POŽIREK ZA DUŠO
Napetost pred prazniki se je stopnjevala iz dneva v dan. Prvi jutranji misli na Boga je sledila misel na težo dneva in meseca, ki prihaja: »Koliko tednov še, koliko dni še, koliko ur še in kaj vse me še čaka na koledarju in v pisarni?« Jutri sestanek v službi, zaključno poročilo pojutrišnjem, doma darila za bližnje in voščilnice, potem poslovno srečanje pred koncem leta, v šoli ustvarjalna delavnica z otroki, priprave na božični nastop, med tem še obvezen obisk nakupovalnega centra in nabiranje priboljškov in daril za praznike … Jutri pa spet nove in nove obveznosti, ki se kar nalagajo druga na drugo. In vse
novo rojstvo Odrešenika. K temu nas v svoji prečudoviti obliki vabi božje stvarstvo. Zemlja počiva, dnevi so vse krajši in čas počitka ter miru se širi po naravi. Sodobni človek pa živi daleč od narave in vsega tega ne opazi. Namesto priprav, umirjanja in posvečanja Bogu in svoji notranjosti smo vso pozornost namenili posvetnim skrbem veselega decembra. Mir in počitek sta zamenjala nemir, napetost in naglica. Praznično pričakovanje v naših srcih zbuja hrepenenje po notranjem miru. Želimo si notranjega miru in zato spreminjamo naš vsakdan. A namesto spreminjanja lastne notranjosti spreminjamo zunanjost in svet
Božični mir se mora zgoditi še letos, še pred prazniki. Scenariji, ki se v marsikateri slovenski družini odvijajo vsako leto znova in znova. Priprave na Božič – praznik, za katerega upamo, da nam bo prinesel mir, notranjo srečo in zadovoljstvo – pa se kar umikajo in podrejajo vsakdanjiku.
okoli nas. Drugače načrtujemo sestanke, pripravljamo se prej in hitreje nakupujemo … in kmalu smo v podobni naglici kot pred tem. Potem pa pričakujemo čudež, ki bo prekinil to naglico in nam podaril božji mir. A smo kmalu razočarani, ko ne začutimo miru.
Takšna je razdvojenost današnjega sveta, razdvojenost med željo po notranjem miru in naglico zunanjega nemira. Človek danes hrepeni po prihodu Kneza miru, kliče ga v svoje razdvojeno srce, a za to hrepenenje v bleščavi in nakupovalni mrzlici sveta ne najde razumevanja in podpore. Pomanjkanje miru v srcu povzroča praznino. Praznino, ki jo polnimo s posvetnimi stvarmi, nakupovalno mrzlico, zunanjimi pripravami na praznike. Takšna dejanja pa ne napolnijo našega srca, temveč samo še povečujejo nemir v nas. Pri tem pa ne spoznamo, da s spreminjanjem tistega, kar je zunaj nas, ne bomo dosegli notranjega miru.
A čudež notranjega miru se zgodi, božji mir se utelesi in Bog se rodi. A ne rodi se v mestu, v krčmi, kjer ni prostora zanj, ne rodi se pod lučkami nakupovalnega centra, tudi na lepo osvetljenih cestah ga ni. Božji otrok se rodi v borni štalici, daleč stran od vrveža in gneče Betlehema.
Vsako leto nas adventni čas vabi, da se notranje pripravimo na prihod Kneza miru. Srca izpraznimo in se notranje očistimo za
2
Naj bodo jaslice danes naša notranjost, naše duhovno življenje, naš čas za Boga, zase in za bližnje. Pripravimo naše jaslice tako, da spremenimo lastno notranjost in sprejmemo Boga. Čudež notranjega miru se zgodi takrat, ko nehamo spreminjati tisto, kar je zunaj nas in začnemo spreminjati tisto, kar je znotraj nas. Tomaž Žagar
Božič 2008 • 10
Mitja Markovič župnik
Le eno je potrebno Veseli smo, da prazničnega Videmčana jemljete v roke prav na božični dan, prav na praznik našega odrešenja. Listate in prebirate ga zvesti videmski farani, župnijski sodelavci, gotovo je prišel v roke tudi našim prijateljem, ki prihajate v prazničnih dneh na obisk, morda je pritegnil koga med vami, ki med letom ne živite v tesni povezanosti z župnijskim občestvom, ob božiču in drugih velikih krščanskih praznikih pa se vračate h koreninam, želite sprejeti Božjo milost ter navdih in duhovno moč za življenje ljubezni. Novorojeni nas vse z veseljem sprejema in objema. Kakor je v jaslih sprejel vse: od preprostih in neukih pastirjev do tedanjih učenjakov, Modrih z Vzhoda, ki so bili celo pripadniki drugih ver. Ko sem vam želel na tem mestu zapisati prijazno in vzpodbudno besedo in voščilo, se mi je najprej ponudila misel o tem, da bi zapisal kako o božiču nekoč in danes. O tem, kako je bilo včasih lepo, ker so imeli naši dedi in babice čas drug za drugega in so se več pogovarjali, skupaj molili, postavljali jaslice in pekli piškote, po katerih so dišale hiše, šli k polnočnici in nasploh živeli umirjeno in srečno življenje. In o tem, da je danes vse drugače, ker se nam mudi in je božič postal samo trgovski, v najboljšem primeru še družinski praznik. In o tem, da so bili naši predniki bolj verni in da so raje prihajali k sveti maši. Skratka o tisti temi, ki je tako ljuba človeku, ki pluje v zrela leta in se z nostalgijo spominja vsega, kar je bilo in – tako se mu zdi – je bilo lepše. Pa sem v tej misli hitro prepoznal skušnjavo. Prepričan sem, da je danes marsikaj lepše kot je bilo nekoč. Na mnogih področjih živimo kvalitetnejše življenje, imamo večje možnosti za ustvarjalnost in osebnostno uresničitev. Imamo čudovite možnosti za kvalitetne odnose, veliko kakovostne literature in različnih strokovnih svetovalcev in skupin nam je pri tem v hvalevredno pomoč. V resnici nam ostaja tudi dovolj prostega časa, ki
mu lahko damo plemenito vsebino. O tem nam govorijo statistike o gledanosti televizijskih programov in zabavnih vsebin na spletu. Imamo tudi veliko več sredstev, kot so jih imeli naši predniki, in lahko veliko učinkoviteje pomagamo pomoči potrebnim. Poleg tega pa sem prepričan tudi, da je čas, ki ga živimo, nadvse ugoden za oblikovanje trdne osebne vere. Res je, da je pred sto in več leti vsa družba »dihala« krščansko, danes pa smo tudi kristjani na prepihu in je naše Veselo oznanilo kakor na tržnici: postaja zgolj ena od duhovnih ponudb pluralne multikulturnosti. A prav to stanje nas sili v to, da svojo vero poglabljamo, da vera postaja naše trdno prepričanje, da gradimo stvaren odnos z Gospodom in iz tega duhovnega, molitvenega in bogoslužnega odnosa tudi dejavno živimo. Le eno je potrebno. Svobodna odločitev za vse to, kar se nam ponuja kot možnost. A saj je prav svoboda največji dar Stvarnika človeku. In svobodna odločitev edina omogoča odnos ljubezni. Vse zgoraj našteto: kvalitetni odnosi, čas za sočloveka, pomoč potrebnim in nenazadnje osebna vera v živega Boga – vse to postaja vedno bolj stvar osebne odločitve in dejanje osebne ljubezni. Božično toplino, notranji mir in srečo vam bodo zaželeli drugi sodelavci božične številke Videmčana. Sam vam v imenu uredništva želim, da bi zahrepeneli po objemu, ki nam ga ponuja Novorojeni, in da bi v jaslicah prepoznali Emanuela, Boga, ki želi biti z nami. Želim vam, da bi vam božična skrivnost utrdila vašo vero in da bi v novem letu mogli hoditi za Jezusom in slediti njegovemu zgledu odpuščanja, darovanja, velikodušnosti in sočutja.
3
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Kaj nas mladi učijo, kaj nam spregovorijo v teh dneh in kako praznujejo Božič? V letu mladih predstavljamo pet različnih pogledov in delček razmišljanj o tem, kaj nam mladi sporočajo v tem svetem času leta ...
PRAZNUJEMO BOŽIČ
Najin dveletnik praznuje Božič … Dan pred Božičem pa je pri nas še prav poseben. Takrat vsi skupaj delamo jaslice in sestavljamo svojo božično zgodbo. Lani je bilo v naših jaslicah zelo živahno. Ovčke so kar naprej menjale pašnike, pastirci so zavzeto gnali, angeli so posedali po travniku. Skratka - božična zgodba je oživela. To niso bile več le plastične figure, temveč živa bitja, ki so se odpravila na pot. Z zanimanjem smo vsake toliko pokukali vanje, dokler starejši otroci niso z vikom oznanili, da je Jezušček izginil. »Andrej, kje je, kam si ga odnesel?« smo bili zgroženi. Andrej pa nas je opazoval z velikim zadovoljstvom v očeh. Slavnostno nas je popeljal k svoji škatli z igračami. Tam je počival Jezušček na varnem, pospravljen med ostalimi igračami. Kako je vedel, da je ravno on - najmanjša in najbolj nebogljena figura v jaslih najpomembnejša? Da je potrebno skrbeti zanj in ga varovati? Andrej je zanj pripravil svoje jasli, na katere je bil sila ponosen - škatlo z igračami. Tudi mi smo v tem adventu v srcu pripravljali vsak svoje jasli. Položimo danes Jezusa vanje. Ne bojmo se. Zanj smo lahko taki, kakršni smo. Rad nas ima.
Najini osnovnošolci o Božiču … Moj prvošolček je v tem adventu neverjeten. Oblečen je, še preden se obrnem v kopalnici in vse postelje v hiši so postlane, preden se odpravi v šolo. Popoldan smo vsi deležni njegovih sladkarij. Poleg tega je vnet in
4
vztrajen slaščičarski pomočnik. Ne zmanjka mu idej za dobra dela, s katerimi polni družinski adventni koledar. Čeprav je majhen, zmore veliko. Naš srednji hitro raste, vendar postaja njegov svet še hitreje večji. Občudujem ga, kako vsako jutro, pred vsakim izzivom zbere vse svoje moči in poda roko angelu. V tem adventu smo se velikokrat veselili ob njegovih uspehih in bili ponosni. Zato vemo, da se v navidezni šibkosti skriva ogromno moči. Naša devetošolka ponavadi ni tiho. Izjemno pomembno se ji zdi, da kar naprej opisuje svet in občutja. Je vneta zagovornica vsega pravičnega in mora povedati vsako svoje mnenje. Vendar se ob adventnih svečah umiri in tudi pri pozdravu za lahko noč je redkobesedna. Zadostuje, da smo skupaj in vemo. Vemo, da se imamo radi in da je to neskončno in brezpogojno zagotovilo. Ta tišina pove ogromno. Moji šolarji me učijo, kako se stvari spreminjajo. Ob teh majhnih jaslicah, ki varujejo nemočnega Jezusa in tišini, ki vlada …
Najin študent in njegov božič …Vidim te,da si nemiren, vedno nekam hitiš, begaš sem ter tja, iščeš srečo, prijateljstvo, mir, ljubezen. Prosim te, ustavi se. Daj mi še enkrat za trenutek priti v tvoje srce, da ga umirim in ti prižgem luč miru in upanja. Le malo časa ti ostane za družino in prijatelje. Velikokrat se tudi vprašam, ali imaš še čas za Boga. Vendar pa je pred nami božični čas. V naših srcih se bo zopet rodila sreča, mir, ljubezen. Vse to bo zopet dalo smisel tvojim korakom, upanje v stiski, moč v razočaranju, pregnalo bo strah in nezaupanje v tebi. V krogu družine, v varnem zavetju doma sije toplina in ljubezen, ki jo potrebuješ. Pridi, ti naš študent in z nami pomoli ob jaslicah. Pomoli in zaupaj se njemu. V tebi je še vedno tisti
otroški smeh, razigranost in ljubezen. Razdajaj jo, ne boj se, še vedno si naš, pa čeprav odrasel …
Najina skavta mi ob božiču govorita Moja skavta me dobro učita, da je v življenju potrebno vstati iz svojih včasih ne tako varnih zavetij, vzeti svoj nahrbtnik, vanj položiti le tisto najnujnejše in oditi na pot. S svojim pogumom mi dobro povesta, da je potrebno na neznani poti vztrajati z upanjem; saj nam na poteh življenja Bog daje zvezde, da jim sledimo; kot tisto sveto noč. Dobro mi kažeta, da se upanje rojeva v tišini srca, ko človek umiri svoj utrip in najde svoj dialog z naravo. Spregovarjata mi, da je pesem tista, ki boža srce in povezuje; kot angelsko petje božične noči. Učita me, da je prijateljski objem tisti, ki zdravi, da je življenje v mejah mojega jaza pusto in siromašno in da ni potrebno velikega materialnega obilja, da lahko v polnosti preživiš dan; kot skromni pastirci na sveto noč. In konec koncev mi skavta dobro povesta, kaj mi manjka. Ker nam nekaj manjka, pa smo to noč vstali in odšli v to cerkev. Odprimo srca in bodimo pripravljeni … Nocoj se godi čudež, za vse nas.
Zaročenec na božični večer »Halo, mami, veš, letos me ne bo k božični večerji. Anini starši so me povabili. No, se vidimo potem pri polnočnici. Adijo!« Pogledam v jedilnico, kjer bo torej na Sveti večer prvič en stol odveč. Mož nemo sprejme obvestilo, hči pa olajšano zavzdihne. Ko je diplomiral, je bil poseben dan, ko nas je obvestil, da bo opravljal priložnostna dela, dokler ne
bo našel službe, sva bila vesela, da mu vrednota dela nekaj pomeni. Dobil je službo in srečen je bil, saj bo neodvisen in sposoben živeti na svojem in po svoje. Skupaj pričakujemo mesec maj, ko se bosta z Ano zaročila. Odrasel sin me je naučil, da Božič ne pomeni, da trmasto vztrajam na utečenih poteh in tirih, naučil me je, naj se ne oklepam splošnih vzorcev, znanih načinov in rutine vsakdana, naučil me je prilagajanja, saj … Božič ne more biti samo vonj dišeče potice, družina, zbrana za mizo, polna hiša sorodnikov, prijazna voščila. Božič je, ko prisluhnemo in odpremo srce, ko razumemo in brezpogojno sprejemamo.
Alenka, Brigita, Darja, Manja, Mojca
Luč miru iz Betlehema
Nekaj ti manjka Nekaj ti manjka je naslov poslanice Luči miru, ki smo jo v videmski cerkvi sprejeli skupaj z lučko na prireditvi, ki je postala že del naše tradicije. Skavti smo v igri iskali odgovor na to vprašanje, pravzaprav trditev. “Kaj mi manjka?” sem se sama začudeno vprašala že pred tem – ko sem prebrala naslov poslanice. Zdelo se mi je, da je moje življenje čisto v redu in da mi ničesar ne manjka (no, razen tistih novih hlač). In ker sem pač ena tistih, ki niso zadovoljni, dokler ne najdejo odgovora na vprašanje, sem razmišljala in razmišljala. In veste kaj? Nisem našla odgovora na vprašanje. Najbrž bi ga še danes iskala, če ne bi slišala poslanice. »Hej, človek, malo postoj. Daj mi trenutek. Rad bi te videl. Nemiren si, begaš in iščeš, hitiš. Drviš, da bi našel, kar si želiš. Samo srečo. Samo srečo
želiš. Človek, malo postoj. Daj mi trenutek. Rad bi te slišal ... Razumem te, vem, kaj išče. Saj iščeva isto: nekaj, kar bi dalo smisel korakom, upanje stiskam, luč temi. Nekaj manjka, drži? ...« Sedaj poznam odgovor. Smešno, čisto preprost je, pa se ga vendar nisem spomnila. Pravzaprav ni nekaj, kar mi manjka, ampak – nekdo. Moj bližnji, po katerem hrepenim in ga potrebujem. Moj bližnji, ki prav tako hrepeni, išče in potrebuje morda prav mojo pomoč. Simona Gorjan
Foto: Miloš Kukovičič
PRAZNUJEMO BOŽIČ
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
6
Božič 2008 • 10
Priprava na božič pri Kusljevih na Spodnji Libni
V molitvi se zahvalimo za to, da imamo drug drugega Cerkveno leto se je izteklo in stopili smo v prav poseben čas leta. Advent – čas pričakovanja Boga. Ali v času, ko na adventnem venčku prižigate svečko za svečko, vaša družina spremeni svoj utrip življenja? Biserka: Adventni čas je zame osebno čas, ko se začnem sama v sebi umirjati. Prav učim sama sebe in si dopovedujem, da je zame in za mojo družino bistvenega pomena mir in da je za lepoto praznikov najprej pomembno to, da se v sebi umirim ...; namreč, potem se bodo lahko v sebi umirili tudi ostali člani moje družine. To pomeni, da iz svojega vsakdanjika preprosto izluščim zadeve, ki niso bistvene in da me te preproste vsakdanje stvari ne priganjajo k temu, da moram kar naprej nekam iti, da moram kar naprej nekaj storiti, da moram
kar naprej nekaj videti ... Počasi mi sledijo vsi ostali družinski člani ... S tem umirjanjem preprosto začnem svoj oziroma naš adventni čas. Prižgemo prvo lučko na adventem venčku, ki nas v družini že nekoliko zbliža ... in vrata src do drugih članov družine se odpirajo. Še prav posebno mesto imajo četrtki v adventnem času. To je dan, ko se pri nas ugasne televizija in ko računalniški kabli nimajo elektrike. Jani: Prvo leto, ko je Biserka uvedla tako redukcijo s televizijo, smo bili nekaj časa vsi zmedeni. Še sam sem čutil negotovost, nemir ... Vendar po zelo kratkem času smo bili za to odločitev vsi hvaležni, saj nam je bilo dano spoznati, da smo z njo kot posamezniki in kot družina veliko
7
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Biserka: V drugem tednu, ko je v naših srcih preprosto več miru, je druženje članov naše družine še pomembnejše. V tem času smo zelo veliko skupaj in se pogovarjamo. Otroci so v tem času več doma, ker prenehajo z raznimi aktivnostmi in obšolskimi dejavnostmi. Kljub temu, da sonce tako hitro zaide za Trško goro, so naši dnevi dolgi in bogati. Večere preživimo ob družabnih igrah, ki sicer v naši družini pogosto segajo na mizo, toda v adventnem času je to druženje ob igranju še prijetnejše. Vsi v družini veliko beremo. In otroci v adventnem času ne hodijo spat ob eni pravljici, kar je običaj, ampak je teh pravljic več ... dokler angeli najmlajših otrok ne potonejo v spanec in se moj ali Janijev glas ne utrudi. Jani: Res je lepo, ko se v tem času posvetimo drug drugemu in dobimo priložnost za iskreni, prijateljski pogovor. Popoldnevi so resnično lepi in polni ljubezni ... Biserka peče dobre stvari, kuha odlične čaje, otroci pa ji pri vsem tem pomagajo. V svoji mami
imajo otroci dober vzgled. Tako veliko stvari zna narediti s svojimi rokami, kar se zelo dobro pokaže tudi pri delanju božičnih okraskov in še lepših božičnih čestitk . Med vsemi aktivnostmi pa pogovor ovija nitke pripadnosti med vsemi nami. Vesel sem, da je tako. To je tisto največ, kar lahko otrokom dam za praznike. Ta mir. To našo povezanost. To varnost. To ljubezen. Ko ob kramljanju takole gledam in začutim vašo prijetno družinico, ne morem mimo vprašanja, če sta takšno podobo božiča prinesla v ta dom že kot fant in dekle. Jani: Ne, sploh ne. Sam sem odraščal v družini, ki ni bila niti tradicionalno verna, tako da sem ob poroki sprejel vse zakramente. Zgodba našega adventnega časa se je pričela odvijati z Maticem in z lučjo, ki jo je v družino začel prinašati kot skavt. Preprosto smo začutili to luč in hoteli, da pospravljamo v svojih srcih in odpiramo vrata Luči. Spoznali smo, da to zmoremo in sedaj smo veseli, da je tako. Biserka: Sama sem res zrastla v tradicionalo verni družini, kjer smo redno hodili k
Foto: arhiv družine Kuselj
PRAZNUJEMO BOŽIČ
pridobili - nove priložnosti, da smo skupaj. Lahko povem, da je odpoved hitro obrodila sadove.
8
Božič 2008 • 10
mir ... neko blagostanje miru in ljubezni. Včasih zapojemo tudi kakšno božično pesem . V molitvi se zahvalimo za to, da imamo drug drugega, to družino, ki jo imamo vsi radi. Pod smreko postavimo jaslice, ki nas povežejo z Rojstvom, z Betlehemom, z Lučjo. Potem pa odidemo vsi k polnočnici, kjer se odpre nebo ... in postanemo del božične zgodbe.
polnočnicam ... Spoznanje, da je potrebno še tisto nekaj več, pa se je rodilo takoj, ko je Matic prihajal od skavtov. Z njegovo izkušnjo je tako med nas prišlo še več luči. Matic, verjamem da si vesel, ker si starša vzameta zate čas. Ali kdaj vrstnikom poveš, kako sveti čas je december pri vas doma? Jim poveš, da je božič lahko tako lep? Matic: Velikokrat, ko steče pogovor med vrstniki, povem, da se doma veliko pogovarjamo in da ob večerih s starši skupaj igramo igrice. Mogoče včasih nekateri tega ne razumejo, vendar ... Sam sem res vesel, da je v naši družini tako lepo, da starša slišita tisto, kar povem, da me znata vprašati, ko včasih ne morem zadev povedati in da si vzameta zame čas, da me slišita, čutita. Posebej pa sem vesel oziroma radosten, ko sprejmemo Luč miru, ki iz Betlehema, mesta, kjer se je rodil Jezus, roma po celem svetu ... to je zame nekaj veličastnega, ... povezujočega ... Ko to Luč sprejmeš, si resnično bogatejši, kot da bi imel več moči; moje oziroma naše misli postanejo svetlejše ... In ko vidim, kako so veseli tudi moji sorodniki, katerim že tradicionalno leto za leto nosim Luč miru, ... tedaj je v mojem srcu res lepo. In ko pride božični večer, družina Kuselj ...? Na božični večer krasimo jelko, nikoli prej. Okraske, ki smo jih pripravljali v decembru, cela družina obeša na jelko ... spremlja nas
Božič je res praznik družine. December je običajno čas, kjer ima povprečni posameznik več priložnosti za stvari, na katere je med letom pozabil – kulturne prireditve, nastope, nakupe ... In vse to hitenje včasih človeka opehari za to, da je potrebno pospraviti marsikatero umazanijo, ki se je nabrala v kotičkih srca, opehari ga za to, da je potrebno stopiti vase in odpreti, da na božično noč Novorojeni ne bo trkal na vrata zaprtega srca. Kaj bi sporočili vsem posameznikom, ki so prikrajšani za mirno izkustvo pričakovanja, ki je doma v vaši družini? Biserka: Božič je lep praznik, pomemben dan. Potrebno je, da se v tem času odpremo drug drugemu, da se objamemo, da si povemo, da se imamo radi. Objemite svoje drage, zaželite jim lep božič in povejte jim, da jih imate radi. Vsak izmed nas naj začuti, da je Novorojeni rojen za vse nas. Jani: Želimo srečen, blagoslovljen božič vsem. Miru in ljubezni v božični noči. Ko so Videmčani že zaspali v noč, sem se z Libne vračala domov. Kramljanje v mojih mislih se je nadaljevalo še dolgo v noč ... Lepo je, ko začutiš, da se imajo ljudje radi, in da znajo pokazati srečo ob tem, da imajo drug drugega. Božič je praznik družine, praznik miru in srca ... in ob letošnjem božiču zagotovo vem, da Jezus v božični noči pri Janu, Tini, Piki, Maticu, Biserki in Janiju Kuslju ne bo naletel na vrata zaprtega srca ...
Pogovarjala se je Mojca Kukovičič
9
Mateja: Božič je najlepši praznik v letu. Dan, ko je moč čutiti povezanost v družini; ko navadno drevesce najde svoj čar in nas popelje tam daleč stran, na kraj, kjer se je pred mnogimi leti rodil Jezus. Prepevanje božičnih pesmi in medsebojni pogovor, pa skromna darila, ki se zdijo bogatejša kot kdajkoli prej. Vse to samo zato, ker so ob tebi ljudje, ki jih imaš najraje.
Foto: Neža Krošelj
MLADI V LETU MLADIH
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Telefonski pogovor dveh prijateljic, ki sta bili še nedavno sprti: Maja: Hej. A motim? Lina: Hej. Ne, ne motiš. Maja: Mi prosim nekako dostaviš Andrejevo številko? Lina: Mhm ... Maja ... Mi lahko poveš, kaj se dogaja z nama? Najino prijateljstvo je eno najlepših in ne bi rada, da ga uniči majhen in nepomemben spor.
Božič mladih
Maja: Prav imaš. Tudi sama sem v zadnjnem času začela opažati, da naju oddaljujejo nepomembna dejanja in ljudje. Ne bi rada, da sva na ta dan ločeni, saj brez tebe tudi najlepše odpeta pesem izgleda kot brezupen primer. Veš ... žal mi je. Lina: Rada te ´mam.
Teja: Hmm … Ta dan je poln pričakovanja in odpuščanja, ko v nas vlada tista pristna čarobnost. Kljub vidni zaspanosti nas ne premami niti topla postelja, kajti misli so globoko pri Njemu, ki čaka, da ga sprejmemo k sebi.
10
Božič 2008 • 10
Tudi mladi smo v tem času polni pričakovanj. Ob teh besedah najbrž pomislite na vsa razkošna darila, ki si jih želi naša razvajena generacija. Veste, tudi nam ogromno pomeni le skromen prijateljski pogovor, ki seže globoko v srce in se za vedno zasidra na pomolu našega življenja. Pripravila: Špela Černič in Žan Koprivnik
Iztokov božič Kaj ti sploh božič kot praznik pomeni in kako ga doživljaš? Iztok: Vsako leto se pred božičnim večerom pripravimo na večerno mašo, ki jo tudi skupaj obiščemo. To je zelo lep družinski običaj, ki resnično ovekoveči ta prečudovit dan, ko praznujemo Jezusovo rojstvo. Omenil si družino. Tudi sam kmalu stopaš v zakon. Si že razmišljal o tem, kako boš z bodočo ženo preživljal ta čas? Iztok: O tem še niti nisem razmišljal, vendar upam, da bomo v začetku za božič skupaj, sčasoma pa bo to postal tudi praznik moje nove družine, naš praznik. Ali se doma obdarujete na božični večer? Iztok: Seveda se. S tem nekako združimo in zaključimo čas obiska vseh teh dobrih mož, ki nam delajo družbo in nas razveseljujejo. Darila, s katerimi se obdarujemo, so povečini praktične narave ter temeljijo na vseh darilih, za katera v preteklem letu ni bilo časa. Meniš, da je dandanes vse preveč pomembno, koliko dreves in hiš je okrašenih z lučkami in podobno?
Iztok: Morda je temu tako, vendar moram priznati, da tega niti nimam časa opaziti zaradi nenehne zaposlenosti z raznimi opravki. Moram pa reči, da luči ne bi smele biti najpomembnejše. Družina in naši prijatelji so tisti, katerim je ta praznik namenjen, zato se mi zdi pomembno, da se vsaj takrat posvetimo svoji družini in jo poskušamo povezati. Iztok, zanima naju še to. Meniš, da je božič postal komercialen praznik? Iztok: Božiča ne vidim kot nekaj izumetničenega. Res je, da s tem dnevom trgovci zaslužijo veliko denarja, kljub temu pa je to še vedno praznik družine, zaupanja in pričakovanja Jezusovega rojstva in zato ga imam tudi tako rad. Pogovarjala sta se: Špela in Žan
Adventni oratorijski dan
Spet je tu december. Čas, ko drug drugemu posvečamo več pozornosti, čas ko več časa preživimo s svojimi bližnjimi, čas ko pozabimo na spore in čas, ko se nekateri ujamejo v vrvež nakupovalne mrzlice. Seveda pa se s pričetkom zadnjega meseca v letu prične tudi čas, ko se kristjani pripravljamo na Jezusovo rojstvo – Božič. Vsako nedeljo na venčku prižgemo eno svečico več. Da pa zaznamo celoten čar in duhovni pomen tega časa, pa smo v soboto, 29. novembra, na oratorijski delavnici izdelovali venčke. Sprva smo se zbrali v cerkvi in si ogledali Pavlovo prigodo, nato pa je sledila kateheza, pri kateri so besede tekle o naših angelih varuhih in prav vsak si ga je tudi naredil.
silo, ki je nasitilo naše želodčke, potem pa smo animatorji imeli pripravljene še delavnice. Otroci so izbirali med dvema sklopoma. V enem sklopu so si izdelali praznično škatlico, v katero so dali pečene piškotke, zraven pa so naredili še praznično voščilnico. V drugem sklopu pa so izdelali svečo in mavčne okraske, ki so jih pritrdili na okrašeno podlago. Po zaključenih delavnicah smo se zbrali v cerkvi, kjer je sledil blagoslov venčkov. Animatorji in otroci smo se zadovoljno poslovili in si zaželeli lep vikend ter tako zaključili to zanimivo soboto, ki nas je ponesla v praznični december.
Tjaša Sušin
Potem pa smo poprijeli za delo in začeli spletati venčke iz smrečja, cipresja ter drugega zelenja. Ko je venec nastal, smo nanj pritrdili štiri svečke in venček še malo okrasili. Sledilo je odlično ko-
Foto: Neža Krošelj
NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
12
Božič 2008 • 10
Foto: Miloš Kukovičič
Predpraznični koncert zbora Palma iz Zagreba V vse bolj intenzivnem in zasvojenem času ljudje običajno hodimo drug mimo drugega, se dobro ne vidimo in ne slišimo. Živimo v svojem okolju, vztrajamo pri začrtanem delu s hitrim trendom nenehne rasti v razvoju in zagotavljanju osebne identitete. Pa vendar so med delovnimi koraki kvalitete, ki jih ljudje že od nekdaj prenašajo ob obremenitvah in takrat to preraste v čudovito pričevanje. In tega se zavedamo tudi danes, ko vendar občasno obstanemo in delovni prijatelji postanejo prijatelji, iz ozadja privrejo čustva, ta pa nas povezujejo še v nečem drugem, kar nam je tudi skupnega. 850 let župnije sv. Ruperta je dokaz, da tu resnično prebivajo dobri ljudje, ki božje kraljestvo oznanjajo s svojim posluhom in izbrano pesmijo. Tako smo bili na prvo adventno nedeljo priča gostovanju, ko nam je Akademski pevski zbor Bazilike Srca Jezusovega »Palma« iz Zagreba z bogoslužnimi pesmimi zelo obogatil začetek velikega pričakovanja.
Vodilo zbora je glasbeno oblikovanje liturgije v matični cerkvi. Njihov bogat repertoar obsega širok razpon od gregorijanskega korala do glasbenih del sodobnih skladateljev, s čimer kažejo posebno spoštovanje do glasbene zgodovine. Kot pri sveti maši, smo lahko tudi po njej prisluhnili krajšemu predprazničnemu koncertu, ki je izzvenel v veličastnih melodijah hrepenenja in čaščenja. Glasbeniki bi ocenili kot allegro, kar bi pomenilo vedro in spodbujajoče v veselju in trdem upanju, kako hitro se nam približuje prihod Odrešenika. In zares, naj bo adventni čas najlepši čas pričakovanja, ki nam vedno znova prinaša in nas simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem. Ivan Učanjšek
13
Kako smo pričakovali sv. Miklavža Že v prvih dneh adventnega časa se naši najmlajši in malo starejši otroci veselijo in pripravljajo na prihod dobrotnika svetega Miklavža. Tudi pri nas doma ni nič drugače. Že kar nekaj dni pred njegovim napovedanim obiskom se veliko pogovarjamo o tem lepem slovenskem običaju obdarovanja otrok. Na primer kdo sploh je, od kod prihaja in zakaj obdaruje naše otroke.
Otroške želje so včasih velike, včasih pa prav preproste in je za uresničitev le-teh potrebno le malo dobre volje. Skoraj vsi otroci si želijo kakšno igračko, mogoče še kaj sladkega, morda kakšno lepo knjigo ali pa samo dobro in lepo besedo. V pismu največkrat zapišejo svoje majhne želje in dodajo, da so bili v preteklem letu zelo pridni, saj vsi prav dobro vemo, da so pridni otroci v njegovi veliki knjigi zapisani z zlatimi črkami, poredni pa s črnimi. In končno je tudi pri nas napočil težko pričakovani dan oziroma Miklavžev večer. Že nekaj let zaporedoma se na ta večer zberemo v farni cerkvi.
Malo kdo ve, da je bil sv. Nikolaj škof, ki je živel v 4. stoletju v Mali Aziji ter da se je začelo obdarovanje otrok na Miklavžev večer razširjati že v 12. stoletju. Njegova dobra dela in razdelitev svojega bogatega imetja revnejšim od sebe ga je v očeh navadnih ljudi postavilo za nevidnega dobrotnika otrok. Največkrat omenjena legenda pravi, da je sv. Nikolaj neke noči
Foto: Miloš Kukovičič
NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
skozi okno trem revnim dekletom podaril tri kepe zlata in jim s tem dejanjem zagotovil doto in lepše življenje. Svoje želje otroci narišejo ali pa napišejo v pismih, ki jih potem zvečer nastavijo na okno, da ga lahko njegovi pomočniki odnesejo. Na predvečer njegovega obdarovanja so nato otroci pripravili krožnike ali kaj drugega, kamor je Miklavž s svojim spremstvom lahko odložil svoja darila.
Pred njegovim prihodom otroci obračajo svoje majhne glavice sem ter tja ter nestrpno prisluškujejo, če se mogoče že sliši zven njegovih zvončkov. Toda bilo je še prezgodaj, saj mora sv. Miklavž ta večer obiskati veliko otrok. Da pa njihovo čakanje ne bi bilo predolgo in bi čas hitreje tekel, so nam mladi animatorji pripravili kratko predstavo o sv. Miklavžu, Iskrice pa so nam zapele nekaj čudovitih pesmi. Otroci so si z zanimanjem ogledali kratko predstavo o štirih pri-
14
Božič 2008 • 10
Trudimo se za kvaliteten verouk jateljicah, ki prav tako kakor oni pričakujejo obisk sv. Miklavža. Med čakanjem so zaspale in med spanjem so jih obiskali nagajivi parklji z dolgimi rdečimi jeziki in rogovi. Norčevali so se iz njih in se jim smejali, nato pa strahopetno pobegnili pred angeli. Naenkrat pa je skozi vrata vstopil sv. Miklavž s svojim spremstvom. Lepo nas je pozdravil, nas povprašal o pridnosti in če znamo kaj moliti. Skupaj smo nato zmolili oče naš in sveti angel, nato pa se je pričelo obdarovanje. Obdaril je prav vse otroke. Vsi smo bili zelo veseli njegovega obiska, saj je vsakega posebej poklical k sebi, ga pozdravil in obdaril. V darilih so se skrivale različne dobrote, seveda pa ni smel manjkati niti parkelj iz testa in pa seveda šiba Miklavževka, ki pa je namenjena staršem. O tej šibi pa pravi legenda takole: »Zlato palico prinese pridnim otrokom, srebrno palico malo manj pridnim otrokom, navadno palico pa prinese za čez ta zadnjo plat.« Za prejeta darila smo se sv. Miklavžu še enkrat zahvalili pri nedeljski sveti maši.
Urška Knez
Katehistinje že nekaj let po svojih poklicnih sposobnostih in z Božjo pomočjo prostovoljno pomagamo pri verouku najmlajših. Vendar brez vas, starši, brez vaše pomoči in sodelovanja, je naše delo še posebej težko in slabo uspešno. Sama poučujem veroučence drugega razreda, zato nekaj konkretnih nasvetov za lep potek verouka. Otroci imajo verouk vsak četrtek po pouku, oziroma po kosilu. Otrok je veliko, kar 40. Razdeljeni so v dve skupini. Vsako skupino spremljata dve 'varuški' (izmenoma s. Maristela, s. Veronika in ga. Anica Mikolavčič). Pot od šole do župnišča traja slabe četrt ure. In prav toliko nazaj v šolo. Pri tem moramo poskrbeti za varnost otrok, zato gremo v koloni. Posebej težavno je, ker pločnik ni več pot za pešce, ampak je postal parkirni prostor. Ko se prebijemo mimo avtomobilov, gre naša kolona po pločniku ob cesti, skozi križišče, preko ceste Krško–Brestanica, kjer je preglednost izredno slaba. Zlasti pa vas, starši, lepo prosimo, da večkrat pogledate v zvezke, kako je z domačimi nalogami, skratka se zanimate za otrokovo in naše delo. Povprašajte ga, kako je bilo pri verouku. Naj ne bo verouk v vaših in otroških očeh, na zadnjem mestu, daleč manj pomemben od katerega koli šolskega predmeta oziroma prostovoljne dejavnosti. Navajajte otroke na vrednote, kot so: vljudnost, strpnost, darežljivost, hvaležnost, spoštljiv odnos do starejših, vedenje v cerkvi, pri sveti maši. In ne nazadnje, tudi molite za svoje otroke, ali kar je še bolje, skupaj z njimi. Rade poučujemo verouk in veselimo se sodelovanja z vami in vsake spremembe na bolje, seveda v korist otrok. In upamo, da nam Bog šteje v dobro naše delo. Vsem želimo lep božični čas, ki je pred nami. Katehistinji Ana Vodeb in Ema Pangrič
15
Foto: Miloš Kukovičič
NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Blagoslov sremiške kapele sv. Janeza in Pavla Z lučkami miru smo se izpred domače farne cerkve odpravili peš h kapelici svetih mučencev Janeza in Pavla na Sremiču. V romantičnem okolju, ki je spominjalo in dalo čutiti, kot da se odvija čudež božične noči, je kapelica odprla svoja vrata in vsem nam dala spoznati,
da je Bog dal domačinom obilico daru in talentov; nekaterim pridne roke, da so zmogli vsa obnovitvena dela, zlasti skrbnikom kapelice – družini Ivačič, dobrotnikom dobro srce, da so darovali, gospe Vesni Bartulić, ki je obnovila freske in poskrbela za notranjo podobo kapelice, pa umetniško roko, po kateri resnično govorijo angeli … Po sveti maši smo se pogreli ob ognju in čaju in okusili dobrote peciva. Prijetnosti druženja se je pridružil mir v naših srcih in klepet, s katerim smo kar naprej občudovali lepoto kapelice in zagnanost vseh, ki so pri obnovi sodelovali ... In blagoslov je dal moč, da smo ostali v noč … Mojca Kukovičič
16
Božič 2008 • 10
V minulem letu družine je po naši župniji romala družinska skrinja. Iz njenega popotnega dnevnika smo izbrskali nekaj biserov ... ... skrinja prijetno diši po žajblju in družinski sreči. ... zvečer smo ugasnili televizijo in najprej brali pismo za najmlajše.
... pogled nanjo in vsaka napisana beseda je govorila: »Nismo sami, Bog je z nami!«
... kljub tempu, ki nas ogroža, smo si vzeli čas in posedeli ob njej.
... nikoli ni bila zaprta in polna. ... zaradi nje večeri tega tedna niso izzveneli v prazno.
... najprej smo jo raziskali, saj se je zdela tako skrivnostna.
... postavili smo jo na vidno, vsem dostopno mesto.
... skrinja je simbol slovenskega izročila. ... skrinja je počivala, dejavna pa je bila Božja beseda v našem domu.
... skrinja je močno spremenila utrip tega tedna.
... v naši hiši si je pridobila najvidnejše mesto.
17
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Karitas v Sloveniji uresničuje socialno pastoralno poslanstvo Cerkve s tem, da pričuje za evangeljsko ljubezen in jo udejanja tako, da pomaga vsakemu človeku v stiski, zagovarja revne, zapostavljene in obrobne, gradi pravičnejšo družbo in sodeluje z drugimi karitativnimi in socialnimi organizacijami v Cerkvi in družbi.
Za vodjo skupine je bila imenovana Ivanka Zupančič, za duhovnega vodjo pa župnik Mitja. Skupaj smo že začrtali nekaj prioritetnih nalog novoustanovljene Župnijske karitas Videm – Krško. V začetku leta bo začela delovati župnijska pisarna Karitas, ki bo imela tudi svojo telefonsko številko, v cerkvi bo nameščen nabiralnik za darove, darovi pogrebnih svetih maš bodo namenjeni Karitas, razdelili bomo pakete s hrano, skrbeli bomo za lastno izobraževanje in duhovno rast. Da pa bomo odgovorili na potrebe vseh ljudi v stiski, bomo pri svojem delu zvesti temeljnim vrednotam in načelom slovenske Karitas:
Karitas -
kristjanova ljubezen Naloga slehernega kristjana je izvajanje človeških del usmiljenja, zato smo vsi vabljeni, da postanemo sodelavci Karitas. Sodelujemo lahko s svojim prostovoljnim delom, z denarnimi in materialnimi prispevki, s podpiranjem karitativne dejavnosti in molitvijo pomoči potrebnim. Kljub temu da se v naši župniji že odvijajo številne karitativne dejavnosti, hočemo storiti še nekaj več. Zato smo v tednu Karitas, 27. novembra, ustanovili Župnijsko karitas. Ustanovnega občnega zbora so se poleg predstavnikov drugih dobrodelnih organizacij in institucij udeležili tudi podžupanja Ana Nuša Somrak, predsednica KS mesta Krško Jožica Mikulanc, iz celjske škofije pa generalni tajnik Darko Bračun in predsednik Škofijske karitas Rok Metličar, ki je tudi daroval sveto mašo. Za kulturni program so poskrbeli učenci Glasbene šole Krško, simbolični uvod v prireditev pa so pripravili naši skavti. Skupino iniciativnega odbora je sprva sestav-
18
• evangelij, • človekova enkratnost in dostojanstvo, • družina, • zaščita človeškega življenja, • prostovoljstvo, • zagovorništvo in opolnomočenje ubogih, • solidarnost in subsidiarnost, • nepridobitnost in preglednost poslovanja, • skupna odgovornost in partnersko
Foto: Miloš Kukovičič
ŽUPNIJSKA KARITAS
ljalo trinajst članov, pridružili pa so se nam še novi. Pričakujemo pa seveda še koga, ker smo v to delo poklicani vsi verni, saj nam Jezus govori: »Kar ste storili enemu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«
Božič 2008 • 10
Za razmislek ...
sodelovanje v mreži Karitas, • stalno izobraževanje in skrb za osebno rast, • ekumenizem, medverski in medkulturni dialog, • odprtost, • enakopravnost žensk in moških in • ohranjanje ekološkega ravnovesja. Za to delo sem se odločila, ker me navdihuje poslanstvo in uresničevanje vizije Karitas, ki je civilizacija ljubezni, to je svet, kjer prevladuje pravica, mir, resnica in solidarnost; kjer je dostojanstvo človeka, narejenega po božji podobi na prvem mestu; kjer izginjajo izključevanje, diskriminacija, nasilje, nestrpnost in revščina razvrednotenega človeka; kjer se zemeljske dobrine delijo med vse; kjer je stvarstvo varovano in zaupano naslednjim rodovom; kjer vsi ljudje, posebno najbolj revni, potisnjeni na rob in potlačeni, najdejo upanje in se napolnijo z močjo za dosego polnosti njihove človečnosti, kot dela skupnosti. Naj nas vse spremlja Božji blagoslov, da bomo zmogli in znali narediti čim več dobrega. Vesna Turnšek
Zelo stara zgodba pripoveduje o nenavadnem drevesu, ki je raslo zunaj obzidja samotnega mesta. Bilo je že zelo staro in je bilo nekakšen zaščitni znak cele pokrajine. Ljudje so govorili, da so se ga dotaknili Božji prsti, kajti neprestano je rojevalo sadove. Kljub starosti so bile njegove veje vedno polne sadov. Številni popotniki so se okrepčali z njimi, kajti svežih sadežev ni nikoli manjkalo. Tedaj pa je neki skopuški trgovec kupil zemljo, na kateri je raslo drevo. Videl je, kako so številni popotniki trgali sadeže z drevesa. Brž je dal zgraditi visoko ograjo okrog posestva. Popotniki so novemu lastniku govorili: »Dovoli nam trgati sadove tega drevesa!« Skopuški trgovec pa je hladno odgovoril: »To je moje drevo in njegovi sadeži so moji. Vse sem kupil s svojim denarjem.« Kmalu zatem se je staro drevo posušilo. Zakaj? Kaj se je pravzaprav zgodilo? Zakon darovanja je trden kakor zakon težnosti. Uči nas žive resnice: ko nehamo dajati, na drevesu našega življenja ni več sadov.
Naj se nas ob božičnih praznikih dotakne Duh miru. In naj bodo naša srca napolnjena s toplino Jezusove otroške ljubezni. Vse najlepše želje in veliko blagoslova za praznike in skozi vse novo leto Vam želi Župnijska karitas Videm - Krško
19
Naš spletni Videmčan bo v januarju upihnil tretjo rojstnodnevno svečko.
BOŽIČNI KONCERT
Čestitamo!
Z nami bo odlična vokalna skupina
KVARTET SPOMIN Toplo vabljeni!
Tudi v prihodnje ga radi obiskujte!
Šola za starše p. mag. Silvo Šinkovec sobota, 10. januar, ob 1430
DOBROHOTNA POVABILA
Na Štefanovo, 26. decembra, ob 19. uri, v naši cerkvi
V novo leto s sveto mašo. Polnočnica na Silvestrovo ob 23.30.