Promlad mladih besedil 2014

junij

14

PRILOGA

XIV

DNI

P(r)omlad mladih besedil

Š T I R I N A J S T

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

KULTURA

2014

Najboljša peresa literarnega natečaja za mlade PISANA PROMLAD LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2011 • ŠTIRINAJST DNI

XIV

1

UVODNIK

Veselo pisanje in pisano branje

K prilogi

L

Pozdravljeni, mladi literati in mlade lite­ ratke Koroške!

etošnji natečaj pisanja je prinesel cel kup veselih, luštnih, zabavnih, zanimivih in zahtevnih besedil, ki smo si jih z veseljem ogledali in se potopili v pisano branje. Čutili smo radost, ki je vladala pri nastajanju teh besedil – pri pisanju, risanju, rimanju – in nekaj tega veselja je preskočilo na nas, prve bralce, da smo se navdušili, nasmejali in tudi občudovali nastala besedila, nastale risbe.

Vidimo velik ustvarjalni potencial, ki nekako čaka, da dobi priložnost za »izbruh«. Besedno ustvarjanje je nadgradnja ustvarjanja z jezikom – hočem reči: nastopanja in predvajanja – in zahteva še dodatni veliki korak naprej. Z jezikom smo ali nismo slišimo pogosto in se komaj zavedamo, kaj vse obsega ta pojem. Oblikovanje jezika in ustvarjanje v njem, preizkušanje izraznih (z)možnosti, navsezadnje tudi tveganje, ko stopiš v javnost z novim, čisto zasebnim pristopom in dodaš drobtinico pisanemu svetu, odpira dodatno kreativno področje vsakomur.

Posiәbnә men‘ pa veseli, da smo duәbәlә liәtәs tolҟ besediv v dialektә, taҟ, da smo se v žiriji muәrәlә ҟorat potrudәt, da smo use zastopәlә in hunshušәlә zmahovavce - ҟar u švicanje smo prišlә! Nič zatuә, nam saj ni bou dovhčas!

V tem smislu si želim še mnogo takega napora, da se jezik pokaže v vseh svojih izraznih možnostih in lahko vsak/vsaka v njem izmeri svoje zmogljivosti, svojo pripravljenost za ustvarjalni pohod po neskončnem polju besede-jezika, ne glede na to ali je to narečni, zborni ali pogovorni jezik – vsak jezik zaživi, ko se v njem kaj dogaja, ko se ustvarja in vzpostavljajo vezi na vse smeri. Kar bomo sejali, bomo želi, kar si bomo upali, nas bo bogatilo. Čestitam vsem, ki so sodelovali in preizkušali svojo jezikovno spretnost, prvi igrivo lahkotno, drugi zagnano spodbudno, tretji resno, vztrajno in preudarno. Vsak je našel svoj pristop in s tem dodal svoj osebni pečat, bralka in bralec pa bosta za hip utonila v ta pisani svet našega jezika.

Najbolj izvirna mlada peresa literarnega natečaja Pisana Promlad Volbankove ustanove v posebni kulturni prilogi Nedelje Nedelja kot medijski partner projekta Pisana Promlad podpira mlade koroške literarne ustvarjalce in si želi, da bi njihova besedila prišla med najširši krog bralcev. Zato smo se odločili, da najboljše in nagrajene prispevke objavimo v posebni kulturni prilogi.

Pri tem se zahvaljujemo za finančno podporo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, vsem nagrajencem, vsem sodelujočim in njihovim mentorjem pa čestitamo za odlično opravljeno nalogo!

Urednica priloge Jerneja Jezernik in souredniki Nedelje

ČLANI ŽIRIJE PISANE PROMLADI: Jerneja Jezernik (predsednica)

Martin Kuchling, član žirije literarne Promladi

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI • LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2013

Drugi člani žirije: Teodor Domej, Martin Kuchling, Amina Majetič, Tomaž Ogris in Peter Svetina

Nižja starostna skupina (3. - 5. šolska stopnja)

LIA BAR-MEIR,

LŠ Sele, mentorica: Veronika Korotaj

MATIJA KUNČIČ

1.

nagrada

Varstvo ABCČ, mentorica Maja Rančigaj

2.

Letni časi

nagrada

Letni časi

Pica štirje letni časi

N

ekega dne je v piceriji na mizi pred pečjo čakala pica štirje letni časi, da jo bo kuhar Pavli potisnil v peč. Ko se je pekla, se je nekaj spremenilo. Pica štirje letni časi je znala hoditi in govoriti. Ko jo je kuhar Pavli vzel iz peči, je skočila na tla in stekla ven. Zunaj je bila zima. Pica štirje letni časi je rekla: »En, dva tri, letni čas se spremeni!« In zima se je spremenila v poletje.

Pica štirje letni časi se je nasmehnila in zopet zapela: »En, dva, tri, letni čas se spremeni!« Tokrat se je poletje spremenilo v pomlad. Ko je pica štirje letni časi tretjič zapela, se je pomlad spremenila v jesen. V vasi ni nihče vedel, kaj to pomeni. Pica je še mnogokrat zapela.

Kdo ve, morda pica štirje letni časi še danes poje!

3. in 4. RAZRED LJUDSKE ŠOLE LEDINCE,

Franc Piščanc Zima, zima, zima se rima, ko lovec se ujel je v lastno past in zajec pojedel je sam svoj plašč.

Pomlad je prespal, a zdaj mu je žal, da je tako dolgo spal.

V tem čudnem svetu živi tudi Franc, Franc Piščanc.

Franc Piščanc je velik zaspanc, zaspanc je zato, ker je pozimi tako hladno.

Poleti se je imel lepo, z Zajcem Krajcem zabavala sta se zelo.

Potapljala sta se, plavala, okrog norela in veliko počela.

Ko se končno zbudi, pomladi več ni.

Sreča prijateljca zajca, Zajca Krajca.

Zajec Krajec mu razloži, da pomladi res več ni.

Zdaj je tu jesen, kopalke slečeta in toplo se oblečeta.

Ko pride zima, se Franc Piščanc poslovi in v kurniku toplo zaspi.

Letni časi

(učiteljica Anica Lesjak-Ressmann)

LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2013• ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

Nižja starostna skupina

Srednja starostn

(3. - 5. šolska stopnja)

LARA ČERTOV

Mohorjeva ljudska šola, mentorica Tatjana Tolmaier

letni časi

(6. - 9. šolska stopnja)

3. nagrada

šport

1.

nagrada

I

me mi je Rafael. Star sem 14 let in obiskujem prvi letnik Dvojezične trgovske akademije v Celovcu.

Na temo šport sem si izmislil besedilo, ki bo bralcu, ki se ne spozna dobro na nogomet, pokazalo, kako poteka tekma zunaj igrišča. Poskušal sem opisati situacije, ki se ne dogajajo neposredno na tekmi, temveč okrog nje.

Sam igram pri SAK-u, s tem pa hočem tudi drugim pokazati, kakšen je nogomet na neprofesionalni ravni.

L

eto ima štiri letne čase – pomlad, poletje, jesen in zimo. Vsak letni čas je po svoje lep in zanimiv.

Spomladi se tali sneg, rože začnejo rasti in drevesa dobijo liste. V toplem pomladnem času se gremo pogosto kopat k jezeru in v počitnicah se peljemo na morje.

Jeseni zori sadje in listje pada z dreves. Pozimi pa postane mrzlo in zunaj pogosto sneži.

Nekega dne pa se je zgodilo nekaj nadvse čudnega. Spomladi je zorelo sadje in listje je padalo z dreves. Poletje bilo mrzlo in snežilo je. Jeseni je bilo vreme milo kot spomladi. Pozimi pa je bilo tako toplo, da so rože cvetele.

Konec leta so se srečali vsi štir-

je letni časi in se vprašali, kaj je le narobe, da je na zemlji vse tako noro in zmedeno. Gledali so na zemljo in jo opazovali. Nenadoma je videla zima ljudi, ki mečejo odpadke v morje in onesnažujejo zrak s strupenimi snovmi. Vsi let­ ni časi so se razjezili in bili zelo ogorčeni. Pomlad je dejala, naj vse ljudi kaznujejo. Jesen je bila mnenja, da naj letni časi vse spet spravijo v red. Poletje pa je pred­ lagalo, da ljudem pokažejo posledice njihovega dejanja in da se naj spremnijo.

Zemljani so v zmešnjavi časov videli posledice na zemlji. Začeli so se spreminjati in odslej bolje pazijo na zemljo. Letni časi pa so spet živeli v miru in se vrnili vsak v svoj letni čas.

seznam udeležencev 2014 4

XIV

ŠTIRINAJST DNI • LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2013

Trener vstopi v zanemarjeno kabino. Prižge luč in odloži svojo torbo na mizo, ki stoji na precej nevarno migajočih se nogah. Igralce pozdravita slab zrak in vonj po znoju. S sten se že luščijo delčki fasade in klopi se, medtem ko se igralci drug za drugim spuščajo nanje, nevarno majejo. Toda to igralcev ne moti, začnejo se preoblačiti. Trener odide in pusti igralce same.

Vsak odpre svojo torbo. Kapetan vključi zvočnike – in že zadoni glasna glasba, ki naj bi igralce dodatno motivirala. Najstarejši in s tem tudi najbolj izkušeni igralec mirno odpre svojo torbo ter si pripravi majico, hlače, kratke nogavice in kopačke. S svojim najboljšim prijateljem, ki igra v isti ekipi, se šali in mu pripoveduje o nekem filmu. Prav nič ni nervozen in se navznotraj že veseli tekme. Čisto drugače pa se vede najmlajši igralec.

Rah­lo se mu tresejo noge in v želodcu začuti nenavadno ščipanje. Sicer se tekme veseli, a vedno znova se pojavi strah pred gromozanskimi napakami v njej. Nekateri fantje razpravljajo o tem, kako visoka bo zmaga, medtem ko se drugi sprašujejo, kako bodo ustavili nasprotne napadalce.

Ofenzivni igralci govorijo o lepih go-

Tarik Muharemovič, Vinzenz Samonig, Igor Polzer, Emma Beraldo, Shayan Wein, Delia Stern, Nik Voggenberger, Jana Haab, Jana Haab, Zala Maria Koschier, Neva Anna Schön, Chiara Writz, Nadja Pristovnik, Tamina Oraže, Benjamin Lanegger, Janez Feinig, Laura Medeot, Christopher Gaßler, Hemma Rainer, Lara Kitzmüller, Lena Zikulnig, Sonia Lazar, Nathaniel Pipp, Lukas Waschnig, Ernst Reither, Corina Struger, Elena Koller, Felix Wieltschnig,

na skupina RAFAEL OGRIS MARTIČ, TAK Celovec

#Tekma

lih, ki jih bodo zadeli. Vratar pa sanja o ubranjeni enajstmetrovki.

Končno vstopi trener. V rokah drži tablo, na kateri je narisano nogometno igrišče. Moštvu pokaže začetno postavitev ter določi strelce prostih strelov, enajstmetrovk in kotov.

Igralcem poskuša vbiti v glavo še zadnje taktične poteze ter ponovi, kar je pridigal že med tednom na treningih. Toda le malokdo ga posluša. Večina igralcev je z mislimi že pri tekmi.

Kljub temu poskuša moštvo motivirati. Igralce poskuša narediti lačne, lačne kot leve, da bi na igrišču pohodili nasprotnike in odnesli zmago.

I

gralci samozavestno prikorakajo na igrišče in si začnejo podajati žogo. Trava je mokra, ob vsakem koraku se kopačke še bolj namočijo. Žogo je le težko podajati, večkrat se ustavi v kaki luži. Igralci stežka tečejo po igrišču. Večkrat se spotaknejo ali pa jim spodrsne. Vendar igralcev to ne moti in kar naprej dirkajo po mok­ ri travi in si podajajo žogo.

Eden od njih preizkusi novo zvijačo, pri kateri se žoga ovije okoli stopala kot kača. Toda mokra trava mu to vedno znova prepreči. Spet drugi vadi proste strele. Poskuša najti ideal­ no točko na nogi, na katero si položi žogo za strel. Toda v takšnih pogojih je to skoraj nemogoče. Ko najde točko, naredi pet korakov nazaj, se sproščeno postavi in se pripravi na strel.

Medtem ko vratar brani gol, si drugi že raztezajo mišice. Trener pa zaskrb­ ljeno hodi po igrišču in opazuje svoje igralce pri ogrevanju. Nenadoma se zasliši glasen pisk. Sodnik pokaže igralcem, naj pridejo bliže, da se tekma lahko začne.

Gledalcev je veliko premalo za dob­ ro vzdušje okrog igrišča. Trije gledalci pri vsakem prekršku zahtevajo karton, vseeno kake barve. Prvi od njih je star približno 50 let in močno smrdi po pivu. Sam nikoli ni igral nogometa. Kljub temu si drzne igralce pri vsaki akciji okarati in jih ozmerjati za ničle. Nikoli ni zadovoljen z igro svoje ekipe in vedno je z njegovega vidika kriv sodnik. Pritožuje se za vsako malenkost in vsako nedeljo godrnja, da bi pač raje ostal v gostilni. Drugi v trojici gledalcev nosi očala in ima dolgo brado. Nima pojma o nogometu.

Tu je samo zato, da bi se znebil svoje agresivnosti, ki si jo je nabral doma pri ženi, s katero se je skregal. Svojo agresijo sprošča na druge, na primer na sodnika. Pomembno mu je samo to, da bi sprovociral spopad z navijači nasprotnega moštva. Tretji gledalec pa je že malo starejši in v desni roki drži veliko pivo. Na tekmo je prišel zato, ker je tu pivo veliko cenejše kot v gostilni. Tako kot druga dva tudi on nima pojma o nogometu. Toda misli si, da lahko, ko je že enkrat tu, vsaj malo razjezi druge navijače in sodnika. Hektično maha z levo roko in večkrat pokaže sredinec v sodnikovo smer. Čisto drugačen pa je šestdesetletni možakar na drugi strani igrišča. Oblečen je v trenirko svojega kluba, na glavi pa nosi velik klobuk z emblemom kluba. Okoli vratu mu visi navijaški šal, v rokah pa drži dve veliki palici, s katerima udarja po velikem bobnu pred seboj. Že leta hodi vsak konec tedna na igrišče spodbujat svoje moštvo. Vsakega igralca pozna osebno in na trenirki ima vse podpise svojih ljub­ljencev. In ko njegovo moštvo zaostaja že za tri gole, še vedno upa in

verjame v vsaj neodločen izid.

Sodnik zapiska na piščal in igralci ekipe, ki je zmagala, dvignejo roke.

Igralci, ki so izgubili, pa se s povešenimi glavami odpravijo nazaj v slačilnice. Poražene junake znova pozdravi smrad slabega zraka. Pri vsakem koraku se zasliši glasen klak, klak od njihovih kopačk. Poraženo moštvo jezno stopi v slačilnico. Nihče si ne upa reči niti besedice. Vsi gledajo v neko nevid­no točko na mrzlih tleh. Niti kapetan si ne upa dvigniti pogleda.

S

časoma se vzdušje izboljša in prvi se že odpravijo na prhanje.

Skoraj vsak molči. Le v zadnjem kotu se sliši tiho šepetanje. Kapetan je ravno končal tuširanje in z brisačo okoli bokov pride nazaj v slačilnico. O jeznem trenerju ni ne duha ne sluha.

Mlajši igralci, ki se niso oprhali, so že končali s preoblačenjem. Potem vstopi trener. V hipu spet zavlada popolna tišina. Igralci svoje poglede spet usmerijo v tla in se delajo nevidne.

Trener jezno odpre usta in v prostor zatuli besede, ki jih verjetno še sam ne dojame. Svojo jezo spusti na igralce, ki prestrašeno gledajo v prazno.

Kriči nekaj o sramoti in slabi tekmi.

Pljuva naokoli, ne da bi opazil, kako njegova sluz prši po prostoru. Vsakega posameznega igralca močno skritizira in pred vsemi našteje vse napake, ki jih je naredil med tekmo. Nato glas­ no zaloputne z vrati in odide. Igralci, prej čisto prestrašeni, se zdaj znova ovedo in počasi, drug za drugim, zapustijo slačilnico. Čez teden dni pa spet v novo borbo za zmago.

Mona Zimpasser, Johanna Kotnik, Gabriel Fera, Niklas Kowatsch, Alina Sadjak, Carolin Slanitz, Tobias Sadjak, Christine Micheu, Julia M. Bojnik, Valentina Enze, Leonie Jenschatz, Franziska Hrast, Oliver Schmautzer, Simon Greiner, Lisa Butej, Manuel Dobrounig, Patrick Schorli, Anna Nachbar, Sven Neuhauser, Milena Stern, Matejo Ogris, Manolo Wrolich, Daniel Oman, Hannah Kohlmayr, Madeleine Sticker, Samuel Sereinig, Michelle Kerschbaumer, Chiara Begusch, Alina Kunčič, Karen Zwittnigg, Lucija Krautzer, Danijel Sticker, Saskia Egartner, Roman Bernel, Julia Herrenhof, Samuel Čavkunovič, Amina Drocič, Lara Čertov, Samuel Seher, Timo Haslmaier, Charlene Bousseau, Lukas Poljanec, Noa Sabotnik, Felix Perkonig, Yvonne Schuster, Lena Dauböck, Lara Netrval, Katharina Singer,

LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2012 • ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

Srednja starostna skupina (6. - 9. šolska stopnja)

Gospod Zwitte

kaj pomeni biti tre

2.

šport INTERVJU nagrada I N T E R VJ U Z J A N KO M ZWITTROM MLAJŠIM, TRENERJEM JAPONSKE ŽENSKE SKAKALNE EKIPE

MIRA KOFLER

Slovenska gimnazija v Celovcu, mentorja Marija Malle in Klemen Godec

Dober dan, gospod Zwitter! Ste koroški Slovenec, ljudskošolski učitelj, glasbenik in šport­ nik. Mnogim ste znani kot trener japonske ženske skakalne ekipe, kar je nekaj nevsakdanjega. Zato bi vas prosila, da malo spregovoriva o športu in skakanju na smučeh, o vašem moštvu in seveda o vas.

Prav lepo prosim, če se na kratko najprej sami predstavite.

Janko Zwitter ml.: Obiskoval sem športno gimnazijo v Stamsu. Leta 1994 sem v Celovcu končal študij za dvojezičnega učitelja, od takrat tudi poučujem na dvojezičnem ozemlju na Koroškem, predvsem v Ziljski dolini. Že od nekdaj me je zanimalo delo s športniki in kako z njimi doseči najvišje cilje.

Zanima me, kako ste postali trener skakalnih ekip, še posebej ženskih. Ali ste to hoteli delati že kot najstnik?

Janko Zwitter: Leta 1996 sem v Inns­ brucku naredil izpit za državnega trenerja. Najprej sem delal kot pomočnik v 2. ekipi v Avstriji. V sezoni 2002/2003 sem bil tehnični trener japonske moške ekipe. Takrat smo osvojili tri medalje na svetovnem prvenstvu v Val di Fiemmu, eno srebr­ no in dve bronasti, nato pa so me Avstrijci vprašali, ali bi prevzel avstrijsko žensko ekipo. Bil sem njihov glavni trener do leta 2008. Pozneje me je glavni trener japonske ekipe vprašal, ali bi želel delati kot trener v nekem japonskem podjetju. Do leta 2011 sem delal za podjetje Royce chocolates in nato za Kobe clinic. Ker smo takrat dosegali zelo dobre rezultate, mi je Japonska smučarska federacija ponudila delo tehničnega trenerja ženske skakalne ekipe.

Ziljo poznamo kot kraj, kjer ima skakanje na smučeh že dolgo tradicijo.

Kdaj ste vi začeli skakati? Ali so vas starši pri tem podpirali?

Janko Zwitter: Zilja, še prav posebej pa naša vas Achomitz/Zahomec, ima že zelo dolgo tradicijo v smučarskih skokih. To sega precej v preteklost, ko je treniral skoke še moj oče, tako ni bilo nič čudnega, da sem se v tem športu preizkusil tudi sam kot šestlet­ni deček. Seveda mi je šport prirasel k srcu, imel pa sem tudi do-

bre rezultate in vso podporo svojih staršev, ki so me redno spremljali na treningih in tekmovanjih ter mi pomagali vlivati voljo in samozavest, in to skozi vsa leta.

Najbrž danes sami ne skačete več, ste pa zamenjali vlogo in postali priznan trener. Z žensko ekipo ste bili letos zelo uspešni. Kateri so bili vaši najlepši trenutki, kateri dogodki pa so vas razočarali?

Janko Zwitter: Seveda si vsak trener želi narediti najboljšo ekipo in hkrati pomagati vsakemu športniku, da bi dosegel kar najboljše rezultate, torej iz njega oziroma nje izvleči maksimalen potencial. Vsekakor me najbolj razveselijo dobri rezultati vsakega športnika, ker poznam njihove sposobnosti, uglašeno delo v moštvu, ter japonska himna na koncu tekmovanj.

Razočaral pa me je rezultat na olimpijskih igrah v Sočiju, saj smo ostali brez medalje, in sicer kljub dobri letošnji sezoni. Seveda pa se je v športu včasih treba česa naučiti tudi iz last­nih napak in slabših rezultatov, ki se zdijo na začetku kot razočaranje, vendar čez čas uvidiš, da je tudi to potrebno, da postaneš še boljši v tem, kar delaš.

Olimpijske igre v Sočiju so končane. Že same priprave nanje so bile izred­

Maja Schneider, Lara Koitz, Gregor Kušej, Sarah Dreier, Dominik Niemetz, Nora Dertschei, Nina Smrtnik, Selina Klančnik, Irina Cuderman, Matthias Roschmann, Jakob Kelich, Max Kelich, Elvis Isakovič, Romina Gautsch, Magdalene Moser, Line Özdemir, Valentina Krejza, Julia Zergoi, Marie Christin Mossegger, Lea Buchwald, Asja Pogačar, Belma Ibišimović, Manuel Schumach, Colin Gregoritsch, Hannah Grebensteiner, Nina Auer, Dario Kutschnig, Mario Korpitsch, Nika Rant, Simone Krobath, Ines Hobel, Milena Sommer, Vanessa Jager, René Miklau, Chantal-Natalie Winkler, Stefanie Piroutz, Carina Matschek, Katharina Taupe, Jessica Ladinig, Leon Truschner, Christian Miklau, Jennifer Komar, Vanja Nakič, Ana Ogris, Anže Robič, Anže Robič, Maks Dakskobler, Beti Brence, Simona

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI • LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2012

er,

ener japonskih skakalk?

ne, o čemer smo brali tudi v časopisih.

Tudi vi ste se s svojo ekipo udeležili tega športnega veledogodka. Ali je bilo olimpijsko mesto zanimivo? Ste spoznali tudi nove športnike?

Janko Zwitter: Vsakokrat, ko obiščemo kakšno novo mesto in tekmujemo v njem, vidim nekaj novega, kar se mi vtisne v spomin. Soči kot olimpijska vas je bil precej podoben evropskemu standardu, čeprav vseh del žal niso pravočasno končali. Zelo mi je bilo všeč celotno ozračje, saj so olimpijske igre nekaj posebnega, nekaj, kar se ne zgodi ravno vsakemu športniku, tako da verjamem, da se je vsak od nas čutil privilegiranega, da je bil lahko del tega fantastičnega dogodka, ki ga je spremljal ves svet.

Seveda pa sem imel priložnost spoznati tudi nove športnike drugih disciplin, česar na drugih tekmah običajno ne doživiš.

Ali so bile na novo zgrajene skakalnice dobre?

Janko Zwitter: Skakalnice so bile dobro zgrajene. Na njih smo imeli priložnost tekmovati že prejšnjo sezono, tako da za nas niso bile presenečenje.

Seveda so jih zgradili naši sosedje iz Slovenije, ki so pravi strokovnjaki na tem področju, tako da smo bili vsi zadovoljni z njihovim standardom.

V vaši ekipi je bila Sara Takanashi, dekle, ki je letos imelo zelo uspešno sezono. Na olimpijskih igrah je dosegla četrto mesto. Ste bili kot njen trener zadovoljni z rezultatom?

Janko Zwitter: Sara je odlična skakalka, ki je poleg izjemnega talenta tudi zelo samodisciplinirana šport­ nica in v svoje treninge vlaga veliko truda, zato ima tudi najboljše rezultate na svetu. Prav zato sem bil razočaran nad njenim četrtim mestom, ki ga je dosegla na olimpijskih igrah v Sočiju, saj sem vedel, da se ji zaradi ogromnega medijskega pritiska, ki ga je bila deležna, ni posrečilo pokazati svojega maksimuma.

Ali ste imeli kaj domotožja?

Janko Zwitter: Vsakokrat je težko oditi od doma, domotožje pa je nekaj, kar moraš v tem poklicu vzeti v zakup. Vendar je zato toliko lepše znova priti domov k svoji družini ter z njo preživeti čim bolj kakovosten čas.

Trenirate torej Japonke. Radovedna sem, kako se pogovarjate z njimi.

Janko Zwitter: Delno sem se na­učil osnovnih japonskih besed in fraz, vendar se večinoma sporazumevamo v angleškem jeziku. Živite na Koroškem, med letom delate kot dvojezični ljudskošolski učitelj,

nekaj mesecev v letu pa se posvečate športu. Kje trenirate s svojim moštvom?

Janko Zwitter: Japonska ekipa trenira na Japonskem tudi brez mene, vendar imamo med poletjem in tudi skozi vse leto precej tedenskih treningov v Evropi, in sicer v Nemčiji, v Ramsauu v Avstriji in v Planici v Sloveniji.

Poleg treninga na skakalnici je najbrž treba vaditi še mnogo drugih reči.

Kako sestavite svoje enote za trening, da so dekleta že na začetku sezone dobro pripravljena na tekmovanja?

Janko Zwitter: Seveda. Ta šport zajema še veliko drugega treninga, kot je zgolj skakanje na skakalnici. Zelo pomemben je trening koordinacije, moči, hitrosti, fizične sposobnosti, ravnotežja, psihične stabilnosti in tako naprej. Takšne vrste treningi se večinoma izvajajo v telovadnicah, na fitnesu in v naravi.

Kdaj pa se sprostite in si odpočijete?

Janko Zwitter: Med sezono je malce težje počivati, ker je tudi doma veliko organizacijskega dela za naslednje tekme. Vendar se najde tudi kakšen dan ali dva za počitek. Seveda pa je poletje tisto, ko se lahko res spočijem in si naberem novih moči za delo v šoli in pozneje tudi z japonsko ekipo.

Stoilkova,Katarina Kelich, Veronika Mulej Benedik, Nika Jere, Hana Ogris, Saša Kejžar, Ula Papler, Neža Rogelj, Jona Reichmann, Denis Dizdarevič, Manja Mulej, Jože Ribič, Teja Košir, Mirijam Gallob, Kristina Willewaldt, Tina Lumpert, Elija Sticker, Anna Meschnig, Anna Mikl, Katarina Urank, Katarina Pasterk, Rok Lesničar, Aljaž Pestotnik, Jan Senica, Natascha Pinter, Žan Sekaučnik, Alina Kofler, Barbara Wrolich, Simon Verdel, Valerian Ibounig, Katja Časl, David Ressmann, Lena Grabec, Dan Simenčič, Polona Globočnik, Špela Berlizg, Florian Weisner, Irina Sadnikar, Tamara Kuternig, Alja Ebner, Lena Kolter, Dana Sabotnik, Anika Puaschunder, Lea Potisk, Shirin Sitter, Viktoria Krištof, Victoria Supanz, Marta Filipič, Luka Olip, Marina Wieser, Johanna Pechmann, Alea Einspieler,

LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2012 • ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

Srednja starostna skupina (6. - 9. šolska stopnja)

3.

nagrada

šport

Višja starostna skupina

(10. - 13. šolska stopnja ter 1. in 2. letnik študija)

1. nagrada

vesolje

ALJAŽ PESTOTNIK

Višja šola za gospodarske poklice Št. Peter, mentorici Marija Perne in Petra Rajk

PATRIZIA BOJNIK

Smeji se naj vesolje

Fitnes mačka

Smeji se naj vesolje, smeji naši pohoti in pohlepu, ker v vsej neskončnosti njegovi tega ni.

Smeji se naši Zemlji, ki dovolj za vse rodi, in smeji se, ker vsak kosa ne dobi.

Nova srednja šola Dobrla vas, mentorica Sabina Buchwald

S fitnes mačko je tako, da hodi na gimnastiko, raztegne vse si svoje roke, hitro kroži svoje boke.

Na strehi dela visoke skoke, v mestu obleti vse bloke.

Hitro skoči na teraso, ker vidi tam klobaso.

Pojedla je še kilo kruha, zdaj nič več ni suha.

Ves fitnes je bil res zastonj, velik trebuh, rom-pom-pom.

Smeji se nam vesolje, smeji se dolgi noči pesnikov, smeji umnosti pisateljev, ki o spremembah sanjajo.

Smeji se našim zemljevidom − kdo se ne bi −, ker na Zemlji črtic ni.

Smeji se kroni stvarstva, ker živi v vojni in bedi in si svoje krivde ne prizna.

Smeji se nam, ker poslušamo glasbo s čepki v ušesih.

Smeji se nam vesolje in ob tem blazno se zabava. Še solza se mu ne utrne, ko ugotovi, da postali smo kot ono samo: trdi in temni, neskončno mrzli in izgubljeni, sami sebi tuji.

»I

n tisto tam je ozvezdje Velikega medveda,« je fant zaključil svojo pripoved in s prstom narisal nevid­no nit po nebu. Dekle, ki je ležalo ob njem, ga je pogledalo, on pa se ji je nasmehnil. Njuna pogleda sta ostala prikovana drug na drugega kar nekaj časa.

Kako ga je ljubila! Vse na svetu bi naredila zanj. Preplavala bi morja, prehodila hribe in doline, obiskala najbolj odročne kraje, šla na konec sveta in še in še, samo da bi tudi on čutil enako. Pa ni. Žalostno, a resnično. Zaljubljen je bil v drugo, ona pa mu je predstavljala samo najboljšo prijateljico. Vsaj mislila je tako. »Hvala. Nisem vedela, da zvezde skrivajo toliko skrivnosti,« se mu je nasmehnila. »Zvezdo vedo vse. Zvezde vidijo vse. Zvezde slišijo vse. In razumejo. Razumejo bolečino strtega srca, raz­umejo bolečino izgube, neuresničene ljubezni, zavračanja. Kajti one so vedno

Niko Seher, Timon Ogris, Gabriel Preinig, Julijan Smid, Maximilian Zdouc, Fabijan Rio Igerc, Sonja Lena, Victoria Kumer, Fabian Zidej, Niko Markitz, Valentin Pasterk, Jana Smid, Sebastian Knabl, Gabriel Pasterk, Lea Košir, Michael Pegrin, Nadine Brumnik, Boris Stern, Nataša Marija Užnik, Tobias Oraže, Jana Ogris, Lia Bar-Meir, David Pilz, Jan Wieser, Benjamin Emser, Leo Lechner, Luka Lechner, Eva Karner, Anna Lena Vogl, Jonas Prutej, Magdalena Vauti, Sara Polesnig, Tamara Visotschnig, Tabea Gassser, Olga Krušic, Anja Petschar, Jan Ogris Martič, Máté Seher, Ivo Berchtold, Maximilian Seher, Matija Amruš, Raphael Rösler, Maxi Reichmann, David Amruš, Manuel Skuk, Melina Knollfischer, Jonas Krištof, Lea Zdouc, Darina Jop, Timo Zidej, Lea Buchwald, Jan Pertsch, Tobias Konzilia,

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI • LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2013

2. nagrada vesolje

MANJA MULEJ

Višja šola za gospodarske poklice Št. Peter, mentorici Sonja Koschier in Petra Rajk

Zaželi si nekaj tu in nas opazujejo, tudi če jih mi ne vidimo,« se je nasmehnil in pogled spet usmeril v nebo.

Dekle ga je še vedno gledalo. Opazovalo je vsako njegovo potezo, vsak njegov štrleči las, čeprav je vse poznalo na pamet. »To si res lepo povedal, vesela sem, da si moj najboljši prijatelj,« je rekla čez čas.

Pogledal jo je. »Saj so samo besede. Nič posebnega niso, razen tega da so resnične. In tudi jaz sem vesel, da si moja najboljša prijateljica.

Brez tebe ne bi preživel,« je rekel in jo objel prek ramen.

Stisnila se je k njemu, da je lahko čutila njegov srčni utrip. To jo je pomirjalo in skoraj zazibalo v spanec. Zazehala je. »Kako to, da veš toliko o zvezdah in vsem tem?« ga je vprašala s tihim, nežnim glasom. »Ti zaupam skrivnost?« se je obrnil k njej.

Njuna obraza sta bila le nekaj centimetrov narazen. Pokimala je in njeno srce je začelo hitreje biti. »Ko sem sam in me nihče ne moti, ko sem utrujen od življenja in si želim miru, takrat splezam na streho hiše in gledam v nebo. In opazujem to neskončno črnino. Vidim tisoče majhnih, svetlečih zvezd.

Nekatere so večje, druge manjše, komaj vidne. A vsaka posebej je skrivnostna. Vse so oddaljene in vsaka ima svojo zgodbo. Nekatere so vesele, druge žalostne. Nekatere so že dočakale svoj konec, druge ga še čakajo. Njihove zgodbe so zanimive, saj si jih vsak posamez­ nik lahko predstavlja na čisto svoj način. In potem jim jaz, v zameno za njihove zgodbe, povem svojo. Pripovedujem jim o šoli, učiteljih, prijateljih, sošolcih, starših, o stvareh, ki jih ne razumem in ki mi ne pustijo spati. In seveda jim povem o ljubezni. Povem jim o tistem dekletu. Povem jim o njenih mod­ rih očeh, ki me vedno tako lepo gledajo in so včasih svetleče in polne življenja, spet drugič žalostne in naveličane. Povem jim o njenih dolgih, valovitih rjavih laseh, ki ji padajo po hrbtu in jih veter vedno znova razmrši. Povem jim o njenem smehu, ki je zame kot najlepša pesem. In kako težko mi je, ko jo gledam jokati, pa kako srečen sem, ko je srečna ona. In zvezde razumejo. Sprejmejo vsako mojo besedo, jo osvetlijo in shranijo, da za vedno ostane z njimi. Ker one vedo vse, čutijo vse in zmorejo vse.

Zvezde ne obsojajo. One samo poslušajo in dajejo upanje, da bo nekega dne vse tako, kot mora biti.

Da bom zbral pogum in ji povedal, da jo ljubim.« S temi besedami je zaključil. Dekletu poleg njega je po licu spolzela solza. »Glej, utrinek. Hitro si nekaj zaželi,« je fant z roko pokazal na nebo.

Dekle je dvignilo pogled in si hitro nekaj zaželelo. »Uspelo mi je,« je reklo in si obrisalo solzo.

Fant je sedel in ona mu je sledila. Dolgo sta se nepremično gledala. Potem se je sklonil k njej, ji odmak­nil pramen rjavih las in jo nežno poljubil. Presenetil jo je, a mu je vseeno vrnila poljub. Čez čas se je odmaknil in jo pogledal. Nasmehnila se mu je, njene modre oči so žarele. »Oprosti, ne bi smel,« je rekel in spustil pogled. »Ne opravičuj se,« se mu je nasmehnila. »Saj si sam rekel, da zvezde razumejo in vidijo in slišijo vse. In očitno izpolnjujejo tudi najbolj skrite in nemogoče želje.«

Mateja Mlinar, Marcel Hobel, Emanuel Stern, Simeon Mikl, Klara Schellander, Elena Höberl, Lena Scheucher, Elisa Petelinc, Marion Laure, Arwen Hauser, Baumann Samuel, Hassler David, Jamnig Thomas, Kienberger Larissa, Kosche Tobias, Michel Laura, Obersriebnig Emilia, Viktoria Pinter, Gerd Podrietschnig, Daniel Sauerschnig, Sarah Sauerschnig, Chiara Schiffer, Leonhard Silan, Dominik Stefan, Theuermann Simone, Vidounig Tamina, Melanie Wernig, Johanna Brunner, Lea Doujak, Natalie Kreiner, Valentina Fasching, Alen Kontrec, Luka Kordesch, Lynn Heinrichs, Ilma Pozdar, Nicolas Weißenbach, Gabriel Krainz, Adrian Humer, Fabian Ferk, Lorenz Stegmüller, Čaušević Erna, Brina Čop, Mirna Filipič, Hannah Križman, Matija Kunčič, Brina Kušej, Hana Šašinović, Ana Tandler,

LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2012 • ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

Višja starostna skupina

NIKA RANT

TAK Celovec

(10. - 13. šolska stopnja ter 1. in 2. letnik študija)

P

ravkar sedim na pomolu Vrbskega jezera. Takoj po zajtrku sem se odpravila sem uživat svoj prosti dan. Voda valovi, pomol se maje, jaz pa občudujem to čudo narave. Ne morem verjeti. Jaz tu prijetno sedim, obsijana s Soncem, v daljavi pa še vedno vidim gore, prekrite s snegom.

Mogoče ste opazili, da sem Sonce napisala z veliko začetnico. Večina ljudi, ko kar tako govorijo nekaj o Soncu, piše to besedo z malo začetnico. A ljudje sploh ne razmišljajo, kaj delajo. Te ogromne, mogočne zvezde sploh ne imenujejo. Pri vseh stvareh, ki nam jih nudi (ne bom jih naštevala, ker tako ali tako veste, o čem govorim), Sonca sploh ne imenujejo. Zanje je to le sonce. Vidite razliko?! Tisto, kar nam polepša dneve, je Sonce. Mar to ni bolje kot: Tisto, kar nam polepša dneve, je sonce? Mogoče se vam zdi, da pretiravam. Pa vendar. Ljudje, ki ne živijo kje na podeželju oziroma le-tega ne vidijo prav velikokrat, se ne zavedajo lepote narave. Pravzaprav se ne zavedajo lepote Vesolja. Celotno Vesolje, ne le naš planet, je prečudovito. Moj oče je avtomehanik. Po njem smo vsi, jaz in moja dva brata, podedovali zanimanje za avtomobile. A pri vsej svoji navdušenosti nad njimi še nisem videla avtomobila, ki bi se lahko primerjal z lepoto Vesolja. Kdor se vsaj malo spozna na zvezdo med avtomobili, bo že vedel,

o čem govorim, ko govorim o lepih avtomobilih. A v primerjavi z Vesoljem to ni niti L od lepote. Ampak kaj je najlepše izmed vsega?

Ko na cesti zagledamo lep avto, si večina ljudi reče: »Tudi jaz bi se nekega dne rad vozil s takim avtomobilom!« A ko se zvečer zazremo v nebo, si lahko prav vsak izmed nas reče: »Tudi jaz sem del tega!« Mar ni to čudovito? Tako berač, ki vsako noč zre v nebo, kot bogat direktor, ki bi verjetno rad našel čas, da bi to počel – mi vsi smo del te lepote. Del te presunljive neskončnosti. Ampak ali se resnično zavedamo te neskončnosti? Oziroma ali sploh vemo, kaj to je?

Ko slišimo besedo neskončen, takoj pomislimo na nekaj, kar nima konca. Nekaj, česar ne moremo izmeriti. Pa je to res vse? Po našem razumu in znanju bi morala prav vsaka stvar imeti svoj začetek. Kje se je torej vse skupaj začelo? Če je Vesolje nastalo z velikim pokom, kako je nastal ta pok? Ustvaril ga je Bog. On je stvaritelj vsega, kar obstaja na tem svetu in tudi v Vesolju. On je vse to naredil. Kako pa je nastal Bog? To je vprašanje, ki presega meje našega razuma. Bog je večen. Vesolje je lahko neskončno po razsežnosti, ne pa po času. Tudi Vesolje ima mogoče kje daleč stran od naših raziskovalcev svoj konec, torej tudi začetek. A ljudje to vesoljsko ne-

Vesolje Elena Rabitsch, Luca Heber, Martin Sternad, Simon Lepuschitz, Julijan Kofler, Hannes Egger, Philipp Nessl, Fabio Muskari, Christoph Wuntschek, Zoe von Schoenebeck, Jakob Petschnig, Zala Koschier, Marina Smolnik, Niko Steiner, Zala Moschitz, Viktoria Kosuta, Katinka Kofler, Magdalena Sophia Schwarz, Lucia Haab, Nina Kogelnik, Luka Gutownig, Sara Parpinel, Nola Haslmaier, Sara Terbuch, Pia Lanker, Ella Dertschei, Antonela Lučić, Lara Maria Maier, Sandra Gole, Ana Kresitschnig, Elena Angela Marko, Meta Vouk, Noemi Carta, Katja Osojnik, Maria Sukalia, Noa Bar-Meir, Jana Lepuschitz, Florian Ogris, Lara Kircher, Karolina Pečenko, Romana Kert, Aleksander Pačnik, Florian Verdel, Kristijan Male, Dejan Maksimović, Mija Krainz, Tilen Falnoga, Lina Verdel, Neva Berchtold, Simon Lam-

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI • LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2012

3.

nagrada

a

vesolje

skončnost žal pogosto razumejo kot neomejen rok uporabe. Neskončnost Vesolja se ne more primerjati z večnostjo Boga, kajti tu gre za čas, ne velikost. Božja večnost je tisto, kar je ljudem nerazumljivo. A ravno to je čarobnost našega stvarstva. Ustvaril nas je nekdo, ki nikoli ni bil ustvarjen. Nekdo, ki je že od vedno tu in je za nas skrbel, še preden smo se sploh rodili. Nekdo, ki mu ni konca.

Vse razen njega ima svoj konec. Tako ljudje kot človeštvo in tudi naš planet. Mogoče celo Vesolje? Tega ne vemo. A navdihuje me predvsem to, da smo mi lahko del te minljivosti. Da krožimo okrog Sonca s tako ogromno hitrostjo, a se nam kljub temu zdi, da smo pri miru. Da se vrtimo in krožimo okrog te čudovite zvezde med vsemi preostalimi planeti, galaksijami, zvezdami, takšnimi in drugačnimi delci. Da se počutimo tako velike med vsemi temi gromozanskostmi. Da smo sposobni raziskovati in izvedeti vedno več in več o Vesolju, a vseeno ne moremo izvedeti vsega. Da lahko dihamo zvezdni prah, pa se tega sploh ne zavedamo. Da je delček zvezde prav v vsem, kar obstaja.

Da smo tudi mi zvezde. Ne izgledamo tako kot one, a vendar smo zvezde. Niti malo nismo podobni tistim zvezdam na nebu, ker smo povsem svojevrstne zvezde. Zvezde, ki ne ustrezajo nobenim znanstvenim zakonom in ugotovitvam. Vse skupaj nam mogoče ni razumljivo. Ampak zvezdam ni treba razumeti, da lahko sijejo.

Veste, kako močno sijejo prave zvezde? Verjetno ste že

slišali, da zvezda, ki jo vidite na nebu, morda sploh ne sveti več. Da je mrtva. Le njena svetloba še vedno potuje k nam. In veste, kako močno oddaljene so te zvezde? Potujejo s svetlobno hitrostjo, pa vendar v več letih ne dosežejo Zemlje. In vendar vemo, da so tam. Ne najdem prave slovenske besede, ki bi to lahko opisala. Na pamet mi pade le angleška verzija: Mind blowing! A tudi ta bi bila primerna šele na deseto potenco. Vidite, da smo zvezde?

Tako kot one moramo tudi mi sijati, kolikor je le mogoče, da se bo naša svetloba dotikala src še takrat, ko nas ne bo več. Pravim vam – ZVEZDE! Medtem ko sem pisala vse te svoje misli, je nebo prečkalo že toliko oblakov, da vam ne morem povedati. Nekateri so se postavili pred Sonce in mi za nekaj časa naredili senco.

Drugi so šli mimo in nadaljujejo svojo pot drugje. Vsi potujejo, izginjajo za obzorjem. Nekateri se bodo kmalu izlili na Zemljo, drugi bodo enostavno izginili. Prav v oblakih lahko vidimo težke čase. Čase, ko nam nič ne gre in smo slabe volje. Nekateri nam pridejo do živega, drugi ne. Če so ti časi kratki, kmalu izginejo. Če so daljši, pridejo vsi slabi občutki kar naenkrat kot dež na plano. A kmalu zatem posije Sonce. V najboljšem primeru se nam na nebu prikaže mavrica. Kot pravi znan pregovor: Mavrice ne moreš videti brez vsaj malo dežja. S tem se v žalost­ nih trenutkih, polnih jeze ali razočaranja, rada tolažim. In vsakič se mi obrestuje.

precht, Lukas Dovjak, Gabriel Polzer, Niko Stern, Tamara Sadnikar, Hana Porić, Hana Ogorevc, Julia Lercher, Sara Knafl, Jana Kupper, Anna Waldher, Paloma Fantur, Dolores Körbler, Sebastian Sablatnig, Rhiannon Schallengruber, Aila Pinontoan, Verena Schaunig, Marta Medeot, Jakob Gutownig, Alenka Eržen, Manuel Kelich, Jan Butej, Daniel Artač, Helena Gregorn, Marko Kunčič, Tamara Friedl, Lukas Spitzer, Jan Pörtsch, Jurij Pfeifer, Živa Rozman, Nadja Perč, Alina Kaiser, Mija Krajger, Sabrina Lampichler, Timna Bošič, Marko Zeichen, Katharina Lamprecht, Taja Krištof, Lion Kautz, Sara Konstantinovics, Anja Helena Smolnik, Lara Kristof, Sebastian Dobrounig, Vanessa Dobrounig, Miranda Lach, Parizia Bojnik, David Grossauer, Alexandra Ehrlich, Larissa Jüttner, Corina Stückler, Elvis

LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2012 • ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

Narečna besedila

1. nagrada

narečje

JAN PERTSCH

Ljudska šola Božji grob

Laura Travar, Gina Tassotti, Eleni Kaltschütz, Elias Wieser, Nastasja Habernik, Rahela Kert, Bernd Oberlercher, Jakob Zdenka, Lando Kautz, Klara Luise Pilgram, Noah Sandrieser, Eleni Kaunakas, Mathias Pöck, Ines Pichler, Leo Petzner, Elias Kounakas, Lena Pirker, Raphaella Soré, Miriam Hölbling, Lea Kavelar, Franziska Goldschmidt, Eva Woschitz, Marco Kurnig, Hannah Križman, Tarik Mujezinović, Nikolai Maximilian Kropf, Brina Kušej, Mario Kurnig, Alex Timon Schippel, Matija Kunčič, Samo Schön, Felix Steiner, Noah Lupar, Marietta Friedl, Marietta Friedl, Lejla Ibrišimović, Janine Witzelnig, Lisa Sophie Suanjak, Camillo Murero, Benjamin Tassotti, Sergej Lazić, Kilian Smrčka, Tom Oberhauser, Luna Chantal Hribernik, Barbara Smolnik, Anika Krištof, Jasmina Gregorič, Dijana Čurić, Christi-

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI • LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2013

2. nagrada

narečje

MARINA SMOLNIK

Slovenska gimnazija v Celovcu, mentorici Marija Malle in Maja Rančigaj

Muadi puabi pa balet Dua prijatlna, ira se no leat nista vidua, se trofta. Sta ži s´ šuvi fertik in mata vsaƏ svoj puklic.

Maksi: Seas!

Andi: Seas!

Maksi: AƏ ti pa hre?

Andi: Jo, ar doro, tebi?

Maksi: Mine tuj, vse supa. Pua, niba se douh nisma vidua.

Saj no leat, aj pa diavaš?

Andi: Vse sorte, štuƏ pa huane.

Maksi: Aj pa konkret?

Andi: Maa, hoč tua riasn vedet? Je mau tumasto.

Maksi: No, taƏ douh, da ne pucaš hajzlne ud drujeh lƏdi, ži ne bo taƏ čudno.

Andi: Na, jes sƏm .. jes diavam …., no jes rajam balet …

Maksi (se skƏr začne smejat, si oba lih še v jezƏk uhrizne): Aaaaaaa! Kuuuul!.... He! Štua ja fol pasa. Lej, jes sƏm učitƏl za telovadbo in jes mam puabe. In šti so pusti taƏ pa hajzl, zatua sm jim za kazƏn reku, da bomo rajali balet.

Andi: Oke, na aj hoč hunta?

Maksi: No, da´b ti prišu in jim puazal, aƏ se prov raja.

Andi: Jo, če bi hotu … Jes lih nemam ej za devat. Əda bi pa prišu?

Maksi: A maš pujutršnem cajta?

Andi: Eeee, čaj mau, pust me pumislt … Jo! Jo, mam cajta cev den.

Maksi: No, cev den ži nemamo turnaje, oba ud pov deseteh pa du pov dvanaisteh.

Andi: Oke, bom prišu. No, seas!

Maksi: Seas!

Punasledn den se trofta u telovadnci.

Andi: DobƏr den!

Maksi: Buah dej!

Andi: No, a puabi še nisƏ štu?

Maksi: Naa, ti sƏ naj hana ibarošnga. Morš tacajt, da pridejo, u ta drujo garderobo tam hit?

Andi: No, če žijaš … He štop. Olk stari pa so šti?

Maksi: trinist, štirnist.

Andi: A. Oke. Du pole. (Hre u drujo garderobo) Puabi pridejo nƏtƏr.

Maksi: No, dobƏr den puabi, viaste, aj bomo nƏs dévali?

An puab: hajali? Ma prosm, jes sm fol trudn.

Andi: Na, lajda ne. Oba rajali bomo.

An druj puab: A z dekličemi? Prosm na, jest ne znom rajat, bi fol sitn bou.

Maksi; nana, somi bomo rajali. In vijƏste aj? Balet.

Puabi: Ma naaaaa!!! Štua je fol tumastƏ, štua je oj za babovje. Razn teha: a znate vi sploh balet rajat? Ee ne. Ha-hahaha!

Maksi: No, jes ne… oba … HON! (Andi skoč huns cimra) Andi: Tadaaa!

Puabi: (se prestrašjo) Uoooooou! Du ej pa se je šta zej vzel?

Maksi: No, jes znam coprat, a niste vedl?

Puabi: Hahaha.

Andi: Halo! Jes sm tuj še štu, a ste mine puzabli?

Maksi: Puabi, štua je Andi. Moj prijatl huns šuve.

Andi: Seas. (Nubene reakcje) No? A bomo začali?

Puabi: Maa, če mƏre bit. Oba naƏ dƏkličem pƏrazat.

Andi: Viaste aj? Naradmo kompromis! Če bote znali, vam ne bo trebi priad rajat. Če pa ne bote znali in se bote putrudl, bote pa priad rajali.

Maksi: Jo, tua se mine tuj dorƏ zdi.

Tisti puab iƏri žija, da je najbolj kul: Oke puabi! Putrudmo se!

Puabi: Ma Peatr, a riasn žijaš zej štu u –uƏle rajat?

Peatr: Jo! He štua bo fol kamot. Rajat ni naporn, mermƏ jo oj mau uƏle skakat!

Puabi: No, oke. Pa začnƏmƏ.

Nasledni dvjƏ huri se puabi učijƏ balet.

Andi: Prva pozicija, druga pozicija, piee, žöte.

Puabi: Heeee? A´s ti zastopu, j je reku? Aj pa šta labra?

Profesor Maksej, aj pa Andi ćija s tem cajgs?

Maksi: (se som ne spuzna) Jooo, e viate … š´te dings, pa huane skakaje.

Andi: No? A bote ej devali?

Maksi: Jo, pa jo viaš. Muadi puabi pa balet. Šti štuanaƏ taƏ kapirajo …

Andi: A ti kapiraš?

Maksi: Jooo, ži..? (Andi ha kritiš puhvada, Maksi uzdihne) NaƏ. Ne kapiram.

Andi: No bom pa razložu. (Pu hure vse razlaha) Maksi pa puabi: No, zaj smo pa riasn dojst informirani.

Andi: Naja, tƏk grob. Še ano huro djele rajajo. Zvoni.

Andi: Oke. Fertik smo. Upam, da se vam je dupaduo, jes sƏm mev gaudo.

Maksi: No puabi. Du patƏa. Seas.

Andi: Jes bom zej tuj papa reƏu. Seas Maksej. Je fajn bou te mart spet toft.

Maksi: Seas. Jes Əsm tuj frajde mev predusem sƏmse ej nahuču. Seas.

Puabi u garderobi.

Peatr: Jo. Žijam, da žijamovsi ta lihne . Je na vsak način zanimivu bou. Mart ej drujha. MƏrmo oj hahtat, da babovje ud teha ne bojo ej čule. Če šte zvjƏjƏ, da smƏ mi balet rajali, smo u riti. Oba neƏi mƏrm še rečt in jes žijam, da vjƏmƏ vsi, aj mislƏm.

na Miklau, Markus Luschnig, Samuel Paul, Tarik Rosič, Elma Žrt, Simon Tandler, Dejan Wieser, Julija Hudl, Simon Kummer, Jasmin Osojnik, Martin Sadolschek, Damjan Stern, Anna Hirm, Jože Britovšek, Mira Kofler, Andrea Sticker, Rebecca Sturm, Veronika Semmelrock, Ana Karner, Johanna Klančnik, Sandro Kaponig, Magdalena Novak, Raphaela Peterschinek, Benedikt Haab, Julijan Lipuš, Ana Smrtnik, Mira Kofler, Simon Cuderman, Ana Smrtnik, Ana Smrtnik, Veronika Semmelrock, Samuel Wieser, Aleksander Polzer, Raphaela Peterschinek, Johanna Klančnik, Samina Polanšek, Stani Paulič, Magdalena Novak, Johanna Klančnik, Mira Kofler, Rebecca Sturm, Dejan Wutte, Julian Taucher, Jakob Schuster, Jannik Noisternig, Maximilian Aumaier, Farah Lena Pinontoan, Anna Basaglia,

LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2012 • ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

Narečna besedila

3. nagrada

narečje

LEA BUCHWALD Ljudska šola Božji grob

Jelečević, Lara Ogris, Melanie Kral, Sabrina Maktl, Lukas Sadjak, Laura Modre, Dominik Weiss, Katharina Kassl, Gabriel Korak, Sarah Rutter, Gerlinde Mikic, Michael Salzburger, Fabian Lobnig, Karolina Lokajova, Lukas Jaritz, Valentina Starc, Leon Lambauer, Rafael Ogris Martič, Dominik Krištof, Lisa Mikl, Alen Bajrić, Corina Kropiunik, Silma Pehlic, Andrej Zerzer, Ana Marija Ogris Martič, Lisa Walluschnig, Andrej Druml, Anna Gruber, Florian Ponholzer, Viola Notsch, Katarina Emser, Alina Supanz, Alina Seher, Celine Schönlieb, Sara Isop, Verena Kropiunig, Katarina Seher, Samuel Kaiser, Anna Skoff, Erik Selan, Mario Sauerschnig,

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI • LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2013

Predlagano za objavo

šport

REBECCA STURM

ŠҟODA

Slovenska gimnazija v Celovcu, mentorici Marija Malle

Bil je liəp den in sunce je sjavo, a je ləsica v hmajno šva.

Tam je srečaua mədueda ə je šov z njo, da ni več sama bva. Šva sta in se čudva, zaҟaj jiju neҟi blešči.

Horti u uaft sta puhladva in neҟi jima je padvo v uči.

Bil je diamant, zuo liap ə je visu tore na paməln aҟu.

Hotva sta ha duti dobitə in sta požinaua, aҟu b to nardiua.

Zvita ləsica je že vadva, aҟu bo to nardiua.

Zalateva se bo in na paməl spləzaua, da bo diamant dusi dobiua.

To je tudə nardiua in mədued je hledu za njo.

Toda a je tore biua, je zahladva havirco.

Havirca je biua zvo zvita in zabasava diamant bolj šitra, pole pa je zəbniva zad v hmajno, mədued in ləsica pa sta hladua za njo.

narečna besedila NEVA BERCHTOLD

Slovenska gimnazija v Celovcu, mentorici Marija Malle in Maja Rančigaj

Hitri polž Medved, zajec, lisica, srna, jelen, mačka in ovca so igrali nogomet.

Polž je tudi hotel sodelovati, ampak mu medved ni pustil in mu je rekel: »Ti si prepočasen!« Zajec pa je menil: »Naj bo sodnik!« Nekaj časa je bil polž sodnik, potem pa je rekel: »Če bom hiter kot lisica ali srna, ali bom smel sodelovati?« »Da!« so mu odgovorili drugi. Lisica in srna sta se pripravili. Polž pa je samo obsedel. Rekel je: »Tisti, ki bo prvi doma, bo zmagovalec!« Strinjali so se. Medved je štel: »Na mestu, pozor, ZDAJ!« Vsi so razočarani ostrmeli nad tem, kar se je zgodilo. Še preden sta lisica in srna začeli teči, je polž zavpil: »Zmagal sem!« Lisica in srna sta zagodrnjali: »Ti imaš hišo kar na hrbtu!« »Vedve sta morda hitrejši, ampak jaz sem vaju ukanil! Zmagal sem, ker sem prebrisan!« je odgovoril polž. Zajec je zavpil: »Prav ima!« Odtlej je tudi polžu dovoljeno igrati nogomet s preostalimi živalmi in ima svojo prednost: kadar igrajo na tem nogometnem igrišču, je prvi tam IN prvi doma.

Chiara Knehs, Mario Opietnik, Ronald Neuwirth, Christina Rudolf, Petra Taumberger, Amina Huskić, Romana Wiederschwinger, Hana Šašinović, Chiara Kuhar, Timo Todor Kostič

LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2011 • ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

Predlagano za objavo

AILA PINONTOAN

Slovenska gimnazija v Celovcu, mentorica Nadja Schellander

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

16

XIV

ŠTIRINAJST DNI • LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2011 2013