Videmčan 1 (2017) by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

DLETO IN KLADIVO Natalija Andrejaš

Draga bralka, dragi bralec Videmčana!

Se tudi tebi danes zdi, da je postni čas vse prehitro izpodrinil še nedavno milino božične pravljice? Tudi ti še vedno slišiš nežno melodijo pesmi Sveta noč? In v tvojih mislih – je tako kot v mojih? – še živa slika majhnega Deteta v jaslih? In meniš, da je pregrobo in prenaglo takole razmišljati o našem Gospodu, ki se pripravlja na svoj križev pot? Kakor bi ne hotela v te težke globine življenja, čeprav globoko v sebi slutiva, da je tudi ta temni pol dejansko del vse te pravljice, ki ji pravimo življenje. Tudi meni je ta preskok težak, pa se tolažim, da je že v sami naravi človeka močnejše hrepenenje po lepem in običajnejše upiranje manj lepemu – nečemu takšnemu, kakor je križ. Najbrž čutiva podobno … In kakor jaz tudi ti v teh dneh verjetno razmišljaš, čemu bi se v tem postnem času odpovedal, da bi lažje čutil grenkobo trpljenja z Gospodom, da bi malce utišal želje svojega telesa in dal več prostora svoji duši. In se bojiš, da bo tudi ta post tvoja žrtev preskopa, da bo ob veličini Gospodovega trpljenja majhna odpoved sladkarijam, ljubi dejavnosti ali razvadam kakor neznaten milni mehurček? In ko boš na veliki petek spremljal svojega Gospoda v velikem trpljenju, ali boš spet slutil, da ti nova postna odpoved ni bistveno pomagala? Da te ni postavila k Njemu pod Njegov veliki križ, ampak nemočno zgolj sredi velike množice, ki nemo spremlja dogajanje, in v sebi vedel, da bi lahko storil več?

Potem te danes vabim, da oblečeš delavska oblačila in v roke vzameš dleto in kladivo. Ja, dleto in kladivo! In kaj bova s tem, si misliš? Ali kje pri kakšnih gradnjah potrebujejo pomoč? Ja, potrebujejo prav tebe, mene in samo naju! Gre za zidove in litine okrog tvoje, moje duše! Narejeni so po meri tega sveta, da bi mu na moč ugajali. Zidaki so kričeče barviti, da bi bili zelo všečni navzven. Na mnogih mestih tesnijo krila tvoji, moji duši, da so v skladu z utripom splošno veljavnega in priznanega. Ljudi okoli sebe opazujeva skozi čudne teleskope, ki so opremljeni s

trdovratnimi stekelci predsodkov! Večkrat ni več ne duha ne sluha o Luči, o kateri pravi najin Gospod, da razsvetljuje vse telo. O tisti Luči, ki skozi tvoj, moj pogled nagovarja, bodri in sprejema ljudi okrog naju. Priznaj, da bolj, kot je duša pozidana s takšno navlako, in bolj pisan, kot je navzven tvoj status v družbi, tem bolj črno-bel pogled zaznava tvoje srce. In za nasmeškom skrivava grenko zavedanje, da sva pozidala in prelepila tisto najlepše, kar nosiva v sebi – sebe samega! Morda ti je postal oklep okoli tvoje duše prav všeč. Nič napačnega se ti ne zdi na njem. Ampak resničen pogum bo, če greš z menoj, tja dol, v globino sebe samega, z orodjem in delavsko opravo! Udarjala bova ob ta trdovratni oklep, ker želiva priti do tiste drobne kapljice Luči, ki jo je v naju kanil Gospod, ko sva nastala v Njegovi nedoumljivi Ljubezni. Tista kapljica je edina, ki lahko odžeja trpečega Gospoda in po kateri, kakor priča Sveto pismo, On hrepeni do ljubosumja! Tam navideznost zunanjega oklepa nima več prav nobene moči. Tam boš ti, bom jaz v svoji polnosti, kakršna naju ljubi najin Gospod. Tam skopnijo vsi strahovi in tam je moč, da pogumno nosiva svoj križ. Tam je pot do kalvarije, na kateri sva Gospodu v pomoč, kjer se Njegove oči zazrejo v najine in kjer je vse jasno … Kjer ljubiva, brez da bi skušala dognati, čemu nosiva svoj križ … Udarjanje ob navlako duše boli. Pa vzemiva to bolečino za svoj post. Saj vendar rušiva vse, kar sva s svojimi rokami napačnega prizidala v svojem življenju! Rušiva zato, da bova našla temeljno skalo, Luč, zaradi katere bosta najini duši trdnejši, a hkrati nežnejši. Rušiva zato, da najdeva Gospoda, z Njim svojo brezpogojno sprejetost in Ljubezen, zato, da ta post izstopiva iz množice in pogumno poprimeva za Njegov križ. Tokrat morava z Njim, čisto z Njim! Potem bo Gospod lahko gradil. In bova tudi midva del mesta na gori, ki se ne more skriti! Jaz začnem že danes! Pa ti?

Ana Špiler urednica

Meso ali kava? Pust. Post. Tako podobni besedi, pa tako različen pomen. Pustovati ali postiti se? Ali kar oboje? Nekje sem prebrala, da so cerkvene oblasti obdobje pred postom razglasile za pustno obdobje. To je obdobje veselja in smeha v namen odganjanja zlih duhov. Zakaj torej ne pustovati? Post pa je po drugi strani umirjeno obdobje priprave na največji krščanski praznik. Je obdobje odrekanja, vzajemnosti, nudenja pomoči pomoči potrebnim, spokornosti, spreobrnjenja in poboljšanja. Zakaj torej ne postiti se?

kot zdržnosti od nečesa, kar imaš rad, brez česar boš težko zdržal. Čemu se v tem primeru odreči? Mesu? Zakaj, če pa brez težav zdržiš brez njega? Sladki pijači? Zakaj, če pa raje piješ vodo? Ne! Najti moraš nekaj, kar boš močno pogrešal, da boš čutil resnično pomanjkanje. Le tako lahko razumeš globino posta. Le tako lahko preizkušaš samega sebe. Bolj boš trpel, tembolj boš iskal oporo v molitvi, Bogu, prijateljih. Želel boš postati boljši. Želel se boš spreobrniti. Na koncu vedno pride odrešitev in ta je mnogo slajša, če je bila pot do nje iskrena, mukotrpna, polna novih spoznanj o sebi, veri in zaupanju. Če se na koncu poti zamisliš in ugotoviš, da nisi bil sam na tej poti, da je ob tebi in za tabo v podporo hodil še Nekdo, si zmagal. Življenje postane lepše, enostavno postaneš boljši in si želiš, da bi vsi okoli tebe doživeli tako odrešitev. Tega si želim in verjamem, da mi/vam bo uspelo!

No, pa če se v nadaljevanju posvetim postu. Dandanes post ne temelji samo na odrekanju oziroma zdržku od mesa. Post ima mnogo več razsežnosti. Sama ga dojemam

POSTNI ČAS

BOG NAS CAKA -TAM, KJER- GA MI NOCEMO SRECATI Morda ste se vprašali, zakaj je na naslovnici postne številke Videmčana skupinica čednih in skrbno oblečenih naših mladih župljanov. Maturantski ples, kjer je nastala fotografija, pač ni dogodek, o katerem bi poročal naš Videmčan ... Res je. Pomislili pa smo, da je morda matura, ta tako imenovani »zrelostni izpit«, za mlade lahko križ in priprava nanjo konkreten križev pot. Nismo ugibali, ampak smo mlade maturante o tem povprašali. Med njihovimi mislimi pa so »natresena« postna razmišljanja študentke teologije, Teje Omerzel.

ANTIPOST 4

Predmaturitetno obdobje je zame predvsem čas pospešenega duhovnega odraščanja. Verjetno poskušam tako nadoknaditi vse trenutke duhovne otopelosti, ki jih je prineslo nekoliko pasivno absorbiranje informacij. V teh nekaj mesecih zadnjega letnika na gimnaziji sem končno odkril pravi pristop do napol čarobnega prejemanja novega znanja. V vsakem novem podatku tako zdaj vidim pot, po kateri spoznavam pisano resničnost Stvaritelja. Post nameravam zato letos preživeti za odtenek manj tradicionalno, saj čutim, da je potrebno za resničen občutek povezanosti z Bogom stvari sprejemati, ne pa se jim odrekati. Mislim, da pravi pomen posta ni odrekanje z namenom, da bi izboljšali sebe ali imeli od tega kakršnekoli plehke koristi, temveč je to čas, ko resnično začutimo vez med človeštvom in našim Očetom.

Jakob Preskar

V rimskem obredu imamo na pepelnično sredo torej obred posipavanja s pepelom, ki je danes namenjen vsem verujočim, v zgodovini pa temu ni bilo tako. Ta obred so kristjani sprejeli kot znamenje začetka javne pokore za velike grešnike ob začetku posta. Sicer pa korenine tega obreda segajo vse do Izraelcev in Stare zaveze, kjer beremo, da so se posipali s pepelom in oblekli v raševino. Vselej je to dejanje imelo značaj nekakšne oblike kesanja, tudi žalosti. Pepel je znamenje človekove minljivosti in krhkosti. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore ter prenovitve, in ravno k slednjemu ta obred stremi. Z obredom pepeljenja naj bi človek na ven pokazal svojo notranjo držo, razpoloženje, da želi preko posta, odpovedi, pokore samega sebe pripeljati v »novega človeka«.

MATURA, TO SEM JAZ Mogoče me do mature loči še preveč mesecev. Mogoče sem prevečkrat slišala to besedo. Mature se še ne bojim. Če sem prilezla do tu, kjer sem, in če so vsi, ki so prilezli do sem, bili postavljeni pred maturo in jo tudi naredili, ni vrag, da je ne bom jaz! V gimnaziji sem se naučila veliko - če se moraš naučiti, se boš, če nisi prvi, ni nič narobe, in ocena marsikdaj ni odraz znanja. Morda se zato ne bojim. Verjamem, da jo bom naredila najboljše, kar znam!

Že prav na začetku, pravzaprav v pripovedi o stvarjenju človeka beremo: »Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša.« (1 Mz 2,7) Kako zgovorna je ta Beseda v kontekstu obreda pepeljenja! Pustiti se ponovno spremeniti v prah, iti na začetek, se predati Bogu in mu tako v polnosti dovoliti, da ponovno oblikuje naše srce, da to začne biti v ritmu novega človeka, v katerem je umrlo staro, slabo, krivično, hudo. Tako globoko spustiti Boga v najbolj intimen košček sebe, mu odpreti zapahe, da lahko vstopi. Kajti vsa spokornost je zaman, če ne pripravi razpoloženja za nemogoče, noro – v naših očeh. Za odvaljen kamen groba, za Boga.

Konec gimnazijskih let me postavlja v nov svet. A konec gimnazijskih let in matura nimata ravno veliko skupnega. Matura je test, ki omogoča “pravičnejšo” razdelitev dijakov po faksih. Zakaj bi moral en test znanja predstavlajti mejnik v moji odraslosti? Tistim, ki so mi blizu, s toliko drugimi malenkostmi kažem, kako vsak dan odraščam. Odraslosti mi ne bo

dalo nekaj listov papirja v začetku junija. So mi jo pa dala leta šolanja. Zastrašujoče je pomisliti, da lahko ena sama ocena definira vse moje znanje, ki sem ga pridobila v štirih letih. Zastrašujoče je pomisliti, da mi lahko en sam skupek ocen določi vrednost in me postavi na polico kot tržni material. Zastrašujoče je pomisliti, da lahko dovolim, da par ocen določa mene samo. Morda je do mature še predaleč, a ne glede na to kaj mi bo prinesla, nočem, da me spremeni! Nočem, da me list papirja definira! Nočem, da sama sebi pripisujem vrednost po njem!

Ajda Žagar

IZGUBILA RDEČO NIT Stiska s časom. Organizacija časa. Odpovedovanje. Veliko odpovedovanja. Se mi že skoraj dozdeva, da zaradi moje “predanosti” šoli bolj kot jaz trpijo ljudje okoli mene. Greš z menoj na sprehod? Ne danes, se učim. Služenje na IV taboru? Težka bo, v šoli imam res pestro. Pomoč pri birmanskem vikendu? Žal ne utegnem - šola. Obisk babice in dedka? Ne, imam šolske obveznosti. Bi prosim napisala članek za Videmčana? Da, tole pa lahko. To je moja organizacija časa. Povprečno pritrdim eni od petih prošenj. Groza … Je to narobe? Bo vedno tako?

Ko sedaj pogledam nazaj, se mi zdi, da bi se že od malih nog morali začeti pripravljati na maturo, reševati stare pole in pisati seminarske naloge. To je samo dril, bi dejala moja profesorica biologije. Ja, ja. Drugače pa vem, da mi bo uspelo. Komu pa bo, če ne meni (ne me obsojat - tako se pač spodbujam). Da bi bila zdaj zaradi mature kaj bolj verna? Ne, to nima veze. Da bi bila mogoče kaj manj? Ne, nima veze. Rekla bom samo: “Ej Bog, zdle gre pa zares, naredva to skupi, tak kot vedno.” No, ma kaj me sploh sprašujete o maturi? Matura je še daleč, mogoče do takrat umrem, pa mi je ne bo treba delat. Priznam … tole res ne paše not! Pozabi.

Jasna Preskar

Tam v puščavi me, tako kot so Jezusa, seveda čakajo tudi skušnjave, ki bodo intenzivno delale na tem, da moje odločitve padejo v vodo. Skušnjave, ki bodo kričale, da je to brez smisla, da zmorem zajeziti težave v svojem življenju tudi kako drugače, kot z nekim bednim postom. Skušnjave, ki me bodo vodile v okolja, kjer bo vse tako glasno, da ne bom imel priložnosti več slišati samega sebe, svojega srca in Boga. Ves postni čas je na koncu pravzaprav ena velika priprava na največje darilo, ki nam ga je pripravil Gospod. Na dan oziroma dogodek vstajenja. Post te tudi letos sprašuje, če si pripravljen kaj premakniti, urediti, pospraviti … da boš zmogel dojeti norost te ljubezni, ki odstranjuje skale in želi prevetriti vse tisto, kar si položil že v grob in pustil da strohni, umre. On želi vstopiti prav tja, v grobove, v smrt, v največji obup… in te prav tam, kjer meniš da vlada zgolj še tema, objeti v svetlobi velikonočnega upanja in oživeti v tebi novo upanje.

Kaj to pomeni zame konkretno? Preprosto – dati si priložnost, da odidem v puščavo, tako kot je odšel Jezus. »Jezusov post« v puščavi je sploh podlaga in temelj, ki nam kaže pot in je spodbuda, da se tudi mi odpravimo iz kavčev udobja. Gre torej za priložnost, da odidem jaz v puščavo, torej tja, kjer ostanem sam s seboj, kjer odvržem vse maske in »investiram« svojo energijo v PREHOD IZ STAREGA V NOVO. IZ trpečih in ranjenih odnosov, V nove, ozdravljene, takšne odnose, ki hranijo mene in bližnjega. IZ navad in razvad, ki zasužnjujejo, V svobodo, ki v resnici osrečuje. IZ obupanosti V upanje.

DVOJE NOG, KI CAPLJATA ZA JEZUSOM

drugače, posebno ... Končala bom srednjo šolo in če bo tako, kot si želim, se bom vpisala na fakulteto. Študentskih let se zelo veselim. Verjetno zato, ker prinašajo nekaj drugačnega, nekaj novega. Svež veter, kakor pravijo.

Pred nekaj tedni mi je stric položil na srce modre besede: “Mirjam, matura je pred vrati in že nestrpno pričakuje, da jo spustiš notri.”

Moja vera v tem času pridobiva novo obliko. Pa ne zaradi mature, vendar ker me vsa ta gimnazijska leta, posebno pa četrti letnik, spreminjajo v razmišljujočo osebo. Vem. Odraščanje pač. Mislim pa, da ni moja vera preveč drugačna od tvoje. Dvoje nog, ki “capljata” za Jezusom in ga poskušata ujeti. Enkrat se mu bolj približam, spet drugič pa šepam daleč za Njim. Ampak me počaka. Vedno. Kot pravi prijatelj. Nikoli ne pobegne.

Ja, matura. Beseda, ki jo vsak dan slišim skoraj vsakih 5 minut ... Pa mislim, da ni tako hudo. No vsaj preživeli bomo. Vsekakor pa zelo stresna zadeva. Mislim, da stresna predvsem zato, ker si zares želim priti na fakulteto, za katero se je na maturi potrebno precej potruditi.

Naj vam povem, da je lepo. Naporno, ampak lepo. In to ne zaradi mature ;) vendar zaradi prijateljev. Zaradi mojih najdražjih, s katerimi se vsaka ovira ne zdi več tako visoka in vsak problem ne zdi več tako velik. In seveda zaradi Jezusa, ki me vedno počaka. :)

Drugače pa to obdobje ne doživljam preveč

Mirjam Kerin

MLADA CERKEV

jAZ, ANIMATORKA 8

Sem poročena ženska, stara 31 let. Moje življenje je polno vsakodnevnih odločitev, opravil, razmišljanja in načrtovanja. Vsakič, ko srečam kakšnega najstnika, bodisi punco ali fantiča, mi na obraz pričara nasmeh, saj veste, spomni me na moja mladostna leta. Saj vem, nisem stara, ampak tudi najstnica več ne. Izkušnje te pripeljejo do tega, da se nekako pri teh letih počutiš že malo pametnejšega, zrelejšega. Čedalje večkrat slišiš sebe, kako si rečeš, da ko sem bila jaz v teh letih, je bilo drugače.  Ampak ne, nisem še tako stara, si spet rečem. Včasih potrebuješ samo druženje z mladimi. Najlepše je opazovati mlade v tistih letih, ko se osebnostno razvijajo, ko se prvič

zaljubijo, sanjajo, ko poskušajo impresionirati svoje prijatelje, ko imajo svoje glasbene in športne vzornike. In prav zaradi tega sem se sredi februarja odločila odzvati na Tejino povabilo, da se udeležim birmanskega vikenda. Birmanski vikend se je odvijal v Slovenskih Konjicah. Mitja, Teja, jaz in kup najstnikov, animatorjev in tistih, ki se letos pripravljajo na sveto birmo. Sveta birma, moj najljubši zakrament. Zakrament Svetega Duha. Vse sanje, občutki, prepričanja, želje postanejo oprijemljive, saj jih bo vodil Sveti Duh. Skozi razne igre, timsko delo in delavnice smo spoznavali sebe in vero. Osmošolci so tako črpali in absorbirali vse pogovore, da so vse to oplemenitili v znanje. Vseskozi je bil pristen občutek tekmovalnosti, poslušanja, iznajdljivosti, razmišljanja, debatiranja, osebnega mnenja. Bila sem presenečena, kako hitro je šlo za obojestransko učenje in animiranje. Hvaležna sem bila, da sem bila lahko del ekipe Štafeta. Ključ uspeha pri naši ekipi je bil, da vse zmoremo skupaj. To pa smo na birmanskem vikendu tudi delali. Skupaj

Mitja Markovič

DVA KONCA TEDNA Z LETOŠNJIMI BIRMANCI

smo razmišljali, se igrali, tekmovali, jedli in molili. Na birmanski vikend sem se odpravila s pričakovanji, da podoživim svoja mladostniška leta, da se mogoče tudi jaz za hip poistovetim z njimi. Dobila pa sem mnogo več. Doživela sem občutke, ki so bili skupni animatorjem in birmancem. Občutke, ki so lahko skupni le takrat, ko je prisotna LJUBEZEN. Ta pa je tisti januarski konec tedna bila.

Ankica Kovačec

V petek, 3. marca, smo se z drugo skupino birmancov odpravili v Slovenske Konjice. Skozi vikend nas je družil film Narnija in je bil rdeča nit pogovorov, ki smo jih imeli v skupinah. V vsaki od njih je bilo nekaj birmancev in skoraj toliko animatorjev, tako smo sproščeno govorili o različnih temah in jih vedno poskušali navezati tudi na vsebino filma. Poiskali smo vrednote, značaj in prednosti tako starega kot mladega človeka. Na »poti po Narniji« (po konjiških ulicah) so birmanci premagali marsikatero oviro. Na športnem popoldnevu smo se vsi borili za najbolj športno skupino vikenda in se nasmejali ob zabavnem večeru. Prijetno druženje z mislijo na Boga in energičnost birmancev je tisto, kar nam animatorjem daje zagon. Vsak nasmeh in uspešen dan nam dasta vedeti, da opravljamo svoje poslanstvo. Pika Kuselj

ZIMOVANJE IZVIDNIKOV

PREBOJ 10

Zakaj se prebijamo po strmem gozdu na vrh hriba? In zakaj hočemo prebiti goro in skoznjo narediti predor? In zakaj se prebijamo skozi učbenike, napolnjene z znanjem? In zakaj Jezus želi, da prebijemo krog maščevanja z odpuščanjem? In kaj nam preprečuje, da bi s kvalitetnimi argumenti in prebojnimi idejami sooblikovali družbo, katere del smo? To je le nekaj vprašanj, ki stojijo v ozadju našega letošnjega zimovanja, ki je dobilo naslov po istoimenski pogovorni oddaji z Nežo Petan »Preboj«, ki se je z nekaj premori odvijala pravzaprav ves vikend, ki smo ga preživeli na Sladki gori in v katero je voditeljica oddaje povabila verodostojne goste: predstavnika iniciative »Čas je za mlade«, Tjuša Luja Šproharja; priznanega psihologa in družinskega terapevta dr. Friderika Weisswürsta Novaka in socialno delavko, profesorico Jano Ž. Mačkon. V zanimive debate je voditeljica dinamično vključevala tudi publiko v studiu. Oddaja se

je lotila zares prebojnih tem, s katerimi smo mimogrede preskočili prevečkrat neprebojne meje marsikaterih tabujev. V vmesnem času oglasov pa smo se odpravili na zanimivo orientacijo; na vrhu bližnjega hriba smo pod zvezdnim nebom doživeli čarobno ceremonijo sprejema novincev v četo, ki jo je za sklep obogatil nekakšen nebesni ognjemet – svetal zvezdni utrinek; že prvi večer so se vodi pomerili v »vojaškem preboju«; vzeli smo si čas za mir v puščavi in za Gospoda v molitvi in pri sveti maši; s pomočjo rešenih ugank in spretnosti smo skušali pobegniti iz zaklenjene sobe in za sklep podelili še veščinske našitke in meče vsem, ki so v zadnjem obdobju v naši četi veščinsko in osebnostno napredovali. Pa seveda pripeli značko najboljšega voda na zastavico Gamsov, ki se bodo s to lovoriko ponašali (vsaj) do poletnega tabora.

Mitja. Razigrani viharnik

2017 Arhiv čete Krško 1

MATERE IN ZENE Je dan žena, materinski dan in praznik družine. Spomini se mi vračajo nazaj v otroška leta. Takrat ni bilo rožic iz cvetličarne, a prinesli smo na dom prve zvončke in mačice. Največja vrednota pa sta bila lepa beseda in spoštovanje do mame in očeta. Kako lepo je bilo, ko smo šli cela družina skupaj v cerkev. Nato pa smo kosilo pričeli z molitvijo in bili vsi skupaj srečni kot ena družina. Zato polagam na srce mladim, naj bo ta lepi praznik tudi za druge, bolne, žalostne … Darilo ni potrebno, le lepa beseda in stisk roke. Obiščimo jih. Pa še nekaj besed za vse spoštovane mame in žene …

Ko mati kruh je zamesila, vso dobroto in ljubezen vanj je dala. Nam otrokom pa spoštljivo na srce polagala: »Če kruh pade ti na tla, poberi in poljubi ga.« Zato pa danes mladim rodovom z ljubeznijo bi rade dale to, kar nam so dale naše mame.

Kristina Zupančič

KARITAS POSTNA AKCIJA »POLNIMO VREČKE« Daješ lačnemu, kar imaš sam rad? Žeja nas po ljubezni, mene in tebe. In najinega bližnjega. Bog nas ljubi prvi in nas v tej ljubezni pošilja na pot, da preko naših rok lajša stisko in daje smisel življenju, pa naj to imenujemo telesna in duhovna dela usmiljenja ali pa kar preprosto: življenje iz ljubezni. Nič hudega, če smo že davno pozabili, kako našteti dela usmiljenja, duhovna in telesna. Če se zavemo, kako darujoča se ljubezen ne more mimo, ne da bi se trpljenje drugih dotaknilo tudi nas, če zmoremo podariti stvari, čas ali znanje do meje, ko »zaboli«, potem smo gotovo na pravi poti. Žeja nas po ljubezni, mene in tebe. In najinega bližnjega. In kdo je to?

Moj bližnji Moj bližnji, ki čaka na mojo ljubezen, ki potrebuje moje priznanje in prijateljstvo. Moj bližnji, ki mu lahko pomagam s smejočim pogledom, prijazno gesto, prijateljsko, prisrčno besedo. Moj bližnji ne živi za devetimi gorami ali onstran morja. Moj bližnji je tukaj. Naj vam bodo tile verzi v spodbudo, ko boste jemali prazne vrečke. In v nje poleg stvari za najinega bližnjega položili ščepec ljubezni in molitev. Sodelavci Župnijske Karitas pa obljubljamo, da bomo z zbranim ravnali kot dobri gospodarji in poskrbeli, da darovano pride do naših bližnjih! Ivanka Zupančič

DESETLETNICA ŠKOFIJSKE KARITAS CELJE Z ustanovitvijo Celjske škofije se je tudi Karitas preimenovala v Škofijsko Karitas Celje. Od takrat je minilo že 10 let in to obletnico smo praznovali prav na praznik Jezusovega darovanja v templju, na svečnico torej. Kar nekaj se nas je zbralo iz Župnijskih Karitas v Stolni cerkvi svetega Danijela v Celju, kjer je mašo daroval celjski škof Stanislav Lipovšek. V nagovoru se je zahvalil tudi nam prostovoljcem, ki v bližnjem vidimo svojega brata ali sestro. Čas, preživet s sočlovekom, ki te potrebuje, je dragocen, in vsaka beseda, objem ali stisk roke sežejo v srce. “Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,” so bile tudi besede, ki nam jih je škof namenil v pridigi. Po sveti maši pa smo se na dvorišču pred cerkvijo še poveselili v skupnem druženju ob praznični torti in čaju. Jožica Gabrič

POSTNI POHODI Pridružite se jim tudi vi! Ob nedeljskih popoldnevih ob 14.30. Boštjan Petan

ZANIMALO VAS JE ...

STA ADAM IN EVA RES PRAVLJICA? Pred kratkim sem na radiu Ognjišče poslušala razmišljanje o grehu oziroma o tem, kako nas Hudič skuša. Razmišljanje se mi je zdelo zelo zanimivo in življenjsko, zmotila me je samo ena drobna stvar v njem. Avtor – ne spomnim se, kdo je to bil – je dejal, da Adam in Eva nista zgodovinski osebi, saj gre za mitsko zgodbo. Gre res le za pravljico? Zakaj je potem to v Svetem pismu? Je poleg te zgodbe v Svetem pismu še več podobnih zgodb? Ali naj jim vseeno verjamemo? Hvala za vaše odgovore. (Ana) Gospa Ana, hvala za vaše vprašanje! Vesel sem, da ste ga izpostavili, saj mislim, da si ga poleg vas zastavlja še marsikdo. Ob Adamu in Evi oziroma nasploh ob zgodbi o »stvarjenju« skujemo – tudi verni ljudje – marsikateri nesmisel in lahko s tem kakega iskalca vere celo odbijemo. S preveč »lahkotnim« ali pa bom dejal kar »naivnim« branjem določenih delov Svetega pisma lahko komu mimogrede zapremo vrata do lepote Božjega odrešenja. Morda celo sebi.

Gotovo veste, da Sveto pismo ni enovita knjiga. Ima dva temeljna dela: drugi, krajši, je »Nova zaveza«; ta nam prinaša štiri Evangelije ter pisma apostolov. Prvi, obsežnejši del, pa kristjani imenujemo »Stara zaveza« in smo jo »sprejeli« od Judov, oni jo imenujejo »Postava«. Tudi Stara zaveza je zbirka spisov, ki so v pisni obliki nastajali domala skozi celotno zadnje tisočletje pred Kristusom, nekateri deli teh besedil pa so – že dolgo preden so bili zapisani - »živeli« skozi rodove v ustnem izročilu.

Posledično v »zbirki« 45 spisov Stare zaveze (običajno jim rečemo kar »Knjige«) najdemo veliko raziličnih literarnih vrst. Naštejmo jih nekaj: preroški izreki, molitve (Psalmi), zapisi pesmi (npr.: Mirjamina pesem), veliko je modrostnih izrekov (npr.: Pregovori, Knjiga modrosti, Sirahova knjiga); veliko je zgodovinske literature (obe Kroniški knjigi, Knjigi kraljev); v Svetem pismu najdemo celo kako uganko (npr.: tista, ki jo je zastavil sodnik Samson). In da – tu se bližamo odgovoru na vaše vprašanje – zlasti v začetku Prve Mojzesove knjige najdemo tudi tako imenovane »mitske

zgodbe«. Zgodba o Adamu in Evi oziroma o stvarjenju, recimo, spada mednje. Čeprav gre za podobno zvrst, običajno tem zgodbam ne rečemo »pravljice«, ampak jih imenujemo »miti«, ali kar »zgodbe«.

Ker gre za različne literarne zvrsti, jih seveda beremo na različne »načine«. Nekatera besedila nas nagovorijo čisto dobesedno. »Drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim,« je recimo zapisano v preroku Izaiju. Ob tem besedilu se mi ni treba prav veliko spraševati, kaj mi Gospod želi povedati. Malo bolj pa se moram potruditi, ko vzamem v roke recimo zgodovinsko pripoved o tem, kako mladenič David premaga mogočnega filistejskega vojskovodjo Goljata. V tistem besedilu nimam kakega »neposrednega« besedila, kakor je zgornji Izaijev. Zato se moram malo bolj potruditi, da začutim v tem besedilu Božje razodetje.

Skratka: ne glede na to, za katero literarno vrsto gre, se ob besedilu kot veren bralec sprašujem: Bog, kaj mi želiš po tem besedilu povedati? Kaj mi s tem razodevaš o sebi? Odgovori na ta vprašanja pa so včasih zelo neposredni, eksplicitni, jasni. Kdaj drugič pa se moram v besedilo bolj poglobiti in sporočilo »izkopati«.

Bog se mi želi razodevati po vseh bibličnih besedilih. Verujemo, da je Božja volja, da prav ta konkretna besedila za nas predstavljajo Božje razodetje. Bog se nam razodeva tako po kralju Davidu, ki je zgodovinska oseba, kot po Kajnu in Abelu, ki sta mitski osebi. Bog mi govori tako po preroku Amosu kakor po judovskih Pregovorih. Razodeva se mi

tako po trpečem in preizkušanem Jobu kakor po nekoliko resigniranem Sirahu.

Je zgodba o Adamu in Evi manj pomembna zato, ker Adam in Eva nista zgodovinski osebi? Niti malo ne! Le na drug način moram iz zgodbe »izbrskati« Božje razodetje. In Božje razodetje pač ni to, da je Bog ustvarjal svet šest dni. Bog »ustvarja« vse stvarstvo vsak trenutek. Pa ne le to. Ko se dovolj potopimo v – sicer povsem mitsko – zgodbo o stvarjenju, v njej kmalu zasije še vrsta pomembnih razodetij. Na primer to, da je vse, kar Bog naredi, dobro. Pa to, da Bog želi človeku srečo. Zgodba nam pove marsikaj tudi o človeku. Recimo to, da je človek bitje odnosa (»Ni dobro za človeka, da je sam.«). Pa da je v našo notranjost položen ritem dela in počitka (Gospodov dan). Pa da ima človek posebno dostojanstvo, saj je »odslikava« Boga (Bog človeka ustvari po svoji podobi) in tako dalje ... To, da je zgodba o stvarjenju mit in da Adam in Eva nista neki posamični zgodovinski osebi iz daljne preteklosti, ampak sta pravzaprav nekakšen lik vsakega človeka, niti za kanček ne zmanjša verskega pomena te zgodbe kot Božjega razodetja. Le na pravilen način jo moramo brati in na pravilen način iskati v njej Božje razodetje. Prav škoda je, če ob Adamu in Evi zamahnemo z roko in si rečemo: »Ah, pravljice!« in zapremo Sveto pismo. Prav tako škoda je, če se oprimemo druge skrajnosti in skušamo biti nekakšni fanatični advokati Svetega pisma in rečemo: »Če v Svetem pismu tako piše, potem tako je.« In trdimo, da je Bog »naredil« svet v šestih dneh. Kot to delajo tako imenovani »kreacionisti«, ki so zlasti močni v krščanskih skupnostih v Severni Ameriki.

Sveto pismo ni in ne želi biti ne zgodovinska ne znanstvena knjiga. Seveda lahko najdemo v njej tudi marsikatero zgodovinsko zanimivost. A Sveto pismo je v prvi vrsti verska knjiga, kar pomeni, da v vsakem delčku besedila iščem Božje razodetje. Iščem, kaj mi Bog govori o sebi. In iščem, kaj mi Bog govori o meni. Kakšna je njegova volja zame, za moje življenje, ravnanje, odnose.

In čisto na koncu – pa ne najmanj pomembno! – »iskanje« Božjega razodetja ni predvsem nekakšen »intelektualni« podvig bralca Božje besede. Seveda je koristno, če poznamo recimo okoliščine nastanka kakega besedila. Koristno je, če kdaj prisluhnemo spoznanjem biblicistov, ki se načrtno ukvarjajo s Svetim pismom in njegovim nastankom. Marsikatero besedilo nam bo lahko spregovorilo veliko več, kot če takega znanja nimamo.

A tisti, ki nam najbolj »pomaga« razumeti Božja sporočila v svetopisemskih besedilih, je Sveti Duh. Sveti Duh je na svoj ustvarjalen, večno inovativen in spreten način »vodil« pisce svetih besedil. Isti Sveti Duh v naših mislih in srcih to besedo prebuja, starodavna besedila nekako »dešifrira« in jih dela živa in resnična. Tako zelo, da postanejo »mrtve črke« zapisane na papirju, živa in konkretna »Božja beseda«, torej dejanska beseda Boga, našega dobrega Očeta, ki se nam želi razodevati, ki želi, da ga prepoznavamo in ki nam želi vedno znova pokazati na tisto dostojanstvo, ki ga je v vsakogar od nas, njegovih otrok, On sam položil in nam pokazati, kako naj to dostojanstvo živimo, da Božjega otroštva v sebi ne bomo skrhali, omajali, ali ga celo zavrgli, ampak ga razvijali in krepili.

Vas zanima, kakšno je življenje v ledeni dobi? Kako se soočiti z mrazom in nenehnim iskanjem hrane? Kaj narediti, ko na poti srečaš sabljezobega tigra? Vse to in še mnogo več so letos na zimovanju spoznavali volčiči.

Volčiči so se tokrat na zimovanje podali kar v bližnje Kapele, kjer so celotno zimovanje preživeli v družbi treh glavnih predstavnikov ledene dobe; družili so se z godrnjajočim mamutom Manfredom (po domače kar Mannyem), z neustavljivim lenivcem Sidom (ko je začel govoriti, njegovega monologa namreč ni in ni bilo konec) in pretkanim sabljezobim tigrom Diegom, ki se je druščini pridružil z zlobnim namenom, vendar je kmalu spoznal pomen pravega prijateljstva. Nikakor ne smemo pozabiti na sabljezobega veverička Praskeža, ki je bil pomemben del naše druščine in je celotno zimovanje vztrajno iskal želode.

VOLCICI V L

Tudi volčiči so se hitro našli v novih vlogah – mamutih, lenivcih in sabljezobih vevericah. Preizkusili so se v različnih nalogah, kjer so se učili pomena skupinskega dela in se urili v pomoči drugemu in sodelovanju v gručah.

Spoznavali so značilnosti ledene dobe in njenih prebivalcev, uspešno so iskali in shranjevali želode, spet drugič so dodojem pomagali iskati lubenice, pogumno so se podali na lov, kjer so sledili človeškim stopinjam in človeškega mladiča uspešno predali njegovi družini. Med drugim so ponovili tudi volčje znanje in se preizkusili v ročnih spretnostih, saj so izdelali lastne jamske poslikave in kamnite ploščice

Luka Rudman

mask in na večerno pustno rajanje. Z velikim tolstim bikom je po svečanem trenutku volčiče razveselil tudi Bagira, ko smo v naše krdelo sprejeli kar sedem volčičev mladičev, ki so se na skali posveta še posebej razveselili kožuščka, katerega bodo odslej vedno nosili s ponosom in častjo.

LEDENI DOBI

Na zimovanju so nastali tudi klici gruč, ki so se celotno zimovanje ponosno slišali iz glasnih ust: »Kdo smo mi? Mamuti!«, »Lenivci, lenivci! Pogumno naprej! Lenivci, lenivci! Vse bo okej!« in še zadnji klic gruče: »Praskeži! Kaj? Želodi! Mmmm.« Vsak volčič se bo sam še najbolje prepoznal v svoji vlogi. Zimovanje je že minilo in vsak ga je morda doživel drugače; nekomu je bilo to verjetno prvo zimovanje, spet drugemu morda zadnje z volčiči. Vsem pa je skupno to, da so pridobili veliko novega znanja, izkušenj in nepozabnih trenutkov, ki jim bodo ostali v lepem spominu. Prav tako pa tudi vsem nam starim volkovom in ostalim prebivalcem džungle, ki so se nam pridružili v ledeni dobi.

Akela (Klavdija Bizjak) z različnimi odtisi. Nastale so tudi ogromne pinjate v obliki glav sabljezobih tigrov, s katerimi so se volčiči ob koncu zimovanja podali v končni boj. Naj vam namignem, da so volčiči s pomočjo starih volkov sabljezobe tigre uspešno premagali, v njihovi notranjosti pa jih je pričakal tudi sladki plen. Ker je bila pustna sobota, smo se posladkali tudi s krofi, pozabili pa nismo na izdelovanje pustnih

NAJSTAREJŠI SKAVTI: POPOTNIKI

ZIVLJENJE SE PRICNE ONKRAJ MEJA UDOBJA Najstarejši skavti smo že konec januarja oddrveli v smer Logarske doline, natančneje v Solčavo prestavljat meje udobja na naše zimovanje.

Potem ko smo se namestili v tamkajšnje staro prazno župnišče, smo se lotili priprave večerje. Tistega večera to ni bila navadna večerja, ampak zelo slavnostna in z veliko specialitetami, saj smo namreč praznovali rojstne dneve vseh klanovcev, ki so imeli rojstni dan zadnjega pol leta. Seveda ob tako slavnostni, skrbno pripravljeni jedači na našem štedilniku na drva

prija slišati tudi nemalokatero lepo besedo v čast našim slavljencem. Tako se je polovica klana, tisti, ki bodo rojstni dan še praznovali, odpravila v sosednjo sobo pisat slavilno besedo za izbrance. Večerja je minila zelo zabavno in povezujoče. In tako je ura bila že jutro naslednjega dne, ko smo se odpravljali k spancu. V soboto smo imeli jutranjo telovadbo, kot se za vsak skavtski tabor spodobi. Dopoldan smo se trudili izpopolnjevati sebe, svoje cilje in svoje ambicije na različnih koncih Solčave. Na eni izmed točk smo se trudili rasti duhovno, na

drugi veščinsko, spet na tretji pa osebnostno. Vsak je deloval sam in se trudil samega sebe kar najbolje izpopolniti, da bi lahko svoje talente in znanje kasneje uporabil v dobro skupnosti in za to, da bi lahko izpolnjeval eno izmed najpomembnejših načel popotniške veje. Služenje. Kmalu čez poldan pa je spet zaplapolalo na našem štedilniku, ki smo ga, če povemo po pravici, tisti vikend gnali do mej njegovih kurilnih zmožnosti. Po kosilu pa smo se odpravili na izlet v neznano. Res je bilo okolje nedomače, saj smo se odpravili v Erjavčevo jamo, približno 90 m globoko. Še nikoli v življenju nisem bil v prostoru kjer ne bi bilo popolnoma nič svetlobe, ničesar, kar bi oko zaznalo in bi možgani razbrali. Ko stojiš v temi, sicer z namenoma ugasnjeno lučjo na glavi, in čakaš v tišini in razmišljaš, ti misli pobegnejo nekam stran, v cilje, v preteklost, v prihodnost, v to, kaj te čaka, ko prideš zopet iz jame. Očem se zdi, da si sam, izgubljen, pa je vseeno tako lepo, ko slišiš, da zraven tebe diha tvoj brat, tvoja sestra, ko se po nesreči dotakneta s komolci. Ta dotik še nikoli ni bil tako prijeten, ker čutiš, da tudi, kadar je svet okoli tebe temačen, nisi sam ... In čakaš na Mitjev glas, ki reče: ”OK. Prižgimo luči in gremo dalje.” Zvečer pa smo se igrali igro, ki jo ponavadi večkrat srečamo v četi, vendar smo se tudi mi v njej dobro zabavali. Po igri je sledila večerja in potem nekakšno izpraševanje vesti, narejeno zelo drugače kot vsa do sedaj. Tisti večer je bilo zares čutiti povezanost klana. Naše misli so se nekako prepletale nekje nad nami in se dvigale v višave, nekam, sploh ne vem kam, vendar verjamem, da smo se takrat čutili povezane kot skupnost, kot celota, kot eno. Naša nedeljska sveta maša se je zgodila na mestu z najlepšim razgledom doslej. Preprosto prekrasna je bila in sonce nas je tako grelo, da smo se zelo neradi spustili nazaj v megleno dolino in nadaljevali svojo pot proti domu.

Jernej Repše. Navdušeni Gams

Mitja Markovič