Priloga Nedelja stev. 25

J U NI J 0 8

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

žene

•

otroci

DRUŽINE

Matura - in kaj potem?

opetnik

uvodnik

Micka Opetnik

predstavljamo

Gregorijanski korali na zgoščenki

opetnik@nedelja.at

urednica

V 900 let starem cistercijanskem samostanu Heiligenkreuz v Nižji Avstriji živi danes 80 menihov, sledeč geslu »ora et labora«. Njihov dan se začne ob petih zjutraj s peto jutranjo molitvijo, po dopoldanskih opravilih sledi ob 12. uri opoldanska molitev, ob 18. uri zvečer pa se redovniki zberejo k vesperam, tem pa sledi gregorijanska večerna molitev. Samostansko življenje redovnikov oblikuje duhovna moč gregorijanskega korala.

Peter Paul Kaspar je zapisal o gregorijanskem koralu: »To je duhovni nagovor, je glasbena retorika, je glasno oznanjevanje, razmišljujoča meditacija, vesela hvalnica in boleča tožba. Človek sam s svojim glasom, brez inštrumenta, hvali Gospoda.« Hvalnice Bogu so posneli dobro šolani pevci redovniki samostanske koralne skole v Heiligenkreuzu. Ob prepevanju srednjeveških koralov na zgoščenki z naslovom »ChantMusik for Paradise« lahko spontano začutimo harmonično in poduhovljeno samostansko skupnost.

Izbor koralov odseva potek samostanskega življenja. Ker so meseca februarja umrli kar trije sobratje, obsega precejšen del zgoščenke speve pogrebne liturgije. Skladbe spominjajo na večno skupnost z Bogom in dajejo upanje. Zvon samostanske cerkve, spevi večerne molitve in binkoštni napevi poslušalca povedejo stran od naglice današnjega časa in prinašajo pomiritev.

Zgoščenki s srednjeveško glasbo redovnikov je takoj po izdaji uspelo, da je dosegla sam vrh britanskih uspešnic. Zgoščenko »Chant-Musik of Paradise« lahko kupite v Mohorjevi knjigarni.

Zrelostni izpit

V

teh dneh opravlja v Avstriji 42.000 maturantov zrelostni izpit. Ta zadnji izpit na šoli, ki so jo obiskovali nekaj let, pomeni po eni strani slovo od šole in dolgoletnih sošolcev, pomeni pa tudi novo pot, nove korake, pomeni odločitev za naprej. Za nekatere je ta odločitev lahka, drugim se odpira toliko možnosti, da ob obilici ne vedo, za katero smer naj se odločijo.

Dobro se še spominjam mature svoje hčerke in njenega dolgega iskanja in izbiranja primerne študijske poti. Kako sem bila vesela, ko se je še sredi šolskega leta odločila za izobrazbo dvojezične učiteljice. Ob koncu počitnic pa kot strela z jasnega neba njeno sporočilo: „Sem si premislila.“ Bila sem vsa zbegana. Kam sedaj v začetku septembra? Ona pa je točno vedela, kam, in se že pozanimala za šolanje in poklicno pot – v turizmu. Bila sem negotova.

Ona pa je vedela, kam in kako.

Tako kot midve s hčerko imajo mnogi starši in maturanti različne predstave in načine iskanja. Zato smo to številko družinske priloge namenili prav vam, maturanti in maturantke. Psihologinja Alenka Rebula-Tuta iz Trsta spodbuja mlade, da postanejo samozavestni in korajžno delajo odločitve. Za vse tiste pa, ki še ne veste točno, kam, je nadvse zanimiva študentska svetovalnica na celovški univerzi. Dr. Felnemeti pri svetovanju pomaga izluščiti želje, zmogljivosti, interese in sposobnosti študentov (brez testov). Pismo razrednika svojim maturantom in maturantkam, anketa med maturanti ter razmišljanje dveh mater o samostojnosti in odločitvah mladih zaokrožajo to temo.

Na zadnji strani te priloge pa boste srečali mamico Judith Höhndorf. V božični številki sem vam jo predstavila kot mlado mater, ki se veseli rojstva prvega otroka, ljubljene Anne. Obenem pa jo je že takrat navdajala velika žalost, saj je vedela za otrokovo bolezen. Mnogi ste se veselili z njo, obenem pa mislili na njo in njeno družinico ob žalostni usodi. Mnogi ste me spraševali, kako je bilo z rojstvom male Anne. Gospa Judith Höhndorf je iz hvaležnosti do vseh, ki so jo spremljali, razkrila zgodbo o svoji hčerki vsem bralkam in bralcem Nedelje ter nam dala na voljo tudi fotografijo hčerke Anne. Hvaležna sem ji za to njeno zaupanje in tudi vam, da ste njo in njeno družinico sprem­ ljali v molitvi in z dobro mislijo.

XIV

ŠTIRINAJST DNI

K naslovnici: Dijaki Slomškovega doma v Celovcu.

Foto: Gotthardt

Hubert Male

pismo

razrednik maturantk in matur a n t ov n a Vi š j i š o l i z a g o s p o d a r s k e p o k l i c e v Š t . Pe t r u j e

»svojim«

maturantom in maturantkam ob zaključku šolanja in velikem izpit u – m a t u r i – n a p i sa l p i s m o v s l ovo

Drage maturantke, dragi maturanti!

Maturantke in maturanti Višje šole za gospodarske poklice v Št. Petru skupaj z razrednikom Hubertom Malejem

»Non vitae, sed scholae discimus!« Ne za življenje, za šolo se učimo.

Do tega spoznanja je prišel rimski filozof Seneca. S temi besedami – o tem sem prepričan – pisec pisma vsako učenko / učenca nagovori v dnu duše. Čeprav – zagotovo se spominjate, kdor še naprej brska po knjigah, kmalu najde ta stavek obrnjen: »Non scholae, sed vitae discimus!« je pisalo – Ne za šolo, za življenje se učimo.

slim na vaše sodelovanje pri profesionalno izvedenih gledaliških nastopih pod taktirko režiserja Marijana Stickra, na uspešen polnočni vložek na našem vsakoletnem maturantskem plesu, na vašo udeležbo pri misijonski tomboli in še veliko več. Pri vsem tem šola res ni samo prostor, kjer preživljate svoj prosti čas. A tudi vse to je šola – to je življenje s šolo in v šoli! Namenoma ves čas ponavljam naša šola in s tem želim poudariti, da priznavamo to našo šolo s stoletno tradicijo in smo nanjo ponosni!

Kaj boste vi, drage maturantke in dragi maturanti, vsaka oz. vsak odnesli iz naše Višje šole v Št. Petru – za življenje, kot se reče (kot da do sedaj za vas ni bilo življenja) –, ni odvisno samo od vas.

Če dobro premislite, boste prišli do sklepa, da so imele omenjene aktivnosti – poleg vseh jezikov, duhovnega, naravoslovnega in tudi glasbeno-kreativnega pouka – pomembno mesto v vašem življenju in ga bodo imele še naprej. Predvsem znanje, ki ste si ga pridobili pri pouku informatike in komercialne izobrazbe, vam bo koristilo vse življenje.

Izobrazbe ali (če smo nekoliko bolj skromni) znanja ne moremo posedovati, ni kupljivo in z njim najprej tudi kupiti ne moremo ničesar. Če torej to, kar piše v vaših zvezkih, ni to, kar je bilo pomembno v preteklih petih letih, je bilo torej vse zaman oziroma toliko bolj samo za šolo? Ali pa ste svoj čas zapravljali z malenkostmi?

Ves čas sem spremljal, kaj vas je navduševalo in zaposlovalo vsak dan znova. Spominjam se dni, ki smo jih skupaj preživeli v Sloveniji in na Malti. Prav tako tudi nisem pozabil odličnih filmskih projektov, predvsem ene izmed naših razrednih sobork, odličnih uspehov na raznih športnih, glasbenih in jezikovnih tekmovanjih (spominjam se jezikovnega natečaja, turnirja v odbojki in številnih aktivnosti šolskega zbora kot tudi gledališke skupine). Mi-

Morda se vam zdi, da vas nismo pripravljali na poklicno življenje. Na prvi pogled niste usmerjeni v poklic. V primerjavi z »resnostjo življenja« je vse to igra; igra v tem smislu, da se dogaja brez prisilne nujnosti, zato pa s toliko več resnosti, predanosti in navdušenja. Pomebno pa je tudi, da vse te domnevne malenkosti merijo na celega človeka.

Seveda se je v zadnjih letih pokazal razvoj, ki da misliti in o katerem se le malo sprašuje. Dodatno se od šole zahteva, da naj posreduje samo to, kar je pomebno za poklicno kariero, vse drugo naj bi bila odvečna poraba energije.

Mišljenje celotne družbe obvladuje potrebe poklicnega in gospodarskega življenja.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

V ŽARIŠČU

Zakaj so mladi v stiski, ko morajo odločati?

Prva težava je v tem, da vsaka odločitev zahteva odpoved drugim možnostim.

Mladostnik skuša ohranjati odprte vse poti, ostaja pripravljen za strateški umik, če bo sila … Nezrele odrasle prepoznamo prav po tem, da jih odbija vse dokončno in obvezujoče.

Neodločenost pač omogoča, da se počutimo na varnem v svoji neomejeni svobodi, saj se lahko vsak hip potegnemo nazaj, prekličemo dano besedo ter se vrnemo v vsemogočno stanje neomejenih možnosti. V bistvu gre za težko slovo od otroštva, v katerem ni bilo treba odločati. Za otroka pač odločajo in za napake tudi odgovarjajo starši. Zdaj naj bi mladi nepreklicno vzeli nase to breme. Imejmo razumevanje za ta prehod, ker ni lahek.

Na razpotju

Otrok se uči odločanja iz našega odnosa do tega vprašanja. Ob opazovanju našega vsakdanjega opredeljevanja za to in ono ugotavlja, kaj pomeni odločanje. Ali ni vsako dejanje odločanje? Vstati ali obsedeti pred televizijo? Oditi ali ostati na obisku?

Kupiti to ali ono ali nič? Če odrasli svoje odločitve odlagajo, se mučijo s predvidevanjem vseh možnih posledic, nenehoma objokujejo izgubljene možnosti … potem se seveda mladim zdi odločanje kar grozljiva perspektiva.

dokazujemo z vrhunskimi dosežki.

To mladim prav nič ne pomaga, pogosto jih celo straši, ker ne vedo, ali bodo sposobni doseči vse, kar so dosegli starši. Najbolj jim pomaga, če doživljajo svetlobo, ki preveva njihove starše: samospoštovanje in ljubezen do življenja, vero vase in v prihodnost. To je najdragocenejša popotnica.

Resnici na ljubo pa sodobni starši ne blestijo po svoji doslednosti, po odgovornosti do sebe, po samostojnosti pred lastnimi starši in javnim mnenjem. Pogosto bi radi ustregli tem in onim, iščejo odobravanje bolj kot notranjo resnico, pogosto pridigajo, potem pa sami ne zmorejo koraka, ki ga pričakujejo do svojega otroka. Zato velja, da je boljši enominutni vzgled odločnosti kot enourna pridiga o odločnosti ...

V odločanju se spoznamo

Med napuhom in manjvrednostjo

Mladim zelo pomagamo, če vidijo, da doživljamo svoje vsakodnevno odločanje kot dosežek, kot možnost, s katero potrjujemo svojo svobodo in identiteto. Ni treba, da smo slavni, premožni, zmagovalci, ni treba, da se

Mladi morajo ob velikih odločitvah prerasti nekatere poteze, ki so primerne le za pubertetnike. Ena od teh je nihanje med predrznim samoprecenjevanjem ter občutki manjvrednosti. Verjeti vase je dosežek

Kilavi vzgledi

XIV

ŠTIRINAJST DNI

odrasle osebnosti, saj pomeni, da smo v sreči in nesreči, v porazu in zmagi enako razpoloženi do sebe: spoštljivi, ljubeči, spodbudni. Na žalost pa odrasli nismo ravno svetal vzgled zrelega odnosa do sebe: tudi mi včasih lezemo skupaj od občutkov krivde in trepetamo pred kritiko, drugič smo spet zaverovani vase in samoljubni ... Tudi za odrasle pač velja, da samo močan človek sprejema kritiko in svoje šibkosti z dvignjeno glavo.

Razvita samozavest nam omogoča, da živimo v stvarnosti. Ni nam treba bežati iz nje, ni nam pretežka. Ne glede na okoliščine verjamemo vase in v stik z realnostjo. Stvarnosti zaupamo, sanjarjenje nam nima česa dati, saj uživamo v stvarnih, dosegljivih ciljih, za katere se tudi trudimo in velikodušno delamo. Otroci bodo prej ali slej spoznali, zakaj je to najboljša pot.

Mladi imajo težave tudi s strahom pred osramotitvijo.

Delavni mladostniki (zlasti dekleta) se zatečejo v perfekcionizem in skušajo biti popolni, nekateri pa zbežijo v lenobo. Če si rečeš, da nisi uspešen, ker si len, si lahko domišljaš, da bi s primernim delom zlahka dosegel

Maturantke in maturanti Slovenske gimnazije v Celovcu

Prihaja

čas mature in za mnoge mlade ljudi je to

čas velikih odločitev za prihodnost. nja in profesorica

Ps i h o l o g i A l e n k a R e b u l a T u ta i z Tr s t a

ponuja v pričujočem članku svoje misli mladim in n j i h ov i m st a r š e m o b p o m e m b n i o d l o č i t v i .

čudovite rezultate. Tako se počutiš lenoben, a genialen ... in čast je rešena! Počasi pa večina mladih le najde samopodobo, v kateri se počutijo primerno ovrednotene. Dojeli bodo, da nepopolnost ni sramota, dokopali se bodo do prvih uspehov in nazadnje začeli gledati nase z zaupanjem.

Sposobnost odločanja pač razvijemo tako, da se odločamo. Pustimo jim, da urijo to veščino in da okušajo svobodo in srečo samostojnosti, napake in posledice. Počakajmo, da se nebo zjasni, nekega dne bodo zagledali svojo srečno zvezdo. Prav vsak človek jo ima.

srcem. Ko se odločijo, da bodo sledili najglobljemu nagibu, običajno odlično doštudirajo.

Moje izkušnje pravijo, da se najbolj nestvarno odločajo dijaki, ki so imeli učne težave. Zakaj? Običajno ne znajo upravljati svojega časa, svojih misli, svojih moči. Do svoje osebnosti so po eni strani globoko nezaupljivi, po drugi pa se tolažijo z veličastnimi predstavami o tem, česa vse so sposobni. Ker ne sprejemajo svojih mej in težav, jih tudi težko presegajo in zato rastejo počasneje.

Ko gre s težavo

Mlademu človeku na življenjskem razpotju lahko potemtakem pomagamo na več načinov. Najprej z vzgledom, ob katerem lahko opazuje naš slog odločanja. Potem s podpornim razumevanjem tega, kar doživlja, z dialogom, v katerem mu – če si tega želi – prikažemo sposobnosti, ki jih je treba razvijati v tem tako zahtevnem obdobju. Če ne bomo pridigali in delili nasvetov, nas bodo mladi prej ali slej vprašali za mnenje. Toda varčujmo z besedami, kajti ne sprašujejo za mnenje zato, da bi ga slišali! Želijo

Učitelji vedo, da se najuspešnejši učenci običajno ne motijo glede svojih sposobnosti in da pametno presodijo, kateri so njihovi talenti, katere pa šibkosti. Znajo se ocenjevati. Včasih se zmotijo glede izbire študija, toda ne zaradi neodgovornosti. Bolj gre za to, da šele pozneje začutijo, katere so njihove globlje motivacije. Lahko bi bili uspešni povsod in to jih zavaja.

Vsestranska nadarjenost včasih zamegli dejstvo, da je treba iskati s

Naša vloga

si poslušalcev, želijo se predvsem prepričati, da se lahko zanesejo nase, na svoje občutke, na svoje sposobnosti.

Odrasli pogosto mislimo, da mladostnik pričakuje od nas, da ga bomo rešili vseh dvomov in da mu bomo postregli z rešilno formulo. Bojimo se, da ga bomo s svojim odgovorom razočarali ali da ne bomo prav svetovali … Naš otrok na razpotju pa si najbolj želi ob nas doživeti pomirjujoče občutke, ki bi ga opogumili. Želi si doživljati naše tiho, globoko in toplo razumevanje.

Tisto, česar ne rečemo, a močno občutimo, je vedno bolj učinkovito od tega, kar (ure in ure …) govorimo.

V pravem občutenju bomo tudi našli tistih nekaj pametnih besed, ki lahko koristijo. A našli jih bomo le v pravem razpoloženju.

Zato se nikar ne čudimo in ne vznemirjajmo, če so naši mladostniki v tem obdobju negotovi, živčni, zadirčni in objestni, preplašeni … in velikopotezni. Bolj se bliža odločilni termin, bolj čudaške fakultete si izbirajo in manj so realistični … Ne sanjajmo o otroku, ki mu je vse jasno, imejmo radi svojega, ki morda tava v megli. Važno je, da ve, da smo nekje v tisti megli tudi mi. Važno je, da vemo, da bo prej ali slej z vmesnimi ovinki našel svojo pot. Življenje je dolgo in nepredvidljivo, vse stranpoti imajo svoj smisel, ostajajmo prožni, trdni in ljubeči. Če bo naš otrok čutil, da smo panični in da trepetamo zanj, se bo prepričal, da je panika očitno na mestu!

In končno: ali je res taka katastrofa, če bo izbral napačno pot?

Edina družinska katastrofa je nerazumevanje in nezaupanje, vse drugo je minljiva malenkost!

Prisluhnimo prihodnosti, verujmo vanjo!

ŠTIRINAJST DNI

XIV

V ŽARIŠČU

Kam po maturi?

V

službo ali na uni-

verzo?

Civilna

služ-

ba ali vojaški rok?

P ro st ovo l j n o

social-

no leto ali leto oddi-

ha?

Ta

vprašanja se za-

stavljajo številnim

mladim, ki v teh dneh opravljajo zrelostni

izpit.

Zaključek

šola-

nja pomeni tudi odločitev

–

kaj pa sedaj?

Na celovški univerzi ima svoj sedež psihološka študentska svetovalnica.

Brezplačno svetovanje ponuja vsem, ki po maturi iščejo pravo smer – študij ali zaposlitev, pa tudi osebam vseh starosti, ki so se odločile za študij. Za maturitetne razrede ponujajo celodnevna svetovanja. Svetovanje posamezniku traja od ene do treh ur, v katerih skuša sodelavec svetovalnice skupaj z vprašujočim odkriti želje, konjičke, izkušnje, zmožnosti, interese in predstave o prihodnosti.

Voditeljica študentske svetovalnice dr. Andrea Felnemeti namenja pri teh svetovanjih največ pozornosti resnemu razglabljanju o željah in predstavah. Svetuje, da se bodoči študentje

podrobno informirajo o nameravanem študiju. V pomoč pri tem je obisk univerze in prisostvovanje začetnemu predavanju v stroki, za katero se bodoči študent misli odločiti. Nekateri ob takem predavanju odkrijejo, da način dela na univerzi sploh ni zanje, kak drug naenkrat odkrije, da je vsebina nameravanega študija popolnoma drugačna od njegove predstave. Neodločenim študentom, ki bi jih morda mikal študij medicine, svetuje, da dva dni preživijo v zdravniški praksi in si ogledajo potek dela. Tudi to je lahko pomoč pri odločanju.

Pri izbiri poklica in študija opozarja dr. Felnemeti, da si mladi dobro ogledajo, kakšne so njihove osebne zmo-

Študij medicine, civilna služba ali poklic?

Katra Kurnik, ma- John Winchester, turantka Dvojezične trgov­ maturant Slovenske ske akademije, Črna na Koroškem: »V zadnjih dveh letih sem se odločila, da grem študirat medicino.

Zanimajo me naravoslovne stvari. Pa tudi za bodoči poklic vidim velike perspektive. Vpisala sem se na medicinsko univerzo v Gradcu. Treba bo opraviti sprejemni izpit – od 800 kandidatov jih bodo sprejeli 324. Če ne bom sprejeta, sem se za rezervo še vpisala na stomatologijo v Ljubljani.«

XIV

ŠTIRINAJST DNI

gimnazije, Št. Lipš: ”Zanima me več stvari in vidim različne možnosti. Oče, ki je bil v ameriški vojski, me je navdušil za vojaški poklic.

Kot ameriški državljan bi lahko šel za štiri leta v vojaško službo v ameriški “Iowa”.

Podrobneje sem se pozanimal tudi o študiju računalništva na višji šoli v Špitalu.

Kot nogometaša športnega društva Žitara vas pa bi me zanimal tudi študij športa.

Z dodatnim izpitom bi imel potem možnost poučevanja.

Opcije imam različne, sedaj se bo treba odločiti.”

Urša Klančnik, maturantka Dvojezične tr-

govske akademije, Slovenj Gradec: »Jaz sem ena tistih maturantk, ki ne ve točno, kaj bo delala po maturi. Vidim veliko perspektiv, odpira se mi mnogo možnosti, toda za kaj se odločiti?

Malo sem razmišljala, da bi si eno leto vzela čas, malo šla po svetu, si nabrala izkušnje in se v tem letu zave-

stno odločila, kaj bom študirala. Ker starši niso bili za to varianto, sem se vpisala v Sloveniji na študij mednarodnih odnosov. Zanima me svet in družba, zato upam, da bom v času študija lahko odšla vsaj za leto dni študirat v tujino in tako spoznala druge dežele.«

Veroni ka Gotthardt, maturantka Višje strokov-

ne šole v Št. Petru, Dule pri Šmohorju: »Že od 14. leta naprej me zanima poklic fizioterapevtke. Rada delam z ljudmi.

Vse podrobnosti o izobrazbi in o možnosti

Vodja Psihološke svetovalnice je dr. Andrea Felnemeti: Če mladega človeka nekaj res zanima, bo dobil službo!

žnosti in interesi, kako si predstavljajo svoje bodoče delo in kakšne so njihove učne navade. »Univerza daje veliko prostora za lastno učenje in za samostojen razpored časa. Za vse tiste, ki pa imajo radi točno strukturo šole in učnih navad, priporočam, da se odločijo za koleg ali višjo šolo (Fachhochschule), ki nudi te strukture,« pravi dr. Felnemeti.

Pri vseh odločitvah glede študija pa igra odločilno vlogo možnost zaposlitve po zaključenem študiju. Tu svetuje dr. Felnemeti mladim, da se ne glede na dejansko stanje v gospodarstvu ali družbi odločajo po svojem interesu. »Če mladega človeka nekaj res zanima, bo dobil službo. Morda ne takoj,

toda njegovo navdušenje mu bo pomagalo, da bo to dosegel. Če je poleg tega še fleksibilen, tako vsebinsko kot krajevno, bo cilj še laže dosegel. Saj oblikuje poklic večji del našega življenja, zato je prav, da se odločimo za študij ali poklic, ki nam bo delal veselje,« je spodbudna dr. Felnemeti.

Iz izkušnje ve, da je pogovor s prijatelji ali v razredni skupnost velika pomoč za vse tiste, ki se težko odločijo za določeno smer. Vsem, ki so še neodločni o nadaljnji poti, svetuje, da se odpravijo na pot iskanja sami. Pri tem jim bodo v pomoč starši, ki jim pustijo prosto roko tako pri iskanju kot pri izbiri študija ali poklica. Če pa nekdo res ne najde prave odločitve, ker ga za-

nima veliko stvari, ima raznolike sposobnosti in mu je odprtih več možnosti, naj odsluži vojaški rok ali civilno službo, opravi prostovoljno socialno leto. To imenuje dr. Felnemeti kot dobro odločitev. »Leto pa naj izrabi za zbiranje izkušenj in iskanje jasnega cilja.«

Psihološka študentska svetovalnica Psychologische Studentenberatung Universitätstr. 66, Celovec tel.: 0463-23482

Kam se bodo napotili naši maturanti po opravljenem zrelostnem izpitu? zaposlitve sem si poiskala po internetu. Za triletno šolo v Celovcu moram narediti sprejemni izpit. Od 180 prijavljenih jih bodo izbrali 24. Če ne bom sprejeta, se bom za leto dni usposobila in leta 2009 še enkrat poskusila svojo srečo.«

Mimaturant ro Wakounig , Slovenske gi-

mnazije, Spodnje Vinare: »V poletnih mesecih si bom prislužil nekaj denarja pri delu v gostinjstvu. Od 1. oktobra naprej pa bom delal kot civilnik pri Katoliški mladini. V tem letu se hočem natančneje informirati o štu-

diju matematike ali tehnike.

Te smeri me zanimajo – odločiti se bom moral, kaj in kje bom študiral.«

Theresa Lausegger, maturantka Slovenske gi-

mnazije, Celovec: »Po šoli bi rada šla študirat medicino na Dunaj. Zgled za ta študij mi je oče, ki je zdravnik. In ker že tudi sestra študira na Dunaju, bi tudi sama rada študirala v mestu, ki mi je zelo všeč. Mesto, ki je polno življenja, dobro poznam. V primeru, da ne bom sprejeta na Du-

naju in če bom imela dobre ocene, bom poskusila dobiti študijsko mesto v Nemčiji. Tam imajo sistem »numerus clausus« za sprejem študentov. Če mi tudi to ne bo uspelo, se bom vpisala za leto dni na biologijo in v enem letu še enkrat poskusila na dunajski medicinski univerzi.«

Matej Trampusch, maturant Dvojezične tr-

govske akademije, Dob pri Pliberku: »Vsekakor bom šel študirat.

Rad sem v naravi in zanima me gozd.

Zato se bom vpisal na dunajski univerzi (BOKU)

smer gozdarstvo. Takoj zdaj po maturi pa bom odslužil vojaški rok.«

Katja Coceani, maturantka Slovenske gi-

mnazije, Gorica: »Po maturi na Koroškem bom odšla nazaj v Italijo.

Na univerzi v Vidmu sem se vpisala za študij prava. To področje me zanima pa še prijatelj študira tam. Preden sem se odločila za to smer, sem si ogledala razne univerze, se podrobneje informirala o raznih smereh. Pri tem mi je veliko pomagala mama, ki se je zame pozanimala o raznih možnostih študija in mi potem svetovala.«

ŠTIRINAJST DNI

XIV

žene special

P r i p r a v i l a : M i c k a O p e t n i k

mag. Gusti Gasser, klinična psihologinja, poročena, hčerki Valentina in Christina, doma v Podgradu pri Bilčovsu

Spremljati

mlade v samostojnost, jih navajati k samozavestnemu odločanju, jim nameniti pravo mero pomoči, jih v miru

Otrokom dati korenine ...

Kdaj in kje se človek najlaže uči odločanja?

Gusti Gasser: Učenje odločanja je tesno povezano z razvojem samozavesti. Začne se že v zgodnjem otroštvu, ko starši v vsaki fazi otrokovega razvoja navajajo otroka k samostojnemu delu in k temu, da si otrok upa opraviti delo. Na ta način postaja otrok samozavesten in razvija zaupanje v svoje sposobnosti. Pri takem učenju je važna staršev­ska podpora in razumevanje. Obenem pa je odločilna starševska pozornost, da po potrebi otroku tudi pomagajo.

Marta Stadler-Rutar: Če jim že kmalu damo možnost, da se sami odločajo in da sami spoznajo posledice (konsekvence) svojih odločitev. Otroke podpiram v tem, da stvar, za katero se odločijo, speljejo tudi do konca. Če se npr. otrok odloči za sodelovanje v lutkovni skupini, pomeni zanj, da se mora naučiti besedilo, hoditi redno na vaje. Naučil se bo, kaj pomeni za skupino, če pride kdo prepozno na vaje ali pa sploh ne pride. Kaj pomeni, če pride kdo na vaje slabe volje in s tem spravi slabo vzdušje v skupino. Važno je, da se zaveda pozitivnih in negativnih posledic odločitve. Pri tem odkrivanju mu lahko pomagam. Z dobrim načrtom uspe otroku, da na posledice odločitve vpliva sam in ni žrtev sistema, temveč del sistema.

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Kaj je vzrok, da se mladi tako težko odločajo?

Gusti Gasser: Starši nismo imeli tako raznolikih možnosti pri izbiri poklica in številnih ponudb prostega časa.

Zato skušamo preko otrok svoje želje uresničiti. Tako dela otrok stvari, ki so po želji staršev in ne njih samih. To pa ovira mladega človeka pri razvoju njegove samostojnosti.

Marta Stadler-Rutar: Hčerka, ki obiskuje 6. razred gimnazije, že razmišlja o poklicu. Opažam, da jo zanima veliko stvari. Ta njena mnogostranskost pa ji ni v pomoč pri iskanju in odločanju.

Celo otežuje odločitev.

Morda je bilo včasih, v moji mladosti lažje, ker si zaradi slabšega ekonomskega stanja staršev nisi mogel dovoliti, da bi se dolgo razgledoval po različnih študijskih smereh Ali starši prehitro odvzamejo otrokom odločitev?

Gusti Gasser: Dobro poznavanje otroka nam omogoča, da kot starši vemo, koliko otrok zmore sam in da kot starši popolnoma zaupamo otroku, da se bo znal sam odločiti. Današnji način vzgoje je tak, da starši zelo hitro odvzamejo otroku odločitev. Trend k družinam z enim ali dvema otrokoma to še pospešuje. Pogosto se zgodi, da starši – sicer dobro misleč – prezgodaj odvzamejo mladim odločitev. To gre na

račun otrokove samozavesti. Otroci odraščajo danes v družbi, ki zelo veliko zahteva – poklicno, finančno, socialno. Poleg šole imajo neomejene možnosti sodelovanja v raznih športnih in kulturnih skupinah. Na ta način otroci laže odkrivajo svoje nadarjenosti in jih urijo. Vsaka pozitivna stvar pa skriva v sebi tudi nevarnosti. Otroci so izpostavljeni časovnemu in socialnemu pritisku, so preobremenjeni, ne zmorejo šolskega sistema. Tu so pozvani starši, da skupno z otroki skrbno odločijo in se orientirajo.

Marta Stadler-Rutar: Otrokom ne morem odvzeti odločitve. Otroci si morajo pridobiti izkušnje. Tudi napake, ki jih mi starši vidimo vnaprej in otroke na nje opozarjamo, otrokom v resnici niso v pomoč. Sami morajo vse preizkusiti in tako se učijo, iz napak in iz uspehov.

Kaj mladim najbolj pomaga v trenutkih odločanja?

Gusti Gasser: Pomembno je, da starši podpirajo otroke v vseh trenutkih – tudi takrat, ko niso čisto prepričani o otrokovih željah, idejah. Otrok mora poskusiti sam in doživeti tudi svoje meje. Zelo pomembna je pohvala, spodbuda in čustvena opora staršev. Pohvala veliko bolj uspešno vpliva kot kritika, saj smo s kritiko pogosto prehitri. Pohvalimo otroka tudi takrat,

dr. Marta Stadler-Rutar, otroška zdravnica, poročena, 16-letna hčerka in 13-letni sin, doma v Celovcu

spustiti, da si izberejo svojo pot.

O tem sta razmišljali in s p re g ovo r i l i d ve že n i i n materi.

... mladim pa krila

ko mu kaj ni uspelo, z besedami: poskusil si.

Marta Stadler- Rutar: Da jim razložimo, kaj pomeni za nje ta odločitev. Da jim razložimo, kakšne morebitne posledice jim bo prinesla ta odločitev.

Namesto da jim odvzamemo odločitev, je boljše, da jih navajamo npr. k odgovornemu razpolaganju s časom.

Važno je, da ostanemo kot starši pri odločitvah konsekventni, to daje gotovost tudi mladim. Družinske konference so dobra priložnost, da spregovorimo o nejasnostih. Lahko pa jim tudi pomagam tako, da jim v napetih situacijah olajšam življenje, jih oprostim opravkov v hiši in sem navzoča za potrebni pogovor.

Kako vpliva zgled staršev na otroka?

Gusti Gasser: »Vseeno, kaj otroku poveš, naredi tisto, kar vidi« je pregovor, ki pove vse o našem zgledu. Starši nimajo dolžnosti, da bi morali biti pred otrom perfektni. Lahko naredijo napako ali se odločijo napačno. Če otrok vidi, tudi starši se kdaj zmotijo, je to za njegovo pot k samostojnosti velikega pomena. Če povabimo otroke, da ob nas doživljajo, kako rešujemo probleme, če tudi nje vpletemo v reševanje problemov, upoštevamo njihove misli, se bodo zgodaj naučili, kako se je treba odločati. Odkrili bodo, kako pomaga pri odločitvah pogovor z nekom. Otro-

ci v družini zasledujejo, kako prideta starša do odločitve. Doživijo pa tudi različna mnenja staršev in kako po pogovorih pridejo do skupne linije.

Kako usposobiti mlade za samostojnost – jim dati krila?

Marta Stadler-Rutar: Kot mama moram najti pravo mero med podporo in otrokovo samostojnostjo. Če jim preveč pomagam, jim odvzamem odgovornost odločitve. Otrok tako nima možnosti, da bi se naučil samostojnosti. Najlaže se otroci učijo samostojnosti pri šolskih dolžnostih in nalogah.

Otrok mora sam spoznati, koliko časa potrebuje za kako stvar. Otroci pa so zelo različni. Nekateri nikoli ne potrebujejo pomoči pri učenju in si samostojno razdelijo čas za učenje. Drugi tega ne zmorejo in potrebujejo navodila. Velika umetnost staršev in tudi učiteljev je odpreti mladim globalen pogled na snov in tako zbuditi interes v mladih. Če to znamo posredovati otrokom, bo njihovo samostojno učenje veliko lažje in otrok bo odkril, da se uči za življenje in zase in ne za nas.

Pustiti mladim, da odidejo, pa je tudi izziv za starše?

Gusti Gasser: Če otrok vedno čuti starševo zaupanje, bo samostojno odločal in postal samozavesten. Dati otroku krila pomeni imeti tako veliko zau-

panje v otroka, da pustim, da odide, in v miru doma počakam, da se vrne.

Dati otrokom krila pa nosi v sebi še en aspekt, in ta se tiče staršev. Starši se ne smemo definirati preko otrok. Če je tako, starši le s težavo dovolijo otrokom da odidejo. Prav je, da otrok vidi, da imajo starši svoje delo, konjičke in interese in jim ti prinašajo notranjo izpolnitev. Ko potem otroci odidejo, starši ne začutijo praznine, se njihovo življenje ne konča, temveč z lahkoto spustijo otroka v samostojnost.

Marta Stadler-Rutar: Moj oče, ki je star 87 let, mi vedno pravi: »Marta, če pa ne boš zmogla, pridi nazaj v Žitaro vas.« Te očetove besede so seveda samo neuresničljiva pomoč, dajejo pa mi občutek, da sem vedno dobrodošla, v vsakem trenutku. To bi rada posredovala tudi svojim otrokom. Ko enkrat otroci odidejo, jih bom gledala in opazovala iz ozadja. Ob tem pa imela razprostrte roke, da jih ujamem. Mreža ljubezni je vedno razprostrta.

Zelo čudno mi je, če pomislim, da bodo nekoč odšli od doma. Zdi se, da očetje laže spustijo otroke, da odidejo v samostojnost. »Premalo ljubezni je kraja, preveč ljubezni je umor,« pravi psihologinja Ruth Cohen. Mame moramo najti sred­ njo pot.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

MEDITACIJA

Upam si pustiti te samega v tvojih mislih in odločitvah.

Nočem zate razmišljati, nočem ti s svojimi predlogi odvzeti opravilne sposobnosti in vedno bolje vedeti, kaj je zate dobro.

Upam si ne se čutiti odgovornega zate.

Pustim ti, da najdeš svojo lastno pot, ne, ker te ne ljubim, temveč ker te ljubim.

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

zavestno živeti v sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

Srečnejši očetje so uspešnejši sodelavci!

Kaj je človek in kakšna korist je od njega? piše na kamnu ob Poti duhovnosti na Gori sv. Heme.

Vprašanje, ki od nekdaj spremlja človeka in je zato zapisano tudi že v Sv. pismu, v Sirahovi knjigi Stare zaveze. Ker smo pravkar obhajali dan očetov, me bo tokrat zanimalo prav to vprašanje.

Kaj je torej človek po svoji očetovski vlogi? Ugotavljam, da je s tem mišljena nadvse pomembna vloga moškega, ki je pripravljen sprejeti odgovornost za vzgojo svojih in tudi tujih otrok, ki so na poti v samostojno življenje odraslega. Neizpodbitno je dejstvo, da mladi rod potrebuje intenzivno spremstvo očeta, da se lahko razvije v samostojno osebnost, ki gradi na trdnih temeljih zaupanja, življenjskega poguma in odločne usmerjenosti.

Izzivi vzgoje Zato naj se očetje kar se le da zgodaj začenjajo vaditi v tej odgo­ vorni vlogi, s tem, da se npr. pravočasno soočijo z izzivi vzgoje. Najdejo jih pri skrbi za dobro partnerstvo, za dober in poglobljen zakonski odnos, kadar ves čas tega sveta in vso pozornost posvetijo svoji ženi, ki so jo izbrali, da skupaj z njo odkrivajo in uživajo ra-

dosti in skrivnosti združitve v ljubezni. Tu že polagajo pomemben temelj za doživeto in srečno očetovstvo. Saj je novo rojeno življenje, otrok, sad skrivnostne in čudovite dopolnitve med možem in ženo. Tudi v tem pogledu je otrok, ustvarjen po božji podobi, od vsega začetka neizmerno bogato duhovno in telesno bitje, ki je po svoji ne­umrljivi duši položeno v božje roke, zato pa še posebej zaupano varstvu matere in očeta.

Očetje si želijo globljega odnosa do otrok Da bi se očetje mogli posvetiti svoji nalogi, jim je treba pomagati in marsikaj storiti, predvsem pa tudi spremeniti posebno s pogledom na družbeno okolje. Tako je treba pri razvijanju in ohranjevanju osnovnih vrednot za srečno in zadovoljno življenje po eni strani ostriti čut za odgovornost pri posamezniku, po drugi strani pa je v istem trenutku treba opozarjati na odgovornost družbenega okolja. Dokler namreč ni zagotovljena dejanska enakopravnost med spoloma in se morajo na tržišču delovne sile ženske zadovoljiti z za tretjino nižjimi plačami, dokler ostaja otroška doklada še naprej prenizka in dokler ni urejeno tudi odprto vprašanje pravnega varstva zoper odpoved, se glede na večjo odgovor-

nost za očetovstvo ne bo nič bistvenega spremenilo. Reševanje vprašanja je odvisno od politične volje in odločitve, ki je gotovo povezana z večjim za­ znavanjem in tudi glasnejšo in jasnejšo zahtevo po ureditvi, ki bo pravičnejša za vse udeležene strani. Odločitev naj vsekakor olajša izid povpraševanja, po katerem si očetje vse močneje želijo boljšega in globljega odnosa do svojih in tujih otrok, obenem pa se v vedno večji meri branijo omejevanja svoje pristojnosti zgolj na vlogo prehranjevalca. Ne nazadnje pa naj zaleže še dej­ stvo, da so srečnejši očetje tudi boljši, uspešnejši in storilnejši sodelavci, in s tem prepriča še delodajalce, da se tudi po svojih močeh močneje zavzemajo za potrebne spremembe v smislu poglobljenega in s tem podjetnejšega očetovstva.

Skupno za srečnejše družine Ne pozabimo pa usmeriti pozornost in odločilni pomen tudi na poklicanost obeh spolov. Bolj bo namreč uspelo obema usmeriti svoje sile na dosega­nje skupnih ciljev, bolj se bosta skupno s svojimi otroki in s prihodnjimi genera­ cijami veselila zadovoljnejše prihodnosti v znamenju srečnejše družine.

Pavel Zablatnik

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

živimo z rastlinami

Lan,

Linum usiatissimum, Lein

L an je enoletna, do 0, 5 m v i s o k a r a s t l i na s tankim, samo v zgornjem delu razvejenim steblom.

Suličasti listi so gladki in celorobi.

Na koncu posameznih vejic so nebes n o m o d r i cvet ov i , ki se hitro oblete.

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Lan cvete v juliju in avgustu. Plod je glavica, v kateri je navadno osem do deset bleščeče rjavih semen.

Uspeva predvsem v sredozemskih deželah, gojijo pa ga tudi ponekod v južni in srednji Evropi. Lan je izključno gojena rastlina, divje rastočega v naravi ni več.

Danes ga na veliko gojijo predvsem v Argentini, Indiji, Rusiji in Italiji.

Lan je po vsej verjetnosti najstarejša kultivirana tekstilna rastlina. V njegovi prvotni domovini – nekje med Perzij­ skim zalivom, Kaspijskim in Črnim morjem - so ga gojili že v predzgodovinskem času. Kasneje so ga na velikih površinah gojili v Egiptu, kjer je še danes gospodarsko pomembna kulturna rastlina, in v Babiloniji med Evfratom in Tigrisom, kjer so našli lanene ostanke iz 5. stoletja pred Kr. Takrat so ga gojili tudi že v Grčiji in Rimu. V švicarskih mostiščih so našli ostanke lanenih vlaken in seme iz mlajše kamene dobe. Že v starem Egiptu so mrtve zavijali v lanene povoje in to navado so imela tudi svetopisemska ljudstva. Iz Janezovega Evangelija zvemo, da so tudi Jezusovo truplo mazilili in zavili v lanene povoje (Jn 19,40). Seveda so lanene tkanine uporabljali tudi za oblačila, zato so v Sveti deželi že takrat lan intenzivno gojili.

Danes gojijo dve vrsti lanu. Iz zvrsti z dolgimi in le malo razrastlimi stebli pri-

Tatjana Angerer* * B i o l o g i n j a i n p i s a te l j i c a , k i ž i v i v Ko tm a r i va s i . N a p i s a l a j e š tev i l n e p o l j u d n oz n a n s t ve n e k n j i g e i n t a ke z a o t ro ke. dobivajo tekstlina vlakna, drugo, bogato razraslo zvrst s številnimi cvetovi pa goje zaradi semena, iz katerega pridobivajo laneno olje.

Laneno olje je izrazito sušno olje. V toplem ozračju se zelo hitro posuši.

Uporabljajo ga za izdelavo firneža, oljnatih barv, lakov, linoleja in kita. V novejšem času pa dobro prečiščeno upo­ rabljamo tudi kot jedilno olje. Vsebuje namreč nenasičene maščobne kisline, ki znižujejo negativni holesterol v krvi.

Lan je tudi pomembna zdravilna rastlina.

Omenja ga že Hipokrat. Njegovo seme so uporabljali proti različnim težavam še v srednjem veku, kasneje pa so nanj nekako pozabili. Toplo, prekuhano laneno seme v laneni vrečki, ki jo položimo na prsa, olajša trdovraten kašelj. Prevretek, ki ga pripravimo iz žlice semena in ¼ l vode (kuhamo tako dolgo, da povre do polovice), pomaga pri vnetnih obolenjih želodca in črevesja, pri prebavnih težavah in prehladnih obolenjih sečnih organov.

Zoper kronično zaprtje pomaga laneno seme, ki ga skupaj s suhimi slivami jemo zjutraj na tešče tri tedne. V mešalcu zmešamo 5 razkoščičenih suhih sliv, čajno žličko semena in 4 žlice vode.

Opozorilo: Uživamo lahko le popolnoma zrelo laneno seme. Nezrelo ima nekatere nezaželene, celo strupene učinke.

Marian Wakounig*

davčni kotiček

* D o m a i z M l i n č , že v r s to l e t ž i v i i n d e l a n a D u n a j u . Po l e g s vo j e s l u ž b e ko t p o k ra j i n s k i vo d j a p r i m i n i s t r s t v u z a f in a n ce j e l e k to r d u n a j s ke u n i ve r ze, p re d ava te l j n a u n i ve r z i v Kre m s u i n p i s e c š tev i l n i h s t ro kov n i h p u b l i ka c i j .

Novi pavšalni zneski za voznike ter kilometrina od 1. julija 2008 naprej 1. Splošno Od julija 2008 naprej se bo povišal pavšalni znesek za voznike. Vrhu tega se bo povišala tudi kilometrina.

Pod določenimi pogoji imate pravico do tako imenovanega majhnega oz. velikega pavšalnega zneska za voznike. Ta pravica je vezana na nekatere dejavnike kot:

- določena oddaljenost med stanovanjem im delovnim mestom

- možnost/znosnost uporabe javnih prevoznih sredstev

- časovno prevladovanje v obdobju, v katerem se vam plača vaš zaslužek Pavšal vam zniža davčno osnovo in šele od znižane osnove plačate davek. Če imate več stanovanj/prebivališč, potem je odločilna oddaljenost do najbližjega stanovanja/prebivališča (pa čeprav je to samo ležišče).

Novi zneski veljajo za obdobje od 1. julija 2008 do 31. decembra 2009 in se morajo pri obračunu plače upoštevati že julija 2008.

Da bi se lahko upošteval pavšalni znesek za voznike, je potrebno, da se potuje najmanj enajst dni v mese­ cu. Pravica do pavšalnega zneska za voznike obstaja tudi v času dopustov in bolniškega staleža, prav tako pri porodniških dopustih, ki ne trajajo dalj kot eno koledarsko leto.

Da dejansko uporabljate avtomobil, pred finančnim uradom ni treba dokazati.

2. Veliki pavšalni znesek

Pravico do velikega pavšalnega zneska imajo tisti vozniki, od katerih se ne more zahtevati, da uporabljajo javna prevozna sredstva. Uporaba javnega sredstva ni dopustna, če na primer na polovici delovne poti ni javnih prevoznih sredstev oziroma ta prevozna sredstva ne vozijo ob ustreznem delovnem času (npr. pri nočnem delu).

Novi zneski (krepko napisani) znašajo:

Oddaljenost

Letni znesek doslej (do 30. 6. 2008)

Letni znesek od 1. 7. Mesečni znesek dos- Mesečni znesek od 2008 naprej lej (do 30. 6. 2008) 1. 7. 2008 naprej)

Od 2 km

297 €

342 €

24,75 €

28,50 €

od 20 km

1.179 €

1.356 €

98,25 €

113,-- €

Od 40 km

2.052 €

2.361 €

171,-- €

196,75 €

Od 60 km

2.931 €

3.372 €

244,25 €

281,-- €

Pravico do majhnega pavšalnega zneska imajo tisti vozniki, od kate­ rih se lahko zahteva, da uporabljajo javno prevozno sredstvo.

Oddaljenost

Letni znesek doslej (do 30. 6. 2008)

Letni znesek od 1. 7. Mesečni znesek dos- Mesečni znesek od 2008 naprej lej (do 30. 6. 2008) 1. 7. 2008 naprej)

Od 20 km

546 €

630 €

45,50 €

52,50 €

Od 40 km

1.080 €

1.242 €

90 €

103,50 €

Od 60 km

1.614 €

1.857 €

134,50 €

154,75 €

4. Kilometrina

do 30. 6. 2008 znaša kilometrina

od 1. 7. 2008 znaša kilometrina

Avtomobili

0,376 Euro (0,38 Euro)

O,42 Euro

Motorna vozila (do 250 cm3)

0,119 Euro (0,12 Euro)

0,14 Euro

Motorna vozila (od 250 cm3 naprej)

0,212 Euro (0,22 Euro)

0,24 Euro

Pribitek za sopotnike

0,045 Euro (0,05 Euro)

0,05 Euro

3. Majhni pavšalni znesek

Kilometrina se za obdobje od 1. julija 2008 do 31. decembra poviša na naslednje zneske (glej krepko napisane zneske):

5. Kako pridete do pavšalnega zneska?

Imate dve možnosti, da zahtevate pavšalni znesek: · med koledarskim letom pri vašemu delodajalcu ali pa delodajalki: >> vzorec “Pendler-Pauschale-Erklärung zur Berücksichtigung – L34”

· po preteku koledarskega leta v okviru napovedi za odmero davka delojemalcem (vzorec L1) oz. napovedi za odmero dohodnine (vzorec E1) Vse vzorce najdete na spletni strani avstrijskega zveznega ministrstva za finance – tudi v slovenščini (www.bmf. gv.at/service/formulare/slowenisch)

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

i z

Urednica: G abi Frank

z a l o ž b e

To je bil letošnji založniški praznik

A

vstrijska skupina Global Kryner je na Prazniku Mohorjeve založbe povsem navdušila občinstvo, med katerimi je bilo precej naših avtorjev.

Sicer nam je zagodlo malo vreme in smo morali preložiti koncert v dvorani, toda vrhunski glasbeniki s pevko so tudi tako s svojimi narodnozabavnimi elementi in jazzovskimi ritmi očarali še zadnjega skeptika. Na koncu je vsa dvorana zapela našo himno Slovenija in navdušenja ni bilo konec ...

V

odja založbe je predal pevcu in vodji Christofu Sporku monografijo o Omanu, dolgoletni vodja Franc Kattnig pa pevki Sabine Stieger knjigo o celovških kavarnah.

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

PREDSTAVL JAAMO NAŠE AVTOR JE: tokrat -

O slovenskih bajkah in miti Od ajda do Zlatoroga

Slovenska bajeslovna bitja 364 strani, trda vezava, ISBN: 978-3-7086-0322-3, 32,80 evra

Vsebinsko predstavlja knjiga davni deziderat vseh, ki jih zanimata slovensko bajeslovje in mitologija. Posamezni bajeslovni liki so predstavljeni pregledno v vseh različicah slovenskega ozemlja ter uvrščeni med sorodne like evropskega in širšega prostora. Bajeslovni liki, motivi in situacije so ilustrirani s krajšimi odlomki ljudskih pripovedi. Besedilo je napisano v tekočem jeziku vsakomur razumljive pripovedi, kar pa ne gre na škodo strokovnosti in dokumentarnosti knjige.

Miti so zakoreninjeni v človeški podzavesti in v globini čutnega zaznavanja ljudi v vseh družbah in civilizacijah. Podvrženi so spreminjanju in prilagajanju in prihajajo na dan z ustnim izročilom ali pa živijo v pripovedih ter se ohranjajo v umetnosti.

Beseda bajka ali mit (gr. mythos – beseda, govorica, zgodba) ima različne pomene. Prvotni pomen je zgodba o bogovih, ima alegoričen učinek in lahko oddaja sporočila. Danes bajke pripovedujejo o nastanku sveta, človeka,

stvarstva, o dogajanju v onstranstvu, o koncu sveta in o številnih bajeslovnih bitjih, kot so povodni mož, žalik žene, škrati ...

Bajeslovje pa je znanstveno proučevanje mitološkega gradiva (historični viri in literarno ter ustno sporočilo) in skupek mitov v določeni družbi ali kulturi.

Avtorica Monika Kropej je v knjigi zbrala bajeslovna bitja in jih razvrstila, v uvodu je podala kratek pregled o raziskovanju slovenskega bajeslovja, na koncu pa je bogat slovar bajeslovnih bitij.

- d r. Monik a K ro p e j

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

z a

p o i z k u š n j o

Pri bajeslovnih bitjih zasledimo tudi zmaje, o celovškem zmaju je avtorica napisala naslednje po predlogi dedovega zapisa:

ih

Celovški lintvern

Dr. Monika KROPEJ, višja znanstvena sodelavka

Rojena leta 1956 v Ljubljani, kjer je leta 1974 maturirala na klasični gimnaziji in leta 1980 diplomirala na Filozofski fakulteti iz etnologije in umetnostne zgodovine. Med leti 1983 in 1985 je bila zaposlena kot kustodinja pedagoginja v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, od leta 1985 naprej je sodelavka Inštituta za slovensko narodopisje. Na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je leta 1989 opravila magisterij in leta 1993 obranila doktorsko disertacijo. Študijsko se je izpopolnjevala v Budimpešti, Innsbrucku in na Dunaju. Od leta 2002 naprej je predstojnica Inštituta za slovensko narodopisje. Monika Kropej je vnukinja Korošca Josipa Šašla.

Sodeluje s Centrom za plurilingvistiko Univerze v Vidmu, v sodelovanju z drugimi znanstveniki je realizirala skupni projekt ohranjanja tonskih posnetkov ljudskega pripovedništva, ki jih je Milko Matičetov posnel v Rezi-

ji med leti 1960 in 1981. S prof. dr. Nikolajem Mihajlovim z Oddelka za jezike in kulture Srednje in Vzhodne Evrope Univerze v Vidmu izdaja in ureja mednarodno revijo Studia mythologica Slavica in spremljajočo knjižno serijo Studia mythologica Slavica Supplementa.

Monika Kropej je članica mednarodnih društev ISFNR (International Society for Folk Narrative Research), ISCLR (International Society for Contemporary Legend Research).

Raziskuje etnologijo, ljudsko pripovedništvo, prav­ ljice, povedke, zagovore, mitologijo, bajeslovje, ljudsko zdravilstvo, sodobne zgodbe, ljudsko verovanje. Trenutno se ukvarja z ljudskim pripovedništvom, urbanimi legendami in sodobnimi zgodbami, bajeslovjem in mitologijo, ljudskim verovanjem in medicino. Pripravlja Kazalo slovenskih ljudskih pravljic in študijo o bajnih bitjih v slovenskem izročilu ter raziskave iz zgodovine slovenske etnologije.

Prejela je zlati znak Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU za leto 1996.

Pravili so, da je stari Celovec stal tam, kjer je sedaj jezero.

Toda ljudje tam so bili prevzetni in brez vere. Celo na božični večer so rajali in veseljačili. Je pa prišel nekoč stari možej z majhnim putrihom (sodom) pod pazduho. Reče jim in jih svari: »Nehajte, nehajte, pojdite pokoro delat! Drugače bom čep izmaknil pa se bo vse potopilo!« Ljudje so se mu začeli smejati: »Kaj boš ti naredil s tem majhnim putrihom?« Rajali so kar naprej in imeli svoje bajže. Je pa drugič prišel bolj pozno pa je spet svaril: »Nehajte, nehajte rajati, vse se bo potopilo!« A spet je bil takoj smeh. Tretjič je prišel opolnoči: »Če nočete ubogati, bom pa zmaknil!« Res je čep izmaknil. Iz soda je začelo teči, je pa kar teklo, kar teklo, tako dolgo, da se je mesto potopilo. Tako je nastalo Celovško jezero. Še dolga, dolga leta po tistem so slišali, da en zvon poje globoko notri v jezeru. Na tistem kraju so sezidali – Marijo Loreto, to je božja pot za Korošce, ki prosijo za dež.

Potem so postavili novi Celovec, malo dlje od jezera, tam, kjer še danes stoji.

Blizu jezera je živel en kmet, ki je imel sedem let starega petelina. Ta petelin je znesel jajce, ki so ga zakopali v kobilji gnoj. Iz jajca se je zvalil lintvern, ki je rasel, pa rasel. Bil je nenavadno požrešen. Živel je v jezeru, tam je ribe lovil in vse drugo, kar je le dobil. Če pa ni dobil dovolj, je ven na kopno prilezel, pa furmane s konji vred požiral. Zrasel je dvanajst metrov v dolžino z repom vred. Imel pa je tako močno sapo, da je vse nase potegnil, tudi človeka je na dvanajst metrov k sebi privlekel. Bil je takšen kot en krokodil.

V Celovcu pa so imeli zaprtega nekega razbojnika, po imenu Herkulesa, ki je bil obsojen na smrt. Bil pa je nenavadno močan in neustrašen, za tega del so mu rekli: »Če ti tega lintverna umoriš, ti bo kazen odpuščena!« Herkules je koj privolil. Naredil je težek kij, v njega je zabil debele, špičaste žeblje. Ker pa je vedel, da ima lintvern tako sapo, da človeka nase povleče, se je privezal k nekemu drevesu, ki je stalo blizu jezera.

Zmaj se je prikazal iz jezera, potegnil je sapo na vso moč, toda Herkulesa ni mogel odtrgati z vrvi. Potegnil je sapo še bolj, tako močno, da je njega samega k Herkulesu potegnilo.

Ko je bil čisto blizu, ga je Herkules mahnil s kijem po buči, da se je kar na mah prevrnil in je bil mrtev.

Tedaj je bil Celovec še bolj majhen, šele pozneje je zrasel v mesto. Na Novem trgu so Herkulesu postavili spomenik, tak­ šen je, kot je bil v resnici in s kijcem meri na lintverna.« (po Josipu Šašlu, Celovški lintvern, 1951)

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

iz življenja

En dan

v življenju Anne »K a k o

bo konec januarja?« S tem vprašanjem sem v božični številki družinske priloge sklenila portret Judith Höhndorf, ki je skupaj z možem Markusom polna vesel j a p r i ča kova l a rojstvo hčerk e A n n e . Ve s e lje pa je kalila žalost, da nosi mala Anne v sebi bolezen, ki ji ne bo omogočila življenja po porodu.

Piše M i c k a O p e t n i k

Razdvojena med žalostjo in veselim pričakovanjem poroda sta zakonca preživela januar­ske tedne. Bodočo mamico je večkrat obšel strah in zavest, sedaj jo še imam, s porodom jo bom izgubila. Zadnje ure pred porodom sta Judith in Markus Höhndorf preživela v bolnišnici v Št Vidu. Obdana od ljudi – zdravnikov, bolniških sester in babice –, ki so imeli izrazito pozoren občutek za skrivnost življenja in čas, ki so ga skupaj preživljali.

V večernih urah 3. februarja je mala Anne prvič odprla oči. Žareče, črne oči, ki so očarale ljudi okrog nje. Bila je čisto mirna. V porodniški sobi je vladala popolna tišina, dokler se ni Anne prvič oglasila. Ko sta mlada starša držala v rokah malo Anne – čudež življenja –, sta bila ganjena nad tem čudežem in strah, da bi mala deklica umrla, sploh ni bil priču-

joč. Sorodniki so še v isti noči prišli pozdravit in blagoslovit malo zemljanko. Najbolj ponosen pa je bil oče Markus.

Kar naprej jo je pestoval, se z njo pogovarjal, se z njo smejal in si jo ogledoval. Anne pa nikoli ni zaprla oči. Vse je hotela videti. Njen obraz je izžareval odraslost, kot da je že vse videl in doživel. En dan je živela Anne, se borila za življenje in tako podarila staršem nekaj srečnih trenutkov. V teku dneva je postala Anne vedno bolj bleda, se vedno bolj borila za vsak vzdih in bila spet čisto mirna, ko je ob goreči sveči prejela zakrament sv. krsta.

Sredi spečih staršev je Anne mirno zaspala. Kot majhen dragulj je ležala na postelji; od nje so se z veliko spoštljivostjo poslovili zdravniki in sestre, ki so jo s pozornostjo in spo-

štovanjem spremljali en dan.

Ko sta se mama Judith in oče Markus s križcem na čelo in poljubom poslovila od hčerkice Anne – takrat sta začutila bolečo izgubo. Z Anne sta intenzivno živela 9 mesecev, se je veselila, obenem pa se poslavljala od nje. En dan jim je bil podarjen, da so začutili drug drugega.

Judithina stara posteljica za punčke je postala zadnja posteljica za Anne. Sorodniki, ki so Anne pozdravili na tem svetu, so jo pospremili do groba.

Skrivnost vere je polnila slovo od ljubljene Anne, ki je živela le en dan in podarila mladim staršem toliko ljubezni in veselja. V času žalovanja sta Judith in Markus čutila duhovno oporo in moč mnogih. Žalosti ob izgubi pridne hčerke se je s časom pridružila hvaležnost, da sta jo en dan smela imeti, jo držati v rokah. Vesela in hvaležna sta, da vesta, za katerim otrokom žalujeta, kakšna je bila, kako mehka so bila njena lica in kako radoveden njen pogled – ljubljena Anne.