POŽIREK ZA DUŠO
FRANCISEK IN JAZ Ana Špiler
»Noči se spremenijo v dan, če je Bog v našem srcu, in dnevi postanejo noč, če Boga v srcu ni.« (Sv. Frančišek Asiški)
2
Ko sedim za računalnikom in razmišljam, kaj in kako napisati, se mi misli vrtijo okoli sv. Frančiška Asiškega. Okoli njega kot človeka, misleca, diakona, stigmatika, svetnika … Odprtje in blagoslov nove kapele v našem župnišču je moje misli in pozornost namenila njemu. Nekaj dejstev o sv. Frančišku Asiškem sem poznala, vseh podrobnosti pa vendarle ne in ravno to je bil razlog, da sem v roke vzela razna pisna gradiva in spoznavala tega izjemnega človeka. Je dovolj, da rečem človek? Enostavno ne vem. Vsa njegova prizadevanja, delo, trud, odrekanja, načelnost, ponižnost, vera in navsezadnje še stigme opredeljujejo sv. Frančiška Asiškega ne samo kot človeka, ampak Človeka z veliko začetnico. Že pri njegovem življenjepisu sem naletela na prvo zanimivost. Letnica rojstva: 1181 ali 1182. Sama sem rojena 800 let kasneje. 800 let! Kakšnoo neverjetno naključje. Morda je ravno ta letnica v meni spodbudila nekaj toplega, prijetnega, Božjega. Morda je to le tolažba, da
sem nekako vendarle povezana z njim. Ob nadaljnjem branju naletim pa še na drugo zanimivost. Sv. Frančišek Asiški (ime mu je bilo Giovanni - Janez) je svojo prvo izobrazbo dobil v župnijski šoli svetega Jurija. In zopet so se nama »prekrižale poti«. Se sprašujete, kako? Tudi sama sem takoj za svojo družino prejemala verska znanja v cerkvi sv. Jurija na Zdolah ter v zdolskem župnišču, ki ga žal ni več. Še dandanes me obiski svete maše na Zdolah duševno izpolnijo in napolnijo. Tam sem pomirjena, v meni se ob poslušanju Evangelija in Božje besede odvijajo monologi, razmišljanja, prošnje, upanja … Imeti prostor, ki ti omogoča to početje, je nekaj blaženega, sproščujočega in odrešilnega. Taka stanja mi vlivajo moč in energijo za opravljanje službenih in osebnih obveznosti, ki si sledijo v vsakdanjem življenju. Verjamem, da bo marsikdo našel enako olajšanje v prenovljeni kapeli sv. Frančiška v župnišču. »Tisti so zares miroljubni, ki iz ljubezni do našega Gospoda Jezusa Kristusa ohranijo mir na duši in telesu ob vsem, kar trpijo na svetu.« (Sv. Frančišek Asiški)
Mitja Markovič urednik
NA SVETNISKI NACIN »Svetost je sila, ki je sposobna spremeniti svet,« nam je ob svojem prvem obisku v Sloveniji dejal tedanji papež Janez Pavel II. S svojo držo pa pokazal, da svetništvo ni nekaj odmaknjenega, nadzemeljskega in nesodobnega, ampak nekaj silno človeškega in privlačnega, v kaki od svojih »izvedb« lahko celo popularnega. Prav v času nastajanja pričujoče številke našega Videmčana pa je »v javnost pricurljala novica« – kot se temu obrabljeno reče – da sedanji papež Frančišek končuje svoj nov dokument, posvečen – svetništvu. Z (verjetno) temeljnim poudarkom, da je poklicanost k svetništvu poklicanost vsakega kristjana. Nedavno smo celovito obnovili in uredili našo hišno kapelo in jo ob tej priliki tudi »posvetili«. Enemu od izjemno »popularnih« svetnikov, ki s svojo zgodbo nagovarja tudi po osmih stoletjih. Zgodbo, ki je tako odprta, preprosto ubesedena in aktualna, da – vsaj s kakim svojim poudarkom – nagovarja celo številne drugače verujoče in neverujoče. Sveti Frančišek je vsekakor izjemna oseba. Živel je »na svoj način«, hodil je »svojo pot«. V mnogih izbirah je bil radikalen, za marsikoga nesprejemljiv, šokanten, celo škandalozen. Njegove izbire so bile vsekakor take, da jih je bilo težko spregledati. Bil je eden tistih
ljudi, nad katerimi so sodobniki bodisi navdušeni do najglobljega poklona bodisi se jim zdijo domala zmešani, zelo težko pa je ob njih ostati ravnodušen. Toliko bolj nagovarjajoča je osebnost svetega Frančiška, kolikor bližji je bil preprostemu človeku. Ni pripadal cerkveni »hierarhiji«, še v duhovnika se ni dal posvetiti, ker se samemu sebi tega ni zdel vreden. Živel je v tesni navezi s stvarstvom in v tesni navezi z brati. Odmikal se je v samoto, kjer je »polnil svojo dušo«, da je imel kaj deliti, ko se je odpravil iz samotišča nad Assisijem med ljudi v mestecu. »Pridigal« je s svojo človeško držo, bližino, pozornostjo, »če je bilo treba, pa tudi z besedami«. Tokratni Videmčan se navdihuje ob nekaterih poudarkih, ki smo jih med snovanjem zgodbe naše nove hišne kapele izpostavili z njeno preprosto opremo. Pisci so navdihujoče aktualizirali in poosebili poudarke in – prepričan sem – nam bodo tudi dragocen navdih za našo postno pot, ki jo tačas skupaj hodimo. Saj je nenazadnje tudi zgodba svetega Frančiška zgodba o (vedno novem) spreobrnjenju. Naše življenjske izbire so pisane, ravno tako naši izzivi, priložnosti in hrepenenja. Vsaka od naših zgodb je samosvoja. To je bogastvo in v tem je lepota. Klic k spreobrnjenju pomeni le opomnik, da jih znova usmerjamo k Luči velikonočnega jutra. Kar je le druga beseda za živeti na »svetniški« način.
3
3
TAKO ISKRENO - O KRIZU 4
Nihče ni brez njega. Prav vsakdo se v svojem življenju sreča z njim. Ne da se mu uiti. Vsak ima drugačnega. Nekdo jih ima nekaj več, spet drugi manj. Vsak je po svoje težak. Razlika pa je tudi v tem, kako ga sprejmemo, kako nosimo, koliko časa nas pesti in kaj počnemo z njim. Povezujemo ga z nečim neprijetnim, bolečim, težkim in nepredvidljivim. Vsekakor z bolečino takšne ali drugačne vrste. Včasih ga nosimo že tako dolgo, da se povsem zlije z nami, se zraste z našo hrbtenico in postane del nas. Križ … O svojih življenjskih križih ne govorimo radi. Nekako se zdi, da ne sovpadajo v naš trend življenja, ki temelji na pisanih hišnih fasadah in novih avtomobilih. Oklepamo se navidezne popolnosti, ki mora krasiti naš nasmeh, ko govorimo o naših čudovitih odnosih, otrocih, partnerju, dragih izletih, visokih šolah in najboljših službah. K tej popolnosti nam pomagajo tudi modna oblačila in naličeni obrazi. Vse mora biti nekako filmsko popolno. In kako bi v to produkcijo umestili križ, ki namesto popolnosti odseva slabost? Nikakor! Pometemo ga pod predpražnik in zaklenemo
za svoje zidove. Nihče ne sme izvedeti zanj … Spet nekateri se odločijo za drugačno držo do svojega križa. Uporabijo ga kot orodje za pridobivanje pozornosti in tehten razlog, da se pogosto smilijo sami sebi. Kadar pride kdo naproti, že od daleč mahajo z njim in razglašajo podrobnosti o njegovi teži. Zdi se, da jim nikoli ni dovolj sočutja in občutka, da jih ljudje pomilujejo. Iz svojega križka z dramatizacijo naredijo prav zaresen križ, ki ga je po mojem mnenju še dosti težje prenašati. Nekateri se ga na moč otepajo, postanejo do njega razdiralni in sovražni. Ogromno moči
porabijo za to, da bi se ga znebili. Nikakor se nočejo sprijazniti z njim in zavzemajo držo zagrenjenosti. Zdi se jim, da gre vsem ljudem okoli njih lažje v življenju in da prav nihče ni tako krivično »kaznovan«, kakor prav oni. Spet nekateri se ga odločijo preprosto odložiti v prepričanju, da ga ne zmorejo nositi ali da si zaslužijo boljše življenje ter svoje ravnanje utemeljujejo s sebičnim izgovorom, da rešujejo sebe. S tem seveda pustijo neizbrisen pečat in globoke rane ravno svojim najbližjim, ki jih v težkih trenutkih še bolj potrebujejo. Na koncu pa ostajajo ljudje, ki svoj križ sprejmejo pogumno, odločno, tiho in vdano. Ljudje, ki zatrjujejo, da jih je prav ta križ marsičesa naučil in jih spremenil na bolje. Ne samo, da so ga vdano sprejeli, celo hvaležni so zanj. Ob njihovih zgodbah nam vedno »zastane dih« in nas popolnoma prevzamejo. Zasidrajo se tudi v naša srca in tam še dolgo odmevajo …
»Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« (Lk 14, 27) O tem nauku ni pričeval le z besedo, ampak tudi z dejanjem – na križu je daroval svoje življenje. Večina si vas je verjetno že ogledala film Kristusov pasijon. Čudovito namreč ponazarja Jezusov odnos do križa. Po padcu, ko Jezus s težavo vstane, za nekaj trenutkov ljubeče in predano objame križ, pod katerim je pravkar padel. Gre za gesto, s katero film nazorno osvetli držo, ki naj jo tudi mi zavzamemo pod svojim križem. Ne samo, da ga sprejmemo in nosimo, ampak da svoj križ vzljubimo, objamemo, mu dovolimo, da nas spreminja, da postane del nas. Čeprav kdaj zakrvavi celo naše srce in umre kak del nas samih … Gospod obljublja: »Ne boj se, jaz ti bom pomagal.« (Iz 41, 13) Vsak naš križ je Kalvarija v malem. Drža sprejetja križa in popolne prepustitve Gospodu pa v naša srca prinaša prava vstajenja.
Večkrat slišimo, da križ vzgaja – s svojo težo upočasni naš korak skozi naglico vsakdana, in če je bil le-ta skoraj polleteč, ga dodobra prizemlji. Včasih nas povsem ustavi. Stvari, ki so bile prej naša prioriteta, se umaknejo v ozadje. Bolečina prevzame naše telo in dušo, razmišljanje se usmeri navznoter. Včasih se zdi, da je to edina možnost, skozi katero začutimo ljudje življenje vendarle nekoliko globlje in skozi katero pričnemo dialog z Gospodom. Bolečina nas spreminja. Morda nekoliko zresni. Mnogim odpira nove vrednote in njihovi osebnosti dodaja posebno plemenitost. Trpeče srce tako postane velikokrat dovzetnejše tudi za bolečino drugega. Postane tankočutnejše. Mnogi pričajo, da so v njegovi »obtežitvi« našli svojo pravo svobodo. Duša v svoji bolečini večkrat zahrepeni po Božjem objemu in tam najde pristno srečo. Križ je boleče izkustvo, skozi katerega kristjani spoznavamo, da je Gospod v resnici vse, kar potrebujemo in da je vrednost življenja dvignjena daleč nad ustaljenimi vrednotami tega sveta. Gospod trdi, da nas je »odbral« od tega sveta. Velikokrat čutimo to ravno preko bolečine svojega križa …
Kadar začutim, da mi kljub dobri volji in zaupanju teža vsakodnevnih »križkov« izpije kar nekaj moči, naredim naslednje. Najprej se »ustavim«, za kar potrebujem tišino in samoto. Nato preberem nekaj stavkov iz evangelija. Končno zamižim in si v svoji domišljiji naslikam pokrajino ob Genezareškem jezeru. Pokrajina čudovito diši in povsod veje mir. Privoščim si počasen in miren sprehod. Kmalu zagledam manjšo množico ljudi, ki vneto poslušajo svojega Učitelja. Sedem mednje in poslušam. Počasi čutim, kako ob Gospodovi bližini teža mojega križa pojenja, kako Njegove besede hrabrijo mojo dušo in »jarem« zares postaja »lahak«. Kako dobro in varno se počutim. Kako čudovit je Gospod. Kako je kljub križem in križkom – življenje vendarle dobro in lepo! Po srcu se ljubeznivo razlijejo besede: »… ne moja volja, temveč tvoja naj se zgodi.« (Lk 22, 42) Srčno verujem, da nekoč z Gospodom posediva tam ob »nebeškem« jezeru in toplo pokramljava v šepetu večnosti. In bo edina sled mojega križa namesto bolečine in strahu le prijetna globina moje duše. Zato res, Gospod, vedno Tvoja volja naj se zgodi!
Jezus je bil glede odnosa do križa zelo jasen:
Natalija Andrejaš
5
POJDI IN POPRAVI MOJO CERKEV 6
Ko sem pred nekaj tedni zopet stopila vanjo, me je popolnoma očarala s svojo tiho notranjo lepoto. Občudovala sem barvna okna in se spraševala, kaj pomenijo meni in kaj je hotel z njimi povedati Mitja, ki jih je izrisal. Tako preprosti, a hkrati veličastni so se mi zdeli tabernakelj, luči, kelih, patena, vrčki in prt. Z odprtim srcem sem gledala, kako zaokroženo tvorijo celoto in vsak s svojim namenom pripovedujejo skupno zgodbo … Zgodbo odrešenja … Vprašala sem se, kje se je začela njena zgodba in kaj vse je v tem času že doživela. Marsikdo od vas jo bolje pozna, sama pa sem vanjo vstopila pred malo več kot desetletjem. Velikokrat sem v nji učila verouk in običajno sem si, tedaj še laminatni pod, morala najprej pospraviti in pomiti, njene vsakokratne prebivalce, mravlje, pa s smetišnico odnesti na dvorišče. To je bila sicer nikoli končana zgodba, saj so imele pod navidezno trdnimi tlemi pravo razkošje soban. To, kar je bilo v nji najlepše tudi takrat, ko je zaudarjala po zatohlem, smo bili mi, nadebudni veroukarji
z barvicami in lego kockami, ter hudomušne poslikave apostolov na njenih stenah. Ko je čez nekaj let župnišče z Mitjem in mladimi, nato pa z obsežnejšo župnijsko akcijo, doživelo večjo prenovo, je ta učilnica ostala nedotaknjena, saj smo tudi takrat potrebovali prostor za dejavnosti otrok. Kljub temu, da je Mitja sanjal o njeni preobrazbi in da smo se o tem velikokrat pogovarjali na raznih sestankih, je zaradi gradbenega zalogaja, ki ga je naposled zahtevala, še veliko let nespremenjena hvaležno služila za različne priložnosti – v zimskem času je bila kapela, Znamenita ikona “Križ svetega Damijana”, pod katero je Frančišek molil, ko je v srcu začutil svoje poslanstvo “popravljati” Cerkev.
preostali del leta pa največkrat priročna skavtska »rumpel kamra« blizu vhodnih vrat. V lanskem zgodnjem poletju smo se na ŽPS odločili, da je dozorel čas, da župljane povabimo k temu, da te sanje postanejo realnost in da je za koordinacijo tega dela odgovoren gospodarski svet. Kljub številnim projektom, ki smo jih v teh letih že izpeljali, je bil to velik zrelostni izpit za vse sodelujoče. Sama sem zelo hvaležna vsakemu izmed vas, ki ste se odzvali temu delu. Tako danes hišna kapela sv. Frančiška sije v svoji podobi in nas vabi k še drugim vidikom odrešenjske zgodbe Cerkve.
NA KAJ/KOGA PA VI POMISLITE OB BESEDI CERKEV? Kakšne občutke v vas vzbujajo te podobe? Je Cerkev za vas nekaj, kar je tam daleč? Čutite, da ste del nje ali ste nekje vmes? Kam ste se postavili na tem mestu? Je to za vas piramidalna institucija, ki jo predstavljajo papež, škofje, župniki, ki nam pridigajo o tem, kako bi morali živeti, verniki
pa potem te nauke izpolnjujemo ali pa ne? Je pomembno, kaj si o Cerkvi in njenih predstavnikih mislimo in govorimo? Je pomembno, da vemo, ali se v njeno življenje želimo vključiti ali bomo raje le oddaljeni župljani, ki bomo prišli na ta servis, ko bomo kaj potrebovali? Je pomembno, ali čutimo v sebi božjo iskro, svoje vrednote živimo v družini, službi in družbi, ali je dovolj, da jih le deklariramo in otroke vozimo v šolo in k verouku, da jih bodo profesionalci poučili o njih? Jezus nam je pred 2000 leti pokazal, kako naj živimo. Učil nas je o svojem ljubečem Očetu in nam pokazal, kaj pomeni biti sočuten in usmiljen. Dokazal je, da smrt ne obstaja in da so ruševine in Golgota le priložnost za novo življenje in drugačen pogled nanj. Po njegovem odhodu je Cerkev kot institucija širila njegov nauk, zgradila mogočno kulturo in neprecenljive lepote, a tudi zagrešila mnogo vojn, zmot in krivic. Skozi tok zgodovine se je družba spreminjala hitreje kot ta ogromna ustanova, zato so jo nekateri poskušali reformirati tako, da so napisali seznam
7
njenih napak, jih pribili na cerkvena vrata, se umaknili in delovali drugje, drugi so vstopili v njene ruševine in umazanijo, v nji živeli in delovali kot Jezus in prvi učenci, spet drugi so iskali svoje poti … Zavedamo se, da tudi današnja Cerkev potrebuje preoblikovanje. A Cerkev smo vsi, ki smo krščeni. Zato je pomembno, kaj si o nji mislite, čutite in govorite. Kar dajete drugim, dajete sebi. Kot sodite drugim, sodite sebi.
Tako, kot je naša hišna kapela del župnišča, je tudi naša župnija del Cerkve. Zato je pomembno ali se želite po svojih močeh in sposobnostih vključiti in delovati v nji. Vsakdo je v župnijskem občestvu vedno dobrodošel, toplo vabljen in sprejet. To, kar pri nas najbolj pogrešate, naredite vi, pa bomo skupaj popolnejši. Kot božja stvaritev ste popolni in vedno navzoči v Njegovem srcu, zato je pomembno, ali to vsak dan čutite in živite.
8
Od mene, tebe in vas je odvisno, ali bo naša župnijska skupnost žarela v svoji veličini ali pa bo postala »rumpel kamra« pri vratih južnega dela celjske škofije.
CERKEV NE POTREBUJE (LE) PAMETI Potrebuje srce – kot srčnost, sočutje, sodelovanje, soodvisnost, soodločanje. Rabi Človeka – mene, tebe, vas. Kliče po modrosti. Ta pa se rodi, ko človek združi oboje. Srce in pamet. Ko črto skleneš v krog, ločenost postane eno, prej in potem pa zdaj, v skupni zgodbi odrešenja.
Martina Makovec Žagar
V četrtek, 5. aprila, ob 17. uri, prijazno vabljeni v Kulturni dom Krško na odprtje razstave likovnih del, ki so nastala v 22. mednarodni likovni koloniji
UMETNIKI ZA KARITAS
POSTNI POHODI
GOSPOD, DAJ MI RAZUMETI ... Tudi letos smo s pepelnico vstopili v postni čas in z njim so se začeli tudi letošnji postni pohodi, kjer skupaj premišljujemo Jezusovo trpljenje. Kljub malce slabemu vremenu se nas je zbrala mala četica in podali smo se proti Libni. Tako kot pred dva tisoč leti Jezus smo se vzpenjali od ene postaje do druge in premišljevali, kako je Gospod vzel nase težki križ in ga nesel na Golgoto. V spomin se mi prikrade Oljska gora z mogočnimi oljkami in nato ozke uličice Jeruzalema, po katerih so vojaki peljali vsega pretepenega in s trnjem kronanega Odrešenika. Kako boleče je bilo srečanje matere Marije, ko je videla svojega sina. Pa nesrečni Simon, ki so ga vojaki prisilili, da je pomagal nositi Kristusu križ. Kakšno je bilo srečanje z ženami, ki so prej hodile za njim, zdaj pa so ga videle vsega nemočnega, trpečega. Pa Veronika, ki je Jezusu
Mitja Markovič
obrisala potne srage. Kako je Odrešenik pod težo križa padal. Izmučen je vedno znova vstal in nadaljeval težko pot do vrha Golgote. Ni se upiral rabljem, ko so ga položili na križ in so ostri žeblji zarili v roke in noge. Nemočen je obvisel na križu, pa še v teh najtežjih trenutkih je mislil na nas, saj je Janezu izročil v varstvo svojo mater in materi izročil Janeza in s tem nas vse, ves človeški rod. Kaj pa jaz? Kako se odzivam na vse to trpljenje? Ali sem sposobna tudi sama lajšati te bolečine ali pa jih še povečujem? Ali sem sposobna v svojih bližnjih videti Kristusov trpeči obraz? Ali se znam približati trpečim bratom in sestram in jim podariti vsaj prijazen nasmeh in lepo besedo? Sprašujem se, kako bi se odzvala, če bi danes srečala Jezusa na križevem potu. Pa saj danes ni nič drugače. V vsakem bližnjem se mi bliža Jezus. Ga prepoznam? Gospod, daj mi razumeti stiske ljudi, pomagaj mi, da bom vedno z veseljem in ljubeznijo pričevala, da si Ti Kristus, moj Odrešenik.
Marija Ferlin
9
lepot vklenila v led in mraz. Pretentala in premamila je mnoge s svojimi sladkimi obljubami po hitrem in nebolečem uspehu. Kot že Judo Iškarjota nekoč … in to za zgolj 30 srebrnikov.
BIRMANSKI VIKENDI
V PRAVLJIČNI NARNIJI
10
Tak čas je. Postni. V Narniji je čudovito ... nadrealistično lepo. Tu in tam se vdre pod nogami in celo padeš. Turški med in ostale sladkobne skušnjave so sicer povsod naokrog in vabijo, kličejo. A Njegov duh ostaja buden. Vedno pripravljen. In zaradi Njega je v Narniji zima le znanilka Jutra, sončnega in takega ... v barvah. Dobro je stopiti iz omare ... V teh razmerah se srečaš, sprejmeš odločitve in ... si z vsakim korakom bližje Jutru. Oči razigrane deklice seveda uzrejo najprej gospoda Fauna, pravljičnost zimske pokrajine - nadrealistično čudovite smreke, oblečene v razkošno belino … Vpričo vse zimske lepote, v katero je odeta Narnija, mrzel veter vendarle kaj kmalu ugasne topel ogenj v kaminu faunovega doma in spomni, da v Narniji že nekaj časa vlada zima. Tiste vrste zima … ki je preprosto brez čarobnosti, tudi za deklico. Ste se že kdaj znašli v zimi, ki je v vas uspela skoraj dokončno ugasniti vso toplino in vas naredila blede, srce pa hladno? V Narniji se je zgodilo prav slednje. Kraljica Jadis je to deželo neštetih čudes in
Ja, hitro nas lahko premami skušnjava in oh, kako poceni trike ima ledena kraljica. Edmund, eden od štirih otrok iz družine, ki smo jo spremljali, se je v svojem uporništvu kajpada hitro znašel ob njej. Stopiti na pot z Ledeno kraljico … to pa vselej prinaša posledice. Četudi prejmeš zelo poceni turški med ali pa 30 srebrnikov. Posledice, ki jih občuti srce, ki ga nenadoma zazebe in spozna, da je storilo narobe, bolijo bolj, kot prija poceni dosežen cilj … predvsem pa … posledice pajdaštva z ledeno kraljico vselej zadevajo tudi okolico in tiste, ki jih imamo radi. Naša Narnija so bile tudi tokrat, zdaj že tradicionalne in nam tako zelo ljube Slovenske Konjice. Preko športnih ter zabavnih dejavnosti, dela v manjših skupinah in skupnih plenumov smo tudi tokrat vklopili možgane in dognali modrosti, za katere upamo, da so semena, ki bodo vzklila in obrodila sadove na naši življenjski poti. Birmanski vikend ni kake vrste pogoj, s katerim žugamo birmancem. Tudi ni počitniški vikend. Je čas, ki ga animatorji, pod Mitjevo taktirko in s podporo zlate tehnične ekipe, podarimo našim mladim … ki niso več otroci, ampak mladostniki, z vsemi vprašanji, skrbmi, željami in čustvi … ki pritičejo življenjskemu obdobju, v katerem se nahajajo. Prav ta proces poslavljanja – od otroka k mladostniku, je glavna nit, ki daje vsebino… ob tem, ko spremljamo družino Petra, Suzane, Edmunda in Lucy na poti po ledeni Narniji, ki jo vsak s svojim deležem, talenti in poslanstvom pomagajo ponovno obleči v sonce in barve. Iz krempljev ledene kraljice Jadis v topel objem Aslana. Narnija je zgodba o poti od zla k Dobremu, o zmagi Ljubezni nad grehom.
Teja Omerzel
SONČNA PESEM Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod, tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov. Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji in nihče ni vreden tebe imenovati. Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi, posebno s soncem, velikim bratom, ki razsvetljuje dneve in nas. Lepo je in v velikem sijaju žari. Tebe, Najvišji, odseva. Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah; ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe. Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku, v oblačnem in jasnem sploh vsakem vremenu, s katerim ohranjaš svoje stvari. Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi; mnogo koristi ponižna, dobra in čista. Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju, v katerem nam noč razsvetljuješ; lep je in vesel in krepak in močan. Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji, in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem. Hvaljen, moj Gospod, v onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo, in prenašajo slabosti in trpljenje. Blagor njim, ki ostanejo v miru, zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal. Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti, ki ji nihče v življenju ne uide. Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu, a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji, zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega. Hvalite in poveličujte mojega Gospoda in zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti.
Sv. Frančišek Asiški
POST KOT ODPOVED IN ODREKANJE 12
Sem kristjan! … In kako moram živeti, da bi bil podoben Jezusu? Če prav razmislim, je bil Bog središče njegovega življenja. Kako pa je pri meni? No, saj sem kristjan ... vsako nedeljo grem k sv. daritvi, včasih naredim kakšno dobro delo, delim sv. obhajilo v cerkvi … ja, pa molim tudi, če mi čas dopušča, in v takem duhu vzgajam tudi svojo hčerko … Ali ni to dovolj? Saj sem tako postavil Boga v središče mojega življenja, kajne? Ne? Ponovno razmišljam o Jezusovem življenju … Morda je bil pa on res drugačen?! Seveda, on se je predal Bogu v mislih, besedah in dejanjih. Zakaj pa meni to ne uspeva? Kaj delam narobe? Ali niso omenjena dejanja dovolj za kristjana? Če niso, kaj moram temu dodati, da bi bil podoben Jezusu? Sta odgovora na moja vprašanja zbrana molitev in post? Mnogo najlepših trenutkov sem doživel v rimokatoliški cerkvi, v družbi duhovnikov, menihov in ljudi, ki razmišljajo podobno. Čudoviti spomini! Lepo bi bilo, če bi bil mozaik življenja sestavljen samo iz prijetnih doživetij. Na žalost temu ni tako. Sestavni
del našega bivanja v snovnem telesu so tudi preizkušnje. Dokler so preizkušnje majhne, jih človek premosti s trenutki zemeljske sreče. A preizkušnje se pogosto stopnjujejo in pride čas, ko meč bolečine pregloboko zareže v človekovo srce. Z vami želim deliti preizkušnjo, ki se je stopnjevala in dosegla vrhunec ob moji ločitvi od mamice moje hčerke. Vedno sem si najbolj želel imeti veliko družino in vsaj tri otroke. V omenjenem trenutku bolečine pa so se moje sanje v trenutku razblinile … Začel sem se spraševati, zakaj se vse to dogaja prav meni, čeprav sem veliko časa preživel za cerkvenimi zidovi. Rotil sem Boga, naj mi
odgovori, a odgovora ni bilo v trenutku, ko sem ga želel. Bog mi je začel odgovarjati počasi, toda vztrajno, skozi življenja svetnikov. Danes jih imam, hvala Bogu, veliko, ki so mi s svojim življenjem prirasli k srcu in me iz dneva v dan bolj navdušujejo. Trenutno me najbolj nagovarja sv. Benedikt skupaj z ostalimi svetniki, kot so sv. Hieronim, sv. Frančišek, sv. Rita … in svetnik srbske pravoslavne cerkve sv. Vasilije Ostroški. Pri vseh teh svetnikih sem iskal skupni imenovalec. Ugotovil sem, da je to molitev, skromnost in post. Ali že imate izkušnje s postom? Ko človek stopi na neznano pot postenja, so prvi dnevi težki. Občutek ima, da ne bo zdržal. Toda če prve dni vztraja na rastlinski presni hrani, potem kmalu začuti božji blagoslov, ko njegovo telo postane lahko, ko se njegove misli zbistrijo, ko se njegova čustva umirijo … Takrat mu misli vodi angel miru, čustva mu očiščuje angel ljubezni in dejanja njegovega telesa odsevajo ljubezen in modrost. Telo postane božje svetišče in Bog postane središče njegovega življenja.
Všeč mi je Jezus Kristus, niso mi pa všeč kristjani, ker mu sploh niso podobni ... (Mahatma Gandhi) Morda so začetki težki, vendar je trud bogato poplačan. Primerjamo jih lahko z učenjem letenja pri mladi ptici. Ko želi prvič vzleteti, je okorna, krila je ne nosijo in vedno ponovno pada na zemljo. Z veliko vztrajnostjo poskuša znova in znova … in v nekem trenutku svobodno poleti v višave in pusti svoje rojstno gnezdo v daljavi za seboj. Enako je pri človeku, ko se prvič loti posta in na svoji poti doseže zastavljen cilj. Postane svoboden …
Edvard Krieger
URADNE URE V ŽUPNIJSKI PISARNI PONEDELJEK 8h—11h (Nena Jagrič) 18h—19h (Ivanka Zupančič) TOREK 8h—11h (Micka Ferlin) 18h—19h (Vesna Turnšek) PETEK 8h—10h (Jožica Gabrič) NEDELJA 11h—1130 (Edi Kriegher/Vesna Turnšek) MOŽNOST ZA SVETO SPOVED, DUHOVNI POGOVOR VSAK ČETRTEK 9h—13h in 15h—17h URADNE URE ŽUPNIJSKE KARITAS PONEDELJEK 18h—19h (Ivanka Zupančič) PETEK 8h—10h (Jožica Gabrič)
glasilo župnije sv. Ruperta Krško - Videm ob Savi Uredniški odbor:
Natalija Andrejaš, Sara Capl, Tomaž Petan, Špela Černič, Martina Makovec Žagar, Ana Špiler in Mitja Markovič
Oblikovanje:
Mitja Markovič
Lektoriranje:
Milena Žičkar Petan
Tisk:
Koštomaj, Celje
Naklada:
500 izvodov
Spletno mesto:
Videmcan.SI
Knjižna polica:
issuu.com/videmcan
RAZMIŠLJANJE O(B) SVETEM FRANČIŠKU
FRANCISKOV POMEZIK 14
Sveti Frančišek me je pričel spremljati leta 2009, ko smo na oratorijih po vsej Sloveniji skozi igrano pripoved spoznavali njegovo življenje. Priznam, da mi takrat ni bil niti najmanj simpatičen, himna, ki je spremljala oratorijsko zgodbo, pa se je s svojo nadležno melodijo naselila v mojo jezno glavo. Potem pa je ta »čuden tip« vsako naslednje leto čisto nevsiljivo čakal pod svojim zelenim paviljonom v »katedrali za grmom,« kot ji pravimo, in se vedno razveselil, ko se je pri njem ustavil kakšen mimoidoči, z njim malo posedel in kakšno rekel. Nekega dne sem se v njegovi družbi znašla tudi sama … Spomnim se, da me je takrat med neko oratorijsko veliko igro s svojo (verjetno dobronamerno) kritiko močno prizadel prijatelj in brat, ki sem ga zelo cenila. Takrat sem stekla do Frančiškove kapelice za grmom in jokala tako dolgo, dokler ni zmanjkalo solz in se je obraz bohotil v vseh odtenkih rdeče barve. Seveda mi Frančišek, ki me je veselo gledal s svoje slike, ni pomežiknil niti svetoval, zato me je malo razočaral. Hočeš nočeš sem morala vstati in se soočiti s svetom, ki ga v tistem trenutku nisem želela videti. Na kapelico za
grmom sem se tedaj tako močno navezala, da smo jo poslej morali postaviti vsako leto, četudi smo se pred oratorijem spraševali, kakšen je smisel prostora, ki ga nikoli nihče ne obišče. Ker sem želela dokazati nasprotno, sem jo obiskala vsak dan večkrat. Spomin na Frančiška pa se je v poplavi želja, obveznosti in odnosov spet nekje izgubil. Ponovno sva se srečala pri bratih frančiškanih v Ljubljani, kjer sem v družbi tridesetih študentov poiskala svoj dom za dve leti. Duhovne vaje, srečanja katoliških študentskih domov, druženja stanovalcev doma, pikniki,
študentske maše … Sveti Frančišek mi je preko vseh pričevanj in veroučnih srečanj počasi zlezel pod kožo. S ponosom sem nosila rjavo majico z njegovo podobo na prednji strani in se srečevala s spomini iz njegovega življenja. Ob razpadajoči družinski Cerkvi, ko sem bila naenkrat doma povsod in hkrati nikjer, sem pričenjala razumeti, kaj je želel povedati Frančišek, ko je govoril o bratstvu. Ko v sočloveku vidiš brata in sestro in ga pričneš ljubiti kakor samega sebe, to presega vse krvne vezi in ustvari družino povsod, kamor sežejo niti tvojega srca. To mi je povedal neštetokrat, ko sem pozno ponoči jokala v študentski kapeli in zrla v velik križ, ob katerem sem postala vedno, kadar sem imela vsaj malo časa. S Frančiškovo pomočjo smo v domu krepili skupnost, si pomagali, se poslušali in pogovarjali. Seveda smo imeli tudi nemalo težav, vendar smo se imeli kljub temu zelo radi. To so bili dnevi, ko sem si prvič upala reči »Jezna sem« in »Žal mi je«. To je bil prostor, kjer sem končno lahko rekla: »Tokrat je moj odgovor NE, samo zato, ker te imam rada.« Jeseni 2015 pa sem prvič zares doživela njegove misli, okusila zrak, ki ga je dihal, hodila po poteh, ki jih je tolikokrat obšel, molila v cerkvah in kapelah, v katerih je sam pustil svoje srce. Čudovita pokrajina, ki te sprejme s svojo toplino in vabi, da jo raziščeš. Kraji, ki vsakemu popotniku ponujajo nešteto čudovitih kotičkov, katere je vredno obiskati. Mesto, ki se mogočno razprostira po gričevju in te pozdravlja že od daleč. Pogled, v katerem turist vidi najlepšo fotografijo, romar pa bogato zapuščino, ki so jo pisali veliki ljudje. Assisi. Prostor pod soncem, od koder se nihče več ne vrne enak. Pisati o kraju, ki te prevzame z vso svojo zgodovino in ob katerem pomisliš na vse slišane zgodbe iz življenja tako neverjetnega svetnika, ni lahko. Prej zastrašujoče, saj lahko hitro omejiš bralčev pogled. To je tako, kot bi zrl v najlepši sončni zahod, potem pa bi ga fotografiral, ker želiš lepoto deliti tudi s prijatelji. Vsi vemo, da niti najbolj talentiran fotograf z najboljšim fotoaparatom ne more nikoli na-
rediti fotografije, kot jo vidi s svojimi očmi. Ko za delček svojega življenja postaneš del Frančiškovega Assisija – mislim na tistega, ki prevzame srce romarja in ne sprednje kamere mobilnega telefona turista – je, kot bi se sprehajal po letu 1200. Preden vstopiš v to žareče mesto, te pozdravi Porciunkula, ki se skriva v osrčju velike bazilike. Kraj Frančiškovega spreobrnjenja in nenehne molitve, bratskih kapitljev in nazadnje, Frančiškove smrti. Prostor, ki mu je bil tako ljub in domač, meni pa se naježi koža, ko pomislim, da stojim in molim na istem mestu kot skoraj tisoč let nazaj sam Frančišek. Pot pelje naprej … Po razigranih uličicah, obdanih s pisanimi cvetlicami, povsod naokoli kamen, ki priča o mnogih korakih, ki so prečkali njegovo pot. Preprosta cerkev svete Klare, bazilika svetega Frančiška, cerkev svetega Damijana … V resnici je vseeno, kje v Assisiju se izgubi tvoj korak. Povsod srečaš njegovo pričevanje in veliko odpoved. Od Assisija približno sto kilometrov oddaljen kraj, kjer sem samo še potrdila pomislek, da je Frančišek noro in hrepeneče ljubil svojega Očeta, je gora La Verna. Trenutki, ko sem se med ogromnimi skalami spuščala do votlin in se dotikala mest, kjer se je Frančišek postil in trpel, so v moji duši oživeli bolečino. Če te ne prevzame zgodba tega kraja, potem verjetno še ni prišel čas, ko bi zares razumel pomen posta. Danes do tam vodijo stopnice, Frančišek pa si je do mesta svojega trpljenja naredil pot sam. Bos, prezebel in lačen je našel pot v svet, ki si ga danes več ne moremo predstavljati. Danes, ko se romanja spominjam že v naši Frančiškovi kapeli, ostaja moja izbira … Venomer besedičiti in si le želeti ali moliti in narediti prvi korak. S strahom pričakovati jutri ali s hvaležnostjo živeti danes. Kolebati ali ljubiti. Morda je tudi zate v tem postnem času napočil čas, da izbereš. Nič hudega, če še ne veš, kako. Oglasi se kdaj v naši kapelici in nemara Frančišek v tej skromni votlinici pomežikne prav tebi.
Špela Černič
15
KAPELA SVETEGA FRANČIŠKA x b EVHARISTIJA. KRIŽ. POSLANSTVO B V kapeli s preprosto in skromno opremo ter s stenami v naravni, apneni belini, so trije rjavi pasovi. Spominjajo na tri podčrtaje, s katerimi si študent označi temeljne pojme v zapiskih. Ko bo ob naslednjem prelistanju besedila s pogledom preletel le ključne – označene – besede, se bo spomnil na celotno snov. Na tistih nosilnih pojmih bo »obviselo« tudi vse ostalo védenje. Trije ključni podčrtaji v kapeli svetega Frančiška so: tabernakelj (s telesno Gospodovo prisotnostjo v sveti Evharistiji), križ (kopija ikone iz samostana svetega Damijana iz Assisija) in preprosta plošča, ki govori o poslanstvu (»Pojdi in popravi mojo Cerkev.«). Vabilo, ki ga je mladi Frančišek slišal v svojem srcu, šel zatem popravljat nekaj cerkvenih stavb in šele veliko kasneje spoznal, da je prenove potrebna Cerkev – tista, pisana z veliko začetnico: občestvo torej, skupnost Jezusovih učencev. Tudi naši kapeli manjka nekaj ometa ... Zavzet kristjan bi pomislil, da je to treba popraviti. A popravljati moramo – Cerkev. Danes znova. Najbolje frančiškovsko: brez obtožujočega prsta, zato pa z zgledom in osebnostno držo. S pričevanjem in skromnostjo. Z nenavezanostjo in pogledom, uprtim v križ.
b GOSPOD NA RAŠEVINI B Na oltarju je prt iz jute, iz žaklovine ... Mi, ki se zbiramo v kapelici k molitvi, meditaciji in bogoslužju, medtem sedimo na udobnih stolih z mehkim oblazinjenjem. Na boljšem smo, se zdi.
Marsikdaj marsikdo (opravičeno) čuti drugače. Marsikdaj nas življenje ne posede na oblazinjene stole. Včasih nam sploh nobenega stola ne ponudi in ne dovoli počitka. Premetava nas sem in tja, utruja nas, nas meče ob tla; nas dovoli poteptati in pusti, da obležimo ob cesti ... Naš Gospod je sprejel tudi take – najbolj pretresljive – razsežnosti človeškega bivanja. On torej ni Bog, nekje tam daleč. On je Sopotnik in Prijatelj. On vidi moje srce. Vidi moja hrepenenja in prizadevanja ter jih blagoslavlja. Vidi moje skrbi in nemir. On stoji z menoj ob grobu in skupaj z menoj joče. Govori mojemu srcu besede odpuščanja in ga ozdravlja. Vselej in docela. Z izkušnjo najmučnejšega, kar more življenje človeku naložiti na ramena, z izkušnjo najgrenkejšega, kar mu more življenje pljuniti v obraz, stopa ob meni in me podpira, vzpodbuja me in me opogumlja za nov korak. Njegovo bivališče sta bila tako betlehemski hlev kot grob za mestnim obzidjem. Danes pa kos kruha na pateni in požirek vina v glineni čaši. Evharistija, položena na surovo raševino. Da bi vedeli, da je z nami v vsej bivanjski resničnosti. Tudi, ko se ta kaže v najbolj neprijaznih in surovih potezah.
b ZAKAJ PRAV FRANČIŠEK? B Gotovo (tudi) zato, ker mi je osebno pri srcu. Ker me že dolgo navdihuje, me izziva in vabi. In zdelo se je smiselno, da kapela nosi pečat časa, v katerem je dobila svojo pravo podobo in značaj srca našega župnijskega doma. To je čas dragega papeža, ki si je z razlogom nadel ime svetega Frančiška. To je čas, ko se naposled, a še vedno (pre)počasi, zavedamo, da je Zemlja naš skupni dom (na kar nas znova opominjata oba — sveti Frančišek in papež Frančišek, zlasti s svojo okrožnico »Laudato si.«). To je tudi čas, ko obhajamo 500. obletnico reformacije. Saj je Sveti Frančišček bil prav — reformator. Že stoletja pred reformacijo. A on na svoj, frančiškovski, način.
x
VSEBINA ROMANJA
Čeprav bo romanje razmeroma kratko, bomo obiskali in začutili nekatere najpomembnejše postaje Frančiškovega življenja in njegove duhovnosti: • preprosto in izvirno kapelico Porciunkulo; • cerkev svetega Damijana, kjer se je rodil Frančiškov poklic in kjer je kasneje svoje zavetje našla sveta Klara; • “samotišče” Carceri, kjer je Frančišek v naravi in popolni skromnosti iskal Božjo bližino; • Frančiškovo baziliko (pravzaprav sta dve baziliki, zgrajeni druga nad drugo) in kripto s Frančiškovim grobom; • nagovoriti se bomo pustili tudi slikovitim starodavnim asiškim uličicam in njihovim zgodbam.
OPIS
Na romanje se bomo podali v petek, na praznični 27. april, zelo zgodaj zjutraj (in še nekaj ur prespali na avtobusu). Po kratkih premorih bomo v dopoldanskih urah predvidoma prispeli do našega cilja. Sledil bo prvi del ogledov in sprehod po mestu. Vmes se bomo skupaj odpravili na kosilo. Na enem od svetih krajev bomo imeli sveto mašo. Prenočevali bomo v bližnjem hotelu, tam bomo imeli tudi večerjo in naslednji dan zajtrk. Naslednji dan bomo nadaljevali z romarskimi ogledi in se proti večeru sobote, 28. aprila, odpravili proti domu, kamor bomo prispeli v noči s sobote na nedeljo.
CENA ROMANJA
Zelo smo se potrudili pripraviti romanje za kar se da ugodno ceno, in sicer 120 €. Vključuje prevoz in vse cestnine ter ostale dajatve, kosilo, večerjo in zajtrk, prenočevanje v hotelu ter turistično zavarovanje.
PRIJAVE
Zaradi vseh potrebnih rezervacij se je potrebno prijaviti najkasneje do nedelje, 18. marca. Ob prijavi se plača 50 € avansa (preostanek ob odhodu). Prijaviti se je mogoče v župnijski pisarni na Vidmu v času uradnih ur (pon., tor. in pet. od 8h do 10h), pa tudi pred ali po večerni sveti maši.
ROMANJE K SVETEMU FRANČIŠKU V ASSISI x 27. in 28. aprila