Kako sočutno izraziti sožalje

Prepletanje tradicionalnih in sodobnih šeg ob smrti bližnjega

Sodelujoči strokovnjakinji: Mirjam Perez Zelenc, etnologinja in kulturna antropologinja izr. prof. dr. Mateja Habinc, Filozofska fakulteta v Ljubljani, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo

Pri razumevanju klasičnih šeg bedenja, kropljenja in pokopavanja v Sloveniji so se tradicionalne prakse močno spremenile zaradi modernizacij pokopavanja (kremiranja, pokopa, prevoza) in pojmovanja smrti.

1. Bedenje - čas za poslavljanje

Bedenje je čas poslavljanja od pokojnikovega telesa in duše ter čas pomoči in opore pokojnikovim najbližjim. Časovni razpon bedenja je glede na skupnosti, kulture in geografska okolja različen. Tradicionalna praksa bedenja se je do danes večinoma opustila zaradi smrti v bolnišnicah in v domovih za starejše ter predvsem profesionalizacije skrbi za pokojnika.

K bedenju sodi tudi kropljenje. V katoliški religiji to pomeni prenos svetosti na pokojnika, ki jo duhovnik prenese z blagoslovljeno vodo, molitvijo in križem. Svetost pomeni lastnost predmetov in stvari, ki niso vsakdanje. Nekateri kropljenje razlagajo kot odganjanje zlih duhov od pokojnika in hkrati zaščito živih pred zlimi silami, slabimi vplivi pokojnikove duše na žive, in strahu. Judi se na pogreb začnejo pripravljati že pred smrtjo. Umirajočega spremljajo v zadnjih trenutkih, da lahko iz zemeljskega preide v duhovni svet. V njihovi navadi je, da truplo operejo in ga zavijejo v bel plašč (moški moška trupla in ženske ženska trupla). Tradicionalno so umrle pokopali brez krst, a se je zaradi higienskih standardov to spremenilo.

Udeleženci pogrebne slovesnosti na krsto/truplo položijo kamen, kar je znak, da so bili prisotni

na pogrebu. V judovski religiji je upepeljevanje prepovedano.

V budizmu verjamejo v reinkarnacijo, se pravi, da smrt ni konec življenja, ampak začetek drugega. Med pogrebno slovesnostjo se običajno bere tibetanska knjiga mrtvih ali Pardo Toichoi. V nasprotju z judovstvom je kremiranje dovoljeno, vendar šele sedmi dan po smrti. Po budizmu bo

kremiranje trupla duhu omogočilo, da se osvobodi telesa. V času teh sedmih dni menihi molijo ob umrlem.

V muslimanski religiji ne verjamejo v reinkarnacijo, pač pa v vstajenje. Po smrti je pokojnik postavljen

2. Sprevod do groba in minuta molka v slovo

Sprevod do grobnega mesta poteka v obliki procesije, ko žalujoči umrlega pospremijo do groba. Sestavni in najpomembnejši del šeg v zvezi s pokopom je vezan na sveto mašo. Pogrebi se po protokolu razlikujejo med seboj. Pomembno je tudi mesto pokopa na pokopališču (za zidom, na blagoslovljenem delu pokopališča). Pogrebni sprevod se konča z minuto molka, ki je splošno sprejet način izkazovanja spoštovanja do umrlih.

3. Pogrebni obredi v drugih religijah

Poleg krščanstva so islam, judovstvo in budizem najbolj razširjene veroizpovedi in v vsaki od njih obstaja drugačen način spoštovanja pokojnika.

na desno stran, usmerjen proti Kibli, torej v smeri Meke v Saudovi Arabiji. Truplo operejo, pri čemer ženske skrbijo za ženske in moški za moške. Pokojnik ima zaprte oči, njegovo telo pa pokrijejo z belo bombažno krpo. Pokoljejo ga obrnjenega proti Meki. Tako kot pri judovstvu je tudi tukaj sežig trupla prepovedan. Pogreb je hiter in preprost.

4. Način pokopa je odvisen od želja, tradicije in okoliščin

Če pokojnik ni izrazil želje, kako naj bo pokopan, svojci na slovenskem sledijo družinski tradiciji. Zaradi modernizacije, zakonodaje, sistemske skrbi za javno zdravje in tudi sodobnega strahu pred smrtjo, se ljudje vedno manj odločajo za pokop v krsti, ki je bila včasih edina možnost. Zgodovinsko te norme določata religija in država. Katolicizem je bil še desetletje nazaj zelo zadržan do upepelitve, saj je veljalo, da je »telo pomembno po tem, ko bomo vstali od smrti.« Krematorijev včasih, še v času socializma, ni bilo tako veliko, zato je bilo upepelitev veliko manj. Danes je povsem drugače. Odločitve za žarni pokop so vse pogostejše zaradi prostorske stiske in stroškov najemnine za žarni grob (ti zahtevajo manj prostora in so cenejši).

5. Pomen črne barve oblačil

V okviru krščanstva je črna barva žalovanja, v nekaterih drugih kulturah je to bela (Kitajska, Indija, Koreja). Pri nas črno oblačilo izkazuje žalovanje svojcev, predvsem ožje družine. V preteklosti so za možem, ženo ali starši žalovali eno leto, za brati, sestrami ali drugimi sorodniki pa pol leta ali manj, kar so izkazovali z nošenjem črnih oblačil ali vsaj črnega pokrivala (ruta) v tem obdobju.

6. Pogrebščina oziroma sedmina

Tradicionalno je sedmina predstavljala druženje žalujočih sedmi dan po pogrebu umrlega. Najbližje sorodnike in prijatelje se je po maši (t. i. »črna mašna zadušnica«) povabilo na pojedino v čast pokojnemu. V vaških okoljih so med bližnje spadali tudi sosedje, ki so v času, ko so se domači poslavljali od umrlega, poskrbeli za živino in gospodinjstvo. Število povabljenih je med drugim izkazovalo socialni status družine. Takoj po pogrebu svojci še danes povabijo bližnje, ki so bili pomemben del pokojnikovega življenja.

7. Pokloni pokojnemu in družini

Sveča v krščanski simboliki pomeni »večna luč naj jim sveti«, cvetje pa je znak življenja v onstranstvu. Cvetlične aranžmaje sestavlja parno število posameznih cvetlic. Pri neparnemu številu cvetov namreč en ostane sam, kar simbolizira, da umrli išče še nekoga, ki ga bo odpeljal s seboj v onstranstvo.

Danes se v ospredje postavlja poklanjanje okolju prijaznejših in manj potratnih pozornosti. Individualizirani predmeti so lahko keramično okrasje, okrašeni kamenčki ali leseni predmeti, ki so bili ljubi pokojnemu. Ozaveščeni svojci hvaležno odklanjajo minljivo cvetje in okolju neprijazne vrste sveč ter se odločajo za darovanje denarja v dobrodelne ali mašniške namene. Slednje se opredeli že v sami osmrtnici.

Viri: Janez Bogataj, 2005: Življenjske šege in navade. V: Nesnovna kulturna dediščina. Damjana Prešeren in Nataša Gorenc, ur. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Str: 19- 25. Helena Ložar Podlogar, 1999: Smrt v slovenskih ljudskih šegah in verovanju. V: Tihi pomniki minljivega časa. Neva Brun in Marjan Remic, ur. Ljubljana: Forma 7. Str: 7-29.