Športna priloga - EURO 2008

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

april

in DOM

08

EURO 08

podaljšek

ž i v l j e n j e

Filmska ustvarjalka Andrina Mračnikar Pogovor na straneh 6, 7

gotthardt

uvodnik Igra ima podaljšek – življenje!

Z

a ene je šport izredno pomemben del življenja, bodisi da so sami aktivni, bodisi da so navijači, ki z veliko vnemo

sočustvujejo s svojimi športniki, s svojim športnim klubom. Za druge je šport

7Hanzi Tomažič

le potrata časa, nepotrebna norija, dostikrat vir družinskih nesoglasij, v najboljšem primeru nekaj, kar jih preprosto ne zanima in jih zato tudi ne razburja.

Domnevam, da je pri naših bralcih druga skupina v večini, vsaj na uredništvu je to tako. Zakaj torej posebna priloga o nogometu tudi v Nedelji?

Zato, ker je vedno zanimivo in napeto pogledati v »tuje svetove« in razumeti gorečnost športnika, motivacijo trenerja, ki mora motivirati druge, dojeti strahove sodnika, se zavedati

osebno - pogovor Tomi Partl

»Šport in vera sta zelo povezana« Za nogometne navijače na Koroškem se je začelo novo štetje. Na Starem trgu v Celovcu posebna ura kaže , koliko dni, ur, minut in sekund je še do evropskega prvenstva 2008. V dveh mesecih bo tako daleč. Predsednik Koroške

tveganja športnika, ki se mu lahko zaradi poškodbe iz minute

športne zveze Tomi Partl ocenjuje razsežnosti

v minuto sprevrnejo vse sanje in ves trud. Zato smo za osre-

tega mednarodnega tekmovanja.

dnje branje te priloge izbrali najbolj zanimive dele »postnega treninga«, nekoliko drugačne serije o nogometu, ki so jo avstrijski cerkveni časopisi objavljali skozi pretekli postni čas.

Dobra dva meseca sta še do evropskega nogometnega prvenstva, ki je tokrat res pred našimi hišnimi vrati. V primeru našega uredništva to velja celo v pravem pomenu besede, saj bo Mohorjeva hiša sredi navijaške cone, kjer se bo dan za dnem zbiralo na desetisoče predvsem mladih obiskovalcev. Ob vseh strahovih pa naj bi vendar prevladalo pričakovanje, da nekaj mednarodnega prepiha naši deželi dobro de.

Izkušnje iz Nemčije kažejo, da so to takšni dogodki, ko igra sama stopi v ozadje, mladina praznuje življenje. In to je jedro, zakaj je vredno podrobneje pogledati na šport. Igra ima podaljšek – in podaljšek je življenje.

Med bralci Nedelje so tudi taki, ki s športom ni­ majo dosti opraviti. Kaj imate povedati tem bral­ cem?

Tomi Partl: Seveda so tudi taki ljudje. Toda če natančneje pogledamo življenje, moramo ugotoviti, da je vsakdanje življenje tudi en majhen šport. Kdor se giblje, hodi, dela na svojem vrtu, ta se ukvarja s športom. Najbolj se ljudje zanimajo za šport pasivno. To pa zaradi tega, ker televizija prenaša ogromno športa. Pa še nečesa ne smemo pozabiti: Kdor ima otroke, bo spoznal, da imajo ti dar za glasbo, za kaj drugega ali za šport. Če jih privlači šport, se morajo s športom ukvarjati še starši, pa tudi dedeji in babice. Če ti vnuk reče, dedej, jaz bi rad igral nogomet, potem moraš nekaj storiti tudi na športnem področju, pa čeprav prej šport v tvojem življenju ni igral nobene vloge.

Evropsko prvenstvo v Avstriji in še sploh na Koroškem je mednarodna prireditev z

Tomi Partl , predsednik Koroške nogometne

XIV

ŠTIRINAJST DNI

e zveze

Tomi Partl je sodnik v Borovljah. Je

predsednik Koroške nogometne zveze, član predsedstva Avstrijske nogometne zve­ ze, predsednik disciplinske komisi­ je UEFA, podpredsednik žup­ nijskega sveta v Svečah, kmet in dedej. Pravi, da vseh teh športnih funkcij ne bi mogel opravljati, če ga pri tem ne bi podpira­ la in s tem sogla­ šala njegova žena Dragi.

Tomi Partl ...

razsežnostjo, ki si je ne moremo predstav­ ljati. Kako ste se kot predsednik Koroške nogometne zveze znašli sredi tega vrveža?

Ali si lahko predstavljate, kakšno dimenzijo bo imela ta prireditev?

Partl: Seveda, in sicer zaradi tega, ker sem v svoji funkciji kot član in sedaj kot predsednik disciplinske komisije UEFA doživel že več prvenstev. Prvič leta 1996 v Angliji, drugič 2000 na Holandskem in tretjič 2004 na Portugalskem. Zaradi tega znam oceniti dimenzijo prireditve, ki jo bomo doživeli v lastni deželi. To bo nekaj edinstvenega, prepričan sem, da si skoraj nihče ne more predstavljati, kaj se bo dogajalo v tistih dneh, ko bomo imeli v Celovcu dve tekmi s 60.000 gledalci in nad 100.000 navijači. Še nikoli ni bilo kaj takega v Celovcu, pa tudi v naslednjih 40 do 50 letih take prireditve ne bo več. Dodajam, da bo vse igre prenašala televizija in da se že sedaj poroča o naši deželi. To je za naš turizem nekaj enkratnega. Vedeti je treba tudi, da bodo Avstrijo in Koroško spoznali popolnoma drugi ljudje. Prišli bodo mladi ljudje, mnogi od njih se bodo kot turisti vračali na Koroško.

Pogojev, da bo evropsko prvenstvo enkratna prireditev, je več. Prva točka je gotovo lepo vreme. To je nekaj zelo pomembnega in skoraj nihče ne misli na to. Če se zbere toliko ljudi na enem kraju in je slabo vreme, potem se obiskovalci umaknejo v lokale, tam pa se hitreje pojavijo agresije. Agresija na prostem pojenja. Pomembno je tudi, da policija vzpostavi dober odnos do navijačev in da ob pravem času, če bo to potrebno, najde pravo besedo in pravilno ukrepa. Tretjič pa je pomembno, da bodo vsi prebivalci rade volje

sprejeli tako ogromno množico. Nekatere ljudi je seveda strah, ta strah nekateri celo načrtno širijo. V resnici pa se nam ni treba bati, ker se ne bo zgodilo to, kar nekateri pričakujejo.

V času jemanja poživil kaže, da se šport vedno bolj oddaljuje od »fair playa«. Kot sodnik ste morali soditi pravično. Šport še pozna pravičnost?

Partl: Sem proti dopingu, in sicer zaradi tega, ker – prvič – škoduje tistemu, ki jemlje kakšne dodatke, in – drugič – ker se do zmage pride z goljufijo. Kazen za doping bi morala biti še strožja, kot je sedaj.

Hvala Bogu, da je pri nogometu doping bolj izjema, to pa tudi zaradi tega, ker skoraj nič ne pomaga. Kaj pomaga jemanje poživil enemu samemu, če pa so vsi drugi na ta dan popolnoma iz forme!

Kako boste preživeli evropsko prvenstvo?

Lahko že napoveste, kdo bo zmagal? Kako na sploh ocenjujete avstrijsko skupino?

Partl: Evropsko prvenstvo bom preživel v Švici, na Koroškem in na Dunaju. V avstrijski skupini so zame favoriti Nemci in Hrvati. Hrvati zaradi tega, ker so zadnje tekme odigrali zelo dobro, Nemci pa zaradi tega, ker se na turnirjih kažejo z najboljše strani. Poljaki nimajo slabih možnosti, da bi se jim posrečila senzacija. Za avstrijsko reprezentanco pa bi rekel takole: Če imamo zelo dober dan, imamo šanso, da se zgodi čudež. Lahko pa se zgodi, da v prvi tekmi zmagajo Hrvati z 2:0 ali celo s 3:0.

Pogovarjal se je V i n c e n c G o t t h a r d t

... o paralelah med svetom religije in športom: Pisatelj Egyd Gstättner je v svoji knjigi o nogometu napisal nekaj zanimivega. Če velja, da je šport religija, potem Avstrija ne more zmagati proti Poljakom, ker je bil zadnji papež Poljak. Avstrija tudi ne more zmagati proti Nemcem, ker je sedanji papež Nemec. Če pa bi Avstrija zmagala proti Poljakom ali proti Nemcem, potem bo naslednji papež najbrž Avstrijec. Seveda so vzpored­ nice med športom in vero. Šport in vera si nista v nasprotju. Šport in vera sta zelo povezana. Mnogo športnikov, posebno tistih, ki so tako rekoč solisti in se sami ukvarjajo s športom, so večinoma zelo verni ljudje. Na primer, če španski nogometaš odide na igrišče, zagrabi za travo in se pokriža. Če ne bi veroval, ne bi naredil križa. Posebno posameznik potrebuje vero, ker je velikokrat v stiski. Če skakalec stoji na planiški velikanki in ve, da bo skočil 240 metrov, potem mora v nekaj verovati, nekaj ga mora nositi, nekaj držati. Športniki v naših deželah verujejo v nekaj, kar je še nad njimi. ... o razliki med jezikom in narodnostjo: Jezik med športniki še nikoli ni bil problem. Problematično je samo to, ker so med navijači tudi taki, ki so nekoliko zunaj družbe. Ti se ne prepirajo zaradi jezika, temveč zaradi narodnosti.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

podaljšek

ž i v l j e n j e

Šport = fair play življenja!

Verena Olip je sekcijska voditeljica nogometne sekcije DSG Sele/Zell in je nastavljena pri Hypo Leasingu v Sarajevu v Bosni in Hercegovini.

Ivan Lukan je tajnik Slovenske športne zveze ter dopisnik Dela in Primorskega dnevnika.

Kakšno vlogo igra šport v vašem življenju in kakšen je vaš odnos do njega?

Verena Olip: Šport igra in je vedno igral zelo pomembno vlogo v mojem življenju. Spremlja me od mladih nog, ko sem začela smučati, se voziti s kolesom, nato pa pri prvih korakih v nogometnih čevljih itd. Delež aktivnega športa v mojem življenju se je nato z leti zmanjšal, ker so prišle druge obveznosti, predvsem službene, zaradi katerih nisem imela več toliko časa. Zato pa sem v klubu delovala bolj na organizacijski ravni, saj sem prevzela funkcijo voditeljice nogometne sekcije. Uspehi, ki sem jih smela deliti z moštvom v preteklih letih, so skorajda neopisljivi in kažejo, da je možno bodisi v športu bodisi v življenju samem z voljo in s trudom doseči cilje, o katerih si nisi upal niti sanjati.

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Nadja Wieser: Šport igra v mojem življenju veliko vlogo. Zelo rada se gibljem,poleg šole in učenja nekako potrebujem tudi čas, ko lahko znova prebudim svoje »zaspane« živce.

Kadar igram nogomet, se sprostim in dobim dovolj moči, da se lotim novega dela. Zelo rada pa grem tudi na sprehod v gozd, kjer si spet pridobim dovolj energije za oviro, ki jo moram preskočiti.

Marjan Velik: Šport je igral in še vedno igra v mojem življenju pomembno vlogo! Že kot otrok sem vzljubil razne športne panoge, se sam preizkušal v njih in jim z velikim zanimanjem sledil tudi po radiu, televiziji in časopisih. Še danes se dobro spominjam, da sem kot otrok poznal vse slavne športnike, zbiral njihove slike in pozneje tudi avtograme. Fascinirale pa so me predvsem športne vele­ prireditve, kot so evropska ali svetovna prvenstva ter olimpijske igre. Šport je v mojih očeh ena sama emocija..

Ivan Lukan: Šport me vse moje življenje spremlja kot pozitiven, hkrati pa tudi izzivalen dejavnik. Osebno se dokaj intenzivno in redno ukvarjam s športom že od mladih let, in sicer z alpskim smučanjem, nogometom, tekom in šahom. Šport me je vedno spremljal tudi na moji poklicni novinarski poti, v zadnjih letih pa sem tudi športni delavec pri SŠZ. Ko je bila moje glavno poklicno področje še komunalna in nato manjšinska politika, je bil šport vselej dobrodošla protiutež: leta 1980, ko sem poročal z olimpijskih iger iz Moskve, ali štiri leta pozneje iz Sarajeva. In prav olimpizem me je prepričal o moči in izredno pomembni vlogi športa tako za posameznega športnika in športnico in za športni kolektiv kot tudi za skupnost in družbo. Šport je slej ko prej najbolj učinkovit povezovalni dejavnik na našem planetu!

a n k e t a V čem je globlji pomen športa? Odgovori nekaterih vid-

na kratko

nih predstavnikov športa pri koroških Slovencih.

Nadja Wieser je dijakinja Slovenske gimnazije in igra nogomet v ženski ekipi Slovenskega atletskega kluba.

cerkve in evropsko prvenstvo

Da bo to

praznik miru »Cerkev 08 – v igri že 2008 let« – s tem geslom katoliška in evangeličanska Cerkev v Avstriji in v Švici ob robu evropskega nogometnega prvenstva pripravljata verske ponudbe za športnike in navijače.

Marjan Velik je glavni urednik slovenskih sporedov ORF in predsednik Slovenske športne zveze.

V čem je korist športa za človekovo življenje?

Verena Olip: Vsak naj bi v svojem življenju našel malo časa za šport. Iz lastnih izkušenj vem, da je to težko vedno izpeljati v lastno zadovoljstvo. Vendar sem vsekakor mnenja, da je zdrav duh v zdravem telesu pomembna kombinacija, ki nam daje moč, da lažje premostimo vsakodnevne težave.

Nadja Wieser: Mislim, da je šport za večino ljudi zelo potreben. Večina poleg dela ali učenja potrebuje sprostitev, tako je tudi pri meni. Če se giblješ, se telo sprosti, težave pri delu ali učenju so pozabljene, po športu se počutiš kot prerojen.

Marjan Velik: Šport mi je dal mnogo izkušenj za življenje. V športu se kosaš s tekmeci, okusiš sladke zmage in tudi grenke poraze. V športu se naučiš, kaj je fair play! Šport ti prinese mnogo

poznanstev, včasih tudi slavo, ki je po­ trebna za občutljivo in ranljivo dušo.

Kdor se ni nikoli ukvarjal s športom, tega tudi ne more doživeti in spoznati!

Ivan Lukan: Šport je za življenje ljudi oz. človeka nepogrešljiv. Pomeni več kot zgolj gibanje, tek, dosega­nje vrhunskih rezultatov, je tudi način bolj odgovornega življenja, ki je – povedano poenostavljeno – na neki način športna tekma – s podvigi in porazi, s trenutki zmagoslavja in velikih razočaranj, je potrditev, da si na pravi poti, ali pa izraz negotovosti.

Izkušnje v športu so v veliki meri tudi izkušnje, ki jih posreduje življenje. Če v naša razmišljanja vključimo še naš položaj kot manjšinci, dobiva šport še dodatno razsežnost. Je tudi pomemben dejavnik pri ohranjevanju tako jezikovne kot tudi narodnostne identitete! Skratka, šport nam koristi na najrazličnejših področjih zasebnega, družbenega, socialnega in narodnostnega življenja. Šport pa je nenazad­ nje tudi spoštovanje drug drugega – v širšem pomenu „fair play“ življenja!

Tako bodo v vseh mestih, kjer gostujejo nogometaši, svete maše posebej za navijače, in to v njihovem domačem jeziku. V Celovcu bodo zato posebna bogoslužja v hrvaščini in poljščini. Ob začetku in koncu prvenstva bosta v Baslu in na Dunaju veliki ekumenski bogoslužji.

Poleg tega so načrtovane še razne iniciative, kot je npr. opozarjanje na vprašanje ženske prostitucije ob takih velepriredivah.

Katoliško moško gibanje pa bo z izkupič­kom iz prodaje posebnih žog pomagalo otrokom v Braziliji, Gvatemali in Ugandi.

Več informacij na posebni spletni strani: www.kirche08.at

Prispevek za EURO 2008

»Spiked« je naslov šestjezičnega slovarčka, ki so ga pripravile dijakinje Višje zvezne izobraževalne ustanove za gospodarske poklice v Št. Vidu ob Glini. Slovarček želi pomagati vsem, ki bodo imeli v času nogometnega prvenstva stike z navijači iz različnih dežel. Če bo kdo komu po poljsko rekel »wypadek«, bo s tem slovarčkom kar hitro mogoče ugotoviti, da teče beseda o nesreči. Na koncu slovarčka je objavljen očenaš v slovenščini, nemščini, poljščini, italijanščini, hrvaščini in angleščini. ŠTIRINAJST DNI

XIV

podaljšek

ž i v l j e n j e

impulz Življenje z nasprotniki

V

sak teden nov nasprotnik. Zraven pa pritisk javnosti. Trenerji so pod pritiskom. Izkušnja, ki je bila značilna tudi za izraelsko ljudstvo.

Celo zvezdniški trener kakor Giovanni Trappatoni je moral doživeti, da so ga vrgli iz službe, če ni bilo uspeha. Na primer pri VfB Stuttgart, kjer so ga odpustili po nekaj tednih.

Pri komaj kakem drugem poklicu je uspeh moštva tako močno povezan z lastnim uspehom kakor pri trenerju. Svoje lahko stori. Uspeh pa morajo priigrati drugi – in ta ni nikoli gotov. Konkurenca ne spi.

Kakor v športu, tako v življenju.

Verska zgodovina izraelskega ljudstva je bila neneha »zgodovina trenj« med nasprotniki. Boj za obstanek! Izraelsko ljudstvo je živelo v nenehni ogroženosti od drugih narodov. Jarem Egipčanov, razbitje slehernega upanja po Babiloncih, potem zasedba, da, celo uničenje po Rimljanih: pogosto je na nitki viselo golo preživetje. Ni bilo mogoče peti slovospevov zmage, temveč žalostinke.

Usoda mogočnih je bila povezana z usodo njihovih narodov. Poraz je neredko stal glavo.

Torej hvala Bogu. Verska zgodovina kaže smer, kako lahko ljudje najdejo pot iz smrtnega krogotoka krvave konkurence: učiti se v konkurentu videti človeka, za to je izraelsko ljudstvo bolj in bolj sposobno. Pozor, celo ljubezen do sovražnika – to neverjetno možnost odpira vera. Za lastno eksistenco konkurenta ni treba uničiti. Ne: »Jaz ali ti«, temveč »Jaz in ti«, da, »Jaz s teboj«. Tudi v »malih vojnah« življenja je to ključ do sreče.

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Giovanni Trappatoni se je rodil leta 1939 v Cusanu pri Milanu, bil je uspešen igralec v italijanski ligi pri AC Milano in FC Varese ter član državne reprezentance. Z več kot 20 naslovi je potem postal mednarodno najbolj uspešen nogometni trener. Tako je vodil AC Milano, Juventus Turin, Inter Milano, FC Bayern, bil je italijanski državni trener, pri Benfica Lisbona, VfB Stuttgart in – sedaj – pri Red Bull Salzburg.

Leta 2007 je s tem klubom postal avstrijski prvak.

Nasprotniki in kljub Gospod Trappatoni, vi se pojmujete – kar pri nogometnem trenerju ni nuj­ no – kot ljubitelj glasbe in kot veren človek. Kaj vam pomeni vera?

Giovanni Trappatoni: Rodil sem se v verni družini in bil vzgojen v katoliški veri. V teku življenja mi je postalo jasno, da lahko iz vere zajemamo moč in mir. To ne velja samo za mojo poklicno dejavnost, temveč za življenje na splošno.

Z nogometom sem veliko potoval, bil sem v številnih deželah. Videl sem tudi kontinente, na katerih ljudem ne gre tako dobro kakor nam, na primer v Afriki. Hvalim Boga, da sem imel srečo, da sem prišel na svet v deželi, kakor je Italija.

Ali vidite v nogometu samem tudi skupne značilnosti z vero?

Trappatoni: Mnogi nogometaši so verni ljudje, prav posebno ti, ki prihajajo iz Južne Amerike in Afrike. Vidim, kako se pokrižajo, preden stečejo na igrišče. Možno je, da s časom, ko postanejo bogati in slavni, izgubijo odnos do vere. Toda v bistvu je v njihovi notranjosti ta ogenj vere.

Zdaj pa k nogometu: Katere lastnos­

ti so po vašem mnenju potrebne za do­ brega igralca?

Trappatoni: Ambicioznost in volja do zmage sta lastnosti, ki sta za igralca bistveni. Na igrišču pa potem tudi opazimo, kdo ima v sebi človeško dobroto. Predvsem iz vedenja do nasprotnika postane opazno vprašanje poštenosti (fair playa). Poštenost sodi med dobre lastnosti.

Kot trener imate tudi nalogo, da iz do­ brih posameznih igralcev naredite do­ bre timske igralce. Kako se vam to posreči?

Trappatoni: Nisem študiral psihologi­ je. Sem pa sam igral nogomet, torej poznam igralce. Poznam njihove bojazni, njihove probleme, njihove dobre in slabe trenutke. Poskušam vse nekako upoštevati, vedno ostati uravnotežen in potem čisto mirno analizirati.

Ali so samozavestni igralci ali celo egoisti boljši igralci?

Trappatoni: Igralci so deloma tudi egoisti, ki morajo braniti svoj položaj.

Morda so egoisti v posebnih trenutkih igre, ne pa dejansko med seboj, ne znotraj moštva. Moja naloga je tudi, da takšne egoizme zaviram.

-

s strani Michael Mistelbauer, učitelj

P ripravil Vincenc G otthardt

b temu prijatelji

gema

Kako gledate na konkurenco znotraj moštva?

Trappatoni: Konkurenca tudi sodi k nogometu. Moja naloga je, da sem do igralcev korekten, da z vsakim govo­ rim odkrito. Imeti moram možnost, da svojim igralcem pogledam v oči in jim rečem: »Danes bo igral ta in ne ti, iz tega ali kakega drugega razloga.« Ali je za vas kaj bolj pomembnega kot je nogomet?

Trappatoni: Jaz sem prišel k nogometu kot mlad človek, svoje življenje sem preživel z nogometom. Toda jasno mi je, da so še bolj pomembne reči v življenju. Denimo revščina na svetu.

Toliko ljudi je, ki jim gre slabše kot nam.

In družina mi je zelo pomembna. V njej najdem uravnoteženost. Lepo je imeti oporo v družini.

Vsak teden imate opraviti z novim nasprotnikom. Ali to vpliva na osebo?

Trappatoni: Na področju, s katerega prihajam, je povsem normalno, da si vedno stoodstotno zraven in da še vedno kaj dodaš, da svoje delo opraviš v redu. Toda to sploh ni problem, med drugimi trenerji imam tudi zelo veliko

-

Poznamo vas kot izvrstnega tekača. Katere sposobnosti odlikujejo tekače?

Michael Mistelbauer: Tekač je človek, – ki ima jasne cilje, – ki je vztrajen, – ki hoče živeti zdravo, – ki se hoče vedno stopnjevati.

pictures

Kako gledate na konkurenco med športniki?

Michael Mistelbauer: Konkurenca je seveda velika. Če treniraš in tečeš na tekmovanjih, hočeš imeti tudi konkurenco. Hočeš pokazati svojo hitrost, svoj ta­ lent. Mi smo vsi amaterji. Pri profesionalcih je konkurenca veliko večja. Konkurenca je zame zelo pomembna.

Je pa tudi ena od motivacij za trening.

prijateljev. Pred igro in po njej grem k njim in jim izrazim vse dobro ali pa jim čestitam za uspeh njihovega moštva.

Seveda: Med igro smo potem nasprot­ niki.

Ali je kaj, kar vas razjezi?

Trappatoni: Jezim se zaradi napak v koncentraciji, ki jih napravijo igralci.

Sicer pa se bil tudi sam igralec in vem, da tudi to sodi zraven.

Kot trener ne morete biti le uspešni, obstaja velik pritisk od zunaj. Kako zmorete živeti s pritiskom?

Trappatoni: V teku časa znati razlikovati prave, utemeljene kritike od drugih. Neutemeljene, pristranske kritike se me ne dotaknejo. Te ne izvajajo pritiska name.

Ali lahko daste našim bralcem/bral­ kam kak namig, kako lahko bolje ravnajo s stresnimi situacijami, s pri­ tiskom?

Trappatoni: Torej: zjutraj vstati in se zahvaliti Bogu, da smemo živeti v Avstriji, Italiji ali kjer že – v deželi, v katerih ni toliko problemov kakor v treh petinah ostalega sveta.

Po g ovo r : M a t t h ä u s Fe l l i n g e r

8

Športniki so na tekmovanjih nasprotniki – so možna tudi prijateljstva?

Michael Mistelbauer: Prijateljstva so seveda možna.

Tekma sama je kratka, tudi če gre za maraton. Po tekmi smo spet prijatelji in skupno praznujemo pri podelitvi nagrad.

Z našo skupino (od 3 do 8 tekačev) se srečamo za skupen trening vsak teden najmanj trikrat. Jaz ne bi mogel trenirati s skupino, v kateri ne bi imel prijateljev.

Med treningom se pogo­ varjamo (če res ne tekamo v zelo hitrem tempu) o svetu, o beguncih, pogostokrat tudi o veri. Imamo namreč zelo bistrega tekača, ki sploh ne veru­je. Zanimivo je, da je ved­no on tisti, ki začne debato o veri.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

podaljšek

ž i v l j e n j e

impulz Igra s prekrški

N

i krivde, ki bi ne mogla biti odpuščena. To je čudovita perspektiva vere.

Uporabljati trike. Goljufati. Suvati s komolcem. Najprej gredo do mej dovoljenega – potem čez meje. In končno postane igra s prekrški metoda. Kdor hoče biti uspešen, to dela, pravijo. Neumnež, kdor tega ne naredi! Ne pravijo tako vsi, toda mnogi.

Tukaj je nekdo, ki pazi na to, da igra ne postane goljufija. Prekršek (favl) se kaznuje. Mala davčna goljufija, tatvina v trgovini kot preizkus pogumnosti. Saj ni tako slabo. Saj nihče ne opazi. Mobing na delovnem mestu. Opravljanje. Tudi v vsakdanjem življenju ljudi so favli, s katerimi ljudje drug drugega izigravajo.

Greh kralja Davida. Veliki kralj David je bil eden takšnih ljudi: zapeljal je Batsebo, atraktivno ženo moža Urija. Ko je zanosila, je poslal Urija v bitko, ga dal postaviti tja, kjer je bilo najbolj nevarno, tako da je padel.

Nesramnost brez primere. Hud favl.

Greh! Tako pravimo v jeziku vere.

David je priznal svoj greh – toda šele potem, ko mu ga je pogumni prerok Natan povedal v obraz.

K sožitju kristjanov spada, da se opozarjajo na lastne napake. Za grehe drugih nosimo soodgovornost. Ni vseeno, kako kdo igra – napačno ali pošteno. Tudi, če se v družbi nekaj razvija v napačno smer, če se ljudje teptajo, če se agira s komolci. Tu se kristjani vmešavajo. Upanje kristjanov obsega še več: Ni favla, ki bi ne mogel biti odpuščen. Nič ni za vedno neodpustljivo.

Matthäus Fellinger

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Konrad Plautz Sodnik Konrad Plautz ima za seboj strmo kariero. Žvižgal je v igrah med skoraj vsemi mednarodnimi vrhunskimi moštvi. Kot sodniki bo sodeloval tudi na evropskem prvenstvu v nogometu. Notranje se na

Vsak potrebujo še Sodniki morajo biti pravični. Od kod imate čut za pravičnost?

Konrad Plautz: Mislim, da ima moj čut za pravičnost opraviti z mojim pokolenjem. Prihajam iz velike družine s še osmimi brati in sestrami. Naučili smo se shajati z zelo skromnimi sredstvi.

In tu je šlo vedno za to, da je bilo vse dobro razdeljeno. Že kot otrok sem se naučil, da na vse gledam dobro. Danes mi včasih očitajo, da sem preveč dobrodušen, ker poskušam biti do vsakega pravičen. Vendar: Biti do vsakega pravičen je umetnost, ki je nihče ne zmore.

izključitev, potem je raven adrenalina visoka. Situacije, ki se jih tudi bojim, so tiste kakor v igri med Austria Wien in Austria Kärnten. Pri tej igri nisem priznal treh golov. Ali masovne konfrontacije med igralci obeh moštev itn.

Lahko samo rečem: Take igre ne privoščim nobenemu sodniku.

Ali nam izdate svoje šibke točke?

Plautz: Moja skušnjava je, da se razjezim. In če se razjezim, sem v nevarnosti, da postanem glasen. In če postaneš glasen, pokažeš šibkost. To je moja nevarnost. Sicer pa na nogometnem igrišču pravzaprav ne poznam nobenih velikih skušnjav.

Sodniki morajo pogosto požreti zlob­ ne besede. Kako močno vas obreme­ njujejo žalitve ali negativne kritike v medijih?

Plautz: Zaradi pozitivnega poročanja v medijih mi gre zaenkrat zelo dobro.

Toda lahko je tudi čisto drugače. Treba mi je samo pomisliti na igro Austria Wien proti Austria Kärnten, pri kateri nisem priznal treh golov. Po igri so mi grozili s smrtjo. Seveda sem si rekel: Mi je tega treba? In seveda sledi potem ta ali ona neprespana noč. Še dobro se spominjam, ko sem po ome-

Ali so kakšne situacije v igri, ki se jih bojite?

Plautz: Če je v kaki igri hektično, publika razburjena, igralci jezni in je sporna odločitev o enajstmetrovki ali

Kako ravnate s tem, če ste kot sodnik sprejeli napačno odločitev?

Plautz: Odkrito rečeno: Še nobene igre nisem žvižgal brez napake. Po vsaki igri si ogledam televizijski posnetek in si prizadevam, da se učim iz napak.

s strani Slavko Thaler, duhovnik

P ripravil Vincenc G otthardt

gema

-

pictures

vsako igro pripravi s tiho molitvijo rožnega venca. In tudi na igrišču upa na Božjo pomoč: »Moje prve besede, ko stopim na igrišče, so vedno: Naša pomoč je v imenu Gospodovem, ki je ustvaril nebo in zemljo.«

kakšno priložnost njeni igri prvič spet žvižgal v Celovcu. Tedaj mi je bilo že nekoliko čudno v želodcu.

Gotovo imate tudi igralce, ki jih imate posebno radi ali ki so vam manj sim­ patični ...

Plautz: Vseeno, ali Barcelona igra s sedmimi, osmimi zvezdniki proti moštvu, ki ima morda samo enega znanega igralca: zame igra rdeče moštvo proti belemu moštvu. Meni je vseeno, kdo igra. Vsi se morajo ustrezno vesti ter se enako obravnavajo in presojajo.

Seveda so igralci, ki so posebno grobi.

Tem se je treba odločno upreti. In seveda so voditelji igre, ki so posebno izpostavljeni kakor kak Ronaldinho. Na te moram posebno paziti. Toda vseeno, ali je kdo milijonski zvezdnik ali ne: Jaz moram z vsemi ravnati enako.

Vi sodelujete pri delu z ministranti. Ali lahko izkušnje z igrišča uporabite tudi v župniji?

Plautz: Kot sodnik poskušam kar se da biti brez napak in dati vse od sebe. To hočem sporočiti mojim ministrantom/ kam. To jim tudi povem: »Poskušajte preprosto napeti vse svoje moči.« Go-

tovo ne bodo nikomur odtrgali glave, če se bo zgodila kaka napaka. Opažam, da te jasne zahteve ministrantom dobro denejo. So z navdušenjem pri stvari in opravljajo svoj posel zelo dobro.

Mislim tudi, da si s tem lahko razložimo veliko popularnost ministrantov v naši župniji. Ta čas jih imamo 47.

So stavki ali prilike iz evangelija, ki vam pomagajo pri žvižganju kake igre?

Plautz: Med igro ne mislim na evangelij. Drugače je, če sem v cerkvi in slišim evangelij – npr. priliko o izgubljenem sinu. Potem opazim, kako zelo je lahko evangelij vodilo za igranje nogometa. Tako je velika razlika, ali igralcu, ki je naredil hud prekršek (favl), daš še kako šanso ali ne. Večinoma pozitivna drža sodnikov pozitivno vpliva na igralce.

In zvezdnati trenutki sodnika?

Plautz: Posebno lepe so izkušnje, če se dva igralca, ki sta si v igri skočila v lase, po igri spet spravita. Po igrah vedno poskušam zgladiti prepire in združiti prepirljivce. Hvala Bogu mi to pogosto tudi uspe.

Gilbert Rosenkranz

8

Nekateri te poznajo kot sodnika na nogometnih tekmah. Kdaj in kje si bil sodnik?

Slavko Thaler: Kot študent sem opravil izpite za nogometnega sodnika. Nato sem približno pet let aktivno deloval kot sodnik na številnih nogometnih igriščih v Salzburgu in na Koroškem. V tem času sem vodil prijateljske in prvenstvene tekme podmladka, rezervnih in članskih ekip do prvega razreda. Spoznal in doživel sem marsikaj. Kritiko, pohvalo, uspehe in neuspehe.

Kakšen mora biti po tvoji oceni sodnik?

Slavko Thaler: Sodnik mora biti v prvi vrsti objektiven in dobro seznanjen z nogometnimi pravili. Imeti mora čut za nogomet. Prepoznati mora različne tipe igralcev – biti mora „psiholog“. Sodnik naj ne bi s pretiranimi odločitvami samega sebe postavljal v ospredje. Kajti le sodnik z dobrim poznavanjem pravil nogometne igre, s čutom za igralce in trenerje ter z dobro telesno pripravljenostjo je lahko kos zahtevnim nalogam na nogometnem igrišču. V naglici je treba odločiti prav. To ni vedno lahko. Zato so sodniki vedno tudi tarča kritike in napadov.

Kje vidiš paralele med prekrški, ki jih stori igralec na igrišču, in prekrški, ki jih delamo ljudje v vsakdanjem življenju?

Slavko Thaler: Prekrški posameznih igralcev škodujejo celotnemu moštvu, kajti vsak prekršek ima posledice za potek igre in soodloča tudi o končnem izidu tekme.

Tudi v vsakdanjem življenju v družini, šoli, službi in družbi krivično ravnanje, zahrbtno govorjenje negativno vpliva na sožitje in soodloča tudi o kvaliteti komunikacije skupnega življenja. Večkrat pa smo sami v vlogi sodnika, ko prehitro delimo rumene in rdeče kartone drugim, jih kaznujemo, kritiziramo in izključujemo. Mislim, da je danes potreba po tankočutnosti velikega pomena. ŠTIRINAJST DNI

XIV

podaljšek

ž i v l j e n j e

impulz To boli

P

ravzaprav bi bil ta del »treninga« primeren za pepelnično sredo: samo prah si. Toda poškodbe se ne ravnajo po časovnih načrtih. Svoje sposobnosti lahko streniraš do perfektnosti, lahko postaneš hitrejši, bolj samozavesten, bolj popoln, tudi bolj priljubljen kot vsi drugi. Toda samo trenutek – in vse se zruši.

Nogometaši se učijo živeti s poškodbami. Tega nočejo, toda morajo. Tu postanejo cilji naenkrat majhni. Ozdraveti hočem! Da le ne bo kaj ostalo! In da bo šlo naprej! Gre naprej. Večinoma, a ne vedno – in pogosto ne tako, kakor smo hoteli.

Zdravljenje potrebuje čas.

Jakobov boj. Sveto pismo govori o nočnem boju (1 Mz 32). Jakob se bojuje z nekim neznancem, potem ko je vso svojo lastnino in svojo družino spravil čez reko, vso noč.

Ta ga udari v kolk, tako da Jakob poslej hodi šepajoč skozi življenje. Šepajoč, a navdan z neznansko slutnjo: »Videl sem Boga iz obličja v obličje in sem vendar ostal pri življenju.« V neznancu, ki ima opraviti z njegovo poškodbo, je Jakob zaslutil Božje obličje.

Poškodbe bolijo. A nikakor ne peklensko. Imajo – nasprotno in ne takoj v prvem hipu – nekaj nebeškega, so kakor okno, ki odpira pogled na obraz Stvarnika.

Moje življenje ni odvisno od samoustvarjene kondicije, ne od v potu pridobljenega in včasih obupno branjenega zdravja.

Poškodbe so anticipacija (vnaprejšnje doživljanje) izkustva smrti. Poškodbe sugerirajo odpoved vsemu.

Resnično živ je tisti, kdor zmore svojo usodo položiti v druge roke.

Matthäus Fellinger

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Poškodovan – in kaj zdaj?

Hans Peter Berger Hans Peter Berger je vratar pri SV Josko Ried.

V sezoni 2006/07 je bil izvoljen za najboljšega vratarja Avstrije. Vrhunski trenutek v karieri v Salzburgu živečega nogometaša. Toda en sam trenutek more pretrgati kariero. Hans Peter Berger se je moral decembra naučiti živeti s hudo poškodbo.

7. decembra 2007, predzadnja igra pred zimo. Red Bull Salzburg proti Josku Riedu. Tu se zgodi. Silovito trčenje Riedovega vratarja Hansa Petra Bergerja in odličnega napadalca Salzburžanov Alexandra Zicklerja. Dvojni zlom roke pri Bergerju! On mora zdaj početi, česar športnik pravzaprav ne trenira: biti potrpežljiv.

Kaj vas je prešinilo v trenutku, ko se je to zgodilo?

Hans Peter Berger: Bil sem šokiran. Potem so prišle strašanske bolečine. Toda šele po operaciji sem prav spoznal, kaj je bilo. Tukaj človek začne razmišljati, ali in kako se bo kariera nadaljevala.

Kaj ste čutili do gospoda Zicklerja, ki vas je poškodoval?

Berger: Bil sem jezen, ker bi morda imel možnost, da to prepreči. Saj mediji radi vse skupaj zelo napihnejo.

Toda če ima človek malce časa in dobi malo distance, postane zelo preudaren in gleda vse prav trezno.

Ste imeli po tem dogodku z gospodom Zicklerjem sploh kak stik?

Berger: Da, v bolnišnici. Bil je pri meni.

In ali ste lahko našli z njim oseb­ no soglasje? Saj ima vse skupaj tudi pravne komponente.

Berger: Odpovedal sem se tožbi. Raje bi igral nogomet, preden bi moral nenehno tekati v sodno dvorano. Za Alexandra Zicklerja je tako gotovo tudi ugodno. Jaz tukaj nisem tako zamerljiv, da bi rekel: Zdaj te bom tožil. On se je opravičil in zame je stvar končana.

Zdaj moram gledati, da si spet opomorem. To je najvažnejše. Jaz rad igram nogomet, on pa tudi.

Je bolj redko, da se to med prizadetimi tako uredi – ali pa se tukaj dalj časa čuti kaka zamera?

Berger: Pri meni ne bo ostala nobena zamera. Meni gre za moje zdravje.

Toda mi smo imeli že nekoč tak pri­ mer: Ti so tekali od ene sodne dvorane do druge. Rezultat je bil, da so dali dar za otroško vas SOS. Otroška vas se je gotovo veselila, toda udeleženci so se še vedno hudovali drug na drugega.

To ni nič pomagalo, čeprav so dve, tri leta posedali v sodni dvorani. Zame kaj takega ne pride v poštev.

-

s strani Max Zdouc, zdravnik

P ripravil Vincenc G otthardt

gema

-

Kaj pomeni za športnika poškodba?

Max Zdouc: Poškodba je za ambicioznega športnika po navadi v prvem hipu velik udarec. Če je to povezano z daljšim izpadom, pa se po navadi pretežno izcimi uvidevnost, da se pač mora potrpeti.

pictures

Se lahko športniki iz poškodb tudi kaj naučijo?

Max Zdouc: Športniki so primorani, da se iz nove situa­ cije nekaj naučijo. Če tega ne zmorejo, potem je njihova kariera zelo kratka, kajti s poškodbami morajo računati.

Ali ste, obratno, tudi že doživeli – da ste sami poškodovali kakega igralca?

Berger: Da. Pri tem pa sva bila poškodovana oba. Jaz hudo in drugi tudi hudo.

moram biti potrpežljiv. To je zame najtežje, toda polagoma se bom tega že naučil. Tri mesece bo trajalo, potem pa bomo videli. Če bo trajalo manj, bom vesel.

Kako vam je šlo z občutkom? Nekoga sem poškodoval.

Berger: Pravzaprav ne drugače kot zdaj. Oba sva imela hude poškodbe na glavi. On se je meni opravičil, jaz pa njemu. Med športniki je to morda nekoliko drugače.

Ali imate kak načrt zunaj kariere, če bi se res zgodilo kaj resnega? Ali pa bi bila to za vas prava katastrofa?

Berger: Na začetku bi bilo gotovo katastrofa. Tu ne veš, kaj naj bi storil.

Toda jaz imam uspešno končano izobrazbo – če bi res kaj bilo –, da bi lahko začel kaj drugega. Kot športnik iz česa takega sploh ne smeš izhajati.

Kako lahko športnik uravnovesi vedno višje športne cilje s svojim zdravjem?

Max Zdouc: Človeški organizem je v stanju, da se prilagodi večjim telesnim obremenitvam, dokler mu nudiš možnosti, da se tem lahko prilagodi. Pomembno pa je geslo, da tudi mesta Rim niso zgradili v enem dnevu.

In kako ravna moštvo s čim takim, če je kak kolega hudo poškodovan? Ima­ te stike?

Berger: Da, seveda. Dobim tudi dovolj telefonskih klicev in vsi so že bili tukaj.

Tu že opaziš, kaj si prispeval in človek se nauči tudi zelo ceniti, kateri gospodje in gospe kličejo in kateri ljudje se zate zanimajo. In človek opazi, kaj vse je v naredil v svoji karieri, kako je morda tudi napravil vtis na ljudi.

Kakšen je recept za »zdravega« športnika?

Max Zdouc: Načelno so „pravi“ športniki zelo uvidevni in s svojim telesom ravnajo zelo skrbno, kar se po navadi začne že pri prehrani in se nadaljuje pri prevenciji in tudi pri samem izvajanju športnih dejavnosti.

Ali so take poškodbe ovira pri igri?

Berger: Kot športnik moraš to požreti, sicer nimaš več nobene šanse. Za to so mentalni trenerji. Tukaj je treba gotovo kaj storiti. Treba je že biti nekoliko trd do sebe, drugače si težko upo­raben za nogometni posel.

In vidite tudi pozitivne vidike? Ste zaradi poškodb postali bolj zreli?

Berger: Da, že. Človek si gotovo pridobi mnogo izkušenj. In naučiš se ceniti druge vrednote. Nogomet ni vse v življenju, pravim zdaj. Gotovo znam vse ceniti. Nekoč bo z nogometom šlo spet naprej, tudi če zdaj morda traja dlje. Jaz sem aktiven tip, toda zdaj

Pogovor: Ma t t h ä u s Fe l l i n g e r

8 ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

podaljšek

ž i v l j e n j e

impulz Nič strahu pred tujimi svetovi

G

ospa ima srečo! Nogomet, družina, župnija, delo. In vse dela rada. Morda prav zato, ker je življenje zanjo možno v čisto različnih svetovih.

Lahko bi bilo tudi čisto drugače.

Celo bo čisto drugače. To je povsem velikonočna tematika.

Bili so ribiči na jezeru. Njihov svet je bil jasen. Vsak dan isti potek. Sobote so se najbrž veselili, ko so lahko pustili svoje čolne ležati na obrežju.

Borno, a vendar zadovoljivo življenje. Ko ne bi bil tukaj nekdo, ki jih je poklical iz njihovega sveta, naj hodijo za njim. Jezus je zaupal ribičem na jezeru neki drug svet in neko drugo nalogo. Postanejo naj ribiči ljudi.

Tudi moža, ki je bil cestninar – imenoval se je Levi –, je poklical v svojo skupino.

Ne le skrb za vsakdanjost naj bi poslej določala njihovo življenje, temveč skrb za življenje samo.

Obstaja življenje zunaj lastnih načrtov in želja. Obstajajo pripetljaji, ki življenju dajo novo smer. Obstaja boleče iztrganje iz običajnega poteka. Bolezen, ločitev, slovo in smrt.

Obstaja pa tudi sproščajoči in odrešilni izhod iz zapletenosti. Končno prost težkega bremena.

Ljudje se bojijo takih sprememb, ujeti so v svoj svet. Raje naj vse ostane tako, kakor je. Toda pomenilo bi konec življenja, ko ne bi nihče sprejel novih, drugačnih okoliščin.

Trpljenje in smrt sta bila v velikem tednu v središču – toda potem: vstajenje.

Ob koncu človek ne pade iz sveta v brezdanjost. Pade v rešilno Božjo roko.

Matthäus Fellinger

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Zunaj kariere Gabriele Eibensteiner Gabriele Eibensteiner igra nogomet v klubu državne lige Union Kleinmünchen. In to strastno. Prav tako strastno je žena in mati. Zdaj pričakuje tretjega otroka. S sinovoma Tobiasom in Lukasom ter možem Florianom živi v Zwettlu an der Rodl.

Kaj pomeni nogomet v vašem življenju?

Gabriele Eibensteiner: Kot otrok sem s svojim bratom in fanti v vasi rada igrala nogomet, kar za hišo na travniku.

Takrat dekleta niso smela igrati skupaj s fanti v moštvih, torej sem se oprijela žoganja s pestjo (Faustball). Z 18. leti sem se morala odločiti. Potem sem začela pri klubu Union Kleinmünchen, najprej v deželni, potem v zvezni ligi.

Ali igrajo ženske drugače?

Eibensteiner: Da, že. Začne se že pri denarju. Ženske za to ne dobijo nič.

Pri moških so igralci v drugi deželni ligi deloma plačani celo za treniranje.

Pri nas ženskah je edina motivacija ve­ selje. – Toda človek pride veliko naokoli, četudi to za moj položaj matere po­ gosto ni preprosto. V ekipi gledajo, da vsi, ki so motivirani, tudi igrajo, ne samo tisti, ki so ravno v najboljši formi. Pri nas je bolj človeško.

Kako intenzivno trenirate?

Eibensteiner: Trikrat na teden imamo večerni trening, ob koncu tedna pa igramo. Zdaj sem na porodniškem dopustu, toda tudi po obeh fantih sem vmes vedno znova igrala.

Kaj vam pomeni kariera?

Eibensteiner: Nikoli nisem mislila na to, da bi naredila veliko kariero. Hotela sem kratko malo igrati. In v ženskem nogometu tudi ni toliko možnosti.

Nogometna zveza v tem pogledu tudi ni tako iniciativna. Tu se že lahko zgodi, da se prijava za svetovno prvenstvo kratko malo prezre.

Kako usklajujete svoj hobi z družino?

Eibensteiner: Predvsem sem prav­ zaprav mati in gospodinja. Blazno rada sem doma z otroki. K igram smo otroke kratko malo vzeli s seboj. Moj mož je seveda manj navdušen. On pač mora ob koncih tedna pogosto na pot – on ali babica –, da pazi na fante. Toda otroka se na nogometnih igriščih medtem že zelo dobro spoznata. Klub ima tukaj veliko razumevanja. Jaz lahko na primer treniram tudi doma z moškimi v Zwettlu. Jaz sploh ne bi želela iti h kakemu drugemu klubu. To bi se mi zdelo kakor izdaja.

Zmagati in izgubiti: Kaj vam to pome­ ni?

Eibensteiner: Seveda imamo tudi mi ambicijo, da zmagamo. Če pa kdaj izgu­

s strani Mira Trampusch, trenerka

P ripravil Vincenc G otthardt

gema

bimo, to ni katastrofa.

Mnogo bolj me grize, če nisem zadovoljna s svojo lastno zmogljivostjo. Rezultat ni tako v ospredju. Toda če si sam dobro motiviran, se to prenese na druge. Pri nogometu se že lahko učimo, kako ravnati z zmago in porazom. Ne moremo vedno samo zmagovati, ne moremo biti vedno samo prvi.

Nogomet je timski šport – in tako je tudi v življenju. Funkcionira samo, če družno pomagamo, ne vsak sam zase. Če ena žogo izgubi, teče pač kaka druga za njo. Medsebojna pomoč je v tem športu pomembna.

Vas je bolelo, ko ste morali zaradi otrok prekiniti igranje?

Eibensteiner: Ne. Družina in otroci so mi zelo pomembni. Biti mama je moj najljubši poklic. Rada bi to tudi naprej tako uživala. S tremi otroki, tu mi gotovo ne bo dolgočasno. Pozneje bom spet delala kot otroška negovalka.

Vam pomenijo soigralke tudi sicer kaj v življenju?

Eibensteiner: Večina jih kajpada sta­ nuje v Linzu in te se srečujejo tudi zunaj nogometnega igrišča. Pri meni to

-

pictures

ni tako zlahka mogoče. Toda jaz se zelo dobro razumem z igralkami in trenerkami. Jaz sem v klubu bolj izjema – z družino in otroki.

Kaj vam pomeni Cerkev?

Eibensteiner: V naši župniji pomagam pripravljati otroška bogoslužja. Pri nas oblikujemo z otroki posebno besedno bogoslužje, potem se otroci pridružijo odraslim. Povezanost z župnijo mi že veliko pomeni. Z lastnimi otroki mi je to postalo še pomembnejše. Iti v nede­ ljo v cerkev je za nas nekaj lepega in pomembnega. Ko sem med svojim izobraževanjem za medicinsko sestro stanovala v Linzu, je bilo to težje.

Trd šport – in poklic, ki zahteva senzi­ bilnost. Kako vam gre s tem?

Eibensteiner: Zame je šport dobra izravnava. Kot otroška negovalka pridem veliko tudi v stik s trpljenjem, na primer s prizadetimi dojenčki. Pogosto me vprašujejo, ali se tukaj ne bojim sama dobiti otroke. Toda jaz sem vedno živela z otroki v okolici in se pravzaprav ne bojim. Jaz znam to prav dobro ločiti. Po g ovo r : M a t t h ä u s Fe l l i n g e r

Kakšno vlogo igra šport v tvojem življenju?

Mira Trampusch: Že 17 let se aktivno ukvarjam s športom (kot ig­ ralka in trenerka) in življenja brez športa pravzaprav ne poznam. Pri športu se lahko sprostim, dobim energijo in pozabim na stvari okrog sebe.

Zmaga ali poraz. Kaj ti to pomeni?

Mira Trampusch: Pri odbojki eno moštvo vedno zmaga, drugo pa izgubi, tako da moštvi ne moreta remizirati. Kot športnici mi trenutek zmage veliko pomeni in rada se spominjam uspehov zadnjih let. Tako vem, zakaj se trudim in treniram. Živeti s samimi porazi v športu ali pa tudi v osebnem življenju, je zelo obremenjujoče.

V čem se v športu ženske razlikujejo o moških?

Mira Trampusch: Z vidika trenerke bi rekla, da je ženske treba redno motivirati, pa tudi osebne stvari med športno aktivnostjo lahko vplivajo na zmogljivosti pri športnicah. Moški pa so vedno stoodstotno pri stvari in vedno motivirani sami od sebe. Osebna čustva jih ne ovirajo pri športu.

Kakšno vlogo igra pri športu skupnost ?

Mira Trampusch: Skupnost v skupinskem športu je zelo pomembna, kajti če ni skupnosti, najboljši posamezni igralci dolgoročno ne bodo tako uspešni kot kolektiv. V mojem športu pa je skupnost vsekakor pomembna tudi zunaj igrišča, kajti naša ekipa igra v 1. zvezni ligi zaradi tega, ker imajo posamezne igralke veselje do športa in ne zato, ker bi bile za to plačane.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

i z

Urednica: G abi Frank

z a l o ž b e

Ob Andersenovem dnevu

L

eta 2008 bo Mohorjeva založba izdala trinajst otroških in mladinskih knjig. Eno knjigo bomo prevedli iz slovenščine v nemščino in pet knjig iz nemščine v slovenščino. To so večinoma uspešnice priljubljene avtorice Christine Nöstlinger ali Thomasa Brezina. Letos bomo prvič prevedli avstrijskega avtorja Felixa Mittererja. Tudi Niko Kupper, uspešni koroški avtor, bo spet izdal novo knjigo.

Felix Mitterer: Superkokoš Hana To je klasična knjiga Felixa Mittererja. Superkokoš Hana je superkokoš. Stara je 99 let in zna govoriti in pisati. Nekega dne Hana sliši, da morajo njene sestre živeti v kletki za nesnice. Hana hoče pomagati. V tej knjigi se otroci lahko tudi naučijo, od kod prihajajo jajca. Knjiga je bila v nemščini zelo uspešna! »Opis osebe: Ime: Hana; Vrsta: žival, ki teka okoli in brska; Starost: približno 99 let; Spol: ženski; Višina: 24 cm; Teža: 1,2 kg; Posebnosti: rdeče perje, lesena noga (ampak ta šele od nedavnega) Sem kokoš. Tako je, kokoš! Kura.

Da kure ne pišejo knjig? Običajno res ne, drži. Ampak jaz nisem čisto običajna kokoš. Pravzaprav sem precej nenavadna kokoš! Znam še veliko več, kot pisati knjige. Vendar pa – delo za pisalnim strojem zame kljub temu ni tako zelo preprosto.

Kar poskusi enkrat tipkati z leseno nogo! Od tebe kar kapljal bo znoj, golobček moj! Z zelo dobrimi ljudmi živim na majhni hribovski kmetiji. Ker sama kmetija ne prinaša dovolj, mora gospodar dodatno delati kot voznik tovornjaka v drobilnici. Lastnik drobilnice je gradbeni podjetnik Zvezanšek. Ko gospodarja ni, mora gospodarica sama podpirati vse vogale kmetije. Sicer imata štiri otroke, ampak dva sta se že odselila. (…)

Od živali je ta hip na kmetiji osem krav mlekaric, tri teleta, šest svinj, štirinajst kokoši in petelin.

Me kokoši poleti stanujemo v kurniku poleg svinjaka. (…) Pozimi stanujemo v prostorni leseni pregradi v kuhinji, saj imamo tudi me kokoši zelo rade toplote.

Sprehajamo se seveda lahko po vsej kmetiji ...«

Roman Till

urednik Mohorjeve založbe

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Thomas Brezina: Prikazen na stadionu (30. knjiga) Novohlačniki so zelo znani v Avstriji in Sloveniji. Mohorjeva založba bo zdaj izdala 30. knjigo. Zaradi nogometnega prvenstva 2008, ki bo tudi v Celovcu, smo se odločili, da bomo izdali nekaj v zvezi z nogometom. Ker smo dobili v Celovcu nov stadion, smo se odločili za knjigo »Prikazen na stadionu«.

Kdo je Hobotnica? Za tem skrivnim imenom se kriva hladnokrvni zločinec, ki je vzel na muho nogometni stadion. Novohlačniki odkrijejo njegovo sled in že kmalu zaidejo v veliko nevarnost. Jim lahko njihov novi prijatelj Mihael pomaga pri rešitvi tega primera? »Na stadionu je vladala visoka napetost. Finalna tekma je bila že več tednov razprodana. Medtem se je na tribunah nabralo štirideset tisoč navijačev, ki so zdaj vročič­ no čakali na začetni žvižg.

Natančno ob osmih zvečer naj bi se tekma začela in s tem slavnostno odprla novo zgrajeni stadion. (…) In visoka napetost je vladala tudi v direkciji novega stadiona, ki so ga dokončali šele pred tremi tedni. Skoraj letno dni pozneje, kot je bilo načrtovano. »Ali drži tisto z grožnjami?« je Popi hotela izvedeti od Aksla, ki je bil opremljen z vsem, kar potrebuje pravi navijač. Okoli vratu je imel ovit šal, na glavi je nosil bejzbolsko kapo, v prsnih žepih njegovega suknjiča iz džinsa so tičale zastavice, v roki pa je držal orjaško zastavo – vse v barvah njegovega kluba oranžni in beli. (…)

POGOVOR: naši av torji - tokrat:

Gospod Rathk Joachim Rathke, rojen 1936 v Vzhodni Prusiji, je po koncu druge svetovne vojne s svojo družino bežal pred bližajočimi se Rusi na Koroško. Maturo je opravil v Brežah, nato je študiral teologijo na Dunaju in v Mainzu. Leta 1963 je prevzel prvo službeno mesto v Brežah, bil je duhovnik do leta 1995, leto navrh so ga izvolili za superintendenta za Koroško in Vzhodno Tirolsko, kar je bil do upokojitve leta 2001. Pred kratkim je pri Mohorjevi izšla njegova knjiga o Jezusu Kristusu.

Spoštovani gospod Rathke, pri nekem vašem branju ste povedali, da je bila vaša srčna želja, da bi napisali knji­ go o Jezusu Kristusu. Če sploh lahko rečemo na kratko – kaj vas tako očara pri Jezusu Kristusu?

Rathke: Njegova jasnost in stanovitnost. On je človek za druge. Rekel je: »Nisem prišel, da bi služil sam sebi, temveč da bi sam služil in dajal svoje življenje za odrešenje drugih.« V svoji predanosti Jezus ve, da zavestno zastopa Boga. V svojem delova­nju in v umiranju. Bog se je izrekel zanj.

Obudil ga je od smrti. S tem Jezus postane pravo in Jezusovo besedo, delovanje in trpljenje določi za svojo besedo, svoje dejanje in svoje trplje­ nje. Zato lahko človek ve, kaj želi Bog, kaj je bistveno v življenju. Mene očara to življenje s smislom. Ima prihodnost, in to tudi po smrti. Je volja do življenja! Zelo napeto je, da se poglobimo v druge. Sicer prinaša to težave, vendar kdor jih sprejme in jih skuša reševati in prenašati, za to osebo pos­ tane življenje resnično. »Človek za ljudi« je smiselno. Študirali ste evangeličansko teologi­ jo, nad 30 let ste bili duhovnik, od tega 27 let v Beljaku in bili ste tudi super­ intendent za Koroško v letih od 1996 – 2001. Lahko trdimo, da naj bi rav­ no vprašanje »Kdo je Jezus Kristus za nas?« povezovalo vse kristjane. Ali to vprašanje ni osnovno vprašanje krščanstva?

Rathke: Ja, to je osnovno vprašanje.

Ta naslov moje knjige je iz mešane katoliško-evangeličanske komisije, ki ji do danes predsedujeta pomožni škof Krätzl in škof Bünker. Radi bi ve-

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

JOACHIM R AT H K E , d o l g o l et n i s u p e r i nte ndent za Koroško

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

ke, kaj pomeni Jezus Kristus za nas?

Joachim Rathke

Wer ist Jesus Christus für uns?

ISBN: 978-3-7086-0289-9 18,90 EUR Jezus preide od smrti v življenje. Premaga strah. Življenje vidi z druge strani. To je paradoks. Literarno-znanstvena razlaga Jezusove besede odkriva takšna protislovja. Kdor jih jemlje resno, se spremeni njegovo življenje.

deli, ali in koliko se naša vera v Jezusa Kristusa ujema v naših različnih cerkvah. O tem je bilo napisanih nekaj izjav. Sam sem napisal prvo verzijo svoje knjige. Uporabljam jo na kolegu Martina Luthra, kjer se izobražujejo diakoni in pastorji metodistične cerkve.

Njihove reakcije so me spodbujale, da sem jo predelal in dopolnjeval. Zelo sem vesel, da je pomožni škof dr. Krätzl napisal predgovor za to knjigo.

Jezus je vprašal svoje učence: »Kaj mislijo ljudje o meni?« Nekaj današnjih vprašanj sem napisal: številni teologi, zgodovinarji, socialni revolucionarji, Judje, ateisti in globinski psihologi pridejo do besede. Predstavil sem prizadevanje zgodnje cerkve pri iskanju odgovora, ki bi zadostil Jezusu Kristusu in bi oznanjal njegovo sporočilo z dobrimi razlogi. Knjigo pa zaključujem z razlago vere Jürgena Moltmannsa v troedinega Boga. Na Jezusovo vprašanje meni, kaj mi pomeni, mu danes odgovorim v svoji veri vanj. Ampak verjamem, da mi bosta moje življenje in posebej moje umiranje na novo postavila to vprašanje.

Daj mi Bog, da bom nanj odgovoril kakor danes v dobrih dneh.

Pred kratkim mi je nekdo, ki je prebral nekaj vrstic iz Matejevega evangelija, v jezi povedal, da je »preneumen, da bi razumel, kaj hoče Jezus od njega«. Kaj bi vi rekli temu človeku, kaj bi mu sve­ tovali?

Rathke: Temu človeku ne bi mogel odgovoriti, če bi mu svetoval. Meni tudi ne gre za to, da bi priporočal svojo vero. Vsak človek ima svojo pot. In vsaka oseba išče svojo. Demokratičnega človeka pa naj ne bi prepričevali. Ven-

dar pa potrebuje znanstvene informacije. Mora prav tako raziskovati Sveto pismo kot vsako drugo knjigo starega veka. Moje vprašanje pa se glasi: »Kdo je napisal evangelije in kdo so bili bralci, kajti njim je hotel v njihovem svetu, v njihovem razumevanju in na njihov način približati Jezusove besede in dejanja. Zanje je torej že interpretiral Jezusa. Hkrati pa je transportiral Jezusove besede. Če sedaj razlikujem oboje, potem lahko odkrijem, kaj je Jezus rekel, naredil in trpel. To kritično metodo razlage je mogoče preveriti. Če uspem s svojim namenom in postane jasno, kaj je resnično rekel in naredil Jezus sam, potem nastane pogovor med njim in bralcem in ­bralko. Tako nastane odnos.

Pri tem pa verjetno gre manj za »kaj hoče Jezus od mene«. Jaz ga poznam kot takega, ki se daje za ljudi in jih obdarja. Zanimivo pri tem pa je: Kdor sprejme njegovo darilo – njega samega kot prijatelja – tega spremeni. To ga privede do tega, da se sam podari naprej. Povsem prostovoljno in iz sebe.

k ibic

ZBADLJIVI

Tako se spremeni človek, ki se poglobi v Jezusa.

Kako lahko sodobni človek v današnji družbi preobilja in naveličanosti sledi Jezusu, ne da bi pri tem obupal?

Rathke: Ja, tudi jaz poznam svojo jezo, če slišim, da zaradi preobilja mečejo stran živila. Prodajalne bi lah­ko ta odvečna živila podarila socialnim ustanovam, namesto da bi jih vrgla na smeti. Če so omare prenapolnjene z oblekami, ki jih skorajda ne nosimo ali jih damo stran, da kupujemo nove obleke, je verjetno skrajni čas, da premislimo o samem sebi.

Naveličamo se samo stvari, ki nimajo vsebine, in ljudi, ki nikomur nič ne povedo. Naveličanost je posledica notranje praznine in preobilje je poskus, zapolniti vakuum. Temu se lahko upremo le takrat, če se vprašamo po svojem smislu in življenjski nalogi. Pri tem pa lahko pomaga iskren spoprijem z Jezusom.

Namesto da bi obupali nad Jezusom, bi se morali vprašati po njem.

PRIGRIZKI

Pacovi začetki

Slika desno je dokaz, da ima Mohorjeva srce za mlade talente. Ko je Peter »Paco« Wrolich, eden najuspešnejših športnikov koroških Slovencev, tako rekoč kolesaril še s plenicami, je glavni sponzor bila Mohorjeva.

did ŠTIRINAJST DNI

D R U Zˇ I N A

XIV

15

in DO

podaljšek

ž i v l j e n j e

študentski abo

16,EUR na leto

nova nedelja

ZADETEK v modro N A R O Č I L N I C A

-

Š T U D E N T S K I

Naročam študentski abo za letno ceno 16,- EUR.

A B O

Plačam študentski abo za levo navedenega študenta/ navedeno študentko, račun pošljite na moj naslov:

Ime in priimek Hišna številka

+

priloge

KULTURA mesečno

Poštna štev.

Pošta

Telefon

E-mail

Datum rojstva

Ime in priimek

Naslov

Podpis #

Izrežite in pošljite na naslov: Nedelja marketing, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec Po faksu: (0 463) 54 5 87 - 3509 Po telefonu: (0 463) 51 11 66 - 34 10

+

priloge

DRUŽINE mesečno

-

16

XIV

ŠTIRINAJST DNI