1914 - Spomin na začetek »evropske prakatastrofe«

14

PRILOGA

XIV

DNI

VELIKA NOČ 14

1914

Spomin na začetek »evropske prakatastrofe«

OPETNIK

april

Š T I R I N A J S T

namesto uvodnika

iz družinskih arhivov naših bralcev

100-letnica prve svetovne vojne

Spomin na začetek evropske »prakatastrofe«

Z

vojno napovedjo Avstro-Ogrske Srbiji 28. julija 1914 se je začela prva svetovna vojna. Ta vojna je sprožila nepopisno človeško trpljenje in smrt milijonov ljudi. Posledično so nastale totalitarne ideologije, ki so vodile v pogubo nešteto ljudi.

Navdušenje nad vojno je takrat zajelo skoraj vse družbene sile. Nacionalistične sile so nosile največjo odgovornost za sprožitev in nadaljevanje vojne, a tudi Cerkve in verske skupnosti so bile močno vpletene v vojno ideologijo. Še po 100 letih je to potrebno priznati z vso resničnostjo in sramom. K neuspehu takratnih cerkvenikov in politikov sodita tudi gluhost in neupoštevanje mirovnih pobud papeža Benedikta XV., ki so se začele že leta 1914 in so naposled ostale neučinkovite pri vseh udeležencih vojne.

V spomin na to »prakatastrofo« 20. stoletja je potrebno najti imena vojnih korenin: sem sodijo nacionalizem, ki je postal nadomestilo za vero, sovraštvo, zaničevanje in aroganca do drugih narodov, prisvajanje absolutne oblasti nad življenjem in smrtjo. Takrat in danes je mir ogrožen zaradi znatnega pomanjkanja pravičnosti in kršitev človekovih pravic. Stalno ogrožanje se pojavlja v različnih oblikah, kot sta na primer skušnjava oblasti in poveličevanje nasilja, povezano s pretanjeno manipulacijo čim več ljudi. V nasprotju s tem pa nam trajno ostaja ugotovitev papeža Janeza XXIII. v encikliki »Pacem in Terris«, po kateri resnica, ljubezen in svoboda veljajo za stebre miru.

Cerkev je prepričana, da vojna ni niti usoda niti naravni zakon. Vojna vedno pomeni »poraz za človeštvo«. V številnih krajih in cerkvah na to opominjajo spomeniki, s katerimi se spominjamo padlih v vojni. Škofje vabimo župnije, cerkvene skupnosti in skupine, da se 27. julija zvečer, na dan pred izbruhom prve svetovne vojne pred 100 leti, pri spomenikih spomnijo žrtev, da molijo za mir in za to, da sami postanejo orodje miru in sprave. Škofovska konferenca bo v spomin na dogodke izpred 100 let v Marijinem Celju v okviru naslednjega rednega zasedanja 18. junija obhajala bogoslužje in za to vabi že vse na to skupno obhajanje maše.

Izjava avstrijskih škofov pri vigrednem zasedanju v Admontu

V začetku leta smo vprašali naše bralke in bralce, ali imajo doma shranjene fotografije, dokumente, stare časopise, razglednice iz časa 1. svetovne vojne. Izbor najbolj zanimivih pošiljk, ki smo jih dobili od vas, predstavljamo v tej posebni prilogi. Tako dogajanje pred 100 leti dobiva domači obraz in nam dopolnjuje večjo sliko, ki nam jo približajo naši zgodovinarji.

Zanimiv evropski projekt

Skrite zgodbe in uradna zgodovina prve svetovne vojne Europeana je evropska digitalna knjižnica z digitaliziranimi slikami, besedili ter zvočnimi in video posnetki. Znotraj te knjižnice je zdaj urejen poseben del, ki je v celoti posvečen 1. svetovni vojni. V 11-ih različnih jezkih, med njimi tudi v slovenščini spletna stran europeana1914-1918.eu poleg urad­ ne zgodovine prikazuje številne družinske zgodbe in spomine.

Europeana 1914-1918 združuje vire, ki so bili zbrani večinoma v treh evropskih projektih, vsak od njih se je ukvarjal z določeno vrsto gradiva, povezanega s prvo svetovno vojno. Rezultat projektov je arhiv, ki povezuje knjižnične zbirke z osebnimi zgodbami in pomembnimi filmskimi arhivi. Vse skupaj daje celovit pogled na prvo svetovno vojno, ki prikazuje obe strani frontne črte in različne poglede na vojno. partnerske organizacije iz osmih držav z obeh strani vojnega konflikta digitalizirale in objavile na spletu več kot 400.000 objektov iz zbirk nacionalnih knjižnic. Spletna stran vabi tudi vsakega posameznika: »Odkrivajte. Učite se. Raziskujte zgodbe, filme in zgodovinsko gradivo o prvi svetovni vojni in prispevajte svojo lastno družinsko zgodovino.« www.europeana1914-1918.eu

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Janko Ferk je napisal knjigo o atentatu v Sarajevu. V njej spoznavamo trma-

stega cesarja, ignorantskega Korošca in mladega fanatika.

»Do vojne bi prišlo tudi brez atentata!«

Ali je bilo že od vsega začetka jasno, da bo roman o Sarajevu takšen, kakršen je, z vsemi dokumenti v ozdaju?

Janko Ferk: O romanu sem dolgo razmišljal.

Pri rešeršah, ki so trajale poldrugo leto, sem imel šele ob koncu idejo, kako se takšen roman lahko razvije. Odločil sem se za to obliko z razporeditvijo po dnevih, se pravi po dnevih, ki so zgdovinsko pomembni in zanimivi. Seveda je bil konec tega romana od vsega začetka jasen, ker je seveda na dlani, da je Princip umoril Franca Ferdinanda in s tem je bil tudi potek romana od vsega začetka jasen.

Ker je to zgodovinski roman, mora biti po faktih pravilen in prepričljiv, zaradi tega sem se odločil za to varianto, da bom dokumente, ki so zame dosegljivi, tudi uporabil.

Do teh dokumentov danes lahko vsak pride, ki se zanje zanima. Gradivo, ki ga v knjigi citiram, je za vsakega človeka dosegljivo.

Vas je pri rešerši za roman kaj posebej presenetilo?

Ferk: Posebej me je presenetilo, da se je teza, da Franc Ferdinand ni bil nasprotnik ali sovražnik Slovanov, zame potrdila.

Iz vašega romana je mogoče izvedeti, da je, če pretirano rečemo, za začetek prve svetovne vojne kriv Korošec. Ta je kljub svarilom glede varnosti povabil prestolonaslednika v Bos­ no k manevrom?

Ferk: Oskar Potiorek je leta 1911 postal guverner Bosne in Hercegovine. Sicer ne vem, kolikor se je Oskar Potiorek počutil kot Korošca, vsekakor je bil na Koroškem rojen.

Njegova nekompetentnost v varnostnih vprašanjih je z današnjega zornega kota neverjetna. Najbrž je želel Oskar Potiorek obisk prestolonaslednika uporabiti za svojo kariero in je zato vse pomisleke zbrisal z mize.

Toda čisto jasno je, do vojne ali do velike vojne, kakor so jo pred drugo svetovno vojno imenovali, bi na vsak način prišlo. Nemčija se je oboroževala že skozi leta in bi čisto

gotovo leta 1915 ali 1916 začela z veliko vojno tudi brez atentata.

Kaj nam povejo dogodki leta 1914, s katerimi se je začela prva svetovna vojna, v današnjem času? Kaj je nauk iz vsega tega?

Ferk: Nauk iz vsega tega je, da je nasilje ved­ no nesmiselno. Rešitve je treba najti v pogovorih, kajti po kakršnikoli vojni je stanje še slabše, kakor je bilo prej. To pa tako za posameznega človeka kot tudi za državo, ki obuboža, ker so stroški za vsako vojno zelo zelo visoki in to danes še bolj kakor prej.

Kaj mislite, bi bilo drugače, če leta 1914 v Sarajevu ne bi bilo atentata, kakšno usodo bi imela Avstro-ogrska monarhija?

Ferk: Avstro-ogrska monarhija bi razpadla mogoče par let pozneje, razpadla pa bi na vsak način. Posamezni narodi niso več želeli biti v tej državi, ki ni ravnala z vsemi enakopravno in pravično.

V enem od pogovorov ste v zvezi s prvo svetovno vojno govorili tudi o »svetovni vojni knjig«. So skupaj z vašo knjigo »Der Kaiser schickt Soldaten aus« napisane že vse knjige o tej tematiki?

Ferk: Dejansko sem izid knjig o prvi svetovni vojni označil kot svetovno vojno knjig.

Od poletja 2013 dalje izide najmanj ena knjiga na teden in zanimivo je tudi, da te knjige najdejo tudi pot med bralke in bralce. Ljud­ je se zanimajo za to zgodovinsko dejstvo in tudi sežejo po knjigah. Prepričan pa sem, da po tem masovnem izhajanju knjig nobena knjiga ne manjka več na to tematiko.

Vojaško-zgodovinski muzej na Dunaju je sedaj bogatejši tudi za literarno dragocenost.

Poklonili ste mu vaš tipkoskript z rokopisnimi popravki romana.

Ferk: Muzeju sem ponudil manuskript zato, ker sem vedel, da imajo tam poseben oddelek z dokumenti in gradivom o Sarajevu. To ponudbo so takoj sprejeli v svojo zbirko.

Knjiga

Roman o atentatu Kdor napiše roman in je bralcu že na začetku znano, kakšen bo njegov izid na zadnji strani, ta mora znati pisati, mora pa tudi obvladati snov.

Janku Ferku je to uspelo z zgodovinskim romanom ob 100-letnici atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda z naslovom »Der Kaiser schickt Soldaten aus«.

Ustvaril je zgodovinski lok od boja na Kosovem polju leta 1389 do atentata 28. junija 1914 ter do smrti atentatorja Gavrila Principa. Janko Ferk je svoj roman napisal v obliki dnevnika z uporabo originalnih citatov raznih dokumentov. In še nekaj je Ferku uspelo, da v enem stavku opiše, kako je atentat na Franca Ferdinanda v Sarajevu spremenil ves svet.

Takole piše: »Strela Gavrila Principa sta umorila več kot le dve osebi, na bojiščih sveta so poginili milijoni.« Janko Ferk: Der Kaiser schickt Soldaten aus. Ein Sarajevo Roman. Styria premium. Graz 2013.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

iz družinskih arhivov naših bralcev - poslala: MAJDA STARMA

Dnevnik, lesen kovček in hišno znamenje Družina Starman v Špitalu ob Dravi hrani zanimive dokumente družinskih članov, ki so se kot vojaki bojevali v prvi svetovni vojni.

Starman

Anton Šimenc (1898–1960) iz Podgore, Dol pri Ljubljani (oče Majde Starman) je v letih 1950–60 lastnoročno opisal vojna leta, ki jih je preživel kot vojak na soški fronti. V natančnem opisu, neke vrste dnevniku, opisuje čas vojne v letih 1915 do 1920.

Jože Novak (1886–1956) (stari oče Majde Starman) je bil v prvi svetovni vojni v Galiciji. Tam so mu omrznile noge, zaradi česa je trpel do smrti. V zahvalo za vrnitev je njegov oče na domači zemlji (na Vrheh v moravški fari) postavil hišno znamenje.

Janez Starman (1898–1984) (tast Majde Starman) je bil kot vojak v prvi

svetovni vojni sprva v Galiciji, potem pa v Franciji. Domov se je vrnil na Miklavžev večer leta 1919. Družina še vedno hrani njegov lesen vojaški kovček z napisom »Starman«. S tem kovčkom je pribežal leta 1945 na Koroško. V skrivnem predalu je sin Lojze Starman našel star denar in odlikovanja: Soldi iz leta 1799 z goriškim grbom, kovanec z luknjo je iz Palestine, krajcar iz leta 1861 z dvoglavnim orlom, madžarski filer iz leta 1908 s Štefanovo krono, Benediktovo svetinjo, odlikovanje cesarja Karla. Papirnate krone so iz avstro-ogrske monarhije, obe imata žig »Deutsch-Österreich« in sta bili v rabi le v Avstriji in samo leta 1919/1920.

Koroški slovenski duhovniki m Prvo svetovno vojno so poimenovali tudi z véliko vojno. Seveda je ta vzdevek dobila še pred drugo svetovno vojno, ki je potem s svojo grozovitostjo dolgo časa zasenčila prvi žolt, kakor vojni pravimo tu pri nas v Št. Jakobu. Ta prva vojna pač ni bila vélika, bila je zagotovo grozna, da, tudi zločinska in kvečjemu je zapustila veliko vprašanj, na katera doslej še nismo ne iskali ne našli odgovorov. hanzi filipič

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Taka morija se ni mogla zgoditi kar tako – kakor strela z jasnega. Države so morale svoje podložnike pripravljati že več desetletij pred vojno na to, da so bili pripravljeni poslušno in v začetku vojne z navdušenjem ne samo žrtvovati svoja življenja, temveč moriti bližnje na oni strani strelskih jarkov. Kako jim je to uspevalo?

Zakaj se Cerkev ni odločno zoperstavila tej moriji, saj peta Božja zapoved jasno naroča: »Ne ubijaj!«. Kaj je pomenila vojna za prebivalstvo doma?

Spraševali bi lahko v nedogled.

Notranja fronta na Koroškem Poleg bojev na svetovnih bojiščih, tako imenovanih zunanjih frontah, so obstajale tudi notranje fronte. Za nemško-nacionalne sile v Avstriji nam­reč je bila ta vojna tudi spopad med »germanskim in slovanskim« svetom. Tako so vojaške in civilne oblasti videle ne samo končno priložnost, da s silo preprečijo delovanje slovenskega političnega tabora na Koroškem, temveč so ocenile, da so razmere ugodne tudi za preganjanje slovenskega kulturnega gibanja. Ost je bila seveda najbolj uperjena v slo-

vensko inteligenco, ki pa so jo večinoma sestavljali slovenski duhovniki.

Pri tem ni nič pomagalo, da so koroški Slovenci 14 dni pred začetkom prve svetovne vojne izrazili »neomajno zvestobo, vdanost in ljubezen […] do cele presvitle cesarske hiše in do habsburške monarhije« in da je koroški deželni predsednik 3. avgusta 1914 poročal na Dunaj, da »vse prebivalstvo dežele ne glede na nacionalno pripadnost navdaja véliko patriotsko navdušenje«. Za nemško-nacionalno gibanje je bilo pribito, »da slovensko klerikalna agitacija na Kranjskem in Koroškem ni nič drugega kot del splošnega protiavstrijskega panslavizma«. Ohranjenih je več izjav nemško-nacionalnih politikov, višjih vojaških predstavnikov in tudi nekaterih nemških duhovnikov, ki so videli v razmerah prve svetovne vojne pravi trenutek, da odločno preprečijo »rovarjenje slovenske duhovščine«, saj da je »vojna s svojimi preobrati in popravki [tudi v tem smislu] zgodovinska nujnost«.

Neizprosni vojaški absolutizem Vojaški režim v Avstro-Ogrski je s

N,

spital ob dravi

med prvo svetovno vojno pričetkom vojne razveljavil vse pomembnejše osnovne svoboščine in pravice državljanov, vojaško sodišče je bilo pristojno za večino političnih deliktov civilnega prebivalstva, po vstopu Italije v vojno je bilo vojaštvo na Koroškem celo politično suvereno in vrhu tega je veljala pravica naglih sodišč. Že ob začetku vojne se je na vodilne može koroških Slovencev, predvsem na slovenske duhovnike, usul plaz denunciacij in krivih obtožb. Številne so priprli in jim sodili, čeprav jim niti pristranski preiskovalci in sodniki v večini primerov niso mogli dokazati krivde. Že januarja 1915 so se koroški slovenski duhovniki pritožili pri ministru za notranje zadeve zaradi dobro načrtovanega in načrtnega gibanja, ki je slovenske duhovnike kar vsevprek obdolževalo veleizdaje: »Uprizarjali so številne preiskave pri Slovencih, posebno pri duhovnikih; za vsako ceno so varnostni organi poskušali najti tajne dokumente, pisma s Srbijo, bombe, naprave za nežično telegrafijo ter drugo obremenilno gradivo, na kar so spravili sedem slovenskih duhovnikov za zapahe.« Procedura are-

tacij je bila običajno skrajno poniževalna. Tako se je npr. neki žandar 15. avgusta 1914 ob petih zjutraj pojavil pred župniščem v Št. Lipšu, s puš­ kinim kopitom razbijal po vratih ter hotel aretirati župnika Štefana Sakelška, ki pa se je uprl, češ da na tak praz­nik ne more pustiti svojih vernikov brez maše. A po maši ga je žandar z nataknjenim bajonetom na puški odvedel kakor najhujšega razbojnika pred vso zbrano množico. Druge duhovnike, ki so jih žandarji javno gnali v pripor, je na železniških postajah in drugih javnih mestih pričakala še naročena sodrga, ki jih je obkladala s psovkami. Šestim duhovnikom niso mogli ničesar dokazati, le enega so obsodili na dva meseca zapora. Duhovniki so se pritožili predvsem tudi zaradi obnašanja koroškega deželnega predsednika barona Fries-Sekeneja, ki »je domnevno veleizdajo slovenske duhovščine sprejel kar kot dokazano dejstvo« in to čeprav »slovenski narod prav tako kakor nemški krvavi iz 1000 ran«. Župnika Antona Šturma z Brda pri Šmohorju so zaprli in obdolžili veleizdaje, ker so mu podtaknili izjavo, da se bo »našemu

cesarju dogodilo to, kar se je zgodilo cesarju Maksimilijanu (ki so ga ustrelili)« in ker na predvečer cesarjevega rojstnega dne (17. avgusta 1914) žup­ niških oken ni »razsvetlil s prižgano svečo«. Gospod, ki je prijavil Šturma, se je sam ustrelil, zaradi česar so očit­no morali ustaviti postopek.

Izčrpno poročilo o preganjanju koroških Slovencev Ko je maja 1917 spet pričel delovati državni zbor na Dunaju, so slovenski poslanci pod vodstvom Antona Korošca 7. julija vložili interpelacijo zaradi preganjanja koroških Slovencev med vojno. Izčrpno poročilo je zelo verodostojno in govori o treh valovih načrtnega preganjanja duhovnikov: od avgusta do novembra 1914, od maja do septembra 1915 in od februarja do julija 1916. Prvi dve kampanji, tako poročilo, sta bili popoln polom, šele med tretjo je uspelo spraviti nekaj duhovnikov za zapahe, vsega skupaj pa so pozaprli 16 duhovnikov in nekaj civilnih predstavnikov koroških Slovencev. Dokazano je, da so predstavniki vladajoče nemškonacio­nalnega tabora, ki je bil najhuj-

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

iz družinskih arhivov naših bralcev

poslal: HANZI MLEČNIK,

sele

Pismo očeta svojemu sinu v vojski.

Mlečnik

Ljubi sin! Prav lepo se ti zahvaljujemo za tvoje pismo, ki smo ga že strašno težko pričakovali. Ti nam pišeš, da si že 30. oktobra eno pismo pisal, ali mi ga nismo dobili, mi nismo dobili nobenega pisma ali karte od tebe. Kar si ti iz Graza naprej, zato je nas strašno skrbelo, kako ti kaj gre in ti naznanim, da od brata Valentina, sem pa ti 11. novembra dobil ta zadnje pismo. Takrat nam je pisal, da je še zdrav in ti tudi naznani, da v sredo 2. decembra bode spet štelinga za selsko občino. Zdaj bodo tisti na štelingi od 24. leta in do 36. leta, jih bode spet precej moglo jiti na štelingo. Brata bosta mogla iti oba Linhart in Miha in ti naznanim, da so zdaj v Borovljah tudi že žovnirji. … Piši nam hitro nazaj, kaj kaj nucaš, ti bomo pa poslali, ali hočeš kaj za jesti, bol ti pošlemo kako obleko bol kake štimfe, koj piši nam prav hitro nazaj in ti iz srca radi pošljemo, kar potrebuješ, pa more biti, da bodeš kaj dopusta mogel dobiti, da prideš malo časa domov, saj jih je bilo že veliko tukaj v Selah doma, da so imel Krankenurlab.

Zdaj te pa vsi skupno prav lepo pozdravimo in te prosimo prav za en hiter odgovor, tvoj oče Valentin Uschnig Sele 30. XI. 1914

ši nasprotnik slovenskega političnega gibanja pred vojno, tesno sodelovali s preganjalci ali sprožili pregon vodilnih koroških Slovencev.

Tragični primer župnika Mateja Ražuna Tragičen je bil primer šentjakobskega župnika Mateja Ražuna. Koroške oblasti so ga imele še posebej na piki, ker se je neumorno trudil za slovenski učni jezik v ljudskih šolah ter je leta 1908 ustanovil Narodno šolo v Št.

Petru pri Št. Jakobu. Navidezno so mu očitali motenje javnega miru ter veleizdajo: »Ražun je, ko so Rusi preplavili Galicijo in vdrli na Madžarsko, več osebam zaničljivo dejal, da ničesar ni možno ukreniti, ‚treba je pač držati z močnejšim‘«, da ni dal denarja, ko je učiteljica zbirala denar za osvetljavo šolskega poslopja ob cesarjevem rojstnem dnevu, da se je demonstrativno obrnil vstran, ko so pri maši ob rojstnem dnevu cesarja peli cesarjevo himno ipd. V resnici pa so vojaške strani obljubile preiskovalcu Ražunovega primera eno najvišjih odličij, če mu uspe, spraviti Ražuna v zapor. »Der bekommt die Kugel« »Uspelo« je še več. Ražuna so psihično in fizično zlomili, saj je zaradi zapora hudo zbolel na živcih in po letu 1920 ni več mogel opravljati svo-

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

je službe. Sam je o svoji kalvariji v zaporu zapisal: »Dne 27. 3. 1916 ob 9. uri so me aretirali kar 4 detektivi […] Do 15. 4. sem bil v večji sobi, kjer nas je bilo 20-24 jetnikov skupaj […] Šele 14.

4. sem prvokrat začutil, da sem lačen – dne 15. 4. prvokrat pojedel opoldne vso menažo – ob 4ih popoldne istega dne pa so me odvedli v temnico. Moji sojetniki so rekli […]: ‚Der be­kommt die Kugel‘ Temnica, res temnica: mala klet: kake 4 korake široka – 8 dolga – z enim oknom, ki je 2/3 bilo zazidano, zgornja tretjina zamrežena z železnimi gartri in vrh tega še z železno mrežo in pajčevino.

To je tista klet, v kateri je pred menoj bil zaprt vojak iz Dobrle vasi – potem obsojen na smrt in tik ječe na dvorišču ustreljen: deske, ki so je dajali vojaku za hrbet takrat, ko so ga ustrelili – so bile v postelji, na kateri sem jaz spal …« Vprašanje je, ali se je posameznik lahko uprl tej moriji? Vojaški stroj ni dopuščal niti najmanjšega odklona.

Kdor se je uprl, je doživel isto usodo, kakršno je doživel omenjeni vojak.

A že samo malenkostni odklon, tudi dom­nevni, o katerem je vojaški stroj torej menil, da je mogoč, je lahko pomenil preganjanje in navsezadnje fizični in psihični zlom, kakršnega je doživel Ražun.

»Luči uga »... in se ne bodo kmalu prižgale,« je rekel angleški zunanji minister Edward Grey ob izbruhu prve svetovne vojne. Začela se je »prakatastrofa 20. stoletja«, kakor je rekel George Kennan. Končalo se je dolgo 19. stoletje in začelo kratko dvajseto (1914-1989).

Prvi svetovni vojni je sledilo le kratko obdobje miru in sledila je še veliko bolj krvava druga svetovna vojna. Eric Hobsbawm govori kar o evropski državljanski vojni, drugi tridesetletni vojni, ki se je končala leta 1945.

iz družinskih arhivov naših bralcev p o s l a l a : M I C K A O P E T N I K ,

konovece

Trikrat v Rusijo Moj ded Matevž Pelcar je bil doma v Breški vasi. Kot 20-letnik je bil marca 1915 vpoklican v prvo svetovno vojno in bil takoj poslan na izobraževanje v Przemisl. Ko so prodirali proti Poljski, je bil ranjen.

Po okrevanju je bil premeščen v Wiener Neustadt, od koder so ga poslali na italijansko fronto. Tam je zbolel in ponovno so ga poslali v Przemisl. V drugo je šel na bojno polje v Rusiji. Po devetih mesecih so ga poslali v Hartberg. Nato pa je moral še tretjič v Rusijo. Vigredi 1918 je bil ponovno poslan na italijansko fronto, kjer je moral sodelovati pri bojih na Monte Grappa. Tam je zbolel za malarijo. Po okrevanju in šestih tednih dopusta se je začela demobilizacija in končno je lahko ostal doma. »Za tri in pol leta zvesto služenje na fronti in v vojski je prejel srebrno medaljo in lepo popisano listino.« Vse svoje življenje pa je čutil posledice vojne.

Opetnik

ašajo po vsej Evropi ...« Prva svetovna vojna je popolnoma spremenila Evropo in svet. Politične, gospodarske, socialne in družbene spremembe kažejo posledice še danes.

10 milijonov padlih, 21 milijonov ranjenih Žrtve so bile ogromne: 10 milijonov padlih vojakov, 21 milijonov ranjenih in za vse življenje travmatiziranih vojakov, 7 milijonov civilnih žrtev zaradi preganjanja, bega, lakote, prisilnega dela. Celi mladi generaciji je vojna uničila sanje o lepi prihodnosti. Spomenike z imeni padlih najdemo od Severne Irske do Grčije, od južne Italije in Francije do Vzhodne Evrope.

O svetovni vojni so pisali in govorili že na samem začetku, pozneje je dobila v zgodovinopisju oznako prva svetovna. V mnogih državah pa jo prej ko slej imenujejo »veliko vojno«.

Novo orožje (strojnice, artilerija, strupeni plini, letala, tanki, podmornice) so spremenili vojskovanje v krvavo klanje. V pozicijski vojni predvsem na zahodni fronti je za majhen prostor umrlo sto tisoče vojakov. Za zmagovalca je veljal tisti, ki je pobil

večje število nasprotnikov. Vojna je zajela vso družbo, mobilizirali so vse sile in jih podredili vojnim ciljem.

Dogodili so se do danes zamolčani vojni zločini avstrijske vojske v Srbiji, nemški zločini v Belgiji, Turki so izvršili genocid nad Armenci.

O nobenem zgodovinskem dogodku ni bilo napisanih toliko knjig kot o vzrokih prve svetovne vojne, predvsem pa o tistih odločilnih tednih med sarajevskim atentatom in začetkom vojne v prvih dneh avgusta.

Christopher Clark (Die Schlafwand­ ler – »Mesečniki«) govori o julijski krizi kot o »mogoče najbolj zapletenem dogodku vseh časov«.

Povod za vojno je bil atentat, a vzroki segajo globlje Povod za vojno je bil atentat Gavrila Principa 28. 6. 1914 na Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sophie v Sarajevu. Vzroki vojne so bili veliko glob­ lji in segajo desetletja nazaj, ko se je začel izoblikovati zavezniški sistem evropskih velesil: trojna zveza (Nemčija, Avstro-Ogrska, Italija) in antanta (Francija, Velika Britanija, Ru-

Piše Štefan Pinter

sija). Prekipevajoči nacionalizem, imperialna pohlepnost, vojna industrija, poveličevanje vojne kot nadaljevanje politike z drugimi sredstvi v duhu socialnega darvinizma, nesposobnost tedanjih političnih elit, slike sovražnika v tedanjih medijih, vse to naj bi razložilo vojno. Odločali so politiki in generali. Hitro se razvijajoča Nemčija se je počutila prikrajšano pri razdelitvi kolonij in si je želela več »prostora na soncu«. Avstro-ogrsko monarhijo so pretresali nacionalni konflikti. Slovanski narodi in Romuni so bili čedalje bolj nazadovoljni z dualizmom, ki je pomenil nadvlado Nemcev v avstrijski in Madžarov v ogrski polovici. Francija in Velika Britanija sta pokopali svoja nasprotstva iz strahu pred industrijsko vse bolj močno Nemčijo. Osmanski imperij je razpadal in evropske velesile so kar prežale, kdo si bo prisvojil kateri del.

Obenem pa so narodi na Balkanu stremeli po samostojnosti. V prvi balkanski vojni so jo dosegli, v drugi so se med seboj sprli. Balkan je veljal za »sod smodnika«. Za vpliv nad njim

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

iz družinskih arhivov naših bralcev

poslala: REŠETARJEVA MAMA, Dob

Verjetno ga je zeblo Gospa Mesner – Rešetarjeva mama iz Doba pri Pliberku – hrani zanimive slike in dokumente družinskih članov iz prve svetovne vojne. Posebej zanimiva je slika, na kateri so upodobljeni vsi vojaki iz občine Blato, ki so se vrnili iz 1. svetovne vojne.

Mesner

»Rešetarjev dedej je bil v prvi in drugi svetovni vojni. Njegov brat Viktor pa je padel na so ki fronti. Hranim e njegova pisma in razglednice, ki jih je pisal od tam. Na eni teh razglednic prosi starše, da mu pošljejo »gamašne«.

Verjetno ga je zeblo,« pripoveduje gospa Mesner.

»Luči ugašajo po vsej Evropi ...« sta tekmovali Rusija in Avstro-Ogrska. Leta 1908 je Avstro-Ogrska anektirala Bosno in Hercegovino, ki jo je bila zasedla leta 1878, kar je privedlo do t.i. »aneksijske krize«. Šef avstrijskega generalnega štaba Conrad v.

Hötzendorf je že tedaj zahteval preventivno vojno proti Srbiji, posebej še po balkanskih vojnah, ko sta ugled in vpliv Srbije močno porasla tudi med Slovani v monarhiji.

Srbske študente, člane Mlade Bosne, je podpirala srbska tajna organizacija »Ujedinjenje ili smrt«. Sami so se označili za »jugoslovanske nacionaliste«. »Umor tirana« se jim je zdel upravičeno dejanje. Svarila o atentatu je Franc Ferdinand ignoriral. Posledice so znane. Šef srbske tajne službe Dimitrijević je pomotoma mislil, da Franz Ferdinand pripravlja preventivno vojno proti Srbiji, v res­ nici pa jo je odklanjal. Tudi odnose z Rusijo je hotel izboljšati. Kot »eno­oki med samimi slepimi« je hotel monarhijo reformirati in namesto dualizma uvesti tretjo, slovansko enoto (trializem).

Tretjerazreden pogreb prestolonaslednika Umor prestolonaslednika je Franc Jožef I. sprejel s stavkom, da je »viš-

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ja sila spet vzpostavila red, ki ga on ni mogel ohraniti«. Posebnih znakov žalovanja med ljudmi ni bilo. Franc Ferdinand je imel sicer nekaj pripad­ nikov, a nobenih prijateljev; med Madžari je bil naravnost osovražen.

Njemu in ženi Sophie so pripravili tretjerazredni pogreb brez evropskih kronanih glav. Celo Viljemu II. so z Dunaja sporočili, naj ostane doma, nakar ga je prijel »protokolarni išjas«.

Conrad, nato pa tudi ostali vodilni politiki (grof Stürgkh, zunanji minister Berchtold), so takoj obdolžili Srbijo, da stoji za atentatorji. Sklep, da je treba vojaško pokoriti Srbijo, je bil sprejet že prve dni julija. Tudi če avs­ trijske preiskave niso mogle dokazati, da je srbska vlada vpletena v priprave na atentat, so začeli sestavljati ultimat Srbiji.

Z julijsko krizo se je začela špirala ultimatov Začela se je julijska kriza. AvstroOgrska si je najprej zagotovila brezpogojno podporo Nemčije za primer, da bo Rusija vojaško podprla Srbijo. Avstrijski ultimat Srbiji 23. 7. je bil zavestno sestavljen tako, da ga kot suverena država ni mogla brezpogojno sprejeti. Vendar je odgovorila tako spretno, da je nemški cesar menil, da tako ni več vzroka za vojno. Avstro-

-Ogrska jo je 28. 7. Srbiji vse­eno napovedala. Rusija kot srbska zaveznica je reagirala z delno in nato s splošno mobilizacijo. Šef nemškega generalnega štaba Moltke je kar naprej ponavljal: »Zdaj ali nikoli«. Trenutek za velik spopad se mu je zdel najbolj ugoden. Naravnost želel si je rusko mobilizacijo, da bi lahko vojno predstavil kot preventivno. Nemčija je od Rusije ultimativno zahtevala, da ustavi mobilizacijo. Ko tega ni storila, ji je Nemčija 1. 8. napovedala vojno. Obenem je od Francije zahtevala, da objavi za primer nemško-ruske vojne svojo nevtralnost, od Belgije pa, da

Ne junaki, temveč žrtve.

Niso bili junaki, temveč ubogi reveži, žrtve nesmiselne vojne.

iz družinskih arhivov naših bralcev p o s l a l : F R A N C R E H S M A N N , š t. ja k o b

»Meni gre dobro« Med večje dragocenosti, ki jih hrani Franc Rehsmann iz Št. Jakoba v svojem zasebnem arhivu spadajo tudi dokumenti, ki spominjajo na prvo svetovno vojno. Najprej je fotografije in dopisnice iz ujetništva in druge dokumente hranila njegova babica, nato so prešli v last tete, teta pa jih je predala Francu Rehsmannu.

Rehsmann

Fotografija čisto levo prikazuje prizor s soške fronte.

To fotografijo je Rehsmann dobil od znanca. Na fotografiji desno je v sredini oče Franca Rehsmanna.

V svoji zakladnici hrani Franc Rehsmann tudi posebno dopisnico, na kateri je bilo v več jezikih, med katerimi je bil tudi slovenski, zapisano: »Meni gre dobro«.

Franc Rehsmann pa hrani med spomini na prvo svetovno vojno še nekaj posebnega. To je knjiga njegovega očeta Franca Resmana pod naslovom »Rod pod Jepo«. V tej knjigi, ki jo je izdala Mohorjeva založba v Celovcu, je Tratnikov oče iz Ledinc objavil tudi spomine na prvo svetovno vojno in na ujetništvo.

nemški vojski omogoči prehod čez svoj teritorij. Tako Francija kot Belgija sta zavrnili nemški ultimat. Nemčija je nato vdrla v Belgijo, da bi udejanjila Schlieffenov načrt: Najprej je treba hitro premagati Francijo in nato z vsemi silami udariti proti Rusiji. Kršitev belgijske nevtralnosti je bila za Britanijo povod, da je napovedala vojno Nemčiji. Poprej je Grey predlagal konferenco, da bi spore rešili za zeleno mizo, a sta tako Nemčija kot Avstro-Ogrska zavrnili njegov predlog. Pozneje so nekateri zgodovinarji videli v ruski mobilizaciji odločilni korak v vojno. A do mobilizaciSpominski plošči iz Kotmare vasi in iz Št. Janža v slovenščini.

je je prišlo v krizah 1908 in 1912, ni pa zato prišlo do vojne.

Je res vladalo množično navdušenje?

V široki zavesti se je zasidrala predstava o množičnem navdušenju. To je treba relativirati. Veliko je bilo navdušenje predvsem v srednjih slojih v mestih, med študenti, izobraženci in v časopisih. Temu valu navdušenja so z redkimi izjemami podleg­ li tudi socialdemokrati. To pa očitno ne velja za podeželsko ljudstvo predvsem med slovanskimi narodi monarhije. Časopis MIR je že 8. 8. 1914 objavil članek »Ne obupavajte«. V njem avtor pomirjuje ljudi, da povprečno pade le 5 vojakov od sto, da je treba dati Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega, saj da gre za pravično vojno itn. Kot tako jo je označil tudi dunajski kardinal Piffl. Teologi so govorili kar o sveti vojni.

Obračun s slovensko raso?

Nemški kancler Bethmann Hollweg je govoril o boju med germansko in slovansko raso. Avstrijski ministrski predsednik Stürgkh je hotel v tej vojni obračunati tudi s slovanskim političnim gibanjem v monarhiji. In zares se je začelo takoj po izbruhu vojne leta 1914 tudi na Koroškem preganjanje politično aktivnih Slovencev, predvsem duhovnikov. Državnozbor-

skega poslanca Franca Grafenauerja so obsodili na osnovi denunciacije na večletni zapor. Vse dežele, kjer so živeli Slovenci, so bile »območje armade na bojišču«: vojaška sodišča so sodila tudi civilnim osebam; nagla sodišča so izrekala smrtne obsodbe brez možnosti pomilostitve.

V vojno na strani osrednjih sil sta stopili Bolgarija in Osmanska država. Italija je maja 1915 vstopila v vojno na strani antante, ko ji je ta obljubila mejo na Brennerju in velike dele slovenskega in hrvaškega etničnega ozemlja. Krvava morija se je zelo približala tudi našim krajem. Leta 1917 so vstopile v vojno ZDA, po oktobrski revoluciji pa sta diktirali Nemčija in Avstro-Ogrska Rusiji mir v BrestLitovsku. Ta diktat je bil vzor za poz­ nejšo versajsko pogodbo.

Po štirih letih krvavega vojskovanja novo razporejeni centri moči Po štirih letih krvavega vojskovanja sta Nemčija in Avstro-Ogrska zaprosili za premirje. Razpadle so mnogonacionalne države: Avstro-Ogrska, Osmanski imperij in Rusija, padle so monarhije, prišlo je do socialnih in političnih revolucij, v Rusiji do boljševiške, ki je pretresla vso Evropo. Na ruševinah ruskega imperija je nastala leta 1922 Sovjetska zveza. Izobliko-

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

iz družinskih arhivov

»Luči ugašajo po vsej Evropi ...«

Kriegl vale so se nove samostojne države: tri baltske, Češkoslovaška in Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Romunija se je povečala, Poljska je bila obnovljena. Madžarska je izgubila velika območja z madžarskim prebivalstvom. Republika Nemška Avstrija je bila proglašena 12. 11. 1918. Z drugim členom se je kot država kar takoj ukinila, ker se je proglasila za del Nemške republike. Prišlo je do novih mej, deloma po vojaških spopadih, deloma na osnovi plebiscitov, večinoma pa po volji držav zmagovalk na pariški mirovni konferenci. Pravica do samoodločbe, najprej postavljena od Lenina, nato tudi od Wilsona, ni veljala za vse. Italija je dobila območja, ki niso bila italijanska.

Razni -izmi so bili na pohodu V vseh novih državah so se znašle nacionalne manjšine, deloma brez vsakega pogodbeno zagotovljenega varstva ali pa z zelo pomanjkljivim, kot na primer koroški Slovenci. Raz­ni -izmi so bili na pohodu: revanšizem, nacionalizem, fašizem, nacizem, boljševizem, stalinizem, skozi skoraj vse pa se vleče antisemitizem. Nove meje so razbile tudi večje gospodarske prostore. Nacionalne države so se zapirale vase.

Na mirovni konferenci je veliko vlogo igralo vprašanje vojne krivde.

Države zmagovalke so Nemčiji prisodile glavno krivdo in ji na osnovi tega naložile visoke reparacije, kar je že tedaj kritiziral ekonom Keynes kot kratkovidno odločitev.

Nemške elite se niso sprijaznile z versajsko pogodbo, v ozračju revanšizma je zrasel nacizem.

Vprašanje vojne krivde Vprašanje vojne krivde zaposluje zgodovinarje vse do danes. V 60ih letih je Fritz Fischer izzval ostro kontroverzo, ko je gotovo pod vplivom nacistične osvajalne politike trdil, da so nemški politiki že pred prvo svetovno vojno načrtovali »svetovno gospostvo«. Drugi zgodovinarji so pripisali odločil-

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

no vlogo Rusiji, ki je z mobilizacijo izzvala Nemčijo. Kot je ugotovil Winfried Rauchensteiner je Avstro-Ogrska z zoženim pogledom na Srbijo, ki jo je treba na vsak način vojaško pokoriti, tvegala veliko vojno. Končno je kot prva napovedala vojno in ni bila pripravljena iskati drugo rešitev. Leopold Andrian von Werbung, avstrijski diplomat, je pozneje zapisal: »Mi smo začeli vojno, ne Nemci in še manj antanta – to vem.« Niall Ferguson je pripisal velik del krivde Veliki Britaniji, ker ni pravočasno signalizirala Nemčiji, da ne bo ostala nevtralna. Avstralski zgodovinar Christopher Clark je s svojo knjigo »Mesečniki« (Die Schlafwandler) izzval polemike v strokovnih krogih, ker je krivdo za izbruh vojne porazdelil med vse pomembne akterje, ki so kot »mesečniki« drveli v vojno in je s tem razbremenil Nemčijo in Avstro-Ogrsko, v slabo luč pa postavil Srbijo. Tudi če zgodovinarji ne sledijo v vsem Fischerjevemu ostremu obračunu s tedanjim nemškim vodstvom, pa ostaja dejstvo, da so avstro-ogrski in nemški politiki in posebej generali tvegali veliko vojno. »Vojna je nujna, čim prej, tem bolje. Posledica bo medsebojno razmesarjenje evropskih kultur.

Kultura skoraj vse Evrope bo za desetletja uničena.« (Moltke) Podobno avstrijski uradnik grof Hoyos 15.

7.: »Če bo iz tega nastala svetovna vojna, nam je lahko to vseeno.« Šele 2. svetovna vojna je izučila Evropo Morala se je zgoditi še hujša druga svetovna vojna, da so v Evropi nauke iz teh katastrof vlili v sistem vrednot, pravil in inštitucij, ki naj omogočajo reševanje konfliktov z izravnavo interesov in solidarnost­ jo namesto z nasiljem. Spomin na vojno naj zmeraj znova spodbuja vzgojo k miru.

Franc Kriegl je napisal spomine na »Vojskin čas 1914 in 1915«. Delno jih je napisal v obliki pesmi in napisal jih je dvakrat. Prvič jih je s peresom napisal na straži kot vojak v Kanalski dolini, drugič pa jih je prepisal v še lepši pisavi.

»Prav celi svet, ka

B

rati rokopisne spomine Franca Kriegla iz Zahomca na vojno pred 100 leti človeka kar zelo hitro spravi – da ostanemo v vojaškem jeziku – med dve fronti. Ena je v Kanalski dolini, kamor je bil v vojsko vpoklican Franc Kriegl, druga pa je to, kar se je dogajalo doma. Treba je vedeti, ko se je Franc Kriegl napotil v vojsko, je doma zapustil bolno ženo in šest otrok, ki so bili stari od 11 let do osem mesecev. Doma sta bili še stara mati in sestra, ki je bila prav tako bolna. Ko opisuje dogajanje na straži in v vojni, je ta njegova skrb za družino in dom vedno prisotna. »Z Bogom za domovino in narod« s temi besedami začenja meseca avgusta 1914 njegovo zapisovanje. Nato pa nadaljuje: »Ko sem prve dni mojega službovanja v Pontablu preživel, so mi poročali od doma, kako težko se jim godi pri spravljanju s polja, a mi pa smo tukaj včasih prav praznovali, kakor se pač sploh godi pri vojaštvu. Zato sem zdihoval: Oh, kdo meni da peruti, da zletim čez plan tja k vam, da ta dragi čas bi porabil med vami, lajšal skrbi in bolečine, rad pomagal noč in dan, noč in dan rad delal z vami.« V Pontablu v Kanalski dolini je Franc Kriegl ostal samo nekaj dni, 9. 9. 1914 je zapisal pod naslovom »Na straži v Lipalji vasi« naslednje: »Zapisal takrat, ko sem bil zastran zasledovanja žendarmarije prestavljen sem od svojih tovarišev iz Pontabla v Lipaljo vas med neznane tovariše«. Nato nadaljuje z daljšo pesmijo, v kateri med vrs­ticami zapiše svojo skrb za bolno ženo, otroke in dom, za svojo mater, izvemo pa tudi za smrt brata in za bolezen sestre. »Srčna žalost me pre-

naših bralcev p o s l a l a : M I L K A K R I E G L , z a h om e c Franc Kriegl drugi z leve v Pontablju v Kanalski dolini kot straža cesarskokraljevske železnice 15. avgusta 1914

akor da bi postal brez glave …« šine, ko se spomnim domovine, ko tu na straži stojim,« piše. »Se spominjam skrbne žene, tam na domu zapuščene, ko ji pa manjka ljubo zdravje, pa jo še skrb in žalost preplavlja.« – Te vrstice so namenjene njegovi bolni ženi. Pesem pa končuje z globoko vero v Boga, ki jo izpričuje v vseh njegovih pesmih. »Za milost svete vere prosimo in ljubi Bog bo mir nam dal in vse sovražnike pokončal.« Včasih je moral doživeti, da je smrti ušel samo za las. Nad pesmijo, napisano 22. 11. 1914 v Ukvah, je zapisal: »Prišel je čas, ko se moramo bati trenutka, da gremo vsi v ogenj, zato sem se namenili napisati za slovo par vrs­ tic.« Nekaj izbranih vrstic se bere takole: »Srce sedaj mi ne utripa več in z rok mi pade meč, zdaj duša vzdiga gori še, bolečine zdaj so preč.« Z naslovom Moje doživljanje ob vojskinem času od 27. 6. 1914 do 20. 2.

1915 je zabeležil: »Minulo je že pol leta, odkar nas je zaklical glas cesarja, da za domovino v bran in očet­ njavo prisegli smo v vojaški suknji pod zastavo. Težka res je bila ta ločitev resna, vsakemu je bila misel srca tesna, a zame v toliko skrb pač še več­ ja, ko ljuba žena bila je močno bolehna. In otročiči mali gledali me vestno, kam oče greste, vprašali bolestno. Srce moje pa moralo se je premagati in tolažbo mojim dragim dajati. /…/ Ko prvič sem nastopil stražo tam ob meji, utrujen dušnih in telesnih muk, mi predpasnik težak močno stiskal doli in rama težkih dolgo ni nosila pušk. /…/ A prišle so bridkosti nove, prav celi svet, kakor da bi postal brez glave …

Ti čudni modri nemški napihači mislijo, da zderejo Slovencem zadnje hlače, tako so tudi mene obsodili in sovražni-

kom v zasledovanje izročili./…/ Korakal žalostno sem po cesti mirno, saj Bog je z mano, sem tolažil srce žalno.

Med tujci tam sem moral pokoriti, ker nisem maral narod, dom tajiti. Med tem pa pismo pride drage žene, da obupno čaka zdravje zaželeno. O ljubi Bog sem vzdihnil v cerkvi bližnji, me ne zapusti zdaj v bridkosti silni. /…/ Od vojske misli prav me nič ne strašijo, ali poročila z doma me pač strašijo.

Imam bolno ženo in otročice male vse, ter staro mater in sestro, za delo nesposobne mi. Pa včakal rad bi srečen dan, dan sprave, ko bo zagnal trobente glas, da ogenj še vstane iz srca. Tedaj najprej Bogu se zahvalimo, da nas je ohranil, da srečno proti domu gremo. Zasveti naj pravice luč, da bi narodi, kolikor jih je, vsi srečo bi uživali pod žezlom slavne Avstrije in se lepo razvijali, vselej mogočni Avstriji zvesto na strani stali.« Ko je minilo skoraj dve leti vojne, mu je umrla žena. Na pogreb je šel čez planino peš in se takoj spet vrnil. »Ob smrti moje žene« je naslovil pesem.

Takole piše: »O ljubi Bog sem vzdihnil, kdo bo tolažil srca otrok zdaj, ko matere tu več ne bo in oče spet v vojsko gredo. Kako naj bi jaz razlagal, koliko žalosti sem prestal, kako svetu bi dokazal, kje tolažbe sem iskal, kdo bi takrat solz ne lil?«

Pesniški vojaški dnevnik Franca Kriegla v dveh izvodih z naslovom »Vojskin čas 1914-1915«. Doma ga je prepisal in prepis pokazal župniku v Blačah Janku Maierhoferju. Ta je »Gospodu Kreigl-nu v Zahomcu v spomin« zapisal nekaj verzov.

Franc Kriegl je bil pri zapisovanju svojih spominov previden. To je zapisal v drugem zvezku na robu tret­ je strani. »Te spiske sem sestavil med vojskino službo, kakor mi je veleval glas srca. Ker sem bil zaradi narodnosti zasledovan, sem moral paziti glede žaljenja časti stari domovini Avstriji, ker sicer bi pač marsikaj predrugačil ter uporabil druge izraze.«

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

P i s m o

Urednic a: G abi Frank

r a v n a t e l j e v

M o h o r j e v e

d r u ž b e

Spoštovane bralke, dragi bralci!

Dragi prijatelji Mohorjeve Celovec!

Z

začetkom aprila 2014 sva kot ravnatelja prevzela vodenje Mohorjeve družbe v Celovcu. Nasledila sva dr. Antona Korena, ki je več desetletij uspešno vodil Mohorjevo in se mu za ves vloženi trud prav prisrčno zahvaljujeva.

Mohorjeva gradi na krščanskih temeljih in se ja zapisala ohranjanju in krepitvi slovenske besede in identitete na Koroškem. To želi doseči z razvejeno dejavnostjo, ki sega od tiskarne, založbe in knjigarne do ljudske šole z zavetiščem in dijaškega doma. Osnova za vse to so usposobljeni in zagnani sodelavci ter odborniki, ki s svojim delom veliko prispevajo k uspešnemu gospodarjenju in doseganju ciljev družbe.

Splošne razmere, v katerih deluje Mohorjeva družba, postajajo vedno težje in bodo tudi v prihodnje velik izziv.

Tako so se v zadnjih letih postopno zmanjševale javne podpore Mohorjevi družbi. Glede na velike proračunske težave javnih blagajn se bo ta razvoj v prihodnje najbrž še okrepil. Tudi tržne dejavnosti Mohorjeve družbe, kot sta tiskarstvo in založništvo, se srečujejo z velikimi tržnimi izzivi. Zato so še toliko pomembnejši inovativni pristopi ter razvijanje in usmerjanje novih produktov in ponudb v skladu s potrebami časa.

Medtem ko so v zadnjih letih številne koroške tiskarne zabredle v velike gospodarske težave, Mohorjeva tiskarna deluje uspešno. Tiskarna je opremljena z najnovejšimi stroji in je z vso svojo tradicijo in s svojimi izkušnjami na Koroškem dobro zasidrana. Pridobivanje novih poslov bo tudi v prihodnje velik izziv za tiskarno.

Pravzaprav je danes v Mohorjevi založbi lažje uresničevati zamisel, ki so jo davnega leta zapisali predniki mohorjani, da naj bi bile namreč mohorjevke v »poduk in razveselovanje« – danes bi rekli, da naj bi izobraževale in bile v sprostitev. A v času, ko svet postaja čedalje bolj vas, ko nas preplavlja morje informacij, novic, novih besedil in knjig – zdaj že tudi elektronskih – je težje doseči bralke in bralce, jih opozoriti na nove, zanimive knjige. Dovolite, da zato predstaviva nekaj novih izdaj, knjig, ki so že izšle ali bodo še izšle pri Celovški Mohorjevi v tem letu:

Eno izmed naših težišč je zgodovina. V letu, ko se spominjamo 100. obletnice začetka prve svetovne vojne, smo izdali peto knjigo iz serije knjig Vasje Klavore o dogodkih na soški fronti. Knjiga z naslovom »Fajtji hrib« opisuje grozote na bojišču na Komenskem Krasu – med vasjo Miren in Trstom – v letih 1916 in 1917. O atentatu v Sarajevu, zlasti o takratnih glavnih akterjih prestolonasledniku Franzu Ferdinandu in atentatorju Gavrilu Principu, je Janko Ferk napisal izredno zanimiv zgodovinski roman.

Mohorjeva bo ta roman izdala v slovenskem jeziku. O začetku prve svetovne vojne je Franc Arnejc v svojih spominih (z naslovom Od Dnestra do Piave) zapisal: »Današ­ njega dneva mi ni mogoče popisati, kako je bil žalosten.« Ta stavek dokazuje, da niso vsi navdušeno hiteli v vojno, in so tisti, ki so se zanašali na svojo zdravo pamet, slutili, kaj pomeni svetovna vojna. Ponatisnjene spomine rožeškega rojaka Arnejca toplo priporočam v branje, saj v njih verodostojno in pretresljivo opisuje vojne grozote – pravzaprav bi ta knjiga morala biti obvezno branje na višji stop­nji gimnazij.

Izredno zanimiva je knjiga Rosvite Pesek o enem izmed glavnih osamosvojiteljev Slovenije Jožetu Pučniku. In ko smo že pri polpretekli zgodovini: Kdor bo želel brati zgodovinsko kriminalko, ki je podprta s številnimi arhivskimi dokumenti, temu priporočam v branje knjigo s pomenljivim naslovom »Kliči U. [Udba] za umor« avtorja Igorja Omerze.

V knjižni beri Mohorjeve boste seveda našli tudi knjige za otroke (slikanica izpod peresa učitelja Stefana Lesjaka: A mi lahko ti kaj poveš o šoli? in Sabine Buchwald: Hana in vetrovi), knjige za mladino (Mojca Gubanc, Nogometno srce), priročnike (Hans Jellouschek, Pozornost v partnerstvu; Silva Matos, Ustvarjalni ogenj je v vsakem človeku; Mojca Kambič Budkovič, Kratek priročnik za zdravo živ­ ljenje), literaturo (Peter Handke, Poskus o norem gobarju), pesniške zbirke (Verena Gotthardt, Najdeni nič; Lidija Golc, Amarkordi) idr.

Posebej ponosni smo na sodelovanje z Višjo šolo za gos­ podarske poklice v Št. Petru, saj so tri profesorice te šole Andrea Amruš-Einspieler, Natascha Partl in Maria Rob­ lek napisale knjigo z recepti za »božanske piškote« – kek­

Dr. Karl Hren,

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ravnatelj Mohorjeve družbe Celovec

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

se, ki jih seveda lahko pečemo tudi med letom in ne samo v adventnem času.

Pa še na knjigo Iztoka Ilicha »Varuhi izročila« je treba nujno opozoriti. Schwentnerjev nagrajenec je namreč napisal knjigo o slovenski kulturni dediščini in ljudeh, ki to dediščino ohranjajo.

Mohorjeva ljudska šola bo letos slavila 25-letnico svojega obstoja. Ko so jo leta 1989 ustanovili, je bila izraz samopomoči slovenske manjšine, saj je bila tedaj edina dvojezična ljudska šola v Celovcu. S svojo dosledno jezikovno izobrazbo vsako leto poskrbi za odlično izobražen naraščaj Slovenske gimnazije kakor tudi drugih izobraževalnih ustanov. Posredovanje vrednot in dosledna jezikovna izobrazba bosta tudi v prihodnje temelja delovanja Mohorjeve zasebne ljudske šole. Delovanje šole podpira zavetišče, ki je zelo pomembno zaradi družbenih razvojev in z njimi povezane potrebe po celodnevni oskrbi otrok.

Med zelo velike izzive prihodnjih mesecev spada popolna sanacija in obnova Slomškovega doma, zgradbe na Cesti 10. oktobra. V njej imajo prostore šola, zavetišče, prireditveno središče in kuhinja, obnovljena kapela in še posebej Slomškov dom, ki daje sobe 65 dijakinjam in dijakom. Zgradba, ki je bila zgrajena leta 1974, je docela dotrajana in je potrebna obnove. Tako streha kot tudi fasada ter stara okna ne ustrezajo več potrebam časa in povz­ ročajo velike stroške pri kurjavi. Če bo šlo vse po načrtih, naj bi sanacijo doma izvedli v poletnih mesecih.

Mohorjeva družba zaposluje trenutno 70 oseb. S tem ni samo pomemben delodajalec, temveč je tudi pomemben dejavnik v življenju slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Zato bova poskušala glede na prevečkrat razdeljeno in med sabo skregano slovensko narodno skupnost delovati povezovalno. Skupaj s sodelavci in odborniki bova poskušala nadgraditi dosedanje delovanje družbe in na osnovi dosedanjih dobrih izkušenj uresničevati ideje Mohorjeve družbe tudi v novih okoliščinah.

Franc Kelih, ravnatelj Mohorjeve družbe Celovec

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

27. – 30. APRIL

FRIAUL

Bus, 3 x polpenzion v hotelu 3* Organizacija: Caritas

1. – 4. MAJ

€ 350,–

MARC ANDRAE

Bus, 3 x polpenzion v hotelu 4* 3 live koncerti Novigrad

12. – 15. MAJ

€ 235,–

ZAGREB–ŠIBENIK–BRAČ NACIONALNI PARK KRKA Bus, 3 x polpenzion v hotelu 4* vodstva in vstopnine, 1 kosilo

11. – 13. JUNIJ

velikonočna voščila

Bus, 2 x polpenzion, vodstva Ducati, Lamborghini, Ferrari

€ 340,–

RÜGEN

Bus, 6 x polpenzion v hotelih 4* vodstva in vstopnine, vožnja s čolnom

12. – 14. JULIJ

Bus, 2 x polpenzion v hotelu 3* vstopnine, pokušnja vina

€ 330,–

MÖRBISCH

Bus, 1 x polpenzion v hotelu 3* vstopnine, pokušnja vina

23. – 26. OKTOBER

€ 190,–

MEDŽUGORJE DUBROVNIK Bus, 3 x polpenzion v hotelu 3* vodenje v Dubrovniku

€ 299,– POLETI, HOTELI, KRIŽARJENJA BREZ DODATNIH STROŠKOV.

... kjer zamisli cvetijo ...

www.ilab.at

inserat novice velika noc_tisk_Layout 1 10.04.14 14:57 Seite 1

Kožentavra Borovlje

Kranj AP*

Aerodrom Ljubljana

Ljubljana AP*

*avtobusna postaja

4 x dnevno

Izstop direktno na letališču

Tickets Online

€ 850,–

MÖRBISCH ST. MARGARETHEN

27. – 28. JULIJ

Celovec AP*

€ 445,–

BOLOGNA – FERRARI 16. – 22. JUNIJ

Celovec letališče

*razen Ticket Service Charge pri rezervaciji poletov brez hotela

Hitro in ugodno

v Kranj ali Ljubljano

Okolju prijazno iz Celovca v Kranj ali Ljubljano z novo AlpeAdria line. Če želite na letališče Brnik ali na ogled slovenskega glavnega mesta, Vas mi pripeljemo na cilj pravočasno, varno in poceni.

Rezervacija sedeža:

www.alpeadrialine.com

EBERNDORF – DOBRLA VAS TELEFON 04236 / 2010.12

ZALOŽBA I KNJIGARNA I TISKARNA I DIJAŠKI DOM I LJUDSKA ŠOLA I ZAVETIŠČE

Kontakt: info@alpeadrialine.com +43 (0) 463/931800

Mohorjeva Celovec www.mohorjeva.at

Mohorjeva družba v Celovcu vam želi blagoslovljeno veliko noœ in veselo alelujo! „Œe ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.“ „Blagor tistim, ki niso videli, pa so zaœeli verovati.“ Jezusov prihod v Jeruzalem na panjski končnici iz leta 1758 v knjigi: Iztok Ilich, Varuhi izročila

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

(Jn,20,25/29)

Želimo vam vesele velikonočne praznike!

POSOJILNICA ZVEZA BANK

Mednarodna reklamna agencija

member of

PREVOD IN SVETOVANJE prevajanje marketinško svetovanje

GRAFIKA obdelava slik layout priprava na tisk

PRINT Želimo vsem bralcem in bralkam vesele ter blagoslovljene velikonočne praznike.

offset tisk rotacijski tisk digitalni in specialni tisk

MEDIJI časopisi TV & radio plakati

DISTRIBUCIJA

www.gvs3.at

distribucija organizacija transporta

Želimo vam vesele velikonočne praznike!

Viktringer Platz 5 A-9073 Viktring Tel.: +43 (463) 298 800 E-Mail: office@wuercher.at

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

Velikonočna nagradna križanka

K

o boste križanko rešili, najdete na rumenih poljih naše geslo. Rešitev križanke poš­ljite najkasneje do ponedeljka, 5. maja 2014, na uredništvo Nedelje (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec.

E-mail: redakcija@nedelja.at.

1. Ročna ura z gravuro »Nedelja« na številčnici Uro v vrednosti 100 evrov je poklonil šef koroških me­ž­narjev Flori Juch 2. Slovenski pozdrav s Koroške. Stare razglednice pripovedujejo. Zbral Milan Škrabec 3. Blaž Reichman: V rajniki Avstriji in v stari Jugoslaviji. Spomini Bilčovščana na Avstro-ogrsko monarhijo in Kraljevino Jugoslavijo 4. Jože Till: Spoznavanje Železne Kaple in njenih cerkva 5. Mihec in Maja. Knjiga, film in zgoščenka s pesmimi 6. Simpozij o dr. Jošku Tischlerju. Zbornik predavanj in prispevkov 7. Zvezdni utrinki: Pesmi in melodije Lenčke Kupper Nagrade od 5 do 7 je poklonil Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik 8. Breda Vilhar: Dies irae. Upodobitve poslednje sodbe na Koroškem 9. Sveti, sveti, zvezda krasna ... Zgodovina Slovenskega prosvetnega društva Zvezda Nagradi od 8 in 9 je poklonila Krščanska kulturna zveza.

Med pravilnimi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:

Geslo

Na njej so 13. ali 15. na ogled dan v rimskem slike koledarju

Slovenska Vrsta žita, igralka (Majda) konjska zob

Sava, Donava ali Nil

Nataša Dolenc

Nemška Utežna književnica enota, Seidel stot

Vezen mrežast okras na perilu

Priprta ženska Radoveden človek Sumerski bog neba Rastlinska bodica

Vzemek

Bodeč plevel Krotijo ga gasilci

Anton Stres

sestavil:

simon bizjak

Rodilnik, tožilnik ali orodnik

Iransko Rastlina nomadsko za pleme v jaslice st. veku

Aleš Debeljak

Smuč. skak.

Freund Samica risa

Slaboten glas zaradi bolečine Potepuhinja Sivljenje, sivitev

Vrsta soli, dikromat

Nemško mesto Posoda za odpadke

Jaz, ti, ?

Slovenski književnik Grafenauer Prikaz objekta, naprave ali izdelka v zmanjšanem merilu

Slovenski baletni plesalec (Metod) Listnato drevo (cer, graden)

Sejanje, stev; sij Molčanje

Pogorje s Potočko ziljalko Turek

Lastnik ladij Gl. mesto Norveške Mešana solata

Oseba, ki ni ženska Arnold Tovornik Stroj za spravljanje pšenice Filmski režiser Kusturica Bivša am. alpska smučarka McKinney Reka v sv.

Sibiriji (iz: DINARA)

Nekdanja sl. tenisačica Jaušovec

Kočar Kajžar Igralec Pitt

Stroj za valjanje Rafko Irgolič

2. nagrada: Knjiga Milana Škrabca: Slovenski pozdrav s Koroške - Stare razglednice pripovedujejo

Indijsko mesto Luigi Galvani

Strupena kača

Americij Pasma majhnih psov

Majhna potica Eva Černe

Mlada kokoš Palica, prot

Sutana Gorska nimfa v gr. mitologiji

Značaj

Paradiž, eden Dušeslovka

Izdelovalec kipov Pripovedni pesnik

Sočuten, usmiljen človek Metalno orodje Primoža Kozmusa Italijan (slabšalno)

Gr. črka Katoličan vzhodnega obreda

Turčija Reka med Nemčijo in Poljsko Andrej Jerman

Desni pritok Rena, Majna

Bivša sl. hokejista (Rudi in Gorazd) Ovčji samec Muslimanski bog

Francoska Suita filmska Rimskegarežiserka Korsakova (Agnes)

Plenitev divjadi Rastlina za tekilo Lou Reed

Del noge Urška Rabič

Alfi Nipič Starogrški pes­nik, Aojd

Ptica roparica (splošno) Robert Altman

Naprava, ki »lovi« prehitre voznike

3. nagrada: Blaž Reichman: V rajnki Avstriji in v stari Jugoslaviji. Spomini Bilčovščana na Avstro-ogrsko monarhijo in Kraljevino Jugoslavijo

1. nagrada: Ura z gravuro »Nedelja«.

Poklonil šef koroških mežnarjev Flori Juch.