Na obisku

oktober

2019

PRILOGA

Dijakinje in dijaki Slovenske gimnazije so bili na obisku pri slovenskih ustanovah koroĹĄkih Slovenk in Slovencev.

Na obisku

uvodnik

Mateja RIHTER glavna urednica Nedelje

Nekaj novega N

a začetku uspešnih projektov je potrebna dobra ideja. Ko se ji doda navdušenje, da s tem pritegne tudi druge, se delo šele dobro začne. Jasna vizija, načrtovanje, osnutki, ki se spre­ minjajo iz dneva v dan, mreženje, stiki po telefonu in osebno ... Koliko dela je še pred samo izvedbo.

K

o je Monika Novak-Sa­ botnik že pred počitnicami navdušeno razlagala o razširitvi nadvse uspešnega »Gimnazij­ skega dne« na »Teden koroških Slovenk in Slovencev«, ki ga za dijakinje in dijake Slovenske gimnazije pripravlja od 23. do 27. septembra, je z žarom v očeh raz­ lagala svoje načrte, namene in cilje projekta ter naštevala, koga vse bodo srečali, kdo bo obiskal gimnazijo in katere ustanove bodo vključene.

V

prvi vrsti je priloga, ki jo, drage bralke in dragi bralci, držite v rokah, lep prikaz tedna. A ni samo to, ta priloga je tudi dokaz živosti slovenske narodne skupnosti na Koroškem in izraz kreativnosti dijakinj in dijakov ter angažiranosti profesoric in profesorjev, ki so sodelovali. Hvaležna sem, da je smela tudi Nede­lja sodelovati pri široko zastavlje­ nem projektu, v središču katerega je slovenščina. Neposredni stik z mladimi odpira duha in ta odprti duh lahko naredi Koroško spet atraktivno – za vse generacije.

T

eden je na zadovoljstvo akterjev zelo lepo potekal, a s tem še ni končan, saj sta tudi refleksija in kritičen pogled pomemben del sveže in simpatične novosti Slo­ venske gimnazije. Na začetku pa je bila potrebna ideja. To je imela Monika Novak-Sabotnik.

2

NEDELJA.PRILOGA

D raga d i j aki nj a, dragi d i j ak S love nske g i mnazi j e!

K

o sem v poletnih počitnicah pripravljala zate in tvoje sošolke ter sošolce spored za naš »Teden koroških Slovenk in Slovencev«, sem te imela pred očmi in se spraševala, kaj bi te lahko zanimalo glede na našo slovensko narodno skupnost tukaj na Koroškem. Zamis­ lila sem se nazaj v svoj šolski čas, ko smo imeli veliko stikov s kulturnimi in cerkvenimi ter političnimi organizacijami in bili tesno povezani z življenjem narodne skupnosti. Pa boš lahko rekla ali rekel, da je bilo pač tako in danes je svet odprt, smo kozmopolitski, v socialnih omrežjih povezani z vsem svetom, … ja, zame je bilo tako … za moje starše in stare starše je bilo pa spet drugače, saj so odraščali v vojnem ali povojnem času … Torej že v tvoji in moji družinski zgodovini najdeva toliko različnih časov in pogojev in okoliščin. Morda si tudi že slišala ali slišal očitek, češ da se sploh ne zavedaš, kako lepo in prijetno se imaš in kako »kamot« je sedaj zate in naj si hvalež­ na/hvaležen! Dejansko živimo sedaj tu na Koroškem, v Avstriji že skoraj 75 let v miru in dejansko smo obdani s čudovito naravo in čistim okoljem ter neverjetno razkošnim standardom.

Dejansko lahko ti in jaz in mi vsi uživamo polnost življenja. Lahko bi rekla, da je vse »easy«! Pa vendar vem, da se nam vsem – tebi in meni, vsem tvojim sošolkam in sošolcem, tvoji mamici in atiju, tvoji babici in dediju, vsaki profesorici in profesorju – stavi prej

Na obisku pri ustanovah koroških Slovencev ali slej oziroma vedno znova eno in za živ­ljenje bistveno vprašanje, ki ni vedno »easy«: »Kdo sem in kje so moje korenine? Kaj me nosi in drži?« Vedno znova in vedno znova boš morala in boš moral odgovoriti na to vprašanje v raz­nih situacijah in življenjskih obdob­jih. S pesnico Cvetko Lipuš bi lahko vprašali: »Kdo smo, ko smo«. Ne prideš mimo tega, če hočeš biti srečna in če hočeš biti srečen. Moraš odgovoriti, kaj je to ali ono doživetje sprožilo v tebi, kaj je to ali ono srečanje vzbudilo v tebi in kako te je ta ali ona družinska zgodba izoblikovala, vznemirila, dvigala ali tudi potisnila v temno brez­ no … Ne prideš mimo pogleda v ogledalo tvojega življenja, če hočeš pogledati sočloveku iskreno v oči in biti to, kar si, ter deliti in živeti iz dna srca to, kar je v tebi in to, kar raste iz tebe in se razteza v nebo.

Prav vsi, brez izjeme, vsaka in vsak, ki sem ga klicala in nagovorila in prosila za sodelovanje, je z veseljem pri-

esej

odmevi Ne samo ena izmed avstrijskih šol

Novi pogledi na narodno skupnost

Hanzi Tomažič

Karl Hren

K Prof. Janežič Platz 1 v Celovcu: Slovenska gimnazija in Dvojezična trgovska akademija

volila in privolil ter mi povedala ali povedal, da se izredno veseli, da te sme srečati in stopiti s teboj v kontakt ter ti pokazati, kdo je in kaj poklicno dela ali kje živi in ustvarja, kaj jo ali ga zaposluje, kako je del slovenske narod­ ne skupnos­ti, v kateri ustanovi dela in sooblikuje življenje naše skupnosti, ... Teden, ki smo ga zate in za vas vse pripravili in so ga mnoge koroške Slovenke in Slovenci sooblikovali in ti podarili košček časa ter sebe, naj ti bo v pomoč, da vse bolj prodiraš k svojemu jedru in da rasteš v močno, zakoreninjeno drevo!

Lojze Wieser te vabi: »Bodite radovedni in ­pokušajte pisane okuse!« Hanzi Mlečnik te bodri: »Upaj si!« Rezi Kolter sprašuje: »Kje so moje meje? Kdo jih prekorači? Kje in kdaj jaz prekoračim meje?« Tanja Prušnik izziva: »Dajte se vživeti v zgodovino svojih prednikov in poglejte, kaj to dela z vami!« Vse dobro ti želim pri iskanju svoje edinstvene identitete.

Lepo te pozdravlja

M o n i k a N o va k -S a b o t n i k

o je Slovenska gimnazija praznovala svojo 60-letnico, sem videl, kako se večina koroških Slovencev čuti povezana s to našo osrednjo izobraževalno ustanovo. Na tihem sem se pa spraševal, kako bo to kaj v prihodnos­ ti. Kako bodo spremenjene družbene okoliščine z večjo mobilnostjo in razdrobljenostjo življenjskih modelov vplivale na podobo Slovenske gimnazije?

Medtem ko je bila v mojih gimnazijskih časih ta ustanova pravzaprav edina realna šolska ponudba za mlade iz slovenske narodne skupnosti, je to danes ena izmed številnih možnosti šolanja v Alpsko-jadranskem prostoru. To pomeni bistveno drugačno socialno in geografsko mešanico, kar je predvsem za profesorje in vodstvo gotovo poseben izziv in ohranjevanje žive vezi med šolo in jedrom slovenske narodne skupnosti, zato ni stranskega pomena. Partnerstva s slovenskimi kulturnimi društvi so ena možnost, novo iniciativo posebnega projektnega tedna posvečenega koroškim Slovencem lahko vidimo tudi v tej luči.

Slovenska gimnazija pač ni kakršnakoli poljubna avstrijska šola, temveč živa ustanova sredi narodne skupnosti. Za to enkratnost in posebnost se morata obe strani vedno na novo truditi in biti tudi pripravljeni, to aktivno posredovati dijakom te ustanove.

Projektni teden je s svojo raznoliko ponudbo prav gotovo pravi korak v to smer. Da je bil poleg klasičnih tem na sporedu tudi obisk pri zasebnih podjet­ jih, kot je naša agencija ilab crossmedia, je v obojestransko korist. Videti, kako mladi z veliko vnemo in zanimanjem dojamejo današnji pomen takih zadev, kot so zunanja podoba, sodoben dizajn, multimedijska komunikacija, je pravo veselje. Kot samo po sebi umevno so v enem dopoldnevu ustvarili prispevek za spletno stran gimnazije, pri čemer se je videlo: intuitivno razumejo pravila zanimivega video prispevka, fotografij s posebnim obzorjem, pravilno postavljenih naslovov in dobro zgrajenih prispevkov. Pa še luštno je bilo vseskozi. Ob koncu pa so samozavestno poklicali razrednika: Prosim, delite in všečkajte naš youtube video!

P

red medtem kar že mnogimi leti sem kot dijak hodil na Slovensko gimnazijo. Šola je ponujala tedaj tudi prosti predmet »politično izobraževanje«, ki ga je vodil prof. Štefan Pinter. Zelo rad se spominjam teh popoldanskih ur političnega izobraževanja in med drugim smo obiskali tudi številne strukture koroških Slovencev, ki jih prej večinoma sploh nisem poznal …

Kasneje gimnazija političnega izobraževanja ni več ponujala in zdelo se mi je – tudi potem ko sem se po študiju vrnil z Dunaja na Koroško in bil vključen v delovanje raznih struktur koroških Slovencev – da ni oziroma je premalo sodelovanja med gimnazijo in raznimi manjšinskimi strukturami. Zelo sem se zato razveselil letošnje pobude gimnazije po medsebojnem spoznavanju oziroma želji šoli, da bi dijaki obiskali razne strukture manjšine – med njimi tudi Mohorjevo hišo. Mislim, da bi moral imeti vsak absolvent naših manjšinskih srednjih šol osnovno poznavanje ključnih manjšinskih struktur. To obogati mladega človeka in je tudi osnova za vključevanje posameznika v delovanje manjšine, kar je seveda za prihodnji razvoj manjšine zelo pomembno.

Sicer pa sta praksa in praktično doživljanje za izobraževanje vsakega človeka zelo pomembna. Teorija je pomembna, a osebno doživetje nadgradi teoretično znanje in osebna praktična izkušnja odpira nove poglede na svet. To še posebej velja v današnjem digitalnem svetu, v katerem prevladuje abstraktno in teoretično doživljanje sveta. Premalo pa je medčloveških stikov, osebnih doživetij in realnih izkušenj. Zato čestitam gimnaziji za to pobudo.

NEDELJA. PRILOGA

3

ilab | major tom

Pri podjetju »major tom«

– vo d i g a To m O g r i s – s o s e u če n ke i n u če n c i 6. B razreda preizkusili kot grafiki. Oblikovali so tri zgornje lepake.

I ska nje o dgovo rov

Koroški Slovenci in identiteta Med 23. in 27. 9. 2019 je na Slovenski gim­ naziji v Celovcu potekal projektni teden z geslom koroški Slovenci. Pri pouku slovenščine v 3. B, 4. D, 5. A in 7. A razredu so dobili učenke in učenci posebno nalogo. V majhnih skupinah so se morali ukvarjati s pojmoma koroški Slovenci in identiteta in odgovoriti na naslednja vprašanja: Kaj mi pomeni slovenščina?

Ali sem pripadnik/pripadnica manjšine?

Kaj povezujem z besedo domovina?

Zakaj sem se odločil/a za šolanje na Slovenski gimnaziji?

Katere znane koroške Slovenke/Slovence poznam?

Katere prednosti in slabosti ima Koroška?

Kako bi jo opisal tujcu?

Obisk pri agenciji «ilab crossmedia«.

Sp oz n a l i s m o Fra n z a i n H a n z i j a To m a ž i č a , G e r h a rd a M i s c h i t z a i n N a d j o B a u m ­ gartner, ki so odgovorni za našo šolsko spletno stran in naš šolski logotip, ki ga zagotovo vidite v vsakdanjem življenju. Agencija ilab crossmedia se na­ haja na Benediktinskem trgu v Celovcu. Ukvarjajo se z grafiko in oblikova­ njem spletnih strani. Povzpeli smo se po stopnicah v 3. nadstropje, kjer so nas prisrčno pozdravili in nam razložili svoje podjetje. S pomočjo kviza smo ugotovili, kako pomembne so oblike in barve pri logotipih. Za šolsko spletno stran smo pripravili prispevek.Poglejte na stran: www.slog.at

4

NEDELJA.PRILOGA

Ob začetku projektnega tedna so v skupinah odgovarjali na vprašanja, nato pa so oblikovali plakate. Ob koncu tedna so pri pouku slovenščine predstavili rezultate skupinskega dela. Ker prihajajo učenke in učenci iz različnih krajev in družinskih okolij, so se njihovi odgovori razlikovali med seboj.

Lepo je bilo videti, da se mladina zaveda svojih korenin.

Julia-Schuster-Smrečnik

ustanove V Mohorjevi hiši v Celovcu

N e ka j o dgovo rov

Kaj mi pomeni slovenščina?

Karolin a L avrič,

2. D r a z r e d Mami pravi, da smo kot Slovenci v manjšini in da se moramo zaradi tega učiti več jezikov. Odločila sem se za šolanje na Slovenski gimnaziji, ker sta mama in oče Slovenca in ker doma go­ vorimo slovensko. Ko se sprehajam po Želučah in po­ zdravljam mimoidoče s pozdravom »Grüß Gott«, me kar kmalu popravijo z »Dober dan«. Ponosna sem na koroške Slovence v Avstriji.

Kreativna Kakovostna Zanimiva

S amu el Oraže,

3. B r a z r e d Zame je slovenščina zelo pomembna. Že od malih nog so me starši učili ta izredno lep jezik. Najprej sta me naučila selsko narečje, v katerem se pogovarjamo doma. Zelo ponosen sem, da obvladam slovenščino. Hvala mama in ati!

Mnogofunkcijska Obetavna Humana Odlična Radodarna Javno koristna Energična Velikodušna Aktualna

Kath arin a Kres its ch n ig,

3. B r a z r e d Odraščam v dvojezični družini. Za mojo družino in zame je bilo vedno pomembno, da napredujem v obeh jezikih in da se družim s slovensko govorečimi vrstniki. Slovenščina mi je zelo pri srcu, saj je moja materinščina.

An đelko Cvijetić,

3. B r a z r e d Odločil sem se za Slovensko gimnazijo v Celovcu. Slovenščina je moj materni jezik in na to sem zelo ponosen.

S h ayan Wein ,

7. A r a z r e d Slovenščina v moji družini ni prisotna. Razlog, da govorim slovensko, je, da sem začel obiskovati slovenski vrtec. S slovenščino povezujem spomine, trenutke in osebe, ki sem jih spoznal zaradi Slovenske gimnazije in slovenskega jezika.

Kvalitetna Ambiciozna Trdna Odprta Ljubezniva Iniciativna Širokosrčna Krasna Angažirana Aktivna Komunikativna Cerkvena Inovativna Junaška Atraktivna Ta k o l e j e napisal 3. A razred, ki je

o b i s­k a l K r š č a n s k o kulturno zvezo (KKZ), Mohorjevo in Katoliško akcijo.

An n a Urbas,

7. A r a z r e d Pred dvema generacijama je bila slovenščina materni jezik mojih prednikov. Tudi moja babica govori slovensko. In jaz? Moj materni jezik je nemščina in ne slovenščina, ki je bila nedolgo nazaj del našega vsakdanjega življenja. Slovenski jezik je v moji krvi in me povezuje na poseben način z mojimi predniki.

Neva S ch ön ,

7. A r a z r e d Moja mama govori že od nekdaj slovensko z mano. Pomembno je bilo zanjo, da se učim slovenščino, ker ima njena družina slovenske korenine. Ko sem bila mlajša, nisem razumela, zakaj se moram učiti dva jezika. Zdaj razumem, zakaj je bilo za mamo tako pomembno, da govorim slovensko. Pomembno je namreč, da slovenska manjšina na Koroškem ohra­ nja svoj jezik.

Srečanje s predstavniki političnih organizacij Prvič v zgodovini Slovenske gimnazije so prišli na diskusijo predstavniki osrednjih političnih organizacij in po pozdravu ravnateljice Zalke Kuchling dve uri diskutirali z učenkami in učenci 7. in 8. razredov.

Za Narodni svet koroških Slovencev je prišel na šolo poslu-

joči tajnik Marko Oraže, od Zveze slovenskih organizacij predsednik Manuel Jug in od Skupnosti koroških Slovenk in Slovencev predsednik Bernard Sadovnik. Pogovor je vodila Veronika Kušej in vabila najprej goste, da sebe in organizacijo predstavijo. Nato pa je mladina postavljala vprašanja.

Pomembne teme so bile med

drugim: vpliv zapiranja šol na narodno skupnost, financiranje Novic, financiranje dejavnosti Slovencev, vprašanje identitete – Kdo so koroški Slovenci? ter možnosti vključevanja mladine v politično delo organizacij. S strani mladine je bilo srečanje dokaj zanimivo, ker so predstavnike večinoma prvič videli in zaznali kot take.

NEDELJA. PRILOGA

5

glina | barve

»En, dva, tri, upaj si!« »En, dva, tri, upaj si!« tako je Hanzi Mlečnik povabil učenke in učence 2. C razreda, da si upajo risati in ustvarjati s tremi barvami … nastala umetnina je vzbudila fantazijo in otroci so napisali zgodbo, razvili misel, razširili pogled in videli toliko zanimivega in enkratnega …

Sara Sienčnik (2. C) je k svoji sliki napisala naslednjo zgodbo: Zdravo, ime mi je Mari. Mislim, da sem najbolj čudna raca na vsem svetu. Jaz nisem cela raca.

Moja mama je raca in moj oče je zmaj.

Dialog z glino za razvoj osebnosti R e z i K o lt e r

M Sara Sienčnik s sliko race

Zato imam krila in sem rumena in zelena. Moji prijatelji me občudujejo in vzamem jih včasih tudi s seboj v zrak.

Pravzaprav je lepo, da sem drugačna. Vsi so drugačni in tako je prav.

Delavnica z glino Delavnica z Rezi Kolter je bila zame nekaj čisto novega. Še nikoli poprej nisem delala z glino in tudi ničesar nisem vedela o glini.

Rezi Kolter nam je razložila tudi pomen oblik – krog, kvader, pravokotnik ali trikotnik – in kaj lahko pove naša najljubša oblika o našem karakterju. Mislim, da je bilo zelo dobro, da smo lahko imeli z vsem razredom takšno izkušnjo, ker smo se zelo zabavali in se tudi zelo poglobili v svoje delo. Predvsem je bilo lepo, da smo to delavnico nadaljevali, ko smo dobili nazaj svoja žgana dela. Video s slikami, kako smo delali in ustvarjali z glino, mi je zelo ugajal in smo vsi postali malo emocionalni. Ko smo se nato ob svojih delih pogovarjali, »kdaj nam pride kdo preblizu,« je bilo zelo zanimivo.

Z rezultati svojih del smo skoraj vsi zadovoljni. Jaz osebno sem zelo vesela in bom z veseljem obesila svoje ogledalo v moji sobi. Bila je zelo lepa izkušnja, zabavali smo se in imeli lep čas z razredom.

Nika Hofer, 6. A razred

6

NEDELJA.PRILOGA

Všeč mi je bilo, ker smo zelo uživali v razredni skupnosti in smo se zabavali. Bilo je tudi zelo kreativno, saj se nisem še nikoli prej tako natančno ukvarjala z glino. Všeč mi je bilo, da smo lahko zbrali svojo osebno obliko – krog, kvader, pravokotnik ali trikotnik – in da nam je nato Rezi Kolter razložila zanimivosti in pomen teh oblik.

Nisem čisto zadovoljna s svojo izdelano zvezdo, a mislim, da je to tako, ker sem prvič delala z glino. Zanimivo je pa bilo, da sem se ukvarjala s temo prekoračenje meje. Pri delu smo si delili glino in si pomagali med seboj.

Nina Fain, 6. A razred

ehka glinasta kaša se je prilagodila mizni gladini in vabila dijakinje in dijake, da se poglobijo v trenutno doživljanje in čutenje same oz. samega sebe.

Nastala je skupinska dinamika, ki je ob dotiku mehke gline vzbudila veselje in smeh ter na zanimiv način razkrila medsebojno ravnanje in spoznavanje v malo drugačni obliki. Želela sem mlade popeljati v dialog z glino in jim ponuditi možnost ustvarjanja in razmiš­ ljanja o svoji osebnosti ter mes­ ta v razredni skupnosti. Šolarji in šolarke so si izbrali najljubšo obliko in jo prenes­ li na glino. Vabljeni so bili, da razmišljajo, kaj nam geomet­ rija pove o naši osebnosti in kakš­ne lastnosti si sami sebi pripisujejo. Nastale so oblike z zanimivimi obrisi, površino in barvo, kot zrcalo svojega jaza.

S koncentracijo pri delu, s kvaliteto njihove delavnosti in s smehom se je v prostoru narisal socialni diagram, iz katerega se je razbralo, da je razredna skupnost zelo močna, ki dovoljuje odkriti pogovor in skupno kritično razmišljanje.

Vidno je to postalo šolarkam in šolarjem, ko smo si skupno ogledali film iz ujetih trenutkov intenzivne delavnice. Nato smo se v krogu zbrali okrog oblikovanih del, v katerih se je zrcalila njihova pripravljenost razkritja same oz. samega sebe pred drugim. Ugotovili smo, da sledi rjave barve delujejo povezovalno in istočasno poudarjajo izpoved vsake posamezne umetnine, ki izpove pomembnost posameznice/posameznika in razredne skupnosti.

Delo z mladino, njihova odkritost, stališča in vidiki, priprav­ ljenost k razmišljanju in zadovoljstva na obrazih mladih, ki so naša prihodnost, mi je bilo v veliko veselje.

hrana alpe jadran Alpsko-jadranski trg

v Celovcu

Hrana ne pozna meje dobrega okusa V petek, 20. septembra 2019, smo skupaj z našo razredničarko Moniko Novak-Sabotnik šli na Stari trg v Celovcu, kjer se je tisti konec tedna odvijala alpsko-jadranska kuhinja in trg.

Lojze Wieser, ki pozna okuse celotne Evrope, z dijaki na trgu v Celovcu.

Ob vodstvu Lojzeta Wieserja smo si ogledali stojnice z delikatesami iz Slovenije, Italije in Koroške, kar je bilo zelo zanimivo. Dobili smo tudi nalogo, da intervjuvamo prodajalce in prodajalke, kmetice in kmete o njihovi ponudbi in produktih. Izvedeli smo veliko novega. Hrana ali sok, ki smo ga smeli pokušati, je bil izredno dober in bi najraje vse pokupili. Obisk trga nam je bil zelo všeč! Spoznali smo pisanost alpsko-jadranske kulinarike.

Hanna Novak, 6. A

Vanja Duli, Koper, Slovenija, oljčno olje Proti koncu sedemdesetih let, ko so razna podjetja začela propadati, je prišel na idejo, kako bo prehranjeval svojo družino. Začel je gojiti olivna drevesa, ki so ena od posebnosti kraja. Delal je 12 let, dokler mu ni uspelo izpopolniti kakovosti svojega olja.

Ustanovil je svojo firmo za oljčno olje. Za tem je še par let delal na okusu. Zato sta posebnost njegovega olja visoka kvaliteta in odličen okus. Zadnja velika nagrada je bila Pain-Schmecker lansko leto v Nemčiji. Vsak oktober dela sveže olje. Zelo je ponosen na to, da lahko vsako leto naredi olje iste ali celo boljše kakovosti, tudi če je slabo leto. Prvo nagrado je dobil leta 2003, od takrat pa skoraj vsako leto še kakšno. Vendar, ker je gospod že v letih, bo moral podjetje prevzeti sin.

Posebnost tamkajšnje zemlje je, da so raz­ni narodi šli prek nje med zgodovino, kar je doprineslo tudi njeni kakovosti. Naučil se je ne razlikovati ljudi po narodnosti, ampak po tem, kdo je dober in kdo slab človek. Govori slovensko, italijansko in malo angleško. Njegova vnukinja hodi na italijansko šolo Dante Alligheri v Izolo, kjer imajo tudi oljke, iz katerih izdeluje olje. To pa

da v posebne steklenice, na vsaki pa je po en stavek iz Božanske komedije, v veselje otrok. V lasti ima 1200 dreves, kar šteje 20 ton plodov. To pomeni 30.000 litrov olja, med njimi pa 20 sort.

Stefan Karelitschnig, Koroška, peciva, torte, razne sladice Posebnost te postojanke je bila, da je vse pecivo, ki sva ga pokusili, imelo odličen okus in pa tudi to, da je bilo vse domače izdelano. Podjetje želi predati svojim otrokom, seveda šele ko bodo to hoteli sami. Kakor že omenjeno, je bilo vse pecivo odlično, predvsem sva uživali, ko sva pokusili pecivo iz bučk in polente z rozinami.

Od tega sprehoda nama je ostalo v srcu: Prijaznost prvega anketiranega iz Kopra, kljub temu da se je videlo, da ni imel veliko, nama je hotel veliko dati in naju veliko naučiti. Ni se bal, da bi mu mogoče ukradli recept (mu ne bi) ali kar koli. Čutili sva tudi njegovo ljubezen do tega dela. Okusi in posebne specialitete, ki jih nisva nikoli pokusili. Veliko izdelkov je ekološko in domače narejeno, kar je pomembno.

Petra Radovanovič in Nina Fain

Cioccolateria Veneziana, San Donà di Piave La cioccolateria veneziana già esiste da 1960.

Fanno molti diversi tipi di cioccolata, per esempio con frutta, noci, draghe … Anche fanno delle golose creme spalmabili. Hanno un laboratorio in Italia, dove fanno la cioccolata. Anche puoi visitare questo laboratorio e fare la cioc­ colata da solo. Offrono visite guidante tutti i giovedì dal 1. giugno dal 30. settembre. Nella Pas­qua gruppi di bambini visitano il laboratorio e fanno delle uova di cioccolata. Čebron, Vipavska dolina Imajo družinsko pro­ izvodnjo v Vipavski dolini. Ukvarjajo se z vinogradništvom, med drugim pa imajo tudi restavracijo s sobami, v katerih lahko prespiš.

Dean Čebron je zelo ponosen, da lahko vodi to proizvodnjo.

Petekhof, Radsberg (Radiše), Ebenthal (Žrelec) Am Petekhof werden ca. 220 Rinder und 35 Schweine gehalten. Die­ se werden alle selbst verarbeitet. Hergestellt werden alle möglichen Sorten Speck, Zupf­ fleischburger, Aufstriche und viele andere Fleischprodukte. Jeden ersten Donnerstag und Freitag im Monat gibt es einen Ab-HofVer­kauf, bei dem auch Frisch­fleisch vom Angusrind vertrieben wird.

Anna Zidej in Lara Čertov

NEDELJA. PRILOGA

7

okrogla miza Okrogla miza

z učenkami in učenci Slovenske gimnazije

Kreativno o zgodovini in o našem času Da so se zelo veselili tega tedna, so povedali učenci in učenke Slovenske gim­nazije na okrogli mizi Nedelje ob koncu Tedna koroških Slovenk in Slovencev. Presenečeni so bili, kako dobro je teden potekal. Mladi so še enkrat dokazali, da znajo tudi kritično razmišljati.

Poovarjala

se je

Mateja Rihter

Teden koroških Slovenk in Slovencev je potekal tako, da je bila to težiščna tema pri pouku. Poleg tega so vas obiskali raz­ni gostje in tudi vi ste se podali na oglede in kreativne delavnice. Kaj ste novega izvedeli o koroških Slovenkah in Slovencih? Kaj vam je ta teden prinesel? Kaj vam je ugajalo in kaj vas je morda vznemirilo?

Luka Podlipnik: 8. razred je šel v torek po poteh Angela pozabe. Tam nas je pozdravil Zdravko Haderlap. Ob poti

8

NEDELJA.PRILOGA

Da n i e l Tra m p u s c h

nam je razlagal o usodah koroških Slovenk in Slovencev, o avtorjih, kot so Peter Handke, Maja Haderlap, Florjan Lipuš ter Valentin Polanšek. Sam osebno sem bil zelo presenečen, da s tako majhnega območja prihaja toliko svetovno priznanih avtorjev. To se me je res dotaknilo. Poleg tega mi je postala bolj jasna celotna preteklost koroških Slovencev. A nismo se samo pogovarjali o preteklosti, zelo veliko smo delali tudi na aktualizaciji in to me je res pritegnilo.

Daniel Trampusch: Če se navežem na to, kar je rekel Luka, ko smo bili pri Zdravku Haderlapu, me je najbolj presenetilo, ko sem izvedel, da je neki mož iz Nemčije, milijonar, kupil zelo veliko površin v Kortah in da s tem denarjem, ki ga zasluži, financira največje desničarske stranke v Nemčiji, AfD na primer. Kmetom in gozdarjem v Železni Kapli primanjkuje življenjske osnove.

To me je vznemirilo, ker gre tam za velik delež slovenskega prebivalstva na Koroškem. Nekateri morajo živeti zunaj svojega domačega okolja, kjer je težje ohraniti slovenščino, kot doma.

Pomemben je bil tudi pogovor s predstavniki naših zastopniških organizacij in dogovorili smo se, da bomo s tem nadaljevali enkrat mesečno v klubu Slovenkih mladinskih organizacij in da

Chiara Writz

bomo šli s to temo v globino.

Neva Schön: Ko smo med poukom govorili o identiteti, sem opazila, da se mnogi sošolke in sošolci, ki doma ne govorijo slovensko, počutijo kot koroški Slovenci. To se mi je zdelo zelo lepo.

Chiara Writz: Mislim, da je bilo dobro, da smo pri vsakem predmetu nagovorili kaj drugega. Pri zgodovini smo gledali film, ki je bil na ORF-u: Stoletje pod Jepo. Mi marsičesa ne doživimo, kot so to doživeli starejši ljudje, in je dobro, če to vidimo. Pri psihologiji smo se pogovarjali o identiteti, pri italijanščini smo se pogovarjali, kako je to, če govoriš več jezikov, kako je potem s tvojo osebnostjo.

Gorazd Wakounig: Pri nas smo v slovenščini delali plakate o koroških Slovencih in o Koroškem. Pri nemščini smo raziskovali, kakšen jezik kdo doma govori in sem izvedel, koliko jih zna slovensko, tudi po domače, čeprav si nekateri ne upajo govoriti slovensko v javnosti.

Zalka Kuchling, ravnateljica: Tako pe­s­t­ro, kot ste vi ta teden doživeli, smo ga zasnovali, ker smo hoteli podati zgodovinski vidik, a ne samo to. Pokazati smo želeli tudi sedanjost in kreativnost koroških Slovencev in Slovenk, zato smo povabili umetnice in umet­

Gorazd

Pri okrogli mizi so sodelovali: Zalka Kuchling, ravnateljia Slovenske g i m n­ a z i j e , i z Š t r i ­ h o l č p r i Ve l i kovc u Luka Podlipnik, 8. B, iz Rateč iz Slo­ venije Daniel Tra m p u s c h , 8. B, iz Doba Neva Schön, 7. A, iz Celovca Chiara Writz, 7. A,­iz Pliberka Gorazd Wakounig, 3. B, iz Kotmare vasi

Luka Podlipnik Wakounig

nike. Zato smo šli tudi ven, na tržnico, v zgodovinske kraje, v podjetja in ustanove. Mladi so zelo kreativni. Mladino moramo dobiti tam, kjer se nahaja.

Seveda je tudi zgodovina pomembna, brez korenin ni razcveta. Šola skuša nuditi širok pregled. Predvsem dijaki iz Slovenije, ki prihajajo k nam, redko poznajo našo zgodovino in to, kar nosimo iz roda v rod. Tudi zaradi tega je teden pomemben. Upam, da bo postal stalnica.

Kakšen občutek imate po tem tednu, koliko je slovenska narodna skupnost na Koroškem prisotna v javnosti? Jo nemško govoreči prepoznajo? Kaj bi morala narediti, da bi bila prepoznavna še bolj?

Luka Podlipnik: Po mojem mnenju se stanje izboljšuje. Tudi prijave k dvojezičnemu pouku se višajo. Problem je v tem, kako učenci iz ljudske šole nadaljujejo pouk slovenščine. Pri jeziku so pomembni tudi mediji. Če narod nima medijev, nima jezika.

Chiara Writz: Danes slovenščina ni več tako prisotna v javnosti. Problem je v tem, da tudi če v družini še govoriš slovensko, ko prideš v vrtec in v ljudsko šolo, se s prijatelji začneš pogovarjati v nemščini. Čeprav vsi znajo slovensko, se lahko zgodi, da pogovor poteka v nemščini.

Neva Schö n

Zalka Kuchling, ravnateljica: To je velika tema, sploh na naši šoli. To je bila že vedno tema na Slovenski gimnaziji. So tudi razredi, ki se pogovarjajo samo v slovenščini. Vse, kar se dogaja na gimnaziji, je odsev družbe, v kateri se nahajamo. Koroška se tudi spreminja. Na eni strani postaja bolj odprta do slovenske besede, na drugi strani pa grozeča in močna asimilacija požira družine. Tukaj so tudi ljudje, ki iščejo svoje korenine in omogočajo vnukom spet dostop do slovenščine. Tudi ta element je zelo močen pri nas na šoli.

Daniel Trampusch: Nekaj časa me že zaposluje, da ko pride akceptanca ali toleranca, na drugi strani tudi pride lažja asimilacija. Dokler smo imeli Slovenci probleme s tablami ali ustavo, v tem času so vsi mladi hoteli biti zaved­ni Slovenci, ker so bili s tem del ene skupine.

Mnogo koroških Slovenk in Slovencev živi v večjih mestih po Avstriji in tudi drugod. Kaj vi mladi menite o tem? Kak­ šna bi morala biti spodbuda, da bi se več mladih po koncu študija vrnilo na Koroško?

Gorazd Wakounig: To ni samo prob­ lem Slovencev, ampak vseh ljudi, ki živijo na Koroškem. Na Koroškem je težko dobiti dobro službo.

Zalka Kuchling

Luka Podlipnik: Problem je v infra­-stru­k­­­turi. Na Koroškem ni veliko mož­nosti za študij, predvsem pogrešam študij medicine ali naravoslovnih smeri. Če pogledam s svojega vidika, bi se domov vrnil iz nostalgije.

Daniel Trampusch: Mislim, da so koroški Slovenci po šolanju večinoma preveč kvalificirani, da bi našli delo. Dve opciji sta na Koroškem: da greš v drugo mesto, npr. Dunaj ali Gradec, ali pa da greš za učitelja.

Zalka Kuchling, ravnateljica: Če mladi začutijo zaprtost v duhu, jih to zelo odbija in če so to zaznali, se ne vrnejo na Koroško. Potreben je odprt duh.

Na Slovenski gimnaziji je slovenščina učni jezik. Ali je tudi pogovorni jezik, se od razreda do razreda razlikuje? Kaj vam pomeni slovenščina?

Gorazd Wakounig: Slovenščina je zame steber življenja in bivanja. Brez slovenščine Slovenec ne more živeti.

Lepo je videti, da v tem nisi sam.

Luka Podlipnik: Nekaj edinstvenega, kar mi je bilo dano v zibelko in na kar sem res lahko ponosen. Ni lepšega, kot da nekje v tujini slišiš slovensko besedo.

Daniel Trampusch: Čeprav znam govoriti nekaj jezikov, je slovenščina zame jezik, ki prihaja iz srca.

NEDELJA. PRILOGA

9

lepena Dvoje pisem

Dragi gospod Zdravko Haderlap!

1

24. septembra smo se učenci ­­­8. A in 8. B razreda Slovenske gimnazije odpravili na pot proti Železni Kapli, polni pričakovanj, kaj bomo od tega izleta odnesli. Ko smo se pripeljali v sam center kraja, smo po nekaj kilometrih zavili levo in se nato, obdani z gorami, povzpeli do Vaše domačije – Vinklove domačije. Pričakali ste nas pred hišo in povabili v predprostor hiše. Tam ste vzbudili naše zanimanje, nato pa ste nas odpeljali po poteh »Angela pozabe«. Vsi mi smo bili še kako radovedni, kam nas bo pot, speljana v hrib, pripeljala. Po približno petih minutah sproščene hoje smo prispeli do Pečnikove domačije. Na prvi pogled »navadna« kmetija. Ob Vaših pripovedih pa smo lahko vsaj malo občutili grenkobo in obudili spomine na vojni čas, na sirote, ki so živele tam.

Dva ovinka po gozdu, trije strmi vzponi in prelepa gozd­ na pot, ob kateri lahko v tišini prisluhneš ptičjemu petju, so nas vodili do naslednje točke – Hojnikove domačije. Do konca našega druženja smo obiskali še štiri domačije, kot zadnjo – domačijo Peršman.

Kraj, kjer so pobili 9-člansko družino. Preživela sta le dva.

Ko vstopiš v hišo oz. muzej Peršmanove domačije, te obleti srh. Zamisliš se, kaj pomeni mir. Kaj pomeni živeti v času, ko se nam ni potrebno več skrivati v gozdu, čakati v hiši na »strel« ali se boriti za svoj narod – vsaj ne v takšni obliki, kot so se borili naši predniki.

Najlepša Vam hvala, da ste nam na tako zanimiv način predali koščke zgodovine in nas popeljali po poteh »Angela pozabe«, ki ne bi smel biti pozabljen.

Lep pozdrav Laura Kotnik

10

NEDELJA.PRILOGA

2

V torek, 24. 9. 2019, ste nas že zgodaj zjutraj zelo prijaz­ no sprejeli na svojem domu v Železni Kapli, v Lepeni. Posedli smo se okoli mize, kjer ste nam začeli pripovedovati o treh cenzurah. Vodenje smo nadaljevali s pohodom, katerega prva točka je bila Pečnikova domačija. Obiskali smo tudi Hojnikovo domačijo, kjer smo izvedeli nekaj o Valentinu Polanšku, in tudi Benetkovo domačijo, kjer je svoje otroštvo preživel Florjan Lipuš. Kratko smo se odpočili na Topičnikovi domačiji in pot nadaljevali proti Peternelovi domačiji.

Naša zadnja točka je bila Perš­ manova domačija, kjer smo izvedeli o usodi družine Peršman in imeli kratko diskusijo.

Najbolj nam je ostalo v spominu Vaše razmišljanje glede zgodovine in kako ne glede na vse tragične dogodke, ki so se zgodili, nobene strani ne obsojate in kritizirate. Hvala Vam za Vaše vodenje in zanimiv prispevek, ki nas je spodbudil k razmišljanju.

Nika Malnar, Lulu Liu, Dijana Čuri, 8. B

Po poteh Gašparja s Ta n j o P r u š n i k-

Ta n j a Pr u š n i k , a b s o l ve n t­ ka Slovenske gimnazije, ar­ hitektka in umetnica, se je v pe tek, 27. 9. 2019, prvič srečala z učenkami in učen­ ci 6. C razreda in začela z njimi razvijati posebno peš­ pot »Po poteh Gašparja, Le­ narta in Johana«. Mladinci se bodo ukvarjali z zgodo­ vino druge svetovne voj­ ne v kapelških grapah in je­ seni 2020 v okviru projekta »Carinthija 2020« skupaj s p u b ­l i k o r a z v i l i i n n a v e z a l i na doživete usode.

O ekskurziji v Lepeno Obhodili smo poti Angela pozabe – znane iz knjige Maje Haderlap.

Prehodili smo kmetije, ki se pojavljajo v knjigi in pripovedujejo vsaka svojo zgodbo. Skupaj z Zdravkom Haderlapom, ki je pred leti prevzel domačijo Vinkl, smo izvedeli mnogo o času druge svetovne vojne. Pečnikovo dvorišče je bilo zavetišče za ranjene otroke, Hojnikovo dvorišče ne obstaja več, samo spomini nanj še živijo. Tam se je rodil znani pisatelj in ravnatelj ljudske šole na Obirskem Valentin Polanšek. Naslednja postaja je bila Benetkovo dvorišče, kjer je odraščal pisatelj in prejemnik državne nagrade 2019 Florjan Lipuš. Njegovo mamo so poslali v koncentracijsko taborišče v Ravensbrück, kjer je bila na koncu umorjena. Pri Topičniku smo ob malici poslušali zgodbe in uživali razgled na dolino. Prehodili smo srednjo polico, kjer smo lahko od daleč prisluhnili zvokom slapa Kobila. Naša pot se je zaključila v Hudem grabnu, kjer nas je počakal avtobus.

Julija Jelen, Eva Kogelnik

gospa sveta | krnski grad Na zgodovinskih krajih

Med knežjim kamnom in škofom Modestom Gospa Sveta? Škof Modest?

Ustoličevanje karantanskih knezov? – Samo besede v zgodovinskih knjigah? Za nekatere gim­ nazijce ne več: bili so tam, kjer se je pred stoletji vse začelo. Zdaj imajo k tem besedam jasno sliko.

Plešivec – Krnski grad – Gospa Sveta V sredo,­ 2. oktobra, smo se že zgodaj zjutraj odpravili na izlet. Skupaj s paralelnim 7. A razredom smo se srečali v šolski avli. Vsi skupaj smo se nato podali do avtobusa, ki nas je peljal na Plešivec. Nadalje nas je pot vodila na Krnski grad, kjer smo si ogledali cerkev. Zadnji postanek smo naredili na Gosposvetskem polju, kjer smo si ogledali cerkev Gospo Sveto. Ob 12.00 smo se pripeljali nazaj pred šolo.

Ta izlet smo imeli zato, ker smo imeli težiščni Teden koroških Slovencev. Kraji, ki smo jih videli in bolje spoznali, imajo za koroške Slovence in Slovence velik zgodovinski pomen.

Plešivec

Jana, Manca, Julija, Jasmin, Sarah, 7. B

Karantanski knezi ... Naš 7. A razred se je v sredo skupaj s 7. B razredom podal v okolico Celovca, na Gosposvetsko polje. Tam smo si ogledali Plešivec, Krnski grad in Gospo Sveto.

Veliko smo izvedeli o ustoličevanju karantanskih knezov in o prvem škofu Modestu, ki je na Gosposvetskem polju dal postaviti cerkev, posvečeno Mariji.

Marina Wieser & Dana Sabotnik, 7. A

Gospa Sveta

Ekskurzija v Žvabek 27. septembra smo bili dijakinje in d i j a k i 3. A ra z re d a v o k v i r u Te d n a koroških Slovencev v Žvabeku. Naj­ prej smo si ogledali »Ajdov center«, kjer smo veliko izvedeli o ajdi in si ogledali mlin. Pokušali smo tudi aj­ dov čips in ajdove piškote. Nato smo bili v gosteh v Hiši kulture, ki nudi kulturnemu društvu Drava prostor za kulturno delovanje. Ob koncu smo si ogledali še farno cerkev in župnišče ter spoznali »delovno mesto« naše­ ga veroučitelja. Ekskurzijo smo za­ ključili z okusnim kosilom – ajdovi­ mi štruklji.

Simon Kogelnik, 3. A

NEDELJA. PRILOGA

11

sveče V Svečah

med preteklostjo in sedanjostjo

»Srečali smo se z znanimi imeni« V Sveče smo se o odpeljali z vlakom iz Celovca v Svetno vas. Tam smo prestopili na avtobus. Vozili smo se skozi dvojezične kraje. Med vož­ njo smo odkrili dvojezični napis Šentjanž/St. Johann.

Skozi Rož smo se peljali do Sveč. Sveče so vas pod Karavankami, ob vznožju Mačinskega vrha in gore Kočne. Stari kraj so s 300 prebivalci. Vas Sveče je bila prvič imenovana v letu 1238.

V Rožu živijo koroški Slovenci. Njihov materni jezik je slovenski. Obiskali smo pet domačij s slovenskimi hišnimi imeni, ki so bile in so pomembne za razvoj slovenske kulture na vasi.

V tej vasi se je rodil znameniti koroški Slovenec Andrej Einspieler, ki so ga imenovali ,oče koroških Slovencev'.

Msgr. prof. Andrej Einspieler je bil duhovnik, šolnik, politik, časnikar, občinski odbornik v Celovcu, deželnozborski poslanec, soustanovitelj Mohorjeve družbe in pobudnik socialnih ustanov.

Dom Einspielerjev je pri Pregleju. Njegovi potomci so z ljubeznijo gojili slovenski jezik in se zavzemali za pravice Slovencev na Koroškem. V tej hiši se je rodil Valentin Inzko. Bil je prvi nadzornik slovenske gimnazije, šolnik, politik in kulturni delavec.

V Svečah je živel tudi bivši profesor na

12

NEDELJA.PRILOGA

Skupinska slika

2.B pred va­ škim sked­ njem s starim slo­ venskim na­ pisom Col­ narjeve domačije. V notranjosti je oder z za­ veso akadem­ skega sli­ karja Petra Markoviča. weber

Slovenski gimnaziji, glasbenik in zbiratelj narodnega blaga Anton Feinig. Kot nadzornik je sledil Valentinu Inzku.

Na izletu smo najprej zavili do Galerije Gorše, kjer je živel med leti 1975 do 1986 znani slovenski kipar prof. France Gorše.

Na vrtu pred galerijo je umetnik postavil vrsto doprsnih kipov. Ti kulturni liki predstavljajo osebnosti, ki so bili ustvarjalni na raznih področjih. Ljubili so slovenski jezik, ga gojili in se zavzemali za pravice koroških Slovencev. Upodobljen je Anton Janežič, profesor, soustanovitelj Mohorjeve družbe, avtor številnih šolskih knjig in učbenikov, slovenske slovnice. Ugotovili smo in se spomnili, da ima Zvezna gimnazija in zvezna realna gimnazija za Slovence naslov po profesorju Janežiču: Prof. Janežič Platz 1, 9020 Celovec. Upodobljen je tudi Jožef Stefan, ugledni fizik svetovnega slovesa.

V našem razredu sta dva potomca Ress­ mannove družine, zato smo si na predlog učencev in učenk ogledali film o usodi koroško-slovenske družine Ressmann iz Ledinc, ki je bila izseljena. Skušali smo odgovoriti na vprašanja »Kaj pomenita pojma ,koroški Slovenec', ,koroška Slovenka'?« S filmom »Koroška – stoletje pod Jepo« (Universum History) smo zaključili teden in projekt »Koroški Slovenci«.

Alenka Weber Inzko, učiteljica slovenščine, ter učenke in učenci 2. B razreda. Spremljal je razrednik Josef Novak.

P

red davnim časom so Svečam pravili Zwenkah.

Prvi zapis je iz leta 1238. V imenu tiči staroslovenski pridevnik svent – to je svet: Sveče so naselje svetega ali sveti kraj.

Philip Kakl

N

a vrtu slovenskih koroških kulturnikov smo videli kipe pomembnih koroških Slovencev. Upodobljeni so Jožef Štefan, Milka Hartman, Prežihov Voranc, Ivan Grafenauer, Matija Majar Ziljski, Modest, A. M. Slomšek, Anton Janežič, Fran Eller, Vinko Zwitter, Pavle Kernjak, Luka Kramolc in oče naše učiteljice za slovenščino Valentin Inzko.

Nevena Voglauer

V

Galeriji Gorše smo videli veliko skulptur. Potem smo bili na skednju domačije »Pri Colnarju«. Notri je kot v starem gledališču. Tam stoji stari oder z veliko lepo sliko na zavesi, ki jo je poslikal akademski slikar, koroški Slovenec Peter Markovič.

Julija Male

F

otografirali smo se pred starim napisom »Pozdravljeni«. Ugajalo mi je, da smo bili v kovačnici. Sami smo smeli kovati žeblje.

Selina Mak

for forest Vprašanja v gozdu

v celovškem stadionu z inštalacijo FOR FOREST

Moje korenine, moje veje, moji jeziki ...

Obisk

V torek, 24 septembra 2019, se je 4.C razred odpravil v stadion, da bi si ogledal umetniško inštala­ cijo švicarskega umetnika Littmana »FOR FOREST«. Umetnik je dal posa­ diti približno 300 dreves 16 različ­ nih vrst. Na kratko nam je profesori­ ca razložila pomen in smisel projekta – podnebne spremembe. Nato smo se lahko še sami sprehajali po stadio­ nu in občudovali gozd. Gozd v stadio­ nu je zelo lep in upam, da bodo vsaj nekateri začeli premišljevati o pri­ hodnosti našega planeta. Če ne bomo spremenili svojega vedenja, bodo naši otroci zares občudovali gozdove v po­ sebnih prostorih.

THERE IS NO PLANET B! Christina Santoro-Sienčnik

Mnogi razredi so se v okviru tedna napotili v celovški stadion in si tam vzeli čas za premislek … Drevo kot prispodoba mojega življenja … Tu nekaj odgovorov, na katera so mladinci odgovarjali.

Kaj in kje so tvoje korenine?! Kaj je zate pomembno v življenju?! Kaj te drži?! Kdo te nosi? Kdo ali kaj ti daje moči?! oje korenine so na Koroškem, pri koroških Slovencih. V življenju so zame zelo pomembni družina in prijatelji.

Držijo me ljudje, ki me podpirajo. Moja družina in prijatelji mi dajejo moč.

Samo Schön, 6. A

M M

oje korenine so doma, v moji družini in pri prijateljih. Nosijo me noge in srce mi daje moči. Johanna Brunner, 6. A

dan, me držita moja družina ali glasba. Če sem potrta ali ne morem več, me moja sestra vedno razveseli. Zala Ažman, 2. A

M

oje korenine so v Nonči vasi. V mojem življenju so pomembni moja družina in moji prijatelji. Moj oče mi daje moč, moja mama me nosi.

Nico Stuck, 2. C

mam korenine v Avstriji in Sloveniji.

Rodila sem se v Celovcu. Pomembni v mojem življenju so moja družina, prijatelji, moje živali. Drži me ljubezen in me tudi nosi. Moč dobivam od prijatelja in družine.

Hanna Križman, 6. A

I

Katere veje so zrasle na drevesu tvojega življenja? Katere talente imaš? Česar si se že naučila/naučil? Katere veje naj še rastejo in postanejo močnejše? oje veje so zrasle do gimnazije, kjer se veliko naučim. Napredujem tudi v svojih talentih: balet in klavir. Rada bi postala še boljša v baletu. Želim si, da bo moja šolska veja še zrasla do študija in tja, da bom postala živinozdravnica.

Ana Valentina Kežar, 2. C

M N

oje korenine so na Radišah in v Šmihelu pri moji družini. V življenju so zame zelo pomembni moji prijatelji in hrana. Držijo in nosijo me noge, prijatelji in družina. Moč mi daje tudi narava.

Brina Kušej, 6. A

a mojem drevesu je zraslo že veliko vej. Odkrila sem veliko talentov.

Moj največji talent je odbojka. Najbolj se spominjam, ko sem se naučila voziti s kolesom brez dodatnih koles. Res si želim, da bi bile vse moje veje močne, najbolj pa moram delati za šolo. Zala Ažman, 2. C

M

Kateremu jeziku bi dala/dal katero barvo? … In zakaj?

M

oje korenine so v Sloveniji. Zame je v življenju najpomembnejša družina.

Kadar sem žalostna ali sem imela težek

S

lovenščini bi dala rdečo, ker je pomembna barva. Nemščini pink, ker mi je všeč. Italijanščini bi dala modro, ker me spominja na dopust. Angleščini pa bi dala zeleno, ker se skoraj vedno učim zunaj. Ana Valentina Kežar, 2. C

S

lovenščini bi dala modro barvo, ker se mi modra zdi pomembna – tako kot slovenščina. Zala Ažman, 2. C Če bi bil/bila drevo, …

Katero drevo bi hotela/hotel biti? Kje bi hotela/hotel stati?

Bila bi hrast, ker se mi zdi najlepše drevo. Hotela bi stati sredi vrta družine.

Brina Kušej, 6. A

R

ada bi bila lipa, ker je močna, lepa in ker rada plezam na njej. Hotela bi stati na vrtu, kjer je veliko sonca in so tam še druga drevesa. Ana Valentina Kežar, 2. C

R

ad bi bil jablana v stadionu v »FOR FOREST«. Tobias Wulz, 2. C

Vtisi ob obisku na stadionu »FOR FOREST« di se mi pametneje iti v pravi gozd in tam pobirati smeti, ker je to bolj smiselno za podnebje. Nekje ima umetnost tudi svoje meje. S to akcijo ste spustili veliko CO2 in ste zmešali ptice!

Johanna Brunner, 6. A di se mi zelo luštno, da imamo gozd v stadionu in je bil zame ogled zelo zanimiv in lep. Nika Hofer, 6. A ajbolj mi bo ostal v spominu, ko sem prvič stopila v stadion in zagledala drevesa. Zala Ažman, 2. C

Z

Z N

NEDELJA. PRILOGA

13

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Nekaj

Prip ravila: G A B I F RAN K

nasvetov

za odraščajočo mladino z a br anje

Z branjem spodbujamo domišljijo Branje sodi med temeljne sposobnosti našega življenja. Zato smo vprašali učence in učenke v Mohorjevi ljudski šoli, kaj radi berejo, gojenci in gojenke v Slomškovem domu pa so razmišljali o knjigah in pomenu branja.

mirane ideale. Pomisli na svoje najljubše knjige in kaj si ob branju le-teh občutil. Tega ne more posredovati noben film, kajti živiš v svojem svetu slik. Raziskave so pokazale, da mentalna moč učinkuje na več predelov možganov, kot pa enostransko doživljanje.

Nekaj nasve tov z a odraščajočo m lad i no z a branje:

Branje širi tvoje jezikovno znanje.

Ljudje, ki veliko berejo, uporabljajo več besed in jezik, ki je bolj fleksibilen. Besede so največje orožje, je znan izrek.

Premisli o tem.

Z branjem najdeš boljše in dobro delovno mesto.

Več znanja pomeni boljše priložnosti za delovno mesto.

Več veš o aktualnih vprašanjih, pri predstavitvah se znaš bolje izražati.

Branje razvija tvojega duha.

Novi impulzi širijo možgane in oblikujejo tvojega duha tako, kot z dobrim treningom rastejo tvoje mišice. Tvoje znanje raste, s tem pa si bolj elokventen.

Pri branju odkrivaš nove stvari.

Pri branju so vsebine neizčrpne: v knjigah, blogih, časopisih, revijah … Z branjem pridobivaš informacije, ki te vodijo naprej.

Branje spodbuja tvojo notranjost, lahko si več predstavljaš.

Današnji mediji nam nudijo vse mogoče podatke in nor-

14

NEDELJA.PRILOGA

Branje pospešuje kreativnost in samozavest. Čim več slik podoživljaš, tem lažje oblikuješ svoje predstave. Informacije namreč predelaš v svoje slike, v svoje znanje.

Če veliko bereš, te ne morejo zlahka zmanipulirati. Čim več znanja imaš o svetu, tem lažje razumeš, v katero smer gre komunikacija. Čim več bereš, tem več vloge igrajo tvoje lastne misli, saj so močnejše, ker temeljijo na tvojem znanju, bogatejše.

Socialna kompetenca raste.

Z branjem razvijaš tudi socialno kompetenco, kajti že otroci se iz pravljic in zgodb naučijo moralne drže.

Z branjem se lahko sprostiš.

S knjigo se lahko potopiš v drug svet in za trenutke uživaš v miru.

Branje spodbuja pogovore.

Pogovarjamo se lahko o marsičem. Nikoli ti ne zmanjka besed, če veliko bereš.

V Slomškovem domu se mladi

že pridno učijo, saj je šolsko leto že v polnem teku. Šolski vsakdan je poln z domačimi nalogami in učbeniki, toda vseeno imajo gojenci in gojenke čas za knjigo. Knjige si lahko izposodijo tudi v domski knjižnici.

Aleksandra 16, Tržič: Branje mi pomeni nekaj najpomembnejšega v življenju.

Z branjem si razširjam obzorja in se obenem sprostim. Moje najljubše knjige v otroštvu so bile in še vedno so knjige iz serije Harry Potter. Rada berem zelo različne vrste knjig, najraje pa verjetno najstniške romantične zgodbe in detektivske romane. Knjige mi včasih podarijo sorodniki, ampak večinoma si jih izposodim v šolski knjižnici. Berem v slovenščini, nato sledita angleščina in nemščina. Če bi bila pisateljica, bi verjetno napisala tipično detektivsko zgodbo s ščepcem romantike.

Philipp, 16 let, Gmünd: Rad berem zanimive knjige, ki se ukvarjajo z mladinskimi temami. Branje je zame del mojega življenja. Potapljanje v druge svetove služi sicer zabavi, vendar je v knjigah shranjeno znanje človeštva. Iz vsake zgodbe je mogoče toliko izluščiti. Knjige me spodbujajo, o njih razmišljam, podarjajo mi nove poglede. Ko sem bil majhen, sem rad bral Mali jaz sem jaz. Knjige mi podarjata mama in ded. Napisal bi knjigo o ljudeh, ki iščejo, o tistih, ki

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Učenci in učenke Mohorjeve ljudske šole

pogovore o knjigah. Preberite, kaj so otroci povedali o knjigah.

si lahko v šolski knjižnici izposodijo knjige dvakrat na teden, zjutraj pred poukom, ko učiteljica Milka odpre knjižnico. Vrata knjižnice so sicer vedno odprta, tako da lahko otroci vsak čas berejo v bralnem kotičku ali si ogledajo knjige in si kakšno izposodijo. Tudi v razredih so vsepovsod bralni kotički, učitelji namenijo branju veliko časa, veselje do branja posredujejo otrokom z raznimi projekti, posebej pa ga spodbujajo, ko povabijo znane osebe na branje in

Marie-Sophie, 9 let, rada bere, ker se pri tem sprosti. Doma ima veliko otroških knjig, najraje bere o dogodivščinah. Julia, 7 let, bere, ker je branje pomembno, najraje bere zdaj Piko Nogavičko, bere pa v nemščini in japonščini. Rada bi napisala luštno knjigo. Maja, 6 let, pravi, da najraje bere knjige o konjih in da ima zelo veliko knjig. Paula, 8 let, bere knjige o konjih, pa tudi o palčkih in princesah. Marie, 7 let, zelo rada bere, ker jo branje zabava. Bere

jih zavaja svetloba in se tako rekoč morajo utopiti v močvirju kapitalizma.

realnega sveta v virtualnega. Rada berem Harryja Potterja. Rada berem napete in dramatične knjige. Napisala pa bi čisto novega Harryja Potterja.

Alina, 15, Gmünd: Berem in tako lahko pozabim vsakdan in se potopim v drug svet in zbudi se domišljija v glavi. Rada berem romane in trilerje. Knjige mi podarjajo prijatelji in družina. Rada bi napisala triler.

Pia, 14, Ljubljana: Branje je zame sprostitev. V prostem času tudi veliko berem, saj s tem živim več sto življenj in si s tem tudi širim obzorja. Ko sem bila majhna, sem rada brala knjigo o Frančku – želvi in njenih prijateljih. Rada berem romane, revije ter včasih tudi časopis. Predvsem imama rada znanstveno fantastiko in romantične komedije. Knjige mi podarijo družina in prijatelji ob različnih priložnostih, najraje pa se kar sama odpravim v knjižnico in si tam izposodim knjige. Berem v slovenskem jeziku, pa tudi v angleškem in nemškem. Najverjetneje bi napisala znanstveno-fantastično knjigo, ampak jih kljub vsemu raje prebiram.

Mojca, 19, Črna na Koroškem: Branje mi pomeni sprostitev od vsakdanjika in pobeg iz

Benjamin, 16, Predoslje: Če si knjigo sam izberem in v njej uživam, potem pomeni užitek v prostem času. Če pa mi jo brati prisili tretja oseba, pa najverjetneje komaj čakam, da se konča.

Rad berem Harryja Potterja, saj ljubim fantazijske in domišljijske knjige. Napisal pa bi komedijo, ki bo napolnjena s heci za otroke in odrasle.

Daniela, 15, Winklern: Veliko berem, predvsem knjige, ki so izpovedne.

Ko berem, potem se lahko prepuščam domišljiji. Rada se tudi vživim v osebo v knjigi.

Branje je kot sanjarjenje, samo da pri tem sanjam z odprtimi očmi. Moja najljubša otroška knjiga je bila knjiga o poniju Sheltiju. Trenutno tudi rada berem kriminalke. Knjige mi podarjata mama in babica, ampak tudi izposodim si kdaj kakšno. V družini pa si tudi izmenjavamo knjige. Rada bi napisala takšno knjigo, ko si potem lahko točno

vse knjige in bi sama napisala knjigo o najboljši prijateljici. Lucija, 8 let, rada bere, ker ji branje veliko pomeni. Rada bere knjige o petih prijateljih. Bere v slovenskem in nemškem jeziku, doma pa že ima veliko knjig. Rada bi napisala knjigo o medvedu. Kathi, 7 let, rada bere knjigo o gosenici, ki nikoli ni sita, in dnevnike o Gregu. Rada bi napisala knjigo o samorogu. Lilly, 8 let, že bere knjigo o Harryju Potterju, bere pa v nemškem in španskem jeziku. Viki, 8 let, rada bere knjige o čarovnicah in živalih. Leo, 6 let, rad bere, ker z branjem postaja pametnejši. Ko bo velik, bo napisal knjigo o onesnaževanju okolja. Ciril, 9 let, bere, ker se s tem uči nemški jezik. Bere pa tudi revije o avtomobilih, ker ga zelo zanimajo. David, 8 let, rad bere knjige o prijateljih. Napisal bi knjigo o treh vprašajih. Maxi, 8 let, rad bere, ker se pri branju zabava. Rad bi napisal kako pustolovsko knjigo. Nico, 7 let, rad bere knjige in pravljice. Bere, ker je luštno. Ko bo velik, bo napisal kriminalko.

predstavljamo, kako se počuti oseba.

Najraje bi napisala mladinski roman, ki je napet in razumljiv.

Magdalena, 15, Eisentratten: Rada berem trilerje. Branje me umiri, ob tem se sprostim. Ko berem, sem sredi dogajanja, popolnoma se vživim.

Moja najljubša otroška knjiga je bila pravljica. Sama bi rada napisala otroško knjigo.

Filip, 15, Žirovnica: Branje mi pomeni novo znanje, nova spoznanja ter odkrivanje novih stvari.

Rad berem fantazijske knjige. Rad hodim v knjižnico in si izposojam knjige. Napisal pa bi rad znanstveno-fantastično knjigo.

Lucija, 13, Ljubljana: Z branjem knjig odkrivam nove avtorje in širim svojo domišljijo. Rada berem vse knjige o Harryju Potterju in kriminalke. Sposodim si jih v knjižnici. Napisala pa bi knjigo o svojem življenju.

NEDELJA.PRILOGA

15

ŽELITE VEDETI VEČ?

PREJEMAJTE NEDELJO TRI MESECE BREZPLAČNO. IZPOLNITE NAROČILNICO.

Vse, kar je treba vedeti! facebook.com/mojanedelja redakcija@nedelja.at www.nedelja.at

Letna naročnina 42 evrov za študente 21 evrov

Za Nedeljo se vam nikjer na svetu ni treba postavljati v vrsto. Če jo naročite, pride vsak teden domov.

Prosim, pošiljajte Nedeljo naslednje

tri mesece brezplačno

na spodaj navedeni naslov.

Naročam Nedeljo in PRILOGE

N A R O Č I L N I C A

Ime in priimek Ulica/kraj

Hišna številka Pošta

Nedelja, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: 0463/54587-3510

redakcija@nedelja.at

E-mail Podpis

I M P R E S U M : NEDELJA.PRILOGA cerkvenega časopisa Nedel ja. Lastnik in izdajatel j: Ordinariat kr ške škofije. Slovenski dušnopastir ski urad. Tel. (0463) 54 5 87 35 10, rihter@nedel ja.at.

Uredili: Monika Novak-Sabotnik, Mateja Rihter in Vincenc Gotthardt. Lektorirala: Gabi Frank. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2