POŽIREK ZA DUŠO
Se spomnite nekaj tednov nazaj, ko smo, tako kot vsako leto, zopet z veseljem pričakovali Jezusa, da se naseli med nami in v naša srca zopet prikliče mir, radost, ljubezen …? Da, to so bili lepi trenutki, ko se je na kupu zbrala vsa družina in si voščila veliko dobrega v bodočem letu. Kaj lahko rečemo sedaj, ko smo že dobro vstopili vanj? Ali res izpolnjujemo izrečene želje? Se držimo načel, ki smo si jih zadali? Najbrž mi ni potrebno zastavljati ostalih vprašanj, ki bi vzbudila slabo vest. Včasih kar ne morem verjeti, kako lahko vedno znova ponavljamo enake napake, ki nam sčasoma sežejo v navado in se v duši naselijo kot nezavedni greh. Težko se je sprijazniti z dejstvom, da najbrž nimamo vedno prav, svoje slabe strani pa poizkušamo opravičiti z nesramnimi opazkami, češ, saj drugi niso nič boljši.
ustvari prijateljstva. Zanj moraš garati, moraš vzeti sebi in dati drugim, moraš zaupati in upati in biti zadovoljen z uspehom, pa čeprav je ta velik le majhen korak. Preveč je definicij, ki bi jih morali upoštevati, da bi ustvarili popolno prijateljstvo. Vendar popolnost ne obstaja. Če resnično ljubiš, ne potrebuješ knjige, ki jo boš prebral, da bi uspešno povedal to, kar misliš, niti ne potrebuješ dovoljenja, da bi našel nekoga, ki ga resnično potrebuješ, kajti: »Ljubezen je potrpežljiva in dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine.« Špela Černič
Prijateljstvo.
Pesem, ki nikoli ne izzveni. S takšnimi dejanji v svojem srcu ne bomo nikoli ustvarili prostora za sočloveka, za prijatelja. Dragi starši, stari starši in ostali … Res je, da smo mladi in nam po glavi roji veliko neumnosti, vseeno pa si upam trditi, da že mlajši otrok dobro ve, kdo je njegov prijatelj. Spozna ga preko najlepših barvic, zbiranja sličic, ob spremljanju najljubših risanih junakov … Mladi pa jih srečamo sredi nevihte težav, skupnih interesov, najljubših dogodkov. V njihovih srcih si ustvarimo zavetje, ki ga včasih ne najdemo niti v najpopolnejši družini. Prijatelj je nekdo, ki te ima za svojega, ki je s teboj tudi takrat, ko narediš največjo napako. Pomaga ti preboleti dejanja in jih vzeti za svoje izkušnje. Je nekdo, ki te ne bo mogel pustiti samega, pa čeprav si tarča govoric. Prijatelj je ljubezen, ki te spremlja na vsakem koraku, je pesem, ki nikoli ne izzveni. Ko ti dnevi niso namenjeni, je on tu, da ti stoji ob strani in ti pove, da je njegova ljubezen do tebe neopisljiva, brezmejna, tista, ki nikoli ni in tudi ne bo zaigrana. Je hrepenenje po nečem, česar se ne da kupiti in vzeti za svojo igračo. Prijatelja ne moreš pridobiti z lepo besedo, s toplim objemom, s prijaznim nasmeškom. Ne, to ne
2
Valentinovo 2010 • 1
S. Emanuela Žerdin katehistinja
Jaz pa še zmeraj
učim o Bogu, ki je Ljubezen ... Recesija, kriza, nezaposlenost, stavke, protesti, potres, 200.000 mrtvih, ranjeni, nesreče, ubijanja, prevare, korupcija ... To so samo nekateri od kričečih naslovov v vseh današnjih medijih, od elektronskih do pisanih. A jaz še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen … Kako si sploh upam stopiti pred mlade ljudi in jim govoriti o Bogu, ki ga ne vidijo, ki ga niti dobro ne poznajo in jim trditi, da je ta nevidni Bog – Ljubezen?! Sredi vseh dogodkov, ki pretresajo današnji svet, pri pouku vedno znova gledam v oči otrok, ki odraščajo, ki se spreminjajo v fante in dekleta, in vedno znova ostrmim … Njim je namreč najvažnejši dogodek danes to, kar se dogaja z njimi! Najtežji problem je, kako odrasti, kako potešiti neizmerno hrepenenje, ki raste v njihovih srcih, hrepenenje po ljubezni, sreči. In zato, zaradi teh otrok in njihovega hrepenenja, še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Učim zato, ker ne govorim o sebi, ampak o Njem. Govorim o Njem kot o Ljubezni zato, ker sem Njegovo ljubezen doživela, ker se me je dotaknila sredi največje puščave mojega življenja. Učim otroke o ljubezni ne zato, ker bi jaz sama znala ljubiti, ker bi odkrila skrivnostne globine ljubezni, ampak zato, ker sem tudi sama iskalka, ki se je v svojem srcu dotaknila
podnožja Božjega prestola, pa ne more drugega kot hrepeneti, da bo enkrat znala zares ljubiti … V otroških očeh se skriva tisto, kar je bilo že na začetku sveta: hrepenenje po ljubezni, ki bo prežela vse globine našega bitja! Na zunaj se to hrepenenje lahko kaže kot upor, kot skrivnostno hihitanje, kot zasmehovanje, a v očeh se zrcali resnica: pomagajte nam, vi, ki ste že ljubili, da se bomo tudi mi, ki vstopamo v pomlad življenja, naučili ljubiti! Zato bom še naprej učila verouk. Učila bom o Bogu, ki je Ljubezen. Kljub krizi, recesiji, svojim slabostim in slabostim moje Cerkve. Učila bom otroke o Bogu, ki je Ljubezen zato, da bi njihova življenjska pomlad bila polna cvetja, ki bo potem, ko bo odpadlo, prineslo sladke in okusne sadove prave ljubezni. Saj po valentinovem, ko vse diši po rožnati barvi ljubezni, prihaja postni čas, ki diši po vijolični barvi čiščenja. A tako valentinovo kot postni čas so poti, po kateri bomo hodili z našimi mladimi, da bi jih usmerjali k Izviru ljubezni, Bogu. Pojdite z nami! Ne boste našli nič takega, kar bi bilo napisano z velikimi kričečimi naslovi v medijih, lahko pa najdete tisti dotik Boga, ki vas bo prepričal, da je On res Ljubezen.
3
NAJVEČJA PA JE LJUBEZEN
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Spominjam se njegove prve »pridige« v domači župnijski cerkvi. Njegove besede so zvenele modro, kot da ne bi zvenele iz ust nekoga, ki je na začetku poti; njegov način govora je bil prepričljiv in pošten, njegova drža je bila drža ljubezni. Nagovorjen od zgoraj je pripovedoval in delil kruh – besedo, tako besedo, ki velja in ostane; besedo, ki še mnogokrat, ko se teden nagiba h koncu, hrani. Danes mi otroci povedo, da je Urban »kul«, da vedno pomaga, da vedno dela, da je vedno za akcijo; da tak’ noro igra kitaro in da je preprosto »ful kul« za družbo. Urban je človek, na katerega se lahko zaneseš. Njegove ure verouka so ne samo poučne, ampak tako prepričljive, da bi moral biti verouk vsak dan, pravijo. Po nekaj dobrih mesecih se je dodobra zlil v našo skupnost. Urban Lesjak, septembra poslan v našo župnijo kot bogoslovec na prakso, danes že diakon. Se je bilo težko vliti v življenje na Vidmu?
Začetki so vedno težavni in negotovi. Tu ni posebnih izjem. Spomnim se prvega dne, ko sem vstopil v župnišče spremenjeno v gradbišče, ko me je pozdravil župnik, za katerega nisem bil prepričan,
Življenje v diakons
ali je starejši od mene, ko so me mladi, ki so odhajali zvečer domov, objeli in mi dali križ na čelo, jaz pa sem samo stal tam olesenel v svoji zadregi. Ko danes gledam malo nazaj, ne vem, kdo se je moral bolj potruditi: ljudje tukaj ali jaz, ampak imam dober občutek, da smo našli skupen jezik in način biti drug ob drugem. Priznam. Pri srcu mi je ta kraj in vesel se vračam sem. In ne, ni bilo pretežko, z veseljem bi za to, kar sedaj živim tukaj, naredil še enkrat vse od začetka.
Danes je v naši miselnosti toliko misli o mladih, da so naporni in se jim nič ne da. Mladi, s katerimi delaš, živiš so ...
4
Valentinovo 2010 • 1
padcih in jim dopusti, da se zmotijo, hkrati pa jim pomaga vstati. Mladi, s katerimi se srečujem sam, so naporni samo zato, ker me silijo, da se trudim biti boljši in potrpežljivejši, kot bi bil verjetno sicer.
ljubezni ski službi
Foto: Jan Ferme
Več bereš ali več časa preživiš v naravi?
Če bi resno mislil kaj takega, bi verjetno izbral kakšen drug poklic. Mladi so danes zahtevni in po svoje še bolj izgubljeni v tem svetu kot nekoč mi, med vso široko paleto ponudb, ki jim jih daje ta svet. Ni čudno, da mnogi obupajo, mnogi izgubijo zaupanje vase, mnogi povsem izgubijo stik z realnostjo in samim seboj. Bolj smo smešni mi, odrasli, ki mislimo, da bodo mladi takoj znali in obvladali stvari, kot so odgovornost, delavnost, grajenje odnosov, ljubezen … To je absurdno. Že če želijo znati igrati nek instrument, morajo leta in leta hoditi v glasbeno šolo in vaditi doma ure in ure, življenjske drže pa naj bi se naučili kar tako, mimogrede. Mladi rabijo bližino nekoga, ki jih razume v
Uh, težka. Je mogoč odgovor berem v naravi? Oboje delam rad. Šport mi izredno veliko pomeni. Ne predstavljam si tedna, ko ne bi vsaj nekajkrat pospešil svoj srčni utrip in omogočil svojim mišicam tisti prijeten občutek utrujenosti po naporu. Hkrati pa me moje delo malce sili v branje. Če hočem namreč kaj povedati otrokom, mladim in staršem, se moram z nečim sam hraniti. Takšno je moje življenje. Imam izredno širok spekter dejavnosti. V moji glavi je ogromno idej in te me silijo v vedno nove dogodivščine. Včasih ljudje to težko razumejo. Ne zamerim jim. Sam enostavno nisem človek rutine. Rutina ti res olajša delo, ker postaneš kot dobro namazan stroj, a stroji delajo po vedno istem ritmu in včasih tudi v prazno, če jih nekdo ne ustavi. Vem, da si bil v misijonih. Kje se je rodilo tvoje hotenje, da odideš? Mora človek imeti veliko poguma, da se odpravi na to pot v neznano?
Bil sem v Malaviju. Odšel sem zato, ker sem si želel malo pogledati vase, na svoj poklic in na splošno na svet z druge perspektive. To pa je težko, če se ne premakneš. Torej sem se premaknil za nekaj tisoč
5
NAJVEČJA PA JE LJUBEZEN
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
kilometrov in bilo je izredno poučno. O pogumu raje ne bi, ker se nimam za izredno pogumnega človeka ali kaj podobnega. Enostavno sem odšel, ker sem tako čutil, ker nisem več mogel ostati na mestu, četudi bi se mi kaj zgodilo. Včasih je bolje tvegati vse, kot pa umirati počasi zaradi strahu, da bi kaj spremenil. Vem, da se v misijonih srečaš z revščino. Te to srečanje z revščino spremeni?
Gotovo. Lomi se tvoj človeški ponos, tvoja želja po imeti, pa tudi vera v dobro, ko gledaš ljudi izstradane do smrti in umirajoče na ulicah. Šele tam daleč stran, na drugi celini, me je občasno postalo čisto zares sram, da pripadam rasi, ki je zaradi želje po oblasti in imetju polovico drugega sveta pahnila v revščino. Tako pač to je. Dolgo sem se tudi sam spraševal, kako je mogoče, da Bog takšne stvari dopušča. Danes vem. Bog ni kriv za revščino in lakoto. Kriva sva jaz in ti, ker nisva zadovoljna s tem, kar imava in hočeva še več. Takšna spoznanja ostanejo človeku za vedno, ker jih nisi prebral ali samo slišal, ampak videl in z njimi živel.
6
Prejšnji mesec si pri obredu diakonskega posvečenja postal diakon. Kaj pomeni ta zakrament? Čemu bivanje v tišini pred samim obredom?
Diakonsko posvečenje je prva stopnja svetega reda. Sam pričakujem še drugo stopnjo, ki je duhovništvo, medtem ko na tretjo, škofovstvo, roko na srce, ne računam resno :). Diakon s svojo obljubo neporočenosti, opravljanja vsakodnevne molitve brevirja in pokorščine škofu že vstopi v red klerikov in tako sme podeliti zakrament krsta, prisostvovati zakramentu poroke, voditi obred pogreba in deliti razne blagoslove. Gre, vsaj sam čutim tako, za bistven korak v mojem življenju. Vse obveznosti in bremena, ki jih bom nosil kot duhovnik, sem obljubil že sedaj in sem jih dolžan izpolnjevati. Za mladega fanta to ni preprosto in lagal bi, če bi rekel, da sem to storil brez vsakega strahu in povsem prostodušno. Teden dni priprave v tišini mi je omogočil, da sem se resnično srečal s samim seboj in predse položil vse strahove, želje, upe in pomisleke pa tudi svoje slabosti. Teh ni malo in v veri, da bo tudi On na moji strani sem upal storiti ta korak.
Valentinovo 2010 • 1
Slovesnost je bila v tvoji domači cerkvi v Šentjurju. Videmčani, ki so se obreda udeležili in bili s tabo, povedo, da je bilo lepo. Ti pa?
Priznam, da sem bil izredno vesel, ko je bilo vse za mano in sem padel v posteljo. To so stresne stvari in osebno mi slovesnosti, ko sem v središču pozornosti, vzamejo veliko energije. Tega nisem navajen. Sem pa bil vesel ljudi, ki verjamejo vame in mi zaupajo. Teh v življenju nikoli ni preveč. Sicer pa v cerkev, raje kot s slovesno glasbo in polno razsvetljavo, vstopam v tišini, ker sem se naučil, da se resnična moja srečanja z Gospodom navadno zgodijo v zelo preprostih trenutkih, ko me nihče ne gleda in sem prišel med mogočne oboke sam in samo zase.
Oh. Tudi sam bi rad ostal. To menda vedo vsi, ker tako težko tudi med tednom, ko nisem na Vidmu, neham misliti in govoriti o otrocih, mladih in vseh, ki jih tukaj srečujem. Težko je to opisati. Saj verjetno veste, o čem govorim. Kart in ključev do srca se pač ne da kar kupiti ali podariti. Dobri ljudje si jih pač vzamejo in so v tvojem srcu, še preden se zaveš. Tako preprosto je to. Sam mislim, da se mi je Bog nasmehnil na najlepši način, ko me je poslal sem. Četudi že jutri grem, bo ostala moja prva fara ver-
je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martina Žagar, Urban Lesjak in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 600 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.
jetno nepozabna epizoda, kot prva ljubezen, ki te za vedno spremeni. Obožujem občutek, ko se zdi, da z ljudmi skupaj napredujemo in rastemo in to se mi dogaja prav tukaj.
Z Urbanom bi se dalo brezčasno kramljati. Verjamem, da smo vsi hvaležni, da nam je bilo dano, da smo se spoznali. Bog že ve, da njegova beseda pri nas pot najde. Z Urbanom se je pogovarjala Mojca Kukovičič.
Videmcan.SI sedaj tudi za mobilne naprave!
Poklican po imenu si postal del naših poti. Veseli bi bili, če bi nam bilo dano druženje nadaljevati. Ob koncu: misli, dve o času, ki si ga preživel z nami?
Na naslovu m.videmcan.si lahko odslej kjer koli in kadar koli pregledate oznanila, preberete novice ali pomembne informacije
NAJVEČJA PA JE LJUBEZEN
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
O ljubezni in Valentinu v naši družini
8
Ljubezen v družini doživljam, ko sprejemam in doživljam ženo in hčerke kot najbolj dragocena bitja v mojem življenju - velik Božji dar, izraz večne Božje ljubezni. Do tega velikega darila se vsak dan obračam s hvaležnostjo in spoštovanjem in z njimi rastem in živim. Ljubezen je sicer zastonj, če nanjo gledam samo z materialne plati, a prava ljubezen je zelo dragocena, ker zahteva, da vanjo vlagam vse svoje najboljše lastnosti, svoj čas, svoja dobra dela, skratka vse, kar imam najboljšega v sebi. Tudi ko me družinski člani ali njihova dejanja čustveno prizadenejo, poizkušam z močjo ljubezni na to prizadetost pozitivno odgovoriti. Družina in ljubezen v družini me tudi vsak dan znova opozarjata, da je za pravo ljubezen nujno potrebno tudi moje lastno duhovno zdravje. Zato ljubeče skrbim zase. Za osebno rast, dobro počutje in za svoje duhovno zdravje skrbim tako, da ljubeznivo sejem čim več dobrih dejanj, poskrbim tudi za lastno telo in postajam vedno boljši posameznik. Ta pot osebne rasti in zrelosti se nikoli ne konča, zahteva pa moj osebni vložek, čas ter trud. A obdaritev žene, hčerk in drugih družinskih članov s tistim najboljšim, kar jim lahko dam, mi v povračilo ponudi občutek zadovoljstva, občutek lastne vrednosti in izpolnitev lastne sreče. Povezanost z družinskimi člani in ljubezen do njih je moje vodilo, ki me vleče k dobrim odločitvam. V vsakodnevnih situacijah si zato prizadevam, da se odzovem na priložnosti, ko lahko s pogledi, besedami in dejanji dajem velikodušne spodbude, rahločutne pohvale, sporočam pozorne dobre misli in izražam razumevajoče sprejemanje. Vedno mi to ne uspeva, a kadar si kasneje pri sebi rečem, da mi ni žal, ker sem tako storil, vem, da so bile odločitve prave in izraz prave ljubezni. In takrat mi ni nikoli žal časa, ki sem (si) ga podaril za ljubezen. (Tomaž)
Pri nas je ljubezen vsak dan naš gost. Ne samo doma, ampak tudi pri babici Mariji. Radi imamo psa Dona, muce, zajce, race, ptiča Pepija in celo pujse. Jaz se velikokrat stepem z Ajdo in Lucijo, pa Valentinovo 2010 • 1
ju imam še zmeraj zelo rada. Skupaj se igramo, si pomagamo, velikokrat pa beremo knjige. Mame in ata včasih ne ubogam, imam pa ju zelo rada in ju spoštujem. Velikokrat me pohvalita. Vsak dan mi povesta, da me imata rada. Zelo mi je všeč, ko se crkljamo in ko me mama masira. Skratka, pri nas doma se imamo zelo zelo radi! (Manca, 9 let)
Pojem »ljubezen« sem si predstavljala kot to, da ti je nekdo zelo všeč, da ga ljubiš … zato se mi je zdelo zelo čudno, da bi lahko napisala nekaj o ljubezni v družini. Ko pa sem o tem malo bolje razmislila, sem ugotovila, da je ljubezen v naši družini vsakdanja in samoumevna, a vseeno o nji težko kaj napišem. Je temeljni kamen za dobro, lepo, poučno in spoštovanja vredno družino. Pri nas ni samo navidezna in vem, da nimajo vsi take sreče. Zjutraj me mama ali ata z ljubeznijo zbudita in čeprav večkrat začnem godrnjati, da danes v šoli sprašujejo ali pišemo test, potem imam pa še klavir, ki ga zaradi učenja sploh nisem imela časa vaditi … vse to »preslišita« in mi odgovorita, da bo danes zagotovo super dan in mi vlijeta nekaj moči in energije za zagon. In ko sem vsa obupana zaradi angleščine, ki mi je zelo težka, se ata zmeraj uči z mano, mama pa me potolaži, da ni konec sveta, tudi če dobim slabo oceno. Večkrat me tudi karata in tisti trenutek sem zeeeelo jezna nanju, a čez
nekaj časa ugotovim, da sta mi hotela dobro.
Doma se o različnih dogodkih veliko pogovarjamo. To mi je všeč, ker se veliko naučimo, pa tudi starša vidita, kako razmišljamo. S sestrama se zelo dobro razumem. Rade se igramo, pogovarjamo, pojemo, smejimo in seveda kaj ušpičimo. To je najbolj zabavno. Včasih pa pride tudi do nesporazumov, a slabe stvari hitro pozabimo. Vesela sem, da živim v takšni družini!
(Ajda, 11 let)
9
NAJVEČJA PA JE LJUBEZEN
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Le kaj bi lahko še napisala o tem, o čemer je na svetu napisanih že na kilometre knjig, in kar se mi zdi tako samoumevno, da se vselej ustavim in zamislim ob tem, ko se srečam s tem, kar to ni? O Ljubezni govoriti – to ni tako težko. Ljubezen biti in živeti – za to pa je treba veliko poguma. Mislim, da Ljubezen preprosto je. Je del mene in jaz sem del nje. Je to, zaradi česar smo vsi eno. Zato to, kar storim drugemu, storim sebi. Mislim, da je večna in neuničljiva, da pa smo ljudje, ki bivamo v času in prostoru tisti, ki ji dajemo različne oblike in jo prepoznavamo v različnih stvareh. Tudi v svojem dosedanjem življenju sem jo čutila, doživljala ali izražala tako … Rojstvo, otroštvo, mladost z neizmernimi sanjami … potem pa zaljubljenosti, poroka, selitve, nosečnosti, rojstva, službe, brezposelnost, gospodinjstvo … Imela je veliko obrazov in mi dajala mnogo možnosti, da jo izžarevam in živim. Takrat tega nisem vedela, čeprav sem se trudila. Intuitivno sem sledila govorici pogleda, dotika, glasu, telesa … a jim nisem dajala tolikšne pozornosti. Bolj sem verjela besedam. Danes še vedno mislim, da so pomembne. Zato ljudem, sploh pa svojim najbližjim, vselej iskreno povem to, kar mislim. Da jih imam rada, da jim zaupam in verjamem, da zmorejo … in da neuspeh sploh ni to, kar je videti na začetku … je samo stvar zornega kota. A za razliko od nekoč mislim, da je
10
edino pristno Ljubezen živeti. Tukaj in sedaj. To je edini trenutek, v katerem lahko ustvarjam. V vsakdanjem življenju to pomeni, da sem z glavo tam, kjer sem z rokami. Zame so pomembni naši dnevni družinski obroki, skupno preživet čas, samostojnost otrok, večerno branje pravljice v veliki postelji. Še marsikaj mi je pomembno in naravno. Marsikaj takega, kar sodi le v intimo družine in je tako lepo in sveto, da nikoli ne bo uvidelo svetovnega spleta … Pa valentinovo? Na Razkrižju, od koder sem doma, se na ta dan ženijo ptički. Samo to jutro otrokom, ki so pozimi skrbeli za njih, starši skrivaj nastavijo »pogačice« in otroci jih potem z navdušenjem pobirajo po dvorišču (po vejah, rožah, predmetih …) in še z večjim veseljem pojedo. Kamor koli smo šli, smo to izročilo ponesli s seboj … zato se bodo tudi letos ženili na našem dvorišču. In če vas je omrežil spogledljivi Valentin? Uživajte v njegovih čarih. A če se boste osredotočili le na (embalažo) oz. zunanjost tega dne, bo vsako še tako dragoceno darilo, izgubilo svoj žar v trenutku, ko ga boste odložili na polico. Zato mu dodajte svojo vsebino in globino. In morda bo tisti pogled, objem ali nasmeh ostal tudi onkraj časa in prostora … (Martina)
Valentinovo 2010 • 1
Pred volitvami v nov Župnijski pastoralni svet Pred nami so volitve oziroma izbor članov v nov Župnijski pastoralni svet. ŽPS je osrednje pastoralno telo v župniji, ki skupaj z župnikom kot voditeljem občestva razmišlja, načrtuje in izvaja dejavnosti za rast Božjega kraljestva znotraj župnije. V ŽPS so zbrani predstavniki, ki jih izmed sebe izberemo in izvolimo župljani ter predstavniki različnih dejavnosti in pastoralnih skupin, ki v župniji sodelujejo in jih v ŽPS imenuje posamična skupina. Volitve v ŽPS so seveda nekaj drugega, kot so katere koli volitve v političnem smislu ali v smislu izbora vodstev različnih društev in združenj. Župnija je namreč del Cerkve, del Jezusovega skrivnostnega telesa, ki združuje kristjane na določenem ozemlju. Kristjane pa Gospod po krstu kliče v poslanstvo širjenja Božjega kraljestva in pričevanja zanj. Zato je za dober izbor ŽPS potrebna predvsem molitev k Svetemu Duhu, ki naj napolnjuje naša srca, da bomo dobro videli in izbrali prave kandidate. Za člana ŽPS ni dovolj, da je znana osebnost ali da se zna dobro postaviti za svoje mnenje. Najpomembnejše za člana ŽPS je ljubezen do Jezusa in Cerkve in odprtost Svetemu Duhu. Član ŽPS posluša, kaj od nas pričakuje Gospod in to tudi predlaga. Koga torej izbrati za člana ŽPS? Član ŽPS je nekdo, ki ima svojo župnijo zares rad, nekdo, ki je ponosen, da je kristjan in mu je veliko do tega, da je župnijsko življenje živo tako v odnosu do Gospoda, ki nas je poklical v Cerkev, kakor tudi v naših medosebnih od-
nosih, bodisi pri različnih bogoslužnih bodisi družabnih srečevanjih. Član ŽPS je nekdo, ki župnijo čuti kot svoj duhovni dom. Član ŽPS opazuje župnijsko življenje, tudi življenje tistih, ki so od župnije oddaljeni, in razmišlja o novih možnostih pastoralnega dela v župniji, to delo pa je pripravljen po svojih najboljših močeh tudi aktivno prevzemati. Svoja opažanja, ideje, misli, pobude pa tudi pomanjkljivosti dobrohotno predstavlja na sejah ŽPS. ŽPS oblikuje pastoralni načrt za določeno obdobje, izdela pastoralni koledar dogodkov ter budno skrbi za njegovo izvajanje. Kot aktiven župljan je član ŽPS pripravljen tudi na vsakršno drugo pomoč v župniji
glede na svoje zmožnosti in sposobnosti ter na tak način daje dober zgled tudi drugim župljanom. Drugi vatikanski koncil je prinesel zelo novo podobo župnije, ki počasi prihaja v našo zavest. Namesto predvsem »piramidalne« ureditve (hierarhija) je izpostavljena razsežnost občestva. Vsi smo bratje in sestre, opravljamo le različne službe. V tej novi podobi župnije ima vsak veliko odgovornost za skupnost, najsi bo duhovnik ali laik. In člani ŽPS se gotovo še posebej zavedajo te svoje odgovornosti in jo tudi z veseljem sprejemajo in vršijo. Mitja Markovič, župnik
11
12
Ljubezen naju je poklicala v zakon
V pomembnih življenjskih trenutkih želimo imeti ob sebi ljudi, ki jim zaupamo in jih imamo radi. Poroka je za vsakogar eden najpomembnejših in hkrati najsrečnejših, zato sva tudi midva želela imeti ob sebi prijatelje, s katerimi bi to srečo delila in se z njimi veselila. Na skupno pot sva stopila v soboto, 30. januarja, ob 15. uri v cerkvi sv. Ruperta na Vidmu. Prispodobo dveh poti, ki se združita v eno, sva si izbrala že v pripravi na sklenitev zakonske zveze, zato nama je všeč, da se je ta motiv omenil med poročno sveto mašo ter tudi ob številnih čestitkah in voščilih. Ravno na tak način si namreč predstavljava to odločitev, da svoji samostojni življenjski poti združiva in naprej hodiva po skupni poti, kot mož in žena, kot družina. Za poroko sva se odločila pred štirimi meseci, ob peti obletnici najine ljubezenske zveze. Ljubezen je bila od takrat vsak dan močnejša, vse bolj naju je zbliževala, vrhunec pa je dosegla ravno pri poročni sveti maši, ki je bila nekak povzetek najinih življenj, odkar se poznava. Čudovita glasba in pesmi, ki
Foto: Klara Kukovičič
Foto: Miloš Kukovičič
NAJVEČJA PA JE LJUBEZEN
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Valentinovo 2010 • 1
Vse, kar boste storili ... Spokojnost narave je najbrž ravno pravi čas za analize, bilance … Da se ozremo na prehojeno pot, da ovrednotimo naše delo, a tudi čas, ko pogledamo v prihodnost, ko našim idejam, željam damo oprijemljivejši rok. Zato smo se tudi sodelavci Župnijske Karitas zbrali na svojem prvem občnem zboru. S svojimi začetnimi koraki smo lahko zadovoljni. Razdelili smo približno 85 paketov s hrano, pomagali smo z oblačili, s šolskimi potrebščinami, vključevali smo se v življenje naše župnije, skrbeli za svojo duhovno rast ob izobraževanjih, ki jih je organizirali Škofijska Karitas Celje, organizirali prvi dobrodelni koncert …
so govorile o najinih mislih in čustvih, pomenljive besede, ki so dale vedeti, da je najina poroka pomembna za celotno župnijsko občestvo, vse to naju je poneslo do trenutka, ko sva se izročila drug drugemu. Hvaležna sva vsem, ki so se trudili, da je bila poročna slovesnost tako lepa in za naju še posebej čudovita in nepozabna. Tanja in Janko Petan
Smo storili dovolj? Smo storili vse, kar je bilo v naši moči? Smo roko pomoči ponudili vsem, ki so jo potrebovali? Pa naše želje? Radi bi živeli z Vami, radi bi poznali Vaše želje, potrebe, prisluhnili Vašim skrbem … Zato potrebujemo pomoč. Ne dovolite, da morebitna stiska Vaših sosedov, znancev… ostane neopažena! Še nekaj dni nas loči do postnega časa, ko bomo spet večkrat prijeli v roke Sveto pismo. In Kristusov nauk? Ljubezen do bližnjega je postavil ob bok ljubezni do Boga.
Ivanka Zupančič, voditeljica Župnijske karitas
13
Foto: Miloš Kukovičič
NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Božični koncert tria Eroika »Praznik svetih treh kraljev nam razodeva Božje prizadevanje odrešiti vsakega človeka. Bog ni prišel samo za izbrane in izvoljene, ampak za vsakogar, ki ga je pripravljen sprejeti za svojega odrešenika. Modri z Vzhoda so bili prvi Nejudje, tujci in drugoverci, ki so počastili Jezusa in nakazali univerzalnost odrešenja. Na koncu svetopisemskega poročila o teh dogodkih je zapisano, da so se po drugi poti vrnili na svoj dom. Čeprav je evangelist morda imel v mislih čisto gegrafsko “drugo pot”, po kateri so se izognili pretkanemu Herodu, pa lahko to besedno zvezo razumemo tudi duhovno: na svoj dom so se vrnili drugačni, spremenjeni. Tako je vedno, ko se človek osebno sreča z Jezusom.«
zaželel, da bi se po lepem večeru po »drugi poti« vrnili na svoje domove in na svoje delovne obveznosti. Naši gostje so se zares potrudili za to. Premišljeno izbrane pesmi, vrhunska izvedba, odlično ozvočenje in izbrane spremne besede so ob sočasnem pogledu na jaslice pričarali čudovito praznično razpoloženje in blago pobožali srca poslušalcev, ki so do zadnjega kotička napolnili božično okrašeno cerkev še vso prepojeno s prazničnim vonjem kadila. Vrhunec večera je bila vsekakor Sveta noč, ki smo jo poslušalci v dodatku programa zapeli skupaj z glasbenimi gosti. (Povzeto po www.videmcan.si)
S temi besedami je župnik Mitja Markovič pozdravil vse zbrane v naši župnijski cerkvi na praznik svetih treh kraljev. Vsem, ki so prišli na božični koncert tria Eroika, je
14
Valentinovo 2010 • 1
nedeljah pelje na izlet in, če ima sina, z njim kdaj veselo brca žogo.
Foto: Mitja Markovič
Žene vemo, da lahko samo objeti letimo. Torej tudi vzgajamo lahko samo skupaj. Strokovnjaki iščejo pozitivne strani vzgoje, pri kateri je prisoten tudi oče. In že odrasli otroci vrednotijo svoj odnos z očetom: koliko in kaj jim je zapustil oče, česa je »kriv« v njihovem življenju. Iščejo skupne točke in smer življenja, ki so jim ga začrtali prav očetje. In tako očetovstvo iz pojma postaja življenje, odgovorno starševstvo.
Šola za starše: Očka, moj oče Letos smo drugič zapored med videmske starše povabili patra Silva Šinkovca in sodelavce Duhovnega središča sv. Jožefa v Ljubljani, da bi razširili svoja starševska obzorja, ozavestili nova spoznanja in si podelili izkušnje. Če smo si lani krepili samozavest, pa letos govorimo o očetovstvu. Očetovstvo je pojem, ki je v zadnjem desetletju čedalje pogosteje v uporabi in razmišljanju. Počasi se izriva miselnost, da oče zgolj materialno podpira družino, jo ob
Izhodišče naših pogovorov je knjiga Lea Buscaglia, Očka, moj oče. Avtor je v njej napisal hvalnico očetom. Sprehodi se skozi življenje svojega očeta, od zgodnjih dni do njegovega konca. Posameznim lastnostim svojega očeta preprosto nameni poglavje. Očeta vidi kot moža, vzgojitelja, človekoljuba, filozofa, domoljuba, naravovarstvenika in hranitelja. Povsem preprosta pripoved o možu in očetu pa v svojem bistvu skriva lepoto družinskih odnosov, zdrav pogled na svet in na lepoto stvarstva. V vsaki misli lahko odkrijemo skrivnost Božjega načrta: »Človek, ki pomaga stvarem rasti, je blizu božjega smehljaja.« Na našem prvem srečanju smo razmišljali o očetu možu, domoljubu in naravovarstveniku. Presenečeni smo se zalotili, o kako pomembnih stvareh nimamo izoblikovanega mnenja, kaj vse smo že zamudili, kako vsako naše razmišljanje in izrečena beseda vpliva na otroka in ga tako oblikuje. Začutili smo odgovornost, ki jo imamo kot starši. Vendar pa nam branje pričujoče knjige daje zaupanje in samo želimo si lahko, da bi tudi sami čutili: »Očka je že dolgo mrtev, toda na mojih hodnikih še vedno odmevajo njegovi koraki, njegov smeh in veseli zven njegovega glasu. Poseben sij žari iz spominov na posebne kraje in me sili, da se ustavim in si ga poskušam predstavljati takšnega, kot je bil.«
Milena Žičkar Petan
15
NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Teden med 18. in 25. januarjem je za kristjane različnih krščanskih cerkva že več kot sto let teden molitve za medsebojno edinost. Temu prizadevanju pravimo ekumensko prizadevanje in je dobilo velik nov zagon v sklepih drugega vatikanskega koncila. V tem tednu pripadniki različnih krščanskih cerkva molimo, da bi sčasoma premostili razlike, ki so se pojavile v zgodovini med nami, hkrati pa se tudi več med seboj srečujemo, spoznavamo in tako gradimo majhne »mostove«. Letos smo v okviru tega prizadevanja prvič pripravili čudovito in pričevanjsko srečanje tudi kristjani, ki živimo na krškem področju. V naši cerkvi (ker smo bili tokrat pobudniki srečanja katoliški kristjani) smo se minulo soboto srečali predstavniki kar štirih krščanskih cerkva in skupaj molili. Poleg katoliških kristjanov videmske župnije so bili prisotni pravoslavni verniki s svojim parohom g. Goranom Šljivićem, z nami so bili predstavniki Krščanske adventistične cerkve z voditeljico gospo Rosvito Abram,
16
Prva ekumenska
DA BI BIL
srečanja pa so se udeležili tudi predstavniki protestantske cerkve. Srečanje je bilo duhovno zelo bogato, pa tudi zelo prisrčno in iskreno. Skupno molitev smo s pesmijo in Božjo besedo pričeli katoličani. Župnik je pozdravil vse prisotne in izrazil veliko veselje nad pomembnostjo trenutka, ki smo mu bili priča. O želji po srečevanju je govoril tudi skrbno pripravljen ambient v prezbiteriju naše cerkve. Vsi smo bili zbrani v velikem krogu, na sredini pa so bili izpostavljeni nekateri simboli, ki nas vse kristjane združujejo: simboli krsta, Sveto pismo in Jezusov križ. Na tleh so bile s kamni izrisane različne in ovinkaste poti, usmerjene proti skupnemu cilju: Jezusu. Ta simbol je služil tudi župniku Mitju
Valentinovo 2010 • 1
Foto: Matic Romih
a molitev pri nas
LI ENO ...
Markoviču, ki je dejal, da bolj ko smo kristjani blizu Jezusu, bliže postajamo tudi drug drugemu. V nadaljevanju je spregovoril paroh Srbske pravoslavne cerkve, Goran Šljivić, in sicer o pomembnosti in moči krščanske ljubezni, ki ima svoj izvor v Bogu, ki je ljubezen. Citiral je mnoga mesta iz Svetega pisma, ki govorijo o ljubezni, navajal pa je tudi mnoge cerkvene očete, svetnike, umetnike in druge. Voditeljica lokalne skupnosti Krščanske adventistične cerkve, gospa Rosvita Abram, je spregovorila nekaj zelo globokih in tehtnih misli o pomenu in načinu krščanske molitve in zbranim predstavila značilnosti molitve v njihovi skupnosti. Za tem pa so
adventisti vse zbrane povabili k molitvi v Svetem Duhu. Vrhunec srečanja je bil, ko smo vsi vstali, se prijeli za roke in skupaj molili Gospodovo molitev, ki nas prav tako bistveno povezuje in združuje. Izmenjali smo si tudi pozdrav miru. Za tem pa smo se v družabnem razpoloženju s čajem in pecivom še dolgo pogovarjali med seboj, izmenjavali svoje poglede in duhovne izkušnje in se strinjali, da so taka srečanja zelo dobrodošla, primerna in vzpodbudna. S srečanjem smo želeli narediti droben korak na poti do želene edinosti med kristjani, hkrati pa smo želeli povedati širši skupnosti, da želimo biti verniki, ki nas druži vera v Jezusa Kristusa, aktivni ustvarjalci prijaznega in bratskega okolja, v katerem iščemo tisto, kar nas združuje in v katerem znamo skupaj gledati proti istim ciljem, čeprav hodimo do njih po različnih poteh.
Mitja Markovič
17
Foto: Aleš Erjavec
NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Skupnost, izzivi, služenje
“Agencija SIS3”
Agenti agencije SIS3 (skavtinje in skavti najstarejše skupine našega stega) smo se minuli konec tedna preselili v Mokronog. Začasni sedež agencije je bil v kletnih
prostorih župnišča pod znamenito romarsko cerkvijo na Žalostni gori, številne misije pa so se odvijale v trgu ter bližnji in daljni okolici. Izkušenim agentom so bile zaupane težke naloge ne glede na mraz, nočne ure in neznan teren. Delovanje agencije je obremenilo še notranje tajno delovanje med posameznimi oddelki agencije in posebej dvojni agenti, ki so pokazali izredno mero iznajdljivosti. Večer pred Prešernovim dnem smo kot angažirani državljani zaznamovali z dejanji kulture, a tudi s pesmijo in smehom. Pogovarjali smo se še o služenju,
18
Valentinovo 2010 • 1
osebnem napredovanju in voditeljih spremljevalcih, vse načrte in hvaležnost pa smo položili na oltar pri nedeljskem bogoslužju.
SKAVTI 19.–21. 2. zimovanje volčičev 19.–21. 2. zimovanje izvidnikov
V vmesnem času smo poskrbeli za "urjenje" v različnih veščinah in se spoprijeli z nekaterimi zanimivimi izzivi, med drugim z osnovami prostega plezanja v bližnjem opustelem kamnolomu, v kuharski delavnici smo razširili ustaljeni menu skavtskih jedi in se naučili pripraviti koroške žlikrofe ter slastno in lepo pudingovo sladico, v reki Mirni pa smo v živo spoznavali, kako je preživeti v razmerah “ultimate survival”.
PRIPRAVA STARŠEV NA KRST OTROK
Ko smo povezali vse skrbno zbrane informacije, smo ravno še pred koncem zimovanja odkrili lokacijo sklepne ceremonije, med katero so nam voditelji prebrali vzpodbudno pismo in nas na tak način poslali na nove misije, ki nam jih nalagajo naše odločitve in vsakodnevne dolžnosti.
KARITAS
Klan KK1
četrtek, 4. marec, ob 1630 OBISK BOLNIKOV petek, 5. marec ZAKONSKE SKUPINE Petanova: 9. marec Mavrekova: 15. marec
uradne ure: 1. marec od 17h–19h izdaja/sprejem v skladišču na Zdolah: 23. februar od 17h–19h MOLITVENA SKUPINA ob četrtkih po sveti maši ŠOLA ZA STARŠE tretje srečanje: 13. marec ob 1430 MINISTRANTI 6. in 20. marec POSTNI POHODI Libna: 21. februar ob 1430 Kremen: 28. februar ob 1430 Dolenja vas: 7. marec ob 1430 VEROUK 1. RAZRED 6. in 13. marec TEDEN DRUŽINE 19.–25. marec sv. maša za družine: 27. marec WWW.VIDEMCAN.SI/KOLEDAR
19
Pred nami so volitve v nov Župnijski pastoralni svet:
DOBROHOTNA POVABILA
PRIDI, SVETI DUH!
Napolni nas z modrostjo in velikodušnostjo!
Ob nedeljskih popoldnevih v postnem času vabljeni na
POSTNE POHODE
Prvi sestanek vseh tekmovalcev: četrtek, 18. februarja, ob 16h.
Tekmovanje za Slomškovo bralno priznanje