V začetku je bila tema … Šele kasneje je Gospod Bog rekel: »Bodi svetloba!« Sivina velikega tedna. Črna noč groba. Zmagovita svetloba vstajenja!
POŽIREK ZA DUŠO
Pred mojim velikonočnim jutrom je prav tako najprej bila tema. No, morda sivina. Spremembe v telesu so se zelo močno odražale na različne načine: utrujenost, počasnost, nerodnost, slabost, bolezen. Sivina je postajala vse bolj temna. Zaradi medicinsko nepojasnjenega vzroka bolezni v prvem trimesečju
pa sem sodelovanje in podporo. Vendar je to bil le en mlinski kamen. Drugi je bil protiutež temu. Vero, zaupanje in ljubezen so mi vlivali mož Štefan in otroci, najbližji in najboljši prijatelji, ki mi jih je podaril Gospod. Po njih sem prejemala moč, pogum in trdnost. Po milosti nisem hotela dvomiti v Božje usmiljenje in sem želela (dokler pač ne bi bilo 100 % dokazano, da je z otročkom kaj narobe) verjeti, da je vse O.K., ne glede na vse moje bolezni in druge zdravstvene težave v času nosečnosti. Slika Usmiljenega Jezusa me je spremljala vedno in povsod.
Moje, najino, naše velikonočno jutro sem se naenkrat znašla v črni gosti temi. Dušila sem se v žalosti in obupu. Naenkrat se mi je zabliskalo: samo še pri enem Zdravniku nisem bila. Čim prej moram k Njemu. Le kako sem Ga lahko postavila na zadnje mesto? Njegov dotik po zakramentih me ne bo razočaral, to sem vedela, a vendar so se pojavljali strahovi: “Le kaj vse pa Gospod vendarle lahko dopusti?” In kaj se je zgodilo po srečanju z Njim v sv. zakramentih? VSE dotedanje težave so v treh dneh izzvenele. Edinemu usmiljenemu, sočutnemu in vsemogočnemu Zdravniku – HVALA. Moj Veliki pretek se je v 9-mesečnem obdobju kazal predvsem v nasprotovanju, nerazumevanju, skeptiki, pesimizmu, neempatičnosti, dvomih ter v pomanjkanju vere in zaupanja, spodbud, opogumljanja nekaterih. V težkih trenutkih bolezni in bolečine sem začutila aroganco, očitke, doživela odklon; pričakovala
2
Zaupanje, da le Njegova Presveta Kri in voda moreta naju oba 100 % zaščititi, mi je dajalo moči do konca – do mojega oz. najinega, ne, temveč našega velikonočnega jutra. Še zadnje preizkušnje po porodu (Gal je bil za en dan sprejet na intenzivni oddelek) so se razblinile, ko so bili vsi pregledi b.p. Aleluja! Z Alelujo pa v naši družini vsak dan glasno odmeva še: Bogu hvala za našega Gala. Brez Velikega petka ni Velike noči, pravijo. In je res. Res pa je tudi Ps 34,6. Renata Mavrek
Naj sij velikonočnega jutra v vsej moči Božje ljubezni posije v vaše življenje vam iskreno želi uredništvo Videmčana.
Špela Černič animatorka
Spet verjamem v sanje in se učim ljubiti Prebudim se v hladno jutro, ki je zopet eno tistih običajnih. Misli zaidejo k težavam, pogled pa beži za zadnjim žarkom sonca, ki se bo vsak hip ujelo globoko med črne oblake. Spomnim se, da je danes dan, ki me bo napolnil z žalostjo, tesnobo, minljivostjo.
bom lahko oprla, ko bo moje telo potrebovalo počitek; ne najdem rame, na katero se bom lahko naslonila, ko se bo pod mano zrušil Svet. Potok ne žubori tako kot včasih, ko sem veselo skakljala naokoli. Listje je odpadlo z dreves in se naselilo na mrzlih tleh. Ptice so se v jatah poslovile in pozdravile tople kraje. Dežne kaplje pa so svoj prostor poiskale kar na mojem licu. Za razliko od prejšnjih dni, danes niso odveč. Kot bi me poskušale oprati vseh grehov in v srcu ustvariti novo, boljšo osebo. Tako kot takrat, ko je majhni pretepaški deklici sledila kazen, da se je v njeno glavico prikradel razum, ki ji je pomagal krepiti notranji jaz.
Da, Jezus, jaz sem tista, ki se med letom ni menila zate. Jaz sem tista, ki te je v molitvi le prosila in v zameno naredila manj, kot si pričakoval. Razočarala sem te in priznam, da boli. Vem, da sem vedno le obsojala, danes pa nemočno stojim in brišem grenke solze, kajti sedaj obsojajo mene. Nič več lepih pesmi, toplih pogledov … Le še besede sovraštva, ki zarežejo v srce kot oster meč, kateremu ni para. Mar ne vidiš, da je prepozno? Zakaj toliko vztrajaš, ko pa veš, da te bo za vedno poneslo stran? Zaradi naših slabosti mora vedno nekdo izpasti iz kroga. Danes boš spet Ti sprejel to nalogo in jaz bom ostala sama, kot majhna točka v vesolju, ki je izgubila svoj pomen. Strah me je zaspati, ker te jutri ne bom več videla. Opazujem, kako izgubljaš svoj ponos, da bi nam prihranil bolečino. Trudne oči se ovijejo v žametno črnino in zaplavajo v morje neskončnih sanj.
Da, spomnim se! To je ta otroška preprostost, ki me je prebudila iz temačnih sanj! Glej, mavrica! Kako je lepa, ko svoje žareče barve razprostira skozi sinje nebo. Gozd je zacvetel v svojih pomladnih barvah in razigran vetrič je posušil solze nesreče. Vidim te, Gospod! Spet si z mano. Pa saj me nisi nikoli zapustil, kajne? Vstal si od mrtvih, da bi nam izkazal svojo večno Ljubezen; da bi začutili ponovno rojstvo; da bi se v nas ohranil kanček trdnega upanja.
Kje sem? Klečim pred pustim grobom spominov in objokujem neme besede. Ne najdem več bilke, ki me bo rešila pred lakoto; ne najdem luči, ki bo svetila, ko bom ujeta tavala v temi; ne najdem skale, na katero se
Spet verjamem v sanje in se učim ljubiti, kajti tvoja beseda je postala svetilka mojim nogam in luč na moji stezi.
3
Foto: Peter Gorjan
VELIKONOČNO PRAZNOVANJE
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Ob premišljevanju križevega pota v postnem času se vedno znova zavem, kako zelo me ima Bog rad in tudi, kako potrpežljiv zna biti. Ko se oziram na mojo prehojeno pot, spoznavam, kako dolgo mi je dovolil, da sem tavala v temi, iz katere me je končno rešil.
smo tudi odličnega duhovnika gospoda Sunčiča. Bil je sicer zelo strog, mogoče malo preveč, vendar kljub temu gojim do njega globoko spoštovanje. Fantje so ga imeli radi, ker je z njimi smučal in planinaril. Zelo dobro je tudi gospodaril na cerkvenem posestvu in pomagal mar-
Moja življenjska velika noč Rodila sem se v začetku druge svetovne vojne. Čeprav sem bila majhna, mi je marsikaj ostalo globoko v spominu. Še zelo dobro se spomnim veselja, ki je zavladalo ob koncu vojne. Za kmete je bilo sicer težko, ker ni bilo zaslužka, pa tudi prisilne oddaje so jim oteževale življenje, vendar je bil mir. Pri nas na podeželju, vsaj kolikor se spomnim, smo smeli hoditi v cerkev. V prvem razredu leta 1948/49 smo imeli verouk še v šoli, kasneje pa v cerkvi. Imeli
4
sikateri revni družini s hrano, ki jo je bilo premalo zaradi obvezne oddaje. Doma so nas vzgajali v veri. V nedeljo smo morali vsi k maši in tudi k popoldanskim večernicam. To pa je bilo včasih težko, saj so bile igre na paši pa tudi na vasi tako zanimive, da sem šla v cerkev velikokrat z jokom. Verjetno je bil tudi to delno vzrok, da kasneje, ko sem bila v Ljubljani, nisem šla niti enkrat k maši. Zakaj? Vem, da mi je takrat božja previdnost na mojo življenjsko pot pripeljala
Velika noč 2009 • 2
vernega fanta, ki je sedaj moj mož. Sprejeta sem bila v zelo verno družino, saj bi v nasprotnem primeru lahko krenila v napačno smer. Toda kljub temu takrat še ni prišlo do moje globoke spreobrnitve. To se je zgodilo veliko kasneje. Božja previdnost pa me je še kar naprej spremljala. V srednjih letih me je pripeljala na delovno mesto, za katero nisem imela primerne izobrazbe, imela pa sem veliko volje in ljubezni do ljudi, še posebno do kmečkih žena. Bog mi je naklonil organizacijske sposobnosti, s katerimi sem ženske popeljala iz vsakdanjika v svet. Povsod pa, kamor smo šle, smo obiskale cerkev, v kateri smo si sprostile dušo z molitvijo in petjem. Koliko nepozabnih trenutkov. Ob tem mojem delu pa so se včasih dogajali pravi čudeži. Nekoč smo bile najavljene na avstrijskem Koroškem v gospodinjski šoli v Velikovcu, ki jo vodijo slovenske katoliške sestre. Ob določeni uri bi morale biti tam na kosilu, mi pa smo zgrešili pot. Skoraj sem obupala in v tej stiski sem sama pri sebi kričaje prosila Marijo za pomoč. Kot iz zemlje se je ob cesti pojavila ženska, katero sem poprosila, če nam pokaže pravo pot. “Oh,” je rekla, “tudi jaz imam opravek tam, grem pa kar z vami.” In še Slovenka je bila po vrhu. Takih dogodkov je bilo v mojem življenju še veliko. Takrat se mi je zdelo samo po sebi umevno, danes pa vem, da je bila vse to Božja milost. In kako je prišlo do moje korenite spremembe? S spovedjo. Šele zakrament svete spovedi me je odrešil. Vem, da moram še marsikaj nadoknaditi in tudi to, da nimam več veliko časa. Srčno si želim in molim za to, da bi vsi ljudje našli milost pri vstalem Zveličarju. Dokler smo v ČAKALNICI je še čas. Samo korak k spovednici je potreben. Kar s korajžo torej. Veselo ALELUJO želim vsem!
Letos prvič peti pasijon
To moje živo je telo … »To moje živo je telo, ki se za vas daruje…« je s hvaležnostjo dejal, ko je zrl v podobo blagoslovljenega kruha in dvanajstere zbrane okoli svoje mize. Kje so bile njihove oči in misli? ... Kako daleč so se razhajale z njegovimi? ... Pred seboj je imel ure trpljenja in s seboj prijatelje, ki so bili, razen enega, polni dobrih besed, obljub in poguma, a ko je bilo treba braniti vero, ki jih je povezovala z njim, so branili le svoja življenja. Zaspali so, se razbežali ali ga niso poznali … Bil je Bog in bil je človek … Bilo ga je strah in žgale so ga rane … a bil je tiho, ko so ga zasmehovali in mu po krivem sodili. Ni se branil in dokazoval, saj je vedel, da se resnica vselej brani sama. Bili smo povabljeni tudi mi … in bili smo priča dogodku, ki je v videmski cerkvi zarisal drugačno podobo cvetne nedelje. Ob premišljeni izbiri vlog, donečih glasovih in posameznih premikih smo slikoviteje doživljali sporočilnost Kristusovega trpljenja. Hvala vam za to, dragi pevci! Bi lahko bilo bolje ali drugače? Seveda, a bodi z nami takrat, ko snujemo načrte, hodimo na vaje in bogatimo bogoslužje. Vabimo te, da se ne ustaviš na svoji Kalvariji, temveč z nami in vstalim Kristusom na svoj način (za)živiš svoje življenje … Martina Makovec Žagar
Marica Živič
5
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Letošnji postni pohodi
VELIKONOČNO PRAZNOVANJE
Pohodnik, postoj, ob križu ustavi korak svoj
Foto: Miloš Kukovičič, Tjaša Sušin, Peter Gorjan
Nežno pomladno sonce je pričelo prebujati naravo na prvo postno nedeljo. Zbrali smo se pri cerkvi sv. Mihaela v Stari vasi in krenili proti Libni. Po napornem tednu v zaprti pisarni se mi je zdelo, kot da sem se osvobodila kletke.
6
Med potjo me zabava sin s svojimi dogodivščinami. Ja, končno sem našla čas zate. Vsaj nekaj ur bom ob tebi. Iz njega poskušam ‘izvrtati’ kaj zanimivega. Ne uspe mi. Pove mi le toliko, kot se mu zdi primerno, da izvem. Kmalu prispemo do križa. Zasliši se pesem, nato molitev. Odidemo dalje. Dohiti me znanka in pričneva se pogovarjati. Med pogovorom nisem pazljiva in zadenem ob kamen. Spotaknem se, a ne padem. Takoj se zberem, vendar postanem bolj molčeča. Znanka verjetno to opazi, začne zaostajati. Spomnim se nate, moj Gospod, kako si pod težo križa omagal. Nosil si ga sam, okoli mene pa je ogromno prijateljev, ki mi pomagajo, če sem v težavi. V tihem razmišljanju upočasnim korak in malo zaostanem. Pred seboj zagledam kolono. Koliko nas je! Med 80 in 100 na posameznem pohodu. »Tokrat nisi sama«, si mislim in pospešim korak. Med postajami in molitvijo se niti ne zavem, kdaj prispemo na vrh griča. Ozrem se v dolino. Kako lep je kraj, na katerem stojim. In kako lepe so poti po katerih nedeljo za nedeljo hodim k našim podružničnim cerkvam. Iz misli me iztrga beseda »Adijo, se vidimo naslednji teden!« Odpravim se proti domu. Srečna sem, ker sem združila prijetno s koristnim. Nabrala sem si novih duhovnih in fizičnih moči za prihodnji teden. Brigita Verstovšek
Velika noč 2009 • 2
Plenum škofijske karitas Celje
Pri vas naj se vse dela iz ljubezni Ko sem se pred časom spraševala o pravilnosti svoje odločitve, sem po Božji previdnosti dobila v roke besede Jane Podjavoršek: »… in da se mi ni treba bati, ker je vedno z menoj in se nikoli ne naveliča mojih iskanj in vprašanj: »Kaj naj naredim?« In da se ne bi predolgo vrtela okoli tega vprašanja in stala na mestu, me z vso ljubeznijo in potrpežljivostjo vabi: »Zdaj pa vstani in pojdi …« Štirje meseci so minili, odkar smo uradno začeli hoditi. Bilo je lepo, včasih težko, včasih hudo. Veseli me, da na naši poti nismo ostali sami. Pridružili so se nam novi sodelavci, začrtali smo nove akcije, pogledali v prihodnost.
Foto: Škofijska karitas Celje
Danes tolikokrat omenjena gospodarska kriza in recesija nas je postavila pred nalogo. Kakor da nas Jezus preizkuša, kako resno mislimo. Tudi naša Župnijska karitas se je morala spopasti s prvimi vlogami, s stiskami in nemočjo bližnjih. Tu nam je priskočila na pomoč trgovska hiša Mercator, ki je dovolila, da postavimo vozičke z oznakami Karitas v njihove prostore. In Vaš odziv je velik. Hvala! V prejšnjem tednu smo razdelili prve pakete s hrano in rada bi vam opisala te poglede hvaležnosti. Ti so tako enkratni, neponovljivi … Kakor smeh punčke, ki si je kar na tleh župnijske pisarne zamenjala svoje čevlje z novimi (rabljenimi), že kar po-
7
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Hoteli smo preveriti svoje delo in načrte, dobiti potrditev, da smo na pravi poti. Idealna priložnost za to je bil Plenum Škofijske Karitas v Celju. Udeležilo se ga je kar nekaj sodelavcev naše Karitas. Spregovoril nam je naš predsednik g. Rok Metličar, generalni tajnik škofijske Karitas nam je v številkah predstavil delo v prejšnjem letu. Besede g. nadškofa dr. Stresa so pa naredile pečat. Zgovorne so bile predstavitve sodelavcev drugih župnijskih Karitas. Ena izmed udeleženk je rekla: »Ne vem, kaj bo, ko nas ne bo? Mladih ni in ni ….« Jaz pa sem z mislimi že bila na našem rednem ponedeljkovem srečanju. Že v soboto sem bila ponosna, da prihajam iz Župnijske karitas Videm-Krško, kjer mladi so! In v ponedeljek so to dokazali. Urša, Nejc, Žan, Aleš in Špela so samo potrdili, kar sem vedela ves čas. Ni bilo potrebnih velikih besed, pravzaprav je zanimanje prišlo iz njihove strani. Le kdo jim ne bi podal roke? Na zelenici pred župniščem lahko vidite posebno drevo. Naše drevo! Kakor je dejala Urša. »… da bo naše zaupanje in sodelovanje raslo iz dneva v dan!« Špela pa je dodala: »Samo dve ljubezni sta: ljubezen do samega sebe in ljubezen do drugih. V življenju moramo izbirati med njima. Tudi danes, ko skupaj stopamo bližje našemu zastavljenemu cilju, izberimo tisto pravo!« In ob teh velikonočnih praznikih Vam želim ravno to. Da bi znali izbrati tisto pravo! Ivanka Zupančič
je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 1000 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.
8
Foto: Špela Černič, Mitja Markovič
VELIKONOČNO PRAZNOVANJE
letnimi sandali. Najbrž je videla moj dvomljiv pogled: Ali so ti prav? Kar ostala je v njih.
Velika noč 2009 • 2
Velikonočni oratorijski dan »Pogovarjali smo se že o Jezusu, o njegovih učencih, o njihovi zadnji večerji in Jezusovem trpljenju. Danes pa imamo za vas posebno presenečenje: z njimi se bomo kmalu srečali v živo.« S to veliko obljubo se je pričel letošnji velikonočni oratorijski dan, ki ga je animatorska skupina pripravila za veroučence. In res: nekaj trenutkov za tem so v dvorano zadnje večerje prišli Jezus in apostoli in sedli k večerji. Čisto zares so večerjali, Jezus pa je med vse zbrane tudi zares razdelil kruh. Posebno pozornost oratorijcev je pritegnil Jezus, ko je vzel lavor z vodo ter brisačo in vsem apostolom umil noge. Tudi Petru, čeprav se je upiral. Ob tem je razložil, da je to simbolno dejanje ponižnosti in služenja. Jezus sicer ne pričakuje, da bi mi drug drugemu umivali noge, pričakuje pa, da smo drug do drugega ponižni in izkoristimo vsako priložnost, ko lahko drug drugemu naredimo dejanja ljubezni. Tudi dogajanje v vrtu Getsemani je bilo za veroučence zanimivo. Najbolj takrat, ko so utrujeni učenci po zadnji večerji tam lepo zaspali, namesto da bi z Jezusom molili. Vse to so bile lepe vstopne točke za katehezo. Mlajši so razmišljali in ustvarjali na temo svete maše in molitve, starejši pa so se pogovarjali o načinih služenja, o ponižnosti ter o zvestobi. Po tem smo v petih ustvarjalnih delavnicah izdelovali nekatere velikonočne simbole, med njimi na prvem mestu seveda butarice s pomladnim zelenjem za blagoslov na cvetno nedeljo. Poleg tega smo izdelali tudi velikonočni okras za vrata naših hiš, barvali smo pirhe in izdelali okrasno košaro zanje, iz papirja zgibali cvetice in pekli pashalni kruh. Po dobrem kosilu, za katerega so poskrbeli »pri sosedih«, v Margareti, smo se pomerili še v športnih igrah, potem pa s svojimi izdelki odhiteli domov. Za pomoč se zahvaljujemo Brigiti in s. Maristeli ter Vesni in Anici za vodenje delavnic, za kosilo, za pospravljanje, za kavo in moralno podporo. Mitja Markovič
9
V TEDNU DRUŽINE
Foto: Peter Gorjan
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Obhajali smo teden družine
Družinska maša na prvi pomladni dan V okviru tedna družine je v naši župniji vzcvetelo kar nekaj »rožic«. Med njimi je bila tudi družinska maša v soboto zvečer. Zaradi prizorišča je dišala po šmarnicah, zaradi začetka pomladi po svežih vijolicah in glede na temo, bi lahko bila marjetica, ki niza svoje venčne liste. Ko gradimo krščansko družino, ni več vprašanje marjetici: »Ljubi – ne ljubi,« ampak se sprašujemo: ČE SE V DRUŽINI POČUTIMO VARNI Ko sem doživela svoje prvo mladostniško razočaranje in se mi je porušil svet, sem
sredi noči iz telefonske govorilnice brez pomisleka poklicala domov: »Tata, prosim pridi pome!« »Pridem.« Brez »Zakaj«, brez »Kaj ne veš, koliko je ura«, »Kaj počneš?« Samo: »Pridem.« To so bile zanesljive nevidne vezi, ki so me reševale. ALI NAS JE STRAH ALI VERUJEMO Prenesimo svoje strahove v Božji objem, ki miri in daje upanje ter misli ponese k bistvu naše vere – k vstajenju. Vera v Jezusa nas odrešuje in nam daje zagotovilo, da smo si dani po Božjem načrtu za čas in na način, ki je za nas najboljši. ALI JE RADODARNOST MOČNEJŠA OD SEBIČNOSTI Podariti novo življenje je tako zelo radodarno, da se starši vseh posledic svoje radodarnosti zavemo šele mnogo kasneje. Mislim, da se spremeni izhodišče, okvir razmišljanja in vsakodnevnega dajanja sploh nimamo več za radodarnost. ALI SODELUJEMO TAKO MOČNO, DA LAHKO POZABIMONA TEKMOVALNOST Vse stvari v našem življenju, ki jih ustvarjamo s toliko časa in energije, so zgrajene v pesku. Trajni so samo naši odnosi z ljudmi. Prej ali slej pride val in odnesel tisto, kar smo zgradili s toliko truda. Ko se bo to zgodilo, se bomo lahko smejali
10
Velika noč 2009 • 2
samo tisti, ki se bomo imeli s kom držati za roke. ALI LAHKO NAŠA LJUBEZEN VEDNO PREMAGA SEBIČNOST Kjer ima Bog besedo, znajo člani družine preseči svoja egoistična, morda najstniška uporniška prepričanja in znajo čuteče vstopiti v odnose s člani; tedaj znajo razumeti, da se še tako preprosta opravila ne zgodijo kar tako, ampak je potreben čas; potrebno se je odpovedati lastnemu lagodju, potrebna je ljubezen, ki hrani, da zmoremo in so stvari na svojem mestu. Naj vse družine krasijo razkošni šopki najlepših vrednot, da se bomo vsi družinski člani počutili dobro.
Torkova zakonska
Najmlajši veroučenci
Malčki za svoje mamice Končno. Dočakali smo soboto in dolgih 14 dni zavitih v skrivnost. Otroci bodo končno lahko izdali presenečenje, starši pa izvedeli, kaj so nam pripravili. Še preden je moj otrok odšel v župnišče, sem opazila njegovo stisko. »Kaj je narobe?« sem ga vprašala. »Ne bi nastopal, sem vse pozabil.« Vame so zrle velike oči polne upanja, da ga pomirim. Nasmehnila sem se, ga pobožala po mehkih laseh in nežno privila k sebi: »Ne skrbi, tudi če se ne spomniš besedila, bo poleg tebe gospa Janika, ki te bo rešila iz zagate. Nihče ne bo opazil, če boš karkoli pozabil. In kakšno presenečenje ste pripravili?« sem vrtala vanj. A se ni dal. »Presenečenje je, presenečenje, mami!« se je nasmehnil in odšel.
Foto: Janika Umek
Ko smo se starši zbrali v učilnici župnišča, nas je v kotu pričakala gruča otrok, željnih, da se izkažejo. Skozi igrico so nas deček, muce, psički, zajčki, medvedki, babica in dedek ... popeljali in hkrati spomnili, kako premalokrat smo ljudje pripravljeni priskočiti na pomoč nekomu, ki nas potrebuje. Z malim darilcem je deček pomagal živalicam, babici in dedku, čeprav je imel v košari pripravljeno darilo za svojo mamico. In ko je bila košara prazna, je žalosten obsedel na štoru. Ko so živalice ugotovile, zakaj joče in zakaj je žalosten, so priskočile dečku na pomoč. Na travniku so vsi skupaj ob prepevanju nabirali šopke spomladanskega cvetja. In ti šopki so bili za mamice, očije, babice, dedke ... In kot pravi igralci so bili tudi naši najmlajši nagrajeni za dobro opravljeno delo. Gospa Janika je za njih pripravila čokolado. Mmmm, kako je bila slastna. Marta Zupanc
11
LETO MLADIH
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Priprava mladih na veliko noč
Dekanijsko srečanje mladih “Vse nas je izbral,” pravi lepa misel. Včasih si težko predstavljaš in verjameš, a vseeno obstajajo trenutki, ki nam dajo občutek prav tega. Trenutki, ki so duhovno bogati, prijateljsko obarvani in kakor z zrakom, z Božjo ljubeznijo obdani. In prav zato je treba o njih, teh posebnih trenutkih, govoriti, jih razglašati in se veseliti novih. Bil je večer 28. februarja, ko smo se mladi iz Posavja zbrali na dekanijskem srečanju mladih, kjer smo se pripravljali na Veliko noč. Počasi je prihajalo vse več ljudi. Kmalu v delovni sobi ni bilo več prostora. Zvoki kitar in našega petja so polnili župnišče z neko veselo, pozitivno energijo, ki je kar izžarevala iz naših src. Lepo smo začeli. Veselo, v prijateljskem vzdušju. A čas je bil, da spustimo v naš krog še nekoga drugega. Seveda mislim na našega ljubega očka Boga.
12
Ati: Dober večer hčerka, a veš kolk je že urca? Urša: Hmm … jaa, pa sej veš ati … če je blo pa tkoo finooo. Ati: Ja verjamem. Ampak, spet ni blo časa, da bi naju poklicala? A je spet telefonu baterija zmanjkala? Urša: Pa sej veš ati, da kadar … ne more glih telefon zvonit. Ati: No, prav, že prihajam, pa glej, da te ne bom predolgo spet čakal. Urša: Pa lahko še Žana peljemo domov? Ati: Ja, normalno Urša: Super, ati, rada te mam Ati: Sej vem … tut jst tebe Ati pet minut čaka pod lipo … in nato gre dialog takole … Ati: A sem reku, da ne bom drugič več čaku? Urša: Pa če sem mogla še križeke potalat. Ati: Ja, ja … poznam to. Kaj ste pa počeli? Urša: Pa veš, res je bilo super. Sploh ne vem, kako bi opisala. Velik smo peli, pa smejali smo se, pa tut lepo je blo, ko smo bli vsi mladi zbrani. Tko, ko da vsi živimo v
Velika noč 2009 • 2
našem Božjem hramčku že tisoč let. Sploh ni blo, ti si pa iz Sevnice, jst pa iz Juga Brežic. Med nami se je prov čutla povezanost, ki je lahko sam od Njega. In danes je Bogec bil po mojem prov vesel, ko je vidu, kak prebiramo njegov evangelij, pojemo psalm, ... Žan: Pa res, psalm. Še nikol ga nismo peli, zato mi je blo najprej kar čudno, ko smo začeli s tistimi čudnimi toni, za katere sem mislil, da jih ne bo tako težko zapeti. S kiticami pa je postajalo naše petje prav lepo, mar ne? Čeprav smo včasih tudi malce ‘’zafušali’’. Urša: Ja, prav maš. Res nam je uspelo. Ati: Zanimivo. Sam, kaj pa to, ko si rekla, da ste brali nekaj, to so samo župniki ali ste tudi vi kej aktivno sodeloval? Urša: Itak, da smo tud mi. Brali smo dve razmišljanji. O grehu in skušnjavi. Moram priznat, da je to bil del, ko sem najbolj spremljala, ker je bil ful zanimiv in mi je dal mislit o tem, kako Bog vidi naše skušnjave in tud grehe. Žan: Men je tud to blo zelo všeč, sploh tisti del o grehu, kjer je prikazano, kako ljudje sami sebe uničujemo zaradi grehov, ki jih delamo in krivimo Boga zanje, on pa, kakor v zgodbi o izgubljenem sinu, ki je tudi bil osrednja nit srečanja, vedno stoji ob nas in le čaka, da se obrnemo nanj.
Zakonci na duhovnih vajah
Koraki do boljšega zakona Po dolgih letih sva se odločila, da greva z zakonsko skupino na duhovne vaje . Nisva vedela, kaj naju čaka, zato sva se kar težko podala na pot. Ob toplem sprejemu na Brezjah pri sestrah se nama je že odvalil prvi kamen. Z zanimanjem sva se nato vključila in ugotovila, da sva nad samim programom presenečena. Teme so bile lepo razporejene in so se nadgrajevale, midva pa sva imela veliko časa tudi za naju. Ni nama bila gospodar ura, okoli naju ni bilo otrok Bila sva sama. Imela sva čas, ki je bil najin. Ob sprehodih, kjer sva uživala, sva se pogovarjala o temi, ki nama je bila prej predstavljena. Bog nam je namenil čudovit konec tedna, tako v naravi, kot v odnosu med nama. Domov sva prišla bogatejša za mnogo izkušenj. Želiva si še ponoviti tak konec tedna.
Brigita in Dušan Duhovne vaje na Brezjah so bile za naju »pot miru« k spoznavanju, kakšna zakonca in kakšna družina želimo biti in kaj lahko zato narediva boljše.
Ati in Urša: Lepo se imej pa lahko noč. In ne pozabi pozdraviti doma.
»Koraki do boljšega zakona« je bil naslov duhovnih vaj, ki je v lepih sočnih dneh pod še zasneženimi vršaci veljal tudi v dejanskem pomenu besede. V pogovorih po predavanjih, ki so naju vzpodbudila k razmišljanju, sva poskušala postavljati nove in popravljati stare smerokaze. Ob tem sva se veselila božje velikodušnosti – miru, topline, drobnih rožic na čudovitih sprehodih, najinega odnosa, prijateljske naklonjenosti ostalih zakoncev, vnetih voditeljev in zvona cerkve Marije Pomagaj. Od ranega jutra do poznega večera je zvon pel o navzočnosti Marije, h kateri so se in se zatekajo mnogi. In Marija posluša vse prošnje in posluša vse zahvale. Oh, zdelo se nama je, da se smehlja.
Urša in Žan
Alenka in Peter
Ati: Ja, grehi so prava reč. No, saj zato pa imamo spoved. Da jih lahko zaupamo Bogu in se jih pokesamo. Urša: Pa saj smo tud spoved imel. Ne tipično spoved seveda, ampak tako, pri kateri se pogovarjaš z duhovnikom iz oči v oči. Prav poseben občutek, ko se u bistvu z nekom enostavno pogovarjaš o tem, kaj si storil narobe. Žan: Se strinjam, Urša. Veste, tukaj me lahko kar spustite. Najlepša hvala za prevoz. Lahko noč. Pa lepo spite.
13
NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Po dolgem času niso bili najini le ukradeni trenutki, zase sva imela celo razkošje časa. Najin pogovor ni bil podrejen vsakodnevni logistiki, temveč sva uspela ubesediti svoja čutenja, analizirati svoja doživljanja, svojo vlogo v družini, odnos do otrok in svoj odnos do Boga. Upočasnila sva čas in napolnil naju je mir ter prevzela božja bližina.
Darja in Aljoša Po vrnitvi iz zakonskega duhovnega vikenda čutiva novo moč in pogum. Zdaj zopet veva, da je pogoj za najino srečo in srečo cele družine pogovor, pa molitev in odpuščanje. Da je zgled tisti, ki vleče. Zopet veva, da naju Bog, če se odpoveva rutini in zbereva pogum za pot, ki nama jo nevsiljivo kaže, nagradi z obilo drobnih sreč. Zdaj veva, da si še vedno z nama. Spreminjala bi svet ali pa še raje – preselila bi se na Brezje v Marijin objem, pod mogočne vršace in v miren dan. A tega ne moreva Lahko pa vsak dan košček teh Brezij preseliva v najin dom in na najino pot. Tako lahko v bližnjem hribu prepoznava s soncem ožarjene zasnežene gore, v divjem tempu oazo za počitek in v srcu iskreno srečo in hvaležnost za vse dobro, s čimer naju Bog obdarja.
Manja in Damči
Vtisi po končani Šoli za starše Najini "veliki" otroci so mi rekli, da je prepozno. Sama pa sem šolo obiskovala z veseljem, zadovoljna in nemalokrat presenečena, kako se da s samo malo premetanimi besedami, doseči čisto nov učinek. Kako je ljubezen pomembna! Ja, ljubezen ni samo tisto močno čustvo, ki ga čutiš, ko objemaš, ščitiš, poljubljaš in točiš solze ob njihovih bolečinah. Ljubezen je najprej to, da začutiš do otroka spoštovanje že tisti prvi trenutek, ko priveka na svet, spoštovenje do sebi enakega. In spoznala sem, da je to moja šibka točka. Že ves čas z najinimi otroki sem prepričana, da jih spoštujem, a vendar sem tu začutila, da mi nekaj manjka. Morda samo en majhen korak, ki bi še izboljšal komunikacijo med nami. In če sem to pridobila v tej šoli, in sem, je ta čas preživet z drugimi starši in s predavateljem čas, ki ga živimo le vsake toliko časa. Vem tudi, da je še tako majhen korak k novemu lahko dolg večnost, lahko pa kratek le minuto. Odvisno je od posameznika. Pojdite, kadarkoli se vam ponudi priložnost. Pojdite in poslušajte, uresničujte in ljubite. Hvala za vzpodbudo.
Aleksandra Biti še boljši starši, partnerji, sodelavci, prijatelji, nenazadnje ljudje je naš življenjski cilj. Z dvigom lastnega samospoštovanja je to veliko lažje. Šola za starše nama je v tej smeri še bolj odprla oči, da si ta pomemben občutek razjasnimo pri sebi in ga prenašamo tudi na svoje otroke. In kot pravi p. Silvo Šinkovec: »Kdor se spoštuje in ceni, se doživlja pozitivno, je svetel človek.«
Vlasta, Aleksander
14
Velika noč 2009 • 2
Za vsako stvar, pa naj bo še tako drobcena, dobimo za rokovanje z njo navodila. Kaj, kje, kako? Kaj narediti, če ne deluje tako, kot si to želimo ...
zelo, zelo misliti. Vsakemu od nas se kdaj zatakne pri vzgoji, posebno takrat, če se zgolj osredotočimo le na otroke, partnerja, na sebe pa pozabimo.
Kaj pa naši otroci??? Naše največje bogastvo??? Ničkolikokrat bi potrebovali bogata navodila ...
V tej šoli za starše, ki jo je odlično vodil pater Silvo Šinkovec, sem doživel kot zelo pomembno to, da je zajeta celovitost - delam na sebi, s tem delam tudi na odnosih do okolice.
In v zbirko raznih napotkov, navodil, dobrih misli, molitev in želja smo dodali še list šole za starše. Šole za življenje. Dotaknilo se nas je mnogo bogatih in drobnih misli, s katerimi se srečujemo vsak dan. Z rdečo smo označili in ozavestili napake, ki jih nevede počnemo, ker jih nosimo iz otroštva, ker tako delamo vsi, ker je to najboljše, kar znamo ...
Bolj kot imam dobro samospoštovanje, toliko več možnosti je, da jo bo imel tudi moj otrok. Samospoštovanje je potrebno, da lahko živim tukaj in sedaj. To še posebej opažam pri mladih (osmi, deveti razred), ki jih pripravljam na sveto birmo. Toliko je bilo na začetku nakopičenega strahu (da ne zmorejo to in ono … - negativni samogovor), toliko agresije, toliko zadržanosti …
No, sedaj ponosno povemo, da znamo še več. Hvaležna sva za vse nauke p. Šinkovca in sošolcev.
Sedaj je moje veliko veselje videti te mlade že po nekaj srečanjih verouka zelo drugačne v svojih sporočilih (ej, to mi je uspelo, sedaj vem, da zmorem …). Otroci se zmeraj bolj zavedajo, da so vredni svojega bivanja, da so dragoceni tu, kjer so in to kar so, vredni so, da jih odrasli »slišimo«, ne le poslušamo, v vsej njihovi polnosti, da jih sprejmemo takšne, kot so, tudi če kdaj kaj ušpičijo, vredni so, da jih imamo radi, da smo ponosni nanje, da njihova dejanja še ne povedo, da so to oni, ampak da so to le njihova dejanja – vedenje.
Marjetka in Jože Prav je, da se o takšnih dogodkih, kot je šola za starše, govori naglas. Zakaj? Predvsem zato, ker sem samo šolo doživljal kot šolo za življenje. V življenju se srečujem kot starš, vzgojitelj svojih otrok in kot vzgojitelj otrok, mladine, ki mi jih Jezus pošlje naproti. Predavatelj nam je zastavil vprašanje, če imamo vzgojni načrt za otroke. In če ga nimamo, nič hudega, ulica, klape… ga imajo. To mi da kot vzgojitelju, kot staršu, kristjanu
Foto: Arhiv Videmčana
Skratka, šola za starše je potrebna za vsakogar, pa čeprav kdo nima svojih otrok, je to priložnost tudi za to, da naredimo kaj več iz sebe. Tudi mi smo vredni tega. Zahvaljujem se organizatorjema, zakoncema Petan in ostalim, za tako lepo, potrebno možnost, ki je nepozabna, doživeta, življenjska. Mmm, kako je lahko življenje lepo, če ga pogledamo iz drugega zornega kota. Hvala Bogu za vse to!
Domen
15
Vse nas je izbral Tudi letos smo nestrpno pričakovali duhovne vikende za birmance. Bilo nas je malce strah, saj je bila pred nami velika odgovornost. Potruditi smo se morali, da so se nam vsi načrti in vsi zadani cilji uresničili in da so bili birmanci ob koncu vikenda več kot zadovoljni. Prvi večer smo z nasmehom na obrazu sprejemali nove obraze in jih poskušali pritegniti že takoj na začetku. Vsak izmed nas se je udobno namestil in po svoje doživljal film Evan vsemogočni, ki je bil rdeča nit vikenda. Še dolgo v noč so v naših glavah odmevali odlomki in besede iz filma: »Zaprosi in prejel boš! Vse, kar naredim, naredim zato, ker te imam rad!« Vsak si je ustvaril svoje mnenje in ob vsakodnevni temi pogovora in predstavitvi lastnih mnenj na plenumih dobil odgovore na nekatera vprašanja. Deljenje mnenj, za-
16
govarjanje stališč in pogovori o družbenem problemu so se včasih zavlekli, saj smo se ponekod oddaljili in pogovarjali tudi o drugih težavah, ki smo jih izpostavili, zato da bi se iz tega naučili čim več novega. Iskali smo svoje talente. Mislim, da je vsak izmed nas ta vikend odkril svoj novi talent in ga delil z drugimi. Besede in misli so nanesle tudi na droge, alkohol in druge prepovedane substance. Skratka, dotaknili smo se številnih življenjskih problemov mladih in tako iskali samega sebe. Pogovori so nas popeljali do iskanja pomena življenja in tudi sama počasi odkrivam
Foto: Arhiv animatorske skupine
LETO MLADIH
Duhovni vikendi za birmance
Velika noč 2009 • 2
Tadeja Čepin
volčiči: 18. 4. in 16. 5 dan zemlje: 26. 4. od 8.30-12.00 sklep skavtskega leta: 23. 5. izvidniki: 18. 4., 9. 5. in 16. 5. popotniki: 13. 4., 26.-27. 4. in 9. 5. PROŠNJI DNEVI 18.-20. maj ob 8.00 PRIPRAVA STARŠEV NA KRST drugo srečanje: 23. april ob 16.30 prvo srečanje: 7. maj ob 16.30 drugo srečanje: 15. maj ob 16.30 ZAKONSKE SKUPINE DiŽ Petanova: 14. april in 12. maj Mavrekova 21. april in 19. maj PRVOOBHAJANCI prva sv. spoved: 9. maj ob 10h prvo sv. obhajilo: 17. maj ob 10h ZDOLE Jurijeva nedelja: 26. april Florjanova nedelja: 3. maj
PRED NAMI
Vsako leto smo animatorji postavljeni pred novo preizkušnjo in pred nov izziv. Z birmanci se poskušamo pogovarjati o vsem mogočem, jim prikazati naš pogled na vero in življenje ter jih še bolj pripraviti na birmo, da bi jo resnično prejeli z vsem srcem in svojo krščansko pot nadaljevali kot animatorji pri predstavljanju in širjenju vere drugim. Kot prejšnji duhovni vikendi, sta bila tudi ta nekaj resnično posebnega, saj smo se naučili ogromno, še bolje spoznali drug drugega, prej šibkejša prijateljstva pa so se utrdila in postala neuničljiva. Bilo je nepozabno.
SKAVTI
zakonski jubilanti: 10. maj ŠMARNICE za otroke in mlade: delavniki ob 18h za odrasle: ob 19h UPOKOJENCI IN STAREJŠI ŽUPLJANI duhovne počitnice: 17.-19. april ŠKOFJELOŠKI PASIJON nadomestna predstava: 26. april glej: VIDEMCAN.SI/KOLEDAR
Foto: Andreas Repše
lepote življenja in poslanstvo, ki mi ga je namenil Bog. V idiličnem prostoru in duhovno povezani z Bogom smo si izpraševali vest in se tako pripravili na sveto spoved. Vsak se je lahko odločil za klasično sveto spoved ali pa pogovorno na štiri oči in se tako izpovedal vseh svojih grehov, da je lahko zopet zadihal in brezskrbno užil dan, ki je bil pred njim.
17
POMAGAJ ZAJČKU IN ZAJČICI DO PISANIH PIRHOV!
STRAN ZA NAJMLAJŠE
Pripravila: Silvana Ciglar Ašič Ilustrirala: Jana Ašič
JAJČNE LUPINE obrazki z lasmi
1
2 18
NA JAJČNE LUPINE NARIŠI OBRAZ IN JIH POSTAVI V KARTON ZA JAJCA, DA BODO TRDNO STALA. KOSMIČE VATE POPOLNOMA PREPOJI Z VODO IN Z NJIMI NAPOLNI JAJČNE LUPINE.
NAJLEPŠI POMLADNI DAN
3
NEKEGA DNE JE
SEDEL NA
.
RAZMIŠLJAL JE, KAJ JE NAJLEPŠE, KO SE PRIČNE POMLAD.
KAJ TI MISLIŠ?
O, JE REKEL
, ZAME JE NAJLEPŠE,
KO ZACVETIJO HM, JE POMISLILA
. , ŠE LEPŠE JE, DA
SPET VESELO POJEJO IN VALIJO
, IZ
KATERIH SE BODO IZVALILI MAJCENI
.
ZAME PA JE NAJLEPŠE TO, DA NEKEGA JUTRA V TRAVI NAJDEM
.
PO VATI POTRESI KREŠINO SEME. . KARTON Z JAJČNIMI LUPINAMI POSTAVI NA OKENSKO POLICO IN POČAKAJ NEKAJ DNI. VSAK DAN OPAZUJ, KAKO OBRAZKOM POGANJAJO ZELENI LASKI.
19
DOBROHOTNA POVABILA
Pomembni podatki ŽUPNIJSKE KARITAS Župnijska Karitas Videm-Krško Savska pot 1, 8270 Krško. TRR: SI56 0298 0009 2052 287 Sklic: 00 27112008 Uradne ure: vsak drugi ponedeljek v mesecu od 17.-19. ure
Vse starejše župljane in upokojence vabimo na duhovne počitnice
MOJA ZLATA LETA. Potekale bodo od 17.-19. aprila v objemu pohorskih gozdov v Dominikovem domu. Prijavite se, vabljeni!
Velika noč 2009 • 2