Skupaj
POŽIREK ZA DUŠO
s Tabo Gospod, ko se vse stiša in v linah potihnejo zvonovi, ko se knjige zaprejo in teorije padajo v vodo, pridem predte in Te gledam. Nič se ni spremenilo. Še vedno je vse kot nekoč. Še vedno Te kot deček prosim vsaj za kakšno besedo, Ti pa vztrajno molčiš, sključen vase nemo zreš nekam predse, kakor kipi v velikih hladnih cerkvah, postavljeni na mogočne piedestale, pod katerimi se sklanjajo glave, šibijo kolena in sklepajo roke preprostih ljudi, oni pa zrejo visoko nad glave ljudi, v zame neznane daljave, gluhi za prošnje vernega človeka. Sedim pred tvojim izdanim in opljuvanim obrazom in te ponovno rotim: naj bo vsaj tokrat drugače. Naj vsaj tokrat ne ostanem sam na pogorišču svojih idealov. Saj znaš biti tudi ti zahteven, brez občutka za moje zemeljske radosti in cilje. Pustiš me, da tipam v temi in se nemočen plazim v blatu razočaranj. Zakaj vedno znova prelomiš moje korake in utopiš v času pozabe moje načrte? Želel sem človeško podporo in odobravanje v njihovih očeh, Ti pa si jim dal v roke palice, da so udarili preko mojega hrbta in me ponižali in izničili. Želel sem stati ponosen pod tvojim križem,
2
srečen, da pripadam Cerkvi, pa potrt ugotavljam, Gospod, da so tudi ob Tebi farizeji in se tudi v tvojo senco priplazijo čistuni. Želel sem biti enak vsem, grešnik med grešniki, ki išče prave poti, pa si pustil, da so padle sodbe in pametne besede, da so me pogledi mojih bratov in sester, Gospod, postavili v zadnje klopi, pred vrata osamljenosti nerazumljenega v iskanju bližine in izdanega v najlepših hrepenenjih. Želel sem slišati samo še Tebe in sebe, ostati sam in iskati raztresene koščke samega sebe, pa so prihrumeli viharji besed izrečenih za hrbtom, pridrle vode nevoščljive zavisti ... ... in moja podrtija je velika, Gospod. Kam naj stopim in h komu naj grem, če se moji koraki vedno končajo v slepih ulicah? Gospod, pošteno ti danes priznam, da imaš prav in Te prosim: še naprej lomi moje korake, prelamljaj sklepe in preuredi načrte. Samo Ti veš, da bi segel po sadovih, ki bi zgnili v mojih rokah, Ti veš, da bi moja samozavest zavila v temačne ulice in se pobratila z oholostjo, samo Ti veš, da mi ne smeš vedno reči da, da bi mi šlo predobro, da bi tudi moje sodbe postale obsodbe nekoga, ki mu ne gre, ki je drugačen. Zato, Gospod, pridi v moj postni čas! Ne prosim Te več, da bi šle stvari po moje. Zlomi, Gospod, kar je samo moje, ker to lahko pogrešam, samo Sebe ne odlomi od mene! In Gospod, tu in tam pusti kakšno stvar tudi po moje, celo, saj me vendar ljubiš, mar ne? Urban Lesjak Post 2012 • 1-2
Martina Makovec Žagar urednica
Prerokbe
V zadnjem času sem se večkrat zalotila ob občutku, da čas teče vedno hitreje. Sprva sem mislila, da gre zgolj za subjektivni občutek, ki je povezan z družino, službo in ostalim delom, a sem kaj kmalu naletela na sogovornike, ki so se srečevali z istim pojavom. Pogovarjali smo se, da to realno gledano ne more biti res, saj ima dan še vedno 24 ur in leto 365 dni in tako površinsko zaključevali, da je za to seveda kriva sodobna družba in današnji način življenja. Kljub temu je vprašanje, zakaj imam še vedno ta občutek in zakaj se tudi dogodki v svetu, pa naj gre za naravne ali družbene razsežnosti, odvijajo hitreje, pogosteje in močneje, ostajalo še vedno odprto … Tako kot sem iskala in bila pripravljena, tako so, takrat, ko sem najmanj pričakovala, prihajali tudi odgovori. Skozi njih sem čutila vodstvo. V članku, ki je govoril o času in pravem času, dr. Calleman pravi, da je čas beseda, ki jo običajno pojmujemo kot nekaj, čemur so stari Grki rekli »kronos«. To je mehanični čas, ki se ga da meriti in je linearen. Obstaja pa še drugi vidik časa, ki bi ga lahko poimenovali »pravi čas«. To niso znaki mehaničnega časa. So znaki nečesa, čemur so stari Grki rekli »kairos«. To je kvalitetni čas, čas pomena, ko preprosto dobiš znak, ki ti pove, kdaj je pravi čas, da nekaj storiš. Ta aspekt časa so opisovali Maji v svojih prerokbah. Majevski koledar opisuje kvaliteto časa oz. kozmičnih energij. Ponazarja proces, ki teče od začetka časa in postopno dviguje ljudi na višje stopnje zavesti. Ker se spremembe energije na kozmičnem nivoju dogajajo z večjo frekvenco, to izkušamo kot kvalitetni čas, ki teče hitreje. Zadnji, deveti val, ki je bil najkrajši in najintenzivnejši, naj bi naši zavesti omogočal izkušnjo enosti z vsakim in z vsem. Majevski koledar dolgega štetja se je po izračunih dr. Callemana končal 28. oktobra 2011, po mnenju drugih poznavalcev pa se zaključi 21.decembra 2012.
Morda se vam zdi naravnost bogokletno, da danes tukaj pišem o tem ali pa ste prepričani, da naše vsakdanje krščansko življenje nima prav nič opraviti s to starodavno kulturo, saj prerokbe izvirajo iz časa pred njihovim pokristjanjevanjem. Saj vendar ne verjamemo, da bo letos decembra konec sveta! Tega niso verjeli niti Maji. Sporočajo pa nam, da smo vsi eno in da smo vsi
del procesa, ki so ga opisali, zato smo soodgovorni za stvari, ki se dogajajo na Zemlji. Naša resničnost po zaključku koledarja ni zapisana, saj jo moramo ustvariti sami. Kot da bi nas vesoljski načrt pozival k temu, da se zavemo, da smo tu z razlogom. Vsak izmed nas nosi v sebi globoko radostno izkušnjo enosti, zato je naša vloga v tem, da v sebi poiščemo božje vodstvo in se mu odločimo slediti. Ko se zavestno pripravimo do tega, da so naše misli, besede in dejanja usmerjena v lastno harmonijo, naš pogled žari in to širimo tudi navzen. Zavest enosti pomeni veliko več različnih stališč in življenjskih slogov, kot smo jih bili vajeni doslej, saj je prav vsak, ne glede na to, kje se nahaja, kateri politični stranki ali religiji pripada, kakšen je njegov pogled na svet, povabljen k temu, da jo občuti in živi. Tukaj in zdaj. Vedno znova … O tem smo razmišljali tudi v uredništvu Videmčana, ko smo pripravljali to številko. Nas in naše sogovornike smo povabili, da s(m)o razmišljali, kako bi živeli od tega trenutka naprej, če bi vedeli, da se izteka zadnje leto … Kaj bi rekli in naredili svojim najbližjim? Kako bi preživeli čas s seboj? Kako bi se obnašali do stvari, ki jih imamo in do vsega, kar nas lahko vsak dan osrečuje? Kaj je tisto, kar je res pomembno? A to je le vabilo. Zdaj je tudi vaše. Samo od vas je odvisno, ali se mu boste v svojem vsakdanjem življenju odzivali. Svobodne volje vam nihče nikoli ne more vzeti.
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Postna daritev za Jezusa
POSTNE MISLI
Postni čas je tu. Kaj sploh pomeni postni čas zame? Vedno sem mislila, da je to preprosto odpovedati se določeni hrani: mesu, sladkarijam in že nekoliko težje kakšnim drugim razvadam, ki jih ljubim.
Koga ljubim? Razvado? To je pa grozno, pomislim. Saj jaz vendar ljubim Jezusa! Zato si ga prizadevam
da se mi duša trga na dvoje, na troje. Samemu peklenščku pa je to všeč in se veseli moje razkrojenosti.
»NE, NE BOŠ mi tega počel!« Saj vendar imam in poznam nekoga, na katerega se lahko obrnem vsak trenutek. Imam prijatelja, edinega, najboljšega Jezusa, Boga.
V svetem pismu piše: »Obrnite se k meni z vsem svojim srcem, s postom, z jokom in žalovanjem.« ( Jl 2,12) Ko razmišljam pomen teh besed, zaslišim tihi šepet v svojem srcu, vendar dovolj glasen in jasen, da ga razumem: »Tvoj post v tem času ni samo v odpovedovanju hrani, tako kot si si ti zadala. Jaz te vabim k svoji mizi. V dar mi prinesi košarico odpuščanja in molitev za tiste, katerim ne odpuščaš in jim zameriš tisto, s čimer so te prizadeli. Vse ovenčaj z dobrimi deli, Jaz pa te bom gostil z mirom in svetlobo v tvoji duši in te očistil greha.« Ob tem tihem in nevsiljivem šepetu sem pozabila celo dihati. Prvič se mi je zgodilo, da sem v sebi zaznala Gospodov glas. Šele zdaj mi je jasno, da mi Gospod ni vzel svojega Svetega Duha, ampak me je celo povabil k sebi in me želi potolažiti. Kakšno bogastvo je to, da se smem v stiski obračati nanj. in se ga učim bolje in globlje spoznati skozi seminar »Prenove v Duhu«. Pa ni samo hrana. Še mnogo hujše zasvojenosti mi tarejo dušo. Jeza, žalost in posledično sovraštvo in neodpuščanje, ki me včasih žene naravnost v obup,
4
V zameno za njegovo ljubezen sklenem za ta postni čas odpustiti in moliti za vse, ki so me kdajkoli, na kakršenkoli način prizadeli, čeprav je to zelo težko. In ravno zato, ker je to težko, bo to moje darilo v košarici za Gospodovo mizo. Nosila bom svoj križ in hodila za Jezusom. Z njim bo križ lažji. Jožica Šerbec Post 2012 • 1-2
Pst ...
Pst, pust, post ...
V deželi »Pst« je tako skrivnostno in tiho. Ves čas namreč pod preprogo pometamo svoje žalosti, skrbi, svoja razočaranja, strahove in nemoč. Želimo, da nas nihče ne zmoti, da se ne pogovarjamo z drugimi, o drugih, niti s samim seboj ne. Stalno na preži tavamo po svojem lepo pometenem labirintu brez izhoda in pazimo, da pravočasno vse prikrijemo. In z vriskom se razveselimo široke črke U, ki se pritihotapi v naš tihi dom.
Pust ...
Končno veselje, končno se lahko pokažemo svetu v takšni luči, kot si sami želimo. Močna ličila, umetna rdečica na licih, kostumi, bučna glasba. Saj to nisem jaz! Lahko sem princeska, dobra vila, zapeljiva gospodična. In lahko dolgo traja. Že res, da na koledarju le en dan, v življenju lahko desetletja. Sprenevedanje, zanikanje. Vse, dokler nas ne obišče druga stran širokega U, okrogli O.
Post ...
Zrcalo, odrešitev, trpljenje, resnica, priznanje, padec na kolena, odpuščanje, sprejemanje vsakodnevnega križa ... Vse to so težke stvari, a tako zdravilne in polne upanja.
Zanimiva je ta igra črk, ki v besedah skrivajo nekaj velikega. Lahko celo skrivajo mojo, tvojo odločitev: da odrinem na Pot k Resnici v novo Življenje. Manja Molan
5
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Skrivnost postnega časa
POSTNE MISLI
Uredništvo Videmčana me je prosilo, naj izlijem na papir nekaj misli o postu.
In … kar precej časa je trajalo, da je nastalo tole pisanje. Sama sebi sem postavila vprašanje: Kako govoriti danes, v 21. stoletju o postu, o postnem času? Kako ga predstaviti? Je to dieta, s katero se izgubijo odvečni kilogrami? Ali je to stanje, v katero nas je prisilila gospodarska kriza, o kateri poslušamo pri vsakih poročilih? Je to tisto zategovanje pasu, na katero namigujejo vsi politiki? Kaj je POST? V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je post: • delna ali popolna omejitev uživanja hrane v določenem času, zlasti mesa; • omejevanje uživanja hrane z določenim namenom; • strogi, štiridesetdnevni post; • omejevanje v čem drugem, ne samo v hrani.
Kako pa kristjani?
In kaj je post v naši krščanski veri, v naši Katoliški cerkvi, v naši kulturi? Pri pridigah slišimo, da ja to milostni čas, čas očiščevanja, spreobrnjenja, pokore, ko naj bi verniki tako, kot so nekoč na spomlad kmetje očistili svoje njive za oranje in setev, očistili svoje duše za setev božjih milosti, ki jih Jezus daje ob praznovanju velike noči.
zumemo, da zaradi svojega dobrega izgleda in počutja ne jemo tega ali onega, ne pijemo alkohola, Coca Cole, ne kadimo itd. itd. Ampak, kaj pa imamo od posta, ki si ga je izmislila Cerkev? Kaj dobimo, če upoštevamo pravilo 40-dnevnega posta: da ob petkih ne jemo mesa, da redno prihajamo k nedeljski sveti maši in da celo molimo doma, povrh vsega pa gremo še k spovedi …
Veliko dobimo
Da bi post razumeli, ga poglejmo enkrat z druge strani. Ne kot dejanje, s katerim se nečemu odpovemo, delamo sami sebi silo za neko višje nejasno dobro, ampak kot na dejanje, s katerim veliko dobimo! Tako bomo lažje vstopili v cerkveni čas vijoličnih mašnih plaščev in nedeljskih križevih potov.
V postu lahko naredimo veliko lepega in čudovitega: v vse plati svojega življenja lahko prinesemo svojo vero, svojo duhovnost, svojo dušo, tistega, kar nosimo v svojih srcih, pa si ne upamo pokazati … Lahko razvajamo sami sebe tako, da namesto jedi uživamo v lepem sprehodu in dobri glasbi ali knjigi; lahko
Sprašujem se, koliko mi, verniki, in ljudje, med katerimi živimo, sploh razumemo takšno govorico o postu. Prav dobro razumemo razlago iz Slovarja, razumemo, če nam zdravnik predpiše post, ra-
6
Post 2012 • 1-2
svoji družini priredimo presenečenje, da jim damo nedeljsko darilo - vsakemu članu tri tople jutranje objeme; lahko v svoji službi tečnemu šefu podarimo tisti svoj najlepši nasmeh in ga presenetimo z dobro mislijo; lahko staro sitno babico posadimo v avto in jo odpeljemo na božjo pot, in še in še ...
Ko naredimo te prve korake, nam ne bo težko iti naprej. Naučili se bomo svojim otrokom pravilno povedati tudi tisto neugodno besedo NE, ker vsak vzgojitelj, vsak starš ve, da mora uporabiti tudi besedo NE, če želi svojim otrokom dobro v življenju.
Lansko leto smo se v enem od višjih razredov osnovne šole pri verouku odločili, da 40 dni ne bomo ničesar jedli v veroučni učilnici … Pa je neka mamica rekla, da njena hči ne bo prihajala k verouku, ker jim je katehistinja prepovedala jesti … Bila sem tako presenečena, da nisem vedela, kaj odgovoriti. Zdi se mi samo po sebi razumljivo, da otrokom včasih postavimo izzive odpovedi, da jim ne dovolimo vsega, kar bi hoteli, kajti samo tako jih bomo pravilno pripravili za življenje, kjer se bodo zmeraj znova srečevali z NE, ki jim ga bo reklo samo življenje. Ali ni prav postni čas primeren za učenje tega NE?
Postni čas in denar
S svojo duhovnostjo lahko prepojimo tudi tisto sredstvo, brez katerega ne moremo živeti – DENAR. Na tem področju smo vsi tako zelo občutljivi, toliko skrbi posvečamo prav temu, da bomo imeli dovolj denarja, toliko misli se vrti okrog denarja … In - da bi denar bil nekaj duhovnega??? Lepo vas prosim! Zavedati se moramo, da smo vse dobili od Boga, da
od njega dobivamo tudi sredstva za življenje, torej tudi denar. In zato moramo z njim ravnati zelo pazljivo. Denar nagiba človeka k temu, da se nas polasti, ali ga pa mečemo skozi okno, da se lahko z njim bahamo; ali pa postanemo skopuški, ker se nam zdi da ga nimamo nikoli dovolj in ga moramo zmeraj držati v svoji stisnjeni pesti. Duhovno ravnanje z denarjem pa pomeni, da se zavedamo njegove vrednosti in da znamo pravilno upravljati s tisto količino, ki jo imamo, da pa nikoli ne dopustimo, da bi svoje zaupanje in odnose z drugimi merili in gradili na denarju. Znan pisatelj, benediktinec Anselm Grün, je v svoji knjigi »Vodimo ljudi – prebujajmo življenje«, dal tri smernice za pravilno ravnanje z denarjem: • z denarjem smo dolžni služiti človeku, tako da je on v središču našega življenja in delovanja, in ne količina denarja; • imeti moramo svoboden odnos do denarja, ne dovoliti da stalno in povsod, tudi v cerkvi in pri molitvi, mislimo le na njega; • pomembno je domiselno ravnati z denarjem, razmisliti kam ga dati in kje porabiti, da lahko tudi kaj zaslužimo.
Pot vase
Post je torej za nas, kristjane, čas, ko lahko veliko dobimo, a ne z odpovedjo izgubimo. Lahko zopet najdemo pot v središče duše in tam odkrijemo svojo izvirno in enkratno podobo, ki jo je imel Bog v mislih, ko nas je ustvarjal. Tam v naši notranji »cerkvi« lahko odkrijemo, da tudi naši neuspehi, naši grehi, lahko postanejo prilika za srečanje z Bogom v njegovem neizmernem usmiljenju.
V postnem času smo povabljeni, da postanemo ljudje, ki svojim domačim, prijateljem, sosedom in sodelavcem prinašamo svojo krščansko, duhovno kulturo. Dejanja, ki izvirajo iz take kulture, naredijo življenje lepše in prijaznejše. Takšna dejanja pa so najboljša »pridiga« o skrivnosti velikonočnega jutra, h kateremu nas postni čas vabi. s. Emanuela Žerdin
7
POSTNE MISLI
Če bi bilo to leto moje zadnje
Bliža se 21. december in z njim konec majevskega koledarja, kar nekateri povzemajo kot konec sveta. Čeprav sem prepričana, da so to le miti, denimo, da bi se vse res zgodilo. Bi potem ljudje reagirali kaj drugače? Bi priznali svoje zmote in povedali, da grešimo? Bi postali iskreni do sočloveka in si prihranili opravljanje, ki ga tako radi izrabljamo za to, da komu škodimo? Najbrž se to ne bi zgodilo. Pomislimo, koliko ljudi šele na svoji smrtni postelji prizna nekaj, kar so toliko let prikrivali, ker jih je strah resnice. Ljudje smo pač takšni, da ne moremo priznati napake, saj se bojimo, da bi nas okolica obsojala. Težko je gledati v oči tistim, ki imajo o tebi slabo mnenje, še težje se je z njimi soočiti.
Biti človek je vse prej kot lahko. Želiš ugajati drugim in biti uspešen, moraš imeti popolne otroke, zveste prijatelje, dovolj denarja … Ko tako le želiš in moraš, se nevede spreminjaš družbi v prid in postajaš proizvod vsakodnevnih potreb drugih. Ne moreš reči ne, saj s tem ogroziš svoj naziv in izgubiš nekaj ugleda, ne zdi pa se ti tudi prav kar strinjati se z nečim v nedogled, le zato, ker tako mislijo ostali. Tvoja zunanjost prične posledično kimati in vase vsrkavati vsako besedo, misel, zahtevo, ki ti je bila dodeljena, notranjost pa načrtuje, kako se boš dokopal do skritih in prepovedanih dobrin. Vest postane imuna za slabe stvari in jih brez posebnega zanimanja pošilja skozi svoj »senzor«, ne vedoč, da ima opravka z lažjo.
rad prijateljem povedal, da je o njih kdaj slabo mislil. Včasih je bolje slišati le dobre stvari, saj nas hrabrijo in osrečujejo. Potreben pa je tudi čas za tiste slabe. Morda o njih ni ravno lepo poslušati in razmišljati, nas pa zagotovo naučijo živeti. Vzamejo nam nekaj dragega in nam pomagajo spoznati, kaj smo storili napak. Podarijo nam novo priložnost.
Zatorej, če bi bilo to moje zadnje leto, bi bila še vedno trmasta in svojeglava hči, nekaterim dobra prijateljica, drugim strupena sogovornica. Živela bi iz danes na jutri, brez posebnih pričakovanj, a hkrati z velikimi in težko dosegljivimi željami. Z vsemi barvami bi poizkušala naslikati svoj ideal in ga prenesti v sanje. Čakala bi poletje in ga napolnila z vso svojo energijo, ponoči pa bi strmela v milijone zvezd in pustila, da me premami spanec. Živela bi, dokler se moj čas ne bi iztekel. Pa vendar mi tudi konec ne more vzeti človeškosti. Špela Černič
Kdo bi torej razkril vse svoje slabosti, tudi če bi vedel, da je to njegov zadnji dan? Noben vplivnež ne bi želel videti, kako se njegovo ime utaplja v morju obtožb, noben starš ne bi hotel, da bi imel njegov lasten otrok slabo predstavo o svojem prvem in najpomembnejšem vzgojitelju, noben človek ne bi
8
Post 2012 • 1-2
A vendar ne bi bilo vse tako, kot je sedaj Odrasel postaneš, ko se začneš zavedati minljivosti. Ko spoznaš šibkosti, ko začneš graditi in postavljati meje. Ko odrasteš, te pozdravljajo skrbi, pozabljaš uživanje vsakega trenutka posebej in začneš živeti za prihodnost. Prihodnost, ki je nikoli ne dosežeš.
Povsem drugačen svet predstavljajo otroci. Spomnim se poletij na naši ulici, ko sem bila še veliko mlajša. Tema je že zdavnaj ovila mesto, shladilo se je, a naša druščina je še kar sedela na sivem betonu in se smejala vsakodnevnim prigodam in šalam. Včasih pa smo samo gledali v brezmejno nebo in se čudili oddaljenim zvezdam, ki so kar sijale, sijale, le za nas. Če bi bilo leto 2012 moje zadnje leto, moj vsakdan ne bi bil nič drugačen, kot je sedaj. Še vseeno bi z muko vstala ob prerani uri in se odpravila v šolo, popoldnevi bi bili še vedno preživeti v glasbeni šoli, večere pa bi si krajšala v družbi AFB-ja. Še vedno bi s prijatelji odkrivala bistvo življenja
in vsak večer zaspala ob dveh nenadomestljivih bratih ter topli družini. A vendar ne bi bilo vse tako, kot je sedaj. Vsako jutro bi v srcu poiskala tisto pristno otroškost, tisto malo punčko, ki je iz ulice ne spravita ne temačnost in ne hladnost sveta.
Klara Eva Kukovičič
9
Foto: Marjan Dvornik
IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Misel ob seminarju Prenove v Duhu
Če ob gledanju sedanjega sveta vidiš, kako tone v mraku in ob tem začutiš, da bi ga bilo nujno spremeniti, JE VELIKA MILOST, ko SPOZNAŠ, da ga lahko začneš spreminjati EDINOLE PRI SEBI. Če kljub svojim majhnim, a vztrajnim korakom v odločitvah redne in iskrene molitve še ne pride do nobenih sprememb, ampak se stvari v življenju le še poslabšajo, OSTAJATA dve poti: VZTRAJATI ali ODNEHATI.
Odrinil je na globoko, kljubujoč močnim vetrovom dvomov, nemira, strahov …
Odrini na globoko … ker ob obali v nizki vodi ne boš videl Gospoda hoditi po gladini vode.
Pričevanje duhovnika Cirila Čuša je prepričalo.
V popolni obvladljivosti vseh »nevarnosti« v plitvini nizke vode ni mogoče videti čudežev in veličastnega sijaja Božje moči.
Molitev je najprej PODVOJIL. In ker je zaradi poslabšanja situacije padel v preizkušnjo ali vztrajati ali odnehati, se je odločil, da bo molitev POTROJIL.
Šele v svoji popolni nemoči ter v svoji popolni predanosti v golem zaupanju in veri v - Gospod, Ti vse veš …, zato zgodi se Tvoja volja ... – je mogoče na globokem
Njegova izkušnja pove, da je GOSPOD na njegove vztrajne in predane molitve po nekaj letih ODGOVORIL s ČUDEŽI ozdravljenja in osvobojenja njega samega in članov njegove družine, posebej očeta.
VIDETI Božje delo, DOŽIVETI Božji dotik, SPOZNATI Božjo moč.
10
V petek, 13. januarja, se je v naši župniji pričel seminar Prenove v Duhu, ki nosi naslov:
Post 2012 • 1-2
»Mladenič, rečem ti: Vstani!«
na globoko.
(Zanimalo me je, kako se besedilo v Evangeliju nadaljuje. Lk 7,15-16 pravi: MRTVI se je VZDIGNIL in ZAČEL GOVORITI; in Jezus ga je dal njegovi materi. VSE JE OBŠEL STRAH in SLAVILI SO BOGA … in govorili: »BOG JE OBISKAL SVOJE LJUDSTVO.«
Uči in navaja nas na osebni red in disciplino ter osebno odgovornost pred Gospodom.
Priložnost
PRIDITE k MENI vsi, ki ste utrujeni in obteženi,
Seminar obsega 8 srečanj, ki jih imamo ob petkih zvečer sedaj že v novih čudovitih župnijskih prostorih.
Hrepenenju po vsakodnevnem srečanju z Gospodom ter želji po biti z Njim in prisluhniti Mu je zadoščeno, ker nam vsem Gospod pravi: … naj uživa v sočni jedi vaša duša. (Iz 55,2b) O, vsi, ki ste žejni, PRIDITE k vodi (Iz 55,1) in jaz vam bom dal počitek. (Mt 11,28)
Renata Mavrek
Na prvem, uvodnem srečanju, nas je voditelj g. Marjan Dvornik povabil, da SE ODLOČIMO ZA ŽIVLJENJE IN BLAGOSLOV in ne za smrt in nesrečo. S to odločitvijo tako izkažemo Bogu LJUBEZEN in podpišemo pogodbo z Najvišjim, da se bomo trudili živeti tako, da se vselej ODLOČAMO ZA BOŽJO VOLJO, ki nam prinaša življenje in blagoslov. Skozi ves teden nas je vsak dan bogatila Božja beseda. Nekateri so že povedali, kako drugačen je dan, ki ga začneš z Njim; ko se zavestno odločiš Bogu posvetiti vnaprej določen čas in mu PRISLUHNITI, ker resnično govori. Govori vsakomur osebno, konkretno za njegovo življenje. V drugem tednu smo spoznavali Božjo ljubezen in se skušali v njej okopati. Cel teden je bila naša pozornost, ob vsakdanji hrani Božje besede, usmerjena v zahvaljevanje ne samo za svoje bližnje in domače, temveč tudi za sodelavce, sosede, za vse tiste, ki so nam manj domači ali jih celo težje ljubimo in sprejemamo. V naslednjem, tretjem tednu, smo spoznavali Jezusa (kot) ODREŠENIKA in se učili BLAGOSLAVLJATI vsakogar. Učili smo se razmišljati skupaj z Njim, odločati skupaj z Njim, govoriti skupaj z Njim ter delati skupaj z Njim. Seminar je priložnost za vse, ki si želijo bolj
11
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
ZAHVALA za Prenovo v Duhu Iz petka v petek je bolj zanimivo, ko prenove se v našem duhu vrstijo, ko zaključni nam blagoslov župnik odda, smo v srcih in veri vse bližje Boga. Ne da se opisat vseh teh doživetij, to moraš navzoč bit in v sebi sprejeti, edini je On, ki nikoli ne zataji, edino le Jezus nam pomagat želi. Kdor sprejme ga k sebi, blagrovan večno bo, kdor pač ne, naj sam sebi pripiše, če mu bo hudo. Pometi kotičke v duši skrbno, smeti temeljito odstrani, da bo v njej vse čisto, takrat prenovljen boš, dragi kristjan, zate se začel bo veliki dan. Ta dan traja večno, če Jezusu slediš, vse težave in križe njemu izročiš, če v duši si lahek kot sapica in vedrega duha, tako Bog kot človek takšne ljudi najraje ima. Zato vsa zahvala Gospodu in vsem zaslužnim za to, ki Prenovo v duhu pripeljal je v župnijo to, priložnost nam dal je, ogenj in luč, ki nas podžiga in sveti na poti, kjer je božja pomoč. Marjana Kovačič
Prepevali smo
v Preboldu
Pred enim letom je našo župnijo obiskal naš nekdanji kaplan, g. Damjan Ratajc, z njim pa so prišli tudi mladi pevci iz njegove sedanje župnije Prebold. Sodelovali so pri nedeljski sveti maši. Zanimivo je, da se tudi njihov otroški zborček imenuje Iskrice. Po maši smo se skupaj družili, se pogovarjali in se dogovorili, da jih ob naslednjem božiču obiščemo mi. Tako smo se v nedeljo, 15. januarja, z avtobusom odpeljali v Prebold. Odpravili smo se zelo zgodaj zjutraj, saj je pri njih osrednja nedeljska maša že ob 9. uri. Nismo pa odšle samo Iskrice, ampak se nam je pridružila tudi skupina AFB, da smo napolnili avtobus, pa smo povabili zraven še nekaj romarjev. V Prebold smo prispeli dokaj hitro, saj cesta ni bila zelo prometna. Medtem ko so se romarji razgledovali po okolici, smo se Iskrice in AFB-jevci upevali in pripravljali na sveto
Post 2012 • 1-2
smo poskušali zatisniti oči in še zaspati za trenutek. Žal nam ni uspelo, tako da nam ni ostalo nič drugega, kot da smo si na prvem postajališču privoščili toplo kavo. Nihče od nas pravzaprav ne ve pravega razloga, da smo se na mrzlo nedeljo odločili, da odidemo v Prebold. Zadostoval nam je že samo tisti „zakaj pa ne“.
mašo. Ker smo še v božičnem času, izbor pesmi ni bil težak, pripravili pa smo tudi nekaj bolj razgibanih pesmic. Mašo je vodil naš župnik g. Mitja, s katerim smo že dobro uigrani, g. Damjan pa je somaševal. Po zaključni pesmi "Naša srca so jaslice" smo od vernikov pri maši prejeli aplavz, zato predvidevamo, da smo se predstavili v dobri luči. Tudi AFB so bili, kot smo od njih že vajeni, ponovno odlični. Po maši so nas domačini povabili v prečudovit župnijski dom in nas pogostili s prigrizkom, kar nam je zelo ugajalo, saj zjutraj časa za zajtrk ni bilo veliko. Z našim prvim gostovanjem smo Iskrice zelo zadovoljne in že delamo načrte, kje bi se lahko predstavile v prihodnje.
Ko smo prispeli v mestece, smo na vzpetini že videli cerkev. Ogledali smo si okolico, nato pa kar hitro pričeli s postavljanjem ozvočenja in upevanjem. Ni še minila ura, ko so se nam pridružile še Iskrice in ostali spremljevalci. Pripravili smo vse potrebno in maša se je začela. Zaradi mrazu smo pozabili na tremo in brezskrbno odpeli tri pesmi. Prvič smo nastopali izven domačega kraja in se soočili z drugačno publiko, vendar je bilo kljub temu prav zabavno peti in igrati. Po prijetni maši smo se za hip ustavili še na pogostitvi, kjer smo si napolnili prazne želodčke, pozdravili domačine in gospoda Damjana, nato pa nas je zopet poln avto peljal na zasluženo nagrado – fantje so pristali na biljardu, dekleti pa sva zavili v prve trgovine. Naše potovanje se je zaključilo na skupnem kosilu, kjer smo naredili kratko refleksijo preteklega dne in rekli še kakšno z gospodom župnikom in Iskricami. V Krško smo prispeli bogatejši za eno novo izkušnjo, za en prečudovit dan. In mislim, da smo bili nekje globoko v sebi vsi zadovoljni in hvaležni, da nas je Bog tistega dne pred dvema letoma združil v AFB.
AFB
Ko je Krško še spalo v meglo zavitem jutru, smo se člani skupine AFB že peljali v prenatrpanem avtu novemu dnevu naproti. Medtem ko smo opazovali vzhajajoče sonce, smo se pogovarjali o vsem mogočem: o idejah, kako bi lahko izpeljali prihajajoči nastop, o glasbi, ko pa si je pogovor vzel pavzo,
Foto: Tomaž Petan
Tanja Iskrica
13
Foto: Klara Eva Kukovičič
IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Gostili smo prisrčno medversko srečanje Božja pot je popolna, Gospodov govor je prečiščen, ščit je vsem, ki k njemu pribežijo. (2 Sam 22,31). V spoznanju, da je molitev velika sila in moč, da lahko pripomore k sreči medsebojnih odnosov, sem si zelo zavzeto in skrbno zadala nalogo obiskovati osmino, kjer se moli za 'vsaj kolikor tolikšno' spoznanje edinosti med kristjani in spoznavanje drugačnih verskih praks. Opazovala sem malo po cerkvi in sem bila morda malce razočarana, da bratom in sestram iz kraja ni bolj v zavesti potreba ali želja, da bi z molitvijo pomagali h gradnji mostov med verstvi in verskimi skupnostmi. A s pomočjo našega župnika bomo tako delali še v prihodnje – verjamem, da si bodo ljudje postali kot jagnjeta in ne (več) volkovi
14
med seboj. Letos je to enkratno srečanje potekalo tretjič. Pred dvema letoma smo gostovali v naši župnijski cerkvi, lani v prostorih krške adventistične cerkve, letos so gostitelji naši pravoslavni bratje, ker pa ti nimajo svojih prostorov v Krškem, smo jim z veseljem odstopili za to priložnost prostor v čudovitih prenovljenih prostorih župnijskega doma, da se bolje spoznamo v mešani družbi in ob prijetni pogostitvi naših gospodinj. Za “postrežbo” pa so lepo poskrbeli mladi. Ko sem vstopila v dvorano, sem bila veselo presenečena, ko sem poleg našega župnika Mitja zagledala tudi pravoslavnega paroha Gorana Šljivića, pastorja Krščanske advenistične cerkve Danijela Marina in
Post 2012 • 1-2
voditeljico krške adventistične cerkve gospo Rosvito Abram, islamskega imama Adnana Merdanovića in gospoda Almirja Kurspahića, člana Mešihata Islamske skupnosti v Sloveniji. Kot se spodobi, je vsak izmed njih v svojem nastopu dodal svoj kamenček k mozaiku, ki upodablja sorodne, podobne in v marsičem tudi enake vrednote in želje. Kakor postaja človeštvu polagoma le jasno, da smo si ljudje enaki in enakopravni, tako prihaja – ali bi moral priti – čas za spoznanje, da je enako tudi božje v naših srcih in dušah, če je le gledano in doživljano z iskrenostjo in versko ljubeznijo. Skupne začetke imamo že pri Abrahamu. A zgodovina nas je oddaljila, po prehojenih poteh nazaj ni, da bi človek hodil, in tako nam preostaja, da si skromno utiramo takšna sopotja, križišča, na katerih lahko za nekaj ur skupaj posedimo in si delimo s sopotniki svoje popotno imetje, kakor to počno potovci že od pamtiveka. Vsak grižljaj, ki smo si ga delili, je na simbolni ravni nadomeščal evharistijo. Medtem ko smo se takole družili, sem si rekla, da nekaj vendarle manjka – molili smo za zbližanje, delili smo si sol in kruh in vino.
Ampak ali ne bi bilo dobro, če bi se različni verniki družili tudi v laičnem, civilnem življenju – bodisi tako, da pomagajo pomoči potrebnim, bodisi da se združujejo za tistimi civilnimi projekti, ki večajo skupni blagor, pa naj bodo zeleni, socialni ali zgolj dobrososedski? Čas krize, ki ustvarja marsikatero osebno stisko tistim, ki so najbolj ranljivi, morda še posebej narekuje dobrodošlost takšne medverske iniciative. Iz majhnega semena lahko zraste veliko drevo. In nekega dne bodo sadeži v njegovi krošnji, čeprav je nujno razvejena, dozoreli.
Suzana Simić
15
Popotniki in popotnice smo si rekli: »Gremo nad oblake!« Tako se je začela naša vzpenjajoča se pot v enem izmed najbolj mrzlih vikendov letošnjega leta in sprejeli smo izziv, ki nam ga je v obliki rdečih številk na termometru in debele snežne podlage pod našimi nogami pripravila narava sama. Planina Krstenica se je zdela daleč in (pre)visoko, a skupaj vendarle dosegljiva.
… Noč je temna in ledeno mrzla. Vse okoli je okovano v srebrn oklep, da se slišni glasno lomljenje od znotraj v mogočnih drevesih, ko zapiha in se veja dotakne veje in otrese bel puh k svojemu podnožju. Pod nogami škriplje in pot se v ozki gazi korak za korakom spreminja v belo
16
Foto: arhiv stega Krško 1
IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Popotniki “Tam nekje nad oblaki” na planini Krstenica
moko, ki leze za hlačnice in išče pot v čevlje. Prsti na rokah in nogah postajajo vse bolj otopeli in brezbrižni, vsaka zadrga pa nečloveški napor, ko je treba brez moči in občutka prste prepričati, da še vedno pripadajo telesu. Vse je belo v tej črno temni noči. Le šest parov lic se rdeče upira vetru in hladu, le šest parov oči vidi v tej noči nad gozdno mejo, vidi dlje od snopa drobne lučke, pripete na čelu. Te oči vidijo preprosto leseno bajtico, ki bo postala gnezdo in jo bodo najprej ogreli s plapolajočim og-
Post 2012 • 1-2
»Novost«
v skavtski četi njem v peči in nato še s svojo bližino drug do drugega ... Zimovanje našega klana se je letos začelo šele po sončnem zahodu, ko smo si v idiličnem okolju nad Bohinjem zavezali tople čevlje, zavili šal, pripeli gamaše, v roke vzeli palice in prižgali ročne svetilke in začeli svoj skoraj šesturni zimski pohod na planino Krstenica. Kmalu po polnoči so se tla vendarle položila in luna je obsijala leseno hišico, ki nas je sprejela v svojo notranjost in postala dom šestim klanovcem, ki smo kakor pastirji iskali skupne poti, igrali iste igre in poskušali postorili vse, da bi postali odgovorni in dobri ljudje, vredni vsake še tako drobne in nebogljene ovčke, ki se znajde v našem naročju. Tako smo v dneh dodobra raziskali čudovito gorsko pokrajino okoli nas ter sami sebe in drug drugega, ko smo moledovali v lonec in prosili sneg, naj se vendarle stopi, da bo kaj čaja, ki bo pogrel prezebla telesa, ali se spustili po belih strminah ter preizkusili svoje meje in strahove. Sicer pa … Kakor ponavadi. Slike povedo več kot tisoč besed … Urban Lesjak
Letos smo v četo uvedli novost. In sicer zmagovalec vsakega večjega skavtskega dogodka kot je tabor, zimovanje ob častni razglasitvi dobi še nagradni dan, ki ga preživi s svojim vodom. Kot zmagovalke poletnega tabora so si to nagrado prislužile svižčevke. Zgodila se je prva sobota v februarju, ko so se podale na fotoorientacijo. Ta jih je najprej pripeljala na Grmado, od tam pa do kapele v Žahovcu, kjer sem jih sama pričakala. Z mano pa tudi nagradni paket z uporabnimi skavtskimi potrebščinami. V snežnem metežu me je razveselilo, ko sem že od daleč slišala njihov smeh in opazovala, kako se kljub nizkim temperaturam in nekajurni hoji zabavajo. Tako kot jaz njih, so bile tudi one mene zelo vesele. Povezale so se, to sem zagotovo vedela, pripovedovale so in pripovedovale, se smejale in navdušeno razlagale o oni snežni kepi, pa o tistem lepem psu, pa o onem, ki je tako lajal ter o tisti točki … Skratka ne konca ne kraja. Hitele so mi razlagati, kakšnega snežaka so postavile, ker ni bilo dovolj snega, da bi bil res sneženi mož. Uporabile so vso svojo iznajdljivost in postal je leseni mož, ki pa je nosil tudi nekaj modnih dodatkov. Nato pa smo se prestavile v župnišče in si najprej ogledale film o preživetju, o samoti in hkrati svobodi. O tem, kako človek deluje, ko je sam nekje in se sam za to odloči. Nato pa še twister. Prepletale smo se in zapletale ter v smehu popadale na tla. Ob veliki skledi kompota in ob čaju so mi še kar pripovedovale in pripovedovale, se smejale in v šali zbadale med seboj. Bilo je tako prikupno in zanimivo. Dokler ni prišel čas, da je vsaka malo bogatejša in malo bolj navdušena, polna skavtskega duha odgazila do svojega doma.
Tjaša Sušin, četovodkinja
IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Misija “Vse Izvidniki V petek, 17. februarja smo se skavti izpred cerkve odpeljali na noro zimovanje. Pot ni bila dolga in zato smo se kmalu pripeljali na cilj.
Čakalo nas je samo še nekaj metrov. Vsak je zagrabil svoj velik nahrbtnik in odkorakali smo do koče, kjer smo preživeli tri dni. Komaj smo se razkomotili, že so voditelji zapiskali zbor. Morali so nam povedati potek dneva. Rekli so, da bo ta tabor nekaj posebnega. In že v petek nas je čakalo nekaj povsem novega. NOČNA ORIENTACIJA. Zakon! Oči vseh so se zaiskrile in kar naenkrat prebudile. Ko je vsak vod dobil vse potrebno, smo lahko čakali samo še na odhod. Vsakih deset minut je bila koča bolj prazna. Bili smo že vsi na poti. Nekateri so sredi noči obupali, nekateri pa so vztrajali do konca. Zadnja skupinica je prišla domov okoli četrte ure zjutraj. No, sedaj pa recite, da skavti nismo vzdržjivi. Pa še kako smo vzdržjivi. Ali bi morda vi lahko hodili naokoli šest ur in to ponoči, vsi premraženi in mokri?
18
Post 2012 • 1-2
emogoče” na fronti Hja, nekateri že, a ne vsak …
Foto: arhiv stega Krško 1
Zjutraj smo lahko spali dlje in zato nam ni preostalo veliko dopoldneva. Ko smo se najedli zajtrka smo se odšli sankat na bljižni breg. Bilo je super in zanimivo. Ustvarili smo si nekakšno progo, po kateri smo se spuščali. Bila je zakon! Imela je tudi nekakšno skakalnico. Morda te je malo zabolelo ob pristanku, vendar je bilo za zdržati. Za čas kosila smo se odpravili nazaj v prijetno toplo kočo. Pripravili smo mize ter klopi. Preostali del popoldneva pa smo posvetili novincem. Ta dan je bil za njih nekaj posebnega. Čakala jih je preizkušnja, s katero smo na šaljiv način “preizkusili” ali so dovolj dobri za člane naše čete. No, eden izmed preizkusov je bil zelo zanimiv. Obraz smo jim namazali s kremo, nato pa so morali v posodi z moko brez pomoči rok najti bonbon. Zvečer pa jih je čakala ceremonija, kjer je vsak novi član prebral prošnjo. Meni so bile nekatere zelo zanimive in napisane iz dna srca.
19
IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Po ceremoniji pa je sledilo praznovanje. Za večerjo je bil puding. Da bi vi videli, kako nestrpno smo ga čakali … No in ko smo ga poskusili, smo se kmalu premislili. Puding nam ni ravno teknil, saj so ga naši tehnični malo zažgali … Zato pa nam je toliko bolj teknil kompot. Po večerji pa je sledil zabavni večer. Bilo je zanimivo in zabavno. Morali smo narediti reklamo za kravato (fantje) in reklamo za torbice (punce). Zelo mi je bila všeč reklama volkov. Bila je res zelo zabavna. Njihovo zakon kravato bi imela takoj! Naslednje jutro smo se po zajtrku odpravili k maši v Polzelo. Malo smo hiteli, saj smo mislili, da bomo prepozni, vendar smo bili še nekoliko prehitri. Njihova cerkev je nekaj posebnega. Meni ni ravno všeč, saj ne izgleda kot cerkev. Nato smo imeli malico, po malici pa zanimivo igro, SPECIALCI V MESTU (Tajno ime: »Operacija Najlonka«). Eden izmed voda je ostal v baznem štabu osatli pa so odšli iskat kjuč in skrinjico. Tisti, ki je ostal v bazi, je moral svoj vod usmerjati preko mobilnega telefona. Me, lisice smo zmagale. Uaaau, to se nam že dolgo ni zgodilo … Po nedeljskem kosilu je bilo nekaj časa za pospravljanje in prosti čas. Nato pa nas je čakala posebna strateška igra osvajanja sveta. Vsak je dobil svoje vojaške enote, s katerimi si lahko napadal tuja ozemlja ali se branil. Ozemlje si dobil, če si zmagal v metanju na pikado. Po igri pa nas je čakala večerja, nato pa nas je obiskal Aleš, inštruktor preživetja v naravi. Popeljal nas je v gozd in nas učil preživetja v naravi. Tako stari kot novi skavti smo izvedeli marsikaj, česar nismo vedeli … Nasledje jutro smo vstali zgodaj, saj smo morali pospraviti kočo. Zjutraj nas je razveselila nova pošiljka snega. Po zajtrku smo dobili svoj prostor, ki ga moramo pospraviti. Po opravljenem delu pa smo se peš odpravili do avtobusa. Malo smo hiteli, saj smo hoteli iti še na ogled v jamo Pekel. Kosilo smo imeli kar zunaj. Naši načrti pa se niso ravno izšli, saj je imel avtobus dve uri zamude. Tako smo morali zunaj ob cesti čakati, vendar je bilo kar zanimivo. Na koncu pa smo le vsi prišli srečno do cilja.
Ostržka nam je pomagal spoznati njegov dober prijatelj in vodnik skozi težke odločitve v življenju – Muren Modrec
Volčiči z O v Podk
“Čisto pravi de Izdelali smo si svoje mošnjičke in jih napolnili s cekini, ki nam jih je odštel bankir in nam zaupal odgovornost, da jih modro uporabimo
Zimskih radosti ni nikoli preveč …
Nastja Modic
20
Post 2012 • 1-2
Na skali posveta smo v svoje krdelo slovesno sprejeli nove volčiče in volkuljice, ki so prvič oblekli svoj skavtski kroj …
Dneve smo začenjali z jutranjo telovadbo in molitvijo, ki sta nas naredili čuječe in pripravljene na izzive dneva
Ostržkom kumu
ečki in deklice” Dokazovali smo, da obvladamo mnogo več kot le igro, saj smo s svojo spretnostjo in znanjem uspešno premagovali različne naloge …
Ostržku smo pomagali najti pravo pot v šolo mimo skušnjav in stranpoti …
Seveda je največ nasmehov in veselja na obraz narisalo sankanje oziroma žakljanje
Foto: arhiv stega Krško 1
Vsaka igra se - kakor življenje - začne s pravili in uspešno konča le z lastnim trudom
21
VIDEMČANOV PETI ROJSTNI DAN
Pred nami je še veliko
Uredniki ob Videmčanove
Dobro se spominjam našega prvega srečanja za mizo v župnišču. Mitja, kot vedno doslej, je dobro postregel s svojo odlično zalogo raznovrstnih čajev in ponudil pester nabor sladkih dobrot; dovolj, da sanje, želje dobijo nekaj sladkega in zletijo. Mi vsi pa: kot malčki smo stopili na pot in začeli z delom. Ideje so dobile prvo pisano številko Videmčana in mislim, da je bil Petrček na naslovnici prava izbira. Resnično; takrat še vsi skupaj malčki. Kar nekaj let smo se srečevali v kuhinji za
22
mizo. Res je, da je Mitjeva zaloga čaja še vedno polna, da je med tem časom kuhinja že spremenila svojo prvotno podobo, da je Petrček z naslovnice danes že pravi Peter … Mi pa: še vedno mladi v idejah, še vedno razmišljamo pred vrati novih številk, še vedno v pričakovanju.. Med nami so se spletle niti, brez katerih ne premorem več napisati besedila …; vendar v srcih še vedno Petrčki z naslovnice … V vseh teh letih sem z vsakim besedilom od vseh vas, predragi Videmčani, če lahko tako imenujem vse, ki ste Videmčana kdaj brali, dobila neizmerno bogastvo. Še vedno sem presenečena nad vašo dobroto, toplino in nad vašo pripravljenostjo za sodelovanje, da ste pripravljeni in sposobni deliti svoje zgodbe in drugemu dati delček sebe. Mene te stvari vedno spreminjajo, bogatijo in sonce zaradi njih, ko zahaja za Trško goro, je velikokrat v mojih očeh lepše. To, kar dajete, kar ste dali, je neizmeren dar in z njim vedno presenetite; mene, mor-
Post 2012 • 1-2
Foto: Miloš Kukovičič
o nenapisanih zgodb
em petem rojstnem dnevu da sebe in vse nas. Vem, da veste, da z vašimi doživetji, ki jih razodenemo v besedi, rastemo vsi in konec koncev si postajamo bližji.
Pred nami je še veliko poti, veliko neodkritih doživetij, veliko priložnosti, da si podarimo delčke drug drugega. Verjamem, predragi Videmčani, da je še veliko nenapisanih zgodb, da je pred nami še veliko doživetij in da si imamo še veliko povedati …
Naj namesto pike končam: Predragi Videmčani, hvala za vsa vaša pričevanja. Zlati ste. Mojca Kukovičič
Pet let ob Videmčanovem čajčku …
No, čisto na začetku ga še ni bilo zraven. Čaja namreč. Bila pa je močna želja v nas, da približamo novice iz življenja naše župnije našim in okoliškim faranom tudi v tiskani obliki, ne le preko spleta. Vedno je bilo zanimivo in veselo. Tudi ko smo zasedli prenovljene prostore župnijske kuhinje in so različni čajni okusi napovedovali različne teme,
23
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
VIDEMČANOV PETI ROJSTNI DAN
predstavitve, opise dogodkov, predvsem pa tiste majhne žličke duhovne hrane, ki je za rast župnijskega občestva še kako pomembna.
Skrbim predvsem za usklajevanje termina vsakega uredniškega srečanja in nato na mizo dostavim različne čajne mešanice. Danes sem iskreno hvaležen tistim, ki so kadarkoli pomagali soustvarjati našega Videmčana s člankom, intervjujem, fotografijo, risbico, pesmico … Kako lep je občutek, ko vsak prispeva le majhen košček, skupaj pa to ustvari, po mojem mnenju, najlepše župnijsko glasilo na Slovenskem.
In ker imamo uredniki ušesa za poslušanje, si želimo slišati tudi vas, bralce, in vaše ideje, predloge, duhovne misli, molitve ali pa kak utrinek iz družinskega življenja. Pa naj bo vesel ali pa tudi ne. Tomaž Petan
nosni, da smo del družine naše župnije in da svojim bratom in sestram dopuščamo vstopiti v tisti kotiček našega srca, kjer je doma tudi vera.
Videmčana vzeti v roke je lepo. Ustvarjati ga je največkrat prav tako lepo, kot so to zapisali člani našega uredniškega odbora. Kdaj drugič pa traja in traja, preden se ob zastavljenem naslovu ali rdeči niti številke v naših glavah izbistrijo tudi obrazi tistih, ki jih poprosimo za sodelovanje. Včasih se nočne ure vlečejo in vlečejo, preden se na zaslonu izriše tak, kot smo si ga zaželeli. Včasih ga s ponosom prelistamo, drugič si rečemo: bo pa spet drugič bogatejši. Preprost je. Včasih malo otročji, včasih malo okoren, včasih v premalo izbranih besedah, včasih opremljen z nejasnimi fotografijami. Velikokrat mu kaj manjka.
A je naš. Je sad vere, ljubezni in pričevanja Videmčanov. In namenjen vzpodbudi bratom in sestram Videmčanom. Našim zanamcem pa ga zapuščamo kot sled nekega časa in odmev srca tistih, ki na začetku 21. stoletja živimo in ustvarjamo, verujemo, molimo in se trudimo – v župniji Videm, ki se šteje »med najlepše kraje slovenskega Štajerja«. Mitja Markovič
Da, ponosen sem na našega Videmčana.
In kaj predvsem budi moj ponos? Ne, to niso bogate lepe barve in kvaliteten papir, na katerem je natisnjen. To je le posoda, ovoj. Ponosen sem na njegove besede, fotografije, misli, povabila, vzpodbude. Zaradi njih je Videmčan nastal in zato ga skrbno ustvarjamo.
Morda ste opazili, da imajo imena avtorjev v našem glasilu odebeljene črke. Ne kar tako. Z imenom in priimkom podpisati se pod duhovno misel ali pa pod opis dogodka iz župnijskega življenja, celo podpisati se kot avtor ob fotografijo, objavljeno v župnijskem glasilu, je lepo pričevanje. S svojim podpisom vsak od tistih, ki ustvarjate, ustvarjamo to naše glasilo, povemo, da za svojimi besedami stojimo, da smo po-
24
Na vsakem srečanju čaj v župnijski kuhinji diši malce drugače. Zbrani okrog mize se običajno nasmejimo šalam ali kakšni izvirni pogruntavščini, poklepetamo o aktualnih stvareh, preletimo minule dogodke, iščemo temo, ki bi jo čez nekaj tednov radi delili z vami in tuhtamo, koga bi pri tem povabili k sodelovanju. To
Post 2012 • 1-2
je morda najtežji del večera. Pa ne zato, ker bi bilo tako malo tistih, med katerimi lahko izbiramo, pač pa zato, ker se vi marsikdaj bojite ali ne želite sprejeti tega izziva.
Ko iz idej nastane skelet in se dogovorimo, kdo je za kaj odgovoren, Mojca vse to skrbno zapiše. Drugi del teče doma. Osebno, po telefonu, e- mailu … s svinčnikom, papirjem in fotoaparatom. Ob tem vselej čutim odgovornost do vas, s katerimi ustvarjam in tistih, ki ga prebirate. Kako ubesediti to, kar ste povedali onkraj besed. Z izrazom na obrazu, z glasom, mimiko telesa … Sem razumela tako, kot ste mislili vi? In ko po računalniku pošljem svoj prispevek glavnemu uredniku, sem ponosna na svoj del, ki je v tem mozaiku. Mitja Videmčana vselej mojstrsko sestavi. Temu sem priča že tretje leto. Pa zadnji del?
Tistega dodate vi osebno. Ste dojeli tako, kot sem mislila jaz?
To je nemogoče, ker vem, da bodo misli, pod katere se podpišem, vsakega izmed vas nagovorile drugače. V svoji nezavedni globini se boste vsak na svoj način odzvali na to, kar je za vas pomembno. To pa ni vselej prijetno, a s tem moram tudi računati. Dragi moji,
tega, kar držite v rokah, ni težko prebrati v nekaj urah. Morda celo minutah. Za njim pa je mnogo smeha, ur, dni, kilometrov in še marsičesa. Zato mi čaj na vsakem našem srečanju diši malce drugače. Ker zadiši po vsem tem … Martina Makovec Žagar
V prve mesece 2007 segajo moji prvi zapisi za Videmčana.
In še skoraj 10 let nazaj – 1998 zapisi za Pot, ki je predstavljala prvi poskus ubesediti našo župnijsko skupnost in pripraviti nekaj spodbudnih misli, ki jih lahko vsakdo vzame v roke med tednom, mesecem … Spominjam se, kako preprosta je bila Pot,
razmnožena na fotokopircih in kako ponosni smo bili ustvarjalci z g. Damjanom na čelu.
In dobro se spomnim navdušenja nad prvo številko Videmčana, ko smo zagledali čudovito revijo, ki jo je gospod Mitja domislil, izoblikoval in nam jo podaril. Neprekosljiva oblika je postala dragocena posoda, v katero skušamo položiti najboljše, najprimernejše, najbolj spodbudno … in ponuditi bralcem. Zakaj pravzaprav Videmčan?
Včasih je bila vera temelj in tradicija; cement, v katerega so bili trdno postavljeni posamezniki, družine, župnije …
Danes je drugače. Tradicija je večini skoraj neuporabna šara, temelji ali vrednote so vprašljivi in nič več trdni. Izgubljamo se v svobodi, vse skušamo sami domisliti … In naš Bog je lepo spravljen na oltarju. Ampak v srca nam je položeno hrepenenje – po Svetem, po Preseganju. Iščemo. Odzovemo se na klic in skušamo graditi odnos, trudimo se živeti svojo vero, deliti z drugimi Veselo novico, čutimo, da je Bog z nami.
Na osebni ravni odgovarjamo in napredujemo. Vendar smo kot posamezniki šibki, naslonjeni drug na drugega pa močni. Zato župnija, zato skupine, zato tudi Videmčan. Včasih nam zmanjka poti, vendar se lahko opremo na roko bližnjega, včasih nam zmanjka luči, vendar svetilke drugih kažejo smeri, včasih smo preveč utrujeni, vendar nas prijazna spodbuda znova postavi na noge, včasih potrebujemo vzgled, včasih samo nasmeh in dobro vest.
25
VIDEMČANOV PETI ROJSTNI DAN
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Hvala za priložnost, da sem bila sourednica v prvi petletki, hvala vsem, ki berete Videmčana in posebej vsem, ki ste ga na moje prošnje velikodušno obogatili s svojimi mislimi, prispevki, slikami … Drug drugemu smo lahko opora, luč, vzgled in spodbuda. Alenka Gorjan
razmišljanj, iskanje primernih slik in ljudi, ki bi lahko o nečem nekaj povedali, ni najprej privilegij, ampak služenje tistim, ki bodo Videmčana prijeli v roko in ga prelistali. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj v življenju upal toliko osebnih doživetij in razmišljanj deliti z drugimi. Videmčan mi je to omogočil in kakor je mene odprl v svet, je omogočil tudi svetu zunaj mene, da se me dotakne. Še najbolj to velja za tiste, ki vsake toliko časa sedejo z mano za mizo in si pogledajo v oči in navdih preprosto pride, ker nam je lepo biti skupaj. Urban Lesjak
Moji spomini na srečevanja uredniškega odbora Videmčana so kakor Videmčan sam: pisani, barviti in ne preveč obsežni :-). Sam sem se namreč v uredniški odbor skoraj nekoliko »vštulil« šele pred dvema letoma, ko sem kot diakon začel delovati v naši župniji. Čeprav sem v rokah Videmčana držal že kakšno leto ali dve prej, ko je, še sam ne vem kako, zajadral tudi v mariborsko bogoslovno semenišče. Stvar se mi je takrat zdela super in seveda mi niti na kraj pameti ni prišlo dejstvo, da za temi stranmi stojijo konkretni ljudje in čas, ki so ga pripravljeni žrtvovati.
Na prvem srečanju uredniškega odbora sem se tako počutil kot človek, ki je stopil v nekaj številk prevelike čevlje in lahko samo upa, da vsi okoli njega ne bodo takoj opazili njegove komične situacije, ki je niti slučajno ne obvlada. Če pomislim, da sem prej revije večinoma samo gledal in prelistaval s strogo samocenzuro rubrik (šport, humor, križanke so bile edina stalnica), so bili moji prvi občutki nekaj čisto normalnega. Kakor zaljubljenec, ki se znajde na prvem zmenku bolj po srečnem naključju kot lastnih zaslugah in se mu roke potijo, jezik pa opleta po suhih ustih od treme. Na mojo srečo so okoli mene sedeli odprti in prijazni ljudje, ki so razumeli moje debele poglede in mi pustili čas, da se udomačim med njimi. Tako sem začel soustvarjati Videmčana. Spoznal sem, da objavljanje člankov in osebnih
26
Al' prav se piše …
To večno vprašanje strokovnjaka in preprosto pišočega človeka razjeda, najeda, plemeniti in spodbuja k iskanju jezikovnih rešitev. Navadno je dovolj, da kdo drug samo pregleda, preleti, prebere besedilo in že se odkrije napaka, ki je sam ne vidiš. Pogosto pa je v besedilu skrito pravopisno vprašanje, ki zahteva čuječe oko in odgovorno zavedanje za jezik. Oboje oče urednik ima. Tako je v petih letih nastal nespremenljiv ritual: • v sredo popoldne: »Imam Videmčana. Boš pogledala?« • v četrtek po 22. uri: »Sem naredila.« • v petek ob pol enih zjutraj: »Lahko noč!«
Neljubi ritual je pa tudi, da ob prvem pogledu v sveže natisnjenega Videmčana zagledam … napako … nepopravljeno, spregledano … Ob tem ima strokovna javnost svoje mnenje, Videmčan, ki mu je Videmčan namenjen, pa izve kaj zanimivega, pogleda fotografije, prebere molitev ali odziv na srečanja, si rezervira čas za dogodek, ki ga ne sme zamuditi, ponosno opazuje rast mladine in pristno veselje otrok …
Zato je vredno. Vredno je, ker se pozno ponoči iskrijo mnenja, ker nastajajo načrti, ker začutimo, da smo povezani v eno veliko družino. Naš Oče pa nas ves čas nosi v naročju. Milena Žičkar Petan (Videmčanova lektorica)
CVETKE iz veroučnih klopi NEKAJ ZANIMIVIH »POUDARKOV« IZ ŽIVLJENJSKIH PRIPOVEDI O ABRAHAMU, IZAKU TER EZAVU IN JAKOBU: •
Jakob je ponudil Ezavu obaro v zameno za prvorojenstvo. ... Družina se je zelo razmnoževala. (Manja)
•
Abraham in Saraja nista mogla imeti otrok, čeprav jima je Bog obljubil. Zato sta se odločila, da zaposlita nadomestno mater. (Domen)
•
Abraham je živel v Urhu v bližini Mezopotamije. (Janja)
•
Izak si je zaželel, preden umre, da bi pojedel domači golaž. (Janja)
•
Ko je prišel Ezav domov, je bil tam samo Jakob. Oče in mama pa sta bila na potovanju.
•
Abraham ni vedel, kdo bo vodil pleme, ko bo on umrl. Zato se je odločil, da bo zanosil z Agaro. (Jernej)
•
Abraham in Sara nista imela otrok, zato je Abrahama na starost skrbelo, komu bo zapustil šotor. (Barbara)
IN ŠE EN ZANIMIV UTRINEK IZ BOŽIČNE ZGODBE ... •
•
Katehet želi poudariti, da Marija in Jožef nista bila dovolj premožna, da bi si lahko kupila ali izposodila konja za dolgo pot v Betlehem in z namigom vpraša: »Kako to, da sta tako daleč potovala, pa tega nista storila s konjem ali kamelo, kot recimo trije modri?« Aleš: »Ker s konjem ne smeš na avtocesto.«
POSTNI PETKI 17.30: križev pot v cerkvi 18.00: med sveto mašo nagovori dekanijskih duhovnikov PRILOŽNOST ZA POSTNO SPOVED od ponedeljka do petka pol ure pred večerno sveto mašo KARITAS - URADNE URE vsak ponedeljek od 17h—18h skladišče na Zdolah: 27. marec PRIPRAVA STARŠEV NA KRST OTROK četrtek, 12. april, ob 1630 BIRMANCI drugi vikend: 16.-18. marec VELIKONOČNI ORATORIJSKI DAN 31. marec SKAVTI volčiči: 10. marec ob 9h izvidniki: 10. marec popotniki: 10. in 31. marec OČISTIMO SLOVENIJO: 24. marec MOJA ZLATA LETA duhovne počitnice za upokojence in starejše župljane na Pohorju: 13. - 15. april TEDEN DRUŽINE 19. - 25. marec Celoten koledar si oglejte na prenovljenem spletnem mestu naše župnije
Videmcan.SI 27