Videmčan 1 (2016) by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

Že nekaj časa razmišljam, kako ljudje, z leti, z zrelostjo in modrostjo spreminjamo svoj pogled na enake stvari. Uvrstimo jih na drugačna mesta svoje prioritetne lestvice. Odločamo o tem, kaj je za nas pomembnejše, kaj prinese več boljših rezultatov, kakšna stvar se časovno bolj izplača.

Spomnim se, kako smo se kot majhni otroci igrali v parku med bloki. Veselo smo se podili med rožami, skrbno posajenimi v kamnitih koritih in jezili prebivalce bloka, ki so jih urejali. Brezskrbno smo noreli po igrišču, igrali badminton, tekmovali v rolkanju in kolesarjenju ter ob tem večkrat dobili kakšno hudo bojno rano. Čez nekaj let pa je žogo zamenjala knjiga, kolo je nadomestil avto, druženje s prijatelji pa smo zamenjali s študijem, delom in stvarmi, ki so našo otroško družbo zrinile s prvega mesta. Sedaj se le redko slišimo in komaj kaj vidimo.

Misli zajadrajo desetletje nazaj, ko sem prvič stopila k skavtom in animatorjem. Takrat je to postalo moje življenje, bistvo moje notranjosti. S prijatelji smo bili v župnišču tolikokrat in

mašah nas je bilo toliko, da so prvi stali že blizu glavnega oltarja, kaj šele pod korom. Na postnem pohodu je bilo včasih tudi sto ljudi … Danes sta naša Cerkev in cerkev malo bolj prazni. Nekaj tistih je, ki se jih spomnim že od majhnih nog. Veliko tistih, ki so prišli na novo, še več tistih, ki zapuščajo klopi. Ne moremo priti k vsaki maši, ker se doma kuha kosilo in je polna hiša otrok ali pa je to še edini dan, ko smo lahko doma.

Še vedno hodim po vseh teh poteh …

Grem čez nekdaj domače igrišče in pozdravim otroke, ki se, tako kot mi včasih, veselo igrajo in preganjajo po parku.

Mudim se po župnišču, urejam, pripravljam stvari za mlade. Tokrat drugače, kot desetletje nazaj. Z drugimi sodelavci, z drugimi mladimi, ki imajo čisto drug pogled na te stvari.

Udeležujem se svete maše.

Vse te poti so danes drugačne. Na njih srečujem druge prijatelje, nove dogodivščine, spremenjeno Cerkev. Če po vseh teh

Noč, ki ve, kako je bilo včeraj tako dolgo, da so starši vsake toliko prišli preverit, če smo res še tam, ker je za najstnika sila nenavadno, da ves prosti čas »zabije« v cerkvi. Po nedeljskih mašah sva s prijateljico ubrali uro in pol dolgo pot do doma, ker sva si morali povedati toliko pomembnih stvari. Po uri pogovora sem se spomnila, da bi bilo morda dobro pogledati na telefon, kjer je že utripala rdeča luč po desetih, včasih tudi šestnajstih neodgovorjenih klicih. Mami, kaj pa drugega. Vendar je bilo vredno vsake naslednje nedeljske minute pogovora. Danes več ne preživimo vsakega popoldneva na župnijskem travniku. To smo nadomestili s študijem, selitvijo v drug kraj, z mladimi družinami …

Tretji spomin pa je naša Cerkev. Spomnim se, kako smo včasih radi prihajali k maši. Mladih je bilo ogromno, zasedli smo vse desne stranske klopi. Večkrat nam je bila kakšna stvar med mašo simpatično smešna in smo se potem nehote še vso uro nasmihali drug drugemu. Ob molitvi Oče naš je odmevalo po vsej cerkvi, ker je bilo toliko ljudi. Ob polnočnici in velikonočnih

stezah hodim z nostalgijo v srcu, potem se počutim približno tako, kot bi hodila križev pot. Predstavljam si, kako bi bilo, če bi bilo … če bi ostali isti. Na stvari gledati iz takšnega zornega kota ni nič kaj prijetno. V srcu ustvarja grenkobo in bol, ki človeka vselej naredita otožnega.

Vendar danes ni več post. Ni štiridesetih dni premišljevanja, žalostnega spominjanja, hrepenenja. Danes je Velika noč, ki naznanja vstajenje in novo življenje. Noč, ki daje priložnost za lepši pogled na moje poti. Noč, ki ve, kako je bilo včeraj, pa ti kljub temu daje danes - zato, da narediš nekaj novega; da srečaš in v srce sprejmeš neznane ljudi; da pričneš početi drugačne stvari; da spremeniš svoj pogled, svoje mišljenje. Le tako lahko ostaneš ti … tista oseba, ki jo je Bog poslal, da naredi nekaj dobrega za svet. Le tako lahko še vedno hodiš po starih poteh. Da v srcu ohraniš to, kar ti je bilo podarjeno včeraj in daš priložnost tistemu, kar prihaja danes. Špela Černič Velika noč 2016 • 1

Mitja Markovič župnik

se srečajo z Jezusom in ga niti ne prepoznajo. Počasi se celo vračajo v staro življenje. Še mnogo srečevanj bo potrebnih, mnogo osebnih srečanj z Vstalim in mnogo srečanj z brati, da bo zgodovinska zmaga Jezusa postajala tudi osebna zmaga konkretnih posameznikov.

Vera raste iz srečanja Dragi Videmčani, Zdolani ... in ostali, ki boste prelistali našega Videmčana. Kar dolga »luknja« je nastala od izida zadnje številke. Ja, včasih je pač tako, da volja in pripravljenost nista dovolj; naj bo vsebina še tako duhovno domišljena in skrbno pripravljena, jo lahko zaustavi kaj tako zemeljskega, kot je prazna blagajna ...

V koncih, kjer sem bil sam doma, imajo kristjani zanimivo navado. Ko gredo na obisk k drugim kristjanom, zraven nesejo kos blagoslovljenega kruha. Temu se v Slovenskih goricah reče: pisanka. Ob srečanju, obisku si kruh med seboj izmenjajo. In izročilo pravi, da moraš pojesti vsaj sedem različnih pisank, da boš tisto leto (duhovno?) močan. Razmišljal sem o tem običaju in spoznal, da skriva v sebi zanimivo modrost. Seveda: moč ne prihaja iz tistega grižljaja kruha, ampak iz srečanja.

Po drugi strani pa sem vesel vseh vprašanj, kdaj bo naslednji Videmčan, vesel pobud, vzpodbud, nenazadnje tudi večkrat izražene misli v debatah na župnijskem pastoralnem svetu, da si Videmčana tudi v prihodnje želimo. Veliko več ognja pri delu prinese zavest, da delamo nekaj, kar je sprejeto, na kar smo ponosni in kar radi vzamemo v roke, prelistamo in preberemo.

Če prideš do sedmih pisank, si se vsaj sedemkrat srečal z vernim bratom.

Pričujoča številka prinaša naš pogled na veliko noč. Noč, v kateri se je spremenila zgodovina. Ne le zgodovina časa. Večna duhovna zgodovina se je spremenila. Jezus je zmagal. Hudič je dokončno poražen. Sicer še živ in silno bojevit. Mnoge bitke še zmaguje. In jih bo do konca časov še zmagoval. To mnogokrat boleče čutimo. A vojna je dobljena.

Tudi sami smo lepoto vere okusili v srečanju. V pričevanju. Še najbolj pa v dobroti tistih, ki znajo svojo vero živeti. V ljubezni, v dobroti in v usmiljenju torej.

Ko beremo evangeljska poročila, je predvsem jasno, da se ob tej veliki zmagi kar čez noč za konkretne posameznike ni kaj dosti spremenilo. Žene ostajajo na veliko noč zjutraj obupane in presunjene. Učenci so razočarani nad seboj, prestrašeni in zaklenjeni. Vsi, ki jih je Jezus navduševal, so pretreseni. Mnogi

Vera prvih Jezusovih učencev se je krepila, rasla in poglabljala v srečevanjih. In tako skozi vsa dolga stoletja.

Danes sva midva, dragi brat, draga sestra, na vrsti, da v pristnem srečanju, da po ljubezni, dobroti in usmiljenju živiva vero v Vstalega. In tako drug drugemu pomagava k spoznanju, da se je to noč zares spremenila zgodovina.

VELIKONOČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Dar Vstalega meni

Lani, ko so na velikonočno soboto zvečer po slovesni vigiliji odzvoneli zvonovi in je bila čaša mojih čutil zvrhana do roba, sem ostal za trenutek sam v cerkvi. Ušesa so bila polna mogočne pesmi, nos se je še vedno opajal z vonjem kadila, oči so se široko razpirale v razsvetljeni in razkošno okrašeni cerkvi. Stal sem pred božjim grobom, zadaj v naši cerkvi tik pred izhodom, in nisem več niti molil, ker sem v preteklih dneh moral kot duhovnik toliko govoriti o Bogu, da Mu končno nisem imel več kaj reči. Besede so izhlapele iz mojega grla kot voda v sončni pripeki. Pravzaprav sem čakal na njegovo besedo odpustitve, čakal sem, da mi dovoli oditi po svoje brez slabe vesti. Jezus pa je v grobu vztrajno molčal kot zna to

samo On. Bil sem zmeden. Mi smo ga opevali, mi smo mu kadili s kadilom, mi smo govorili o njegovi zgovorni in herojski ljubezni in krasili s pisanim cvetjem njegove oltarje, a On … On je molčal, tih, spokojen, bled, še vedno poln znamenj trpljenja … Čudna je ta ljubezen, sem takrat pomislil. Sam sem bil v ljubezni ponavadi vedno ves živ, živahen, poln navdušenja in poskakujočega življenja, ki se je v meni prelivalo kot hudourni potoček, ki skače čez zglajene kamne in odnaša od brega vse, kar ni vanj prikovano, ki prestopa bregove in so ljudje okoli njega vedno v strahu, da ga ne bo več mogoče vrniti v ustaljeno strugo. Sam v Velika noč 2016 • 1

ljubezni nikoli nisem znal molčati, nikoli, vedno sem jo izblebetal komu, jo moral oznaniti svetu, pa čeprav je bil ta moj svet samo ena oseba v zaprti in dvakrat zaklenjeni sobi, da bi ne bilo sramote z očividci. S čigavo ljubeznijo je torej nekaj narobe? Mojo ali Njegovo? Takrat, tam, pred grobom sem nenadoma začutil in čutenje je postajalo spoznanje. Morda sem res dal ljubezni napačno ime, ali pa sem jo klical po njenem imenu, nisem pa živel njene vsebine, njene osebne resnice. Začenjal sem razumeti. Ljubezen, mislim prava Ljubezen, ta je doma samo v velikem tednu: v Getsemani pride kot nevesta, ki se popolnoma izroči v roke izvoljenemu, v Pilatovo hišo kot žena, ki jo niti obsodba ne more odvezati zvestobe resnici, ki jo je obljubila, na Kalvarijo pride kot mati, ki čaka, da bodo njene roke prestregle sina ne glede na brezno, v katero je padel. Ko takšno ljubezen ljudje pokopljejo, postane mlado seme, ki vzkali in postane kruh celo za svoje pogrebnike, in ko jo zaužijejo, jih prepoji z rodovitno nesmrtnostjo. Seveda so morali zastražiti takšen grob, ker so se bali tega, kar zmore ljubezen. Zastražili so ga, ker so se bali upanja verujočih, ker so dvomili v svoje opravljeno delo in čeprav je danes grob prazen, mnogi še zmeraj stražijo njegovo praznino, še zmeraj varujejo svoje opravljeno delo, ker se ne upajo nič novega pričakovati. In jaz, jaz, ki ne stražim praznega groba? Zame se bo Kalvarija še zmeraj utelešala v moji krvi, mesu in duši. Vem, da bom še kričal v svoji zapuščenosti kot On, še bom gluh in nem, poražen, ločen, odpisan. Toda sedaj vem. Vem za velikonočno jutro. Vem, da to niso moje zadnje postaje, vem, da je Vstali dosmrtil smrt, da mi je vrnjena svoboda upanja in hrepenenja, ki je še do včeraj v meni nemočno krvavela in umirala. Nobena moja doživeta Velika noč, tudi lanska, ni naredila iz mene angela. Nobena ni preuredila križa v fotelj, niti spremenila starosti v mladost. Toda pretrgala je zagrinjalo v templju in odprla je grob mojega srca, ki je bil prej zaprt pred pravo ljubeznijo. To je dar Vstalega meni: z Bogom nisva več ločena in moje srce ni več grob ljubezni. Urban Lesjak

Pustimo se objeti ljubezni. Ljubezni pomladnega stvarstva, ljubezni dežne kaplje, cvetoče češnjeve vejice, brstečega vinograda ... Ne spreglejmo ljubezni in nikoli je ne zavrnimo. Pustimo se objeti ljubezni sočloveka. V vsem tem nas želi objeti Bog sam. V vsem tem nam želi Bog podariti najčudovitejši dar. Človekovo srce drugače ne more preživeti in drugače tudi samo ne more ljubiti. In ljubezni napiti se tudi ne more enkrat za vselej. Vedno znova jo mora užiti. In ko se srce pusti objeti ljubezni, je samo sposobno ljubiti. V sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, vsak trenutek svojega življenja. Ko se srce pusti objeti ljubezni, zmore hoditi tudi ob križevem potu in stati ob križu. Ker ve, da bo treba kmalu teči do praznega groba. Četudi je poteptana in pribita na križ. Četudi se zdi, da je umrla in da so jo pokopali ter preko groba zavalili velik mrzel kamen. Ljubezen nikoli ne bo ostala tam. Kajti – saj se še spomnite: ljubezen nikoli ne mine.

Blagoslovljeno veliko noč! Uredništvo Videmčana5

Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj

Čakali so na valovanje vode (Jn 5,3c)

Kot študentka teoloških in religijskih študij sem se pred kratkim ponovno srečala z že ničkolikokrat zapisano in slišano Janezovo pripovedjo o Jezusovem umivanju nog njegovim učencem. A tokrat je mojo pozornost pritegnil Jezusov dialog s Petrom in me SEZUL! Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj!« (Jn 13,8)

Delež. Vselej sem to razumela kot poved, ki pač govori o nekakšnem deležu v ekonomskem smislu – skratka o nečem, kar bi me lahko kakorkoli SEZULO in olajšalo težo križev, ki jih na svojih ramenih vlečem skozi vsakdan mojega življenja.

Med nekim predavanjem pa me je streslo do te mere, da se je v mojem življenju tisti večer prižgala LUČ, ki je razsvetlila večino teme in odvzela težo križa … Naj vam pojasnim ta čudež in razsvetljenje …  Spoznala sem, da me Bog po teh besedah izziva. Sprašuje namreč, čisto konkretno, če mu dovolim, da mi umije NOGE. Kaj me tu tako zelo nagovarja, da »SEZUJE« in odvzema težo križa? On, ki je Bog, sprašuje, če mu dovolim, da pride v tisti del mene, ki je najbolj umazan, grešen … in me umije. NOGE, ki se dotikajo zemlje, torej nečesa tako zelo človeškega, grešnega in so torej znamenje tiste največje človeške umazanije. Da, prav teh se želi dotakniti in jih UMITI. Želi biti z menoj, z nami v naši grešnosti. Kakšen Bog! Tako zelo konkreten, ponižen, usmiljen in ljubezniv! Velika noč 2016 • 1

Foto: www.lds.org; www.vocationnetwork.org

VELIKONOČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Delež?

Da. Delež njegove velikončne ljubezni mi ponuja. Vabi me, da si jo vzamem. Veste, samo On lahko v resnici in do konca izpere umazanijo, grešnost in bolečino, ki ždi nad nami v bolečini križa, ki ga vlečemo za seboj … in to, nam sporoča celo po ZAPISANI Besedi. Pa recite, da to spoznanje ne SEZUJE?!

Vendar ... Kako to zdaj misli, da mu naj »dovolimo umiti naše noge, našo grešnost, umazanijo«?! Veste … Naš Bog ni ideja ali pa nekakšna ponudba, ni »fast food«. V primeru, da čakate na spektakel, znamenje ali glas, recept ali navodilo (Kaj je treba storiti, da bom uspel v življenju? Kako bo nehalo boleti? Kako naj si odpustim? …), potem je morda bolje, da si izberete eno izmed mnogih ponudb, prisotnih na današnjem »tržišču«. Ena takih aktualnih je na primer TERAPIJA kot alternativa za sveto spoved ali pa morda kakšna knjiga na policah v knjigarnah pod naslovom »ezoterika«. Zagotavljam vam, da boste našli kaj primernega zase … Vendar križ … ja, ta pa bo še vedno na vaših ramenih … In vi boste po knjižnih policah in drugih krajih, v bolečini še vedno iskali odgovore in obliže ter izgovore, da zacelite vaše rane. Kajti nič vas ne bo dovolj nasitilo in odžejalo.

V Svetem pismu naletimo na odličen primer t. i. svetopisemske ironije, prav na to tematiko. V petem poglavju Janezovega evangelija se nahaja pripoved o tem, kako so ljudje čakali na ozdravljenje v kopeli v Betesdi. »Čakali so na valovanje vode« pravi, omeni celo angela, ki je »od časa do časa« prišel razburkat vodo … in to celo »Gospodov angel«, da je seveda nekoliko bolj pristno – saj veste, če je v ponudbi omenjeno še nekaj Božjega … potem bo gotovo delovalo. Seveda pa ozdravi le tisti, ki prvi stopi v »čudežno kopel« … ostalih nekaj tisoč, kolikor jih je še čakalo tam, je na »več sreče« moralo verjetno počakati do naslednjič, ko je voda valovala – pozdravila pa je ta voda vsako bolezen – seveda. Tam pa je bil tudi že osemintrideset let bolan človek, ki je dolgo čakal na to čudežno vodo, ki ga bo ozdravila. Jezus, ki je prišel mimo, ga je opazil.

Seveda mu je bolnik odgovoril z IZGOVOROM. »Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, se spusti pred menoj kdo drug.« (Jn 5,7) In Jezus mu je odgovoril: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« (Jn 5,8)

Torej, draga sestra, dragi brat … Prihrani nepotrebne izgovore. Recept je preprost. Stopi v ODNOS z Njim. »Kontaktiraj« Ga. Se boš pustil umiti Njemu? Ga boš poklical v svojo umazanijo in grešnost? On te preprosto sprašuje: »Bi rad ozdravel?«

Pasha. Prehod. Judovska velika noč. Govorimo o prehodu »IZ« in »V«. Iz starega v novo. O poti k sebi, ki je pravzaprav pot k Bogu.

Samo dovoliti Mu moraš, da te umije in zagotavljam ti, da boš IZ starega prešel V novega človeka. Nikar ne čakaj valovanj vode in ostalih spektaklov. Bog, ki te ljubi, je konkreten. Je Bog z nami, ob nas. Poglej v odnose, v katerih se nahajaš. V partnerja, sosedo, sošolca, otroke, starše … tam te kliče, tam ta vabi in čaka. Poglej v svoje srce in ga očisti. Sooči se z umazanijo. Velika noč je tu. Ne, to ni šunka in potica. Si mar ne želiš tudi ti okusiti velikonočnega odrešenja, ki je zavedanje, da svojo resničnost, torej sebe in življenje, ki ga živiš, izročaš Njemu, ki … te ima bolj rad, kot imaš ti samega sebe … Delež? Uf … Ta pa bo nebeški.

Teja Omerzel

Veste, ta naš Bog … ni delal nobenih »scen« … On ni čaral ali kako drugače promoviral svojega ozdravljanja. Preprosto ga je vprašal: »Bi rad ozdravel?«

Recept, ki je brezplačen Vsako leto se vrača postni čas, štiridesetdnevna duhovna priprava na obhajanje velikonočnih dogodkov. Čas pokore, sprave …

V postnih dneh skušamo biti bolj duhovni, bolj potrpežljivi z ljudmi, vljudni, dobri, ponižni in odpustljivi. V postnem času gremo ljudje sami vase, postavljamo vrednote na pravo mesto. Pri tem pa nam pomagajo tudi postne maše, postne pridige. Sama sem se bolj poglobila v odnose z bližnjimi.

Vsak dan se trudimo, da bi bilo naše stanovanje čisto. Tega želimo naučiti tudi svoje otroke, zato jih nenehno opozarjamo, da morajo pospravljati stvari za sabo vsak dan. Če tega ne storimo, se hitro nabere prah, nesnaga. A če se bolj poglobimo v odnose z družinskimi člani, s prijatelji, z nadrejenimi, s sosedi … hitro ugotovimo, da je v naših odnosih zelo podobno. Treba jih je negovati, si zanje vzeti čas, biti z njimi potrpežljiv ... In če jih redno ne negujemo, se tudi v odnosih nabere nečistoča, prah,

slaba volja, zamere, obrekovanja …

Noben pralni prah nam ne more pomagati pri odstranjevanju madežev, grešnosti v mislih, besedah in dejanjih. Edino Bog nam daje recept, ki je brezplačen, le upoštevati ga moramo. Naroča nam zvestobo, ki utrjuje naša srca v dobrih dejanjih, osvobaja naše misli nedoslednosti in naše besede postanejo balzam za sočloveka. A kaj, ko so v naše misli hitro prikrade kakšen hudič, ki nas želi popeljati na neprave poti, misli, dejanja …

Zato moramo Boga prositi, da nam da moči za vsakodnevno vztrajanje pri pospravljanju in čiščenju naših lastnih slabosti. Nataša Škrabar

Foto: Miloš Kukovičič

VELIKONOČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

»Si predstavljaš?«

»Si predstavljate, da ste begunci?« S tem vprašanjem se je v petek, osmega januarja, pričelo naše zimovanje. In res smo postali člani treh različnih begunskih družin iz različnih držav. Opremljeni vsak s svojo culo (šotorko), novo identiteto in paketom hrane za čez vikend smo se odpravili v Dobovo. Naša romarska pot nas je vodila skozi Kapele in Globoko v Pišece in se zaključila na Svetih gorah, kjer smo v kapeli sv. Jurija iz 9. stoletja zaključili našo 4 urno sveto mašo. Slednja je namreč potekala kar po naših romarskih postojankah.

Foto: arhiv stega Krško 1

Naš begunski vikend se je začel s tremi družinami, ki so se na koncu povezale v eno, naš klan. Zimovanje, ki je na trenutke bilo tudi pravi križev pot, mi bo ostalo v spominu kot trenutek, ko sem (končno) postala del velike družine in prejela kroj. In tudi opomin, da se nikoli več ne pritožujem nad nahrbtnikom! Si predstavljaš?

Nina Kukovičič, popotnica

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Letošnji post doživljam drugače. Poln je malih presenečenj, preudarnih umikov in vztrajanja na svojem, če gre za pomembno stvar.

VELIKONOČNE MISLI

Spomnim se mojih prejšnjih postov, nekateri so bili zares prežeti z razmišljanjem o bolečini in trpljenju, ki so ga spremljale postne žalostinke. Moj letošnji post pa je le spomin na trpljenje in doživljanje odrešenja v nekih bolj oddaljenih občutjih za zaprtimi vrati. Evangelist Matej mi je tokrat blizu: »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« Pridige postnih nedelj nas v svoji posebni obliki nagovarjajo k izpraševanju vesti in k vsakodnevnim opredelitvam, kaj je dobro in kaj slabo. O teh razlikovanjih se moramo nenehno uriti, analizirati, se iskreno spraševati, saj nas življenje preseneča s sodobnimi izzivi. V letošnjem postu se bolj sprašujem o tem, kaj nas ovira, da nismo radostni? Kaj nas ovira, da nismo hvaležni?

Kadar se t ... si pomaz

Foto: Miloš Kukovičič

Zakaj postna odpoved?

V postu se zavestno odločim, da bom opustil izbrano dejavnost, se odpovedal kakšni razvadi, za katero sicer porabim del svojih misli, časa in energije. Tako namerno naredim prazen prostor v svojem času, mislih in srcu. Pri tem ni tako pomembno, čemu se odpovem. Pomembna je sprememba v vsakdanjiku, ki ustvari praznino, v kateri doni veselje velike noči.

Velika noč 2015 • 3-4 Tomaž Žagar

Post kot izziv

Moja letošnja postna odpoved je v bistvu ena izmed nalog, ki jih delam v okviru letošnjega skavtskega projekta, »IV izziva«. Naloga nam nalaga, da se odpovemo sladkarijam, zato jih zdaj pač ne jem. Včasih mi je težko, ker imam zelo rada čokolado, a se splača se potruditi, saj naj bi bil zaključek izziva res coool!

Manca, Razgledana svižčevka

Postno srečanje mladih

Kaj nas ovira, da nam je vseeno?

Če je ovira greh - ne bojmo se k sveti spovedi, če je to obilica dela in prevelika odgovornost - naučimo se poiskati majhne odklope, ki nas bodo napolnili. Seveda je lahko

ti postiš ... zili glavo ...

ovira tudi bolezen in lastno trpljenje – molimo in svoj križ darujmo. Ovira je lahko tudi samopomilovanje – poglejmo okoli sebe, svet nas potrebuje. In če nimamo več navdušenja – v sebi zavestno obudimo iskreno veselje in zmožnost občudovanja.

Ob vseh ovirah ne pozabimo na posebno, celo zgodovinsko milost, ki nam jo naklanjata Cerkev in papež v letošnjem svetem letu – prehod skozi sveta vrata, kjer nas čakata Božje usmiljenje in Njegov objem. Ne zamudimo te priložnosti, ki se za Videmčane skriva v bližnji, le nekaj kilometrov oddaljeni brestaniški baziliki. In dopustimo si slišati. Včasih je rešitev tako blizu …

Manja Molan

Štiridesetdnevni postni čas vsakega kristjana vabi k pristni spokornosti in s tem k premisleku o lastnem življenju ter k poglobitvi njegovega odnosa z Bogom. Tudi mladi kristjani, ki smo tako in drugače vključeni v versko in pastoralno življenje župnij naše dekanije Videm ob Savi, smo začutili to postno spodbudo in naredili korak k poglobitvi osebne vere pred praznovanjem velike noči. Prav v ta namenv smo se v soboto, 12. marca, na Vidmu zbrali mladi iz župnij Brežice, Pišece in Videm – Krško ter se najprej srečali drug z drugim, nato pa, po vodenem razmišljanju in spraševanju vesti, tudi z usmiljenjem Nebeškega Očeta v zakramentu svete spovedi. Spodbujeni za dobra dela, z očiščenimi srci in obnovljenim prijateljstvom z Bogom smo se vsi skupaj z veseljem zadržali še v prijateljskem druženju med seboj ob toplem čaju, piškotih in skupni pesmi. »Prijetno in lepo je, kadar bratje prebivajo skupaj!« opeva srečo bratskega druženja psalmist v svoji knjigi Svetega pisma. Tudi mi smo izkusili, da je res lepo in prijetno kadar si skupaj vzamemo čas za srečanje drug z drugim in v naše življenje povabimo tudi Boga, ki nam vrača notranji mir in veselje. Želimo si, da bo to srečanje za vsakega izmed mladih, ki so se ga udeležili, v osebno rast in korist, za vse nas pa spodbuda, da se v tako prijetnem ozračju bratstva srečamo še večkrat.

Urban Lesjak, kaplan

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Vsi smo na poti, vsak nosi svoj križ. Kristus trpi med nami zdaj, vsak dan, na vseh koncih sveta. Tudi po moji ulici gre križev pot…

(iz skavtskega križevega pota 2016)

Tudi v tem letu in letošnjem postnem času smo verniki z Vidma ohranili lepo tradicijo nedeljskih postnih pohodov. Vsako postno nedeljo smo, v večji ali manjši skupinici, ki se je pridno zbrala, krenili proti eni izmed cerkvic v naši bližnji okolici. Med prijetno hojo v naravi in blagodejnim druženjem med seboj smo svoj korak zaustavili pri obpotnih krščanskih znamenjih križev ali

Letošnji pos Foto: Miloš Kukovičič

IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Ko premišljujem to pot, onemim. Kot da je odrešenje nekaj, kar se je zgodilo v Knjigi, ne zares, kot da je zgodba o križevem potu in o križanju res le zgodba. Tako vsaj živimo. Ni res? A trdo in trpko je mnogim življenje. Mladi izgubljeni iščejo bisere v blatu, stari pijanček že navsezgodaj meri svojo večno pot do steklenice. Pod mojim oknom hodi obupanka in nosi mimo vseh nas masko ravnodušnosti. Tam čez se vsak dan dogaja večni prepir med možem in ženo, ki naveličana, samo še zaradi brezizhodnosti živita skupno utesnjenost …

Velika noč 2016 • 1

Foto: Miloš Kukovičič, Mitja Markovič

stni pohodi

kapelic in se tam pomudili ob premišljevanju in molitvi križevega pota. Tako smo skozi ves postni čas opravili pet pohodov in jih uspešno zaključili v cerkvah na Libni, Kremenu, Zdolah ter v Dolenji vasi in pri sestrah na Resi. Hvala g. Andreju Petanu za skrbno pripravo poti in vodenje pohodov, našemu pevskemu zboru in skavtom, ki so s svojo udeležbo in sodelovanjem še posebej popestrili dva postna pohoda. Hvala vsem, ki ste se pohodov udeležili, pripravljali molitve križevega pota in poskrbeli tudi za gostoljubje in kakšno dobroto na naši poti.

Mati Tereza iz Kalkute je zapisala: »Gospod, možje in žene kar naprej padajo na križevem potu življenja. Pomagaj nam dvigniti tiste, ki ležijo potrti pod težo nerazumevanja in malodušnosti.« Naj tudi nam premišljevanje in vstopanje v skrivnost poti križa in trpljenja, ki ga je opravil za naše odrešenje Jezus Kristus, pomaga, da bomo najprej sami zmogli potrpežljivo nositi svoje osebne križe življenja ter se znali darovati tudi za druge in prestreči kakšen njihov padec v stisko in bolečino. Urban Lesjak, kaplan

VELIKONOČNE MISLI

Okus ljubezni

Nedelja zjutraj je. Pred slabimi dvatisoč leti. Za nekimi zaklenjenimi vrati. V neki sobi sedi enajst mladih mož. Enajst od trinajstih, ki so prebili zadnja tri leta kot nekakšna družina. Kot bratje. Dva od njih sta končala svoje življenje dva dni nazaj. Jezus, ki jih je pravzaprav zbral. In Juda, eden od učencev. Oba sta umrla isti dan. Prvi na križu, drugi na vrvi.

Ker ni okusil ljubezni

Juda. Tudi pri zadnji večerji. Upal si je, mož. Ali kako bi rekli. Malo prej se je dogovoril z judovskimi voditelji, da jim bo povedal, kje lahko učitelja primejo. Sedaj pa skupaj z drugimi in skupaj z njim za mizo. Obhaja pasho, družinski praznik in se tako nekako prišteva med brate za mizo. Pogumno. Ali pa drzno? Očitno v skladu z njegovo vero, s katero je imel velike težave.

Če bi vsaj malo veroval, bi ga bilo pač strah, da bo Jezus vedel, kaj načrtuje.

A Juda sedi pri večerji. In ima denarnico, v katero bo kmalu padlo trideset srebrnikov. V družbi z denarjem ga srečamo že pred enim tednom, prej ne zvemo, da so mu zaupali skupne finance. Takrat je prišla neka žena in Jezusu izkazala veliko ljubezen. Mazilila ga je z dragocenim dišavnim oljem.

Juda je takrat omenil denar. Da je bilo škoda tistega olja in da bi lahko izkupiček od njega dali ubogim.

Juda ni začutil, da je žena prišla zaradi ljubezni, ki jo je gnala. In da si ljubezen včasih ne more kaj, da ni razsipna. Vselej pa povsem nepreračunljiva. Judovo srce pa še ni okusilo prave ljubezni. Ni vedelo, kakega okusa je ljubezen.

In zato je bil Juda še vedno tiste vrste človek, ki je najbolj srečen, ko za koga od bližnjih najde očitek. Kdaj je Juda docela obupal nad Jezusom?

Ne vemo. Ni pomembno. Obupal je. Njuni viziji se nista ujeli. Tisto, kar je v začetku izgledalo kot svetla perspektiva, se je porušilo.

Kaj je imel Juda v mislih, ko se je z judovskimi oblastniki dogovoril, da jim ga izda? Se mu je hotel maščevati za tri izgubljena leta, ko je hodil za njim? Ga je hotel prisiliti, da bi svojo božansko moč vendarle uporabil zase? Mu je hotel dati priložnosti, da bi sredi judovskega velikega zbora naredil spektakularni čudež in bi tako sinedrij pridobil na svojo stran? Skoraj očitno ni imel v načrtu tega, kar se je v resnici zgodilo. Križa, smrti.

In glas vesti je kričal v njem s silno močjo. In Juda, ki ni Velika noč 2016 • 1

vedel, kakega okusa je ljubezen, ni mogel čakati, da bi mu Jezus odpustil. Tega tudi ne bi mogel sprejeti. Česa takega ni še nikoli okusil. In zdelo se mu je nemogoče. In na veliki petek je tudi Juda končal svoje življenje. Na vrvi.

In ko tako danes zjutraj pred slabimi dvatisoč leti sedijo enajsteri za zaklenjenimi vrati in ne vedo, kaj bi, potrkajo na vrata žene. Ne odklene Peter, čeprav je bilo na tem, da bo po Jezusovem odhodu on glavni. Je pa prvi pri vratih, ko žene omenjajo, da so Jezusa videle živega. In že teče, ko drugi pomislijo, da se ženam malo blede zaradi žalosti in šoka, ki so ga doživele pod križem. No, ne vsi drugi. Tudi Janez že teče. Tečeta dva, ki sta vedela, kakšnega okusa je ljubezen. Eden, ki je samega sebe imenoval »Učenec, ki ga je Jezus ljubil« in drugi, ki je pred dvema dnevoma jokal, ko je začutil popolno odpuščanje.

Življenje dam zate

Peter. Pri zadnji večerji – kot običajno – glasen. »Življenje dam zate.« V vrtu Getsemani zagrabi za meč. Lažje kot dati življenje za prijatelja, je uničiti življenje sovražniku. Le da mu ni treba pri tem česa žrtvovati. Naslednje jutro na dvorišču velikega duhovnika: »Ne poznam tega človeka.« »Prisežem, ne vem, o čem govoriš.« Malo kasneje njegovega prijatelja peljejo zvezanega mimo proti sodni hiši. Njuna pogleda se srečata. Petrove oči zalijejo solze. Izdal je prijatelja, izdal ljubezen. V prah so se sesule vse njegove smele in močne besede, ki jih je imel vselej na pravem mestu.

Potem Peter za nekaj časa izgine s prizorišča. Kaj neki je počel? Kako dolgo je jokal? So se solze spremenile v kako novo odločitev? V kako novo obljubo vsaj v srcu? Si je nemara obljubil, da bo sedaj on organiziral apostole, kot mu je Jezus pred časom zaupal? Je morda razmišljal, da mora poskrbeti za Marijo, ki ne bo ostala le brez edinega sina, ampak bo ostala tudi nepreskrbljena in tako življenjsko ogrožena? Je nemara koval načrte, kako bo šel do judovskih voditeljev in povedal, kako veliko krivico so naredili? Danes je spet tukaj. Skupaj z drugimi za nekimi zaklenjenimi vrati. In sedaj teče proti Jezusovemu grobu. A že zaostaja. Prvi je Janez. Janez. Tudi on je imel vizijo Božjega kraljestva bliže Judovi kot Jezusovi. Ni še minilo veliko časa, kar je njegova mama zanj in za njegovega brata Jakoba nesramežljivo posredovala, naj jima Jezus uredi kak vpliven položaj v Kraljestvu.

In zato ni smel nikjer in nikoli manjkati. Znal je pokazati svojo naklonjenost in vse je naredil, da bi si pridobil Jezusovo zaupanje. In v resnici je bil zraven tudi takrat, ko niso bili niti vsi dvanajsteri. Na Taboru pri Jezusovem spremenjenju. Pri zadnji večerji tik ob Jezusu. Po večerji, med tremi izbranimi, ki jih je Jezus želel imeti ob sebi, ko se je v njegovo srce prikradla kruta groza in strahotna slutnja trpljenja.

Ko je Janez kasneje pisal evangelij o Jezusovem življenju, samega sebe nikoli ne omenja z imenom Janez. Ko piše o sebi, piše: »Učenec, ki ga je Jezus ljubil.«

Učenec, ki ga je Jezus ljubil

Izraz, s katerim samega sebe poimenuje, ne pomeni tega, da bi Jezus njega bolj ljubil kot druge, ampak da je bil on tisti, ki je to ljubezen znal sprejeti.

Vedel je, da je ljubljen in je v tem našel moč, da je tudi sam ljubil. Celo v največjem trpljenju. Pod križem.

In ko sta medtem pritekla h grobu: in Janez je bil pri tem opazno hitrejši in je bil tam prvi, se je Janez spomnil, da je Jezus za šefa izbral Petra. Zato se mu je zdelo prav, da mu da prednost. Tudi to zna ljubezen: stopiti na stran in pustiti prednost drugemu. Četudi je šlo za to, da se prepriča o življenju tistega, ki mu je bil pri srcu.

Janez, ki je bil pod križem, danes zjutraj pa je prvi pritekel do praznega groba, je nekaj desetletij kasneje pisal svoje prvo pastoralno pismo. Zapisal je: »Bog je ljubezen.«

V vsakomur in v vsaki stvari, v kateri je ljubezen, je Bog sam. Vselej, ko se pustimo objeti ljubezni, nas objema Bog sam. Velikonočno sporočilo je, da nas Bog ljubi.

Da me Bog ljubi. Na tisoče in milijonov načinov me želi objeti, me poljubiti, vzeti v naročje, mi pokazati nova obzorja in me popeljati na poti do novih življenjskih izzivov. Na tisoče načinov mi želi povedati, da sem varen, da se mi v resnici nič ne more zgoditi, ker me njegov skrbni in ljubeči pogled vselej spremlja.

Velika noč me vabi, da bi tudi sam tako živel, da bi v svojem evangeliju – tako kot Janez – tudi sam uspel napisati: »Bil je to učenec, ki ga je Bog ljubil.« Mitja Markovič

Postn

Ob nedeljah letošnjega postnega času smo spremljali dve zgodbi. Ob Jezusovi še zgodbe tri kristjanov. Mlade Tinkare, upokojenke Filomene in zakonskega moža Vladimirja. Vsak na svoj način je skušal že na začetku posta vzeti ta sveti čas zares. Tinkara se je odpovedala sladkarijam, Vladimir si je zadal za cilj več molitve, vsekakor pa je želel, da bi bil njegov post izraz ljubezni do Gospoda. Filomena, ki že sicer rada moli, pa se je postnega časa naravnost veselila, saj ga razume kot čas posebne Božje bližine.

A postna prizadevanja, odpovedi, molitev, branje Svetega pisma - vse to seveda še daleč ni všeč Hudiču. Z različnimi skušnjavami Hudi duh skuša vernika odvrniti od dobrih načrtov in želje po spreobrnjenju. Za svoj končni cilj ima odvrniti človeka od Boga. Iztrgati ga iz njegovega ljubečega očetovskega objema. Z uprizorjenimi zgodbami smo letos skušali prikazati ta notranji boj,

ognje

Foto: Miloš Kukovičič

med dvema

ni čas ki se vedno znova odvija v srcu vernega človeka. Na eni strani Božja vzpodbuda k dobremu - ogenj Svetega Duha. Na drugi strani Hudičeve skušnjave, ki vlečejo v nek drug ogenj; tega smo nakazali z rdečo silhueto Skušnjavca. Pomembno je, da se zavedamo, da to ni šala, da to ni zgodba, ampak duhovna resničnost! Hudi duh je zelo premeten in zlepa ne odstopi od zadanega cilja. Kakor je učil že sveti Ignacij, prav tistega, ki si še posebej prizadeva za služenje Gospodu, tistega Hudič še to-

ema

liko bolj zavzeto skuša spraviti z dobre poti. To smo nazorno videli v duhovnem boju, ki ga je doživljala dobra kristjanka Filomena. Duhovna budnost, redno izpraševanje vesti in izročanje Bogu nam pomagajo, da ostanemo na varni poti dobrega.

Mitja Markovič

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Štirje otroci so se igrali v neki stari hiši. In se med igro skrivalnic zatekli v staro omaro, pa niso vedeli, da je ta omara pravzaprav vrata v neko drugo deželo. Tako se torej štirje otroci, brata Peter in Edmund ter njuni sestrici Suzana in Lucija znajdejo v tej pravljični Narniji.

Beseda »pravljična« pa ne pove dosti o tej deželi. Tam gre namreč marsikaj narobe. Pravzaprav gre vse narobe. Bila bi to lepa dežela, a že pred veliko časa je oblast v Narniji prevzela Ledena kraljica. Skrivaj ji pravijo kar Čarovnica. Narnija je zaradi nje vkovana v led, mraz in sneg. In to ne v sneg božiča, snežakov in otroške igre, ampak v tisto turobno zimo, kjer je vse sivo in žalostno, in kjer si vsi želijo, da bi se že končno prikazalo sonce.

Že sto let zima ...

A v Narniji ni sonca. In tudi praznovanja ni. »Že sto let zima, pa nikoli božiča,« predstavi svojo deželo eden tamkajšnjih prebivalcev. Poleg tega pa vsi prebivalci živijo v velikem strahu zaradi vladarice Ledene kraljice. Govori se, da nekoč ni bilo tako. Skrivaj se izgovarja ime Aslana. Nekateri pravijo, da je v resnici on kralj. A to se govori le zelo naskrivaj. Ledena kraljica namreč vlada Narniji zelo nasilno, samovoljno, z mrkim pogledom in s krutim kaznovanjem. Povsod ima veliko svojih vohunov in sodelavcev in kdor pade v njeno nemilost, se mu zelo slabo piše.

Birmanci

Toda videz, ki ga kraljica daje, je vse drugačen. Sicer docela zlagan, a čarovnica zna biti zelo prijazna in pri tem nadvse prepričljiva. Hitro začuti šibko točko svoje žrtve, marsikaj obljubi in tudi marsikaj podari samo zato, da bi dosegla svoje zlobne cilje. In prav v tej točki se zgodba žalostno zaplete ...

Usodna napaka

Tako se zgodi, da eden od štirih otrok, ki so se znašli v Narniji, mlajši od bratov, fant po imenu Edmund, po naključju sam sreča Ledeno kraljico. Fanta kraljica povsem očara. Tako rekoč s tleskom roke lahko pričara njegovo najljubšo sladico. Povsem začaran pa obstane Edmund, ko mu kraljica obljubi, da bo lahko postal njen princ. Jagoda na vrhu torte je bila obljuba, da bo njegov starejši brat njegov služabnik. Edmund, ki je živel v senVelika noč 2016 • 1

Foto: arhiv animatorske skupine

i v Narniji

ci starejšega brata, bi težko slišal bolj vabljivo ponudbo.

Edmund ne razmišlja, v kaj se spušča. Naiven je. Kakor Adam in Eva v rajskem vrtu. Še pomisli ne, da je to samo grda past, tako rekoč skušnjava. In da ga korak, ki je pred njim, ne loči do tega, da bo postal princ, ampak do tega, da bo zapadel v prekletstvo izdaje in greha.

Resnični kralj

Tu v zgodbo vstopi ključen junak. Pravzaprav je ta junak vselej nekako prisoten, a o njem se pogovarjajo – kot že rečeno – le na skrivaj. Njegovega imena se na glas ne sme izgovarjati. To je Aslan, mogočni lev. O njem najstarejši prebivalci Narnije vedo povedati, da je On v resnici kralj Narnije. In ko je vladal On, je bila Narnija daleč najbolj cvetoča, sončna in prijazna dežela, kar jih obstaja pod soncem. Tako je bilo v začetku. Čarovnica je

šele veliko kasneje z zvijačo prevzela oblast v Narniji in jo spremenila v večno zimo. Trije otroci, ki so se poleg Edmunda znašli v Narniji – Peter, Suzana in Lucija, iščejo in naposled najdejo Aslana, saj jim samo on lahko pomaga rešiti Edmunda. Toda Narnija ni lahkotna pravljica, kjer mogočni junak preprosto s svojo spetnostjo, močjo ali zvijačo reši zaplet in dobri junaki zmagajo. Narnija je zgodba o odreševanju človeka. Edmunda sicer najdejo in ga osvobodijo. A ostane njegova krivda. Ostane njegovo izdajstvo. Kmalu postane jasno, kakšna je cena Edmundove rešitve. Aslan bo sam umrl namesto Edmunda. Prav v tem prizoru krščanskemu bralcu pravljice ali gledalcu filma postane jasno, kdo je kdo. Narnija je zgodba o človeštvu. Narnija je naš svet. Aslan Jezus Kristus. Ledena kraljica je Hudič. Otroci smo vsi mi. Kdaj pa kdaj s potezami junakov, kdaj drugič izdajalci in grešniki.

Velika noč v pravljici

In celotna zgodba v silno preprosti pravljični govorici, a odlično spregovori o bistvu velike noči. Bog je Stvarnik. Ustvaril je čudovit, dober in rodoviten svet. In ustvaril je človeka plemenitega. Vsakogar od nas je ustvaril po svoji podobi. Žal namesto Boga velikokrat poslušamo Hudega duha. Ta je povsem tak, kot Ledena kraljica v Narniji. Krut, hladen in zloben, a zna to svojo resnično naravo spretno prikriti za mamljivimi obljubami in sladkimi ponudbami. Spretno zna najti našo šibko točko, da bi nas pridobil zase. In ko na ponudbo Hudega duha odgovorim tako, da ga poslušam, namesto da bi poslušal Boga, storim greh. In greh je nekaj, kar je neizbrisljivo. Greh je kakor Edmundovo izdajstvo. Za vselej ostane zapisano v srcu in v svetu. Tako je. To je starodavni zakon. In tako bi človek, ki je naredil en sam greh, ostal zapisan Hudiču, kakor je Edmund po starodavnem zakonu pripadal Čarovnici. Če ne poslušam Boga, ampak se namesto tega pustim ujeti v Hudičeve zanke, postanem zapisan njemu. Za vso večnost bi pripadal Hudiču. Edini, ki je lahko rešil Edmunda, je bil Aslan. Edini, ki

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

lahko reši človeka, ki je zaradi svojega greha zapisan Hudiču, je Jezus Kristus, pravični. Edini, ki sam ni storil nobenega greha, pa se je bil pripravljen žrtvovati za s krivdo zaznamovanega človeka. Jezus Kristus, pravični, je sprejel smrt namesto mene, grešnika. Tako zelo preprosto. A tako zelo veličastno. Tako zelo osvobajajoče. Tako povsem drugačno. Brez velike noči bi bili vsi mi zapisani večni smrti in večni ločenosti od Boga. Zapisani bi bili večni zimi.

Zaradi Jezusove žrtve se je kamnita miza razlomila, kamen se je odvalil od groba, smrt je izgubila svojo moč, Hudi duh je premagan in vsak od nas ima odprta vrata do Boga.

Drugi birmanski vikend

Narnija se je prav zaradi svoje velikonočne odrešenjske vsebine kar sama ponudila kot osnova za vsebino letošnjega drugega birmanskega vikenda, ki smo ga, kakor januarskega, preživeli v župnijskem domu v Slovenskih Konjicah. Narnija je osmošolcem, ki se letos pripravljajo na prejem zakramenta svete birme, pa tudi animatorski ekipi, ponujala odlična izhodišča za razmišljanje o mladem človeku, o značilnih korakih iz otroškega sveta v svet odraslih samostojnih in odgovornih oseb. Ponudila nam je odlično izhodišče za razmišljanje o Bogu, o Jezusu, našem Odrešeniku. Nekaj strani Svetega pisma smo tudi tokrat drug drugemu približali z ustvarjalnimi in precej zabavnimi uprizoritvami, ki smo jih posneli in si jih potem skupaj tudi ogledali. Nedeljski dan pa poleg svete maše v tamkajšnji župnijski cerkvi, kjer smo tudi tokrat dejavno sodelovali, prinaša aktualizacijo vrednot s pogledom na trenutno družbeno situacijo, katere del smo in ki jo tudi sami sooblikujemo. Posegli smo po preizkušeni dinamiki »parlamenta« in se učili poslušati drugačno mnenje, argumentirati svoje poglede in soočati stališča. je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Špela Černič, Sara Capl, Tomaž Petan, Martina Makovec Žagar, Urban Lesjak in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: Koštomaj, Celje. Naklada: 1000 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.

Velika noč 2015 • 3-4

Še marsikaj zanimivega, zabavnega in ustvarjalnega se je zgodilo v tem vikendu, za kar smo vsi hvaležni. Hvaležni pa tudi za okusno kuhinjo, za katero so poskrbeli Edi, Nena in s. Adriana.

Mitja Markovič

Velika noč 2016 • 1

Foto: Peter Gorjan

Torkova zakonska skozi svetoletna vrata

Sredi zime, ko se je postni čas komaj dobro začel, smo se člani zakonske skupine v hladni vetrovni noči zbrali pred najbližjimi svetimi vrati. To so vrata bazilike v Brestanici. Po celodnevnem delu sem bil utrujen, v naglici sem se pozabil topleje obleč, za topel čaj je zmanjkalo časa in na čakanje pred svetimi vrati nisem računal. Sveta vrata so bila videti neugledna, relativno majhna stranska vrata na severni steni bazilike in zaprta v megleni noči niso izžarevale svetosti. Če sem iskren, v tem trenutku nisem občutil prav nobenega usmiljenja. Moje razpoloženje se je pričenjalo spreminjati v trenutku, ko sem zaslišal zvon, pesem in so se vrata končno odpirala. Vstopili smo v blago razsvetljeno cerkev in se posedli na oblazinjene marmorne kocke, prav okrog daritvenega oltarja. Obdalo me je zavetje cerkve. Neprijetni občutki so postali pozabljena preteklost. Zazrl sem se v masiven oltar, Rupnikove mozaike, in začutil stalnost, trajnost, nespremenljivost, večnost, milost in usmiljenje Boga. Po končani sveti maši se nisem mogel načuditi spremembi mojega razpoloženja. Tudi noč ni bila več tako temačna, in ko sem zaprl oči, sem videl velikonočno naravo: jutranji sončni žarki prodirajo skozi rosne ka-

pljice na mladih listih drevja, razpršijo se in razsvetlijo tudi najbolj trdovratne sence ... Aljoša Preskar

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Zade filozofijo Za uvod v zimske počitnice smo se skavti čete Krško 1 odpravili na zimovanje. Naš prelep ambient sta bili planinska koča Velikonočnica na Boču in okoliška narava.

Letos smo na zimovanju iskali bit, smisel življenja. Naša himna je vpila: »Smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off …« Mi pa se nismo dali zmesti in iskali naše osebne bite. Kar na začetku smo si povedali smisle, za katere se trudimo ta trenutek. Ugotovili smo, da nam veliko pomenijo materialne stvari (zabava, igrice …), za katere se nam ni treba zelo potruditi, so pa visoko na lestvici tudi taki smisli, za katere je potrebno malo več truda: biti prijazen, spreminjati svet na bolje, izboljšati se v veščinah, biti dober kristjan in priti v nebesa, v vsem videti dobro, ustvariti družino ter učiti se. Po globoki debati smo se razvedrili s filmčki, ki smo jih posneli na vodovih srečanjih in v njih pokazali naše talente.

V sobotno jutro nas je prebudilo sonce in napovedalo prelep dan, zato smo ga kar najbolj izkoristili. Po svečanem zboru je sledilo preverjanje znanja, saj vsak skavt rad vidi in ve, kje je s svojim Velika noč 2016 • 1

eli smo o u čelo ...

pri našem Gospodu. V puščavi smo se z Njim skušali kar se da osebno srečati in mu prisluhniti. Ključni trenutek našega iskanja »življenjske filozofije« pa je bil tisti, ko smo odprli Sveto pismo in prisluhnili, kaj nam Sveti Duh govori o smislu. O njegovi viziji za človeka. Za vsa spoznanja smo se Bogu zahvalili. Pred kosilom smo se nadivjali še na igrišču, ker brez roverčka pri skavtih pač ne gre, nato pa se izmučeni, a polni vtisov, vrnili domov. Na zimovanju smo opazili, da nas svet bombardira z različnimi biti: kam in kako moramo živeti, medtem ko smo jih prepoznali tudi v svetem pismu, kjer nam Bog skuša povedati, kaj je dobro. Na koncu pa smo prišli do sklepa, da je smisel življenja to, da do konca ne najdeš smisla, ker pač nima smisla, da ga najdeš in ga moraš zato vedno znova iskati. Neža. Temperamentna bobrovka

Sledila je zaslužena malica in kratek počitek, potem pa smo spet začeli razmišljati o biti. Med igro »šefi in tajnice« je bila norišnica, ker smo se šefi zelo trudili, da naša tajnica sliši in zapiše vse, kar ji rečemo. Nekaterim je uspelo bolj, drugim ne tako zelo, vsi pa smo se naučili, da če govorimo vsi hkrati, se res ne slišimo in ne razumemo. Na koncu smo poiskali še trenutni prevladujoči smisel življenja v naši četi: uživati življenje. Zvečer smo se lepo oblekli, se uredili in odpravili v »kazino«. V igrah smo si poskušali priigrati kar največ denarja, maksimalno tvegali in bili bogato nagrajeni. Pridobljeni denar nas je nato počakal v trezorju do naslednjega dne, ko smo ga v drugem delu igre »težka je pot do raja« zapravili. Še prej smo se pri sveti maši ustavili

Foto: arhiv stega Krško 1

znanjem, koliko že zna in kaj se mora še naučiti. Nato smo naše znanje preizkusili v praksi – na orientaciji. Vsi vodi so se vrnili prijetno utrujeni, a navdušeni, ker so obiskali skoraj vse točke, tudi tiste najbolj zahtevne, do katerih so prišli izključno s pomočjo azimuta (no, ali pa so jih našli, ker so imeli pač srečo).