POŽIREK ZA DUŠO
Teče petnajsto leto mojega duhovništva in služenja Cerkvi na slovenskem. V vseh letih mojega službovanja od Velenja, Šoštanja, Šmarja pri Jelšah in potem kot župnika v Zgornji savinjski dolini nisem srečal niti enega človeka, ki ne bi imel kakšne potrebe. Naj si je bil kmet ali delavec ali je opravljal kakršen koli poklic, vsakdo ima potrebe, nekateri od njih obupne. Mnogi ljudje, s katerimi sem v zadnjih letih imel osebni stik, od Vidma in Zdol do Bizeljskega in Kapel, so mi pripovedovali o obupnih potrebah, ki bi si jih morda mogli predstavljati … stvari, ki so v območju naravnega nemogoče … o strahovitih družinskih problemih, fizičnih prizadetostih, čustvenih travmah, etični sprevrženosti, finančnih problemih …
potreba … ne glede na to … ali je velika ali majhna, ali je nov problem ali morda že dolgotrajen, tukaj je Nekdo, ki Vam stoji ob strani, ki more in želi zadovoljiti to potrebo v vašem življenju, če ga ne boste omejevali in mu dovolili vstopiti v kamrico vašega srca (Cankar). Ko boste to storili , mu boste pustili svobodo, da dela nemogoče. Pustili mu boste svobodo, da bo storil, za kar si niste morda nikoli upali, da bi se vam zgodilo. Naročam vam, vsakomur, ki bere te besede, v imenu JEZUSA, pustite Bogu svobodo! Upajte si vzeti njegovo Besedo in jo premišljujte in jo »prežvekujte«! Upajte si reči: »Kar je pri ljudeh nemogoče je pri Bogu mogoče!«
Jezus je že odgovoril Bremena, ki lahko človeka strejo. Besede »vesel božič« danes odmevajo med nami tudi preko elektronskih in tiskanih medijev. Premišljujemo o veliki skrivnosti, od katere je odvisen ves svet. V Jezusu iz Nazareta vidimo Boga Očeta, ki stega roko zveličanja čez brezno naših potreb, čez prepade naše slabosti, omejenosti in grešnosti. Čemu? Da bi z Njim stopili v osebni odnos. On je beseda, ki nam govori, da si naš oče ne želi večnosti brez nas. Njegovo rojstvo nam govori o Očetovi ljubezni, ki bi nas rada odrešila. To, kar Bog misli o nas, je veliko pomembnejše, kot to, kar mislijo drugi o nas. In čeprav se zdi neverjetno, nas vsakega posebej ljubi kot svojega otroka in vidi, kako njegov Sin, »Luč sveta«, živi v nas. ( Jn 1,4). On je že spregovoril vsaki naši potrebi. Ko nas poganski svet opazuje, jih ne zanimajo toliko naše besede o tem, kako se med seboj ljubimo, marveč želijo videti kako se Njegove besede med nami uresničujejo. Podobno se je dogajalo v začetkih krščanstva. Nekristjani so budno spremljali prve kristjane in se čudili: »Kako se ljubijo med seboj!« Kako pomembno je, da vemo, da nam je na voljo tako vesela in mogočna moč! Vse to izhaja iz našega ljubečega Odrešenika, ki nam v svoji besedi jasno obljublja vse, kar potrebujemo za življenje in pristno pobožnost na tem svetu. Toda želim, da veste: ne glede na to, kakšna je vaša
2
Ko mi zdravnik reče, da ne more nič več storiti zame, da me ne more ozdraviti raka, in da mi ne morejo ozdraviti žolčnih kamnov, in da ne morejo ozdraviti moje srčne bolezni, in da ne morejo ozdraviti moje sladkorne bolezni, in da ne morejo ozdraviti mojega visokega ali nizkega krvnega tlaka … vem da obstaja MOČ in da ko ta moč spregovori Besedo, in da bom ozdravljen. Pustite Jezusu svobodo, naj bo prost vsake človeške omejitve. Pustite, naj bo prost časa. Pustite, naj bo prost prostora. Pustite, naj bo prost okoliščin, ki so mnogokrat nemogoče. Pustite, naj bo prost naravnih okoliščin. Saj veste kaj je rekel stotnik: »Ni treba, da prideš v mojo hišo. Reci samo besedo in moj služabnik bo ozdravljen.« Pred dva tisoč leti je JEZUS KRISTUS spregovoril v svojem javnem delovanju vsaki naši potrebi. Karkoli potrebujete, položite v njegove roke. Nobene omejitve ni zanj in njegovo moč. Je neomejen. Edina stvar, ki ga more omejiti, ste vi. Ne omejujte ga. Znova in znova ga prosimo, naj nam pomnoži vero. Bodite obilno blagoslovljeni! Silvester Molan, kaplan
Božič 2009 • 10
Martina Makovec Žagar urednica
Božič
praznik osamljenosti in bolečine ali luči in topline Rada imam sonce. Veliko razlogov bi lahko naštela. In rada ga opazujem s svojega doma. Skozi vse leto. V decembrskih jutrih pokuka izza Libne in dviga jutranje megle nad Savo in zasneženim krškim poljem. Z opoldanskim sijem me prijetno greje ter se zvečer kot jasna krogla le rahlo obarvano spušča za Trško Goro. Nad pokrajino lega mrak, ki me s temo in mrazom vabi v toplo zavetje doma. Zima je čas, ko me narava po svojih naravnih ciklih vabi, da usmerim svoj pogled vase. Od tega kar imam, v to, kdo sem. Leto za letom, desetletje za desetletjem. Naš dom - planet Zemlja - diha s svojimi naravnimi cikli. Dokler smo ljudje živeli v stiku z njim, smo bili v stiku s samim seboj. V naravnem stiku s svojo dušo. Ko pa smo kot posamezniki in kot civilizacija začeli verjeti, da zmoremo upravljati tudi z naravnimi zakoni, smo povozili sami sebe. Danes večini ljudi vsakdanji tempo narekuje potrošniška mrzlica. V nji pa ni pomembno, kdo si, ampak kaj imaš. Gospa Žabot pravi, da smo se »iz hiše (svoje duše) odselili na balkon«. Ko živimo »na balkonu«, nenehno skrbimo, da smo v koraku z zadnjimi smernicami, da živimo točno tam in tako, kot smo si zamislili, da vozimo avto, ki je vreden našega družbenega položaja in izbiramo prijatelje zvenečih imen … Takrat je normalno, da sin in hči obiskujeta kopico popoldanskih aktivnosti in da vsi vedo, da smo v službi tako pomembni, da brez nas ne zmorejo … da imamo idealno družino, da … Čutimo nezadovoljstvo, a se slepimo ali pa si ne upamo ustaviti, ker nas je strah praznine, tišine in teme, ki bolščijo iz nas. Da bi jo napolnili, grabimo po vsem, kar nam ponuja zunanji svet, a nimamo nikoli dovolj. Zato mesece in leta garamo, se mučimo, ne veselimo, ne spimo … dokler se telo ne sesuje, ker preprosto ne
zmore več … Takrat pa osupli, jezni in panični zahtevamo najboljše zdravnike in posege, menjujemo zdravilce ter od vseh pričakujemo, da nas ozdravijo, saj je to njihova dolžnost in odgovornost. Vsem bližnjim pa v obliki izgovorov (če bi imeli denar, če bi me drugače vzgojili, če bi imeli še enkrat možnosti, če …) damo vedeti, da so za našo nesrečo krivi drugi. Spet je zima in spet je božič. Čas zrenja vase, čas intime in druženja. Čas rojstva in zmage dneva nad nočjo. Če smo srečni in nam duša poje ob tem kar počnemo, to srečo delimo z drugimi … Če smo žalostni ali osamljeni, pustimo solzam, naj tečejo in nas mehko zlijejo z dušo, nato pa od znotraj odprimo svoja vrata … Če smo se zalotili, da živimo na balkonu - nič hudega. Stopimo nazaj v svojo hišo. Potopimo se v tisto, česar nas je najbolj strah. Začutimo hlad ali temo, osamljenost ali bolečino, potopimo se v karkoli, kar najdemo tam, nato pa pustimo, da se to razblini kot megla na soncu … Bog nam je dal čudovito telo, občutke, čustva, um, da bi naši duši omogočil izkušanje svojega celotnega stvarstva. Kako bi sicer vedeli, kaj so dan, veselje, zdravje, ljubezen, … če ne bi nikdar izkusilli noči, žalosti, bolezni, neljubezni? ... Kako bi vedeli, da se lahko vrnemo domov, če ne bi nikdar odšli od tam? Bog nas vsepovsod, v vsem in vselej pričakuje. Bog vedno deluje po vsem. Mu bomo danes dovolili, da se rodi v vsem in vsakem okrog nas ali bomo še malo ostali »na balkonu«? Kakor koli se bomo odločili – vse je prav. Le različne posledice bomo sprožili.
3
NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
MIKLAVŽE
“Najbolj iskrene izpolnjuje B V soboto, 5. decembra 2009, je našo župnijo zopet obiskal sveti Miklavž. Na njegov prihod smo se že nekaj časa pripravljale vse starostne skupine, od najmlajših glavic, ki so ga nestrpno pričakovale; nas, malo starejših, ki smo poskrbeli, da je »scenarij« potekal tako, kot mora; zakoncev, brez katerih dobri mož ne bi mogel uspešno prinesti vseh daril in seveda vse do naših babic ter dedkov, ki skupaj z nami ohranjajo svoja mlada leta. V veselem pričakovanju smo najprej odigrali igrico o Miklavžu in štorklji, za tem pa smo že malce nestrpno zaplavali v
4
Božič 2009 • 10
ŽEV OBISK
e in otroške želje Bog osebno” svet angelčkov in parkljev, tam pod okrilje našega prijatelja, ki nam je dokazal, da nas kljub svoji starosti nikoli ne pozabi.
ljajo na praznovanje, je nekaj neverjetnega, neponovljivega. Največji izziv pa je to povedati svoji družini. Povedati, da vemo, da štorklje ne nosijo (več) otrok in da Miklavž sam ne zmore prinesti najlepšega darila. Za to je potrebna ljubezen, ki se v božičnem času vedno znova rodi v naših srcih, da nas povezuje in utrjuje, spoštuje in odpušča; ker je bila potrebna, da smo nekoč kot nebogljena bitjeca prijokali na ta mogočni planet. Da pa se v otroške glavice prikrade takšen razum, je potreben čas, ki nas dela starejše; potrebno je zaupanje, ki ga enkrat ustvariš in ostane tvoje za vedno; potrebno je biti tu, na vsakem koraku, za vse ljudi, ker nikoli ne veš, kdaj bodo ti ljudje postali košček tebe – tisti košček, ki bo skupaj z vsemi nami tvoril nekaj najlepšega, ustvarjenega po Očetovi podobi; nekaj, kar se imenuje človeštvo. Zato se moramo v tem času zahvaliti prav Njemu, ki nas je naučil pričakovati, vztrajati in ljubiti v vsej svoji polnosti. In ko bo moja beseda postala nevidna, prosim Tebe, Oče, povej jim, da ni potrebno nič razlagati. Povej jim, da čutim skupaj z njimi, da jih imam rada, pa čeprav jim tega večkrat ne znam pokazati. Vem, da štorklje ne nosijo otrok, vem, da prijateljstva ne ustvari Miklavž. Preprosto vem. Hvala ti.
Špela Černič (štorklja Valerija)
Foto: Miloš Kukovičič
Ozadje vsega pa je malce drugačno. Vloga štorklje Valerije mi je v trenutku, ko sem prebrala njene zanimive izjave, spoznala temperamentni karakter in dojela dejstva, ki jih je poizkušala razložiti zmedenemu Miklavžu, prirasla k srcu. In bila je moja. Iskanje kostumov, ponavljanje besedila, strah, kako bomo te pomembne besede prenesli gledalcem, da jim bodo hitro stopile v srce. Kljub tremi pa je bilo čarobno. Stati pred družinami, ki se skupaj priprav-
5
BOŽIČNA RAZMIŠLJANJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Med rojstvom in Rojstvom 6
Sveti Jožef in Marija pa sta srečna sveti čas, z nam’ molita in hodita, prepevata na glas. (Kaj se vam zdi pastirci vi) Kako ne bosta srečna in vesela, ko pa sta dobila prvorojenca, ki ni zgolj navaden človek, ampak Jezus Kristus, Odrešenik sveta? »Moža in ženo ju je ustvaril,« sporoča že Mojzes. Ustvaril je Jožefa in mu podaril Marijo. Jožef je bil moder mož, saj je razumel Božji načrt. Brezpogojno je sprejel nosečo Marijo, svojo pomočnico in jo ljubil. Vdan Božji volji je sprejel izziv in odgovornost. Očetovstvo je sprejel za svoje in skrbel za sina edinca. In je bil zraven. Prisoten pri rasti in odraščanju, prisoten pri učenju obrti in izražanju ljubezni. Če ga pogledam s tisočletne distance, je bil pravi človek na pravem mestu. Ni okleval, ko je spoznal, kaj od njega pričakuje Stvarnik. In ni mu moč oporekati, da ga ni bilo, ko ga je odraščajoči otrok Božič 2009 • 10
potreboval. Čeprav le skrbnik, je bil oče, oče, ki vodi, kaže, uči, utrjuje, usmerja, boža, čuti ... a tudi opomni, okrega, osmisli, pojasni ... (Tomaž)
»Zlahka se poistovetim z Marijo. Mirno je sprejela bitje in vse, kar sodi zraven: negotovost pred novim, strah pred neznanim. Vdala se je v pričakovanje in ga polno doživljala. Vedela je, da je to izpolnitev njene ženskosti. Zavedala se je svoje privolitve: »... kajti velike reči mi je storil Mogočni ...« Pred očmi imam podobo Marije, ki sedi na zibajočem oslu. Vodi ju mož. Na videz lahkotno, neobremenjujoče, nikamor se jim ne mudi. Na videz brezciljno. So na poti. Zaupajo v Božjo prisotnost. Ko je prišel čas, je rodila. Sama z ljubečim možem. In razlila se je dobrota, milina, ljubezen. Toplota je napolnila hlevček. Bog se je učlovečil.« (Milena) »Meni božič pomeni nekaj novega. Novo leto, v katerem vedno bolj stopamo po Jezusovi poti. Ob božiču je cela družina doma, se veselimo odrešenikovega rojstva, prepevamo božične pesmi in pojemo slastno večerjo.« (Neža)
je svet odprl svoja nedrja ranljivosti, a možnosti zorenja in zrenja v vseobjemajoče. Vsakič bolj je v družino vstopala ljubezen in pripadnost. In četudi vsakdanji trenutki zahtevajo bolečino in težave in jezo in razsulo in ..., vsak božič znova prinese odrešenje. Odrešenje za vse, kar ni prav, kar ni dobro, kar ni v korist. Zrenje novorojenemu Jezusu v oči prinaša blagostanje vesti in utelešenje božjega. Danes, tu in sedaj si ti, Gospod, v mojih jaslicah in v moji duši zanetil požar usmiljenja in dobrote. In moj svetni pogled na življenje si obrnil v božjega. In kot pravi p. Christian Gostečnik je zato božič v polnosti mogoče praznovati šele tedaj, ko oče in mati začutita svoje otroke in jih blagoslavljata ob jaslicah. Zato naj bo družina prostor, kjer čez celo leto biva Bog. In naj ostane naravna. Takšna, kot je bila ustvarjena. Z očetom, mamo in otroki. Družina Petan
»Božič bo. Takrat se je rodil Jezus. Božič je največji praznik cerkvenega leta. Vsaka hiša naj bi imela okrašeno smrekico, jaslice in adventni venček.« (Anej) »Veselim se božiča. Všeč mi je, ker postavljamo jaslice in smreko. Božiča se vsi veselimo. Še posebej lepo je, če zapade sneg.« ( Jurij) »Na božič postavimo smreko, jaslice, okrasimo hišo, delamo venčke, beremo knjige, v katerih so božične pesmi ...« (Zala)
In tako je dvojina postala množina, zakon je postal družina. Vsako bitje je svet zase, je enkratno in neponovljivo. Vsako bitje je prineslo košček svoje miline, ljubezni in kruha. Ob vsakem rojstvu
7
BOŽIČNA RAZMIŠLJANJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
BETLEHEM hiša kruha
Kruh je znamenje številnih stvari: je znamenje dela, pričakovanja, domače sreče, povezanosti in solidarnosti med tistimi, ki ga jedo … Kruh je edina hrana, ki se je ne naveličamo. Vsak dan ga jemo in vsakokrat je njegov okus prijeten. K vsaki hrani se poda. Ljudje, ki trpijo lakoto, ne zavidajo bogatim njihovega kaviarja ali pa dimljenega lososa. Predvsem jim zavidajo svež kruh. V rokah držim pravkar pečen, dišeč kruh. Koliko ljubezni je bilo potrebne, da je sedaj v mojih rokah! Pšenično zrno, klas, moka, testo, kruh … življenje …
Pšenično zrno, klas ... Kakšen lep klas je bil! Bilo je dobro seme, kmet je bil zadovoljen. In če bi bila jaz tisto seme, bi se počutila pomembno. Nato pa … polet po zraku in skok - padec v vlažno zemljo. Potem pa …tišina, tema … Kmet je vrgel dobro zrno v zemljo. Kaj je šele naredil s slabim?
Se je kdaj tudi Vam zgodilo, da ste sanjali velike
8
reči, pa ste bili razočarani in se zbudili z grenkobo v srcu? Da ste bili zapeljani in zapuščeni? Kaj ste storili v takih trenutkih?
Dan za dnem nove preizkušnje. Mogoče bolezen, trpljenje, nerazumevanje, izdaja … ali mogoče napredovanje, uspeh, pohvala … Jaz pa bi rada imela moč. Moč, da bi lahko rekla:
»Gospod, ne vem, čemu služi to, kar se dogaja, toda vem, da me ljubiš, in to mi zadošča.« Zebe me. Zunaj je mraz, da kar škripa. Jaz pa stopam v vrsti in kmalu z iztegnjeno roko čakam … pričakujem Kruh. Ne čutim več mraza, ne samote, ne strahu. Moje roke držijo Kruh. »Svetujem ti torej, da kot zaklad sprejmeš vse temne kote svojega dneva. Saj veš: če ti bo v tistih trenutkih uspelo ljubiti, se bo noč razsvetlila in samota bo imela drugačen okus.« Božič 2009 • 10
Kolikokrat ne vidim daleč, samo svoj problem. Zdi se mi, da so vsi okoli mene brez skrbi, da imajo vsega dovolj, zavidam jim stvari, četudi vem, da peljejo v pogubo. Ne uspe mi najti izhoda … Ampak ko se spomnim na tisti mali košček Kruha, vem, da se je Bog naselil tudi v samoto, da mi je blizu Nekdo, ki trpi z menoj. »Zapomni si, da se da vedno začeti znova. Iz svojega slovarja črtaj besedo »toda«: za Boga ne obstaja nič, kar bi bilo treba samo zavreči, njegova ljubezen je večja od vsakega »toda«.« Nova naloga je pred mano. A če samo pomislim na preteklost in svoje napake; kje naj najdem pogum za pot naprej? V kotičku srca upam, da mogoče pa tokrat le ne bo tako … In ko me skoraj preplavi obup se spomnim … Na košček Kruha na moji dlani. »Tako je Gospod po preroku Izaiju vabil svoje ljudstvo, naj mu zaupa. Prav tako danes spodbuja tudi tebe.« Najbrž bi bilo moje življenje danes drugačno, če ne bi dobila povabila: »Pridi!« Tisti trenutek me je nekaj stal, tudi bolelo je. Ampak zdaj sem že znala
zaupati, vedela sem, da mora najboljše še priti
»Zapomni si torej: osvobodi se vsega odvečnega, osredotoči se na bistveno, napolni svoj dan z dejanji ljubezni. To so sadovi, za katere te prosi Bog.« Včasih, ko sem bila stisnjena v kot, sem si želela življenja brez težav, življenja brez trpljenja. Zakaj vsak dosežek zahteva napor, zakaj moram vse tako drago plačati? »Svetujem ti torej, da iz vsake ovire, ki ti pride naproti, narediš »odskočno desko«, da bo tvoje življenje postalo dar ljubezni za druge.« Bi radi živeli v hiši kruha? To mora biti pravljična hiša! Toplota veje iz peči, hrane v obilju. Najbrž tudi prijaznosti in gostov ne manjka! Kako lepo je …
Pogled se mi ustavi na odprti dlani. In na koščku Kruha! Držim ga z vso nežnostjo, kar jo premorem. Ampak ta moj Kruh je poseben kruh. Bil je položen v jasli, na mrzlo slamo. Ta moj Kruh je bil rojen v hiši kruha – v Betlehemu. Ampak to ponižanje je bilo začetek življenja, ki ga je živel za druge. Zato po dva tisoč letih še vedno govorijo o Njem. Tista temna votlina je postala simbol luči.
Betlehem je tam, kjer ljudje pomagajo ljudem. Je tam, kjer se je naselil mir med ljudi. Betlehem je tudi kraj, kjer o nauku Jezusa ni visoko donečih govorov, ampak se godi Božja volja – mir na zemlji. Poznam - imam Betlehem? Je moje srce Hiša kruha? Znajo moje roke zamesti topel kruh? Ko boste naslednjič držali kruh v rokah, pomislite, koliko žitnih zrn je bilo potrebnih zanj!
Kruh ni zato, da bi ga gledali, ampak da bi ga jedli. Bog je najprej postal človek, nato pa je postal kruh, da bi človek postal Bog. Skupaj z Njim ponavljaj:«To je moje telo, ki se daje za vas.« Tudi ti postani razlomljen kruh za življenje sveta.
»Postati moraš vesela novica tistemu, ki je izgubil zaupanje, tolažba bolnemu in življenje uničenemu. Postal je človek, postal je kruh … da bi ti postal Bog. Na tolikšno ljubezen odgovori z ljubeznijo, samo tako bo božič srečen!« Ivanka Zupančič
9
Božič mi pomeni praznovanje. Na ta praznik se spominjamo Jezusovega rojstva. Doma z družino postavimo jaslice. Vsako leto komaj čakam, da se ti prazniki začnejo, saj to pomeni, da ni šole in imam počitnice. O božiču se veliko pogovarjamo doma in tudi pri verouku, ponavadi pa praznujemo doma ali pri babici. (Ajda) To je čas, ko pride Božiček, ker se je takrat Jezus rodil. Postavimo smrekco pa jaslice. V jaslicah je Jezus, Marija in Jožef, pa krava, osliček in ovce. Na nebu je zvezda repatica. (Andraž)
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Všeč mi je, ker krasim sestrica. Mogoče kdaj tudi ati. (Lana)
Božič in v s novega.
Božič je poseben dan, ko se je rodil Jezus. Takrat postavimo smrekco pa jaslice. Božiček nam prinese darila, ker smo pridni. (Eva)
16
Božič mi pomeni spomin na to, da se je pred veliko leti rodil Jezus. Božič praznujem doma s svojim očetom in mamo. Najbolj se veselim daril in obiskovanja prijateljev in sorodnikov. Posebno vzdušje vedno pričarajo tudi božično drevo, jaslice in sneg. Vsako leto se zelo veselim tega praznika. (Tamara)
Božičn Božič 2009 • 10
Božič mi je zelo všeč, še posebej, če je sneg. Doma postavljamo jaslice in skupaj praznujemo. Veselim se obiskov, ki nas vsako leto razveselijo s pozornostjo in darili. Božič je zame najlepši praznik. (Sara)
č je čas, ko se notranje umiriš sebi narediš prostor za nekaj . (Tomaž)
Pripravila: Martina Makovec Žagar in Urban Lesjak
mo jaslice. Jaz, mami pa
Rada imam božič, ker so jaslice. Doma jih delamo jaz, bratec in mami. Ati pa je v muzeju. (Vesna) Božič mi pomeni veliko več kot le zunanje bleščeče praznovanje. Božič je predvsem prihod Vsemogočnega med nas ljudi. Rada praznujem božič v skupnosti Cerkve z ljudmi, ki kot jaz vedo, da je najlepše božično darilo prav Bog, ki je v jaslicah postal Bog z nami, Emanuel. (s. Emanuela)
ne misli
Božič je trenutek, ko resnično odpremo srca za ljudi. Da si “pospravimo notranjost” in pomislimo na vse tiste ljudi, ki živijo daleč ali okoli nas. (Ivan)
To je tak čas, ko dobimo darila. Mi smrekco že imamo. Jaslic pa ne delamo. Mislim, da ne. Ne vem, zakaj. (Tibor)
Če hočeš ali nočeš, se nas je v teh dneh dotaknila prijetna novica, da v Krško prihaja »nekaj«. Nekaj, kar je toplo in prijetno. Je to topel kifeljček od babice? Blizu, ampak še bolje. Je to prijetno zimsko jutro, ko iz postelje pokukam na belo tihožitje? Hmmmm. Da, tudi to je zelo blizu. Je to mamin objem, ki me zjutraj pospremi v šolo? Hmmmm. Tudi to je blizu. Še bliže. A že veš, če ti zaupam, da je to nekaj kar povezuje vse? Nekaj takega kot je ljubezen? Luč. Da, le luč včasih odpira poti, ki se zdijo še tako nedostopne. Luč miru. Njen plamenček nam pomaga, da se umirimo in takrat šele lahko slišimo tisto najlepše, kar spi na dnu našega srca. Tako začnemo graditi odnose in tista nedostopna pot do ljudi postane prijetna, polna topline. Pomaga nam odtaliti naša mnogokrat zaledenela srca in kar naenkrat postanemo sposobni reči človeku: »Rad te imam.« Luč miru iz Betlehema vsako leto skavti prinašamo z upanjem, da bo našla pot do vaših src. Nam je uspelo? Tega ne vemo. Upam pa, da je odprla čim več src. Saj veste … Kaj ti bo plamen, če srca ni zraven? To je globoko sporočilo, ki ga s seboj prinaša plamen te luči. Plamen, ki vsako leto preko skavtskih rok iz votline jezusovega rojstva pride do vas in smo ga letos sprejeli v soboto, 19. decembra, v naši farni cerkvi sv. Ruperta. Sporočilo letošnje Betlehemske luči smo odkrivali s pomočjo pripovedi o Marku, ki je izgubil svoj »B« v besedi Božič in se je odpravil po celem svetu, da bi ga zopet našel in bi lahko praznoval Božič s svojo družino. Srečal je mnogo ljudi in jih prosil za pomoč. Vendar je kot po pravilu naletel na gluha ušesa in hladne zavrnitve. Kmalu je ugotovil, da lahko njegov Božič reši prav poseben človek, s prav posebno lastnostjo. Človek, ki ne varuje ljubosumno svojega imetja in svoje lastnine. Človek, ki ve, da je sreča v dajanju in ne le v sprejemanju. Marko
12
Luč miru iz
Kaj ti bo če srca n
ga je naposled našel in dobil svoj tako težko pričakovani »B«. Pot ni bila lahka, a vendar mu je uspelo. Spotoma se je naučil, da je pomembna vztrajnost in potrpežljivost ter odprto srce, ki vedno zmore najti poti do
Foto: Klara Kukovičič
NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Božič 2009 • 10
Tako mrzla je nocojšnja noč. Sneg škriplje pod nogami. Zveni, kot bi bral stare zgodbe. A tiste je lepo brati, ko sediš v topli sobi ob prasketajočem ognju v kaminu ali pa prijetno zavit v topli postelji. A nocoj sem daleč od prasketajočega ognja in daleč od tople postelje. Hodim v to črno noč. Poiskal bi rad tisto hišico. Hišico, kjer ne prasketa ogenj in v njej ni topline. Izgubili so plamen. Rad bi prinesel plamenček topline, dobrote. Pa ne vem, če jo bom našel, to hišico. Tako črna je ta noč in pot zapletena. Včasih so poti do sočloveka tako zapletene.
Betlehema
plamen, ni zraven
sočloveka. En sam droben plamen, lahko razsvetli tisoče domov. Upamo, da žari tudi v mnogih domovih naše župnije in govori vsem ljudem: »Plamen prinaša srečo, ker se daruje. Nesi ga nekomu, ki mu je ugasnilo srce. Zanj si ga našel, zanj gori v tebi. In ne boj se, če ti po poti ugasne plamen. Da ti le ne ugasne srce.« Morda ljudje kdaj pozabimo, da se najlepše stvari in čudeži zgodijo navadno potiho in neslišno. Kot padanje snežink v božično noč ali kot dihanje otroka v maminem naročju. Sreče in ljubezni v drug drugem ne moremo ne kupiti in je niti izsiliti. Lahko pa jo podarimo. Zastonj. Samo iz preproste ljubezni, ki ima samo en
In strah me je, da bo plamen do tam ugasnil, da mu bo zmanjkalo voska. Strah me je, da bo zapihal piš mrzlega vetra in ga ugasnil. Kaj bom potem nesel? Križišče. Kam že moram? O, saj res, noč je črna, a nad menoj je zvezdno nebo. Zvezde vedo pravo pot. Pred dva tisoč leti so modre pripeljale iz daljnega Vzhoda do votline Jezusovega rojstva ... Da, moram naprej. Moram prinesti ta plamen. Če je človek predolgo na mrazu, lahko še zboli ... Lahko celo umre ... Moram jim prinesti plamen, ki so ga izgubili. ... Spomnite se tudi vi, tiste hiše, tam zgoraj, kjer so izgubili plamen in kjer topel ogenj ne prasketa. Ponesite jim plamen dobrote in ljubezni. (iz besedila spremljevalne igre)
11
NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Poslanica Luči miru iz Betlehema Letos nimamo zate nič novega. Kot vedno: eno svečo in en plamen, enega človeka in en nasmeh. Res nič posebnega. Človek in sveča, kakršnih srečaš na stotine, s plamenom in nasmehom, kot bi ju lahko imel vsak. Pa ju nima.
cilj. Plamen sreče najti v očeh drugega. To ji je dovolj. Želji Betlehemske luči, da se dotakne vsakega in razžari čim več domov in čim več obrazov, moramo prisluhniti. Prav zato smo skavti pridno zavihali rokave in lučki dali noge. Tako je našla pot v šolo Mihajla Rostoharja, osnovno šolo Jurija Dalmatina, uredništvo Posavskega obzornika, Zdravstveni center Aristotel, Slomškovo knjigarno, Valvasorjevo knjižnico, Center za socialno delo, Občino Krško … Janez Bitenc je zapisal: »Bolje je prižgati drobno lučko, kakor pa preklinjati temo.« Drobna lučka je prižgana in gori. Gori zame in zate. Za vse. Gori, da bi našli v teh praznikih in v prihodnjem letu čim pogosteje pot drug do drugega in bi vsaj nekoliko izbrisala temne sence iz naših obrazov. Bog je rekel v začetku: »Bodi svetloba.« Naj se zgodi tudi med nami Njegova volja.
Ta plamen ima posebno moč. Ta plamen je luč od Boga. Zmore ti dati upanje, moč in pogum. Zmore ti vžgati srce. Kot ga je vžgal človeku z nasmehom. A ne, ker ga nosi; ker ti ga daje. Zdaj je res tvoj! Ko te je torej plamen vžgal, ga nesi nekomu. Nekomu, ki mu je ugasnilo srce. Zanj si ga našel, zanj gori v tebi. In ne boj se, če ti po poti ugasne plamen. Da ti le ne ugasne srce. Saj … Kaj ti bo plamen, če srca ni zraven?
Urša Bernardič, Teja Omerzel in Urban Lesjak
14
Božič 2009 • 10
karitas Brestanica, ki jo vodi Boža Pišotek, in naša Župnijska karitas Videm – Krško in Zdole, ki jo vodi Ivanka Zupančič. Delo Leskovške Karitas pa je predstavila njihova predsednica Verica Rep.
Na pobudo krškega župana Franca Bogoviča smo se minulo soboto v našem župnijskem domu sestali predstavniki Župnijskih karitas delujočih v naši občini, predstavnica Centra za socialno delo in predstavniki nekaterih gospodarskih družb, zlasti s področja agroživilstva. Cilj sestanka je bila koordinacija dela Župnijskih karitas in iskanje možnosti za čim bolj neposredno pomoč proizvajalcev kmetijskih in drugih dobrin tistim, ki so v teh težkih časih najbolj pomoči potrebni. Župan Bogovič in gostitelj župnik Mitja Markovič sta pozdravila vse pristone, za tem pa so predstavniki Župnijskih karitas orisali svoje delo in izušnje s področja dobrodelnosti, izzive in težave tega dela, zlasti v oblikovanju mreže sodelavcev in uporabnikov. Največ izkušenj na tem področju ima Karitas Podbočje, ki podpira tudi številčno največ pomoči potrebnih. Predstavil jih je njihov predsednik Franc Černelič. Poleg hrane sodelavci nudijo tudi drobna dela, obiske. Mrežo sodelavcev imajo razporejeno po vaseh, tako da razmere dobro poznajo. Najmlajši v občini sta Župnijska
Sestanek smo končali s konkretnimi dogovori in s pripravljenostjo na trajnejše sodelovanje. Z željo, da delo vseh prisotnih, vsakega na svojem mestu, vsaj malo olajša stiske nekaterih naših sokrajanov. (Povzeto po www.videmcan.si)
Foto: Petra Rep Bunetič
Koordinacija dela Župnijskih karitas naše občine
Lokalni donatorji so se z voditelji Karitas dogovorili za razpoložljive artikle in njihove količine ter način dostave. Pri oblikovanju predprazničnih živilskih paketov, ki jih bodo sodelavci Karitas razdelili med socialno šibke, bodo sodelovali Mlin Katič (Zvonko Katić), KZ Sevnica (Joško Kovač), KZ Bohor (Franc Bogovič), KZ Krško (Janez Živič), Farma Ihan (Vesna Perše); od tistih, ki niso bili prisotni, pa so sodelovanje obljubili še predstavniki Evrosada, Žita in Perutninarstva Rostohar.
15
NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
V soboto pred tretjo adventno nedeljo je našo župnijo obiskala priznana predavateljica in motivatorka Nevenka Dautanac. Za izhodišče svojega predavanja nam je posredovala misel o naši različnosti in o tem, da nas različnost lahko bogati, različnost pa je lahko tudi temeljni razlog za nesoglasja in prepire. Če se ne zavedamo naše različnosti, bomo hitro pričakovali od drugih, da bodo ravnali po naši meri, po »mojem kopitu«, posledično pa obstaja zelo velika možnost, da bomo razočarani in si bomo tako zagrenili življenje. Še več: če druge skušamo na silo spreminjati, s tem uničujemo osebnost drugega človeka, predvsem pa uničujemo odnose. Misel o različnosti vodi tudi v misel o tem, da nihče od nas ni vsega sposoben in nihče od nas vsega ne zna. Pomembno pa se je zavedati, da ima prav vsak od nas vrsto talentov. Za doseganje ciljev in oblikovanje dobrih timov je potrebno, da se teh talentov zavedamo, da smo jih pripravljeni razvijati in jih angažirati. S svojimi talenti tako služimo skupnosti, se samouresničujemo, služimo župniji, končno Bogu. A najprej se je svojih darov, svojih talentov potrebno zavedati. Na daleč se je treba izogibati vsake lažne ponižnosti. Vsak od nas je ustvarjen za določeno nalogo, za doloženo življenjsko mesto in za to poslanstvo tudi obdarjen. In v tem smislu je vsako delo častno in pomembno. Bog je vsakogar od nas ustvaril z določenim poslanstvom in za uresničevanje tega poslanstva bomo tudi »odgovarjali«. In zelo bistveno je, da večino svoje življenjske energije vložimo v uresničevanje tega poslanstva, ne pa v ukvarjanje s tem, kaj in kako delajo drugi. Ker naša ravnanja, navade in odnose v zelo bistveni meri pogojujejo značajske poteze
16
Adventni popoldan z
BOGASTVO R vsakogar od nas, ki vstopamo v odnose, smo se precej časa ustavili pri značilnostih, dobrih in šibkih točkah sangvinika, kolerika, melanholika in flegmatika. Ob tem pa je treba poudariti, da nas značajski vzorci, čeprav so nam na neki način položeni v zibelko, ne pogojujejo. Imamo dovolj svobode, sposobnosti in milosti, da lahko svoje značajske šibkosti spreminjamo. Zavest o tem, da smo različni, nam med drugim pomaga tudi pri zavedanju, da pri ustvarjanju odnosov, navduševanju, motiviranju ... ne smemo izhajati samo iz sebe in svojega čutenja. Po naravi se ujemamo namreč zgolj s četrtino ljudi. Samo po sebi pa to pomeni tudi, da moramo v življenju
Božič 2009 • 10
da gredo pretekli dogodki mimo mene, jaz pa grem lahko naprej. Brez odpuščanja sebi in drugim ne more pritekati Božji blagoslov v moje življenje. Ljudje smo bitja treh razsežnosti: duha, duše in telesa in od tod izhajajo tudi tri vrste naših potreb. Zadnja tretjina predavanja je bila posvečena osnovnim duševnim (čustvenim) potrebam, ki morajo biti izpolnjene. Te so: pozornost, spoštovanje, pohvala, sprejetost in priznanje. Ena od največjih sovražnic izpolnjevanja teh potreb je samoumevnost. In ko od drugih pričakujemo izpolnitev naših čustvenih potreb, se moramo zavedati, da v veliki meri velja, da tisto, kar sejemo, žanjemo. Res je sicer, da vsako seme ne rodi, tista, ki rodijo, pa imajo lahko zelo številne sadove.
RAZLIČNOSTI kot odgovorni ljudje biti pripravljeni tudi na kompromise. Rdeča nit drugega dela predavanja je bila misel o tem, da je od nas in naše odločitve odvisno, kako reagiramo na dogodke in okoliščine. Pri tem je pomembno vedeti, da živimo v sedanjosti. Pogoj za tako razmišljanje in čutenje pa je, da odpustimo samemu sebi in potem tudi drugim vse tiste stvari, ki bremenijo našo osebno zgodovino ali zgodovino naših odnosov. A tudi odpuščanje je odločitev. Odpuščanje zato ne sme temeljiti na čustvih. Pa še tega se moramo zavedati, da nekomu odpustiti ne pomeni, da se strinjam s tem, kar je bilo narejeno. Odpustiti pomeni, da dopustim,
(Povzeto po www.videmcan.si)
Foto: Mitja Markovič
z Nevenko Dautanac
Zadnja tema je imela za rdečo nit obvladovanje naših misli. Čustva so namreč proizvod naših misli, svoje misli pa v precejšnji meri določamo (odločamo) sami. Osnovni krog v tem kontekstu je: misel – razmišljanje – odločitev – dejanje – ponavljanje – navada – naravnanost – misel. Še misel za konec: Življenje nam ne prinaša tega, kar si zaslužimo, ampak to, kar pričakujemo. In še: Bogu ni nič nemogoče, a mi ga velikokrat onemogočamo s svojimi ne-pričakovanji. A niti Bog ne more delovati proti naši ne-veri.
17
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Leta 1957 je odšla v Črno goro, kjer se je zaposlila v psihiatrični bolnišnici v Dobroti in tam ostala vse do leta 1970. Takrat je prišla na Reso na Vidmu in skupaj z drugimi sestrami ustvarila prijetno skupnost, kjer se je veliko molilo in so bili ljudje zmeraj dobrodošli. Na Reso so z veseljem prihajale ne samo sestre iz Slovenije, temveč tudi iz vse Črnogorske province. Leta 2007 je svečano proslavila visoki jubilej - 70 let redovnih zaobljub.
SLOVO
Ko smo se že pripravljali na njen stoti rojstni dan, jo je Gospod 12. decembra povabil v nebeško domovino, da tam z njim praznuje večni Božič. Školjka, ki v sebi skriva najlepši biser, je navadno zakopana najbolj globoko na morskem dnu. Tako je bilo tudi z našo s. Benjamino. Ona je bila biser, skrit v skupnosti, a kdor ga je odkril, je bil srečen da ga je našel. Za s. Benjamino so bile značilne tri stvari. Ko je v Krškem zapadel prvi letošnji sneg, v ponedeljek, 14. decembra, smo se poslovili od s. Benjamine Ašič, frančiškanke Brezmadežnega spočetja Črnogorske province.
- Vse življenje je izredno rada pela. Že kot triletna deklica je s svojo mamo zjutraj začela novi dan s pesmijo in to se je ponavljalo vse do njene globoke starosti, saj smo jo dostikrat še v teh zadnjih dneh slišale, kako si je pela pesmice v svoji mali sobici.
S. Benjamina (Marija) Ašič se je rodila 17. marca 1910. leta v Raztezu, župnija Brestanica, v družini s tremi otroki. Brat Maks je umrl še zelo mlad, brat Jožef pa je postal duhovnik in redovnik - cistercijan p. Simon Ašič, znani čudodelni zeliščar.
- Sestre se jo bomo najbolj spominjale po njeni vztrajni molitvi. Rada je lepo, skoraj pesniško predmolila hvalnice in večernice, tudi, ko je že potrebovala debela očala in ko se je borila s potrpežljivostjo svojih sosester.
Mlada Marija je s 25. leti vstopila v samostan Slovenjebistriških šolskih sester in izrekla svoje prve obljube leta1937, večne pa leta 1941. Po vojni je delala v kuhinji delavskega doma v Šiški, a so jo tedanje komunistične oblasti skupaj z drugimi sestrami leta 1948 odpustile z dela. Zaposlila se je privatno in z mnogimi redovnicami delila usodo pregnancev, saj so živele po tujih stanovanjih in domovih.
18
- Zelo rada je brala. Njen radovedni duh jo je vodil od knjige do knjige do zadnjega dne življenja. Posebno rada je brala verske časopise … Zadnje, kar je dala od sebe, je bil prav časopis Družina. Hvaležne smo Gospodu, da smo jo imele in bile deležne sadov njene žive vere, goreče vztrajne molitve in globoke življenjske modrosti.
s. Emanuela Žerdin Božič 2009 • 10
BOŽIČNA PRAZNOVANJA 25. 12. Gospodovo rojstvo - Božič 26. 12. sv. Štefan: blagoslov soli in vode 27. 12. sv. družina: blagoslov družin, posebej blagoslov otrok PRIPRAVA STARŠEV NA KRST OTROK četrtek, 7. januarja, ob 16.30
V začetku leta bomo ponudili veroučencem, ki ljubite dobre knjige,
TEKMOVANJE ZA SLOMŠKOVO BRALNO PRIZNANJE ↘ odlične knjige ↘ zanimive delavnice za tekmovalce polne ustvarjalnosti in koristnih debat ↘ nagrade za uspešne ↘ knjige si bo mogoče izposoditi v župnijski knjižnici ↘ podrobnosti boste kmalu izvedeli pri verouku
VABLJENI!
OBISK BOLNIKOV petek, 8. januarja ZAKONSKE SKUPINE Petanova: 12. januar Mavrekova: 18. januar KARITAS uradne ure: 4. januar od 17h-19h izdaja/sprejem v skladišču na Zdolah: 26. januar od 17h-19h MOLITVENA SKUPINA ob četrtkih po sveti maši ŠOLA ZA STARŠE prvo srečanje: 9. januar ob 14.30 SKAVTI volčiči: 9. 1., 16. 1. in 30. 1. BLAŽEVA NEDELJA 31. januar, Stari Grad STARŠI VEROUČENCEV
Medsebojnega zaupanja, družinske modrosti in potrpežljivosti, delovne natančnosti, Božjega varstva in blagoslova misli v novem letu Vam želi uredništvo Videmčana
srečanja staršev: 18. - 22. januar (vabila dobijo otroci pri verouku) MINISTRANTI 9. januar in 23. januar WWW.VIDEMCAN.SI/KOLEDAR
19
DOBROHOTNA POVABILA