Mediji koroških Slovenk in Slovencev by redakcija Nedelja

marec

2020

K U LT U R A PRILOGA

Mediji koroških Slovencev

Predstavljamo sodelavke in sodelavce. Sprašujemo, kakšne so vizije za prihodnost.

uvodnik Vincenc GOTTHARDT

Mediji koroških Slovencev

i se nam treba nič skrivati. Lah ko se primerjamo z največjimi časopisi, radijskimi postajami in televizijskimi hišami. Povsod bomo ime li boljše številke, ker v odstotkih dose gamo v slovenski narodni skupnosti največ oseb, ki berejo Novice in Nede ljo, poslušajo Slovenski spored ORF in Agora in gledajo oddajo »Dober dan, Koroška / Dober dan, Štajerska« in se informirajo po spletu. Zato smo se na Nedelji odločili, da to kulturno prilogo posvetimo medijem slovenske narodne skupnosti in pred stavimo njihove sodelavke in sodelavce. Nekaj izkušenih medijskih ustvarjalk in ustvarjalcev pa smo naprosili, da po gledajo s svojo izkušnjo novinarskega dela, kako je bilo z mediji narodne skup nosti nekdaj in danes, ter da usmerijo pogled tudi v prihodnost in se vprašajo: Smo zadovoljni s tem, kakor je? Kakšna mora biti pot naših medijev 100 let po plebiscitu na Koroškem? Kaj nareku je čas?

prilogi so na kratko predstav ljene osebe, ki trenutno ustvarja jo v slovenski koroški medijski sceni. Vprašali smo jih, kaj jim pomeni delo pri mediju slovenske narodne skup nosti in na čemu bi bilo treba posvečati večjo pozornost v prihodnosti. Nastal je lep pregled tega, kaj kdo dela. Neka ko takole: Tu smo in to delamo. Smo do datno srce narodne skupnosti. Čutimo in vemo, kaj se dogaja, kaj se priprav lja, v čem je veselje biti član narodne skupnosti in kaj je tisto, kar članom gre ni življenje. Znamo pa pogledati tudi čez meje in v svet. Priloga želi opozoriti na pomen slo venskih medijev na Koroškem, ki so za mnoge včasih edino okno za spozna vanje življenja slovenske narodne skup nosti po naših krajih. Berite med vrstica mi, morda boste na novo in zavestneje odkrili, kako dragoceno delo opravljajo sodelavke in sodelavci slovenskih medi jev na Koroškem. FOTOGRAFIJE: privatni arhiv, arhiv Nedelje, Fessl, Reichmann, Gotthardt, Pöschl.

KULTURNA PRILOGA

Marjan Fera je bil zadnji in edini poklicni fotograf pri slovenskem koroškem tedniku.

»Foto: Fera« Ko je Marjan Fera zapustil Naš tednik, je od tega tednika koro ških Slovencev odšel tudi doslej edini in zadnji poklicni fotograf. Koroški Slovenci prej niso ime li kakega fotografa pri časopisu in ne pozneje. Kar je Marjan Fera kot fotograf zapustil, je bogat ar hiv, v katerem je skoraj vsaka fotografija izredno dragocena, ker podobne o dogodku največ krat v nobenem arhivu slovenske narodne skupnosti ni. Čas, v katerem je Marjan Fera delal, je bil še čas negativov. Največkrat je bil na prireditvi in na dogodku kot fotograf samo on. Bilo je to tudi v času, ko na prireditvah ni bilo prav nobene filmske kamere. Velike filmske kamere so se pojavile samo za kakšen obisk državnega predsednika, potem pa jih spet dolgo ni bilo. Fotografije Marjana Fera so največkrat edine in zato izredno dragoceni dokumenti časa in slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Marjan Fera je v svoji fotografski karieri kot fotograf Našega ted nika posnel 80.000 fotografij in tako iztrgal pozabi neštete tisočinke sekund iz življenja narodne skupnosti. To je

spomin na dogajanja od leta 1976 dalje, ki je dobro hranjen v arhivu negativov in fotografij. Kot fotograf političnega časopisa Našega tednika je spremljal koroške slovenske politične predstavnike tudi do najvišjih politikov Republike Avstrije in Slovenije. Tudi zvezni predsed niki so bili med njimi. Neštetokrat je bil v parlamentu. »Za to priložnost, ki sem jo ob svojem delu kot fotograf imel, sem izredno hvaležen.« Spodbuda, da je začel fotografirati, je prišla od Florjana Sablatschana. Fotografiranje in razvijanje fotografij je bilo v njegovih rokah. Vedel je za pravi trenutek in znal je s fotografijami pripovedovati zgodbo. Včasih je postal tudi sam del zgodbe, pa če je vojna trajala samo deset dni. Ob 10-dnevni vojni v Sloveniji leta 1991 na Holmcu, tako pravi, je potreboval kar nekaj časa, da je ugotovil, da gre zdaj zares. Ko je ena izmed krogel zadela njegov čevelj, je vedel: »Zdaj nisem več samo fotograf, ki opazuje, zdaj sem del motiva.« Nekaj je za Marjana Fera, edinega poklicnega fotografa pri slovenskem koroškem mediju, izredno pomembno: Fotografije v arhivu Našega tednika, Slovenskega vestnika in Nedelje so del dragocenega fotografskega spomina narodne skupnosti in zaslužijo večjo pozornost v javnosti. »Morda v kaki reprezentativni knjigi z najboljšimi fotografijami preteklih 50 let,« pravi Fera.

vizija Hanzi Tomažič

So slovenski mediji pripravljeni na novo poglavje?

o je nova avstrijska turkiz no-zelena vlada na začetku leta predložila svoj vladni program za naslednjih pet let, se je našlo v njem celostransko poglavje o narodnih skupnostih. Še posebej zanimivo pa je, da se kar precejšen del poglavja ukvarja z vlogo in perspektivami manjšinskih medijev. Upravičeno, saj je medijska oskrba v materinščini prej ko slej eden izmed stebrov razvoja in obstoja narodnih skupnostih. Zato je prav, da tako avstrijska država kot tudi pristojni uradi v Republiki Sloveniji vprašanje medijske oskrbe manjšine ne obravnavajo kot nadležno stransko zadevo in še eno mučno finančno postavko, temveč poleg vseh vprašanj izobraževanja kot enega izmed temeljev sodobne manjšinske zaščite. Samokritično pa lahko pripomnimo, da znotraj narodne skupnosti o pomenu medijev razpravljamo praviloma navadno le, če nam kaj pri branju, poslušanju, gledanju ne ustreza in potem pač malo pojamramo in v najboljšem primeru pozabimo, v najslabšem primeru pa se utrdi občutek – kaj pa potrebujem te cajtnge, oh, ti televizijci, ali kaj podobnega. Večja distanca med medijskimi konzumenti in ustvarjalci je sicer splošen trend (geslo: »fake news«), lahko pa opažamo, da izguba pomena klasičnih medijev slabi demokracijo, za majhno narod no skupnost pa to lahko pomeni, da se še slabi občutek skupne identitete. Medijsko vprašanje pri koroških Slovencih je zato nujno več kot ritualno krizno stanje pri osrednjem političnem tedniku koroških Slovencev. Narodna skupnost bi morala v širšem okviru razpravljati in razvijati medijsko strategijo, ki ima v mislih vso pah ljačo sodobne medijske ponudbe. Vsi se bi morali v večji meri zavedati,

akšne temeljite spremembe so zajek le prav to branžo in kaj iz tega sledi za narodno skupnost kot celoto. Dober povod je prelomnica ob stolet nici koroškega plebiscita, saj obletnica daje priložnost, s kritičnim pogledom pa tudi s hvaležnostjo in priznanjem pogledati na medijsko ustvarjanje v slovenskem jeziku na Koroškem, hkrati pa razviti vizijo, kako resurse klasičnih medijev približati in nadgraditi z možnostmi, ki jih nudi digitalizacija. To že zaradi tega, ker tako tiskani mediji kot tudi televizija (manj radio kot klasični spremljevalni medij v ozadju) za mlade v narodni skupnosti niso več prva izbira pri razdeljevanju časa za medijsko konzumiranje. Vsak, ki je malo doma tudi v internetu, je opazil, kako je v zadnjih letih socialno omrežje facebook in mobilni sporočilnik WhatsApp osvojil tudi že srednjo, da, celo starejšo generacijo, da ne govorim o medijskem kolaču tipičnega mladinca. Za medijsko strategijo manjšine je ta razvoj lahko dvorezen meč – to se dobro vidi ob tako imenovanih socialnih medijih, ki so v resnici (ne)socialni mehurčki, kjer si vsak sam sestavlja svoj lastni medijski svet in je vsak sam odgovoren, da se v tem svetu zrcali tudi skupnost koroških Slovencev. Ob takem enkratnem zgodovinskem dogodku, kot je bilo škofovsko imenovanje in posvečenje Jožeta Marketza, enega »izmed nas«, bi rad nakazal, kako dobro se dopolnjujeta obe medijski realnosti, klasični mediji in (še vedno tako imenovani) novi mediji. Imenovanje je predčasno in neuradno obelodanil sicer spletni portal enega bulvarnega klasičnega tiskanega medija, potem je pa prišla ura socialnih medijev – »Mi smo škof«, voščila, osebni komentarji, všečki, objavljene

fotografije so veliko bolj živo in neposredno spravile v svet presenečenje, veselje, ponos koroških Slovencev kot pač uradno zveneča novica v vseh klasičnih medijih nekaj ur oz. nekaj dni pozneje. In kljub temu je bil to spet trenutek za klasične medije, saj je bralec/poslušalec zdaj poleg same novice pričakoval predvsem uvrstitev in oceno dogodka. Nekaj, česar pač ne najde v hitrem svetu interneta. Še dob ro, da imamo dva osrednja slovenska tednika, saj je Nedelja to pričakovanje izpolnila. Da pa so Novice enega najpomembnejših trenutkov v novejši zgodovini koroških Slovencev sprva skorajda popolnoma ignorirale, je le še nadaljnji vidni izraz, kakšne posledice zapušča večletno izčrpavanje uredniških struktur s stalnimi debatami o preživetju medija. Posvečenje samo je bilo lepa medijska mešanica velikega uradnega prenosa državne radioteleviziji s 40-članskim teamom, ustaljenih medijskih poročil in številnih osebnih zapisov najrazličnejših osebnostih spet v socialnih medijih. Ja, in vrhunski trenutek Slovenskega oddelka ORF, ki je na več kot posrečen način, skupaj z nemškimi kolegi pripravil oseben portret novega škofa, kjer sta se več kot samoumevno in enakovredno mešala oba deželna jezika. To ob takem trenutku in taki gledanosti – to zmore pač le klasični medij. Najboljši vsebinski komentar dneva pa sem prebral na facebooku, kjer je Lojze Wieser menil, da je obdobje raznaroditve, ki je segalo po zadnji jezikovni duši, z novim škofom presekano. Naj bi se tudi medijsko začelo novo poglavje!

HANZI TOMAŽIČ

je bil dolgoletni glavni urednik Nedelje

KULTURNA PRILOGA

esej

ralne navade se spreminjajo. Padajoče prodajne številke tiskanih časopisov kličejo po spremembah, ki jih medijske hiše vidijo v kombinaciji z e-časopisom in spletnimi info-portali. Je to tudi model za koroške Slovence? Število tiskanih izvodov dnevnih časopisov iz leta v leto močno pada. Kronen Zeitung je v zadnjih dvajsetih letih izgubila skoraj 300.000 kupcev. Še huje je prizadelo dnevni tisk v Sloveniji, ki se je v dvajsetih letih razpolovil. Tedniki so sicer manj prizadeti. Cerkveni časopisi, kamor sodi tudi Nedelja, prodajo danes okrog 128.000 izvodov, kar je relativno veliko in zrcalijo povezanost ciljne skupine s časopisom. To bi sicer lahko veljalo tudi za manjšinske medije, v realnosti pa teh številk ne dosežejo. Velike časopisne hiše danes vidijo rešitev v spletnih edicijah svojih časopisov. E-paper je uporabnikom pri roki 24 ur na dan, 7 dni v tednu, povsod po svetu. To so prednosti, ki ugajajo predvsem mlajši generaciji, ki je odrasla v elektronskemu okolju. Vse spremembe bralnih navad prizadenejo tudi medije slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Časi, ko so se koroški Slovenci informirali v glavnem iz Našega tednika, Slovenskega vestnika in Nedelje, so stvar zgodovine, ki ima danes znanstveno nalogo oceniti, kako so politične struje s časopisi ideološko usmerjale koroške Slovence. Verjetno si z današnjega vidika marsikateri narodni veljak za svoje življenjsko delo v resnici ni zaslužil odlikovanja in je prej škodoval, kot koristil. Žal! Stalni poskusi poenotenja in združit ve slovenskih tednikov Našega tednika in Slovenskega vestnika so bili prav tako v prvi vrsti senčne borbe za oblast v slovenski narodni skupnosti, boji za vpliv in naposled tudi za denar. Leta 2003 je uspelo združiti Tednik in Vestnik. Bolj ali manj je to združitev dala izpeljati Republika Slovenija kot glavni plačnik časopisov in političnih organizacij. Boj za oblast se je s tem preložil v uredništvo, kjer tudi strokovnjaki, kot je to zame zelo cenjeni Peter Wieser, niso dobili realne možnosti za razvoj neodvisnega časopisa. Preveč močan veter je pihal od zunaj. Slovenske organizacije leta 2003 še dolgo niso bile tako daleč, da bi bile iz prepričanja in notranjega hotenja za združitev časopisa. Prav zaradi tega so bile potem manjkajoče finance razlog za de facto pokop nove skupne 4

KULTURNA PRILOGA

Silvo Kumer je prepričan, da sta prihodnost za medije narodne skupnosti kombinacija tiskanega in digitalnega časopisa.

Da ne bo prepozno za investicije v kvaliteten časopis

SILVO KUMER je bil šest let glavni

urednik Novic, 20 let urednik Našega tednika, redakcijski vodja revije »Hallo«, je glavni urednik raznih dvojezičnih frakcijskih časopisov ter uradnih občinskih časopisov, producira spletne marketinške in reklamne kampanje za socialne medije, je predsednik Slovenskega informacijskega centra – SIC, ki izdaja lokalne časopise v vseh dvojezičnih občinah.

medijske hiše koroških Slovencev, kar je bil sicer prvotni povod za združitev obeh tednikov. Danes je iz velikega medijskega projekta Novice preostal skromen informacijski list, ki je že na osnovi manjkajočih resurs pol sveta oddaljen od

načrtov iz leta 2003. V bistvu imamo danes manj, kot sta bila svojčas Vestnik in Tednik vsak zase. Potencialnim bralcem slovenskega časopisa so se danes z novimi elek tronskimi mediji odprli popolnoma novi informacijski viri, ki jih koristi veliko društev in organizacij in deloma prav med seboj konkurirajo v poznanosti in priljubljenosti, kar pa ne nadomesti močnega slovenskega tiskanega in elektronskega medija. Nekdanji predsednik ZSO Marijan Sturm je pred leti menil, da za posredovanje svojih političnih vsebin ne potrebuje več nujno Novic, to vlogo opravijo v današnjem času tudi nemški mediji, ki so se v teku let tudi politično odprli. Zase je pravilno ocenil. Samo to ne velja za osnovno poročanje iz narodne skupnosti. V praktično popolnem nemškem medijskem okolju (tv, radio, časopisi) je slovenski časopis praktično edino slovensko tiskano čtivo, ki pride poleg številnih dvojezičnih občinskih strankarskih listov redno v hišo. Praktično je osrednji slovenski list edina povezava koroških Slovencev med seboj. Časopis naj bi informiral o življenju in delovanju koroških Slovencev od Šmohorja do Suhe in od Dunaja do Ljubljane s Slovenci v matici in drugod po svetu. S tem pa ima tak časopis tudi pomembno nalogo utrjevanja in gojenja slovenske narodne in regionalne identitete. Kar velja za večinske medije, je tudi model za manjšinske medije: prihod nost je kombinacija tiskanega in elek tronskega časopisa, v povezavi s spletno info-platformo. Slovenski e- časopis bi imel veliko prednost, da bi v njem lahko pokrili željo po informacijah v nemškem jeziku. Imamo vedno več jezikovno mešanih družin, v katerih en družinski partner enostavno ne pride do informacij, ki jih imajo ostali dvojezični družinski člani. Tako bi z naprednim korakom pokrili tudi ta veliki informacijskih deficit, ki ga imamo znotraj lastnih vrst. Dosegli pa bi seveda tudi enojezično večino v državi, ki doslej pač dobi samo filtrirane informacije nemških medijev. Nova avstrijska vlada je napovedala financiranje enega kvalitetnega časopisa za vsako narodno skupnost, ki bi res moral biti prost vseh političnih in ideoloških vplivov. Upamo, da bo to prva vlada, ki uresniči vsaj delček svojih obveznosti do svoj avtohtonih narodnih skupnosti. Da dodam: preden bo prepozno in se investicija dejansko ne bo več splačala!

ot uredniku in poznejšemu glavnemu uredniku Našega tednika mi je bilo od vsega začetka jasno, da naročniki oz. bralke in bralci ne prihajajo samo iz t. i. »desnega« tabora. Tudi sam z delitvami »levo« in »desno« nikoli nisem vedel prav kaj začeti. Moj narod nopolitični vzgojitelj je bil krušni oče Franc Lienhard (1910–1993), ki je trpel v koncentracijskih taboriščih in vedel, da nasprotniki slovenske besede in pesmi ne sprašujejo, ali prihaja iz levih ali desnih, vernih ali ateističnih ust. Za Franca Lienharda, strica Prešernovega in Tischlerjevega nagrajenca Lojzeta Lebiča, je bilo edinole merodajno prizadevanje za ohranitev domačega jezika in kulture. Sam je ob sobotah pel pri (baje »levem«) moškem zboru Foltej Hartman, ob nedeljah pa skupaj z istimi pevci pri bogoslužjih v domači fari. Poleg Franca Lienharda sta bila moja narodnopolitična vzornika tudi legendarni predstavnik samostojnega političnega gibanja Mirko Kumer-Črčej (1910–1981), ki je znal, kot pozneje tudi njegov sin Fric Kumer (1937– 2018), združiti vse struje pod skupno streho. Uredniško vodstvo Našega tednika sem prevzel novembra 1981. Takrat je Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) dosledno zagovarjal politiko samostojnega gibanja. Še več: NSKS z Joškom Tischlerjem, Matevžem Grilcem, Filipom Waraschem in Karlom Smollejem na čelu je bistveno omogo-

Janko Kulmesch pravi, da mediji ne smejo biti noben privesek tega ali onega tabora.

Izpostavljeni in zanemarjeni čil preporod samostojnih list na občinski in deželni ravni. Temu ustrezno je bilo tudi poročanje Našega tednika. Za razliko do 50-ih in 60-ih let minulega stoletja niso bila v ospredju svetovnonazorska vprašanja, temveč prizadevanje za enakopravnost slovenske narodne skupnost in povezovanje z državo matičnega naroda, zavedajoč se, da npr. pri dvojezičnih napisih ne gre za leve ali desne table, temveč za enakopravno upoštevanje slovenskih krajevnih označb. Ob vsem tem pa sem se kot glavni urednik Našega tednika zavedal, da naši naročniki ne prihajajo izključno iz samostojnega gibanja, temveč se jih cela vrsta čuti povezana predvsem s socialdemokratsko stranko. Kot ured nik, za katerega so bili (in so prej ko slej) glavno merilo bralke in bralci, nikoli nisem razumel trditve, da je pravi Slovenec lahko samo nekdo, ki hodi v cerkev in voli EL. Zato sem zavestno povabil prvega predsednika socialdemokratske DESKAN Tomaža Ogrisa, da bi redno prispeval za rubriko Z mojega vidika. Še danes mi je žal, da sem klonil notranjemu pritisku in po skoraj dveh letih ukinil rubriko. Še hujši je bil politični pritisk, preden je uredništvo prek službenih odpovedi izvedelo, da se bo ukinil Naš tednik. Bil je to čas, ko se je izvajala klasična cenzura in se je moral vsak politični članek predložiti pristojnemu članu predsedstva NSKS. Šele ko je po zaslugi Rudija Vou ka Zbor narodnih predstavnikov NSKS s posebnim sklepom zavrnil cenzuro, smo lahko delali svobodno – hkrati pa vedeli, da bo Našemu tedniku kmalu bila zadnja ura, kar se je junija 2003 tudi zgodilo v znamenju skupnega časopisa Novice. Kdor je upal, da se bo z ustanovitvijo skupnega časopisa Novice za-

čela za slovenske časopisne novinarje nova pomlad, je bil kaj kmalu razočaran. Uredništvo Novic je sicer tedensko izpostavljeno prepihu, mnogokrat tudi raznim političnim pritiskom, hkrati pa je s strani pristojnih struktur dokaj zanemarjeno. Vsakoletni strah, ali bo časopis finančno preživel, manjkajoča dolgoročna finančna strategija, manjkajoči uredniški statut in ured niška struktura, ki bi jasno določila pristojnosti uredništva in zagotovila neodvisno ter plodovito uredniško delo – vsa ta nerešena odprta vprašanja močno hromijo novinarsko delo, delo, ki je za narodno skupnost izredno pomembno in bi si zaslužilo vso pozornost in podporo. Skrajni čas je, da se uveljavi tudi v slovenski narodni skupnosti zavest: mediji naj ne bi bili privesek te ali one politične grupacije, temveč odprt, stvaren in kritičen spremljevalec. Spremljevalec, ki je izključno zavezan svojim bralkam in bralcem in se mora zavedati tudi svoje velike odgovornosti. KUTURNA PRILOGA

za kamero

Filmski prizori lahko bolijo ali solze na zgaranem obrazu starega človeka

te se že kdaj vprašali, kdo so ti ljudje, ki se na prireditvi, potem ko ste si po premisleku izbrali najboljši prostor za spremljanje dogodka, s stojalom in kamero postavijo natanko pred vas in vam zakrijejo vaš pogled? Kdo se skriva za kamero, ki nevljud no sili v vašo zasebnost in vas snema, čeprav si tega ne želite? Kdo so ti vsiljivci, ki vas spremljajo skoraj vsak dan na vaših poteh, tudi ob nedeljah in praznikih in pred katerimi nimate nikoli miru? Kdo so ti, ki s kamero zapisujejo vse od majhnih trenutkov življenja do velikih pomembnih dogodkov sedanjosti in se bodo njihovi posnetki ohranili za zgodovino in prihodnost? Časi se spreminjajo, danes se lahko z njihovimi posnetki srečate vsak dan v različnih televizijskih oddajah na svoji televiziji, računalniku, telefonu, kljub temu pa oni ostanejo neopaz ni in v senci svoje »kamere«. Naloga snemalcev je, da je slikovna pripoved estetska in zanimiva ter vsebuje prepoznavni slog izražanja snemalca. Snemalec svojo zgodbo pripoveduje z gibljivo sliko in posamezne kadre povezuje v zgodbo. Ta pripoved je prepričljiva, ker jo vidimo. Očem pa najbolj verjamemo. Tu ni ugibanja, če nekaj vidimo, se je to tudi res zgodilo, seveda, če govorimo o dokumentarnih posnetkih, drugače je z igranimi filmi. Z oddajo »Dober dan, Koroška« in sedaj tudi nekaj časa »Dober dan, Štajerska« se je prisotnost slovenske manjšine v javnosti močno okrepila, slika pa je tista, ki nagovori vse, ne glede na to, kateri jezik govorijo. Prav zaradi tega ima posneto neprecenljivo vrednost še posebej za narodno skup nost, ki se izgublja v asimilaciji z večinskim narodom. Shranjeni posnetki ljudi in dogodkov so identično izročilo o sedanjosti tudi za poznejše rodove. Posneti dogodki ostanejo živi, takšni kot so se zgodili in ne takšni, kot jih je kdo opisal. Ko beremo o njih, si jih lahko vsak predstavlja po svoje. Zato so posnetki najbolj identični prikaz časa, v katerem živimo. Tega dejstva se premalo zavedamo in se ga ne poslužujemo, tudi takrat ko prosimo za podporo narodne skup 6

KULTURNA PRILOGA

Ivan Klarič je že deset letja del slike, ki jo vidimo na prireditvah. S svojo kamero bele ži pomembne trenut ke sedanjosti in jih kot posnetke ohranja za zgodovino in pri hodnost. Pravi, da je delo snemalca čudo vit poklic. Kamera mu odpira vsa vrata. Spoznava zanimive ljudi od najpreprostejših pa vse do umet nikov in predsednikov. Tako gre tudi njegovim poklicnim kole gom, ki delajo za slovensko tele vizijsko oddajo »Dober dan, Ko roška«, ki jo oddaja ORF, in za druge televizijske hiše. Ker osta jajo snemalci vedno samo v senci svoje kamere, smo prosili Ivana Klariča, da jih za nekaj trenut kov iz te sence postavi pod ža romete.

nosti. Prav s posnetim gradivom lahko najbolj prepričljivo pokažemo, kaj delamo in zakaj potrebujemo denar. Posnetki so lahko močen argument pri našem prizadevanju za ohranitev narodne skupnosti. Vse mine in gre v pozabo … in nato lahko vsak po svoje opisuje preteklost tako, kot mu ustreza v danem trenutku. Niti največji mojstri besede ne morejo tako prepričljivo in ganljivo napisati prizora, ki sem ga posnel s kamero. Ganljivo pripoved preprostega človeka, ki ljubi svojo materno besedo tako močno, da mu je bolečina, ob pripovedovanju o lastnih vnukih, ki ne govorijo več slovensko, pognala solze iz oči, da so drsele po njegovem zgubanem in zgaranem obrazu. Ta zgodba ni le zapisana na traku, vedno bo zapisana tudi v mojem srcu. Delo snemalcev je govorica slik, te niso glasne kot besede, zato tudi snemalci ostajajo v temni senci novinarjev. Snemalci kažejo lepoto in resnico. Njihovi posnetki po objavi v informa-

tivnih oddajah v večini primerov končajo v arhivu. Ob naslednjih objavah pa se pojavijo brez imena snemalca, kot arhivsko gradivo. Kljub vsemu je delo snemalca čudovit poklic. Kamera mu odpira vsa vrata. Spoznava zanimive ljudi od najpreprostejših pa vse do umetnikov in predsednikov. Nikoli ne ve, kam in kakšna bo pot naslednjega dne. Pa vendar … lepi posnetki ostanejo v srcih gledalcev in to je tisto, kar daje čar temu poklicu in žene snemalca k marsikateremu odrekanju. To mu da moč, da naokoli prenaša dvajset kilogramov težko snemalno opremo ter s svojimi mislimi in očmi neprestano opazuje svet okoli sebe, da bi ga ujel na »filmski trak« in ga pokazal vam.

dobesedno FRANCI SADOLŠEK

upokojeni urednik Slovenskega sporeda ORF Pomembnost medijev za slovensko narodno skupnost na Koroškem je zagotovo vpliv na način življenja, mišljenja in vrednotenja ljudi. Mediji, bodisi časopisi, bodisi radio ali televizija soustvarjajo prevladujoča mnenja, domneve in vrednote v družbi. Za večino slovenskih rojakov in rojakinj na Koroškem so glavni vir informacij o raznih temah iz vsakdanjega življenja, aktualnih dogodkih in dosežkih, pa tudi nedosežkih. Vplivajo na oblikovanje kulturnih potreb, posredujejo znanje in spoznanja ter posredujejo prispevke in oddaje, ki zapolnjujejo prosti čas ljudi in zabavajo gledalce oziroma poslušalce. Mislim, da so mediji zelo vpliven dejavnik v (družbenem) življenju. Manjšinski mediji zagotovo omogočajo integracijo v lastno skupnost ter omogočajo (ali naj bi) k ohranjanju in razvijanju le-te.

med ljudmi Danica Thaler-Urschitz

To je bogastvo,

ki ga nam nihče ne more vzeti Pred kamero z leve: Valentin Čertov, Alexander Sabotnik in Miha Dolinšek.

klarič

Snemalci Vsaj po videzu, če ne drugače najverjetneje poznate skoraj vse koroške Slovence – »snemalce«. Valentin Čertov je snemalec in montažer. Njegove posnetke lahko vidite v skoraj vseh oddajah avstrijske radiotelevizije ORF. Snema tudi za ostale televizijske hiše v Evropi. V času jugoslovanske vojne je štiri leta živel v Beogradu, kjer je imel ORF svoje dopisništvo. Od tam se je odpravljal na različna bojišča po vsej Jugoslaviji in s kamero beležil grozote voj ne in žalostne usode ljudi. Alexander Sabotnik. Njegove posnetke lahko vidite v koroškem deželnem studiu ORF kot tudi na drugih evropskih televizijah. Bil je član avstrijske in švicarske televizijske ekipe na zim skih olimpijskih igrah. Miha Dolinšek je po večletnem premoru spet začel snemati za ORF. Za svoje požrtvovalno delo z mladimi, z mentorstvom jih nesebično seznanja s svetom filma, je dobil Tischlerjevo nagrado. Martin Zwitter. Že vrsto let s svojo kamero na Koroškem beleži zgodbe manjšin. Snema za oddajo »Heimat fremde Heimat«. Tudi na Dunaju živijo in snemajo koroški Slovenci: Daniel Bogataj je snemalec in montažer, ki dela za ORF. Marko Tondolo je uveljavljen snemalec, ki snema za različne oddaje za ORF. Tu je še Branko Orasche, ki snema za deželni studio Nižje Avstrije.

Dajala je obraz televizijski oddaji »Dober dan, Koroška«. Kot sodelavka Slovenskega sporeda ORF je bila Danica Thaler-Urschitz v marsikaterem kotičku Koroške in se tam srečala z ljudmi. Ti so potem v neštetih oddajah Slovenskega sporeda ORF pripovedovali iz svojega življenja in obujali spomine. Kot urednica televizijskih oddaj pa je s snemalci ustvarila marsikateri filmski posnetek, ki ga danes hranijo v arhivu kot neprecenljiv zgodovinski dragulj. Letos aprila bosta minili dve leti, odkar sem se odločila za predčasno upokojitev. 34 let sem bila urednica in moderatorka pri slovenskem sporedu ORF, oblikovala sem številne oddaje s področja ljudske kulture in glasbe, o dejavnosti zborov na južnem Koroškem, pa še marsikaj več bi lahko naštela. Radijske sporede sedaj redno spremljam kot poslušalka in se razveselim, če slišim po etru znane glasove kolegic in kolegov. Veliko smo v teh letih skupno doživeli, marsikaj se je v letih službovanja spremenilo, bodisi na uredniškem, bodisi na tehničnem področju. Digitalizacija na primer je prinesla toliko sprememb, da se včasih čudim, kako sem vse to zmogla. Vsak četrtek si vzamem dosti časa, da preberem novo številko Nedelje, dan kasneje prinese poštar Novice na moj dom, v nedeljo se z možem veseliva prispevkov v televizijski oddaji »Dober dan, Koroška«, ki sem jo moderirala od vsega začetka okoli

petindvajset let. Še prej rada poslušava oddajo voščil, s katero se je pred šestintridesetimi leti začela moja pot v radijski hiši v Celovcu. Kako so se veselili rojakinje in rojaki v južnokoroških vasicah, če sem jih obiskala, da bi pripovedovali o prejšnjih časih. O veselih in manj veselih trenutkih življenja. O izseljeništvu, o povojnem času, o šegah in navadah na vasi ali o težkem delu na kmetih. Pri tem se še posebej spominjam Kati Marketz iz Globasnice, ki mi je tako rada prebrala kakšno zgodbo ali pesmico iz svojih knjig. Tudi s kamero smo jo nekajkrat spremljali, med drugim ko sta z možem obhajala zlato poroko. Kako ponosna bi bila Kati na svojega sina Jožeta, ki je postal škof! Žal tega veličastnega trenutka ni več dočakala. Koliko prič časa sem v teku svojega dela obiskala za radijske ali televizijske oddaje, ne bi mogla povedati. Vem pa, da so me vsi prisrčno sprejeli na svojih domovih in s ponosom spregovorili pred mikrofonom ali kamero. Prav ob teh obiskih sem spoznala velik pomen slovenskih medijev na Koroškem. Ti naši mediji dajejo glas tudi preprostemu človeku, ki sicer ne bi imel dovolj možnosti, da v javnosti morda pove tudi, kar v zgodovinskih knjigah doslej še ni bilo zapisano. Po mojem je medijska oskrba za koroške Slovenke in Slovence dokaj pestra in atraktivna. Želim si, da bi urednice in uredniki slovenskih sporedov ter slovenskih časopisov naprej svoje delo opravljali vestno, objektivno in dobro rešerširano, predvsem v prid slovenski narodni skupnosti na Koroškem, ne glede na politično opredelitev. Prav tako želim, da naše prelepe pesmi in melodije na frekvenci Slovenskega sporeda ORF in v nedeljskih dvojezičnih jutranjih oddajah tudi v prihodnjih stoletjih ne bodo utihnile. To je bogastvo, ki ga nam nihče ne more vzeti.

KUTURNA PRILOGA

jutri?

eme se bom lotil ob naslonit vi na tezo Staneta Južniča, da je »etnična identiteta temeljna skupinska identiteta različnih kultur oziroma družb. Ljudem je pripisana skupna identifikacija in pomeni skupinski vidik posameznikove identitete.« Iz tega sledi, da so seveda tudi posamezni mediji (»Slovenskega vestnika« ne bom opisoval, ker ga več ni), v mojem primeru urednikovanja torej radio, televizija in spletni portal, zavezani, da sledijo potrebam te skupine, torej koroških Slovencev, pri čemer je vsekakor jasno, da medij kot tak identitete ne more ustvarjati, temveč kvečjemu spodbujati ali utrjevati. To pomeni, da je vsak medij (poleg radia in televizije torej tudi »Novice« in »nedelja«) obvezan, da poslušalcem, gledalcem in bralcem posreduje tiste potrebne informacije, na osnovi katerih se lahko prepoznavajo, iz katerih lahko črpajo notranjo moč, da se – s sliko rečeno – vzravnajo ali pa utrdijo v zavesti, da so tudi sami del celote, v tem primeru narodne skupnosti. Tako početje seveda glede na svoj učinek ni linearno ali brez motenj, saj ne more – ne samo zaradi obveze do objektivnega prikaza ne – izhajati iz tega, da bi komurkoli kaj vsilil, temveč more, sme in naj bi želel spodbuditi lastne refleksije vsakega posameznega konzumenta teh ponudb. Če nadaljujem z drugo tezo Staneta Južniča: »Posameznik je rojen v določeni skupnosti, ki ima svoje etnične značilnosti. Pri tem je etnična identiteta povezana vsaj s štirimi kontinuitetami: bivalno ali teritorialno, biološko oziroma genetično (resničen ali samo umišljen skupni izvor), jezik, politično-ekonomsko oziroma politično organiziranostjo in sklenjenim gospodarskim območjem.« Tu imam v mislih predvsem politično ali strokovno informacijo, ki je seveda tudi v primeru koroških Slovencev močno subjektivno obarvana – pač prav tako kot so konzumenti med seboj povezani zaradi slovenstva, ločeni ali si med seboj različni pa glede na socialno situacijo, svetovni nazor ali kakršnokoli drugo družbeno(politično) opredelitev ali preferenco. Iz tega izvira za vestne in odgovorne novinarje/ke, da se morajo opredeljevati za to, da nikogar ne izključujejo, da pokrivajo kar se da vse segmente družbenega življenja. Pri uresničevanju teh ciljev seveda nastajajo vrzeli: morda v uredniški sestavi zaradi preozkih kadrovskih okvirov ali, da govorim iz prakse, zaradi dejstva, da enostavno (še) primanjku8

KULTURNA PRILOGA

Andrej Mohar o medijih slovenske narodne skupnosti na Koroškem

Usihanje na obroke je recimo mlajših kolegov ali kolegic, ki bi recimo ob študiju ali pa namesto tega urejali segmente za mladino. Pa ne le te. In veliko vprašanje je dodatno tudi to, da manjka že starejših kadrov, ki bi šolali te nove, mlade strokovno, da o znanju jezika sploh ne govorim, kar ima pa opraviti manj z mediji kot s celotnim izobraževalnim sistemom. To omenjam tudi zato, ker se tudi v tem kaže eden izmed problemov: da nam reč lahko s prisotnostjo slovenščine posredujemo članom narodne skupnosti tudi dejanski občutek emancipacije njihovega najbolj prepoznavnega znaka – skupnega jezika, vsi mediji skupaj pa hkrati ne morejo vsakemu delu tako imenovanega narodnega telesa vedno posredovati tudi specifičnega programa. In vsi mediji skupaj že dolgo niso več »učitelji« slovenskega jezika. Drug problem je zagotovo tudi že prej na kratko omenjeno subjektivno dojemanje posameznih programskih enot ali sklopov: s posredovanjem razhajajočih mnenj in gledanj na primer zdaj kar treh slovenskih organizacij na posamezne aktualne manjšinske teme, je bilo sicer mogoče zapolniti informacijske vrzeli in prispevati k temu, da se vsak posameznik morda sam zase odloči, katero mnenje prevzame, vendar prav zaradi občasno nezdružljivih tez ne more nastati nekaj, čemur bi morda rekli skupinska zavest, kaj šele istovetenje. Dodatno pa je tudi dejstvo, ki ga uredniki in urednice niti sami niso zakrivili: če so se svojčas še kresale iskrice kritike, ker so v raznih tajništvih očitno merili, koliko sekund več oddajnega časa je imel na primer predsednik vsakič druge organizacije, pa danes politične kulture in agiranja v teh slovenskih organizacijah sploh ni več. Odkar so se spustili na barantanje z vladami za dvojezične napise in s tem tako rekoč prispevali k reviziji določil državne pogodbe, odkar je v ospredju za mnoge druženje in prijateljevanje s

ANDREJ MOHAR pöschl

Heimatdienstom in predstavniki ekstremne desnice, od takrat naprej tudi podeželje ni več vključeno v sprejemanje odločitev in je postalo letargično ali pa si je poiskalo druge izhode, deloma tudi samotarske. Kaj zdaj slovenski mediji sredi tega propadajočega kupa? Še najbolje je s tega vidika treba oceniti »Nedeljo«, ki kot jasno opredeljeni cerkveni list lahko skrbi za ta svoj verski segment, vendar se vedno znova posveča tudi drugim temam in je – mimogrede povedano – razvila tudi mnogokrat zavidljivo raven recimo kulturnega poročanja. Sicer vsaj deloma s svojega gledišča, toda pri tem listu vemo, kaj vzamemo v roke. »Novice«, da ostanem še pri tiskanem mediju, životarijo v stalni negotovosti za nadaljnji obstoj, in vpliv ali pritisk na posamezne člane uredništva iz vsakič pričakovanega tabora pač delovanje lista hromi: iz organizacij ni nič poročati, zato pa dobivajo kljub temu subtilne osebne namige, kaj naj bi bilo umestno in kaj ne. In še povrhu je treba videti in vedeti, da delajo daleč pod kolektivnimi plačami, ter da se zato – kdaj tudi razumljivo – ne spuščajo v poglobljeno poročanje. Hiba, ki je botrovala že sami ustanovitvi »Novic«: v medijski skupini, ki smo pripravili koncepte, smo bili enot ni, da uredniški kolektiv deluje brez prišepetavanj. Tega že tedaj družabniki Slomedie niso sprejeli, danes pa se vse samo še zaostruje ... Pa smo pri ORF z njegovo trimedialnostjo radio-televizija-splet. Prepričan sem, da se večina zaveda pomena obsežnega informiranja, saj sta radio in splet le edina dnevna stalnica v slo-

Tanja Kovačič Ključ se glasi: spoštovanje drug do drugega.

(Pre)živeti za prihodnost Ali se ustanove slovenske narodne skupnosti na Koroškem zavedajo, kaj imajo v svojih medijih? Kratko povedano: da in ne. venskem jeziku in kljub vsem hibam (pomanjkanje kadrov, pomanjkanje finančnih resurs, skorajda trmasto odklanjanje sinergetskega sodelovanja s privatnim radiem Agora, ...) sta ta dva segmenta dejanska spremljevalca koroških Slovencev skozi vsakdan. Mimo tega velja seveda tudi poudariti, da ORF s spletno ponudbo pokriva v pomembnih segmentih tudi informacijo nemško govorečih sodeželanov o veselju, radosti in solzah koroških Slovencev – in s tem izravnava vrzel, ki je po pogajanjih predstavnikov slovenskih političnih predstavnikov za status celodnevnega radia nastala zaradi ukinitve programskih segmentov na koroški deželni frekvenci ORF. Ostaja torej še odgovor na vprašanje po »vplivu slovenskih medijev«. Glede na novinarsko etiko, ki jo je treba predpostavljati in večinoma velja, smo delali in delajo uredniki/ ce ORF odgovorno. Pač tudi v zavesti, da delajo za medij, ki mu v vseh segmentih koroški Slovenci močno zaupajo in verjamejo. To potrjujejo danes številke posegov na domače strani (dnevno v povprečju 3.000 posameznih obiskovalcev), in več kot spodbudne številke gledalcev televizijske stalnice, seveda pa tudi odzivi na radijske sporede. Pa čeprav se v informacijskem segmentu – tudi po krivdi politike – vse bolj pojavlja depolitizacija, tako da izvemo za domala vsak meter novega asfalta na kaki pešpoti ali vemo skoraj vse o drevesih, hlodih in salamah – vendar poglobljenega političnega obveščanja pa ni več. Včasih se kdo »zboji«, kaj bo le drugače misleči rekel, namesto da bi poskrbel za konfrontacijo različnih stališč. Saj tudi to sodi k objektivnosti ... In ne nazadnje bi tako vpliv in pomen postala tudi večja. Na vsak način pa kompetenca, s tem pa ugled, poslušanost, gledanost in branost. Pa še stopnjevanje jezikovne kompetence, in bi se res lahko bahali. Vendar razvoj je žal vse prej nasproten ...

ve ni mislil resno. Pa kdo ve?! Pod črto se manjšinske ustanove in narodna skupnost torej zelo dobro zavedajo pomena svojih medijev. Kako gojiti, omogočati in predvsem spoštoPomena svojega rednega časopisja, to vati kakovostno medijsko delo, pa je nesta v glavnem Novice in Nedelja, ra- katerim izmed njih včasih španska vas. dijske ponudbe in tedenske oddaje na Da so mediji na tiskanem, radijskem, avstrijski televiziji se osrednje struk- televizijskem in danes seveda tudi ture koroških Slovencev najbrž prav spletnem področju v čim širši razvedobro zavedajo, ravno zaradi tega pa janosti za preživetje narodne skupnoso se glede teh medijev v zadnjih letih sti ključnega pomena, o tem ni dvoma. in desetletjih tudi vedno spet razgri- Da so finančna sredstva omejena, je njale destruktivne sile, korenine kate- tudi jasno. Tem bolj bi bilo treba strnirih je najti v medsebojni nevoščljivosti ti sile, da narodna skupnost ne bo nenekaterih odgovornih. Žal je s tem ve- kega bližnjega dne izgubila svojega gladno znova uspelo zatreti marsikatere su – navznoter in navzven. Navznoter pozitivne pobude v káli in ustaviti za- v smislu kronista, ki zajema plodno in gnane ljudi, ki so obupali ob zastavlje- mnogostransko delovanje društev, ornih ovirah ter nepremostljivih zidovih. ganizacij, strank, skupin, posamezniPredvsem radio in časopisni sektor sta kov ter kulturno bogastvo in dediščiv zadnjih letih in desetletjih marsikaj no – ampak s kritično žilo, ki je osrčje doživela in preživela. medijskega dela. Navzven v smislu poPoglejmo mogoče na primer »No- sredovanja in vzpostavljanja mostov vic« in gremo nazaj v leto 2003, ko je med narodnima skupnostima v deželi, kritični finančni položaj silil nekdanja kar je nekaterimi med koroškimi Slokoroška tednika »Slovenski vestnik« venci prej ko slej trn v peti. Prav manjin »Naš tednik« v združitev. šinski mediji lahko nudiNepristranski opazovalec je v jo to platformo za vrata genezi novega tednika mogov sosednjo Slovenijo in če zaznal velike možnosti kasvet, samo je treba medije kovostnega razvoja in predustrezno oblikovati, da bo vsem kritičnega poročanja, ki ta svet slovenske narodne jih nudi en sam združeni list skupnosti in njenega bokoroških Slovencev. Nasprot gastva dostopen tudi druno osrednje organizacije, ki gim, ki želijo spoznati in so si – nekateri bolj, nekateri mogoče celo sooblikovamanj – prizadevale »Novice« ti prihodnost te naše napreurediti vsak v svoj kanal porodne skupnosti v smislu veličevanja samih sebe. Kadar dobrega sožitja. to z nastavitvijo »pravilnega« Kolikor bo vse to uspelo osebja ali izvajanja pritiska ni v prihodnjih letih in deuspelo, so si politiki pač sami TANJA KOVAČIČ setletjih, o tem bo odločil pisali svoje strani in jih prisil- Od poletja 1998 politični, kulturni, šport no natisnili. V vsakdanu ured do decembra 2001 ni, cerkveni in družbenikov je to vodilo do rednih je poleg študija ni podmladek koroških negativnih razcvetov. Uredni- medijskih ved in Slovencev – in o njihovi škega statuta, kakršen je v me- angleščine sodelov medsebojni povezanodijskih hišah običajen, ker ure- ala kot urednica pri sti v tiskani in govorjeni »Slovenskem vestni ja kompetence in novinarjem ku« in od maja 2003 besedi ne nazadnje tudi zagotavlja določeno neodvis do decembra 2015 kakovostni novinarski nost v poročanju, leta dolgo ni kot redna urednica naraščaj, ki ga žal – kot smelo biti. Spominjam se npr. pri »Novicah«. Delala koroških Slovencev – ni tudi ene izjave politika iz kro- je na vseh področjih v nedogled. Pod udobgov osrednjih organizacij, ki je od političnega, nimi pogoji pa bosta oba takratno uredništvo Novic ko- gospodarskega zorela in rasla. Ključ na družbenega tja lektivno želel posaditi v letalo in medijskem področju se do kulturnega in v smer Pjongjanga, ker se mu v športnega poročanja. glasi, kakor tudi povsod neki zadevi ni ugodilo. Danes Urednica pri Kärntner drugje: spoštovanje drug izhajam iz tega, da svoje izja- Monat. do drugega. KUTURNA PRILOGA

pogledi

oskusov je bilo več. Tudi res nih. Toda žal so spodleteli. Zato je današnja situacija slovenskih (manjšinskih) medijev na Koroškem tudi takšna, kakršna je: zaskrbljujoča, a ne brezupna. Pri vsem, kar sem doživel kot aktiven novinar v zadnjih letih in desetletjih na tem področju, mi daje le še žarek upanja, da se bodo zadeve obrnile na bolje. Zato naj bo ta kratka – in nikakor ne popolna – ocena stanja manjšinskih medijev na Koroškem ne nekrolog, ampak spodbuda, da se slovenska skup nost na Koroškem končno in uspešno loti resnega položaja slovenskih medijev v deželi. Toda: rešitev je treba iskati pri stroki s kompetentnimi in kreativnimi glavami, pri ljudeh, ki imajo ne le potrebno znanje na medijskem oz. komunikacijskem področju, temveč tudi vizije. Imamo jih, tudi med mladimi! Nikakor pa jih ne iščimo med manjšinskimi politiki, ki so v preteklosti dokazali, da niso sposobni (zgovorni primer so »umirajoče« Novice). Uspelo je namreč le tam, kjer niso imeli glavne besede, npr. pri Nedelji. »Z jezikom smo ali nismo, z jezikom bomo ali ne bomo,« je ob prejemu Prešernove nagrade leta 2004 poudaril pisatelj Florjan Lipuš in tako opozoril na dramatično (jezikovno in narodnostno) stanje slovenske narodne skupnosti na Koroškem. S stavkom, ki je močno odmeval po celotnem slovensko govorečem prostoru, pa Lipuš ni samo opozoril na dramatično upadanje števila Slovencev in Slovenk na Koroškem, opozoril je tudi na zaskrbljujoče izginjanje slovenščine v tej deželi. Morda je Lipuš mislil tudi na problematičen razvoj slovenskih medijev na Koroškem. Na nepremišljeno in slabo pripravljeno združitev dveh slovenskih tednikov, Slovenskega vestnika in Našega tednika, v »skupni tednik koroških Slovencev«, Novice, ali tudi na »slovenske oddaje«, ki so čez noč izginile z deželne frekvence ORF. Oba dogodka sta bila udarca, ki ju manjšina (in dežela) čuti še danes, saj se je ožil krog bralcev in bralk oz. poslušalk in poslušalcev. V izgubo pa je šel tudi pomemben del političnega, družbenega, predvsem pa medijskega pluralizma. Odgovornost za takšen razvoj zagotovo ni mogoče pripisati novinarjem, ki so se tem – izključno političnim odločitvam – dolgo časa (na koncu ne uspešno) upirali. Odgovornost je pri tedanjih (in deloma še danes aktivnih) političnih predstavnikih slovenske

KULTURNA PRILOGA

Ivan Lukan pravi, da je 100. obletnica plebiscita p rimeren trenutek za novo razmišljanje.

Slovenski mediji na »točki preobrata«

IVAN LUKAN (70), je svojo novinarsko pot kot profesionalen novinar začel leta 1972 pri koroškem dnevniku Kärntner Tages zeitung, bil je glavni urednik Slovenskega vestnika (1987–1992), dopisnik Republike (1992–1996), osrednjega slovenskega dnevnika Delo (1996–2008) in Primor skega dnevnika (1996–2013). Bil je tudi prvi dopisnik dnevnika »Der Standard« na Koroškem.

manjšine, ki so popustili raznim pritiskom in obljubam. Pri tem niso dojeli, kako pomembni so lastni tiskani in tudi elektronski mediji za preživetje narodne oz. jezikovne manjšine in jezika, prav tako za enakopravno sožitje. Mimogrede povedano: svojo nekompetentnost, nesposobnost in manjkajočo politično odločnost so dokazali tudi na številnih drugih področjih manjšinske politike. Skratka. Oskrba naših ljudi v slovenskem jeziku, ki je pomemben ponatis

življenjskega utripa celotne narodne skupnosti, je na mnogih področjih dosegla točko, ki jo v angleščini označujemo kot »turning point«, torej (zad njo) priložnost za preobrat, da se zadeve obrnejo, spremenijo v prihod nost. Kar še posebej velja za področje manjšinskih medijev. Le-ti, tudi manjšinski, igrajo v današnjem času izred no pomembno, morda celo odločilno vlogo, ko gre za preživetje tako majhne narodne skupnosti, kot smo Slovenci na Koroškem. Zato potrebujemo kvalitetno, predvsem pa perspektivno medijsko politiko z močnimi tiskanimi in elektronskimi mediji. Zagotoviti si moramo tudi prisotnost na spletu, v socialnih omrežjih in drugih komunikacijskih področjih. Kajti prav zaradi dejstva, da smo manjšina, moramo imeti tiskane in elektronske medije, s katerimi bomo kos izzivom današnjih in prihodnjih časov. Primerov uspešne in učinkovite medijske politike narodnih skupnosti oz. manjšin imamo dosti – tudi v neposredni soseščini, a tudi po vsej Evropi. Dejstvo, da imamo koroški Slovenci v 21. stoletju še vedno le polurno tedensko televizijsko oddajo, slovenski radio, ki oddaja na zasebni in ne več deželni frekvenci, umirajoč tednik, za katerega politika (že desetletja) ne najde poti do sistemskega financiranja, je sramota. Sramota za manjšino, ki v času medijske globalizacije ni našla in ne najde ustreznih odgovorov in ki – politično – ni znala iztržiti vsaj televizijskega in tiskanega dnevnika (kot ga npr. imajo Slovenci v Italiji), sramota pa tudi za avstrijsko državo, ki svojim manjšinam na medijskem področ ju noče dati ničesar – ne tiskanim, ne elektronskim in ne drugim manjšinskim medijem! Morda bo (spet) napočil trenutek kot sredi 80-ih let, ko sem tudi osebno (so) oblikoval slovensko medijsko sceno na Koroškem, ko smo pri Slovenskem vestniku naredili iz tednika poltednik (dve izdaji tedensko) in ustvarili nov zagon, ki je spodbujal tudi ostale slovenske medije na Koroškem (Radio 2, Tango, itd.). Vsak nov začetek pa vedno pomeni tudi lastno pripravljenost in ne čakanje na druge. Primeren trenutek za preobrat v medijski politiki je lahko letošnja 100. obletnica koroškega plebis cita. Obletnica, ki nas na dramatičen način opozarja na posledice masivne in učinkovite asimilacijske politike avs trijske države z rezultatom, da nas je na Koroškem tako malo kot še nikdar v zgodovini!

Heidi Stingler: »Slovenska tiskana beseda nam je dala samozavest in spoznanje, kaj vse je mogoče.«

... da nimaš slabe vesti, da je moralo drevo dati življenje za papir ...

aže, da je res tako, da se človek začenjaš ozirati nazaj, če si star nad 50 let. In če tega ne narediš že sam, pa te kdo spom ni, da si pred desetletji delal pri slovenskem tedniku in si bil del medijske scene narodne skupnosti. Na vprašanje, kakšen pomen imajo slovenski mediji, bi seveda najbolj enostavno lahko navedla vrsto znanstvenih ali političnih odgovorov, ki bi bili prav gotovo pravilni. Skušala pa bom dati nekaj osebnih odgovorov, ki jih povezujem s svojim novinarskim delom pri slovenskem tedniku. Zame osebno je imela slovenska tiskana beseda verjetno še poseben pomen, saj je moja generacija začela hoditi v Slovensko gimnazijo na začetku 70ih let, ko si na avtobusni postaji dobro premislil, ali naj glasno govoriš slovensko. Pa tudi doma nas je takrat še doletel oster pogled očeta, če smo ob prisotnosti gostov »bili neprijazni«, ker smo spregovorili z mamo slovensko. In sploh je takrat veljalo, da z našim narečjem itak ne prideš niti do Ljubljane, da bi te razumeli. Imela sem srečo, da je bila mama pogumna in je poskrbela za to, da sem lahko hodila v Slovensko gimnazijo, kjer smo spoznali, kaj vse je mogoče ustvariti z orodjem besede oziroma jezika. Spoznali in vzljubili smo svet literature in smo navdušeni v obliki šolskega časopisa sami naredili prve korake v svet tiskane besede. Kako smo bili ponosni na časopis, ki smo ga naredili sami in je bila slovenska beseda tako rekoč dokumentirana »črno na belem«. V domači občini Bilčovs sem v (zelo) mladih letih izdala prvi pustni časopis, ki je precej razburil duhove. Zanimivo pri tem je bilo spoznanje, da so tudi tisti, ki so dejali, da znajo samo nemško, razumeli vsa slovenska besedila. Torej ni bilo bistveno, v katerem jeziku je šla informacija v javnost, bistveno je bilo, da je bila informacija zanimiva. In krepke reakcije na časopis so zabavale tudi Karla Smolleja, ki je takrat tako rekoč odkril moj »talent za vzburjanje duhov« in to v (lahkomiselnem) prepričanju, da bi takšno »silo« potreboval tudi slovenski časopis. Tako sem začela svojo novinarsko pot kar kmalu po maturi in po abiturientskem tečaju na trgovski akademiji pri Našem tedniku. V prvih letih dela je bilo zame predvsem pomembno dati mladim mož nost za sodelovanje oziroma objavljanje svojih besedil. Spremljati sem smela vrsto mladih, ki so takrat v okviru Mladega NT naredili svoj prvi intervju z deželnim glavarjem ali kakšno drugo osebnostjo na Koroškem. Tako sem izredno ponosna na Katjo Gasser, ki je uspešno nadaljevala novinarsko pot in je konec lanskega leta prejela avstrijsko državno nagrado za literarno kritiko. In zelo ponosna sem na uspešno režiserko Andrino Mračnikar, ki je svoj

ANDRINA MRAČNIKAR med intervjujem z babico

prvi pogovor za objavo naredila s svojo babico, ki ji je pripovedovala o družinski usodi izseljeništva. To usodo Odrejeve družine je Andrina Mračnikar pozneje dokumentirala tudi v svojem filmu »Andri«. Za svoje izvrstno režisersko delo je Andrina prejela vrsto narodnih in mednarodnih priznanj. Seveda pa slovenski časopisi ali mediji niso pomembni le za krepitev samozavesti posameznika oziroma skupine ali pa za vežbanje jezika. Gre za vsebino, ki mora biti toliko zanimiva, da človek nimaš slabe vesti, da je moralo drevo dati življenje za papir, na katerega si spravil svoje (ne)umne misli. Osebno je bilo zame vedno zelo pomembno, da sem bila v slovenskem uredništvu v manjšinski zasedbi (kot ženska in kot Rožanka) dosti glasna, če je šlo za življenjske ali gospodarske interese naše doline. Iz prepričanja in z navdušenjem sem podpirala ljudske iniciative – predvsem še tisto proti jugovzhodni železnici. Skupaj s predsednikom Petrom Waldhauserjem in bistriškim občinskim odbornikom Vilijem Moschitzem smo se veselili velikega »premika«, ki smo ga s skupnim in učinkovitim uporom dosegli za Rož. Tako gledano imajo slovenski mediji vedno tisti pomen, ki jim ga dajejo ljudje, ki ga oblikujejo. Vsekakor pa je vsak slovenski medij zaklad, ki ga imamo. Ostaja le želja, da bi bil ta zaklad v rokah, ki ustvarjajo pozitivne vsebine. HEIDI STINGLER

je bila dolga leta urednica Našega tednika. Delala je pri Kleine Zeitung in bila tudi koroška korespondentka za dunajski Wirtschaftsblatt. Za sedanji čas pa pravi: »Sedaj na „stara leta“ pa sem postala udobna in si služim kruh pred hišnimi vrati.«

KUTURNA PRILOGA

ORF slovenski spored

MARIJAN VELIK ORF

ri Slovenskem sporedu ORF sem začel sodelovati že v gimnazijskih letih. Leta 1986 sem bil nastavljen. Leta 2000 sem interimistično prevzel vodstvo, od leta 2001 sem glavni urednik Slovenskega sporeda ORF. Delati na Koroškem za slovenski medij je gotovo nekaj posebnega. Delo pri Slovenskem sporedu me je od prvega dne zasvojilo in dlje časa sem to delal, bolj sem to delo vzljubil. V pestrem delu pri Slovenskem sporedu vidim tudi posebno nalogo, s katero ohranjamo in dvigujemo samozavest naših ljudi s tem, da oddajamo njihov materni jezik v slovenskem mediju na Koroškem in jim ponujamo tudi prostor, v katerem lahko spregovorijo v svojem narečju.

DOMINIK HUDL ORF

oja pot na področ ju novinarstva se je začela leta 1999, ko sem se kot moderator jutranjih oddaj za konec tedna pridružil ured ništvu »Radia Korotan«. Naposled, leta 2006, sem dobil priložnost zaposlit ve pri Slovenskem sporedu ORF, kjer sem poleg moderacij radijskih oddaj prevzel tudi delo novinarja spletnih strani. S tem da oblikujem razne formate in se posvečam predvsem kulturnim in šolskim temam, prepoznavam potrebo po informiranosti koroških Slovenk in Slovencev, pa čeprav zdaleč ni mogoče zajeti vseh področij. Kolikor si Slovenci želimo takšne ponudbe, pa moramo te ponudbe tudi koristiti – kar osebno menim, ni v zavesti mnogih.

HANZI KEŽAR ORF

MIRAN KELIH ORF

a radio delam že od leta 1998 naprej, od leta 2004 naprej pa se ukvarjam tudi s televizijo. Moje delovno področ je je uredniško delo in izbira glasbe za naš slovenski radijski spored ORF, poleg tega pa skrbim za produkcijo vseh oddajnih elementov, jinglov in morebitnih reklam. Skrbim torej za vse, kar slišite na slovenskem radijskem sporedu ob besed nem, moderacijskem delu. Moje delo za medij slovenske narodne skupnosti je zame zelo pomembno, saj lahko srbim za to, da se naši ustvarjalci predvsem na zborovskem področju lahko slišijo v etru. Za medij slovenske narodne skupnosti ni enostavno najti pravo »glasbo«, upam, da sem vsaj malo na pravi poti.

lan uredništva Slovenskega sporeda ORF sem od leta 2015. Ker smo razmeroma majhno uredništvo, pri nas ni tako strogih specifičnih dodelitev ali pristojnosti, pravzaprav se bolj ali manj vsi lotevamo vsega, od košarkarskih tekem prek meningoencefalitisa in otorinolaringologije do gledaliških predstav, vsaj pri meni je tako. Sem voditelj jutranjih in popoldanskih oddaj ter oblikovalec poročil in prispevkov za radio, televizijo in splet. Delati za medij narodne skupnos ti je veliko več kot le služba, ki jo opravljaš, da služiš denar. Zanimivo in raznoliko je, je vsakdanji stik z živ ljem in zgodbami, ki jih piše življenje in jih doživljajo naši ljudje.

Slovenski spored ORF Trimedialno delo je v tej medijski hiši

edijsko pestrost Slovenskega sporeda ORF deželnega studia v Celovcu je najlažje opisati z jubileji. Lani je tedenska televizijska oddaja »Dober dan, Koroška« praznovala svojo 30-letnico obstoja. Letos bodo na Slovenskem sporedu praznovali 20-letnico obstoja spletne strani. Leta 2021 pa bo v središču praz novanja prva oddaja v slovenskem jeziku, ki so jo oddajali iz bunkerja pod Križno goro 6. januarja 1946. To bo praznovanje 75-letnice Slovenskega sporeda ORF. Radio, televizija in splet – to je slovenska medijska hiša v Celovcu, ki postavlja v središče »poročanje iz življe12

KULTURNA PRILOGA

nja slovenske narodne skupnosti na Koroškem in pogleda tudi čez meje k sosedom v Slovenijo in med Slovence na Štajerskem,« pravi glavni urednik Marijan Velik. Marijan Velik se zaveda, da je Slovenski spored ORF »kot slovenski medij odgovoren za ohranjanje slovenske besede, posredovanje starega kulturnega izročila in opozarjanje na pomembne in dragocene dosežke na najrazličnejših področjih kulturnega in umetniškega ustvarjanja«. Radio, televizija in splet v deželi s svojimi oddajami odpirajo večinskemu narodu okno do slovenske narodne skupnosti. Na primer televizijska oddaja »Do-

ber dan, Koroška«, ki je postala tudi »Dober dan, Štajerska«, je nedeljska stalnica, ki dobesedno oddaja v deželo. Te oddaje ne gledajo samo koroški Slovenci, temveč tudi mnogi nemško govoreči prebivalci na Koroškem in na Štajerskem. Kako močno je oddaja gledana, naj dokaže naslednja številka. Če seštejemo gledanost oddaje z vsemi ponovitvami, potem si vsako oddajo ogleda več ko 250.000 gledalk in gledalcev. Vsakdanji kruh Slovenskega sporeda je radio, kakovost pa zagotavljajo marljivi sodelavke in sodelavci, ki vsi delajo na več področjih hkrati: eni za ra-

FRANCI RULITZ ORF

a uredništvu Slovenskega sporeda ORF sem že skoraj dvajset let. Z novinarstvom se sicer ukvarjam že od mature. Pred dvajsetimi leti pa je bilo tudi rojstvo spletne ponudbe ORF za slovensko narodno skupnost. Glavnina mojega dela je prav oblikovanje teh strani. Redno moderiram popoldanske razved rilne radijske oddaje in občasno žurnale, za oboje pripravljam tudi prispevke. Moj glas slišite pogosto v jutranjih poročilih in včasih v kakšnem televizijskem prispevku. Zelo rad poročam o kulturni ponudbi in dejavnosti društev in posameznikov, o političnih razprtijah znotraj narodne skupnosti pa ne tako rad.

VERONIKA KUŠEJ ORF

o srečnem naključju pri Slovenskem sporedu ORF kot prosta sodelavka delam od januarja 2010. Za tedensko televizijsko stalnico »Dober dan, Koroška / Dober dan, Štajerska« pretež no oblikujem prispevke o gledališkem in lutkovnem ustvarjanju domačih kulturnih društev. Opažam, da so predvsem mladi zelo ponosni, če vidijo na televiziji prispevek o projektu, v katerem so sodelovali. Ker je mladina prihodnost, mislim, da bi morali še več poročati o udejstvovanju mladih. Zavedam se, da je oddajni čas zelo omejen in je treba v 30 minutah pokazati prerez pomembnih dogodkov na Koroškem in Štajerskem.

vsakdanjost dio in televizijo, nekateri pa celo za televizijo, radio in splet. Glavni urednik Marijan Velik je ponosen na dobro ozračje na uredništvu. Rad pa tudi pove, kdo vse je začel svojo radijsko ali televizijsko kariero prav na Slovenskem sporedu ORF: Cornelia Vospernik, Katja Gasser, Tanja Malle, Čedomira Schlapper, Sarah Rogaunig, Ajda Sticker … Marijanu Veliku je treba pritrditi, če pove, da je Slovenski spored »s svojimi oddajami mnogo doprinesel tudi k boljši akceptanci slovenske narodne skupnosti«. In za mnoge je tudi edina priložnost slišati slovensko besedo.

Slovenski spored ORF je za mnoge edina priložnost slišati slovensko besedo. Marijan Velik

M I H A PA S T E R K O R F

JURIJ PERČ ORF

aSlovenskim sporedom ORF sem začel sodelovati, ko sem bil po svoji civilni službi eno leto nameščenec takratne Posojilnice-Bank Podjuna. Od časa do časa sem po telefonu poročal o dogajanju. Navadno v povezavi s SPD »Srce«. Po preselitvi v Celovec sem nabiral svoje prve izkušnje najprej pri Našem tedniku, nato pri Slovenskem vestniku. Mene pa je zanimalo predvsem delo za radio, zato sem iskal stik s Slovenskim sporedom ORF. Priložnost, ki naj bi bila odločilna za vse nadaljnje živ ljenje, sem dobil med praz niki na prehodu iz starega leta 1988 v novo 1989. Tisto leto, ko je 2. aprila 1989 napočil trenutek za slovensko televizijsko oddajo »Dober dan, Koroška«. Jeseni leta 1989 sem postal stalni prosti sodelavec Slovenskega sporeda ORF v Celovcu in kot urednik začel sooblikovati radio in televizijo. Ob tem sem zelo zgodaj postal eden izmed dežurnih ured nikov slovenske televizijske oddaje »Dober dan, Koroška«. Od nekdaj sem si želel sodelovanja v oddajah Slovenskega sporeda ORF. S statusom stalnega prostega sodelavca jeseni leta 1989 se je to zares uresničilo. Od začetka pa sem najbolj povezan s kmetijsko-gospodarskimi vsebinami. In ker aprila 2020 mineva 10 let vpisa »Slovenskih ledinskih in hišnih imen« v »Avstrijski seznam nesnovne dediščine« naj bo naša skupna skrb slovenska beseda, narečna in pisna. Najlepši odraz teh prizadevanj so bile oddaje »Rož-Podjuna-Zila«, ki jih je oblikoval Franci Sadolšek in jim dal pečat nezamenljivosti.

rvi neposredni stik s Slovenskim radijskim sporedom ORF sem imel kot gimnazijec, ko smo s skupino skavtov »posneli« za radijsko oddajo križev pot, po snemanju sem dobil ponudbo za občasno sodelovanje. Nekaj časa sem sodeloval, nato pa me je pot zanesla drugam. Odločil sem se za študij na Pedagoški akademiji, bil dve leti glavnošolski učitelj, ob študiju in učiteljevanju sem spet bolj ali manj redno sodeloval tudi na radiu. Ko naj bi stopil v tretje leto učiteljevanja, sem dobil ponudbo za stalnega prostega sodelavca v deželnem studiu ORF. Tako sem zamenjal šolo z radiem in televizijo in sem ostal v novinarstvu do danes. Posebnega, izključnega delovnega področja na slovenskem uredništvu nima nihče, tako da delam tako za televizijske kot za radijske sporede na vseh področjih: Oblikujem prispevke, bil sem moderator televizijskih oddaj, vodim radijske oddaje (v prvi vrsti informativni format), pripravljam poročila in drugo. Delo v mediju za narodno skupnost ima zame poseben čar, ker sem tudi sam del dogajanja in upam si trditi, da med tem osebno poznam verjetno 90 odstotkov vseh »akterjev«. Sicer zveni kakor floskula, toda najti pot tudi do mladine je, ne samo v našem mediju, največji izziv. Vrata so odprta na stežaj!

KULTURNA PRILOGA

ORF slovenski spored

MARICA KUŠEJ ORF

edno pravim, da nisem iskala poklica, temveč je poklic našel mene. Po maturi sem na Dunaju študirala medicino. O delu na radiu, televiziji ali pri tiskanih medijih niti približno nisem razmišljala. To se je spremenilo leta 1989, ko smo dunajski lutkarji imeli jubilejno predstavo v Celovcu in me je urednik Slovenskega sporeda ORF Horst Ogris povabil k sodelovanju pri takrat novi televizijski oddaji Dober dan, Koroška. Iz počitniške prakse se je razvila ljubezen do novinarstva, ki traja še vedno. Kot urednica Slovenskega sporeda poročam predvsem o aktualnem političnem, kulturnem, gos podarskem in družbenem življenju slovenske narodne skupnosti doma in pri sosedih, najraje pa imam pogovore z osebnostmi, ki jih gostimo v oddaji Zajtrk s profilom. »Z jezikom smo ali nismo,« je ob prejemu Prešernove nagrade dejal pisatelj Florjan Lipuš. To je tudi glavno vodilo in gonilna sila mojega dela na slovenskem uredništvu ORF. Kar se na Koroškem in v soseščini aktualnega dogaja, lahko poslušalci in bralci izvejo v številnih večinskih tiskanih in elektronskih medijih. S slovenskim celodnevnim radijskim sporedom prispevamo, da slovenščina ostaja živa. Obenem pa tudi razširjamo in utrjujemo slovensko besedišče, da je slovenščina lahko pogovorni jezik tudi, kadar gre za tehnične in strokovne izraze. Največji izziv pa je in mora biti, doseči tudi mladino za poslušanje slovenskega sporeda.

KULTURNA PRILOGA

NIKO KUPPER ORF

avnega leta 1992 sem začel kot prosti uredniški sodelavec pri slovenskem sporedu avstrijske radiotelevizije ORF. Poleg oblikovanja prispevkov za radio in televizijo sem že nad dve desetletji tudi odgovorni urednik slovenskih televizijskih oddaj oz. pristojen ob naših nedeljskih televizijskih oddajah »Dober dan, Koroška« za pravilen potek oddajanja v režiji. Z razširitvijo na celodnevni slovenski radijski spored, od katerega naše uredništvo ORF oblikuje osem ur dnevno, sem prevzel tudi redne moderacije. Že od pomladi leta 1996 pripravljam redno slovensko radijsko oddajo za otroke, ki jo do danes oblikujem enkrat na teden. Od vsega začetka pa me v teh doslej že več kot 1000 oblikovanih oddajah spremlja naš knjiž ni črv Evgen. Delo v slovenskem uredništvu javnopravne radiotelevizije ORF mi je od vsega začetka več kot zgolj služba, je prav posebno poslanstvo v prid narodni skupnosti v deželi. Saj ne poročamo le o življenjskem utripu narodne skupnosti na Koroškem, temveč nudimo dnevne informacije v materinščini in skrbimo za prisotnost slovenskega jezika v javnopravnem občilu, s tem pa v koroški javnosti. In kot medij za narodno skupnost je seveda tudi veliko poslanstvo ob ohranjanju naših lepih narečij tudi posredovanje knjižnega jezika, torej tudi neke vrste jezikovna šola, še posebej za mlade poslušalke in poslušalce, ki žal nimajo dosti primerne raznolike medijske oskrbe v materinščini.

DA N I E L A TO PA R O R F

ri Slovenskem sporedu ORF sem od leta 2017. Moderiram razvedrilni jutranji in popoldanski spored, oblikujem kulturne, družbeno-kritične in zgodovinske prispevke, sem urednica celournih radijskih oddaj (Zajtrk s profilom) ter urednica televizijskih prispevkov oddaje »Dober dan, Koroška / Dober dan, Štajerska«. Zaradi družinske zgodovine (pregon in upor v času nacionalsocializma) mi je bilo zavzemanje za slovensko narodno skupnost vedno pri srcu, tako v prevzemanju častnih funkcij, kakor tudi v izvajanju primernega poklica. Po radiu in televiziji uspeva opozarjanje na uspehe in nezdrave razmere na političnem, kulturnem, gospodarskem, športnem področju znotraj same manjšine in v stiku z nemško narodno skup nostjo na Koroškem. S trimedialno ponudbo (radio, televizija in internet) uspevajo stiki z različnimi generacijami in povezave z drugimi zamejskimi Slovenci ter našo slovensko matico, poleg tega pa služijo mediji tudi inovativnim idejam. Ne nazadnje pa uspeva s tem tudi posredovanje slovenskega jezika. V prihodnje bi bilo treba posvečati večjo pozornost na izobraževanje mladine na medijskem področju, med koroškimi Slovenkami in Slovenci potrebujemo več mladih novinark in novinarjev, ki bodo v prihodnje z veseljem in ponosom vodili slovenska ured ništva – medijske prakse naj bi postale tudi del šolskega pouka.

ALEXANDER MAK ORF

ri Slovenskem sporedu ORF sem začel 1. marca leta 2004, pred tem sem bil stalni prosti sodelavec zasebnega radia Korotan in v pilotnem projektu Radio dva sodeloval s Slovenskim sporedom. Težiščno poročam o šport nih dogodkih, vendar so področja, ki me vse leto zaposlujejo in v katera se tudi zavestno poglabljam zunaj uredništva kot na primer vera, kultura, gospodarstvo in zdravstvo. Skoraj pet let že koordiniram oddajo Zajtrk s profilom. Delo za medij narodne skupnosti je zame odgovornost in izziv. Imamo odgovorno nalogo, da ljudem nepristransko na razumljiv, informativen in poučen način posredujemo vsebine in teme o koroških Slovencih za koroške Slovence. Velik izziv pri našem delu je jezik. Imaš zanimivo temo, vendar nimaš slovensko govorečega sogovornika. Tu se pogosto znajdem v dilemi, da se nočem odpovedati zanimivi temi in zato je originalni ton sogovornika v nemščini. Radio, televizija in tiskani mediji uživajo visoko stopnjo verodostojnosti. Ljudje se zanašajo na to, da je tisto, kar govorimo in pišemo, vsebinsko in jezikovno pravilno. Za to se moramo po najboljših močeh truditi za redno jezikovno izpopolnjevanje, poslušati in brati druge medije in vsak dan znova preučevati svoja dela. Nočem doživeti tistega dne, ko bom sam s seboj povsem zadovoljen. Brez (samo)kritike ni napredka. Stvarna, konstruktivna kritika je sestavni del razvoja. V našem delu smo izpostavljeni širši pub liki, to moramo prenesti.

ORF Štajerska

d leta 2010 sodelujem pri televizijski oddaji Dober dan, Koroška/ Dober dan, Štajerska ORF s prispevki iz Štajerske. Od leta 2012 pa v graškem deželnem studiu oblikujem tudi radijske prispevke za Slovenski spored ORF v kooperaciji z radiem Agora. Torej sem dopisnik iz Štajerske za slovensko uredništvo ORF v CeSIMON OŠLAK GERASIMOV lovcu. Moja osebna želja je ORF prikazati čezmejne ustanove in projekte, ki zrcalijo tradicijo slovenskega jezika na Štajerskem. Bistveno sporočilo mojega dela je, da državna meja ni jezikovna meja. Rad bi večji meri spremljal ponovni razcvet slovenske kulture na Štajerskem in še bolj bi bilo treba poudariti zgodovinsko pomembnost mesta Gradec za Slovence.

PROSTI SODELAVKI

TA J N I C I

NINA KOMPEIN ORF

M E L A N I E D OVJA K O R F

ot počitniška sodelavka Slovenskega sporeda ORF sem mikrofon prvič imela v rokah pred dobrimi desetimi leti. Sprva sem pripravljala radijske prispevke, zadnja leta pa pretežno oblikujem televizijske prispevke o družabnih in kulturnih dogodkih. Sama sem kar sramežljiva, zato cenim možnost spoznavanja izredno zanimivih dogodkov in ljudi v okviru snemanj. Za narodno skup nost je, kot za vse manjšine, pomembno, da je slišna in vidna. K tej prisotnosti v javnosti prispevajo tudi mediji. Poročanje o pozitivnem je ključno, ob tem pa ne smemo spregledati morebiti neugodnih razvojev. SARAH R0GAUNIG ORF

NA PORODNIŠKEM DOPUSTU JANA VELIK ORF

Sem administratorka sloven skega televizijskega sporeda ORF (»Dober dan, Koroška«) od leta 2004. Pristojna sem za arhiviranje televizijskih pri spevkov in oddaj ter filmske ga gradiva. Večletni projekt je trenutno tudi prenos gradiva s starih trakov na nove digital ne medije.

DANICA SMREČNIK ORF Pripravlja tedenski in dnevni načrt sodelavk in sodelavcev Slovenskega sporeda ORF, iz stavlja honorarje za proste so delavke in sodelavke. Koordi nira televizijska snemanja in montaže, sprejema čestitke za oddajo voščil. Dela od 1991 naprej.

ORF splet slovenci.ORF.at

Spletna stran večkrat dnevno aktualna FRANCI RULITZ

Pred dvajsetimi leti – 15. maja 2000 – je spletna ponudba Avstrijske radiotelevizije za avtohtone narodne skupnosti zagledala luč sveta. V deželnem studiu v Celovcu je bilo na začetku pionirsko delo urednika Andreja Moharja, cilj pa poročanje o vseh področjih življenja slovenske narodne skupnosti – od politike prek kulture in gospodarstva do špor ta–, to pa z izkoriščanjem vseh možnosti spletnega medija. Tudi danes so slike in zvočni posnetki poleg temeljne informacije nepogrešljiv del splet ne ponudbe. Hkrati spremljamo naše radijske in televizijske oddaje, pri čemer je velik adut, da vsi trije uredniki, ki zdaj oblikujemo spletne strani (Dominik Hudl, Miran Kelih, Franci Rulitz), delamo trimedialno. Torej za splet, televizijo in radio. Medtem ko je splet hiter medij, je tudi kot nalašč za poglobljeno informacijo. Na naših straneh najdete razširjene vesti, posebne oddaje hranimo nekaj časa za poznejše poslušanje in gledanje, posebej priljubljen je koledar prireditev. Težave pa nam delajo – kot vsej javnopravni ponudbi – še omejitve iz časa črno-modre vlade in splošno varčevanje. Radi bi vam ponudili še več, pa ni vedno mogoče. Posebnost za slovenski medij je naša stran v nemškem jeziku. To je edinstvena priložnost, da informiramo nemško govoreče sodeželane o težnjah, težavah in dosežkih narodne skupnosti. In se posvečamo splošnim manjšinskim temam, ki jih večinski mediji ne zaznavajo ali ne upoštevajo. V dveh desetletjih je ponudba doživela precejš njo preobrazbo, da ujame korak s časom in tehničnim napredkom. Nazadnje smo junija lani preoblikovali strani za boljšo uporabljivost na vedno bolj razširjenih platformah, kot so tablice in pamet ni telefoni. Da uporabnice in uporabniki to spremembo odobravajo, smo zaznali pri številu posegov. Po prvi fazi navajanja poleti, so številke jeseni in zdaj pozimi prav »eksplodirale« in izkazujejo rekord za rekordom. Seveda manjšinskega medija ne moremo primerjati z večinskim, a v relaciji smo zelo, zelo uspešni, tudi med ostalimi manjšinskimi stranmi. Samo po sebi je jasno, da manjšinskega medija ne moremo ocenjevati po kvantiteti. Zato nam je pri srcu kvaliteta in prav na tem področju se bomo še naprej vsi trudili, da uporabnikom in uporabnicam nudimo najbolj sveže informacije v kar se da obširni in privlačni obliki.

KULTURNA PRILOGA

Radio Agora

ASJA BOJA

TOMAŽ VERDEV

d leta 2009 delam pri svobodnem radiu AGORA 105,5. Pristojna sem za moderacije, koordinacijo programa, prispevke, rezanje prispevkov, sestavljanje besedil za splet in za cba_cultural broadcasting archive in še marsikaj drugega bi se lahko našlo. Dejstvo, da delam prav za medij slovenske narodne skupnosti, me neizmerno osrečuje in izpolnjuje, iz tega razloga, ker prav mi vsi skupaj moramo gojiti in očuvati slovensko besedo in jo predajati naraščaju, kakor tudi opozarjati na zgodovino in se truditi, da vsi skupaj ohranimo in modro ravnamo z jezikom, kulturo, običaji itn.

ri radiu AGORA sem začel delati konec leta 2011, potem ko sem pred tem delal za regionalne, manjšinske in privatne medije v Sloveniji. Zaradi majhnosti uredništva si na našem radiu ne moremo privoščiti specialistov. Predvsem politični razvoji, umet nost in zgodovina pa so tista tri področja, ki jih najraje pokrivam. Delo pri mediju narod ne skupnosti s seboj nosi zavest o odgovornosti in pomembnosti dela, ki ga opravljamo. Osebno menim, da bi morali več pozornosti v našem mediju posvečati temam, ki zanimajo ljudi v Podjuni in na Zilji, ne samo v osrednjem prostoru Roža in Celovca.

S A R A PA N

ovinarka in moderatorka na radiu AGORA zaposlena od poletja 2011. Delo na radiu mi omogoča, da je moje veliko zanimanje za slovensko narodno skupnost prineslo veliko koristnih spoznanj, vzpostavilo še več poznanstev, razvilo pa se je tudi širše razumevanje za obstoj in razvoj skupnosti ter sprejemanje družbene situacije na Koroškem. Svoje delo jemljem kot poslanstvo, da na verodostojen način obujam različne zgodbe, ki so vredne širšega posluha in pozornosti ter jih spoštljivo prinašam med naše poslušalstvo.

DORIAN KRIŠTOF

em urednik na svobodnem radiu AGORA 105,5. Mikrofon me je začel spremljati že leta 2012. Ponosen sem, da lahko delam za medij narodne skupnosti, saj s tem živim in hkrati uživam kulturo le-te. Radio mi je omogočil ta konjiček povezati z delom, s katerim se lahko preživljam. Poleg tega tudi spoznavam zanimive ljudi, predvsem ko se z medijsko izkaznico potipam po Bienali v Benetkah ali po festivalih, kot je Acoustic Lakeside. Ob tem mestu lahko omenim Aija Weiweija, Mathiasa Poledna ali Seasicka Steva, s katerimi sem imel veliko čast se pogovarjati.

Radio Agora R

KULTURNA PRILOGA

a Radiu AGORA 105,5 kot zunanji sodelavec delam od leta 2012. Pri svojem »radioaktivnem« delu sem razpet med Koroško in Ljubljano. Delo za medij slovenske narodne skupnosti je velik privilegij. Mislim, da se vsebina tovrstnih medijev ustvarja s posebno skrbnostjo. Splošna medijska naravnanost se žene za širokim dosegom in ogromnimi dobički – mediji slovenske narodne skup nosti pa imajo popolnoma druge cilje. To, da pri svojem delu lahko odkrivaš zgodbe, ki nagovarjajo, navdušujejo in spodbujajo, je velik privilegij.

Sodelavki za slovenski spored Radia Agora na Štajerskem sta: J A S M I N A G O D E C IN BOJANA ŠRAJNER HRŽENJAK

Glas lastovk in drugih ptic pevk namesto sračjega dretja.

adio AGORA je od začetka oddajanja leta 1998 medijski, umetnostni in eksperimentalni prostor za slovensko in nemško govoroče, za dvo- ali večjezične poslušalke, poslušalce, radijke in radijce na Koroškem in južnem Štajerskem ter za priseljene ljudi, njihove jezike in kulture. Vse to s ciljem, da pripomore h komunikaciji med narodnimi skupnostmi. Vidimo se kot večjezični forum s poudarkom na glasbi in literaturi iz Alpsko-jadranskega prostora in kot ustvarjalna platforma za umetnike, kulturnike, civilno-družbeno zainteresirane ljudi in pobude iz regije. V javnost spravljamo vse, česar drugje

JA KA N OVA K

ni mogoče slišati. Smo proti vsaki obliki nasilja, diskriminacije, izločevanja in hujskanja. Zavzemamo se za umetniško raznolikost, raznolikost mnenj, enakopravnost glasov, jezikov in kultur in podpiramo kulturno identiteto, integracijo ter dialog med kulturami, generacijami in spoli. Zavzemamo se za demokratizacijo komunikacije z vključitvijo državljank in državljanov v družbene razprave. Prosti dostop na radiu AGORA ljudem brez izkušenj s tem medijem omogoča ustvarjanje lastnih radijskih oddaj. Ta pospešuje medijsko kompetenco ljudi vseh starosti in vseh druž-

benih ozadij in na ta način pripomore k aktivnemu soustvarjanju in avtentičnemu posredovanju informacij. Naš pisani in multikulturni program odraža večglasje različnih družbenih skupin v Alpsko-jadranskem prostoru. Glasove sveta združuje v edinstven, nezamenljiv glas, ki poleg obeh deželnih jezikov trenutno oddaja v bosanskem, srbskem, hrvaškem, ruskem, španskem, angleškem, arabskem in farsi jeziku. V središču oddaj so informacije regionalnega značaja s področij kulture, umetnosti in politike za slovensko in dvojezično govoreče. Posebej »pri ušesu« sta nam glasba in književnost onstran glavnega toka.

Novice

EMANUEL POLANŠEK

S E B A S TJ A N T R A M P U S C H

ecembra 2003 me je prosil moj nekdanji sošolec Florijan Sablatschan, ki je zdaj žal že med rajnimi, če mu pomagam vsaj za nekaj tednov kot lektor. Sablatschana je nasledil Silvo Kumer, Kum ra pa mladi in ambicioz ni Peter Ošlak, ki se je nekega dne naveličal spletk in vrgel puško v koruzo. Delo za medij koroških Slovencev je gotovo nekaj posebnega. Neodgovorno pa bi se mi zdelo, zapirati oči pred glavno hibo, ki tare Novice od vsega začetka, in jo naprtiti naslednikom. Poleg uresničitve zapisanega v novem vladnem programu torej smemo pričakovati uvidevnost pri tistih, ki vsa leta zavirajo razvoj in suverenost Novic. Saj si res ne želim za zaključek svoje dobe odprte konfrontacije prek Novic. Cui bono?

ot zunanji sodelavec sem pri Novicah začel leta 2013 in sem najprej pisal pretežno za športno stran časopisa. Čisto prve korake v novinarstvu sem naredil kot praktikant pri Nedelji. Narodno skupnost sem spoznal iz dveh perspektiv. Kot del kritične generacije šolarjev in študentov iz vrst narodne skupnosti, ki smo demonstrirali in razprav ljali. Kot novinar se zavedam, da je spekter koroških Slovencev, bodisi na kulturni, družbeni, bodisi politični ravni, zelo širok. Ponosen sem, da naši mali ekipi z minimalnimi resursi uspeva pokriti velik del tega spektra. Na splošno si želim manj govorjenja in več dejanj. Negotovo financiranje manjšinskega tiska, še posebej pri Novicah, ne pritegne ravno novih mladih kadrov.

JANKO KULMESCH

BOJAN WAKOUNIG

ri Našem tedniku sem izkusil uredniško delo že takoj po maturi leta 1971. Pozneje sem bil še trikrat počit niški sodelavec, v dobi, ko se je Lumbarju pridružil profesionalec Florijan Sablatschan, ki sta medtem že med rajnimi. Konec 70ih let prejšnjega stoletja je Sablatschana nasledil Borut Sommeregger. Ta se je v letu 1981 odločil za drugo poklicno pot, NSKS pa sprva ni vedel, kdo naj bi ga nasledil. Nakar je tedanji predsednik NSKS Matevž Grilc, ki je očitno pozorno spremljal moje prve žurnalistične korake, rekel: »Poiščite mi Kulmescha!« Našel me je na pošti v Gradcu poštni uslužbenec Blaž Kordež. Tako se je novembra 1981 moja profesionalna novinarska pot začela po naključju.

a razne medije ustvarjam že debelo četrtino stoletja, pri Novicah sem se zaposlil leta 2013. Pišem o vsem, s poudarkom na kulturi v najširšem pomenu besede. Tudi o ekstremnih športih, kot je Koroški pokal v alpskem smučanju. Delati za medij slovenske narodne skupnosti pomeni kakovostno časnikarstvo v slovenskem jeziku. Za prihodnje pa to, kar bi moralo veljati že ves čas: kakovostno časnikarstvo. Za Novice to sedaj pomeni zlasti resno in aktualno politično poročanje, vključevanje celotnega slovenskega prostora, ki se ne konča na Karavankah, še tesnejše sodelovanje s slovenskimi gos podarskimi, kulturnimi in družbenimi dejavniki na Koroškem in zunaj nje. Pa zavest, da je tudi za manjšinski medij nujen resen novinarski odnos vseh akterjev.

Novice L

EMANUEL POLANŠEK

Droben listič ima za seboj že razburkano pot.

epo je, da imamo na Koroškem slovenski tednik Novice, kar pa vendar ni samoumevno. Droben listič ima namreč za seboj že razburkano pot. Danes so Novice faktično odrasle, gredo v osemnajsto leto in čas je, da bodo postale samostojen in neodvisen časopis koroških Slovencev in Slovenk, ki ga bodo radi brali tudi Slovenci in Slovenke onstran naših meja. To pa bo uspelo le, če bomo medij in novinarski kolektiv opremili z organizacijskim ogrodjem, ki bo zatrlo vsakršno nakano in poseganje od zunaj v uredniško delo ter perspektiven razvoj časopisa. Zavlačevanje urejanja razmer iz leta v

leto je bilo in je vedno le v škodo ured ništvu in tako še danes utripamo v nekem kriznem modusu. Eksperiment, da je bilo krmilo medija doslej prepuščeno rokam dveh političnih krovnih organizacij, pa je gladko spodletel. To najpozneje v trenutku, ko je med njima prihajalo do trenj, kar tudi Ljubljani ni ostalo prikrito. Zato nam je Urad RS, ki finančno prispeva levji delež k preživetju Novic, že pred nekaj leti namignil, da naj tednik postavimo na neodvisno društveno osnovo in ga vodimo kot neodvisen slovenski medij po sodobnih novinarskih merilih in kriterijih. Poglavitni namen časopisa je pri

spevati, da bo pri nas slovenščina tudi jutri še živo in veselo utripala. Kaj, o čem, o čem več, o čem manj itn. naj časopis poroča, pa naj je v presoji in odgovornosti urednikov in vodstva ure ništva. Občasnemu klobasanju izza zaplankanih ograj ali pametovanju po zateženih spletnih omrežjih pa ne namenjam večjega pomena, saj očitno živimo v času, ko je plitkost duha v trendu. Ker mislim, da Novice vendarle prispevajo svoje k pestrejši vitalnosti Slovencev, se po mojem splačajo prizadevanja za obetavnejše okvirne pogoje. Tudi, da pripravimo razmere, da bodo mladi jutri radi pisali slovenske prispevke in članke.

KULTURNA PRILOGA

Nedelja

M AT E JA R I H T E R

GABI FRANK

velikim veseljem in spoštovanjem spoznavam koroške kraje in ljudi. Že ko sem poučevala slovenščino v Velikovcu, sem rada obiskovala slovenske prireditve na Koroškem, ker me je to zelo zanimalo. Takrat si nisem mislila, da bo prav to kmalu postalo del moje službe. O novinarstvu je težko govoriti kot o službi, to je način življenja. Delo pri mediju narodne skupnosti pa je zagotovo tudi poslanstvo. Leta 2014 sem zbrala pogum in se prijavila na počitniško prakso pri Nedelji. Ker se je nato glavni urednik Hanzi Tomažič odpravil na pot okoli sveta, se je prijetno sodelovanje na uredništvu še podaljšalo. Od februarja 2018 smem delovati kot glavna urednica Nedelje. Lepo je videti, kako ideje dobivajo obliko v časopisu ali v prilogah. Vsak teden se ob novi številki delo začenja znova, vsak teden je drugačen. Ko dobim v roke novo Nedeljo, je zame to vir veselja in velike hvaležnosti vsem, ki so jo tako ali drugače sooblikovali. Hvaležna sem bralkam in bralcem za spremljanje. Hvaležna sem vsem tistim, ki nam predstavijo svoje življenjske zgodbe. Te so včasih radostne in vesele, včasih žalostne in polne preizkušenj. Vedno pa dajejo upanje in nas odpirajo v ljubečo Božjo bližino ter nas povezujejo med seboj.

ALEXANDRA PRASTER

ri Nedelji sem delno zaposlena od leta 2012. Prej sem dolga leta v počitnicah – in ko je bilo treba – vedno priskočila na pomoč, še prej pa sem bila lektorica pri Našem tedniku in Novicah. Moje glavno delo je lektoriranje besedil, prevajanje različnih poročil, prispevkov in pisem. Odgovorna sem za otroško stran, če se ponudi prilika, tudi napišem kakšno poročilo ali reportažo. Zadnji dve leti dodatno urejam slovensko spletno stran krške škofije, ki je bogat prikaz pestrega dogajanja slovenskih ustanov in dvojezičnih župnij. Skrb za slovenski jezik na Koroškem je prednostna naloga vsakega slovenskega medija, bodisi tiskanega, radijskega ali spletnega. To seveda pogojuje stalno jezikovno izpopolnjevanje in učenje. Ker je potrebno poročati o domačih temah in prireditvah, novinarji tudi pogosto iščejo in kujejo nove besede. In ravno tu je izziv za lektorje. Delo pri Nedelji me veseli, saj me navdušuje iskanje primerne besede ali ustreznega pojma. V Nedelji se zrcalijo različni jezikovni nivoji – od preprostega jezika na otroški strani, prek karseda razum ljive slovenščine v različnih prispevkih tja do zahtevnejših teoloških in literarnih besedil. Vedno pa naj igra veliko vlogo in ima svoje mesto v vsakem besedilu živa koroška varianta.

ada govorim slovensko. Raje pa pišem v slovenskem jeziku. Zakaj? Ker ob pisani besedi lahko še razmiš ljam. Črke berem na papirju pred sabo. Lahko jih urejam, kakor hočem, in črke ter besede spreminjam, kolikokrat hočem, da so zame v pravem vrstnem redu. Če sem negotova ob kakšni izjavi, pogledam v slovar ali pa vprašam prijatelje, kolegice ali kolega pri Nedelji. Tu smem sodelovati že sedem mesecev in se vsak dan učim kaj novega. Pisana beseda je beseda, ki ostane. Pisana beseda je tiskana na papir in s tem shranjena tudi za prihodnost. Kulturo tiskane slovenske besede je treba spoštovati, ohraniti in ne nazadnje podpreti. Vsak po svoji možnosti, jaz pa po moji!

Nedelja N

Najstarejši slovenski tednik na svetu povezuje narodno skupnost.

edelja je najstarejši tednik koroških Slovencev in je eden od medijev krške škofije. Leta 1926 je bila ustanovljena v Borljah v Ziljski dolini. Skupina duhovnikov okoli župnika Ivana Lučovnika je v tis tem težkem poplebiscitnem času, ko so bili ljudje zbegani, ustanovila časopis, ki bi povezal narodno skupnost. V prvi številki so zapisali: »Glavni namen lista Nedelje je, pomagati ljudem, ki so dobre volje, da jim ostane sedmi dan v tednu, dan Gospodov.« V svojih rednih številkah in prilogah Nedelja odraža jezikovno, kultur-

KULTURNA PRILOGA

no in identifikacijsko stanovitnost in življenjsko voljo slovenske narodne skupnosti, saj je njena zgodovina nazoren primer za rast, pregon (leta 1941 so jo nacionalsocialisti prepovedali zaradi slovenskega jezika), nov začetek in prehod. V zadnjih dveh desetletjih se je preoblikovala iz tradicionalnega versko nabožnega časopisa v sodobni medij narodne skupnosti, ki se z izzivi časa sooča z obširnim kulturnim in lokalnim poročanjem, z družbeno kritičnimi tedenskimi komentarji, z otroško in mladinsko stranjo, s tedenskim tematskim težiščem in zelo pri-

ljubljenim jezikovnim kotičkom. Nedelja vsak teden v besedi in sliki vabi, da prekinemo svoj miselni ritem tedna, ki ga zaznamuje hitrost dela in informacij. Skrb za čim širšo jezikovno kompetenco koroških Slovenk in Slovencev gre z roko v roki s prizadevanjem za kakovostno vsebino in privlačno obliko ter z iskanjem novih poti v zvezi z digitalizacijo družbe. Vse to je pomemben mozaični kamen pri ohranjanju jezikovne in kulturne identitete slovenske narodne skupnosti na Koroškem.

Cerkev slovenski splet www.kath-kirche-kaernten.at

Iz koroške Cerkve v slovenščini VINCENC GOTTHARDT

ri Nedelji sem začel kot prosti sodelavec delati leta 1982. Dobra tri leta sem delal pri Našem tedniku. Od leta 1991 sem urednik Nedelje. Delati za medij slovenske narodne skupnosti na Koroškem osebno vidim kot velik privilegij, vendar je ta povezan z veliko odgovornostjo. Tu gre za medije, katerih skupni imenovalec je poročanje v slovenskem jeziku. Prav to pa daje narodni skupnosti dodatni prostor, kjer se počutijo doma. Zame osebno pomeni desetletja dolgo delo pri Nedelji predvsem tudi to: celotno sliko življenja narodne skupnosti je mogoče posredovati samo tako, da je ob slovenskem jeziku navzoče tudi srce. Videti je treba delo in ustvarjalnost ljudi, ki drugače ostanejo v senci. Če koga poznate, me pokličite: 0463-54587-3510.

NEKDANJA SODELAVCA NEDELJE o medijih za slovensko narodno skupnost?

rejeti vsak teden v hišo slovenski časopis, ima za koroške Slovence kar več pomenov. Vsekakor igrajo mediji pomembno vlogo pri ohranjevanju, utrjevanju in širjenju slovenske besede. Brati časopis v svojem maternem jeziku, je dodana vred nost, ki utrjuje slovensko besedo in posreduje občutek samozavesti, da MICKA OPETNIK imamo kot manjšina dva tednika, ki d o l g o l e tn a u re d n ica odpirata tudi pogled k sosedom v Nedelje Italijo in Sovenijo. Obenem pa časopisa povezujeta koroške Slovence vseh treh dolin in tako ustvarjata prijateljsko mrežo bralcev in bralk. Enkratnost slovenskih medijev na Koroškem je prav v tem, da stopajo v stik s poslušalci, bralci in bralkami s slovensko besedo. Tako kot se spreminjajo družba, Cerkev, narodna skupnost in se odpirajo nova področja – imajo slovenski mediji nalogo, da tudi o novih družbenih pojavih in tehnologijah poročajo in na ta način širijo slovensko besedišče.

o moji sodbi je glavni pomen slovenskih medijev – tako tiskanih kakor tudi drugih – ravno v tem, da so slovenski, hočem reči, da uporabljajo jezik narodne skupnosti. Ravno slovenski jezik dela slovenske medije nenadomestljive, domače in neposredne. Sodobni slovenski jezik, s katerim LOJZE PUŠENJAK so naši mediji razumljivi za Slovend o l g o l e tn i u re dn ik ce kjerkoli, pomeni enkratnost in i n l e k to r odliko teh medijev, pomeni tudi vez znotraj narodne skupnosti in nujno potreben prispevek k ohranjanju slovenstva tostran Karavank.

GABI FRANK

Glavni urednik spletne strani krške škofije Karl Heinz Kronawetter označuje škofijsko spletno stran kot veliki skupni projekt. Vsaka cerkvena ustanova in vsaka župnija lahko oblikuje svojo lastno domačo stran na tej spletni platformi. Več kot tri četrt koroških župnij s 300 glavno in prosto poklicnimi uredniki in ured nicami se poslužuje te možnosti in oblikuje z vsebinami škofijsko spletno stran v obeh deželnih jezikih. Poročajo avtentično in »blizu ljudem« o tem, kar delajo številne cerkvene skup nosti v deželi. Redakcija poleg novinarskega dela svetuje in šola župnijske sodelavce. Škof Jože Marketz zelo poudarja vlogo medijev in posebej spletne strani. »Moramo komunicirati to, kar delamo. In naredimo res veliko,« pravi škof. Danes lahko na spletni strani prikazujemo toliko cerkvenega, krščanskega življenja v naši škofiji. »Moja velika želja je, da ljudje spoznajo to stran. Ljudje lahko vidijo, kako molimo, delamo dobra dela, kako po župnijah brk ljajo in se družijo, ker potrebujejo skupnost«, dodaja škof Marketz. Spletno stran zaznamuje mobilnost. Po prenovi pred dvema letoma je stran še bolj primerna za večjo mobilno uporabo strani na pametnih telefonih in tablicah. Na spletni strani lahko poleg prispevkov in fotografij vključujemo video in avdio posnetke ter vsebine s socialnih omrežij. Obratno je tudi mogoče poročila spletne strani pošiljati na ta omrežja. Aktualni dnevni koledar posreduje podatke o dnevnem evangeliju, berilu, svetniku, molitve in dnevno duhovno spodbudo. Zanimivo je področje Teme & servis, ki je bilo temeljito predelano. V tem odseku najdemo odgovore na pogosto postavljena vprašanja od zakramentov do cerkvenega davka. Lahko se informirate o praznikih v cerkvenem letu, romanjih, smrti in žalovanju, ekologiji in veri ali o umetnosti v cerkvi. Termini & prireditve na interaktivnem zemljevidu so prava posebnost. Z novo funkcijo lahko poleg prireditev na zemljevidu z enim klikom najdete vse cerkvene ustanove in cerkve ter pot do tja. Vključena je tudi povezava do vseavstrijske aplikacije glauben leben. Preprosto obiščite našo spletno stran www. kath-kirche-kaernten.at ali www.nedelja.at in se prepričajte o pestrem dogajanju v naših cerk venih ustanovah in 69 dvojezičnih župnijah.

KULTURNA PRILOGA

komentar piše

FRANC WAKOUNIG

Kar ni v »cajtngah«, se ni zgodilo

timmen aus Innerösterreich, Mir, Koroški Slovenec, Nedelja, Slovenski vestnik, Koroška kronika, Naš tednik-Kronika, Naš tednik, Enotnost Einheit, Vera in dom, Družina in dom, did, Otrok božji, Mladi rod, Kres, morgen-jutri, Problemi, Dijaški glas, Žetev, Sršeni, tango, iskra, Skupnost, Hodiški list, Žitrajski list, Boroveljski list, Pliberški časopis, Rožeški list, EL-Novice, Regi-žurnal, Hodiški list, SGL-info, Naša občina, EL-info, GWL-info, pr´ Zilə, Pri nas v Galiciji, Šmarječan, Gemeinsam-Skupno (glasila slovenskih občinskih frakcij), glasilo študentskih klubov Punt, aktualno kulturno-politično glasilo Novice, glasilo SPD »Radiše« Naša vas, mladje, Rastje … Marsikdo se bo pobaral, kaj naj pomeni to naštevanje imen? Morda bo koga celo spominjalo na davno »dolžebranje«, ki je menda pomagalo proti urokom, boleznim in siceršnjim nevšečnostim. Ne, to ni nič drugega kot naštevanje, nizanje glasil, časopisov, skratka rednih in priličnih medijskih izdelkov, ki smo jih v preteklosti in nekatere vse do danes premogli in imeli oz. jih še imamo koroški Slovenci. Seznam ni popoln. Vsa ta glasila so sad naše samopomoči, nihče nam jih ni podaril! Precejšen del teh glasil je že zgodovina, s tem pa tudi zunaj naše zavesti. Z mnogimi od njih sem se srečal doma – celo raznašal sem jih po vasi –, v šoli, in pozneje z njimi sodeloval in jih kot urednik sooblikoval tudi vsebinsko. Kdo pa ve za imena urednic in urednikov, ki so te tis kovine pripravljali, urejevali? Naj omenim le Andreja Einspielerja, Rada Wutteja, Rada Janežiča, Borisa Lumbarja, Francija Zwittra, Frana Ogrisa, Luba Urbajsa, Ivana Lučovnika in druge? Tudi ta seznam je nepopoln.

ri tem naštevanju, katerega namen je odstiranje pogleda na izredno bogato in idejnopolitično pestro medijsko in novinarsko-informativno dejavnost koroških Slovencev, sem se omejil zgolj na tako imenovane print-medije, tiskane medije. To je zares bogata bera medijske in novinarske dejavnosti med koroškimi Slovenci, potrdilo in dokaz zavzetosti in skrbi za jezik in za osveščanje slovenskega prebivalstva na Koroškem vse od monarhije prek prve avstrijske republike do danes. Za časa hitlerije, nacizma, je bila slovenska beseda v vseh pojavnih oblikah prepovedana, a tudi takrat je slovenska beseda v tiskani besedi prišla med ljudi. Sad te uporniške, partizanske novinarske dejavnosti je bil Slovenski vestnik. Ta glasila so bila neustrašen branik pravic in zahtev koroških Slovencev in krepijo njihovo identiteto, zavest,

KULTURNA PRILOGA

uporništvo in ponos ter širijo razgledanost, so bila in so prostor razprav, tudi žolčnih in včasih obračunavajočih, a bila so in so obširen vir informacij in jezikovna šola, pa seveda tarča neštetih napadov nemškonacionalnih in domovinarskih krogov. In prej ko slej velja pravilo, da kar »ni bilo v cajtngah, se ni zgodilo«, je šlo v pozabo. Torej so vsi ti mediji tudi spomin naroda, dragocen arhiv o pomembnih in uspešnih, pa tudi poraznih političnih razpletih, o veselih in žalostnih dogodkih, igrah, koncertih, vaškem življenju, skratka o ljudeh in krajih od Brda na Zilji do Potoka pod Peco, od Kostanj in Djekš do obronkov Karavank. Pa vendar ne pridemo mimo vprašanja, kako naprej z mediji koroških Slovencev? Ne morem se otresti občutka, da se pristojni in odgovorni tako na Koroškem kot tudi v Sloveniji temu vprašanju izogibajo kot vrag križu. Odgovor je po mojem čisto jasen: Samoumevno je, da moramo koroški Slovenci imeti svoja glasila, čim več, tem bolje. Bila bi kulturna in nacionalna sramota prve klase, če bi se narodna skupnost, ki je v neprimerno težavnejših okoliščinah ustanovila prvo slovensko in drugo najstarejšo avstrijsko založbo in ki ima toliko jezikovno in strokovno kvalificiranih, akademsko usposobljenih članic in članov, medijsko sama kastrirala, se odpovedala svojim glasilom.

o je tako, kot če bi si kdo sam odrezal jezik ali si zamašil usta. S tem bi sami izrinili slovenščino iz javnosti, odvzeli bi ji funkcijo in sposobnost javnega občila, dokončno bi jo utišali. Narod bi odrezali od pisanega jezikovnega vira in ga dokončno pahnili v asimilacijo, potujčenje! Kar ni uspelo nacistom, bi zdaj počeli sami! Povrhu pa bi sami izvršili sto let stari poplebiscitni ukaz Arthurja Lemischa, da je Slovence in s tem deželo treba ponemčiti! Grozno! Posledice bi bile porazne, tako navznoter kot navzven. Nočem govoriti o etničnem samomoru koroških Slovencev, bi pa to bil smrtno nevaren signal za naše preživet je. Kdor pričakuje, da bodo neslovenski mediji obširno in zavzeto poročali o nas, o naših zahtevah, težnjah, našem kulturnem, političnem, športnem, gospodarskem in siceršnjem delu in ustvarjanju, se krepko moti. Naj zaključim z ugotovitvijo in zahtevo, da se koroški Slovenci ne smemo odreči lastnim medijem. Nasprotno. Medijsko ponudbo moramo celo izboljšati, tudi pri elek tronskih in družbenih medijih! Zato je treba poskrbeti za ustrezno izobrazbo novinarskega kadra in seveda za potrebno finančno-gospodarsko osnovo glasil. Živa beseda je alfa in omega naše bitnosti.

gregejevi piše

citati

GREGEJ KRIŠTOF

Slovenski mediji – naš besedni zaklad

P REPORTER FRANC WAKOUNIG Franc Wakounig, dolgoletni urednik Našega tednika, nato Slovenskega vestnika in KTZ (Kärntner Ta geszeitung) je bil eden redkih reporterjev iz vrst slovenske narodne skupnosti. Ni sedel pred faksi v strogo zastraženih balkanskih hotelih, bil je eden redkih, ki je bil »na terenu«, tam, kjer so se dogajale stvari. Tako je lahko doma pripovedoval izvirne zgodbe. In pripovedoval jih je v svoji materinščini za ljudi svoje narodne skupnosti. In to je storil s prav tako zavzetostjo, kot če bi to delal za svetovno znane medije. Zanj je bilo vedno zelo jasno: tudi člani narodne skupnosti imajo pravico do vrhunskih reportaž, pri katerih je bil novinar, ki je hkrati tudi fotograf, na kraju samem. To mu je bila vedno njegova srčna zadeva.

oskusimo medije, umetnost in duševnost človeka pogledati z vidika znanosti. Kaj je človek za znanost? Mogoč odgovor je, da natančnega opisa pojma nimamo. Opisati človeka, je neskončna naloga. Poskusi nalogo rešiti, so mnogovrstni. Morda so ljudje zaradi te sile, zaradi te zagate iz radovednosti iznašli in razvili raznolike medije. Ker radovednosti ljudi ni mogoče urediti in ne usmeriti na en medij, bo tiskan časopis ostal. Od leta 1605 izhajajo časopisi v rednih časovnih presledkih. Že na začetku 19. stoletja so majhni in večji »pregledovalci-Metternichi« poostrili nadzor, si izmišljevali stroge zakone in uradno pregledovali članke. Uvedli so cenzuro. Toda časopisi izhajajo in bodo izhajali. Zmeraj pogosteje zasledujem vešč pisane članke. Novinarke in novinarji opravljajo nalogo poročanja v slovensko in nemško govorečem prostoru dobro kot še nikoli. Če bo kakovost v precejšnji meri dobra, nam bo tako rekoč »teknila«, bomo radi plačali za tiskovino tudi višjo ceno. Serioznim časopisom izražajo bralke in bralci spet zaupanje. Razveseljivo je tudi, da časopisom z resnimi in temeljitimi raziskavami raste naklada. Ti pojavi so pomembni in razveseljivi za trdno in zanesljivo demokracijo, ki je namreč tudi hudo ranljiva. Nemci so bili v tridesetih letih prejšnjega stoletja pri odpravi demokracije grozljivo uspešni. Novi mediji, cyberspace, facebook, internet, twitter, tiskovine oplajajo. Časopisom ni škodovala ne iznajdba radia, ne televizije z na stotine oddajnikov. V obljubljenem »elektronskem megalopolisu« je ostal človek še vedno povezan in navezan na regionalnost, ali pa celo »vaščan«. Miselnost se ne razvija na sličen način, kakor se razvija tehnologija. Človek ostaja v tem svetu »moteč faktor, moteč dejavnik«. Seveda mladi bralci s pametnimi telefoni v roki iščejo informacije po spletu. Zapeljivost, da iščejo in najdejo le tisto, česar se spomnijo in kar morda že poznajo, je velika. Osebno se raje pustim presenetiti z dopisi in dobro opisanimi dogodki sodelavcev pri

časopisih. Zato rad plačam naročnino za časopise. Slovencem in Slovenkam v Italiji, živečim v Tržaškem zalivu, na Primorskem, v Benečiji in v Furlaniji zavidam vsakdanjo jutranjo srečo. Zjutraj leži na mizi namreč časopis »Primorski dnevnik«. Sreča, kot vemo, pa povzroča veliko duševno ugodje. Z branjem pa bralke in bralci domači jezik vedno bolje obvladajo in ga bogatijo. Tovrstno srečo doživljamo na Koroškem le dvakrat tedensko – ob četrtkih in petkih. Kajti branje časopisov – tudi z leposlovno, zanimivo vsebino – sodi med osnovne vrline vsakega jezika. Zgoraj zapisano velja seveda tudi za še zmeraj najhitrejši medij – za radio. Opoldanske informacije Slovenskega sporeda ORF so izčrpne in resne. »Obzorja« in popoldanski »Divan« radia Agora nudijo mož nost skupinam, ki jih drugi oddajniki ne iščejo ali omalovažujejo, da se predstavijo. Prispevki so večinoma pestri in zanimivi. Zame je radio posebno pomemben. Pred triintridesetimi leti sem začel snemati oddaje Ö1 na kasete. Poslušal sem jih med vož njami po Koroškem. Shranjevanju oddaj sem doma posvetil vsak dan okoli 90 minut časa. Z velikim veseljem sem užival »kairos«. To so tisti ugodni trenutki, ki lahko trajajo tudi dlje časa, ko se človek počuti zelo dobro in izgubi čut za trajanje. Neki pametni Slovenec je čas po takem delu imenoval nebesa. Še vedno snemam oddaje. Vsak dan. Seveda prek satelita v računalnik. S pametnim telefonom jih potem poslušam. Televizijski sprejemnik vključim bolj redko. Letos sem gledal dve oddaji: portret arhitekta Borisa Podrecca (Podrekarja) ob njegovem 80. rojstnem dnevu, in na svečnico 210 minut dolgo oddajo ORF, škofovsko posvečenje Jožeta Marketza. Prenos se je začel z oddajo, na katero čaka in se veseli mnogo ljudi – z oddajo »Dober dan, Koroška«. 2. svečana 2020 je izpraznila vse ulice, uspel ji je pravi »Straßenfeger«. In priznam, kar nekajkrat sem med gledanjem škofovskega posvečenja stisnil nekaj »solz veselja«. In prosim, ostanite radovedni!

KULTURNA PRILOGA

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Pogovor

F r a n c e m K a t t n i g o m , dolgoletnim vodjem Mohorjeve za

Namesto da bi jamrali, Franc Kattnig (75) je bil do svoje upokojitve dol goletni vodja Mohorje ve založbe. Najstarej šo slovensko založbo je prevetril, razširil njen program in pridobil šte vilne nove avtorje in av torice. Uveljavljene in mlade – Desa Muck je uspešno kariero mla dinske pisateljice začela prav pri Mohorjevi. Franc Kattnig pa ni bil samo založnik. Že v štu dentskih letih je dejav no sooblikoval sloven sko medijsko krajino v Avstriji in bil med gonil nimi silami obveščanja domače in mednarodne javnosti o položaju ko roških Slovencev, s šir jenjem informacij v slo venski pisani (pa tudi na radiu izgovorjeni) bese di je nadaljeval tudi po vrnitvi na Koroško. Ne nazadnje je Franc Katt nigdesetletja vsebinsko oblikoval Mohorjevo re vijo Družina in dom. Pog ova r j a l se j e BOJA N WA KO U N IG

KULTURNA PRILOGA

Medijska krajina pri koroških Slovencih se je precej skrčila. Včasih sta bila Naš tednik in Slovenski vestnik, poleg njiju še Otrok božji, Kladivo ali pa Družina in dom (DiD). Dolga leta ste urejali revijo DiD. Žalujete za njo? Franc Kattnig: Da je Mohorjeva nehala izdajati DiD, je v mojih spominih res težka rana. Z njo smo imeli praktično vse naslove koroških slovenskih družin, v njej smo predstavljali pisatelje in knjige Mohorjeve pa tudi marsikaterega umetnika. Werner Berg je imel prvo večje besedilo v slovenskem jeziku o svojem delu pri nas, Fabjan Hafner je na primer začel svoje pesmi objavljati v DiD, kjer smo imeli rubriko Literatura ob robu. Pri Kladivu sem na Dunaju sodeloval, preden ga je prevzela Komunistična partija Avstrije. DiD je dolga desetletja izhajala desetkrat letno, tematsko pa je bila kar široko zasnovana. Franc Kattnig: Marsikaj smo »zvohali« pri drugih institucijah in založbah in napovedali v DiD, tudi npr. priredit ve na dvorišču Mohorjeve, ki so bile potem silno dobro obiskane. Povezani smo bili tudi čezoceansko in tako obveščali o novostih iz Avstrije. Ko sem bil v Ameriki in Kanadi na obisku, sem imel vtis, da jim je to zelo pomembno, saj tedaj iz Jugoslavije niso imeli informacij. DiD je bila torej tudi informacijsko glasilo Mohorjeve družbe in založbe? Franc Kattnig: Pravzaprav edino. S tem nismo bili odvisni, ali bodo Naš tednik, Slovenski vestnik ali Nedelja objavili naše vsebine. DiD je imela tudi svoj humoristični del, imenovan Kibic, za katerega ste bili odgovorni vi. Franc Kattnig: Da je bil Kibic res moja stvar, tega sedaj ne morem skrivati. S tem smo se malo zabavali. To so naročniki še najraje brali, kakor danes najprej berejo zadnjo stran Kleine Zei

tung z Amando Klachl na čelu. Povezani ste bili s številnimi publikacijami, ki so od 60-ih let naprej informirale slovensko in avstrijsko javnost o koroških Slovencih. Nekoč ste rekli, da ste raje informirali o našem vsakdanu na Koroškem, namesto da bi stalno le jamrali, kako smo diskriminirani. Franc Kattnig: Ko smo prišli v slovenski študentski klub na Dunaju, smo našli lepo knjižnico. Bila pa je v škatlah in lepo zaprašena. Spominjam se tudi mape, polne računov za zaboje piva. Očitno je to bila glavna zaposlitev tedanjega odbora in njihovih kolegov. V novi skupini, vodilni so bili Pavel Zdovc, Miha Kulnik, Jože Wakounig in še kdo, pa se je razvila volja, da pripravljamo redne aktualne informacijske zvezke o koroških Slovencih. Karel Smolle je bil zelo aktiven pri navezovanju stikov z avstrijskimi novinarji in mladimi politiki, ki so potem dobivali naše informacije. Pripravljali smo nekaj časa tudi radijske oddaje, prepoznavno melodijo »Dro bratje skupaj vsi stopimo, Podjuna, Zilja, Zgornji Rož ...,« sem zaigral vedno na svoji harmoniki (smeh). Na trakovih smo jih pošiljali na Koroško in tam so jih piratsko oddajali z mobilnim oddajnikom (za mlajše bralce: do leta 1993 je v Avstriji imel ORF monopol na radijsko oddajanje, zasebnih radijskih postaj ni smelo biti; op.p.). So vas koroške slovenske organizacije, politične ali kulturne, kaj podpirale? Franc Kattnig: Niso. Zdi se mi, da za denar niti zaprosili nismo. Najbrž bi hoteli potem sodelovati pri vsebini delovanja, česar pa gotovo nismo hoteli. Ste se študenti, ki ste sodelovali pri tem, sami videli bliže kakšni organizaciji? Franc Kattnig: Bili smo zelo neodvis ni, kar ni bilo vsem osrednjim v Celovcu prav. Raje bi imeli, da bi bil kdo

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

aložbe v Celovcu

smo raje informirali ka, Antona Korena, mojega gimnazijskega razrednika Pavleta Zablatnika in morda še koga. Na začetku seje so malo zadremali in ko je ravnatelj na njenem koncu pozval k molitvi, so se pa spet zbudili. Predsednik je bil tedaj prošt Franc Brumnik, ravnatelj pa prelat Janko Hornböck, ki sem mu predlagal, da bi začeli izdajati tudi otroške slikanice. In mi je prestrašeno odgovoril, da Mohorjevo berejo samo stari ljudje, kdo pa bo to kupil? Dejal sem, da je treba poskusiti in naj gremo med ljudi. Če ne, pa raje nehajmo, saj nas čez dvajset let ne bo več, in da je zato škoda, da se sploh trudimo. Na koncu posebne seje je znatna večina odbora glasovala za mojo željo. Prve knjige so potem silno dobro »šle med ljudi« in nato so bili vsi za to.

Franc Kattnig: »Prve knjige so potem silno dobro »šle med ljudi« in nato so bili vsi za to.« gotthardt

na tej, drugi na oni strani, kakor je tedaj rekel eden vodilnih na sestanku na Dunaju, kamor smo jih redno vabili. Ko smo kasneje na Dunaju imeli veliko kulturno-politično gibanje okoli Arene, te ni nihče vprašal, na kateri ideološki strani si. Rad se spominjam velike demonstracije na dunajski Mariahilferci. Imeli smo precej sestankov pri evangeličanih. KPÖ je imela tedaj organiziranih mnogo združenj, za mladino, za učitelje, za delavce, upokojence itd., in vsako skupino je na teh sestankih nekdo zastopal. Pri glasovanjih so imeli vedno večino. Jaz sem bil tedaj že zaposlen na univerzi in sem rekel, da bi rad delal, ne pa fantaziral. Rečeno

je bilo, da na demonstraciji ne bo nič strankarskega, ker da gre za pravice manjšin. Komunisti pa so hoteli nositi svoj največji veliki rdeči transparent. Pa je ta glavnemu od njih tedaj zagrozil Harald Irnberger (novinar Kurierja in ustanovitelj politične revije Extrablatt; op.p.), ki je bil pravi silak, da ga bo ubil, če ne bo tega transparenta takoj umaknil. Sploh ni bilo govora, da bi pri tem delali strankarsko reklamo.

Tudi na Koroškem ste nadaljevali z »obveščevalno dejavnostjo,« ustanovili ste Slovenski informacijski center – SIC, in to ravno v 70-ih letih minulega stoletja, ko je bilo ozračje na Koroškem še posebej razgreto. Franc Kattnig: SIC naj bi bil skupna zadeva Zveze slovenskih organizacij in Narodnega sveta koroških Slovencev. Filip Warasch se je o tem intenzivno pogajal s tedanjim predsednikom ZSO. Ko smo se ravno pogajali o vsebini, pa smo dobili vabilo na tiskovno konferenco ob odprtju SINDOC – Slovenskega informacijskega in dokumentacijskega centra v neverjetno lepi pisarni blizu ORF v Celovcu, kjer smo pili in jedli ter odpirali SINDOC. Ta je v najkrajšem času nehal, mi smo pa še naprej izdajali publikacije.

Po vrnitvi na Koroško ste kljub drugačni izobrazbi, ste inženir strojništva, in zaposlitvi na dunajski univerzi, šli v založništvo. Mohorjevo založbo ste, milo rečeno, posodobili. Franc Kattnig: Bolj po naključju sem postal vodja Mohorjeve založbe. Bil sem mlad, odbor Mohorjeve pa silno star, razen Reginalda Vosperni-

Kako ocenjujete današnjo medijsko podobo med koroškimi Slovenci? Franc Kattnig: Škoda se mi zdi, da slovenski radio in »Dober dan, Koroška« delata premalo reklame zase, da ne grejo med ljudi, kar dela nemški radio. Saj so vse sodelavke in vsi sodelavci zelo marljivi in pripravljajo z veliko vnemo zanimive prispevke ...

KULTURNA PRILOGA

Moderatorji

Dober dan, Koroška Dober dan, Štajerska

ALEKSANDER TOLMAIER ORF

foto: orf

mediji sem prvič prišel v stik kot gimnazijec, ko sem v poletnih mesecih lahko delal pri Slovenskem vest niku. Leta 1998 sem začel sodelovati pri Radiu Korotan, od leta 2006 pa sem prosti sodelavec Slovenskega sporeda ORF, kjer sem moderator radijskih in televizijskih oddaj. Zelo sem vesel, da gledalce lahko vodim skozi priljubljeno televizijsko oddajo. Vsi skupaj, mi, ki oddajo oblikujemo in gledalci, bi si večkrat morali bolj zavestno priklicati v spomin, kako izredno pomembna je oddaja »Dober dan, Koroška / Dober dan, Štajerska«. To je edinih 30 minut slovenščine na avs trijski televiziji, tega ne smemo pozabiti.

ri Slovenskem sporedu ORF sem začela sodelovati, ko sem končala gledališki študij v Ljubljani. To je bilo okrog leta 2000. Moderiram televizijske oddaje »Dober dan, Koroška / Dober dan, Štajerska« in radijske jutranje oddaje. Zame osebno pomeni delo za slovenski medij poseben privilegij, saj so v moji družini pred dvema generacijama prenehali govoriti slovensko. Slovensko moderiranje je zame že nekaj posebnega, ker sem ta jezik in to svojo identiteto spet odkrila in želim tudi druge navdušiti za to odkrivanje. To moje življenje v slovenskem jeziku me zelo, zelo veseli. Da, moram priznati, delo pri Slovenskem sporedu ORF je pri vsem mojem delu na prvem mestu.

MAGDALENA KROPIUNIG ORF

ačela sem leta 1987 kot prosta sodelavka, kar sem ob svojem učiteljskem poklicu do danes. Pripravljam in oblikujem radijske prispevke, od leta 1989 naprej (kdaj pa kdaj) tudi televizijske prispevke in moderacije. Odkar imamo celodnevni radijski spored, pa ob televizijski moderaciji oblikujem in moderiram tudi jutranje radijske oddaje. Zelo sem srečna, da že toliko let lahko delam v krogu zavzetih kolegov in kolegic – in – da sem lahko ena izmed oseb, ki – dolgo zelo zapostavljeno slovensko besedo in kulturo na Koroškem in na Štajerskem – slišno in vidno posreduje širši avstrijski in slovenski javnosti. Predvsem s televizijsko oddajo smo prezentni po vsej Avstriji in Sloveniji in po spletu – tudi z radiem – po svetu. Tu imamo veliko možnosti. Vemo, da tudi zelo veliko nemško govorečih spremlja naš spored. Tako vedno znova slišim tudi željo po nemških podnapisih. O tem pa se krešejo mnenja.

Vse,

facebook.com/mojanedelja redakcija@nedelja.at

kar je treba vedeti!

www.nedelja.at

Letna naročnina 46 evrov za študente 23 evrov

MIRA GRÖTSCHNIG-EINSPIELER ORF

Prosim, pošiljajte Nedeljo naslednje

tri mesece brezplačno

na spodaj navedeni naslov.

Naročam Nedeljo in PRILOGE Ime in priimek

N A R O Č I L N I C A

Ulica/kraj

Hišna številka Pošta E-mail

Nedelja, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: 0463/54587-3510

Podpis

IMPRESUM: N je priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Glavna urednica: Mateja Rihter. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredil: Vincenc Gotthardt. Lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 10, gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec