v vinogradu, kjer se dela čim bolj naravi primerno z visokim spoštovanjem do trte, zemlje in naše čudovite narave. Potem ročna trgatev, obzirna predelava grozdja in odlično delo kletarja.« Preudarno načrtovana in obnovljena klet zadruge Tramin in kletar, ki skrbno določa, kdaj bo trgatev, ocenjuje kvaliteto grozdja, ki ga pripelje kmet in v kleti nadzoruje kakovost vin. V kleti Tramin so pred leti pridobili nekaj vinogradnikov, ki pridelujejo vino na ekološki način. »10 odstotkov naših vin je danes ekološko pridelanih. Biološko vinogradništvo zahteva drugačen pogled na celotno delo. V tem procesu ekološkega vinogradništva smo se veliko naučili in to znanje posredujemo vinogradnikom. N. pr. se

danes vsi naši kmetje odpovedo uporabi herbicidov, med brajde novo posajenih trt posejejo zelišča in trave, ki krepijo zemljo. Dejstvo je, da se ekološka vina cenovno skorajda ne razlikujejo od ostalih vin in tudi povpraševanje po ekoloških vinih ni veliko.« Ob srečanju v kleti Tramin je navdušeni vodič Jürgen Geier razodel Korošcem še svojo osebno povezavo do Koroške. Življenjsko družico je našel v Podjuni. Tako redno zahaja na Koroško in dobro pozna okolje, naravo, podnebje in vidi v ohranjanju tradicij in v uživanju paralele med Južno Tirolsko in Koroško, le za vino pravi, da je na Koroškem premrzlo. »Poletje s temperaturnimi razlikami med nočjo in dnevom je idealno. Toda vigredi in jeseni manjkajo tople temperature, ki bi preprečile vigredi zmrzal, jeseni pa dale grozdju zoreti.« Kot odličen poznavalec vin pravi, da so v vinogradništvu pomembni mnogi faktorji: zemlja, sonce, voda, veter in lega. »Če pa se bo podnebje spremenilo, kot to napovedujejo, bo tudi na Koroškem postalo podnebje bolj prijazno trtam in vinu.« Jürgen Geier Tramin an der Südtiroler Weinstraße juergen.geier@tramin.org Tel. +39 349 6175468

Užitek za vsa čutila

ulipani, rododendroni, 700 let stara oljka, sivka in mače he. Izletniki Nedeljinega po tovanja na Južno Tirolsko se nismo mogli načuditi obilicicvetočih rož, ki so za vsakim korakom ponujale nova presenečenja in razkazovale svojo lepoto. Vmes pa so mogoč na eksotična drevesa in umetniško oblikovani »vrtovi« vabili k postan ku in počitku. Na 12 hektarjih se raztezajo vrtovi gradu Trauttmans dorff nad mestom Meran. V te matsko urejenih vrtovih rastejo in cvetijo rastline z vsega sveta. Raz lične poti zvabijo obiskovalca do vrtoglavih izletniških točk. Vrtovi, ki so bili leta 2005 izbrani za naj lepši vrt v Italiji, so zanimiva me šanica med botaničnim vrtom in doživljajskim parkom, ki navdušu je tako mlade kot stare obiskoval ce. V poletnih mesecih prirejajo v vrtovih koncerte svetovno znanih glasbenikov. www.trauttmansdorff.it

ŠTIRINAJST DNI

XIV

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

P R I L O G A MOHORJEVE DRUŽBE CELOVEC

Urednik: Karl Hren

Drago Štoka

Koroška v mojem srcu 112 strani, m. v., 19,90 evra Predstavitev knjige: 7. junija ob 18.30 v Tržaškem knjižnem središču V Celovcu: v torek, 21. junija 2016 ob 17. uri v Mohorjevi knjigarni. Kulturnik, politik in predstavnik Sloven cev v Italiji Drago Štoka v knjigi pripo veduje o spoznavanju avstrijske dežele Koroške, predvsem njenega dvojezič nega ozemlja, kjer živijo koroški Slo venci. Kot narodnjaku mu je bilo slo venstvo že kmalu srčna zadeva in je hotel spoznati deželo, kjer naj bi bila »zibelka slovenstva«. Iz sprva osebnih obiskov se je že pri mladeniču porodila želja po močnejšem navezovanju stikov med Slovenci v Italiji in koroškimi Slo venci, predvsem tudi v obliki sodelova nja med organiza cijami, ustanovami in društvi. Vendar je politik, kulturnik in avtor s Primorske že po prvih obiskih vzljubil Koroško tudi z geografskega vidika. V kratkih črticah pripo veduje o svojem oseb nem doživljanju, kako je spoznaval Koroško in tamkajšnje Slovence kot zasebnik in kot predstav nik Slovencev v Italiji. Drago Štoka se je rodil leta 1937 na Kontovelu pri Trstu. Danes živi na Op činah. Po študiju pravnih ved je bil po klicno odvetnik. Svoje življenjsko za nimanje je posvetil delovanju v okviru stranke Slovenska skupnost (SSk) in svoje sile usmerjal v samostojno poli tično nastopanje Slovencev. Štirikrat je bil izvoljen za deželnega poslanca. Od 2006 do 2015 je bil predsednik Sve ta slovenskih organizacij (SSO). V svo jih manjšinskopolitičnih funkcijah je vedno iskal stike do koroških zamejskih ustanov. Leta 2016 je prejel Pučnikovo priznanje za prispevek k razvoju demo kracije v Sloveniji in medaljo za zasluge Republike Slovenije. Že od mladih let je bil kulturno in publicistično zelo deja ven, mdr. je avtor več knjižnih del.

XIV

ŠTIRINAJST DNI

D r a go

Š t o k a,

kul t ur ni k,

pol it ik

Videti moramo celo V knjigi razgrnete svojo dušo kot ljubitelj Koroške, predvsem pa kot velik narodnjak. Sicer v knjigi opisujete svoje osebno »narodno prebujenje« že v šolskih letih, kljub temu vprašanje: ali je bil za to odločilen poseben moment ali pa je bil proces? Drago Štoka: Proces je bil vseskozi v meni, saj se mi je Koroška že v rani mladosti ukoreninila v dno srca in tu vedno ostala. Za knjigo pa je bil odločilen še drugi moment: po predstavitvi moje zadnje knjige Iztrgani spomini (izdala jo je Goriška Mohorjeva družba) v prostorih Mohorjeve družbe v Celovcu, mi je gospa Janja Zikulnig rekla: »Ne bi Vaš spomin segel tudi k nam, na Koroško?« Ko sem se ponoči istega dne vračal proti Trstu, je v meni že dozorel sklep, da bom s svojimi spomini romal tudi na Koroško in na dogodke, ki so povezani s to našo prelepo deželo.

Drago Štoka: V svojih dvajsetih letih sem začel s kulturno dejavnostjo, prešel na politično narodno delo v okviru Slovenske skupnosti, kjer sem bil njen politični tajnik in dvajset let v zbornici dežele Furlanije Julijske krajine, nato pa šel spet v svet kulture kot predsednik Sveta slovenskih organizacij in bil na čelu te organizacije skoraj deset let. Lahko mirne vesti rečem, da je danes narodnopolitično udejstvovanje še vedno potrebno, rekel bi, da celo nujno, če hočemo dobro delati v korist slovenskega naroda v zamejstvu, ki je tudi danes v okviru meja nove evropske stvarnosti še kako zaželeno, tudi zaradi nove problematike, ki se nam vsak dan sproti vsiljuje in moramo tem žgočim problemom intenzivno slediti, če nočemo, da nas povozi vlak, ki drvi novim časom naproti.

V knjigi omenjate kar nekaj oseb, ki so po vašem mnenju zaslužne za kulturno in politično osveščanje zamejskih Slovencev. Katere bi izpostavili, katere so se vam zarisale v spomin? Drago Štoka: V ospredje bi postavil predvsem dr. Joška Tischlerja, s katerim sem imel odličen odnos in ga imam kot pravega voditelja koroških Slovencev. Poleg njega so pred menoj liki koroških mož in žena, ki jih je mnogo in ne bi želel, da bi jih poimensko imenoval, ker bi koga lahko po krivici izpustil. V svoji knjigi sem jim skušal dati tisti prostor, ki si ga v naši zgodovini tudi zaslužijo.

V knjigi ste dosti kritični v zvezi z razvojem in dejstvi v zastopstvu zamejskih Slovencev – glej SLOMAK. Zdi se, da bi morala uspeti kvadratura kroga v obliki enotnega nastopa prav zamejcem. Ali pa je ta enotnost utvara? Drago Štoka: Enotnost med zamejskimi Slovenci, kjerkoli živimo, je nekaj lepega, pozitivnega, vsi govorimo mnogo o njej, tako na levi kot na desni in na zlati sredini, vendar je ta še daleč od nas. Zakaj je tako? Ne bom ovinkaril, ker želim sebi in drugim natočiti čistega vina. Glejte, preteklo stoletje nas je udarilo s tremi izmi, ki so nam hoteli vse prej kot dobro. O fašizmu in nacizmu ne bom dlje govoril, ker smo se tema dvema izmoma silovito uprli in bili veseli, da smo bili zmagoviti nad njima. Zaustavil pa se bom za trenutek pri tretjem izmu, to je pri komunizmu, ki nas je objel po vojni in nam prizadel ogromno škode na duši in telesu in hotel našo narodnost ohromiti na račun ideologije, ki nam je bila vse prej kot prijateljska ali celo bratovska. Silili so nas v tuje stran-

V delovanje Slovencev v Italiji ste se vključili na kulturnem področju (npr. Radijski oder), pristali pa ste v političnem zastopstvu, ki ste mu dali svoj pečat v zbirni stranki Slovenska skupnost (SSk) in kot večletni predsednik krovne organizacije, Sveta slovenskih organizacij (SSO). Ali vidite udejstvovanje, tu mislim na (narodno)politično, še prej ko slej kot potrebno?

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

P R I L O G A MOHORJEVE DRUŽBE CELOVEC

p r e d s tavnik

Slo v en c ev

Ita l i j i

otni prostor naše regije ke, konkretno v socialistično oz. komunistično stranko in v njih uveljavljati naše narodne pravice. Hoteli so, da bi se povsod odpovedali lastni politični volji in slepo sledili diktatom partijskih vodstev. Del Slovencev, demokratičnih Slovencev, se je tem ideološkim težnjam tako v Italiji kot Avstriji uprl in ustanovil slovenska politična gibanja in tako rešil vsaj del Slovencev pred ideološko levičarsko združbo. Vključevanje v italijanske oz. avstrijske tako imenovane napredne stranke nas je izredno oslabilo, tako da prave enotnosti med nami ni bilo in bo tudi v prihodnje zelo težko dosegljiva, vsaj do takrat, ko

med nami ne bo več tega, danes v glavnem že pokojnega ideološkega duha, do takrat torej, ko se bomo vsi zavedali, da smo najprej Slovenci, šele potem kaj drugega. Demokratični Slovenci se moramo tega stanja zavedati in težiti k enotnosti. Ta se bo vrnila med nas, vsaj v taki meri, kot je bila v obdobju pred drugo svetovno vojno. Slovenci v Italiji in koroški Slovenci se ne razlikujemo le po različni označbi, temveč tudi značajsko oz. po mentaliteti. Kje vi vidite razlike in kaj nas združuje, po mentaliteti in po interesu kot narodna skupnost? Drago Štoka: Seveda smo si različni, po navadah, delno tudi po zgodovini in tokovih, ki silijo v nas z vseh strani, a še vedno smo pripadniki enega naroda, to je slovenskega, čeprav živimo v različnih državah in imamo nad seboj različne zakone in različne politične glavarje, a smo po duši le ostali to, kar nam je bilo dano že ob zibelki. Javnosti opazno sodelovanje med Slovenci v Italiji in na Koroškem se odraža v stalnicah Koroški dnevi na Primorskem in Primorski dnevi na Koroškem. Sicer se sodelovanje dogaja bolj skrito. Bi lahko bilo tega sodelovanja več? Kje še vidite možnosti sodelovanja, izmenjave, seznanjenja, tudi za mlajše generacije? Drago Štoka: S koroškimi rojaki imamo kar nekaj skupnega delovanja. Poleg Koroško-Primorskih dnevov, smo zastopani tudi v EFI, evropskem gibanju narodnih manjšin, mnogo let pa smo bili skupaj tudi v FUENSU. Prav je, da se čim več združujemo, saj Evropa sama kar kliče po skupnem delu. Potrebno nam je imeti le nekoliko energije in potrpljenja, drugo bo prišlo samo od sebe. Republika Slovenija vas je odlikovala z dvema priznanjema, eno tudi v zvezi z demokratizacijo države. Kakšen vpliv in katere zasluge so

imeli zamejski Slovenci pri osamosvajanju Slovenije in za njeno demokratizacijo? Drago Štoka: V tem letu sem prejel dve priznani, ki sta mi dobro deli, zakaj bi to tajil? Prejel sem Pučnikovo priznanje oz. natančneje priznanje Inštituta Jožeta Pučnika iz Ljubljane in pa medaljo za življenjske zasluge iz rok predsednika slovenske države Boruta Pahorja. Obe pomembni priznanji sem sprejel kot priznanji vsem zamejskim rojakom, ki si prizadevamo za rast naše samobitnosti in voljo do življenja in spoštovanja vseh Slovencev, ki živimo v zamejskem prostoru. Še k skupnemu kulturnemu prostoru: ali se za vaše pojme razvija v pravilno smer? So tudi zamejske kulturne produkcije kot ambasadorke zamejskih Slovencev zadosti prisotne v matični državi, se lahko čutimo kot dobrodošli in ne kot nadležna obveznost? Drago Štoka: Ne bi več govoril samo o skupnem kulturnem prostoru, ker je ta pojem postal ozek, ampak bi raje govoril o skupnem celotnem prostoru, torej tudi o prostoru politike, seveda narodne politike, pa o prostoru športnega udejstvovanja, sociale, verskega življenja, vsega našega družbenega življenja torej. V tej perspektivi mora na nas gledati osrednja Slovenija in nam biti v vsestransko pomoč, ker je naposled to njena dolžnost, plemenita dolžnost, čeprav še vedno lep del Slovencev v osrednji Sloveniji ne razmišlja tako, a prihodnost gre v to smer. Prosimo vas še za nasvet za koroške rojake: Kateri kraji in znamenitosti so še posebej vredni obiska na življenjskem območju Slovencev v Italiji? Drago Štoka: Ob našem Jadranskem morju je kar nekaj lepih krajev, ki so vredni obiska. Omenil bi tu le dve znameniti točki, ki ju ne gre spregledati, predvsem iz zgodovinskega zornega kota. Repentabor in Devinski grad. Pogovarjal se je Adrian Kert .

ŠTIRINAJST DNI

XIV

A k a d e m i e · s e i t 19 6 2

Die Cusanus Akademie in Brixen ist das diözesane Bildungshaus der Diözese Bozen-Brixen. Sie liegt neben dem barocken Priesterseminar in der Altstadt von Brixen in unmittelbarer Nähe zum Dom. Als Tagungszentrum verfügt es über neun flexibel einsetzbare Tagungsräume, die mit moderner Tagungstechnik ausgestattet sind. Sie bieten Platz für Gruppen von 10 bis 500 Personen. Das Haus verfügt über zahlreiche Einzel- und Doppelzimmer, der Speisesaal bietet Platz für mehr als 100 Personen. Das Haus St. Georg ist ein Ansitz aus dem 14. Jahrhundert. Das historische Gemäuer vermittelt eine besondere Atmosphäre. Das Haus verfügt über 5 Tagungsräume, Einzel- und Doppelzimmer, einen Speisesaal für mehr als 60 Personen. Ein großer Garten lädt zum Entspannen ein. Als alte Bischofsstadt kann Brixen auf eine 1100jährige Geschichte zurückblicken und hat zahlreiche Sehenswürdigkeiten zu bieten, wie z.B. den gotischen Kreuzgang, den barocken Dom mit seinem prächtigen Platz, die liebevoll restaurierte Altstadt. Daneben bietet Brixen das Flair einer modernen Stadt mit Cafès, Restaurants und Geschäften. Cusanus Akademie & Haus St. Georg Sarns I-39042 Brixen/Südtirol, Tel. 0039 0472 832 204, www.cusanus.bz.it

Direkt im Zentrum von Bozen, alle Zimmer mit Klimaanlage, TV und Internetanschluss, Tiefgarage, mittags Self-Service-Restaurant. Adolph-Kolping-Str. 3, I-39100 Bozen www.kolpingbozen.it - info@kolpingbozen.it Tel. 0471 308400 - Fax 0471 973917

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

Na poti in le doma Beide Hotels sind ganzjährig geöffnet

Cavourstraße 101, , I-39012 Meran (BZ) www.kolpingmeran.it - info@kolpingmeran.it Tel. +39 0473 253 200 Fax +39 0473 253 280

WegWeiser Unterkünfte

Wandern

Südtirol

erleben und genießen

Einkehren

Radfahren Einkaufen

Entdecke Südtirol www.sentres.com

Bildungshaus Lichtenburg Nals in Südtirol I-39010 Nals · Vilpianerstr. 27 · T +39 0471 057 105 www.lichtenburg.it

42,00 €

Das Standardwerk der Südtiroler Küche seit 15 Jahren mit leicht umsetzbaren Rezepten, genauen Zeitangaben und detaillierten Arbeitsschritten, damit jedes Gericht gelingt. Über eine Million verkaufte Exemplare!

Gruppen herzlich Skupine so prisr cˇ nowillkommen dobrodošle Bildungshaus Lichtenburg Nals in Südtirol I-39010 Nals · Vilpianerstr. 27 · T +39 0471 057 105 www.lichtenburg.it

Gruppen herzlich Skupine so prisr cˇ nowillkommen dobrodošle Nudimo za Personen, 80 oseb, postrežemo južnotirolskimi in sreWir bieten prostor Platz für 80 servieren Südtirolers und mediterrane Küche, verdozemskimi jedmi, imamo hišno kapelo, velik vrt in brezplaˇcno parkirišˇce fügen über eigene Hauskapelle, einen großen Garten, Gratis-Bus-Parkplatz, zentral za avtobuse. Izobraževalni dom ima centralno lego, oddaljen je 10 minut und ruhig gelegen, 10 min.Idealno von Bozen und Meran Idealer Ausgangspunkt od Bozna in Merana. izhodišˇ ce zaentfernt. kršˇcanske izletniške toˇcke, für za christliche Ausflugsziele, zum Pilgern, Wandern und Wohlfühlen. romanja, pohode in dobro poˇcutje.

Nudimo za Personen, 80 oseb, postrežemo južnotirolskimi in sreWir bieten prostor Platz für 80 servieren Südtirolers und mediterrane Küche, verdozemskimi jedmi, imamo hišno kapelo, velik vrt in brezplaˇcno parkirišˇce fügen über eigene Hauskapelle, einen großen Garten, Gratis-Bus-Parkplatz, zentral za avtobuse. Izobraževalni dom ima centralno lego, oddaljen je 10 minut und ruhig gelegen, 10 min.Idealno von Bozen und Meran Idealer Ausgangspunkt od Bozna in Merana. izhodišˇ ce zaentfernt. kršˇcanske izletniške toˇcke, für za christliche Ausflugsziele, zum Pilgern, Wandern und Wohlfühlen. romanja, pohode in dobro poˇcutje.

19,90 €

Dieser Wanderführer eignet sich für alle Naturfreunde, die es gemütlich angehen wollen: einfache und leichte Wanderungen sowie Spaziergänge in ganz Südtirol. Jede Tour hat zusätzlich ein bestimmtes Thema kultureller, kulinarischer Art, um neben dem Wanderaspekt auch zusätzliche Besonderheiten zu erfahren.

w w w . a t h e s i a b u c h . i t

Suedtirol_erleben_u_geniessen_100x287.indd 1

24.05.16 09:36

Od vseh južnotirolskih mest je Meran gotovo tisti kraj, kjer najbolj občutimo mešanico alpskega in mediteranskega življenskega občutka. Kot mednarodno znano zdraviliški kraj iz časa Avstrijsko-ogrske monarhije so tukaj od nekdaj navajeni gostov in tako najdemo v mestu samem pa tudi v okoliških krajih zavidljivo kvalitetno ponudbo gostinstva in kulturnih posebnosti. Mesto samo je iz-

hodišče za vrsto zanimivih izletov v doline okrog Merana. Mesto Meran leži v dolini, ki jo proti severu zaščiti do tri tisoč metrov visoko govorje Texel, tako da je tu celo leto zmerno mediteranskega podnebja. Posebna izletniška točka so vrtovi v gradu Trauttmansdorff, ki vabijo obiskovalce z vso razkošnostjo najrazličnejših rož in rastlin. V vrtovih so poleti tudi večerni koncerti, kot je sploh v Meranu izredno bogata kulturna ponudba, ki sega od jazz festivalov do klasičnih zdraviliških koncertov.

Posebej lep je sprehod po promenadi, kjer lahko občudujemo vsa lepoto historičnih hiš, velika večina v klasičnem secesijskem stilu. Že v mestu samem se začnenjajo izletniške poti v bližnjo okolico. Najbolj znane vasi so Dorf Tirol z znamenitim gradom, vas Lana, ki je občina z največjo pridelavo jabolk v Evropi, vasi Nals in Tisen obdani z vinogradi. Kdor se hoče udejstvovati še bolj športno, se lahko poda na turo po pešpoti »Meraner Höhenweg« ali pa pozimi na pet smučišč v okolici Merana.

Hier fühl ich mich zu Hause! - Meran/Südtirol

Das Hotel Filipinum in ruhiger Lage und doch zentral, ist die richtige Adresse für Ihren traumhaft schönsten Urlaub, den Sie nie vergessen werden!

Beispiel Sommer : „Sommer Spezial“ – 7 oder 14 Übernachtungen zum Bestpreis Gratis: Kombiticket „Gärten von Trauttmansdorff und Therme“ + Schlosskellereibesichtigung mit Führung und Weinverkostung im Schloss Rametz - Highlight: Unser wöchentlicher Grillabend (bei guter Witterung) RESTPLÄTZE noch vom 23. Juli bis 06. August 2016, Anreisetag Samstag Preis pro Person im Doppelzimmer „Superior“ mit ¾ Verwöhn Pension 7 Tage für einmalige 464,00 € Sie sparen 96,00€ Preis pro Person im Doppelzimmer „Superior“ mit ¾ Verwöhn Pension 14 Tage für einmalige 928,00 € Sie sparen 150,00€ Beispiel Herbst „Last Week“ – 7 Übernachtungen zum Bestpreis Gratis: Eintritt Therme (3 Stunden) + eine Schlosskellereibesichtigung mit Führung und Weinverkostung Highlight: Unser wöchentlicher „Törggeleabend“ (Südtiroler Spezialität) mit anschließendem Kastanienbraten im Garten RESTPLÄTZE noch ab dem 15. Oktober 2016, Anreisetag Samstag Preis pro Person im Doppelzimmer „Superior“ mit ¾ Verwöhn Pension 7 Tage für unglaubliche 464,00 € Sie sparen 96,00€

Und viele weitere Angebote für jede Jahreszeit mit Super Preisen und jede Menge Gratisleistungen für Sie! Weitere Informationen unter www.filipinum.it oder Sie erreichen uns per E-Mail info@filipinum.it und telefonisch unter Tel. 0039 0473 273 273 – Fax 0039 0473 273 230

Hotel*** Filipinum – Erleben Sie den Unterschied!