Šola XXL - ustvarjalnost dijakov na Koroškem

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

junij

08

K U LT U R A

Šola XXL

Pisana ustvarjalnost dijakov na Koroškem

gotthardt

uvodnik

osebno Suzana Rejak*

Mladi za več,

o tem, kako mladim približati slovenski jezik

za boljše, za bolj pisano ...

Kadar se ob koncih tedna peljem proti svojemu domu v Savinjski dolini, se v Velenju, pri dru­ gem semaforju iz koroške smeri, tudi pri ze­ leni precej obotavljam. Bolje rečeno, kljub 7Jerneja Jezernik hupanju nestrpnih voznikov za menoj si ve­ dno vzamem čas. Najprej se mi pogled usta­ vi na dveh ob vsakem času prižganih svečah ob vznožju droga semaforja, potem pa skrbno pretipam še K n a s l ov n i c i vsebino posebnega predala v svoji torbici. Hvala Bogu, ti­ sto pismo v rožnatem je še vedno tam ...

Spomini pa tudi. Zdaj bo minilo že več kot desetletje, od­ kar me je peščica dijakov velenjske gimnazije, na kate­ ri sem poučevala tuje jezike, prepričala, da sem jih zače­ la učiti še esperanto – mednarodni umetni jezik. Ta v sebi poleg nezapletene slovnice skriva tudi tisti navdušujo­ či idealizem, ki ga v takšnem obilnem razkošju pravzaprav zmorejo le še mladi.

Dijak, ki je imel negativno oceno iz nemščine in anglešči­ ne, je postal najboljši esperantist v skupini in sanjal o teni­ ških turnirjih, na katerih bo svoje zmage razglašal v jeziku bolj pravičnega sveta. Neka druga tečajnica, »zlata matu­ rantka«, bi zavoljo svojih sijajnih dosežkov lahko šla štu­ dirat na eno od najbolj elitnih fakultet, a se je raje odloči­ la za študij socialnega dela, da bi nekoč – tudi s pomočjo esperanta – pomagala iz bede najbolj revnim otrokom na­ šega sveta. Tretja, da, tretja pa je bila Petra. Simpatično dekle, a vedno oblečeno v črno. Kar nekajkrat nam je po­ vedala za svoje slutnje, da se bo morala v kratkem posloviti od nas. Tega ji – v cvetu mladosti! – seveda nihče ni verjel, toda kmalu je v prometni nesreči, ki je ni zakrivila sama, temveč neki samovoljen policist, ob drugem velenjskem semaforju iz koroške smeri ugasnilo njeno mlado življe­ nje. Petrina usoda me je uvedla v spoznanje, da ima življe­ nje skrivnostno razsežnost, v kateri le rahlo slutimo ne­ doumljivost Tistega, čigar del smo. Da, od nje imam tisto pismo v rožnatem, njene zadnje zemeljske besede, kot po kak­šnem posebnem ključu napisane prav v esperantu ...

V tokratni prilogi, ki sva jo s sodelavcem Vincencem z ne­ izmernim veseljem pripravljala še posebej skrbno, pa so se moji spomini na nekoč izlili v pisano mavrico prijetnih presenečenj med vami mladimi na Koroškem tukaj in zdaj.

Mojo naklonjenost in spoštovanje ste prebudili in potrdili s tem, da še vedno in vedno znova v dobrem, svojstvenem, resničnem in srčnem spreminjate ta naš prostor in gene­ racije v njem. S tistim, kar napišete, narišete, posnamete, razmišljate, čutite, verujete, s tistim, kar preprosto – ste.

Iskrena hvala za vaše sodelovanje, z željo, da se še kdaj srečamo – s kakšno skrivnostjo o vas manj in s kakšno pri­ logo o vas in vašem pestrem ustvarjanju več!

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Veselo pred Višjo šolo za gospodarske poklice v Št.

Petru V rubriki Na svetlo dano žal nismo mogli objaviti vseh prispevkov, ki smo jih prejeli. Sodelovali so še naslednji dijaki in dijakinje ZG/ZRG za Slovence: Ana Einspieler, Tereza Maletz, David Knafl, Janez Koletnik, Julija Urban, Simon Rustia, Jan Glogovič, Jurij Kreutz, Matjaž Smrtnik, Fabian Smolnik, Lara Hobel, Lea Berchtold, Andrej Vezonik, Miha Filipič, Felizian Ibounig, Ana Popotnig, Simon Pasterk, Julija Janežič, Valentina Gasser, Irene Pernull, Mirjam Ogris, Dominik Čertov, Darja Čertov, Magdalena Kap, Miriam Smolnik, Beate Kristan, Maja Kolter, Sonja Wutte, David Krznar, Matej Kežar in Nataša Ottowitz. Za sodelovanje pa se zahvaljujemo še Mari Lesjak z Višje šole za gospodarske poklice v Št. Petru.

Slovenščina je izjemno lep in bogat jezik, čeprav se ga ni preprosto naučiti pravilno. Prav tako ga ni enostavno približati mladim na zanimiv in sprejemljiv način. Lepo je slišati, da zanimanje za slovenski jezik narašča in da imajo jezikovne šole veliko dela s poučevanjem tega bisera slovanskih jezikov.

1.

2.

Posebej pomembno je, da je slo­ venski jezik predstavljen na hu­ moren in zanimiv način; prežet z anekdotami in smešnicami, saj se prav vsi radi smejimo. Mla­ de pa to dodatno vzpodbuja in motivira.

Zelo zaželeni sta inovativnost in aktualizacija jezika – jezik je namreč živa tvorba in se s člo­ vekom spreminja, človek pa ve­ dno najlaže sprejme to, s čimer se lahko vsaj malo poistoveti (npr. glasbene skupine, projek­ ti mladih, pevci in filmski igral­ ci...).

3.

4.

5.

Jezik mora biti predstavljen na sproščen način, saj se le tako lahko preprečijo jezikovne pre­ preke, s katerimi se srečujejo mladi, in tako ti ne dobijo ob­ čutka manjvrednosti ob neob­ vladanju jezika.

Prek učenja jezika se mlade lahko kaj nauči tudi o zgodovi­ ni in kulturi naroda, iz katere­ ga jezik izhaja. Tako dobijo šir­ ši vpogled v spoznavanje sveta, razvijajo pa tudi jezikovno in medkulturno strpnost.

Jezik je pri mladih najpo­ membnejše sredstvo navezova­ nja mednarodnih stikov, tako je zelo dobrodošlo, da so projek­ ti mednarodnega sodelovanja med slovenskimi in avstrijski­ mi šolami v polnem teku.

Suzana Rejak je bila asistentka za slovenski jezik na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru

kratki

val Jože Valeško

Slovensko darilo Marjana Lipovšek poje na Koroškem

J

az sem se rodila v glasbo, nastala sem v glasbi in od vsega začetka sem vedela, da bo glasba moj poklic.« Tako je povedala Marjana Lipovšek, znamenita slovenska koncertna in operna pevka. Njena izjemna tehnična dovršenost, žametnost njenega glasu ter čudovite interpretacije in poustvaritve raznih opernih likov so ji odprle vrata na najpomembnejše svetovne odre.

Ko sem stopil v njeno hišo v Salzburgu, sem najprej zagledal vse letnike Ljubljanskega zvona. V lepo vezanih knjigah imajo svoje častno mesto na sredini knjižne police.

Mislim sem, da jih je podedovala, pa sem se zmotil. To kompletno izdajo je kupila, ko je zelo mlada že pred dvajsetimi leti prejela Prešernovo nagrado. Tako je porabila denar nagrade. In zase kot živo dediščino ohranila dolgo obdobje slovenske literature, znanosti in kulture. Te knjige predstavljajo simbol vsestranskega mišljenja in ustvarjanja, ki ga je že kot otrok doživljala v domači hiši.

Njen oče Marjan Lipovšek je bil „zelo velika glava“, eden zadnjih vsestransko izobraženih mož: bil je pianist, skladatelj, kritik, esejist in direktor Slovenske filharmonije.

Ob očetu pa je vsrkavala tudi ljubezen do slovenske besede, slovenske zemlje in domačih gora. In to si je ohranila, »to je moja identiteta,« pravi. Svojega moža Alfreda Burgstallerja je v neki skrivnostni previdnosti spoznala v Gradcu, kjer je po diplomi iz klavirja in glasbene pedagogike nadaljevala študij petja. Ko se je mož pridružil pogovoru, je kar ob pozdravu v lepi slovenščini rekel: »Lahko govorite naprej slovensko, saj sem toliko naučil, da lahko sledim pogovoru.« Rodil se je v mestu Salzburg in zanj je bilo samo po sebi umevno, da se nauči jezika svoje žene. Mislim, da je v tem tudi skrivnost izpolnjenega in srečnega zakonskega življenja. Saj sem ta dva ob svojem obisku doživel tako harmonično, da sem ju vprašal, ali se sploh znata kregati. Ob tem sta se nasmejala, ona pa je dodala: »Moj mož je najbolj bistven del mojega življenja.« Tako ta

dva tudi ne moreta razumeti, če (slovenske) matere s svojimi otroki ne govorijo v materinščini. Saj le v materinščini posreduješ otroku globino duše in vsa notranja čustva.

Z

elo se veseli nastopa v Domu glasbe v Celovcu 23. junija. Med nas prihaja na povabilo generalnega konzula Republike Slovenije g. Matjaža Longarja ob koncu slovenskega predsedovanja Evropski uniji in ob prazniku slovenske samostojnosti.

V Celovcu bo pela nekaj izrednega: zadnjo kompozicijo njenega očeta. »Odisej« je skladba treh pesmi o slovesu na besedilo Gregorja Strniše. Te pesmi so bile doslej v Ljubljani izvedene le enkrat. Sama jih še ni pela, pravzaprav pa jih je oče napisal zanjo. Žal je oče umrl prej, preden bi jih lahko slišal od svoje hčere. Tako bodo te pesmi posebna krstna predstava: prvič jih bo pela sama – in to pri nas Koroškem. Na programu so tudi pesmi Roberta Schumanna in Johannesa Brahmsa ter še ena posebnost: ciklus pesmi Uroša Kreka na ljudsko izročilo. Ta ciklus obsega pesmi iz Rezije do Prekmurja.

Program je sestavila, ko še ni vedela, da bo Uroš Krek medtem že pokojni (umrl je 2. maja letos).

Marjana Lipovšek je s svojim glasom navduševala na vseh pomembnih odrih sveta, od Dunajske opere do milanske Scale. Z dušo in telesom je ostala povezana s slovensko kulturo. Najbolj zvesta zveza pa je tista s Slovensko filharmonijo, v kateri je imela svojčas svoj prvi nastop. Z možem sta bila prav lansko leto na turneji po raznih krajih Slovenije.

Ko sem se po skoraj treh urah poslovil, sem odhajal zelo srečen. Veliko smo se pogovarjali tudi o veri, o Križanem, o petju Bachovih pasijonov. Preden pa sem se spet usedel v svoj avto, nisem mogel mimo vprašanja, kaj pomeni registracija na njunem avtu.

Razodela sta mi, da je to 54. Bachova kantata »Widerstehe doch der Sünde«. Z nasmehom sem se odpeljal.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

osredki

P ripravil Vincenc G otthardt

Št. Peter pri Št. Jakobu: Šola s 100-letno tradicijo živi po koroških domov

Etnološko dragocene vezenine, znamka in nagrajena dela Ali je praznovanje obletnice kakšne ustanove upravičeno ali ne, o tem priča tudi zasidranost med ljudmi, za katere dela. Šola šolskih sester v Št. Petru, ki je imela že več nazivov in se sedaj imenuje Višja šola za gospodarske poklice, je dobesedno stkala niti v skoraj vse koroške domove, nekaj niti pa sega tudi v Slovenijo in Italijo. Letos mladostno obhaja 100-letnico ustanovitve.

Včasih se nekateri prizori šele po daljšem času stkejo v pravo sliko. Pa naj mi bo dovoljeno našteti vsaj tri pri­ zore. Prvi prizor je iz Doba v Podjuni.

Pred očmi imam lepo pogrnjeno mizo z z velikim, umetniško stkanim prtom.

Gospodinja, ki je starejša gospa, si tudi ob treh popoldne ne da dopovedati, da bo le težko pojesti še eno kosilo. A nič ne pomaga. Najprej juha, nato pride na mizo še piščanec v omaki. Zraven pa poln krožnik solate. Krožniki nekoliko zakrivajo umetniško stkani prtič. »To je največja dragocenost, ki jo imam,« pravi priletna gospa in pove tudi to, kdaj in kje je izdelala ta prtič. V nje­ nih mladostnih letih je ta prtič nas­ tal pri šolskih sestrah v Št. Petru. Nato smem pogledati še v njeno zakladnico prtičev, ki so prav tako nastali pri se­ strah v Št. Petru, nekaj pa tudi doma v raznih obdobjih njenega življenja.

Postaja pri tej priletni ženi ni bila ta dan ne prva in tudi ne zadnja. Še prej sem se z etnologinjo Marijo Makarovič ustavil v Zahomcu, kjer sem za njeno knjigo fotografiral dragocene vezenine po domovih na Koroškem. In tudi tu

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ni zmanjkalo namigovanja na šolo v Št. Petru. Šola v Št. Petru me je ta dan zasledovala tudi v Srejah pri Št. Jako­ bu. Da sem ta dan, ko sem bil na poti po Rožu, Podjuni in Zilji, doživel isto še v Globasnici in na Djekšah, naj ome­ nim le mimogrede.

Zakaj vam pripovedujem o vsem tem?

Prav ob letošnjem praznovanju 100letnice šole šolskih sester v Št. Petru pri Št. Jakobu se namreč vidi, kako zelo se je šola s svojim ustvarjalnim de­ lom vtkala med družine po naših treh dolinah. Danes prtiči, ki so jih vezla dekleta, ki so obiskovala to šolo, sodi­ jo med dragoceno kulturno dediščino.

Tega brez ustanovitve te šole ne bi bilo.

Prav tako pa danes šola, ki se je znala v vseh obdobjih prilagajati potrebam časa, slovi kot izobraževalna ustano­ va, kjer dijakinje in redki dijaki naredi­ jo več, kot jim narekuje učni načrt. Na­ grade in odlikovanja zgovorno pričajo o ustvarjalnem delu današnjih učenk in učencev.

Spomin na šolo v mnogih domo­vih Ravnatelj Višje šole za gospodar­

ske poklice Štefan Schellander opiše pomembnost te šolske ustanove s stoletno tradicijo takole: »Sledovi te šole zajemajo vse tri doline. Vedno znova srečujem ljudi iz Roža, Pod­ june in Zilje, ki so obiskovali razne tečaje v Št. Petru, enoletno kmetij­sko šolo in triletno šolo. Takrat je bila to edina izobraževalna ustanova, ki je izobraževala naše ljudi na kmetijskem in gospodarskem področju. Ljudje so z našo šolo še danes zelo močno pove­ zani, čeprav nimajo svojih otrok na naši izobraževalni ustanovi.« »Šola za življenje« je geslo šole. Čeprav šola to geslo uradno upo­rablja šele deset let, šolske sestre v smis­ lu tega gesla delujejo že od vsega začetka. Schellander se ne more dovolj načuditi temu, kako zelo daljnoročno so razmišljale: »Njihova moč je bila v inovativnosti, s tem so med koroškimi Slovenci opravile pionirsko delo.« Ker je šola vedno spodbujala tudi k ust­ varjalnemu delu zunaj učnega načrta, se ravnatelj Schellander lahko veseli uspehov nekaterih učenk in učencev.

vih

Dobesedno

Ravnatelj Štefan Schellander o željah za prihodnost in njegovem osebnem odnosu do šole: »Za šolo si želim, da bi se tudi v prihodnje uspešno razvijala ter da bi dijaki, ki prihajajo k nam, imeli iste cilje kot mi. Želimo jim nuditi najbolj kakovostno izobrazbo, z željo, da bi našli tudi ustrezne zaposlitve. Šola mi je v preteklih 19-ih letih, od katerih sem deset let ravnatelj, prirasla k srcu, pri delu pa me motivira, da se v predstavah, kakšna naj bi šola bila, močno ujemam s konventom, ki je lastnik šole.«

Nikakor ne majavi stebri v Št. Petru in to že sto let: od leve - s. Katja Writzl, Sonja Koschier in ravnatelj Štefan Schellander

Prejeli so prve nagrade in druga viso­ ka priznanja. Na hodniku pokaže tudi znamko, ki jo je za evropsko prvenstvo v nogometu oblikovala Polona Jenčič, avstrijska pošta pa jo je poslala v svet v nakladi 500.000 izvodov. Pri natečaju ob evropskem letu medkulturnega dia­loga 2008 je Polona Jenčič znova med nagrajenci. Nagrajeni pa so bili tudi Massimo Kraševec, Anja Smrtnik in Vesna Tičar. Ravnatelj je ponosen tudi na prva mesta, ki so jih dijakin­ je in dijaki dosegli v preteklih letih na govorniškem natečaju ob Tischler­ jevi nagradi. In morda bo šola kmalu deležna že naslednje nagrade. Junija bo izšlo šolsko glasilo list z naslovom WIRMI. S tem listom Višja šola v Št.

Petru sodeluje na natečaju za najboljše šolsko glasilo. Mentorica je Suzana Re­ jak, asistentka za slovenski jezik. Mor­ da se bo dolgi listi nagrajenih in od­ likovanih projektov pridružil tudi ta šolski list. Šola ponuja dovolj možnosti za ustvarjalne dejavnosti, nagrade pa so, kot pravi ravnatelj, »honorar za dodaten trud za izvenšolsko delo« ter »dokaz za to, da se je pedagogom in

mentorjem posrečilo nagovoriti di­ jakinje in dijake za dodatno delo«.

Otresti se norm Dijakinje in dijake za ustvarjalno delo še posebej nago­varja sestra Katja Writzl, ki poleg risanja poučuje tudi kreativno oblikovanje.

Prav pri tem predmetu naj bi človek odkril svojo ustvarjalnost. »Vsakdo je bil kot otrok sproščen, dokler njegove ustvarjalnosti niso stisnili v norme, sedaj pa mora vsak posameznik to svo­ jo sproščenost in ustvarjalnost spet na novo odkrivati,« pravi s. Katja. Ust­ varjalnost pa je za s. Katjo pomembna tudi zaradi verskega momenta. »Da lah­ ko kdo ustvarja, se mora dokopati do svoje najgloblje biti. Odkrivati plast za plastjo, to pomeni delati na sebi. Priti moramo do vrelca. Potem pa ustvarjal­ nosti ni več mogoče zavreti, kajti na dnu vedno teče sveža voda. Kreativnost naj pokaže, da je vsak posemeznik en­ kraten in ne kopija nečesa.« Sestra Katja ve, da ustvarjalno delo potrebu­ je svoj čas, zato obžaluje, ker si ta čas le redkokdo vzame. Če to vendarle stori, je to za s. Katjo največja sreča. »Kajti

pri ustvarjalnosti ne gre za to, da nekdo nekaj nariše ali napiše, ustvarjalnost je obogatitev za življenje.« Visok prag Profesorica za glasbo, zbo­ rovsko petje in slovenščino Sonja Ko­ schier vidi v mladih veliko mero ust­ varjalnosti, vendar je za nekatere prag, da bi z njo stopili tudi v javnost, kar vi­ sok. Po mnenju Koschierjeve bi se prag zelo hitro znižal, če bi mladim odvze­ li strah pred napakami v slovenščini: »Če se bojiš, da boš naredil kako napa­ ko, kreativnost hitro zamre.« Za izvir­ no literarno ustvarjanje je potrebno kreativno pisanje, nadalje pa še to, da se napisano tudi kje objavi. Zato je zelo pomembno, da mladi izvedo, kje bi lah­ko kaj objavili, in to, da tudi medi­ ji najdejo pot do njih. Najbolj vesela pa je, »če se lahko čudi temu, kaj vse zmorejo nekateri mladi s svojo ust­ varjalnostjo, in takrat, kadar ugotovi, da ima kdo res žilico za ustvarjanje«. Šola v Št. Petru z ustvarjalnostjo svo­ jih dijakinj in dijakov še nadalje tke niti med našimi ljudmi. Nagrade so le nekoliko bolj otipljivi vozli.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

osredki

P ripravila J erneja J ezernik

Šefinja naj bo!

Deželna poslanka in voditeljica koroških socialdemokratov Gabi Schaunig je v nekem intervjuju navdušeno povedala, da njen službeni avto vozi edina v Avstriji na deželni ravni zaposlena profesionalna šoferka. In to odlično. Zato se ne gre čuditi, da iz njenega referata za spodbujanje žensk prihajajo tudi takšne pobude, kot je vsakoletni natečaj Lilith, ki spodbuja mlada dekleta za projekte, v katerih se ustvarjalno in kritično spopadajo s predlogi, kako izboljšati položaj žensk v Avstriji. V letu 2008 so za svoj odlično izdelani raziskovalnoumetniški projekt z naslovom »Mission Possible« prvo nagrado v vrednosti 1500 evrov in kup zasluženih prejele dijakinje 7.A ZG/ZRG za Slovence v Celovcu – Nadja Polzer in Tanja Ramšak in Sara Stroj.

»Preučevale smo predvsem možnosti žensk na avstrij­ skem trgu delovne sile,« začne pripovedovati Ta­ nja. »Malo iz radovednosti, največ pa zato, ker bomo tudi same kmalu soočene s to problematiko.« Sarin brat David je radovednim dekletom pokazal, kako je treba ravnati z videokame­ ro, ki je prej še nikoli niso držala v rokah, jim dal ne­ kaj tehničnih nasvetov, po­ tem pa je delo steklo kot po maslu. »Posnele smo film, ki je skupinsko delo. Vsa­ ka je snemala, delala inter­ vjuje, zbirala razne statisti­ ke in drug material,« razloži Nadja. »Pri tem smo se nau­ čile novih tehnik, predvsem pa sodelovanja, organizira­ nja in medsebojne pomo­ či. Toda včasih je bilo res zelo težko. Takrat nas je iz najhujšega vedno rešil naš mentor prof. Martin Ora­ že, ki nas je v zaključni fazi projekta prišel kar vsak dan spodbujat k delu.« Videofilm je sestavljen iz dveh delov: prvi del so osemminutna poročila s hu­ domušno glasbeno podlago, v katera so mlade razisko­ valke zajele razne statistike in druge podatke o – nezavi­ dljivem – položaju žensk na delovnem trgu, v drugem delu pa so prikazani zanimivi intervjuji. V enem od njih najdemo na primer izjavo ne­ kega vajenca, ki ima nad seboj le šefice. In med njimi se poču­

Tanja, Nadja in Sara v zmagoslavju z Lilith

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ti naravnost čudovito! Ali pa izkušnjo neke županje, ki je odšla na konferenco s svo­ jim možem in ugotovila, da so izkazovali časti pravza­ prav le njenemu spremlje­ valcu, ker niti pomislili niso, da bi to pomembno funkci­ jo vendar lahko opravljala ona! »Na koncu pa smo iz­ delale še posebno projek­ tno mapo, saj so ideje za iz­ boljšanje položaja žensk kar vrele iz nas,« zadovoljno za­ ključi Sara.

Toda rezultati raziskave niso razveseljivi. Še vedno namreč kažejo, da se mora­ jo ženske, ko so odločijo za družino, vsaj za nekaj časa odpovedati karieri in do­ brim dohodkom, medtem ko se moški v tem času po navadi strmo vzpenjajo tako po karierni kot tudi plačil­ ni lestvici. Delo z otroki in starejšimi sorodniki doma je še vedno premalo cenje­ no in zanj se praviloma ne plačuje. Sara je zaradi tega kar malo zaskrbljena in ne ve, ali bo lahko, ko bo nekoč pač tako daleč, uskladila

svoje poklicno in družin­ sko življenje: »Upam, da se mi ne bo treba odločati med kariero in družino, želim si, da bi lahko izbrala oboje.« Tudi Tanja in Nadja si že­ lita postati samostojni tako po poklicni kot tudi osebni in družinski plati. »Odločilna za prvo nagrado je bila zagotovo naša spro­ ščena, prepričljiva in sa­ mozavestna predstavitev v Centru za dekleta v Celov­ cu,« trdijo simpatične gima­ zijke, ki v rokah ponosno stiskajo kipec svetlikajoče se Lilith. »Komisijo so za­ nimala predvsem naša mne­ nja in predlogi za izboljša­ nje položaja žensk. Prav tako pa smo imele dober ob­ čutek tudi zaradi tega, ker je bila letos v projekt Lili­ th prvič vključena tudi ka­ kšna dvojezična šola,« poja­ sni Tanja z žarom v očeh.

Mhm, tako preprosto je vse to: Prišle so, videle, malo poklepetale – in zmagale!

Res, res, šefinja naj bo!

Delav n i ca z a d e m o k r a c i j o

Je »koalicija« parjenje koal ali zveza strank?

Pravilen odgovor na to vprašanje se zdi dijakom in dijakinjam 1.A in 1.B razreda Dvojezične trgovske akademije v Celovcu otročje lahek.

Seveda, ko pa znajo tako v slovenščini kot tudi v nemščini, italijanščini, hrvaščini in angleščini pojasniti celo tako zahtevne politične pojme, kot so »manjšinska vlada« in »volitve v deželni zbor«. Toda s takšnim strokovnim znanjem pravzaprav blestijo šele od svojega nedavnega obiska na Dunaju, ko so pod mentorstvom prof. Helmuta Petschniga v palači Epstein aktivno sodelovali v delavnici za demokracijo. Ta delavnica je del projekta avstrijskega parlamenta, ki želi mlade bolje poučiti o osnovah demokracije, sooblikovanju političnega življenja in delu z mediji.

V medijski delavnici 1.A izdelal samostojni časopis »Gospa deželna svétnica, zakaj ste se odločili za kari­ ero v politiki?« je bil v svojem inter­ vju z mag. Melitto Trunk radoveden Kevin. »Že od malega sem se zani­ mala za delo z ljudmi in si želela ne­ kaj spremeniti,« beremo v njenem odgovoru za časopis, ki so ga dija­ ki 1.A samostojno izdelali v medijski delavnici. Nekateri so se sprehodili tudi po dunajskih ulicah in spraševa­ li mimoidoče o raznih političnih te­ mah. »Kako naj starši pripravijo svoje otroke na volitve?« so bili radovedni.

In izvedeli, da bi po mnenju večine naključno izbranih sogovornikov mo­ rali za politično ozaveščanje mladih poskrbeti predvsem mediji in šole.

Anketiranci so predlagali tudi uvedbo novega šolskega predmeta – politič­ no vzgojo. Najbolj pa je bila mladim Celovčanom všeč zamisel, da naj bi

Avstrija poskrbela za izdajanje posebnega časopisa za mlade, s katerim bi vzgajala demokratič­ no usmerjeni politični podmla­ dek. »Da,« je pojasnila Melitta Trunk, ki je dijakom TAK pomagala pri na­ stajanju večjezičnega časopisa De­ mokratiewerkstatt aktuell, »z volitva­ mi v deželni ali državni zbor je tako kot z volitvami v razredu: na njih od­ ločamo o tem, komu bomo kaj zau­ pali.« In zaupanje je res mogočna be­ seda, še posebej, ker bodo najmlajši volivci tudi na najvišjih ravneh kmalu smeli voliti že s 16. leti.

Jezernik

Jerneja

1.B blesti z videofilmom »Guten Tag, dober dan,« v obeh jezikih pozdravi simpatična dijakinja v vlogi TV vodi­ teljice na začetku videofilma, s kate­ rim je v medijski delavnici zablestel 1.B. Dijaki so se najprej preizkusili v vlogi radovednih novinarjev in pred veličastno stavbo avstrijskega parla­ menta v središču Dunaja posneli za­ nimive intervjuje. »Politika vam ne sme biti postranska zadeva,« jim pred kamerami, ki jih upravljajo prsti ra­ dovednih dijakov, svetuje mlajši an­ ketiranec, medtem ko jih neki že si­ volas gospod pouči, da volitve niso samo to, da človek enkrat na štiri leta izpolni volivni listek, marveč aktiv­ no sodelovanje v demokratičnem po­ litičnem življenju. Mhm, saj to so pa pametne ideje! Mladi Celovča­ ni so jih hoteli kar takoj preliti v ne­ kaj konkretnega in kot smetano vseh ustvarjalnih smetan izdelali še ani­ mirani film , v katerem so se v vlogah detektivov domiselno odpravili po sledeh nastajanja zakona o volitvah s 16. leti. In pri tem spoznali, da je zau­ panje mogočna beseda, ki ...

ŠTIRINAJST DNI

XIV

na svetlo dano

dijaki slovenskih višjih šol

Ena po slovensko Pridite na dopust v Slovenijo, ne bo vam žal!

Pridite vsi, vaša družina in sosedi, pri nas zares lepo se boste imeli!

Za sladico mušji sladoled, polžji zvitek ali žabji kotlet.

Blejska specialiteta polnjen je labod, dušena raca pa prišla je od drugod.

Imamo vse, kar srce vam poželi. Če ste žejni, nalijemo slovensko vino, če ste lačni, vas na kosilo popeljemo na turistično kmetijo.

Človek, pridi in se čudi!

Tu je raj za tujce!

Slovenci govorimo angleško, nemško in francosko, znamo latinsko, grško in slovansko, če je sila, razumemo še špansko.

In če slučajno si želite morja, pohitite!

Vsak dan ga je manj, nekam se odteka, pri sosedih vedno je pripeka. »Sosed, nalij, nalij si naše morje,« misli si Sloven'c, »gotovo je tako najbolje.«

Ja, še dobro, da ste vprašali!

Seveda, slovensko tudi znamo, a govoriti t'ko ni moderno in, pravijo, ni zdravo.

Reva usrana! Kaj si tiho?

Užgi po mizi, naj tako bo kot pribito!

Ne, zakaj bi se jezili, če bi lahko za peč doma se skrili?!

Zakaj ne bi govorili kar francosko, to je moderno in sliši se učeno.

Naj »bonjour« doni po svetu, slovensko sliši se samo še v sekretu.

Za turiste to sploh ni problem, to si upam in na glas povem.

Četudi mi grozijo, ne izdam in ne povem, da sem Sloven'c, rajš' trpim in rečem, da sem Nem'c. Še na smrtni post'li bom tajil, da sem se v Sloveniji rodil.

Pri nas veliko je čudes.

Tu se voda pije iz pipe, v kraških jamah 'mamo ene čudne tipe, ribe s prsti, ja, zares, tu živijo, to ni hec!

Visoke gore, čist, svež zrak, jezera in kakšen slap!

Kupi za spomin klobuk, človek, tukaj ni od muh!

Gibanico pripravimo vam po angleško, res, prilagajamo se s srcem, ni nam têžko.

Ja, sicer pa je pri nas lepo.

Udobno, prijazno in prav srčkano.

Počutili pa se boste kot doma, saj vsak Sloven'c se tujca delat' zna!

Zahvaljeni in aleluja!

Jaka Novak, Višja šola za gospodarske poklice v Št. Petru

Neumni in pogumni

Bilo je grozno, za ujetnike je bilo vse prepozno.

Ujetniki so bili ubogi, delati so morali kot nori.

Ujetnike so umorili, nato so esesovci še pili.

Ko si še mlad in vesel, ko si življenje šele začel, ko se ti zdi še vse lepo in upaš, da to ne bo kar prešlo.

Takrat se v svet odpraviš, si kaj novega napraviš in se z drugimi ne baviš.

Ko pa počasi dojemaš, ko počasi odraščaš, ko vidiš, da vse ni lepo, da obstaja marsikdo, za katerega ne veš, kako, vendar je drugačen,

Lena Wuzella, ZG/ZRG za Slovence v Celovcu

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Beseda »meja« ima razne pomene, ki jih dobite razložene.

Pri Karavankah sem doma, tam je »meja« že bila.

Zdaj so jo odstranili in vsi so zadovoljni.

Med državami je »meja« glavna, če imaš potni list, je premostitev enostavna. »Meje« imajo ljudje med seboj, nekateri imajo velik boj.

Pri živalih ima vsaka svoj revir, če gre katera čez »mejo«, je prepir.

Mira Urbajs, Marta Berchtold,

ZG/ZRG za Slovence v Celovcu

Mauthausen

Vsi so delali do noči, in nihče jim ni ponudil pomoči.

Revni so bili vsi.

Upam, da ne bomo prišli v tak položaj še mi.

Razložene meje

vseeno tebi je enačen le da v srcu nosi, malo več kot trosi.

Takrat se zaveš, najbolje, da kar na glas poveš, kaj so prestali in kaj še bodo.

Samo zato, ker imajo nekaj, česar nimajo vsi ko so nekateri le ljubosumni, drugi bi radi bili pogumni sami so pa najbolj neumni.

Vesna Tičar, Višja šola za gospodarske poklice v Št. Petru

Ko nas različni jeziki zbližujejo in ne več oddaljujejo

Eva Hartmann,

ZG/ZRG za Slovence v Celovcu

… meje … so meje jih prekoračim upoštevam delam so meje med ljudmi državami živalmi so meje jih čutim mislim iščem so meje? jih prekoračim? upoštevam? ali delam? kje? med ljudmi? državami? ali živalmi? jih čutim? mislim? ali iščem?

Mirjam Čertov,

ZG/ZRG za Slovence v Celovcu

December 1942. 2. sve­ tovna vojna. Eno od vzhodnih taborišč. 8. ura zjutraj. »Nasled­ njih deset, sem!« V močno popačeni nem­ ščini, z močnim glasom zavpije vodja: »Umi­ li vas bomo!« To še ve­ dno izgovarja nenave­ ličano in posmehljivo, čeprav je to njegova že več kot stota deseti­ na ta teden. »Za njim!« zav­pije in pokaže na možica zraven sebe.

Ponižno, s sklonjenimi glavami, se ljudje pre­ maknejo v prostor, ki jim ga pokaže nezna­ nec. Razvrsti jih ob ste­ no in sproži dušilec. V trenutku popadajo.

Vam je omenjeni pri­ mer poznan? Ste ga po­ vezali s seboj, s svoji­ mi bližnjimi, morda z znanci ali samo s časo­ pisnim člankom? Ka­ korkoli, prepričana sem, da imate podobno mišljenje kot jaz. Ste kdaj pomislili ali celo razmišljali, od kod ne­ katerim ljudem takšen strah, takšen odpor do nekega jezika? Eden od razlogov je gotovo ti­ sto obdobje preteklosti, v katerem so se doga­ jale takšne in podobne stvari.

To vem iz izkušenj moje stare mame. Leta 1943 so jo skupaj z oče­ tom in tremi sestrami Nemci izgnali ter zapr­ li v koncentracijsko ta­ borišče Dachau. Leta, ki jih je tam prežive­ la, so bila velika izku­ šnja za življenje. Petin­ petdeset let po vrnitvi še vedno pripovedu­

je o tistih dogodkih. »Iz dneva v dan je bilo isto,« pravi. »Nismo imeli niti kaj jesti niti piti!« »Mi smo se si­ cer že prebijali iz dne­ va v dan, ampak otroci!

Ti so šele nastradali!« »Nismo hoteli verje­ ti, da obstajajo ljudje, ki tako ravnajo s sočlo­ vekom.« – »Vendar so obstajali in obstajajo.

Zmeraj bodo.« »Na vas mladih svet stoji. Samo vi lahko preprečite, da do česa podobnega ne bo več prišlo.« ... Ko sem približno štirinaj­ stič slišala te iste bese­ de iz ust stare mame, mi je kanilo. Mogo­ če bi pa res lahko kaj spremenila? Karkoli!

Bila sem ravno ob vsto­ pu v srednjo šolo in ta­ krat se mi je prvič, za­ res, porodila ideja o dvojezični srednji šoli.

Ko sem to omenila sta­ ri mami, je bila tako ve­ sela te zamisli, da me je objela. Bila sem pre­ senečena, saj od nje ni­ smo vajeni kakšnih ču­ stvenih izbruhov. Vsaj v »javnosti« ne. Takoj sem vedela, da bo to ti­ sto pravo za vse.

Ob koncu šole bom ob­ vladala nemški, itali­ janski, angleški in slo­ venski jezik! Starši bodo navdušeni, saj se bom z znanjem teh je­ zikov brez večjih težav sporazumevala z mno­ gimi ljudmi! Čez nekaj mesecev sem že stala pred šolskimi vrati in se živčno prestopala. K meni stopi plavolaska, približno mojih let, po­ zneje sem izvedela, da je sošolka, in se pred­

stavi. Povem ji nekaj stvari o sebi in družini.

Za vse drugo je še pre­ zgodaj. Nato me pre­ kine in začne tarnati o očetovem delu. Ker je vse povedala v izjemni naglici, sem jo prosila za povzetek. Rekla je, da očeta ne spoštujejo dovolj. In ker so si ne­ kateri zadali, da tujcev, priseljencev, ne bodo sprejemali medse, bi se morali preseliti. Katja, tako je dekletu namreč ime, je Slovenka. Ko ji je bilo borih pet let, se je s starši, ki so tudi Slovenci, preselila v so­ sedno državo. Starša sta se brez težav redno zaposlila in ustvarili so si lepo življenje. Zaži­ veli so. Nikakršnih pro­ blemov niso imeli, vse do tistega povsem ne­ potrebnega pripetljaja.

Ko je to tako vneto pri­ povedovala, sem sama premišljevala: Kdo si sploh drzne kaj takega?

Jemati drugim pravice, ali je to zakonito? – Ne, seveda ne.

Srečni smo lahko, da živimo v družbi, ki tega ne odobrava. Zato naj vsak pri sebi razmisli, v kakšni družbi bi rad živel. V družbi vojn in nasilja ali v ljubezni in dobrih medsebojnih odnosih?

Meta Simčič,

Višja šola za gospodarske poklice v Št. Petru

ŠTIRINAJST DNI

XIV

poglejmo čez plot

Pripravila

Jerneja Jezernik

Moje srce bije za dvojezičnost

Massimo Kraševe koper • slovenija

Massimo Kraševec, dijak 4. letnika Višje šole za gospodarske poklice v Št. Petru in doma iz Kopra-Capodistrie, je rojen 28. julija 1989. Za naprej razmišlja o študiju hotelirstva in turizma ter se zaveda, da je kvaliteta uslug odvisna predvsem od znanja jezikov. Rad tudi potuje: doslej je obiskal že ZDA, Mehiko, London, Rim, Južno Afriko. V šolskem letu 2007/08 je dosegel odlično 3. mestu med spisi na literarnem natečaju evropske poslanke Ljudmile Novak v Bruslju.

Massimo opravlja kuharski izpit v Št. Petru Massimo, kdaj si se prvič srečal z dvojezičnostjo?

Massimo Kraševec: »Zame je dvoje­ zičnost celo moje življenje, saj sem odraščal v dvojezičnem okolju in v dvojezični družini. Moja družina živi v Portorožu, kjer je – tako kot na Ko­ roškem – tudi doma dvojezičnost.

Moja mama je po narodnosti Italijan­ ka, moj oče pa je Slovenec.« In kako v družini ter svojem okolju živite dvojezičnost?

Massimo: »Ne samo v družini, tudi v vsakdanjem življenju in s sorodni­ ki po mamini strani govorimo itali­ jansko, gledamo italijansko televizijo in jemo ,spaghetti’. S svojim očetom, s sorodniki po njegovi strani in s svo­ jimi prijatelji pa se pogovarjam v slo­ venskem jeziku.« Koper je dvojezična občina, kjer se enakopravno uporabljata dva uradna jezika, slovenščina in italijanščina.

Kakšne so tvoje izkušnje?

Massimo: »Da, pri nas se uporablja­ ta dva uradna jezika, ker živimo ob meji z Italijo in ker na našem obmo­ čju živi italijanska narodna manjši­ na, ki ji pripadam tudi jaz. Italijanšči­ na je navzoča v našem vsakdanjiku.

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Vsi uradni dokumenti so napisani v obeh jezikih, tako kot tudi vsa javna obvestila ter vsi uradni napisi in kra­ jevne table. Imamo tudi radio in te­ levizijo Koper-Capodistria, ki oddaja v slovenščini in italijanščini. Italijan­ ska manjšina ima svoje vrtce, osnov­ ne šole, srednje šole in gimnazije, kjer poteka pouk v italijanskem jezi­ ku. Živimo v neizmernem sožitju: ita­ lijanske in slovenske šole, na primer, skupaj nastopajo na vsaki šolski pri­ reditvi in s tem spodbujajo komuni­ kacijo med slovenskim in italijanskim narodom.« Katero šolo pa si obiskoval ti?

Massimo: »Zelo sem srečen, da sem lahko obiskoval italijansko šolo, kjer so od 1. do 8. razreda poučevali dve uri tedensko tudi slovenščino, šti­ ri leta pa sem imel tudi angleščino kot tuji jezik. V razredu nas je bilo samo 16. Italijanska šola in moja dru­ žina sta mi dali in mi še dajeta ogro­ mno samozavesti, poguma, odprtosti do drugih ter veliko moči za nove iz­ zive.« Kje pa si potem nadaljeval šolanje?

Massimo:»Ob koncu osnovne šole sem sprejel eno najtežjih in najbolj

zahtevnih odločitev v svojem življe­ nju. Imel sem več možnosti, potem pa sem se pogumno odločil za dvoje­ zično slovensko-nemško šolo v Av­ striji. Na začetku je bilo zelo težko, sam v tujem svetu, nikogar nisem po­ znal, toda imel sem veliko izkušnjo iz svojega življenja, ki me je ves čas opogumljala, svojo dvojezičnost. Pre­ pričan sem, da je bila to moja najbolj­ ša odločitev doslej.« Kako so te sprejeli tvoji novi sošolci in profesorji na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru?

Massimo: »Na začetku sem bil pre­ senečen nad načinom poučevanja in prijaznostjo profesorjev. Preseneče­ nje se je le še stopnjevalo, ko so me moji vrstniki sprejeli medse, kot da smo odraščali skupaj. Nismo iz iste regije, a smo vendar na isti ladji, saj smo dvojezični, soočamo se z enaki­ mi težavami in radostmi. Na tej lad­ ji veje močan veter, zato jo je včasih kar naporno peljati proti cilju.« Si imel na začetku kaj težav?

Massimo: »Priznam, da je bilo zelo težko začeti z nemškim jezikom.

Uporabljali so ga vsepovsod, jaz pa nič, še slovensko sem slabo govoril,

ec Takole razmišlja

o dvojezičnosti: ... »Dvojezičnost je posebna vrednota, bogastvo in odprtost. Je pojav, kjer sta dva jezika zastopana enakovredno in imata enake možnosti za uporabo.« ... »Poznavanje dveh jezikov pomeni poznavanje dveh svetov, dveh kultur, umetnosti, glasbe, navad, načinov mišljenja in stilov življenja ter njune zgodovine.« ... »Biti dvojezičen pomeni tudi znati sprejemati in tolerirati oba svetova.« ... »Dvojezičnost je spoštovanje prednikov in spoštovanje preteklosti ter to, kar je najbolj pomembno: spoštovanje do obeh jezikov, ki se govorita.« ... »Že od malega uporabljam dva jezika v vsakem položaju, ko je treba reševati težave.«

toda dvojezičnost v mojem srcu me je opogumljala, da sem nadaljeval z učenjem jezikov. Na začetku sem bil nekoliko zmeden, imel sem domo­ tožje po domu in italijanščini, toda ko sem bila doma, sem spet komaj čakal, da se vrnem nazaj v šolo na Koroškem, saj moje srce bije za dvo­ jezičnost. Danes sem ponosen na po­ gum svojih staršev, da sta mi zaupala in me opogumljala za ta korak, dvo­ jezičnost je tudi v njunih srcih. Zdaj sem ponosen, da poznam tudi slo­ vensko kulturo, ki je tako bogata po zgodovini, umetnosti, glasbi in litera­ turi, saj sem konec koncev del nje.« Si zdaj bogatejši za kakšno izkušnjo?

Massimo:»Bogatejši sem še za eno spoznanje, da se šolam v Avstriji, kjer sem si pridobil nov krog prijateljev, se soočil z drugo kulturo in z dru­ gim načinom življenja, to pa je mo­ goče samo takrat, ko živiš in dihaš v tistem okolju, kjer se govori jezik, ki se ga učiš. Mislim, da mi življenje, ki sem si ga izbral, daje neskončno mo­ žnosti za učenje novih jezikov, s tem pa si bom odprl vrata v boljši svet ju­ trišnjega dne. Postal sem človek sve­ ta in svojo dvo- oziroma večjezičnost s ponosom nosim v srcu.«

Štiri šole po sledeh dvojezičnosti Dvojezične sledi so na Koroškem krepko zabrisane, čeprav so na vsakem koraku vidne in tudi slišne. Tako na primer tudi v okraju Velikovec. Da so te sledi postale bolj vidne, je poskrbel projekt Trgovske akademije v Velikovcu pod naslovom »Po sledeh dvojezičnosti v okraju Velikovec«.

Pri projektu so sodelovale še Politehnična šola, glavna šola in gimnazija Alpe-Adria. Projekt je vodila Andreja Sturm, koordinator pa je bil Jokej Logar.

Kako je prišlo do te zamisli? znamenjem dvojezičnosti, ki je prej Jokej Logar: Projekt je nastal iz niso ne poznali in ne videli. Nisem darova, imenovanega »Abstim­ občutil nobenega upora, ne pri di­ mmungsspende«; to je denar, ki ga je jakih ne pri ravnatelju ali kolegih.

Zelo presenetljivo je bilo zame to, da država dala ob 85-letnici plebiscita.

Nekaj tega denarja je bilo namenjen­ velikovška mladina tako zelo malo ve ega za šolske projekte. o dvojezičnosti v občini.

Zamisel projekta je nastala pri skup­ nem posvetu nekaterih velikovških šol. Zedinili Kako je potekal projekt?

Dobesedno: smo se, da bodo raziska­ Hans Mosser o Logar: Prva etapa je bil li sledove dvojezičnosti dvodnevni seminar na Re­ projektu: »Veliv velikovškem okraju. brci, ki ga je vodila Andre­ kovške šole so s Dvojezičnost v Podju­ svojim projektom ja Sturm. Tam so učenci ni ni vidna, ni je mogoče – po zgledu vsee- po začetnem medseboj­ občutiti. Znamenja vropskega razvo- nem spoznavanju začeli zbi­ dvojezičnosti so tiha in ja – dale smernice rati literaturo, glasbene, so skoraj nevidna. Di­ umetniške in druge za mirno sožijaki pa tudi niso senzi­ tje obeh narodnih kreativne sledove. Nato so bilizirani, da bi ta zna­ skupnosti na Ko- izdelali interaktivni kviz menja dvojezičnosti roškem. Za to jim s sto vprašanji. Izvedli so zaznavali zavestno, saj tudi anketo med dijakin­ gre največje primnogi nimajo mno­ jami in dijaki višjih stope­ znanje.« go povezav s slovenst­ nj ZG/ZRG za Slovence in vom in dvojezičnostjo v na gimnaziji Alpe-Adria v svojem domačem kra­ Velikovcu. Zatem je prišlo ju. Naš cilj je bil pri­ do srečanja s pisateljem kazati velikovškim domačinom in režiserjem Berndom Liepoldomdvojezičnost.

Mosserjem, do razprave med Mar­ janom Sturmom in Josefom Feld­ Kaj te je v zvezi s tem projektom najnerjem in spoznavanja dveh podjetij bolj presenetilo? s slovenskimi koreninami (Rutar in Logar: Najbolj me je presenetilo, Sienčnik). Učenci so se srečali tudi s s kakšno vnemo so mladinci sode­ slovenskimi sledovi v Št. Rupertu pri lovali. Aktivno je bilo vključenih Velikovcu in šli po Hemini romar­ 150 mladincev. Presenečen sem bil ski poti (iz Črne v Globasnico in na tudi, kako pozitivno in ustvarjalno so Djekše). vincenc gotthardt spremljali projekt in kako so se čudili Spletni naslovi šol: www.hak-vk.at, www.gym1.at, www.pts-voelkermarkt.ksn.at

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

feinigovi A n d re j Fe i n i g

ogrizki

moli & duri

slovenska literat piše Horst Ogris

Gremo na Štajersko ...

Uroš Krek (1922–2008) Po daljši bolezni je na začetku maja odšel h Gospodu skladatelj Uroš Krek.

Uroš Krek je sodil med izredno izobražene glasbene ustvarjal­ ce. Bil je tudi jezikoslovec in obvladal je kar nekaj jezikov, nemščino pa zelo dobro. Kot sodelavec Narodopisnega inšti­ tuta je seveda še prav posebno poznal obrobne slovenske kra­ je: Prekmurje, Koroško in Re­ zijo. Rezija in njena glasba ga je sploh prevzela, po njenem nav­ dihu je napisal npr. Canticum Resianum.

Kot skladatelj je Uroš Krek iz­ hajal nekako iz Bartoka in Stra­ vinskega. Svoj slog je dograje­ val skozi desetletja, tako da bi se dalo trditi, da se mu je posre­ čilo imeti svoj slog. Vsekakor so nekatere njegove skladbe postale prav priljubljene, npr.

Rapsodični ples za orkester.

Podobno priljubljene so postale tudi mnoge njegove skladbe za godalni orkester ali za komorne sestave. Krek je prispeval tudi filmsko glasbo za film s prek­ mursko tematiko.

Kot dolgoletni profesor kom­ pozicije svojim mnogim uspe­ šnim študentom ni bil le učitelj, temveč prijatelj ali oče. Znal jih je motivirati za ustvarjal­ nost kot redkokdo; tudi po štu­ diju so se še mnoga leta sreče­ vali ter dneve in noči debatirali o skladateljstvu.

Krek je bil tudi pobudnik mno­ gih idej v slovenskem glasbe­ nem svetu. Nikoli ni vsiljeval svojih nazorov – ni pa se želel odreči temu, kar je notranje ču­ til. Z njegovim odhodom smo izgubili velikega slovenskega skladatelja.

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Vsi jo poznamo, vsi jo, če smo že malo v rožicah, radi pojemo: »Gremo na Štajersko, gledat, kaj delajo ...« Čeprav pesem opeva le čednosti žlahtnega spola, ki so zares dar božji, se v njej zrcalijo vrline štajerskih ljudi nasploh.

Takih Štajercev poznam celo vrsto. O Dragu Jančarju, ki kar se le da resno in trezno razmišlja o svetu in polomijah v njem in ki je pretekli mesec slavil 60. rojstni dan, tokrat ne bom razpravljal na debelo in široko. Opozoril bi samo na to, da se v njegovih dramah, in ne samo v njih, vedno znova po­ javlja svež humor, kot voda iz vrelca, ki je neusahljiv.

Naj mi ne zameri, tega morali­ sta nikakor nimam za kakšnega humorista. Čeprav so njegovemu štajerske­ mu sopotniku in soborcu, če je šlo za svobodo besede, Tonetu Partljiču že večkrat podta­ knili vzdevek »štajerski Aristo­ fan«, je tudi Partljič, katerega komedijam in zmešnjavam v njih, ki so – kot bi jih duhovi­ to prerisal iz nižin malomešča­ nov, ki ga obdajajo, ne glede na to, ali se imajo za napredne, na­ čelne ali karkoli že – publiki ve­ dno bile v krasno zabavo, ker ni videla zrcala, iz katerega se reži sama sebi.

Komediograf, bivši dramaturg legendarnega vodje maribor­ skega gledališča Branka Gom­ bača, ustanovitelja Borštniko­ vega srečanja, kateremu je, ko je izbruhnila vsejugoslovanska parola o samoupravljanju, ka­ teri se je hotel oddolžiti tudi

Gombač, pred partijskimi ka­ dri pomagal iz zagate s šalo, ker mu je znal sugerirati, da v tea­ tru tako in tako že od nekdaj de­ lajo po samoupravnih načelih, kar so mogotci Gombaču potem tudi verjeli, Partljič pa se je na samem morda malce posmehnil – temu mojstru humorja, ki ob­ staja še pod vislicami, kot pravi metafora, niso pa mu neznane tudi globače tragičnega.

Morda se še kdo spomni, kako je Tone Partljič – tedaj predsed­ nik Društva slovenskih pisate­ ljev – ganljivo in pretresljivo govoril ob grobu Valentina Po­ lanška na Obirskem, ko je obu­ jal spomin na noč s Polanškom v skupni sobi na PEN-ovem sre­ čanju na Bledu, ko so veseljaka z Obirskega z vso močjo zasle­ dovale moreče pošasti iz mla­ dostnih let za časa nacizma.

Le velik oblikovalec člove­ ških karakterjev premore, da iz osebnega doživetja zrase li­ terarna podoba, ki gre človeku dobesedno pod kožo. Kamor prst pomoli, tam se za robom komičnega takoj začnejo kopi­ čiti hudočrni oblaki tragedije, s katerimi je svet – še posebej tako imenovanih MALIH ljudi – tako napolnjen, da jih le tež­ ko prenašajo.

Najboljši, in mednje sodi tudi Tone Partljič, se jih rešijo z iro­

tura

„

gregejevi

- moja prava domovina

citati G re g e j K r i š t o f

Vse najboljše Izrael!

David Rubinger – fotograf svetovno znane slike s tre­ mi mladimi izraelskimi vojaki 10. rožnika 1967 pred Zidom žalovanja, ki ga je fotografiral samo dvajset mi­ nut po njegovem zavzetju, v pogovoru za časopis DIE WELT odgovorja na vprašanje, ali se ne boji Ahmadi­ nedžadove grožnje, češ »Izraelce bomo porinili v mor­ je«. »Ahmadinedžad nima možnosti. Dokazali smo, da smo sposobni preživeti. Na začetku nas je bilo v Pa­ lestini 600.000 beguncev, zdaj pa smo narod, ki šte­ je sedem milijonov prebivalcev. Vodilni smo v po­ ljedelstvu, zdravstvu ter v visoki tehnologiji. To so fantastični uspehi.«

nijo in sarkazmom. In če se to tako posreči, potem se kot Tone Partljič umaknejo na dalmatin­ ski otok Ilovik tedaj, ko tam ni turistov.

Tam lovijo ribe, ki jih ujamejo več, kakor jih je, in ki so veliko večje kot tiste tam na žaru.

Maribor skozi stoletja

Kdor bi se pred kakim obiskom v štajerski metropoli rad po­ drobneje seznanil s šarman­ tnim mestom ob Dravi, temu priporočam, da malo polista po »Mariborski knjigi«, izšla je v seriji mestnih portretov v za­ ložbi Slovenske matice, ali pa, da seže po zborniku »Maribor skozi stoletja«, ki je izšel pri založbi Obzorja, ki jo je tudi že davno požrla večja založniška ščuka, kot bi jo kadarkoli znal izumiti Partljič.

V knjigi »Maribor skozi stole­ tja« bo bralec seveda kot avtor­ ja našel tudi dr. Bruna Hart­ mana, morda enega največjih vsevedov o kulturni zgodovini mesta. Bil je dramaturg, vodil je gledališča, mariborsko štu­ dijsko knjižnico je pripeljal do statusa univerzitetne knjižnice, sam pa je kot velika knjiga hu­ manistične razgledanosti. Knji­ ga njegovih spominov je polna dragocenih podrobnosti, iz nje

veje duh evropske razsežno­ sti, ki natanko ve za regionalne dragocenosti, kot na primer za koroškega bukovnika Andreja Šusterja-Drabosnjaka. Svoje pr­ ste je imel vmes tudi ob zadnji predstavi Miklove Zale na pro­ stem v Svatnah, in sicer s pole­ miko z Jankom Messnerjem in njegovimi zafrkljivimi songi.

Cerkev nas tako lepo uči, da nam bodo vsi grehi odpušče­ ni, če se bomo le znali pokesa­ ti, zato na kratko poglejmo še v mariborsko stolnico, kjer poči­ va zadnji lavantinski škof, prvi mariborski škof, blaženi Anton Martin Slomšek, ki nam je po­ daril tudi pesem »En hribček bom kupil«.

Verjetno je Slomšek ob tej pe­ smi mislil na Slovenske gorice, kjer se je na Tratah rodil slo­ venski odrski igralec in strasten pesnik štajerskih lepot z vsemi robovi vred, Tone Kuntner, ki je ljudsko šolo obiskoval na Zgornji Velki pri Mariji Snežni, dolgo preden je Drago Jančar zasnoval novelo »Smrt pri Ma­ riji Snežni«.

Svojo deveto deželo mladih let je Tone Kuntner zaznamoval v pesmi »Sinovoma« v pesni­ ški zbirki »KOPRIVE« ( izšla je leta 1988 v založbi Delavske enotnosti).

Izraelski pisatelj Amos Oz: »Kot radovednež sem bil že rojen. Mojo radovednost so na srečo vzpodbujali.

Kot sinček edinček sem odraščal med odraslimi. Vča­ sih sem se počutil kot „alien“. Da v takih okoliščinah lahko preživiš, moraš biti radoveden. Sčasoma se je iz­ kazalo, da je radovednost etična vrednota, še več: celo moralna nujnost. Pomanjkanje radovednosti vodi na­ ravnost v fanatizem. Fanatik nikoli ni radoveden, je živi klicaj.« Umetnik, slikar »fantastičnega realizma«, pevec in ko­ lesar Arik Brauer je v oddaji radia Ö1 povedal zgod­ bico o svojem tastu. Oče njegove jemenske žene Nao­ mi Dahabani je kot prvi v Palestini vozil kočijo. Tako je večkrat vozil tudi Theodorja Herzla, ki je v hebrej­ ščini pogosto glasno govoreč tožil: »Vročina, komar­ ji, mušice.« Zgodovinar in časnikar Tom Segev je za FAZ pod na­ slovom »Sveta, nora dežela« med drugim zapisal: »Samo del palestinskih Arabcev si želi ustanovitve dr­ žave Palestine ob strani Izraela. Voditelji gibanja Ha­ mas na primer nočejo priznati obstoja Izraela. Kot nekdaj PLO. Izraelci pa se branijo pogovorov s Hama­ som, kot so se včasih branili pogovorov s PLO. Kar se­ veda otežuje vsak napredek.« Liberalni izraelski politik Amnon Rubinstein v časopi­ su DIE WELT ob 60-letnici obstoja Izraela: »Največja napaka je bila gradnja naselbin. Cena zanje – finančna, politična, moralna in pravna – je bila previsoka.« Ko so leta 1961 v Berlinu postavili zid, je Willy Brandt malo pozneje uvidel, da morata zahodni Berlin in Zvezna republika Nemčija Vzhodno Nemčijo, državo DDR, priznati. Ko namreč ena stran prepove in onemogo­ či prehod drugemu – zahodni Berlin je bil dobesedno zaprt –, je priznanje druge strani, hočeš ali nočeš, edi­ na možnost. Če je to res tako, potem je izraelski zid „zgrajeno priznanje“ palestinske države.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica: G abi Frank

namesto pisma iz založbe Meseca aprila so v Ljubljani potekali Koroški kulturni dnevi, ki jih v slovenski prestolnici prirejajo skupno s kulturnima organizacijama na Koroškem. Literarni večer sta mdr. oblikovala založnik Franc Kattnig in kulturni kritik Bertram Karl Steiner. Objavljamo njegov govor.

Bojimo se lastne babice Spoštovane gospe, spoštovani gospodje Dovolite mi, da osvetlim vprašanje »regija« iz zelo subjektivnega zorne­ ga kota.

Rodil sem se in doraščal na jugu Nižje Avstrije. Tam sem imel, kot vsa­ kdo, staro mamo. Rodila se je leta 1878 in kot otroku mi je pripovedova­ la o svoji kulturni krajini. Pripovedovala je o petnajstih javnih jezikih, ki so jih govorili v srednji Evropi, tu in tam je uporabljala par čeških besed in mi opisovala burjo v Trstu in lepoto mostu v Mostarju. Mogoče zve­ ni to sedaj malce nostalgično, ampak njeno pripovedovane je zapusti­ lo pri meni močan vtis, prav tako kot pripovedke iz Koroške s svojo alp­ sko-slovansko-keltsko mitologijo. Z eno besedo, in to sedaj ne mislim politično, je ta pisana, protislovna, večjezična »regija Srednja Evropa« zame vsekakor moja domovina.

Domovina v duhovnem smislu, kajti politika je, kot vemo, ubrala drugo pot in krivda avstrijskih »nemško nacionalnih« nad propadom tega skuril­ nega starega sveta je ubijajoča.

Bodimo si odkriti, iz zgodovinskih izkušenj smo podedovali vsi isti črni humor, iste dvome, isti polveseli pesimizem. Ta pa razlikuje »avstrijsko kulturo« od nemške kulture. To pa seveda pomeni, da se počutim tukaj v Ljubljani, Trstu, Zagrebu, Budimpešti, Pragi, ja celo v Istanbulu, prav domače. Berlin je seveda tudi lep, ampak eksotičen.

In sedaj si predstavljajte to usodo, ali zaradi mene budistično karmo, da me je s svojo družino zaneslo ravno na Koroško. Bil sem ves iz sebe, da se ljudje tukaj kregajo o dveh zgodovinskih deželnih jezikih. Situacija je pa še bolj nora, če pomislimo, da ima večina Korošcev v svojem rodovni­ ku slovensko staro mamo ali slovenskega starega očeta, teto ali strica. To pa ni nič čudnega, saj sta zgodovinski deželi Kranjska in Koroška nasto­ pali skozi stoletja vedno kot siamska dvojčka, poglejte si samo grbe, ki jih lahko najdemo tudi še v Španiji, Belgiji, na Koroškem in v Sloveniji. Skoz rodove so se poročali med sabo in to brez problema, govorili so slovensko in nemško in oboje hkrati.

Kar pogrešam na Koroškem, je zgodovinska ozaveščenost, je ponos na neprecenljivo skupno kulturno in jezikovno dediščino. Mislim, da je to jedro vsega: na Koroškem se preveč ljudi boji lastnih genov. Če lah­ ko povem malo pretirano, bojijo se lastne babice. Obžalovanja vredno je, da določena politika na Koroškem, in to ne samo sedaj, ampak že mno­ ga desetletja, napaja to kolektivno pozabljanje lastnih korenin. Smešno protievropsko ozračje pri mnogih Avstrijcih se morda pogojuje iz tega: večkulturna Evropska unija spominja nadvse jasno na lastno pozabljeno in zapravljeno večkulturno dediščino Srednje Evropa.

Kar pa zadeva obstoj slovenskega jezika na Koroškem, si ne delam preveč skrbi, če bodo slovensko govoreči Korošci ohranili svoj ponos in črni humor. Saj so, zato ker obvladajo dva jezika (tudi nemščino obvladujejo znatno boljše kot »nemško nacionalni«), primernejši za Evropo kot njihovi enojezični sodržavljani.

Bertram Karl Steiner Kulturni urednik Kärntner Tageszeitung

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

PREDSTAVLJAMO: Pogovor z avt

Revščina v Mohorjeva založba je v seriji »Študije socialne pedagogike«, izdala 8. del: Revščina, družba in socialno delo – Perspektive proti revščini in socialno izključevanje v Avstriji. Revščina je eden izmed glavnih problemov 21. stoletja. Tehnološki razvoj, globalizacija in neoliberalizem vodijo v revščino in razkorak med revnimi in bogatimi.

Knjiga obravnava teoretske pristope razvoja revščine in bogastva v Avstriji in predstavlja življenjske položaje in konfliktna področja družbenih slojev, ki jim grozi rev­ ščina, ter perspektive za boj proti revščini in socialnemu izključevanju. Avtorja sta Gerald Knapp, vodja oddelka za socialno in integrativno pedagogiko na Inštitut za vzgojne vede in izobraževalno raziskovanje na Univerzi v Celovcu, ter Heinz Pichler, strokovnjak za izobraževanje pri Delavski zbornici Koroška.

Pogovarjali smo se z avtorjem dr.

Geraldom Knappom.

Naše razumevanje revščine zaznamujejo v prvi vrsti slike o lačnih, v cunjah oblečeni ljudje, slike o otrocih z velikimi trebuhi, trenutno na primer slike od viharja opustošene Burme. Mogoče so »resnično ali pravo« revščino doživeli še naši stari starši, naša generacija iz bogatih industrijskih držav pozna to revščino le iz pripovedi, slik, iz oddaljenih držav. Ali lahko soglašate s to oceno?

Knapp: S to oceno ne soglašam. Že sre­ di sedemdesetih let 20. stoletja je v Av­ striji, in tudi v drugih evropskih drža­ vah, prišlo do prve strukturne recesije, ki so jo tudi v osemdesetih letih poli­ tično okrepili, njene posledice so pri­ vedle v rastočo »nezaposlenost«, ki je sprožila revščino.

Seveda obrazi revščine v državah v razvoju niso primerljivi z revščino ali grozečo revščino v Avstriji ali v dru­ gih evropskih državah. Poznamo torej globalno, nacionalno in regionalno di­ menzijo revščine. Čeprav je problem grozeče revščine v Avstriji v primer­ javi z drugimi državami članicami Evropske unije manjša (petnajsterica

o r jem knjig e Pe r s p e kt ive p rot i revš č i n i v Avstriji

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

v Avstriji ima mnogo obrazov Kako se lahko borimo proti tej aktualni obliki »sodobne revščine«?

Knapp: Osnovni cilj vsake strategije za »boj proti revščini« sta lahko le »pre­ prečevanje revščine« (preventiva) in razvoj dolgotrajnih poti iz »revšči­ ne« z izgradnjo socialnih priložnosti soudeleževanja v različnih življenj­ skih področjih (npr. prehrana, obla­ čila, stanovanje, zdravstvo, izobraže­ vanje, delo, udeleževanje v kulturnem in političnem življenju). Pri tem je po­ trebno sodelovanje različnih politič­ nih področij.

Gerald Knapp, Heinz Pichler: Armut, Gesellschaft, Soziale Ar­ beit, 798 strani, ISBN 978-37086-0362-9, cena 46,- EUR

EU 15 %, Avstrija 13 %), razvoj v zad­ njih desetih letih kaže, da problem re­ vščine in grozeče revščine tudi v boga­ ti državi Avstriji in v drugih evropskih državah predstavlja številne socialne pogoje in spremljevalne pojave v na­ činu življenja.

Kaj je »sodobna« revščina v Avstriji?

Kako jo lahko opišemo?

Knapp: »Revščina v Avstriji« ima ve­ liko obrazov. »Biti reven« v Avstriji, pomeni, da imajo ljudje na voljo me­ sečno manj kot 785 evrov za življenje. »Biti reven«, pomeni tudi, da se mora­ ta že približno 2 milijona ljudi (četrti­ na prebivalstva) odpovedati dopustu.

1,6 milijona ljudi (petina prebival­ stva) živi v gospodinjstvih, ki nepri­ čakovanih izdatkov ne morejo plačati, in 749.000 ljudi si ne more več privo­ ščiti, da bi vsaki drugi dan jedli meso ali ribo ali da bi kupili nova oblačila.

165.000 Avstrijcev si iz finančnih raz­ logov ne more več primerno ogreva­ ti stanovanja.

Katere družbene skupine v Avstriji so najbolj ogrožene z revščino? Koliko ljudi v tej skupini je ogroženih, koliko revnih imamo dejansko v Avstriji?

Knapp: V Avstriji se s problemom rev­ ščine soočajo med drugim gospodinj­ stva s samohranilkami, družine z več

otroki, migranti ter gospodinjstva z dolgotrajno brezposelnimi, ljudje s te­ lesnimi hibami ali ljudje, ki niso stal­ no zaposleni. Problematika revščine obstaja tako v obliki »workless poor« kakor tudi »working poor«.

Število ogroženih oseb v Avstriji trenutno znaša 1,03 milijona ljudi – to je približ­ no 13 % celotnega prebivalstva.

Pri 467.000 Avstrijcih lahko govori­ mo o »pereči revščini« (5,9 %) in pri tem menimo brezup, iz tega položa­ ja se ne morejo rešiti. Prizadeti so po­ gosto kronično bolni in živijo v majh­ nih, vlažnih, plesnivih stanovanjih, iz katerih ni poti.

Več kot polovica ljudi z nizkim do­ hodkom živi v podeželskem okolju. O »grozeči revščini« ali »pereči revšči­ ni« so prizadeti nadpovprečno prebi­ valci iz majhnih občin in podeželskih regij. Zvezna dežela Koroška sodi z južno Štajersko, južno Gradiščansko in obmejnimi regijami Waldviertla k najbolj revnim regijam v Avstriji.

V naslednjih letih se moramo usmerjeno boriti proti brezposelnosti in »perečim delovnim razmerjem, ki so glavni vzrok za rev­ ščino«.

Potrebna je aktivna delovna in zapo­ slovalna politika, pri čemer ne gre le za ustrezne možnosti za pospeševa­ nje dela (ukrepi za strukturno prila­ gajanje, izobraževanje in nadaljnje iz­ obraževanje, šolanja, idr.), temveč za ustvarjanje delovnih mest, ki bi krepi­ li kupno moč prebivalstva in pospeše­ vali gospodarstvo.

Gre za novo usmerjanje socialne in družinske politike; za družine z otroki, za samohranilke naj bi ustvarili ugod­ ne pogoje za »združljivost družine s poklicem«, s tem da bi izgradili celo­ dnevne ponudbe za oskrbo otrok (va­ ruške, otroške skupine, otroški vrtci, varstva). Za družine z nizkim dohod­ kom naj bi ustvarili zadovoljivo števi­ lo stanovanj, ki si jih lahko privošči­ jo idr.

Naposled gre tudi za izobraževalnopolitične ukrepe za preprečevanje socialne neenakosti, revščino in iz­ ključevanje. Šolska in izobraževalna reforma (npr. celodnevna šola, celo­ dnevno izobraževanje) lahko ustvari pogoje za več izobraževalnih možnosti in izobraževalno pravičnost in s tem prepreči nastajanje revščine.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

pokaži

jez ik

P ripravila J erneja J ezernik

Slovenščina med zlatima spletičnama Da, da, že hitim s pojasnilom, saj se verjetno že sprašujete, kaj pomeni beseda ,spletična’. Veste, v davnih časih je bila to tista gospodična, ki je spletala lase plemeniti gospodarici na kakem gradu. Če pa v časovnem stroju preskočimo nekaj debelih stoletij, jo spet zagledamo. V Celovcu. Na začetku 21. stoletja. In to ne eno, ampak kar dve! Nina in Petra Zdouc sta spletični posebne vrste, saj spletata lase žlahtni gospe Slovenščini, in to z zlatimi nitmi svojega znanja in bogastva ustvarjalnosti ...

Slovenščina

Nina in Petra ZDOUC Obe sestri z zlatim Cankarjevim priznanjem Medtem ko je Petra zlato Cankarjevo priznanje prejela že lani, si je mlajša sestra Nina z izjemnim poznavanjem del mladinske pisatelji­ ce Janje Vidmar to najvišje priznanje v znanju slovenščine prislužila letos.

Na zaključni prireditvi v Ljubljani ji je za ta izjemni dosežek poleg sovr­ stnikov, ki so se kar vsi po vrsti čudi­ li njeni sijajni slovenščini – ko pa je vendar koroška Slovenka! –, čestital tudi predsednik Republike Sloveni­ je Danilo Türk. »Mama nama je vsak večer brala pravljice v slovenščini, sama pa sem že s petimi leti začela obiskovati Slovensko študijsko knji­ žnico, uživala v branju dobrih slo­ venskih knjig in sodelovala pri Bral­ ni znački,« se spominja Nina. »Kadar sva domov prinesli predebele kupe knjig, nama jih je mama včasih tudi vzela, da ne bi brali predolgo v noč,« jo dopolni Petra, ki so jo še do nedav­ nega navduševale zlasti knjige Nejke Omahen. Ta je po letih njena vrstni­ ca, po objavljenih knjigah pa že uve­ ljavljena pisateljica. »Mogoče bom

tudi jaz kdaj napisala kakšno knjigo za mlade,« si želi sedemnajstletna gi­ mnazijka.

Blagoslasna slovenščina za vse rodove Slovenščine sestri Zdouc nista sli­ šali in govorili le v svoji družini, tem­ več tudi pri slovenski maši, v vrtcu, ljudski šoli, na gimnaziji, v glasbeni šoli ... Hodili sta na počitnice k babi­ ci in dedku v Ljubljano, ki sta ju ob­ darjala s kakovostnimi slovenskimi revijami in redkimi čitankami starin­ ske vrednosti. Toda to še ni vse. »Na številnih gostovanjih z lutkarsko sku­ pino Navihanci med zdomskimi Slo­ venci sem spoznala, da se slovenšči­ na sicer govori na vseh koncih sveta, toda žal je mnogi ne posredujejo na­ prej naslednjim rodovom,« pokritizi­ ra Petra. Nino pa ob koncu prijetne­ ga kramljanja odnese bolj v pesniške vode. Pove, da svojim prijateljem za rojstne dneve ali ob drugih sveča­ nih priložnostih poklanja pesmice.

Za gospo Slovenščino pa je pripravi­ la še posebno presenečenje. Da bo za vedno ...

Sonce sije mi v oči, celo vrana zdaj molči.

Zdaj ko jaz razmišljam radovedno, slovenščina kaj je in kaj bo za vedno.

Morda je zvok ali pa glas, lahko je glasba, ki povezuje nas.

Pričakovan odgovor na vprašanje, stavčni člen, seveda znanje.

Včasih le obupan vzklik v samoti, lahko je tudi tarnanje v grozoti, a največkrat gotovo je ljubezen, kot le mamin dih je nežen.

Lahko je tiho šepetanje, včasih neslišno je klicanje, knjiga, stavek, pesmica, jeza, strah, celo marjetica.

Lahko je rešitev v zadnji minuti ali prijatelj, ki prav tako čuti.

Mogoče sanjska melodija, otroški smeh, otroška vragolija.

V prvi vrsti je dom in ljubljena družina, lahko pomoč, na žalost tudi bolečina.

Kaj in kdo slovenščina je vse, eno pri tem zelo pomembno je, slovenščino nosi shranjeno v srcu, tega sem mnenja, vedno navzočo do konca življenja.

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja

Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, jezernik@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

16

XIV

ŠTIRINAJST DNI