Za naš vsakdanji kruh by redakcija Nedelja

marec

2020

DRUŽINE PRILOGA

Za naš vsakdanji kruh Delo, skrbi, veselje in načrti koroških kmetic in kmetov gotthardt

vodnik

omentar Državnozborska poslanka

Olga Voglauer

Mateja RIHTER

rihter@nedelja.at

Domače in kakovostno

okratna priloga Nedelje pred stavlja poklic, ki je velikokrat v ozadju, ki se zdi tako samo umeven, a je še kako pomemben: poklic kmetice in kmeta. Da jo izdajamo v tako kriznih časih, je naključje, saj smo temo in prispev ke načrtovali, še preden so deželo zajeli ukrepi. Pa vendar se prav zdaj še jasneje vidi, kako življenjsko pomembna in dragocena je samo oskrba.

pisujemo zgodbe kmetij, predstavljamo organizaci je in ljudi, ki se v njih trudi jo za dobro kmetijstva. Spodbudno je dejstvo, da tudi mladi vidijo svojo pri hodnost na kmetiji. Zgodbe so tako raznolike, kot je raznoliko življenje. Nekaj pripovedi lahko preberete v tej prilogi, še več pa jih lahko izveste na kmetijah v svoji okolici. Sogovor nice in sogovorniki so pripovedovali o mnogih izzivih pa tudi o veselju, ki ga prinaša kmečko življenje. Oboje po znam tudi sama, saj sem odraščala na kmetiji. Vedno bolj se zavedam, kako sem lahko hvaležna za to.

omače in kakovostne izdel ke lahko kupimo neposredno na kmetijah. Skrbni kmeti in kmetice jih prodajajo tudi v teh časih. Naj bo ta priloga spodbuda, da kupu jete lokalno, da z nakupom podprete domače kmetije, z zdravo prehrano pa koristite tudi sebi.

DRUŽINSKA PRILOGA

o delu na kmetiji in o kmetijski politiki

Skupaj bomo uspeli

Biti kmet in kmetica »Če se osredotočiva na to, kar je v najinem življenju bistveno, potem bo kmetija igrala bistveno vlogo. Če se orientirava po tem, kako najti svoje zadovoljstvo in kako ustvarjati nekaj konkretnega, nekaj zakoreninjenega, potem morava postati kmet in kmetica. Če želiva živeti v skladu z naravo in v zaključenem krogu – potem morava na Koroško,« tako sva z možem Markusom spoznala, da je treba z Dunaja na domačo kmetijo pri Kumru v Bilnjovs. Spoznala sva, da je kmetovanje tisto, kar si želiva. Leta 2010 je bilo tako daleč in starši so nama predali kmetijo. Vzela sva jo torej v najem od naslednjih generacij in spominjam se, da je bil to poseben dan. Zavedala sem se, da je kmetija nekaj skupnega, kar povezuje že umrle in še ne rojene generacije in je predvsem usmerjena v prihodnost. Naše delo – dobro ali slabo – se bo zrcalilo v generaciji naših otrok in vnukov. In prav to je posebnost, ki jo srečamo le na kmetijah. Neposredna povezanost in odvisnost od teka letnih časov, naravnega ravno-

vesja in naših sledov, ki jih zapuščamo kot družba, kot gospodarji na površinah, kot ljudje. Zelo velika odgovornost, ki jo nosimo v naših srcih. Bistveno za naše razmišljanje na kmetiji je, da se ne želimo večati. Iz tega pristopa smo razvili koncept, kako lahko z nekaj manjšimi in večjimi spremembami ohranjamo ekonomsko zdravo in uspešno kmetijo, ki ne bo izčrpavala naših tal in nas, ki živimo na kmetiji. Tako smo krmo na kmetiji prestavili na seno, ki ga sušimo doma. Naše krave smo poslali ponovno na pašo, kakor so to že storili naši predniki. Danes se od aprila do konca oktobra ponovno dnevno pasejo na bilnjovških pašnikih. Iz mleka nastajajo dobri jogurti, skuta in maslo. Okus domačega surovega mleka je pravo doživetje. Vse to opravljamo na ekološki način v skladu z naravo. Poleg tega pa na domačijo vabimo naše stranke, da spoznavajo življenje na kmetiji in pridelavo domačih izdelkov. Spoznali smo, da so ravno potrošniki tisti, ki so najboljši ambasadorji kme-

tic in kmetov. Na ta način ohranjamo domačo kmetijo, ki šteje 15 krav. Našli smo svoj prostor v kmetijski niši in spoznali, da je tukaj ogromno prostora za razvoj. Z našim modelom živimo kmetijstvo, ki je neposredno, pristno in obetajoče. Zakaj je to pomembno? V naših pogovorih s strankami smo opazili, da je industrializirano kmetijstvo tako kompleksno, da mu potrošnik ne more več slediti. Če so procesi in dela na kmetiji poenostavljeni, je vsak postopek tudi razložljiv in stranka lahko razume povedano. Razume, zakaj se dela opravljajo. Biti preprosto kmet in kmetica, to je že prava umetnost. Danes so kmetice in kmetje podjetniki, laični živinozdravniki, davčni specialisti, vzgojitelji, mesarji, mlekarji, tesarji, mehaniki, elektriki, knjigovodje, ekonomisti, naravovarstveniki, komunikatorji in še bi lahko naštevala. Torej ogromno lastnosti je treba zediniti na enem mestu in po navadi v eni ali dveh osebah. Velika pomoč pri tem je družinska povezanost, saj so družine soočene s toliko različnimi vprašanji vodenja obrata in poleg tega dan za dnem opravljajo veliko trdega telesnega dela. Kdor se

ni osredotočil na neposredno prodajo od doma in proizvaja na veliko, je izpostavljen cenam na svetovnem trgu. In kazalci dohodkov v kmetijstvu ne kažejo v pozitivno smer. Povprečni letni dohodek na kmetijah je leta 2018 znašal 28.000 evrov in od tega je treba še odšteti pris pevke za socialno zavarovanje. Govorimo o družinskem dohodku in to ni razveseljivo. Strukturne spremembe v kmetijstvu prej ko slej hit ro napredujejo in je samo vprašanje časa, kdaj bomo čedalje bolj opažali posledice tudi v krajini. Kdor se veča, nima časa, da bo kosil vsak breg. Kdor se veča, je izpostavljen še večjemu ekonomskemu pritisku. S tem smo pri politiki. Glavno vprašanje prihodnosti je, kako zagotoviti zadosti veliko število kmetij po vsej Avstriji, ki aktivno skrbijo za ohranjanje naše pokrajine ter nam zagotavljajo prehrambeno varnost. Še bolj pa bo ravno zdaj v času krize s koronavirusom pomembno, da zagotovimo odvzem kmetijskih izdekov ter dohodke na kmetijah. Negativne gospodarske učinke zaradi rigoroznega predpisa, da vsi reduciramo svoje socialne kontakte in ostanemo doma, danes lahko samo ugibamo. Vemo pa, da bodo večji iz-

ziv, kot je to bila gospodarska kriza 2008/2009. Kmetijstvo je bistveno odvisno od globalne, evropske in lokalne logistike in le-ta zaznamuje šivankino uho. To pomeni, da se bomo kot politično odgovorni zavzemali povsod za dobro pomoč tudi kmeticam in kmetom. Trenut no je prva pomoč ta, da zreduciramo birokratične ovire. Hitra pomoč bo potrebna predvsem za kmetije, ki se ukvarjajo s posebnimi kulturami, pri katerih je potrebno veliko telesnega dela in pomoči s tujimi pomočniki. Pred vrati je sezona prve zelenjave in solat, nato kmalu sezona špargljev in kasneje prvo jagodičevje. Vse te panoge bodo pod velikim pritiskom – bodisi pri zagotovitvi kadrov za pobiranje, bodisi pri logistiki. Domači izdelki Zato velja še bolj kot prej, da kupujemo domače izdelke in podpiramo domače kmetije. Neposredna prodaja od doma je prej ko slej mogoča in odprta. Kupujmo tam, kjer raste! Prav tako naj podpiramo domače prodajne trgovine in koristimo ponudbe direktne dostave, ki jih organizirajo sedaj po naših občinah. Skupaj bomo uspeli!

DRUŽINSKA PRILOGA

V pogovoru

Direktor Koroške kmetijske zbornice Hanzi Mikl

Zdaj še bolj opažamo, kako pomembna je

lastna proizvodnja v deželi MATEJA RIHTER

Hanzi Mikl je direktor Ko roške kmetijske zbornice in gospodar na domači kmeti ji pri Gamsu na Ločilu. Tema naše priloge – kmetijstvo – je bila izbrana že pred pande mijo koronavirusa, pa vendar prav zdaj morda še bolj opa žamo prispevek, ki ga imajo kmetje za samooskrbo deže le. Domače kmetijstvo skrbi za hrano tudi v primeru, če bi zaprli meje. Na vprašanje, ali je Avstrija samo oskrbna država, odgovarja Hanzi Mikl: »Pri temeljnih živilih smo samooskrbni«. Stopnja samooskrbe pri mleku je pri več ko 160 odstotkih, pri krompirju in mesu je nad 100 odstotkov. Kakor pravi, se v glavnem Avstrija brez težav sama prehranjuje, problem pa se lahko pojavi pri delavcih, saj mnogo sezonskih delavcev prihaja iz sosednjih držav ali še od dlje. Če bodo ukrepi za zaustavitev širjenja koronavirusa trajali dlje, bodo ti delavci in delavke letos manjkali. Prav zaradi tega, ker je gospodarstvo tako prepleteno, je samooskrba vedno tudi zelo relativna. Ravno ob takšnih krizah vidimo, da ni pametno, vso proizvodnjo spraviti v tujino. Koroška kmetijska zbornica je dobila v teh dneh mnogo klicev, saj so tudi kmetice in kmetje zaradi koronavirusa zelo zaskrbljeni. »Sprašujejo nas, ali še smejo v gozd in ali smejo delati zunaj.« Mikl odgovarja, da kmetice in kmetje

DRUŽINSKA PRILOGA

smejo delati na polju ali v gozdu. Seveda ob upoštevanju pravil. Ker so zaustavili izvoz lesa v Italijo, jim svetujejo, da naj sedaj lesa ne sekajo (razen če ga ogroža lubadar), saj bodo cene na trgu najbrž spet padle. Posledice širjenja koronavirusa bodo zagotovo ostale in tudi kmetije bodo potrebovale pomoč. Hanzi Mikl je direktor Koroške kmetijske zbornice od leta 2010. Kakšne spremembe zaznava na področju kmetijstva v teh desetih letih? »Vsako leto čutimo močne klimatske spremembe. Za kmetije je problem, ker se ne morejo več zanesti na vreme. To, kar je dolgo veljalo, zdaj ne velja več. Suša prihaja vedno pogosteje, lahko se zgodi v mesecu maju, aprilu, juniju. Nato pa jeseni pridejo močne nevihte in močne padavine. Tega prej ni bilo v tolikšni meri. Z nevihtami in neurji so povezane cele katastrofe, kot npr. v Železni Kapli ali v Lesni dolini. Kmet tako nikoli ne ve, v kolikšni meri bo obrodil pridelek. Eno leto je žetev bogata, drugo leto je lahko za polovico skromnejša.« Kot veliko spremembo in tudi kot problem pa vidi to, da potrošniki izgubljajo kontakt do kmetij. Včasih je imelo veliko več ljudi stike s kmetijo, prihajali so s kmetij ali so tam imeli stare starše. Sedaj je tega manj in »ljudje ne vedo, koliko dela je potrebnega za pridelavo npr. enega litra mleka ali enega kilograma žita.« Tudi trgovske verige tega ne razumejo. »Če nimajo več cenovnih razmerij, kupijo to, kar je najcenejše. In to je uvoz v Avstrijo iz nižjih pokrajin, kjer lahko enostavneje proizvajajo mleko, ker jim ni treba shraniti sena za zimo ali kjer ne potrebujejo velikih, močnih in toplih hlevov. Ta problem je viden v zadnjih letih,« razlaga Mikl. Z mnogimi akcijami se mu skušajo zoperstaviti. »V moji generaciji je vsak drugi prišel s kmetije, doma so imeli živino, polja, sploh na južnem Koroškem,« pripoveduje. In-

dustrializacija gre naprej, kmetije rastejo in en kmet proizvaja vedno več, »mora vedno več proizvajati, drugače ne more preživeti. Za svoje izdelke dobi skoraj vedno isto ceno, stroški pa naraščajo.« Mikl navaja primerjavo, ki razkrije mnogo: Okoli leta 1900 je en kmet prehranil približno štiri prebivalce, zdaj pa en kmet prehranjuje med 150 in 160 oseb. Atraktivnost drugih poklicev je bila zaradi natančno določenega števila delovnih ur bistveno večja kot kmetijstvo, kjer moraš v hlevu delati 365 dni na leto. Nekoč je veljalo tudi to, da je ostal na kmetiji tisti, ki se je najmanj učil, »v današnjem času je ravno obratno. Danes mora na kmetiji ostati tisti, ki je dobro izučen, dobro šolan, ker drugače ne bi preživel kot kmet.« Hanzi Mikl je prepričan, da je za mlade poklic kmeta še atraktiven, posebej če imajo možnost, da kmetijo razvijajo naprej. »Če imaš klasično proizvodnjo, npr. mleko, pujske, potem mora kmetija imeti že določeno rentabilnost in kakovost. Ne samo, da ima določeno velikost, sicer velikost ni vse, ampak v proizvodnji moraš biti tako dober, da znižuješ stroške in visoko držiš rentabilnost. V to moraš vlagati res veliko truda. Na eni strani potrebuješ zelo dobro izobrazbo, na drugi pa stalno poklicno izpopolnjevanje. Za to skrbimo mi kot zbornica, organiziramo tečaje, da se lahko vsak izobražuje naprej.« Kmet mora vedno iskati nove panoge in imeti dobre ideje. Tudi z majhno kmetijo lahko preživiš. Mikl pravi, da je na Koroškem dovolj primerov, ko imajo tudi majhne kmetije svojo rentabilnost, če gredo v predelavo ali se odločijo za panogo, ki ni tako pogosta, na primer zelišča, turizem na kmetiji ... Biološko kmetovanje se zdi dobra pot za naprej. Na Koroškem je že več ko 25 odstotkov površin bioloških. V kmetijstvu pa ni nič predvidljivo, če je na enem področju preveč ponudbe, cene padejo.

HANZI MIKL DOBESEDNO Mislim, da so kmetje tisti, ki se še bolj zave dajo, da smo od visni od tega, kar je nad nami – da smo odvis ni od Boga. Vsako leto za znavamo in ču timo močne klimatske spre membe. Za kmetije je prob lem, ker se ne morejo več za nesti na vreme. To, kar je dolgo veljalo, zdaj ne velja več. tomažič

Poklic kmeta ali kmetice je za Hanzija Mikla zelo zahteven, a je zelo lep poklic za telo in dušo, ker si v naravi in delaš z naravo. »Vidiš, kako raste to, kar si sejal, in si bolj povezan s potekom življenja. Nekaj raste ali cveti, nato daje seme in na koncu umre. Naravni krogotok ni nikjer tako razviden kot v kmetijstvu. Zaradi tega je to zelo zadovoljiv poklic,« seveda v primeru, če imaš takšno gospodarsko stanje, da lahko živiš. Da takšno stanje dosežeš, se moraš truditi dan za dnem. »Če imaš gospodarske težave in se moraš stalno boriti za preživetje, če je to, kar delaš, vedno premalo, potem ni enostavno. Odvisno je od osebnega, ekonomskega in duševnega stanja, kako vidiš delo na kmetiji.« Že več ko 30 let Hanzi Mikl skupaj s svojo družino obdeluje domačo kmetijo na Ločilu v občini Podklošter. »Zelo

srečen sem, da sem kmet.« Težko bi mu bilo, če bi imel poklic samo v pisarni. Na domači kmetiji z ženo Brigito gojita jagode in pridelujeta olja. Ukvarjajo se še z gozdom in s kompostiranjem za občino Podklošter, biološke odpadke oz. zelene odpadke predelajo v kompost, ki ga uporabljajo na svojih njivah. »Od polja do olja« vse predelajo sami, saj radi pomagajo tudi njuni štirje otroci. Na kmetiji imajo tudi enega zaposlenega. Ker sam iz prakse ve, koliko je dela na kmetiji, se Hanzi Mikl v tem času še posebej zahvaljuje kmetom in kmeticam. »Zahvaljujem se vsem, ki sploh v takšni krizni situaciji delajo na kmetiji in so vsak dan pripravljeni iti v hlev, oskrbovati živino, delati na polju za prehrano ljudi, za prehrano Korošcev. V situaciji, v kateri smo sedaj, se vidi,

kako pomembna je lastna proizvodnja v deželi. Upam, da potrošniki to vedo tudi v času, ko ni krize.« Prav na kmetijah se ljudje še bolj zavedajo, da ni vse odvisno od njih samih. Seveda je treba narediti to, kar je v naši moči, ampak ostalo lahko prepustimo Bogu. »Sem v farnem svetu v fari Št. Lenartu pri Sedmih studencih, rad hodim vsako nedeljo v cerkev. Mis lim, da so kmetje tisti, ki se še bolj zavedajo, da smo odvisni od tega, kar je nad nami – da smo odvisni od Boga,« pripoveduje Hanzi Mikl, zato je »dob ro, da si vsaj eno uro na teden vzameš čas in greš k sv. maši, kjer se zahvališ in razmišljaš za naprej.« Kmetje na poseben način s svojim delom izkazujejo ljubezen do bližnjega s tem, ko skrbijo za zdravo prehrano ljudi. Obenem pa tudi vedo, da »človek ne živi samo od kruha.«

DRUŽINSKA PRILOGA

žarišču

pripravila MATEJA RIHTER

Tadej Čertov

o veselju, da sme ustvarjati in oblikovati razvoj domače kmetije

Delati z naravo in jo ohranjati

Če kdo Tadeju Čertovu omeni »življenje na kmetiji«, najprej pomisli na »življenje v prekrasni naravi in mir, ki ga smem uživati«. Nato pa omeni še delo, ki je na gorski kmetiji večkrat težko. »Pri poklicu kmeta mi zelo ugaja, da si sam svoj šef in lahko sam odločaš, kako naj se kmetija razvija naprej. Naša kmetija je gorska kmetija pod Košuto v Selah. Ukvarjamo se z ovčjerejo in smo pred 15-imi leti začeli gojiti kamerunske ovce, ki so znane po posebnem okusu mesa. Velika prednost pasme je, da imajo dlako in jih zato ni treba striči.« Šest let se že ukvarja s čebelarstvom. »V sklopu študija gozdarstva na Dunaju (na BOKU) sem obiskoval prosti predmet čebelarstvo in od tedaj me ta tema ni več spustila.« Tadej Čertov pravi, da ima veliko srečo, ker sme razvijati kmetijo, tudi kaj spreminjati in da ga pri tem podpirajo starši. »Lastnik kmetije je moj oče Hanzi in kmetijo vodi moja mama Marca. Z mamo opravljava največ dela, oče pa pomaga, koli-

DRUŽINSKA PRILOGA

kor le gre poleg službe. Če imata čas in ko potrebujemo pomoč, priskočita na pomoč moja brata Izidor in Dominik.« Svoje znanje mladi kmet nadgrajuje doma in v tujini. »Leta 2017 sem bil pol leta v Kanadi. Tam sem delal na različnih kmetijah in si nabral veliko izkušenj in idej. Ko sem se vrnil domov, sem začel to vnašati v kmetijo in kar takoj sem se lotil pregraditve hleva za ovce. Kmetija pri Hlipovčniku je biološka. »Za nas je bilo že od vsega začetka jasno, da hočemo delati z naravo in jo tudi ohraniti. Ko so starši prevzeli kmetijo, so jo preusmerili na ekološki način. Ovce krmimo z najboljšim senom z naših gorskih travnikov. Čebele uživajo lepo naravo in nam dajejo izvrsten med, zame je bilo samo umevno, da jim dam pozimi hrano, ki je kontrolirana in uporabljam vosek, ki ni onesnažen s parafinom,« pripoveduje Tadej Čertov. »Ker sem odraščal na kmetiji, imam čisto drugačen odnos do dela in navajen sem težke-

ga dela, na primer spravljanja sena ročno v strmini pri visokih temperaturah. Pri tem delu lahko pozabiš na skrbi in se sprostiš, dodatno imaš še brezplačno savno,« pravi z nasmeš kom. Veliko časa investira v izobraževanje in si ogleduje različne smeri kmetovanja. Poleg kmetijstva ima lastno podjetje BeeSaver, ki razvija merilni sistem za čebelje panje. Letos je bil Tadej Čertov izvoljen za podpredsednika Kmečke izobraževalne skupnosti (KIS). »Zelo sem motiviran z odlično ekipo sooblikovati razvoj kmetijstva na južnem Koroškem. Veliko potenciala vidim v kooperacijah kmetov, kot je to npr. Interesna skupnost selskih kmetic in kmetov (ISSK) v Selah. Dodatno vidim velik potencial majhnih kmetij, kot je naša, pri kakovosti izdelkov. Tega se moramo zavedati, ker je to velika prednost v primerjavi z industrijo, ki živila proizvaja v velikih količinah.« In kakšne vizije ima Tadej Čertov? »Zelo mi ugaja delo s čebelami, zato

Maja Smrtnik predstavlja Kmečko izobraževalno skupnost (KIS), kjer vodi pisarno

Za vrednote

kmetijstva in gozdarstva ter podeželja

želim v naslednjih letih povečati čebelarstvo.« Tudi ovčjerejo bo nadaljeval, ker ima veliko veselje z ovcami in ker pomagajo pri varstvu krajine. »Najlepši čas leta je, ko dobijo ovce jagnjeta. Vsakdo, ki sledi meni ali naši kmetiji na Facebooku ali Instagramu, lahko občuduje slike.« Intenzivneje se želi ukvarjati z gozdarstvom in tam vnašati znanje, ki ga je pridobil pri študiju gozdarstva. »Za prijatelje je bilo zelo čud no, da sem se po zaključku študija vrnil na kmetijo in začel kmetovati. Zdi se mi škoda, da poklic kmeta skoraj nič več ni vreden in da se ljudje ne zavedajo, da mi skrbimo za hrano. Velikokrat opazim, kako me ljudje začudeno gledajo, če rečem, da sem kmet. Zato se mi zdi zelo pomembno, da vrednost poklica spet dvignemo in da bodo mladi spet ponosno prevzeli kmetije od staršev,« razmišlja Tadej Čertov in si ob tem želi iskanja novih poti in idej, da bo spet več ljudi lahko živelo od kmetij.

Kmečka izobraževalna skupnost (KIS) je izobraževalna organizacija slovenske narodne skupnosti na Koroškem, ki je bila ustanovljena leta 1988. V prvi vrsti skrbi za dopolnilno izobraževanje kmečkega prebivalstva na Koroškem v slovenskem jeziku. Naše glavne dejavnosti so organizacija izobraževalnih prireditev, seminarjev, strokovnih ekskurzij in jezikovnih tečajev, pospeševanje slovenske strokovne jezikovne kompetence, usposabljanje južnokoroških kmetov za čezmejno sodelovanje s sosedi v Sloveniji, širjenje razumevanja za vrednote kmetijstva in gozdarstva in podeželja. Dodatne aktivnosti so organiziranje praks študentov in učencev iz slovenskih kmetijskih šol na koroških kmetijah, vsakoletna izdaja Kmečkega koledarja, izvedba čezmejnih projektov, organizacija sodelovanja slovenskih kmetij iz Koroške pri prireditvi »Dobrote slovenskih kmetij« na Ptuju v Sloveniji, sodelovanje in predstavitev na različnih strokovnih sejmih in prireditvah. Delo pri KIS je zelo pestro in raz noliko, pri vsaki dejavnosti spoznavam nove zanimive ljudi in s tem tudi širim stike po vsem Koroškem in tudi Sloveniji. Vsaka dejavnost ima svojo posebnost in s tem tudi svoje izzive. Ena izmed najbolj priljubljenih dejavnosti je gotovo »Kmečki koledar«. Med letom se začne iskanje

potencialnih kmetij, ki bi rade predstavile svoj dom. Letos bomo tudi vpletli teme, ki so pomembne za slovensko kmetijstvo in gozdarstvo, kot na primer licitacija vrednostnega lesa v Sloveniji. V prvi vrsti je naša predsednica Marinka Mader Tschertou odgovorna za ta projekt, ki s pomočjo Franca Wakouniga in fotografa Toma Weissa pripravlja celotni koncept. Marinka Mader-Tschertou, ki je predsednica KIS, je tudi zbornična svetnica in gorska kmetica, podpredsednika sta Marian Tomažej, ki je kmet in tudi dela na Kmetijski zbornici, in Tadej Čertov, ki kmetuje na gorski kmetiji. Vsi odborniki se trudijo, da podpirajo KIS pri njenih dejavnostih, pri ekskurzijah in pri novih idejah. Odborniki imajo dobro povezavo in se aktivno vključujejo v izvedbo novih idej in aktivnosti. Zelo sem hvaležna za tako aktivni odbor, ki me zelo podpira pri organizaciji in tudi pri pisarniškem delu. Osebno sem zelo hvaležna, da smem opravljati to delo, ker mi je zelo všeč. Rada organiziram in pomagam, rada se pogovarjam z ljud mi, rada obiskujem kmete in kmetice in spoznavam njihovo življenje. Posebej takrat spoznam, kako pomembni so kmetje in njihovo delo, ki ga opravljajo samoumevno. Brez kmetov in kmetic ne bo prihodnosti in tega se ljudje hvala Bogu tudi vedno bolj zavedajo.

DRUŽINSKA PRILOGA

Kaj pravijo

2 3

Kje so po vašem sedaj največji izzivi za kmetice in kmete?

Štefan Domej

Franc-Jožef Smrtnik

Moramo videti, da je biti kmet nekaj pozitivnega, da je delati in živeti na kmetiji drugačen življenjski stil, sploh v današnjih časih, da je to svoboden podjetniški poklic, ki daje vsakemu veliko možnosti – pri oskrbi prebivalstva s hrano, surovinami (les, energija) in ohranjanju in razvijanju kulturne krajine. Največji izziv je za vsako kmetijo odločitev glede na velikost in lego kmetije ter družinskih potencialov za pravilno dolgoročno produkcijsko usmeritev ter na tej osnovi pravilno kmetijo razvijati naprej, tudi glede na investicije, povečevanje proizvodnje, način trženja itd. Zaradi zelo nizkih cen za kmetijske izdelke v zadnji letih, stalne odvisnosti od svetovnih trgov, tako imenovane divje liberalizacije za vsako ceno in majhnosti naših kmetij smo na južnem Koroškem kljub temu le težko konkurenčni. Če danes vsi govorijo o pomenu regionalne in varne hrane, je potrebno ustvariti boljše agrarno-politične pogoje za dolgoročno ekonomsko preživetje.

Kaj bi bilo potrebno urediti, da bi mladi v kmetij stvu videli perspek tivo?

Za kaj se zavze mate kot zbornični svetnik oz. zbornična svetnica?

DRUŽINSKA PRILOGA

zbornični svetniki in zbornična

Na mladih svet stoji. Ob trenutni krizi so potenciali za vsakega mladega prevzemnika na domači kmetiji lahko čisto nov izziv, da si skupno s celotno družino ustvari neodvisnost, samostojnost in drugo kakovost sredi lepe narave. Starši, kmetijske šole, svetovalna služba in drugi mentorji naj pomagajo mladini. Pomagala bi tudi prav tako učinkovita in nebirokratska pomoč agrarnih ustanov v naši državi. Po študiju kmetijstva v Ljubljani sem se začel vključevati v slovenske kmečke organizacije na Koroškem. Uspelo nam je ustanoviti KIS, SJK ter cela vrsta drugih iniciativ je takrat nastala, npr. Koppla kaša, Interesna skupnost selskih kmetov. Že v mladosti in kot študent sem vedno spremljal takratno delovanje SJK, in sicer po svojem očetu Ignacu Domeju, Ludviku Lesjaku, Tonetu Krušicu, Jožetu Partlu, Lojzu Čiku, Folteju Karg lu, Mirku in Fricu Kumru in drugih. Leta 1986 sva z Jankom Zwittrom in vsemi drugimi kandidati pri volitvah v Kmetijsko zbornico dosegla dva mandata. Danes imamo štiri svetnike in SJK je uveljavljena in priznana kmečka stranka na Koroškem. Zavzemati se za pozitivne agrarno-politične pogoje kmetovanja na južnem Koroškem – predvsem za majhne in hribovske kmetije, za jezikovno enakopravnost, za ohranitev naše jezikovne in kulturne identitete so bili vseskozi moja skrb in razlog za zavzemanje. Srčna zadeva mi je vedno bilo tudi partnersko čezmejno sodelovanje kmetijskih organizacij in izobraževalnih ustanov med Slovenijo, Koroško–Avstrijo in med slovenskimi zamejskimi kmečkimi organizacijami. To delovanje je zame še danes velik izziv. Osnova sta veselje biti kmet in ljubezen do slovenske besede.

Trenutno je kmetijstvo v veliki krizi. Cene za kmečke izdelke so nizke, vse ostalo pa je vedno dražje. Sploh les je v veliki krizi, cene pa so nižje kot v 70-ih letih. Kmetje morajo iskati nove mož nosti dohodkov: turizem, direktna prodaja, novi izdelki. Vse to so pa spet velike investicije. Zaradi tega si veliko kmetov premisli in zapre svoja hlev ska vrata in gredo delat.

Le malo mladih hoče še kmetovati, ker vedo, da ni veliko zaslužka in da skoraj nimaš prostega časa. Za dva evra na uro danes nihče več ne dela. Tisti redki, ki prevzemajo kmetijo, pa so dobro šolani, imajo nove ideje in kmetije po navadi obnavljajo in večajo. To je pa velik rizik, veliko tveganje, ki ga imajo ti mladi kmetje. Pri mladih kmetih je tudi še problem, da pride velikokrat do generacijskih problemov in da mladi kmetje težko dobijo ženo.

Iz tega razloga se kot zbornični svetnik zavzemam za to, da bi ohranili delovno mesto: KMETIJA. To pa je mogoče, če bi kmet dobil OSNOVNI DOHODEK. Ta naj bi znašal 1.500 evrov neto. Tako bi se mladi lažje odločili prevzeti kmetijo.

svetnica Skupnosti južnokoroških kmetic in kmetov (SJK)

prašali smo

pripravila MATEJA RIHTER

Marinka Mader-Tschertou

Marjan Čik

Kmetijstvo v Avstriji, posebej na Koroškem, je načeloma malo strukturirano. Imamo visok standard pri proizvodnji hrane. To velja za celo vrsto izdelkov, strogi predpisi veljajo pri reji živali, dobrobiti živali, pri pridelavi poljščin, sadja, zelenjave ter pri ohranjanju okolja. Vsi ti napori imajo svojo ceno, ki pa pri prodajni ceni niso nikakor upoštevani. Zato kmetije zelo težko preživijo, ker z izkupičkom ne morejo pokriti stroškov, ki nastanejo pri proizvodnji. Kmetovalci so močno odvisni od evropskih in avstrijskih finančnih sredstev in podpor. Posebej kmetije na gorskem območju, ki imajo omejene možnosti proizvodnje, so pogosto obravnavane mačehovsko. V glavnem imamo na Koroškem polkmetije – to pomeni, da je za preživetje na kmetiji in za njen obstoj neobhodno potreben dodaten zaslužek oz. finančni vir. Družba pričakuje visoke standarde pri proizvodnji hrane na vseh področjih kmetijstva. V trgovini pa kupci niso več pripravljeni plačati poštene cene. Velike znane trgovske verige raje uvažajo cenejšo robo, ki ima seveda tudi nižje proizvodne standarde kot pri nas v Avstriji. To dejstvo kupca seveda malo zanima. Trgovine pritiskajo z nizko ceno tudi na domače kmetice in kmete. Kot kupci naj bi se zavedali, da z nizkimi cenami spodkopavamo gospodarske temelje domačega kmetijstva. Pametno in prav je nam reč, da kupujemo direktno, neposredno pri naših kmeticah in kmetih.

Direktno ali neposredno trženje kmečkih izdelkov je povezano z mnogo več dela in ogromno birokracije ter investicijami. Prav zato se mnogo kmetovalcev odloča za opuščanje kmetije. Razveseljivo pa je, da imamo mlade in izobražene prevzemnike, ki kmetije angažirano in uspešno vodijo naprej. Za gorsko kmetijstvo v Avstriji bi bila neobhodno potrebna uvedba osnovne podpore vsaj za eno delovno mesto na kmetijo. Ta podpora naj bo vezana na pridelavo hrane. S tem bi bilo zagotovljeno preživet je ene osebe oz. vsaj enega delovnega mesta na kmetiji. Poleg proizvodnje hrane pa je kmetijstvo pomembno tudi za ohranitev kulturne pokrajine, ki je pomembna tudi za turizem v Avstriji. Zadnji dogodki izredno potrjujejo, da je nujno potrebno ohraniti pregledno strukturo našega kmetijstva, ki zagotavlja vsakdanje preživetje brez usodne odvisnosti mednarodnih živilskih koncernov. Predvsem pa ohranjamo v svojih rokah kmetijsko obdelovalne in gozdne površine.

Kot zbornična svetnica SJK se trudim, da rešujem probleme v kmetijstvu, bodisi pri nadpovprečno visokih socialnih dajatvah, bodisi pri pravici za subvencije za gozdne paše v novi dobi skupne kmetijske politike 2020–2027, zavzemam pa se tudi za pravične cene v kmetijstvu. Zame je pomembno nakazati nove poti izobraževanja in inovativne panoge v kmetijstvu, ki imajo potencial za prihodnost.

Največje izzive vidim v pogojih, ki omogočajo kmetijstvo. Živimo v času, ko imamo vse preveč reglementirano, slabe cene za izdelke in povišane socialne stroške. Politika bi in bo morala odreagirati in ustvariti nove pogoje, ki omogočajo družinskim kmetijam normalno gospodarjenje. Avstrija bi morala s ponosom na regionalno kakovostno samooskrbo zaščititi lastne kmete in s finančnimi podporami pospeševati razvoj.

Mladi ljudje imajo dobre ideje in radi poskušajo kaj novega. Kmetijstvo je zelo široka panoga in daje možnosti od proizvodnje do predelave. Žal pa je velikokrat inovativnost mladih zaradi reglementacije in birokracije zavirana in omejena. Mlade prevzemnike naj dodatno podprejo finančno in naj bi imeli poskusno dobo, ko lahko preverjajo, ne da bi jim predpisi in inšpektorji solili pamet.

Skupno zavzemanje mora biti, da prekinemo zapiranje kmetij. Sedanja situacija nas vedno bolj opozarja, da svet ni vsak dan odprt, da vedno kje kaj raste in da ne moremo dobiti vsega od vsepov sod. Potrebujemo lastno močno, inovativno in produktivno kmetijstvo, ki z ozirom na okolje in vzdrževanje podeželja in njegove kulture potrebuje solidarnost družbe in njihovih predstavnikov. Obrat no pa vsi lahko uživamo v urejeni naravi in živimo od kakovostnih domačih izdelkov.

DRUŽINSKA PRILOGA

žarišču

pripravila MATEJA RIHTER

Maria Ladinig

iz Kršne vasi študira agronomijo na Dunaju. Da je bil vsak dan raznolik in je bila kot otrok vključena v vsa do gajanja na kmetiji, ob tem pa je bila zelo svobodna – tako opisu je Maria Ladinig odraščanje na domači kmetiji, kjer se je tudi na učila, kako pomembno je po magati drug drugemu. Sedaj na Dunaju študira agronomijo, spe cializirala se je na znanstvene vede kulturnih rastlin. Lahko si predstavlja, da bi v prihodnosti prevzela domačo kmetijo.

Na domačo kmetijo

sem začela gledati z drugačnega vidika 10

DRUŽINSKA PRILOGA

Odraščali ste na kmetiji. Kako ste kot otrok doživljali življenje na kmetiji? Kaj vam je bilo všeč? Je bilo tudi kaj takega, kar vam ni bilo všeč? Maria Ladinig: Odraščanje na kmetiji je bila zame zelo lepa izkušnja. Veliko časa sem preživela v naravi in ukvarjala sem se z živalmi na kmetiji. Najbolj me je veselilo, kadar je mama prišla iz hleva in povedala, da imamo novorojenega kozlička ali novorojeno tele. Seveda je s kmetijo povezano tudi veliko dela. Življenje na kmetiji je bilo vedno malo kaotično, ker se je treba ozirati na naravo in delo prilagajati na dogajanja v naravi. Načrtovanje vnaprej je bilo težje. Tako se je velikokrat zgodilo, da smo morali hitro skočiti in reagirati. Na primer

pri sušenju, ko je treba biti hiter, sploh kadar vidiš, da se na nebu zbirajo tem ni oblaki. Kot otrok razmišljaš drugače in včasih vmes ob delu malo »pojamraš«. Če pa pogledam nazaj, je prav ta raznolikost v vsakdanu ter vključitev v vsa dogajanja na kmetiji, hkrati pa biti svoboden otrok, vplivala na moj nadaljnji razvoj – mislim, da sem dobila dober občutek za medsebojno pomoč in primerno ravnanje z ljudmi. Tudi vaš študij je povezan z naravo. Kaj vas je navdušilo za ta študij? Maria Ladinig: Študiram agronomijo in specializirala sem se na znanstvene vede kulturnih rastlin. Po resnici povedano si v času šolanja nikoli ne bi mislila, da se bom vpisala v to smer. Lahko pa povem, da je moj bivši profesor bio logije na Slovenski gimnaziji s svojim navdušenjem nad naravo po vsej verjetnosti vplival na mojo odločitev. Začela sem gledati na domačo kmetijo z drugačnega vidika ter na pomembnost poklica mojih staršev, ki je v zadnjih desetletjih postal vedno bolj redek. Kako poteka študij? Imate tudi praktični del? Maria Ladinig: Študij je sestavljen iz treh stebrov. Tako so predmeti sestav ljeni iz predmetov naravoslovne vede, socioekonomije ter tehnike. Po novem sistemu je študij razdeljen na bachelor in master. Bachelor kmetijstva je zelo splošen in obravnava vse smeri kmetijstva (poljedelstvo, živinorejo, vinogradništvo, sadjarstvo, pravo, ekonomijo, gospodarstvo …). Ko je bachelor zaključen, se je mogoče specializirati v master-študiju. Celotni študij je bolj

teoretičen, je pa vključeno tudi malo prakse. Med počitnicami ima vsak študent ter vsaka študentka možnost, da znanje, ki si ga pridobi pri študiju, pokaže v okviru prakse v različnih institucijah. Odločili ste se tudi za študijsko izmen javo v Ljubljani. Kaj ste se tam novega naučili? Maria Ladinig: Semester v Ljubljani je bil zelo poučen in me je osebno zelo obogatil. Študijski sistem je malo drugačen od našega na Dunaju, a kljub temu sem se hitro navadila nanj. Pouk na Biotehniški fakulteti je predvsem povezan s prakso in se pri tem razlikuje od študija na Dunaju. V Ljubljani sem dobila splošen pregled kmetijstva v Sloveniji in vpogled v agrarne strukture Slovenije. Tako sem lahko pri eks kurzijah doživela, kako delajo slovenski kmetje in kmetice, v katere smeri so specializirani in s katero organizacijo so povezani med seboj ali tudi ne. Lahko sem razširila svoje obzorje na agrarnem področju v tujini. Želite v prihodnosti prevzeti domačo kmetijo? Kakšne načrte imate? Maria Ladinig: Kaj natančno bom delala v prihodnosti, ostaja zaenkrat odprto. Trenutno bi rada ostala še nekaj časa na Dunaju. Lahko pa si predstav ljam, da bom nekdaj prevzela domačo kmetijo. Seveda bi rada malo kaj spremenila in udejanjila svoje, osebne ideje. Zelo me zanima predelava zelišč, začimb in posebnih kulturnih rastlin. Rada bi te ideje povezala z obstoječo kmetijo. Rada bi tudi imela koze in delala izdelke iz kozjega mleka. Ker bi poleg kmetije rada hodila v službo, bi

si kmetijo in delo po možnosti uredila tako, da ne bi bila odvisna od dela na kmetiji. Trenutno študiram tudi še pedagogiko v smeri kmetijstva in si lahko predstavljam, da bi nekdaj tudi poučevala. Točnih načrtov za izvajanje svojih idej trenutno še nimam. Pomembno je zame, da bi kmetovala v majhnem stilu, saj tako lahko ostanem prav dob ro povezana z naravo in s prvinskostjo. Zelo sem pa vesela, da zdaj še kmetujejo moji starši, tako mi ostane še malo časa, da se izobražujem dalje in da lahko pridobim še več izkušenj, preden se vrnem na Koroško. Če bi imeli možnost vpliva na kmetijsko politiko, kaj bi najprej uredili? Maria Ladinig: To je zelo težko vprašanje. Agrarna politika je zelo zapletena. Predvsem zaradi naraščanja svetovnega prebivalstva in klimatskih sprememb je veliko odprtih vprašanj v kmetijski politiki. Težko bo najti smer, pri kateri bo pridelava dolgotrajna in istočasno tudi zadostna. Ko sem delala za pol leta v Švici, sem opazovala, da Švica veliko investira v ohranitev starih sort in v ohranitev genskega materiala teh sort. Imajo zelo veliko projektov na tem področju, ki jih financira država. Dobro bi bilo, če bi tudi v Avs triji dobili več podpore v to smer. Gledati bo treba, da se ne bi izgubil genski material teh sort, ker nam bo v prihod nosti verjetno še precej koristen pri pridobivanju novih sort, ki naj bi bile prilagojene na nove situacije glede klimatskih sprememb. Osebno je zame tudi zelo pomembno, da se kmetijska politika v Avstriji zavzema za majhno strukturiranost kmetijstva, da ga lahko obdržimo tudi v prihodnosti.

DRUŽINSKA PRILOGA

Na obisku

Pri Postranjaku v Rožeku za staro kuhinjsko mizo pri Ludwigu, Karin, Simonu in

»Nam narava zelo bogato VINCENC GOTTHARDT

Stara miza v kuhinji je središče na kmetiji pri Postranjaku v Rožeku. V hiši diši po sveže spečenem kru hu. Za njo na zidu sli ke rajnih, še višje križ. Pod njimi iz lesa zrez ljan Marijin kip. Na peči, v kateri gorijo drva iz domačega gozda, je vse sveže pripravljeno za kosilo. Ludwig in Karin imata še vsak svoje opravke. Ludwig je zunaj pred hišo še »malo pri drvih«. Karin pripravlja kosilo. Zdaj je čas, ko se vrneta sinova iz šole. Miha se vrača iz Celovca, kjer obiskuje Slovensko gimnazijo, Simon pa nima tako dolge šolske poti, saj bo prišel iz nekaj sto metrov oddaljene ljudske šole v Rožeku. Nato se bodo vsi zbrali za staro mizo, v središču Postranjakove domačije. »Mizo je naredil stric,« pravi Ludwig, Karin pa opozori na omaro v kuhinji: »Ta je od babice«. Mimogrede omeni še ročno napisano knjigo domačih receptov svoje prababice. Shranjeno jo ima med nekaterimi starimi kuharskimi knjigami, seveda v stari omari s svojo zgodovino. Vedno gre za spoštovanje do tega, kar so predniki izročali. Tudi omare. »Včasih jim je treba odvzeti barvo, da pride do izraza izvirna lepota lesa,« pravi Karin. Gre za spoštovanje izročila in dodajanje potrebnega za sodobni čas.

DRUŽINSKA PRILOGA

Nekaj časa je treba še počakati na Miha in Simona. Dovolj časa, da pride najprej na mizo še posebna zgodba o kruhu, ki je tukaj na tej domačiji doma. Vsak teden peče gospodinja v petek in soboto kruh. »Od spečenega kruha en hleb vedno komu poklonim, to je taka navada,« pravi Karin in dodaja: »To se stokrat povrne, je rekla babica«. Zdaj sta Simon (10) in Miha (11) doma. Preden se usedeta za mizo, hočeta videti, kaj se na peči kuha. Za to zlezeta na krušno peč. S te višine se dobro vidi v posode na peči. Da bo dobro, to sta že zavonjala pri vhodnih vratih. Zdaj pa gledata mami dobese-

dno čez ramo. Oče Ludwig mora priznati: »Če prideta domov, je prvo vprašanje, kje je mama«. To jima nič ne zameri, saj »je to najbolj pametna reč, če je lahko mama na kmetih doma«. Karin pravi, da je to absolutni luksuz. »Jaz lahko svoja otroka sama vzgajam. Lahko jima dam mnogo korenin, ki jih potrebujeta. Otrokoma bo vse življenje ostalo v spominu, kako sta odprla vrata in je zadišala sveže pripravljena jed. To danes seveda ni več samoumevno.« Ko se usedeta Simon in Miha za mizo, kjer že čaka juha, pa je le še ostalo eno vprašanje za očeta Ludwiga. Simon ga sedaj, kot že nekaj dni prej, vpraša:

Mihu Lesjaku

pogrne mizo« Za otroka si želim,

da v svojem življenju najdeta pot, ki ju osrečuje. Želim jima, da ne bi pozabi la svojih korenin, ki jih imata v veri in v svojem jeziku ter da bi bila na to po nosna. Želim jima tudi, da ne bi pozabi la ljudi, ki jim je treba pomagati. Želim jima ob sebi ljudi, ki ju imajo radi. Več ne potrebujeta. mati Karin

Za mizo pri Postranjaku: Mati Karin, Miha, Simon in oče Ludwig. gotthardt

»Ati, je krava že storiva?« Samo nekaj trenutkov za tem pa tudi Miha že kuje prve načrte, kaj bo ta dan naredil po šoli: »Ati, kaj boš danes delal?« Ko je juha postavljena na mizo, sledi še kratka molitev in Postranjakova družina je zbrana, tako kot vsak dan, pri kosilu. Miza je njihovo središče, tu se zbirajo in tu načrtujejo za prihod nost majhne kmetije v Rožeku. Oče Ludwig za to mizo razmišlja, kako naj načrtuje delo na njivah in okrog hiše vigredi, včasih pa pogleda tudi dlje v prihodnost, ko vidi, kako zelo se za delo na kmetiji zanimata tudi sinova. Pravi, da rada pomagata na kmetiji in

»sta vedno ob meni pri delu,« zato vidi svojo nalogo tudi v tem, »da ju vedno znova opozarjam, da je njun poklic biti šolar in učenje, ne pa da samo pomagata na kmetiji«. Na tihem je včasih prisotna tudi misel »o še dolgi poti«, da bi eden od sinov kdaj prevzel kmetijo. Žena Karin dodaja: »Prav, če je to njuna pot«. Zaenkrat sta navdušena tako za kmetijo, prav tako za nogomet in pred kratkim sta nastopila v igri Smradek v Št. Jakobu. V domači fari tudi ministrirata. Stara miza v kuhinji ve, kaj zmore pridelati Postranjakova kmetija. Gos

podar Ludwig: »Nam narava pogrne mizo in z delom lastnih rok veliko zmoremo. Toda stvar je včasih tudi taka, da nam cene, ki jih dobivamo za delo svojih rok, ne zagotavljajo likvid nosti. Naši izdelki postajajo vedno cenejši, nimamo pa z njimi manj dela. To me že malo skrbi, ker naši kakovostni izdelki velikokrat nimajo cene. Z njimi je mogoče komaj in komaj preživeti. Ni najboljše, če trg določa ceno za žito, koruzo, meso in mleko. Težko se je s tem spoprijazniti. Pravzaprav bi bilo logično, če padajo cene za naše produkte, bi morale procentualno padati tudi dajatve za socialno zavarovanje, za zavarovalnice in vse drugo, pa ni tako. Tu si kmet ne more sam pomagati čisto nič.« Toda biti kmet z vsem srcem in dušo je za Ludwiga Lesjaka več ko le izkupiček s prodajo kmečkih izdelkov. »Od kmetije živimo in smo s tem, kar imamo, zadovoljni, pa čeprav je kdaj česa manj. Prav to zadovoljstvo nas drži doma. V dodatnem zaslužku Nadaljevanje na strani 14 DRUŽINSKA PRILOGA

Na obisku

Desno: Domači kruh z znamenjem križa Levo: Miha vabi v hišo Spodaj desno: Če se mu zdi, gre osel na sprehod z družino in se čudi, kako Simon (spodaj) lahko samo z dvema nogama spleza na drevo. gotthardt

Nadaljevanje s strani 13

Pri Postranjaku: »Ati, je krava že storiva?« nikdar nisem videl bogve kakšne rešitve. Sosedje, ki so hodili ob kmetiji še delat, so opustili kmetijstvo. To je zame tudi dokaz, da človeka delo na dveh krajih izčrpa preveč. Včasih je zadovoljstvo tisto, kar je najpomembnejše plačilo tudi za zelo nizek dohodek.« Za skupno mizo, na kateri so vedno tudi sadeži, ki jih ponuja kmetija med letom, se srečajo tudi skrbi, veselje in seveda tudi želje za prihodnost. Lud wig Lesjak pravi, da je za dobre družinske odnose pomembna smer: »Najbolje je, da gremo vsi v isto smer in vsak po svojih zmožnostih pripomore, da ostanemo na poti.« Za prihodnost ve, »da se bo kaj spremenilo«. Življenje gre naprej in bo šlo naprej. Morda drugače. Za Ludwiga Lesjaka je zelo pomembno, da je kmetija tis ti kraj, ki ga sinova odkrivata z vso ljubeznijo, in da rada postorita to ali ono na njivah in v hlevu. »Upava, da sva jima malo naredila gnezdo, da se

DRUŽINSKA PRILOGA

še naprej dobro počutita. Če bo malo drugače, ali sploh drugače, no ja, naj bo. Zato otroka hodita v šolo, vsega že ne bosta tako naredila kot jaz.« V razmišljanje poseže z drugega vogala žena Karin: »Morebiti sva jima dala kak impulz za naprej.« Postranjakova hiša je leta 2005 doživela še posebej močen impulz. Ludwig Lesjak: »Življenje se je šele s Karin začelo vrteti. Postalo je bolj fletno. Moral sem spoznati, da so se mojim tirnicam, na katere sem bil jaz postavljen že kot otrok, pridružile dodatne tirnice. To so bile te od Karin, ki ne prihaja iz kmečke družine in je bilo njeno živ ljenje s prihodom na kmetijo postav ljeno na glavo.« Toda tako Karin: »To je šlo samo, ker sem izredno radoved na za življenje.« V hišo so prišli mlečni izdelki, ki jih prodaja. Zadišalo je po kruhu in začela je izdelovati copate po navodilih starega izročila, ki ji ga je izdala stara kmetica iz Lesne doline. Krškemu škofu Jožetu Marketzu jih je poklonila na predvečer posvečenja pri

Gospe Sveti. Ker človek ne živi samo od kruha, si je Ludwig Lesjak vedno tudi vzel čas za kulturno delovanje. Odbornik Kulturnega društva Peter Markovič v Rožeku je. Tudi žena Karin si vzame čas, da kaj stori za skupnost, saj je članica farnega sveta, sodeluje z Gabi Amruš v pastorali za ostarele in je izobraževalna referentka občine Rožek v Kmetijski zbornici. In kako je že rekel Ludwig Lesjak, če gre za delo v društvu: »Za to si je treba vzeti čas!« Da. Kako zelo prav ima. Toda kako je z dopustom? Za mizo naredi bilanco. Kako je bilo v zadnjih dvajsetih letih? Enkrat je bil z družino za dva dni na Dunaju. Bil pa je tudi še dopust na morju. »Sama sva bila in sva samo eno noč prespala,« pravi Karin. Dodaja: »To bi bil dopust, če bi lahko dve noči prespala na morju.« Morda ta dogodek ni tako daleč. Ludwig vidi cilj že jasneje: »Poglejva, kakšna je najkrajša pot do morja.«

Česi pačimaš živino, vsak dan »privezan« Urban Popotnig je dolga

leta poučeval na Sloven ski gimnaziji kemijo, fi ziko, informatiko in če je bilo potrebno tudi mate matiko. Z letošnjim šol skim letom se je upokojil. Kmetijo sredi Ziljske Bistrice je prevzel od stri ca. S pomočjo žene Pav le je kmetoval dolga leta in bil eden izmed prvih, ki se je lotil ovčjereje. Med tem je nehal z živinorejo. Čas, ki si ga je s tem pri dobil, preživi in uživa pri potovanjih in z vnuki na Dunaju.

no. Reginald me je vprašal: »Misliš, da bodo kolegi to hoteli jesti?« Seveda je bil bife odličen in vsi so bili prijetno presenečeni. Kakšne so težave kmetijstva? Urban Popotnig: Ne morem govoriti o težavah. Če imaš živino, si pač vsak dan »privezan«. Nazadnje smo imeli samo ovce. To je že bolj ekstenzivno. V tistem času ovčjereja gotovo ni bila tako popularna, kot je danes. Ovce in prežvekovalci na splošno so živali, ki izkoristijo hrano, ki je mi ljudje ne moremo (trava, seno). Seveda samo tedaj, če jih ne krmimo intenzivno.

Urban Popotnig rad potuje in upa, da bo to kmalu spet mogoče. Spodaj: Bistriška planina v Ziljski dolini.

Kako se je nadaljevalo delo na lastni kmetiji? Urban Popotnig: Trenutno ima v najemu kmetijo sin Jurij. Zdaj imam samo travnike in seno oddajam biološkim kmetom, ki imajo v zadnjih letih vedno znova probleme s sušo ali pa s poplavami kot predzadnje leto v gornji Ziljski dolini. Kako bo šlo naprej, pa ne vem.

ALEXANDRA PRASTER Kako je prišlo do tega, da ste prevzeli domačo kmetijo? Urban Popotnig: Ko sem odraščal, je bilo v naši hiši dosti ljudi. Gospodar je bil moj stric Lojz. Strina (teta) Treza je tudi veliko pomagala na kmetiji. In potem so bili še moji starši in brata Franci in Lojzi. Stric in teta nista bila poročena. Moj oče je delal pri železnici in je bil vedno mnenja, naj grem v šolo, kmet lahko še vedno postanem. Tako smo mi vsi trije šli v Slovensko gimnazijo in tam tudi maturirali. Ko sem leta 1979 začel poučevati na gimnaziji, so bili starši, stric in teta še zelo aktivni, tako da ni manjkalo delovne sile in mehanizacija je tudi olajšala delo.

Zakaj ste nehali z delom na kmetiji? Urban Popotnig: Nehal sem z živino. Največ skrbi je imela moja žena Pavla. Skrbela je za teto, strica in moje starše. Skoraj vsi so doživeli 90 let. Moj oče je bil nekaj let na postelji in tako sem vesel, da si zdaj lahko lažje razporediva čas. Lahko zakleneva hišo in se peljeva k vnukoma na Dunaj. Tega ne moreš, če imaš živino.

Kaj je bilo posebnega na vaši kmetiji? Urban Popotnig: Ker nismo bili odvisni od kmetije, sem se odločil, da začnem z biološkim kmetovanjem. Pri združenju Bio-Austria imam člansko številko K-0025. Na začetku smo bili idealisti, drugi so nas gledali bolj kot kake čudake. Ko sva s takratnim ravnateljem Reginaldom Vospernikom enkrat vabila na rojstni dan, sem mu predlagal, da bi organizirala bife z biološko hra-

V čem vidite največji problem? Urban Popotnig: Največji problem vidim v agrarni industriji. In to ni samo problem za naše kmetije, temveč za ves svet. Najbolje bi bilo, če bi prepovedali to industrijsko živinorejo in velike monokulture. Za začetek bi že pomagalo, če bi tem črtali vse podpore. Če sam prideluješ svojo hrano, veš, kaj dobiš. Zato naj bi v idealnem primeru kupovali pri kmetih, ki jih osebno poznamo in jim lahko zaupamo. Vsej moderni bio-reklami skoraj ne morem verjeti.

DRUŽINSKA PRILOGA

Na obisku Gradita na trdnih temeljih

in naprej razvijata korak za korakom Daniela Pečnik in Marian Tomažej, njuni štirje otroci

ter stari starši živijo v Strp ni vasi na kmetiji v sozvoč ju z naravo. Idej jima ne manjka in rada posredujeta svoje bogato znanje. MATEJA RIHTER Marian Tomažej je odraščal na tej kmetiji, s tremi brati in sestro so pomagali že od mladih nog. Spominja se, kako je bil vesel, ko je lahko prevzel določene naloge in konkretno pomagal pri delu. Seveda se je najbolj veselil, ko je smel sam voziti traktor, pa ne samo voziti, ampak tudi orati. Daniela Pečnik ni s kmetije, a njen stari oče in stara mama sta bila z Rut pod Peco in v mladih letih so redno hodili k njima na kmetijo. »Bili smo povsod, v senu, v hlevu, pri kravah ... Pri moji Marjetici,« tako je namreč poimenovala eno od krav. »Zdaj sem pa tudi jaz kmetica in imam dosti marjetic na travniku,«

DRUŽINSKA PRILOGA

pravi Daniela Pečnik, ki potrjuje pregovor, da se zarečenega kruha največ poje, saj je zmeraj govorila: »Kmeta pa ne bom vzela.« Daniela in Marian sta koroška Slovenca, ki sta se spoznala na Dunaju, v Korotanu, ona je študirala prehrano in slovenščino, on pa gozdarstvo. Ker sta na Koroškem dobila delovno mesto, sta se odločila za vrnitev. Leta 2010 sta prevzela Tomažejevo kmetijo. »Ko sem bil na Dunaju, nisem bil red no doma, ampak sem že pomagal poleti in v počitnicah.« Marian je prevzel domačo kmetijo, čeprav je bil edini od otrok iz družine, ki je šel študirat. Oče je že v mladosti videl, kako je angažiran in ga je tako določil za naslednika. Daniela ga je pri tem zelo podpirala: »S tistim trenutkom, ko sva prevzela kmetijo, sva rekla, da je v najem ne bova dala, poskusila jo bova ohraniti.« Jasno pa je bilo tudi, da so potrebne spremembe. Z mnogimi idejami in navdušenjem ter skupnim načrtovanjem korak za korakom sproti razvijata kmetijo in ponudbo. Kot včasih »Pri nama je res tako, kot je bilo včasih, ko so na kmetiji imeli bolj ali manj vse. Dokupovali so le malenkosti, sladkor in sol, ostalo pa so

vse pridelali doma in vsaka kmetija je imela svoje polje za zelenjavo, živino v hlevu, kravo za mleko, kure za jajca, žito je bilo, kruh so pekli, skratka bolj ali manj vse. V to smer se trudiva tudi midva sedaj,« pravi Marian, Daniela pa še doda, da je kmetija zelo raznolika. Gradita na trdnih temeljih in razvijata naprej. Za njiju ni pomembna le samooskrba, ampak tudi to, da znanje podajata naprej, da imata povezavo do potrošnika in da je kmetija seminarska. Dobra osnova je, da sta oba študirala. Daniela ima precej dodatnih izobrazb. »S tem da lahko povezujem prakso in teorijo, je pristop popolnoma drug. Veliko stvari drugače vidim, kot se je v teoriji podajalo ali se še podaja, ker stojim v praksi neposredno na polju z izdelkom. Tega spremljam skozi leto.« Naštetih je samo nekaj njenih seminarjev: poznavanje sira, kuharski tečaj za moške, kvašeno testo, kuhanje s korenovkami, kuhanje z rdečo peso, zelena kozmetika, divja zelišča, peka kruha, peka drobnega peciva, skratka vse, kar je povezano z živili. Staro kmečko hišo sta preuredila v seminarski prostor, tam imata tudi trgovino domačih izdelkov. Stranke ju lahko prej pokličejo, da pripravita izdelke čisto sveže s polja. Svoje izdelke prodajata tudi

na tržnicah. Pri embalaži vedno gledata na to, da ni nič ali da je čim manj plastike, zelenjavo prodajata v majhnih zabojih, ki jih Danielin oče izdeluje iz odpadnega materiala na žagi. Njuna kmetija ni samo ekološka, ampak je tudi kmetija, kjer je krogotok. Od uporabe konoplje za izolacijo hiše do zabojev za zelenjavo. »Daniela je imela dobro idejo: darilne košare z zelenjavo, da ob tem, ko nekomu zaželiš zdravja, zdravje tudi podariš.« Za celostni koncept biološke kmetije sta letos prejela avstrijsko prvo nagrado BIO-Fuchs za inovativne kmete. Na kmetiji Tomažej imajo raznoliko ponudbo sadja in zelenjave in to tudi v različnih redkostih, niso samo oranžni korenčki, ampak tudi rdeči, lila, dvobarvni, »imamo tudi posebne vrste, ki sicer ne obrodijo bogato, ampak so bolj odporne in bolj zdrave, predvsem pa okusne. S temi ne doseževa mase strank, so pa optično atraktivne, senzorično enkratne in zanimive za gastronomijo,« razlaga Daniela Pečnik. Marian Tomažej prizna, da sta na začetku pričakovala, da bo več povpraševanja in več zanimanja za domače izdelke. A tisti, ki odkrijejo njuno kmetijo, jima ostajajo zvesti. Ponudba je

zelo specifična, ni vedno stalna, ampak se sezonsko menjava, saj sta odvisna od letnih časov. Vsako leto obrodi drugače. V enem letu je veliko buč, v drugem letu so dobri korenčki, v tretjem letu so dobri paradižniki. V njuni ponudbi se zrcali potek letnih časov. Ne želita gojiti ene vrste zelenjave na silo. To spada k celostnemu konceptu, da ne prisiliš iz narave tega, kar ti v tem letu ne more dati. A že sedaj se zaradi koronavirusa dogaja, da po njunih pridelkih sprašujejo ljudje, ki so se prej morda celo čudili, zakaj tako kmetujeta. Zavedata se, da ljudje gledajo na denar, ko kupijo živila. Spominjata se filma Bauer unser, kjer so jasno predstavili, da to, kar ljudje prihranijo pri živilih, porabijo za razkošje. »Že beseda sama – živilo, nam pove, da naj bi bilo to nekaj živega,« razmišlja Marian Tomažej. »Hrana, ki prepotuje pol sveta, pa ne more biti živilo, ampak je mrtvilo.« Iz izkušenj svojih strank pravi Danie la Pečnik: »Naš okus je zelo pokvarjen, poenoten. Veliko strank se vrne k nam in pravijo o kakšnem osnovnem živilu: Kako je vaš krompir dober. Kakšen aromatičen okus ima korenček. Mislim si, da bi to moral biti standard.« Daniela Pečnik je zaposlena na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Pet

ru, a ne za polni delovni čas, ker se to z delom na kmetiji ne bi izšlo. Dijakinje in dijaki imajo privilegij pri takšni učiteljici, ki jim k pouku prinese žitarice, različne vrste zelenjave, ko govori o pridelavi olja ali peki kruha, govori iz lastne prakse. Marian Tomažej je gozdarski svetovalec. Tudi on občuti, da lažje svetuje kmetom, ker se doma ukvarja z zemljo in gozdom. Veliko situacij je že bilo, ko so ga kmetje bolj upoštevali, ker ve, »kako mora prijeti sekiro«. Praksa bogati poklic. Na kmetiji je seveda mnogo izzivov, je pa tudi mnogo veselja. In tega kar izžarevata. Kaj je zanju najlepše? Marian Tomažej odgovori: »Najina odprtost, da sva za vsako traparijo, da se lahko navdušujeva.« In Daniela Pečnik ga lepo dopolni: »Najbolj luštno je, ko kdo od naju pride z idejo in se potem pogovarjava in vidiva, da iz kakšne ideje dejansko kaj nastane. Najini štirje otroci Julian, Valerian, Lara Maria in Lea se poleg naju na kmetiji zelo veliko naučijo. Kako lepo je, če se otroci igrajo na travniku in prijateljem razlagajo, katera divja zelišča smejo jesti in katera ne.« Da bosta z motivacijo delala tudi v prihodnje in da jima ne bo zmanjkalo idej, si želita – in to bi rada posredovala tudi svojim otrokom.

DRUŽINSKA PRILOGA

P ogled čez mejo pripravila MATEJA RIHTER

Rok Damijan julija kordež

Rok Damijan,

predsednik Zveze slovenske podeželske mladine

Od mladega kmeta do skrbnega gospodarja

»Skozi druženje in povezovanje nabiramo izkušnje, ideje in zna nje za osebno rast ter razvoj in prepoznavnost podeželja s po udarkom na kmetijstvu. Enotno ustvarjamo boljše pogoje za živ ljenje. Mladi s podeželja bomo z zdravo kmečko pametjo ohranjali tradicijo in stremeli k inovativno sti in napredku,« je vizija Zveze slovenske podeželske mladine. Nestrankarsko in nepolitično or ganizacijo, ki je bila ustanovlje na leta 1993, že šesto leto vodi predsednik Rok Damijan. »Če nekaj delamo, delajmo zares,« so bile njegove besede, ko je dobil povabilo k vključitvi v Društvo podeželske mladine Ptuj (sedaj DPM Spodnje Podravje). »Organizirali smo okroglo mizo na temo Moja prihodnost na podeželju: da ali ne? Povabili smo tudi takratnega ministra Dejana Židana,« pripoveduje Rok Damijan o svojih začetkih pri podeželski mladini. Ko so v njem zaznali mnoge vodstvene spo-

DRUŽINSKA PRILOGA

sobnosti, so ga spodbudili, naj kandidira za predsednika Zveze slovenske podeželske mladine (ZSPM). Spomladi 2014 je bil izvoljen »in potem smo začeli.« Takoj je videl, da je to »organizacija, ki ima neverjeten potencial«. Skupaj s svojim timom, ki ga med pogovorom velikokrat omeni s ponosom, se je odločil za spodbujanje, »da nismo zaprti vase, ne smemo misliti, da vse znamo sami.« Pri izobraževanjih mladih kmetov tako s pridom uporabljajo metode mladinskega dela. V Zvezo slovenske podeželske mladine je vključenih 38 društev podeželske mladine iz vse Slovenije, članic in članov je nad tri tisoč. Namen ZSPM je povezovanje mladih. »Spodbujamo prenos znanja, ohranjanje tradicije in željo po razvoju. Ob vsem tem pa je pomembna ohranitev ponosa,« opisuje Rok Damijan. Vsako leto organizirajo nekaj velikih dogodkov, na primer kviz mladi in kmetijstvo, državne športne igre in državne kmečke igre. Eden izmed najbolj prepoznavnih dogodkov pa je izbor inovativnega mladega kmeta ali inovativne mlade kmetice, ki ga pripravljajo skupaj s Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije in pod pokroviteljstvom predsednika države. »Ob naših projektih mladi kmetje in tudi drugi mladi vedno bolj zaznavajo pomen kmetij in odkrivajo možnosti zaposlovanja, ustvarjajo nove poslovne ideje. Ta kriza, v kateri smo trenu-

tno, bo jasno pokazala, koliko nam je kot družbi mar za lastno hrano in ali jo še vedno jemljemo kot samoumevno,« razmišlja predsednik podeželske mladine. Največji izzivi, ki jih trenutno v kmetijstvu vidi Rok Damijan, so odvisnost od trga, saj odkupne cene zelo nihajo in zaradi tega nadaljnji razvoj in investicije niso varne. Tudi odvisnost od drugih vplivov, na primer od vremena, je izjemno visoka. »Proizvodnji mesa in mleka sta odvisni od proizvodnje hrane za živali. Pri gojenju sadja in zelenjave se je že zgodilo, da je bila dve leti zapored pozeba, kmetje so bili zaradi tega ob zaslužek. Tretje leto je bil pridelek ogromen, zaslužek pa je bil vseeno zelo slab, ker je bilo preveč ponudbe. To je borba iz dneva v dan.« Predaja kmetij v mlajše roke je tema, s katero se v Zvezi slovenske podeželske mladine pogosto ukvarjajo. Ob tem spoznavajo tako primere dobre prak se kot tudi težave sobivanja. »Zelo odvisno je od odnosov znotraj družine. Marsikdaj starši otrokom svetujejo, naj gredo naprej v šolo, da jim ne bo treba tako težko delati. Ko se vrnejo z znanjem, ki ga želijo vnesti na domačo kmetijo, pa tega starši ne sprejmejo.« Rešitev vidi v sobivanju z roko v roki: »Mlad človek je poln idej, a je včasih tudi mladostniško naiven. Starejši so

lahko usmerjevalnik energije mladih.« Dober se mu zdi mentorski sistem, ki ga je spoznal na Finskem, ko je starejša generacija ob prenosu mentor mlajši generaciji. Razume, da se tudi starejši bojijo, kdo bo skrbel zanje. Več ko je povezanosti med obema generacijama, lažje je. Ob tem nihče ne sme sebično gledati samo nase. Ker je mladim mar za soljudi, so za leto 2020 izdali prvi dobrodelni koledar, ves izkupiček pa so namenili za starostnike. Zveza slovenske podeželske mladine se trudi, da je v stiku z drugimi evropskimi državami. Izkustveno učenje pri mladih podpirajo z izmenjavami po vsej Evropi, sam pa je nekaj časa preživel celo v Paragvaju, kjer je spoznaval tamkajšnji način življenja na kmetiji, veliki 350 hektarjev. In to je bila za njihove razmere manjša kmetija. Radi pa sodelujejo tudi s Koroško. »V sklopu akcijskega načrta dela z mladimi kmeti 2016–2020 – Od mladega kmeta do skrbnega gospodarja, smo se vsako leto skupaj s kmetijskim ministrstvom in Kmetijsko-gozdarsko zbornico odpravili na strokovno ekskurzijo v sosednje države, najprej smo šli prav na Koroško, kjer smo obiskali kmetijo Olge Voglauer in kmetijo Petra Janežiča. Izvedeli smo mnogo zanimivega. Naša članica Anja je svojo prakso opravljala na Kmetijski zbornici v Celovcu, kar nas je še bolj povezalo s Koroško.« Pohvalno se mu zdi, da sta na Kme-

tijski zbornici Koroške zaposleni dve psihologinji za pomoč kmetom. Socialni aspekt je vedno bolj pomemben, a o tem se na kmetijah včasih sploh ni govorilo. »Ekonomski in okoljski vidik prevladujeta, socialni pa je žal prevečkrat zapostavljen. Vsak ga poskuša reševati po svoje, a velikokrat imamo premalo znanja. Ljudje si težko priznajo, da na tem področju potrebujejo pomoč. Če potrebuješ denar, greš na banko, vzameš kredit, pa ti ni nerodno. Če potrebuješ pomoč psihologa, ti je nerodno, kaj bodo ljudje rekli. Na podeželju si še bolj na očeh drugih.« Zveza slovenske podeželske mladine se zelo trudi, da bi bila takšna pomoč nekaj običajnega. Pomembni ukrepi Na področju kmetijske politike z vidika mladine kot najbolj pomembne vidi tri ukrepe: pomoč pri prenosu kmetije, ne samo s pravnega vidika, ampak čez ves koncept, zagotavljanje varnosti, saj je dobro, če imaš podporo s strani države, ko se kot mlad kmet postavljaš na trg, npr. da lahko svoje pridelke prodajaš v javne zavode, kot so to šole in bolnišnice, podpora pri ustanovitvi Centra za mlade kmete. Kmetijstvo – to je nekaj zame Vprašamo ga še, kakšni so razlogi, da bi mlad človek dejal: Kmetijstvo – to je nekaj

zame! Rok Damijan jih najde kar nekaj: »Svoboda, kreativnost, si sam svoj šef, združuješ več poklicev skupaj, prisiljen si, da se konstantno izpopolnjuješ, si bolj prilagodljiv, moraš iti v korak s časom.« Ob tem pa priznava, da je za mlajšo generacijo težko, ko vidi na kmetijah naporen način življenja, in si tega ne želi. Zaradi tega se mu zdi pomembno, da si tudi na kmetiji vzamejo čas za odmor, za počitek. Rok Damijan si želi ohraniti domačo samooskrbno kmetijo, in to ob zaposlitvi na Slovenskih državnih gozdovih. Prav zaradi tega, ker je želel ostati povezan z naravo, si je izbral študij gozdarstva na Biotehniški fakulteti. Mladim polaga na srce, naj bodo ponosni, da prihajajo s podeželja. Če bo vsak znal pridelati hrano, je to odraz zrele družbe. Prav tako zelo podpira nakupe hrane neposredno na kmetijah. Za kmetije se mu zdi pomembna širina, da niso samo menedžerji. Zveza slovenske podeželske mladine želi podpirati tudi majhnega kmeta, ki živi in dela na kmetiji. Predvsem pa želijo mladim dati samozavest, pogum in voljo, ki so potrebni, da se odločijo za poklic kmeta ali kmetice, ki bistveno prispeva k ohranjanju narave in oskrbuje sebe ter druge. Ali kot so zapisali ob trenutni težki situaciji, ki je prizadela vso Evropo in ves svet: »Lahko preživimo brez razkošja, brez kmeta pa ne moremo.«

DRUŽINSKA PRILOGA

ogovor

pripravila MATEJA RIHTER

Zavest, da smo del

Miha Zablatnik je bil več

ko dvajset let predsed nik Kmečko izobraževal ne skupnosti. Kmetijo je ob svoji 60-letnici predal v mlajše roke. »Kmetova nje ni samo pridobitniška dejavnost, temveč je tudi poseben način življenja v povezavi z naravo,« je pre pričan. Z njim smo se po govarjali o izzivih in prilož nostih v kmetijstvu. Kje so po vašem mnenju sedaj največji izzivi za kmetice in kmete? Miha Zablatnik: Velik izziv in hkrati priložnost za družinske kmetije, ki so večinoma ogrožene v svoji eksistenci, je trenutno naraščajoča kriza zaradi koronavirusa. Naenkrat postaja jasno, da so globalna prehrambena omrežja zelo vprašljiva, če ne nevarna. Regionalno zadoščanje potrebam po živilih prihaja spet v ospredje in s tem raste povpraševanje po domačih kmečkih izdelkih. In tudi direktni nakupi kmečkih izdelkov pri kmetih zvišujejo izkupiček na kmetijah. Zdi se, da ljudje, ki gledajo na kmete in kmetice od daleč, ta poklic vse prevečkrat idealizirajo. Kakšna bremena nosijo kmetje, pa tega nihče ne vidi? Miha Zablatnik: Kmetje in kmetice nosijo vse rizike, vsa tveganja produkcije sami/e, trgovine pa idealizirajo v prodajne namene idilično predstavo »zdravega« okolja in pridelave živil in hranil. Hkrati pa prikrivajo, da z industrijsko predelavo živil v hranila uničujejo prvotno last nost kmečkih izdelkov. Na primer, kmečko mleko se po par dneh skisa, v trgovini kupljeno pa začne gniti.

DRUŽINSKA PRILOGA

V gozdu. Miha Zablatnik z vnukoma Nikolajem in Neveno.

Kmetje dobivajo za svoje izdelke že desetletja enake cene, kmetijska oprema, stroji in obratni stroški pa so se v tem času več ko potrojili. Kompenzacija je mogoča samo z vedno večjim vlaganjem lastne delovne sile vseh družinskih članic in članov. Dostikrat so potrebni celo dohodki iz

obkmetijskih dejavnosti. Kaj bi bilo potrebno urediti, da bi mladi v kmetijstvu (še bolj) videli perspektivo? Miha Zablatnik: Kmetovanje ni samo pridobitniška dejavnost, temveč tudi poseben način življenja v povezavi z

stvarstva, prinaša pravo veselje naravo, z vključevanjem v stvarstvo, kjer ne stoji človek nad vsem, temveč se podredi stvarstvu. Stvarstvo je zaključeno samo v sebi in je dobro. Od njega se lahko praktično učimo z opazovanjem in sprejemanjem njegove zakonitosti. Doživljanje, ko semena vzklijejo, ko drevesa cvetijo, ko pobiramo sadove ali sodoživljamo porode telet ali prašičev, je nekaj tako enkratnega, da človeka osreči. To doživljanje in veselje je treba posredovati kmečki mladini. Biti vključen v naravne procese. Zavest, da smo del stvarstva, prinaša pravo veselje, srečo in zadovoljstvo. Seveda je kmetija tudi obrat, ki ga je treba voditi z vsemi podjetniškimi prijemi in sodobnimi standardi. Kmetija mora prinašati potrebni prihodek za preživetje kmečke družine. Uskladiti je treba stroške proizvodnje z izkupički iz prodaje. Ozirati se je treba na povpraševanja in že pred setvijo vedeti, kam bomo kaj prodali z dobičkom. Vedeti moramo, da vse, kar koristi samo ponosu in časti, povzroča samo stroške brez donosa. Pri podjetjih je že desetletja prak sa, da se vozni parki opremljajo na leasing. Večina kmetij pa se še danes poslužuje hipotekarnih kreditov in kupuje preveliko in predrago mehanizacijo. Posledica so prezadolžitve in skoraj suženjski odnosi do kredit nih ustanov. Vožnje z velikimi, elektronsko opremljeni traktorji so morebiti učinkovita vaba za mladino, da ostane na kmetijah. Za primožitev/priženitev kmečkih naslednikov pa že ne več. Tam je učinkovita le ureditev lastne stanovanjske enote, ki vključuje last no kuhinjo in sanitarije za mlade prevzemnike. Kako je bilo to pri vas, kdaj ste predali kmetijo v mlajše roke hčerki Olgi in zetu Markusu? Kako ste mladi rod navdušili za kmetijstvo? Miha Zablatnik: Obe hčerki, Olgo in Bredo, sva s soprogo Ingrid od malega vključevala v življenje na kmetiji. Otroci imajo od malega potrebo, da so vključeni v vsakdanje delo, tre-

ba jim je samo pustiti: od pometanja, nastiljanja, krmljenja idr. Obe sta začeli voziti traktor z dvanajstim letom. Vsak porod v hlevu je pri nas majhen praznik, od malega sta Olga in Breda ta čudež sodoživljali in sopraznovali. Obe imata vozniški izpit za traktor in obe sta bili na tečaju za gozdarstvo v Osojah. Pri vključevanju otrok v kmečko delo je zelo pomembno, da lahko otroci/mladostniki delajo tudi vodilna dela in starši opravljajo pomožna dela, kot npr. hčerka lahko vozi traktor, oče/mama pa naklada, grabi, kida idr. Kot kmečki svetovalec sem pri prevzemnih pogodbah ugotovil, da je za človeka letnica 65 neka ključna zadeva. Kmetje, ki pred svojim 65-im letom niso predali kmetije v mlajše roke, tega večinoma do smrti niso več storili. Tako sem že ob svoji 50-letnici sklenil, da bom kmetijo predal, ko bom star 60 let. Ko je šla Olga študirat agronomijo na Dunaj, sem si vzel za cilj, da predam kmetijo v plusu in brez obveznosti do tretjih. Kmetijo sem predal potem s 60-im letom, ko sta bila Olga in Markus stara 30 let. Pravijo, da ima človek med 30-im in 40-im letom svojo največjo ustvarjalno moč. Tedaj naj bi bil torej že gospodar na svoji kmetiji. Olga in Markus sta po prevzemu preusmerila kmetijo na proizvodnjo senenega mleka s pašo na kratkem travišču noč in dan ter predelavo mleka in prodajo mlečnih izdelkov. Tem potrebam primerno sta pregradila in opremila kmetijo. Tako sta si zagotovila polnopoklicno kmetovanje na domu. Midva z Ingrid pa sodelujeva po potrebi. V medijih beremo, da vsak dan prenehajo z delovanjem tri kmetije. Kaj to pomeni za krajino, za okolje, za ljudi? Miha Zablatnik: Drži, da je trend opuščanja delovanja na travnikih in njivah še vedno močan. Vsaka druga kmetija preneha zaradi prezadolžitve, ki je delno posledica prenizkih cen za kmečke izdelke. Obdržijo gozdne površine, ostale površine da-

jejo v najem. V krajini to še ni tako vidno, ker prevzemajo obdelovalne površine večje kmetije, ki se širijo. Za okolje pa ima na ravninskih območjih že negativne posledice, ker prednjači tukaj industrijsko kmetovanje z močnim zastrupljanjem zemlje in uničevanjem podzemnega življenja. Ljudje izgubljajo odnos do domačih izdelkov. Morda bo prinesla kriza okoli koronavirusa preobrat v mišljenju in večjo pozornost na regionalno oskrbo.

Kako spodbuditi potrošnika, da bo kupoval domače in lokalno? Kot vidimo sedaj, je ob morebitnem zaprtju meja samooskrba vprašljiva. Miha Zablatnik: Iz izkušnje na naši kmetiji lahko povem, da ljudem manjka dobra obveščenost. Potrošniku/potrošnici je treba dati možnost, da se prepriča o sonaravni proizvod nji. Potrošnike je treba informirati o pomenu zdrave prehrane v času, ko vedno več ljudi in predvsem otrok občutno reagira alergično, kar je posledica velikega dela industrijske prehrane. Otroci se danes učijo v šoli o dinozavrih, na žalost pa ne več o kravah, prašičih, kurah, domačem sadju, zelenjavi itd. S šolo na kmetiji ozaveščamo že otroke o življenju na kmetiji, o domačih živalih in kmečkih izdelkih. Kaj je za vas kot kmeta najlepše in najbolj osrečujoče? Miha Zablatnik: Zame kot kmeta so najlepši in najbolj osrečujoči trenutki, ko začutim mir v sebi. Ko sem zadovoljen, ko je vse dobro. To so trenutki, ko nimam poželenja po več, več, več ali stremljenja po še boljše in najboljše in nisem v nevarnosti, da bi spregledal, da več in boljše lahko pomeni tudi slabo. Kajti najboljše med slabimi je še vedno SLABO (ne užitno) in najslabše med dobrimi je še vedno DOBRO (užitno). Tak občutek imam ob domačem užitnem mleku, jogurtu, skuti ali maslu; pri živini, ki se ji sveti dlaka, pri nasmehih in trenutkih žarečih oči v trigeneracijskem bivanju na kmetiji.

DRUŽINSKA PRILOGA

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

P o g o v o r z botanikom Jožetom Bavconom

Samo košnjo malo opus Jože Bavcon, direktor Bo taničnega vrta Ljublja na, se je z rastlinstvom zasvojil že v rosnih letih. Kot otrok si je pod mo stom domače kmetije uredil svoj prvi botanični vrt in tam zasadil smreko in marsikatero rožo, za katero sprva niti ni vedel imena. Znanje si je hit ro začel nabirati, najprej pri domačih, potem je z vprašanji zasipal svojo učiteljico biologije, svoja botanična obzorja razšir ja še danes z nenehnim raziskovalnim delom. Pri celovški Mohorjevi založbi je Jože Bavcon izdal knjigo Naše rastline, v kateri z obširnim vedenjem predstav lja med Slovenci avtohtono rastlinstvo. Marsikateri »plevel« se v njegovih opisih izkaže kot sila zanimiva zel. Nazadnje je Bavcon skupaj s kolegicama Nado Praprotnik in Blanko Ravnjak izdal knjigo Senožeti, rovti – strme in pisane površine. Tudi v njej obravnava pisano bogastvo travnikov, a to bogastvo čedalje bolj kopni.

Pog ova r j a l se j e BOJA N WA KO U N IG

DRUŽINSKA PRILOGA

Jože Bavcon, avtor knjige Mohorjeve založbe

V knjigi Naše rastline pišete, da imamo s cvetjem in grmičevjem, ki pri nas raste na travnikih, gozdovih ali ob potokih, »zaklad pred domačo hišo,« pa se tega premalo zavedamo. Smo premalo pozorni? Jože Bavcon: Res je. Tudi tega se ne zavedamo, da bo marsikaj tega počasi izginilo, ker se umika tradicionalni način gospodarjenja. Tam, kjer se opušča kmetijstvo, se površine zaraščajo, ker je v naših klimatih gozd naravna vršna vegetacija. Škodujeta tudi intenzivno gnojenje in baliranje. Sicer ni problem baliranje kot tako, temveč zgodnja koša, kar pomeni, da poberemo vsa semena iz narave, in čez nekaj let ni več semenske banke v tleh. Na voljo so razne semenske mešanice, ki naj bi pripomogle k temu, da bi bilo vsaj na kakšnem kosu trate okoli hiše več cvetja. Je to vsaj majhna pomoč za biotsko raznolikost? Jože Bavcon: Majhna rešitev je, a zelo umetna. V mešanicah so tudi rastline, ki pri nas niso domače, in s tem vnašamo tujerodne vrste. Te se potem same

ravnjak

razmnožijo, kar je danes največji prob lem. Te invazivne vrste pa so tudi posledica tega, ker se z okoljem na gospodari več. Včasih je bilo vse pokošeno in obdelano, da so lahko preživeli. Ko smo to opustili, so se na zanemarjenih površinah začele pojavljati rastline, ki smo jih nekoč imeli na vrtovih in so potem podivjale. To je nevarnost tudi teh travnih mešanic, treba je gledati, ali so domače ali ne. Marsikje pa je še dovolj semen naravnih vrst v zraku in jih veter prinese na domač travnik. Tam lahko pustimo otoke ivanjščic (marjetic) ali kadulje (žafrana). Za vrt ni treba narediti nič, samo košnjo odložite in imate cvetoče ivanjščice in kadulje, kar je krasno videti in se zelo hitro množi. To se pravi, da se je treba preprosto odpovedati angleški trati, ki je ideal urejenega vrta. Jože Bavcon: Glede tega smo kar precej zadaj. Tudi v Angliji angleška trata ni več moderna. V naših klimatih angleške trate niti ne moremo imeti. Prilagojena je na atlantsko klimo, kjer ni

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

stite, pa bo krasno videti

Najstarejši del Botaničnega vrta v Ljubljani

močnega sonca in je veliko vlage v zraku. Pri nas je pozimi premrzlo, pozimi prevroče. Če bomo imeli bolj pisane vrte, bomo samo pokazali, da smo malo bolj moderni, kakor bi bili z angleško trato. Cvetoči travniki in rože sredi zelenjavnih vrtov so pravzaprav naravna in kulturna dediščina naših krajev. Jože Bavcon: Slovenija je vroča točka biodiverzitete v Evropi, ker se tukaj stikajo alpski, panonski, dinarski in mediteranski vpliv. Na tej prepišni legi imamo čez 3500 rastlinskih vrst, kar je zelo veliko, če to primerjamo s Poljsko, ki jih ima 2400 ali pa z Anglijo, ko jih ima tisoč. Obe državi pa sta bistveno večji. Ni samo veliko rastlin, tudi imen zanje je veliko. Slovenci imamo na primer za narcise kar 120 imen, v Rožu in v okolici jim pravijo qlačence, na južni strani Karavank pa ključavnice. Čez kak šen mesec bodo te rože spet pobelile pobočja Golice. Kako to, da imamo za narciso toliko imen?

bavcon

Otroka sredi narcis pod Golico

Jože Bavcon: Narcisa je ena tistih rast lin, ki se je najbolj prilagodila tradicionalnemu načinu gospodarjenja in so razširjene daleč po Slovenskem. Ko so se izsekale travniške površine v gozdovih, so se tam pomnožile. Danes pa narcise izginjajo, ker teh senožeti ne kosimo več ali je tam prezgod nja paša ali sploh prezgodnja košnja in to narcisam ne omogoča več naravne reprodukcije. Pa seveda jim škoduje tudi pretirano gnojenje z mineralnimi gnojili. Sodobno kmetovanje nam uničuje torej tudi estetski užitek, saj izginjajo cvetlice in grmičevje, posledično pa tudi ptice, ki na njem najdejo hrano. Jože Bavcon: Z izginotjem pisanih senožeti izgubljamo žuželke, ki so opraševalci. Z njimi pa njihove plenilce, torej ptiče, ki se hranijo z žuželkami. Ko izgubimo raznolikost, izgubimo torej tudi to okolje. Obvarovati moramo zato cel krog, ne samo ene ptice ali ene žuželke. To pa ne pomeni, da ne bomo imeli intenzivnega kmetijstva, saj brez njega danes ne moremo prehranjevati

wakounig

takšnega števila ljudi. Treba je ustvariti takšno mozaično krajino, kakršno smo nekoč imeli. Na določenih delih imamo intenzivno kmetijstvo, vmes pa kmetije, ki gospodarijo na tradicionalni način. Botanični vrt Ljubljana je del Biotehniške fakultete in s tem služi tudi znanstvenim namenom. Je vrt arhiv slovenskega rastlinstva? Jože Bavcon: Botanični vrt deluje že 210 let in ima dobre stike z drugimi botaničnimi vrtovi po vsem svetu, tudi s celovškim. Vrt ima več ko 5000 rastlinskih vrst, večji del teh so domače. Imamo ogromno semensko banko z več ko 3000 rastlinskimi vrstami, poleg tega 12.000 vrečk semen iz zadnjih 20 let. Na minus 20 stopinj imamo zamrznjena semena avtohtonih rastlin z znanimi lokacijami. Več ko 700 rastlinskih vrst in s tem več ko 20 odstotkov naše flore. Od tam lahko rastline spet damo nazaj v naravo, kar utegne biti potrebno zaradi načina gospodarjenja, ki smo ga vnesli v naravo in pri tem na naravo malo pozabili.

DRUŽINSKA PRILOGA

Pri Postranjaku v Rožeku

facebook.com/mojanedelja redakcija@nedelja.at www.nedelja.at

Letna naročnina 46 evrov za študente 23 evrov

gotthardt

VSE, KAR JE TREBA VEDETI Prosim, pošiljajte Nedeljo naslednje

tri mesece brezplačno na spodaj navedeni naslov.

Naročam Nedeljo in PRILOGE Ime in priimek

N A R O Č I L N I C A

Ulica/kraj

Hišna številka Pošta

Nedelja, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: 0463/54587-3510

E-mail Podpis

IMPRESUM: N je priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Glavna urednica: Mateja Rihter. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Mateja Rihter. Prelom Vincenc Gotthardt. Lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 10, rihter@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec