Videmčan 2 (2017) by Mitja Markovič

Foto: Mitja MarkoviÄ?

POŽIREK ZA DUŠO

PREBUJENJE DUSE Milena Žičkar Petan

Lepa, topla, sončna pomlad prebuja čutila in čute. Vid nenadoma začenja zaznavati svetle tone. Sprva odtenke zelene, nato rumene, pozneje vijolične. Odtenki se krepijo, debelijo in množijo. Ko se Libna strne v eno samo mlado zelenilo, ko fantje prvič pokosijo travo, vem, da se je najlepši del prebujanja narave končal. Potem že začenjam pogledovati za napredkom šmarnic. So stebelca že višja in se že rahlo odpirajo? Že raste cvetna bilka? Bo še naprej toplo in bodo kmalu vzcvetele? Jih bosta dež in ohladitev nekoliko zavrla v cvetenju? Blagor tistemu, ki opazi spremembo. V pripravi na velikonočno vstajenje sem bila deležna veliko spodbud. V brkljanju po duši sem odkrivala skrite svetove, zamolčane besede in zasušene rane. Čemu sem se na tej poti odrekla sama? Kaj mi je pomagalo k vrednemu pričakovanju velike noči? Komu sem izrekla oprosti in komu sem odpustila? Blagor tistemu, ki si dovoli čistiti rane. Vsakodnevna Božja beseda mi umerja vsakdanji korak. Jutranja molitev, zahvala za doživetje novega jutra in prošnja za blagoslov dela, misli in dejanj današnjega dne. Potem vsakdanjost, naglica, pomembne in manj pomembne naloge. A kaj bi to. Danes vsi živimo tako. Treba je osmisliti dejanja in imeti Marija Magdalena na velikonočno jutro. Prizor iz filma »Evangelij po Janezu« Philipa Savilleja

cilj. Treba je stremeti k dobremu in slediti zjutraj prebranemu. Pa pride križ in pride vstajenje. In spet začenjaš od začetka. Blagor tistemu, ki vztraja. Šmarnice bodo zacvetele. Morda malo prej, morda malo pozneje. A zacvetele bodo in opojno zadišale. Nekateri viri navajajo, da je šmarnica simbol Marijine žalosti in bolečine ob Sinovi smrti. Bela barva simbolizira Marijino deviškost, omamni vonj pa sladkost njene ljubezni. Ti nežni beli cvetovi so kot prebujena duša: neomadeževana, čista. Blagor tistemu, ki veruje. Naj velikonočni praznik zbudi tudi vaše srce, čutenja in dušo. Naj izmije vsako težko misel, vsak zamolčani stavek. Naj v bogastvu simbolike in v veličini vstajenja Jezusa Kristusa vsakdo čuti odrešenje. Odrešenje, ki je Ljubezen.

Tomaž Petan urednik

NA POTI IZ KEMICNE CISTILNICE Ne vem, če je kriva tortica iz prejšnje številke Videmčana, vsekakor pa se je zgodilo na maturantskem plesu, ki je predhodnica mature in maturitetnih preizkušenj, o katerih se je tudi pisalo tam. Nerodnost natakarja, ki si je naložil preveč kosov sladice, mi ni prav nič polepšala naslednjega dne, ko sem ugotovil, da je moja svečana obleka prav lepo popackana. S čokolado. Nikakršne možnosti ni bilo, da bi umazanijo očistil sam. Če bi poizkušal, bi hitro napravil še večjo škodo, morda celo uničil obleko. Zavedel sem se, da bo potreben nekdo drug, da bo zadevo očistil. Zaviti je bilo potrebno v kemično čistilnico, kjer so čiščenje z veseljem opravili, a sem moral, čeprav nič kriv, storitev tudi pošteno plačati. Še nekaj časa po tem sem premleval ta dogodek in hladil jezo zaradi izgubljenega denarja, ob tem pa me je vse bolj stresalo in mrazilo, da podoživljam nekaj, kar se je nekoč že zgodilo, a v veliko bolj dramatični obliki. Pravzaprav je še sreča, da se je vse to dogajalo v postnem času, v času priprave na nekaj velikega, večjega. Ker so me tudi v postnem času prežemali podobni občutki kot ob dogodku z umazano obleko. Četudi sem se sam lahko na vse kriplje trudil, da bi

opravil s pripravo, spokornostmi, odpovedovanji, preizkušnjami in še s čim, si na koncu nisem zmogel priboriti ničesar. Sam od sebe nisem mogel nič. Pa četudi bi uporabil dleto in kladivo. Če ni dovolj določenega cilja ali poti ali smisla … ne gre. Tako sem ugotovil, da potrebujem nekoga drugega, nekoga »od zunaj«, da bo opravil tisto delo, ki ga sam ne zmorem. Ob tem se sprašujem, če sem čas posta in čas priprave dobro opravil. Ali sem v svojem življenju in v odnosih, ki sem jih živel v tem času, uresničil vse tisto, kar sem načrtoval ob začetku posta? Morda so kje ostali še kak grenak okus, pretrda beseda, slab namen, premalo ljubezni … In ne vem, če sem svoje srce sploh približal hrepenenju po odrešenjski milosti, ki mi je prihajala naproti. V trenutku sem se vrnil v kemično čistilnico. Ja, postni čas je svojevrstna kemična čistilnica. Da me prečisti, popravi, pripravi, osvobodi ... Vseh navlak in vse umazanije. Tudi tiste, ki je sam ne morem očistiti. In se tako bližam velikemu tednu. V objem nekoga, ki me venomer očiščuje. Ki je šel v smrt. Tudi zame. Že takrat sprejel moj greh, moje vsakodnevne nerodnosti, zame plačal največjo ceno, pa čeprav ni bil zato sam nič kriv. Me s tem odrešil takrat in me bo odrešil tudi jutri. In pojutrišnjem. Videmčan pred vami je poln zanimivih dogodkov, ki smo jih doživeli, in predvsem poln velikonočnih drobtinic. Naj se vseh dodobra dotakne. Ob tem pa želim, da ne ostanemo kristjani križevega pota, ampak vstajenjski kristjani. In živimo veselje velike noči. Ter jo delimo vsem okoli nas. Aleluja! 3

VELIKA NOČ

VELIKA NOC NI LE PRAZNICNI SPOMIN Na cvetno nedeljo smo ob poslušanju Jezusovega pasijona pri bogoslužju pomislili na to, da je to, o čemer poslušamo, pravzaprav tudi slika našega življenja. Tako Jezusov križev pot kakor številne drame »junakov« okrog. Peter, Juda, apostoli nasploh, žene, Jezusova mama ... Božja beseda nam med drugim nastavlja nekakšno ogledalo, v katerem lahko prepoznavamo svoje imenitno dostojanstvo in hkrati svojo neverjetno krhkost. Skratka: naše praznovanje postaja naše življenje in obratno. Kje in kako pa doživljamo veliko noč? O tem v tokratni osrednji temi razmišljajo nekateri naši župljani.

JUHU ZA ŽIVLJENJE! 4

Velika noč je veličastna zmaga življenja, aleluja, ki se začne nekje pri srcu in postane vzklik veselja. Velika noč je gotovost, da smo odrešeni, obljuba večnega, na kateri temelji naše bivanje. Velika noč je veliko več od mojega razumevanja. Lovim občutek vesele novice, ki sem jo že tolikokrat slišala izpod kora: “Vstal je. Aleluja!” Je velikonočno jutro lahko vsako pomladno jutro, ko butne v moje zavedanje razsipna lepota prenovljenega stvarstva? Ali pa morda 2. maj, 23. januar, 7. oktober, ki so jih zaznamovali začetki življenj, katerih sem bila prva priča? Včasih je velika noč lahko 15. julija (bodo vedeli

maturanti), včasih je lahko jutro po operaciji, ko se postaviš na noge in se znova in goreče zahvališ za življenje. Občutek odrešenosti se nam zgodi, če si ga dovolimo: morda po spovedi, ko se tisti “pojdi” čuti kot lebdenje; morda v zaljubljenosti, ko telo le stežka sledi srcu, ki gre po svoje; morda celo ob dragih, ki odhajajo, ker so ponje prišli angeli in jih odnašajo v naročje Najvišjega. Nisem še doživela svoje prave velike noči. Verujem vanjo. V Njegovo obljubo in svoje odrešenje. Vsako posebno doživetje mi podari le predokus vstajenja. In vsaka velika noč na našem koledarju nas želi samo spomniti, da smo že odrešeni, da bomo nekoč vedno srečni in srečani. Želim vam, da se kdaj pa kdaj (in zakaj ne prav v teh dneh) dotaknete temelja veselja, razloga upanja in bivanja. Juhu za življenje! Aleluja!

Alenka Gorjan

SI TU, TE NI IN SI ZOPET TU

DRAGOCEN TRENUTEK

Spominjam se, da smo se velike noči zelo veselili. Seveda ne tistega pospravljanja v hiši in na celotnem dvorišču, kjer je moralo biti vse v redu.

Sem eden tistih kristjanov, ki se je za svoj prvi zakrament odločil šele v odrasli dobi iz ljubezni in spoštovanja do vere svoje bodoče žene Mateje. S tem nisem imel nobenih težav, saj so mi moji starši privzgojili enake vrednote, ki jih uči krščanska vera, za kar sem jim zelo hvaležen.

Na veliki petek se ni delalo na polju. Zvečer smo šli k Božjemu grobu, kjer smo molili. V soboto zjutraj je bil blagoslov ognja in mladi fantiči so ga potem nosili po vaseh, da so dobili kakšen novčič ali jajček. Na veliko soboto je duhovnik blagoslavljal velikonočna jedila po vaseh pri križih ali kapelicah. Nedelja pa je bila višek vsega. Zjutraj, v svitu, je odzvanjalo mogočno zvonjenje na čast vstalemu Zveličarju in bila je sveta maša, ko se je zaslišala mogočna Aleluja ter prenos Zveličarja iz groba.

Tudi sam sem v mladosti doživljal praznovanje velike noči, vendar bolj kot obujanje običaja. Tako je bila zame kot otroka velika noč dogodek, ko smo pekli potico in barvali pirhe …

Ko smo prišli od maše, je bil velikonočni zajtrk. Takrat je bila zbrana cela družina in bili smo skupaj cel dan. Na veliki ponedeljek pa so se ljudje obiskovali in se družili s sorodniki. Mladina pa je že tudi šla po svojih poteh.

Po poroki in kasneje z vzgojo otrok sem se poglabljal v skrivnosti vere, kjer ima posebno mesto prav velika noč, ki nam z oznanjanjem zmage življenja nad smrtjo, resnice nad lažjo in dobrega nad zlim daje moč za življenje in vliva upanje na vstajenje.

Jezusovo trpljenje je nemogoče opisati in ko vidim, da nekdo trpi, prizadene tudi mene. Vstajenje si dandanes razlagam s primerom, da je nekdo nekaj dni v komi, nato se ozavesti in je živ. Tako si predstavljam vstajenje; si tu, pa te več ni in si zopet tu. A to je le moja predstava. Vem, da je vstajenje veliko več. Je čudež.

V današnjem načinu življenja in predvsem neumornem priganjanju obveznosti pa mi velika noč pomeni dragocen trenutek, ko se naša družina lahko vsaj nekoliko umiri in res posveti samo poglabljanju medsebojnih odnosov. Janko Volčanšek

Danes, ko sem že močno priletna, se še vedno držim starih načel. Tistega, kar so me naučili starši, veroučitelji, šolski učitelji in življenje. Ostajam pri stari zgodovini. Verjetno imam prav zaradi tega lepo, bogato starost. Zadovoljna sem.

Anica

VELIKI ČETRTEK Na veliki četrtek se zaključi obdobje 40-dnevnega posta. Lahko bi rekli, da ima ta dan »dva dela«. Nam vsem verjetno manj poznan je prvi. V dopoldanskem času se namreč zgodi srečanje škofa določene škofije in vseh njegovih duhovnikov na t.i. krizmeni maši, kjer posvetijo oljčno olje, obogateno z zelišči, v sveto krizmo, ki jo potem skozi leto uporabljajo za podeljevanje zakramentov (pri krstu, birmi, mašniškem in škofovskem posvečenju) in za posvetitve oltarjev ali cerkve. Posvetijo pa tudi bolniško in krstno olje. Poleg posvetitve olj pa škof in duhovniki obnovijo duhovniške obljube.

Drugi del velikega četrtka je povezan s »tisto zadnjo večerjo«. Da, to je dan, ko se spominjamo prav slednje. Pa ne zato, ker je bila zadnja in je to precej tragično, žalostno in dramatično, temveč zaradi dogodkov, ki so izjemnega pomena in razsežnosti zame in zate danes. Na ta večer se namreč zgodi »prva sveta maša«. Jezus je ta večer namreč postavil zakrament svete evharistije. Dal nam je torej hrano za našo dušo, dal nam je obljubo, da je pri vsakem obhajanju svete evharistije navzoč med nami v podobi kruha in vina in želi nasititi vse lačne in žejne Ljubezni. Kar legendarno, a ne? No, veliki četrtek pa nosi še eno izjemno razsežnost, ki mu daje pečat »velikega«. Jezus je namreč na tej večerji dal svojim učencem, in tako tudi nam, novo zapoved LJUBEZNI. To je simbolno pokazal z umivanjem nog učencem. S tem ne le pove, temveč celo pokaže, da se želi dotakniti vsakega izmed nas prav tam, kjer se najbolj skrivamo, kjer je največ umazanije. Želi se dotakniti naših nog, obrisati z njih prah in jih umiti, da bodo pripravljene na hojo za Njim, za Novo pot.

JEZUS JE SPET Z NAMI! Praznik, ki nas čustveno zelo zaznamuje, saj je »Jezus za nas, za mene, umrl na križu.« Tako so nas učili pri verouku. Že kot otroka se me je to močno dotaknilo. Nisem si znala razložiti, kako je to mogoče, biti tako krut in tako grdo ravnati z Jezusom, saj sem ga imela za zelo dobro osebo. V otroštvu sem občutila žalost na predvelikonočni čas, saj se je pri nas strogo postilo, zvonovi niso zvonili v farni cerkvi; vse se je tiho in spoštljivo pripravljalo na Jezusovo vstajenje. Pri nas doma smo molili vsak dan pred kosilom in pred spanjem. V postnem času pa smo molili še več, in sicer žalostni del rožnega venca. Glavni pobudnik teh običajev je bil moj

Vstajenje. Izsek mozaika p. Marka Ivana Rupnika v Vatikanu

ata, ki je bil zelo veren. To vero je prenašal na nas otroke, na mene, in hvaležna sem mu, da mi je dal to, kar bo ostalo za vedno pri meni. Spomnim se, da je morala biti hiša pred veliko nočjo popolnoma čista, prebeljena, okna so morala biti pomita, zavese oprane ter tla poribana, saj smo imeli še lesen pod. Iz krušne peči je moralo dišati po kruhu in potici. Na štedilniku so se kuhali prekajeno meso, klobase in pisanke. Na veliko soboto je sosedov fant prinesel “žegnan” ogenj, malo ogeljce je vrgel na drva, da je “požegnal” ogenj, ki je grel štedilnik, na katerem je mama pripravljala dobrote. Za ta veliki dan – nedeljo – veliko noč. Kot otrok sem to čutila z nekim vznemirjenjem, pričakovanjem Jezusovega vstajenja, ko se bodo zopet slišali zvonovi v farni cerkvi. Zgodaj, zgodaj zjutraj so se slišali streli, za kar so mladi fantje uporabljali karbid. »Joj, Jezus je vstal od mrtvih!« je prešinilo spoznanje moje otroško telo. Vesela sem bila, da je premagal smrt in da bom njegovo veselje in dobroto znova občutila. To je bilo občutiti že v naši hiši, saj je bilo vse tako svečano, tako lepo, med vsemi nami je bilo toplo vzdušje. Mama in ata sta odšla h “gor vstajenju”, mi trije otroci pa smo po blagoslov odšli k drugi maši. Blagoslovljene jedi smo pojedli strogo v nedeljo, postili pa smo se cel petek in soboto do nedelje zjutraj. Velikonočna nedelja mi bo ostala za vekomaj v spominu, saj je bil to dan, ko smo se skupaj družili. Imeli smo svečano kosilo: goveja juha je bila sploh poslastica, ker je nismo imeli vsako nedeljo. Vse je bilo zelo umirjeno in hkrati veselo, saj je bil Jezus zopet z nami. Da je Jezus vstal od smrti, sem verjela in verjamem še danes, saj verujem in sem verna. Verjamem v to in vem, da je v meni, saj živim življenje skupaj z Njim, z vsem, kar je ob meni: mojo družino, naravo in živalmi. Nenehno nas obdarja z življenjem. Hvala ti, dobri Jezus Kristus!

Jožica Špiler

VELIKI PETEK Na ta dan večkrat pomislim na besedo »HVALA« in spominjam se, da sem vedno znova pretresena ob pogledih na tistih 14 slik, podob križevega pota, poti trpljenja, ki so ga gledale ulice Jeruzalema na ta veliki petek, ko je dal Pilat Jezusa najprej mučiti in nato križati. Dan Gospodovega trpljenja in smrti. Dan, ki je edini v cerkvenem letu, ko ne obhajamo svete maše. Dan, ko poljubljamo križ. Dan teme, saj je za nas ugasnila Luč, a tema ne bo imela dolgo besede. Je pa morda veliki petek priložnost, da se zares vprašamo … Ali si želimo živeti v temi velikega petka, če pa s tem kličemo medse temo, trpljenje in končno – smrt? Še dobro, da verujemo, kajti veliki petek nikakor nima zadnje besede!

Melissie Elise: Vstajenje. Akril na platnu.

tega groznega »žegna«, bi na sliki ob skrbno pripravljenih košaricah verjetno ujel mene, ki odgrinjam prtičke in si, seveda ne samo z očmi, ogledujem sočno šunko, dišečo potico in pisane pirhe. Potem pa na drugi fotografiji mamico, ki košarico spet ureja, z nje umika moje prste in mi govori, naj še čisto malo počakam. Ko danes razmišljam o tistih otroških časih, mi je pri srcu prijetno. Takrat je bilo moje življenje ena velika cvetna nedelja. Otroci si vse stvari predstavljajo lepše kot odrasli. V svetu otrok ni prostora za nesrečne dogodke in ne samo, da upajo … otroci vedo, da bo vsak konec srečen. Kako smešno … tako maj-

SPET VERJAM V SRECEN KO 8

Še dobro se spomnim, kako kot deklica nisem marala priprav na veliko noč. Ravno obratno … vedno, kadar se je približeval ta praznik, sem bila kar malce jezna, ker je bilo treba spet k sveti spovedi, ki je itak nisem marala, saj me je bilo strah že spovednice, kaj šele duhovnika in njegovega glasu. Tako smo zadaj v cerkvi mencali, si živčno meli potne ročice in komaj čakali, da bo konec vsega hudega. Nisem razumela, zakaj moram k maši nesti butarico, ki mi je bila po eni strani sicer všeč, po drugi pa se mi je ni ljubilo prenašati naokoli in skrbeti zanjo vse do doma. Seveda je bil v moji glavi vedno največji protest, ko je napočila velika sobota. Nikoli ne bom pozabila, kako smo bili ravno v tem času, vendar že dolgo tega, na obisku pri prijateljih in smo vse dobre jedi, ki so jih pripravile naše mamice, nesli k blagoslovu kar tja, k njihovemu križu. Napaka. Ponavadi smo se blagoslova udeležili že dopoldne, tisti dan pa smo morali čakati do poznega popoldneva. Če bi takrat kdo fotografiral pričakovanje

hni smo bili, pa smo kljub temu dobro vedeli, kaj je bistvo velike noči. Potem pa kar naenkrat padem na sredo velikega četrtka … časa sprememb, iskanja, preizkušanja. Ne vem točno, kaj se dogaja, koliko časa bo trajalo, kaj sledi. Obdobje, ko naredim le majhen korak naprej, saj je okoli mene megla in ne vidim, kod hodim. Pa vseeno grem in naredim še en korak. In še enega. Kot da bi se sprehajala po dramskem trikotniku, kjer sem malo prej naredila neko zasnovo, zdaj pa se vse nekako čudno zapleta. Če bi vedela, kaj me čaka, verjetno ne bi naredila naslednjega koraka. Velike noči ne moreš nikoli zares doživeti, če se ne prebiješ skozi svoj veliki petek. Sprejeti svoj križ. To pa je tisti najtežji del. Svoj prvi križ, ki sem se ga zavedala, ga v polnosti doživela in grenko okusila, je bila smrt

moje ljube babice, ki je bila ena najčudovitejših ljudi, kar sem jih kdaj srečala. Najboljša zaveznica in zvesta poslušalka, ki se me je vedno razveselila, me objela in se od mene vselej težko poslovila. Spomin na njeno zadnje slovo se po vseh teh letih le še trdneje oklepa moje duše. Ko sem morala nekoga, meni tako dragega, pustiti v grobu, vedoč, da je to še edina skupna zemeljska vez, ki jo imava, nisem hotela razumeti, zakaj. Jezila sem se na Boga, mu očitala, ga prezirala in jokala. To je bil prvi križ, ki se me je dotaknil, pustil, da se mu upiram z vsemi štirimi in pod njegovo težo padem. S časom sem vedela, da me križ še vedno bremeni in mi ne pusti dihati, na meni pa je visela odločitev, ali ga naj sprejmem ali ne. Spoved, ki se mi je prej tako upirala in me ustrahovala, je takrat ostala še edino upanje. Spomnim se trenutka zatem, ko je moje srce ponovno oživelo. Takrat sem od votline svojega srca odvalila težak kamen ter prvič razumela svobodo vstajenja in novega življenja. Vse je dišalo po najlepšem dnevu v letu. Slišala sem zvonove, kako donijo in opozarjajo na nekaj velikega, pred svojimi očmi videla svetleče se Najsvetejše in se prepustila melodiji, ki je pozdravila Vstalega. To je bil dan, ko se je zgodil največji praznik.

MEM ONEC

Od tedaj se je zvrstilo že nemalo križev in vem, da se bo še veliko takšnih, ki jih bom morala nositi do groba … Pokopati svoje nezrele odločitve, neuspele poizkuse, razpadle vezi … Če dobro pomislim, sem v svojem življenjskem obdobju ravno nekje sredi velikega petka. Vendar je vredno iti naprej, vnovič in zopet in znova. Danes razumem, da velika noč brez velikega petka nima nikakršnega smisla; da brez križa ni vstajenja in brez groba ni odrešenja. Tako mi je pri srcu lažje, ker, tako kot takrat, ko sem bila še majhna Špelica, spet verjamem v srečen konec in vem, da je Bog vedno tu. Le kako bi bila lahko srečnejša? »Sprejemam voljo Tvojo, moj križ postaja lahek, čutim, da si z menoj …«

Špela Černič

VELIKA SOBOTA To je dan, ko sicer res poteka mnogo blagoslovov velikonočnih jedil, ki jih imamo v večini za glavni »dogodek« velike sobote, v resnici pa imajo ti blagoslovi namen, predvsem v nas, prebuditi zavedanje za vse darove, ki so nam podarjeni, in hvaležnost zanje. A v prvi vrsti je to dan, ko telo našega Gospoda leži v grobu. Dan, ko smo povabljeni sesti pred morečo tišino Božjega groba in tam preprosto vztrajati in se tako učiti, da Boga pač včasih ne moremo slišati, razumeti in se »strinjati« z Njim z našo človeško logiko, ker jo Božja absolutno presega. A vendar nas prav tišina Božjega groba na veliko soboto uči, kako zelo pomembno je zaupati … da je Gospod ob nas, da ima za nas načrt, da nismo slučaj ali pomota in da, četudi Ga ne slišimo, ne razumemo, ne vidimo ali kdaj celo ne občutimo … On BO prišel, On BO vstal … Velikonočno jutro našega življenja se BO zgodilo! Tako se velika sobota zaključi v »velikem« slogu, in sicer s posebno sveto mašo, ki ji pravimo velikonočna vigilija – ki je pravzaprav začetek velikonočnega praznovanja. Takrat se prvikrat po pepelnični sredi zasliši ALELUJA in posebno mesto zavzame luč, ki ponovno zasveti po naših svetiščih. Teja Omerzel

ZGODBA ORATORIJSKEGA DNE

V DEZELI, KI JO VEDNO NOSIM V SRCU 10

Poznate zgodbo o Petru Panu in deželi Nije, v kateri otroci nikoli ne odrastejo? Ko sem v petek na predvečer oratorija prestopila prag odprtih vrat župnišča, sem se počutila, kot bi vstopila v pravljično deželo Nije, ki jo suvereno upravljajo otroci, mladi, s Petrom Panom na čelu. Gruče mladih v gibanju, vsaka v svoji vlogi in s svojo zadolžitvijo vsepovsod. Vod izvidnikov, ki pakira potrebščine za nočni izhod, skupinica starejših skavtov zunaj na travniku ob tabornem ognju, mlada dekleta na pevskih vajah, zavzeti animatorji pripravljajo klopi in učilnice za jutrišnji oratorij, v kuhinji med glasovi smeh s srečanja vodnikov. Pa čudežni Peter Pan – župnik Mitja, ki ga niti lastna senca ne dohaja, ko leta od skavtov k animatorjem, od tabornega ognja zunaj v cerkveno spovednico, z vodniškega srečanja na podstrešje po potrebščine za izhod, vmes spiše prispevek za Videmčana, pa še malo poslika vse skupaj, nato pa kot za šalo s kolesom na Kum ubeži vilam zvončicam, dekletom, ki so vedno za njegovimi petami prisotne z modrimi nasveti in idejami. Na oratorijske priprave sem se odpravila s cmokom v grlu … kaj mi je tega treba, kako naj jaz, ki v življenju nisem niti videla, kako se dela butara, kaj šele, da bi jo naredila, s tem težim razigranim otrokom, ko sama majhnih otrok sploh več nimam. Le kaj mi je bilo, da sem se

sploh prijavila? V trenutku, ko sem skozi široko odprta vrata župnišča vstopila v to čudežno zgodbo, sem vedela, da bo vse teklo tako, kot je treba in da me v to pravzaprav žene dežela Nije, ki jo ves čas nosim globoko v srcu. Dežela, kjer nikoli ne odrasteš. Pot do nje mi odpirajo

vsi tisti dogodki, ki v meni znova budijo otroško radost in veselje, dogodki, ki dišijo po otroštvu, po času, ko smo se s starši in bratom zbirali doma za praznike ob barvanju pirhov in žegnu, nosili oljčne vejice na cvetno nedeljo, v polmraku hiteli k vstajenjski maši s procesijo, praznično pogrinjali mizo za velikonočni zajtrk ... Oratorijsko soboto je Gospod obilno blagoslovil z modrino jasnega neba, s svežino zelenih brstečih dreves, toplino rumenega pomladnega sonca in mavrico pomladnih dišav. Z veroučenci in mladimi animatorji smo najprej prisluhnili in si zastavljali vprašanja na svetopisemsko temo Kristusovega pasijona, nato pa izdelovali ovčke, izrezovali zajčke in rožice, vpletali zelenje in jajčka v butare in tako pridno pletli vsak svojo zgodbo dežele Nije. Nekateri od teh oratorijskih otrok se bodo verjetno v obdobju odraščanja (ali kasneje) oddaljili od cerkvenih običajev, oddaljili od vere. Srčno upam in verjamem, da bo tole druženje na župnjiskem travniku ob spletanju butar vsem popotnica za trenutke iskanja, trenutke preizkušnje, izgubljenosti in nemoči. Da bosta vera in Cerkev našli svoje mesto v njihovi deželi Nije in da jih bodo v življenju, ne glede na splošno družbeno prepričanje in poročanje medijev, povezovali z odprtimi vrati, toplino in sprejetostjo.

Darja Orbanić Preskar

POSTNI VEČER Z JANEZOM E. RUSOM Večer z našim tokratni gostom je bil drugačen, kot so bili v prejšnjih letih večeri z drugimi gosti iz teoloških vrst. Nedvomno je bil vsak izmed njih enkraten in dragocen, nam dan v danem trenutku, ta pa je bil vrh vsega še tak, da je naše veroučno dojemanje Boga povsem postavil na glavo. Gospod Rus je z nami delil svoje razmišljanje o tem, da ni važno, kaj so nas o Bogu učili pri verouku, da pa je pomembno, ali na svoji poti skozi življenje pri sebi preverjamo, ali gremo k Resnici. Da bi jo lažje uvideli, nas je spomnil, da naša Bit, ki je ustvarjena po Božji podobi, v svoji naravi teži k popolni prosojnosti – k tako čistim in iskrenim mislim, namenom, besedam in dejanjem, da z njimi ničesar ne prikrivamo sebi, bližnjemu in Bogu. Biti tako prosojen pa pomeni tudi biti ranljiv in priti pred Jezusa prav tak. Brez česar koli, kar bi mu lahko ponudili v zameno za Njegovo ljubezen. To so trenutki prave milosti, ko lahko zares prejemamo Božjo ljubezen. Bog nas vendar ljubi zato, ker smo to, kar smo, in ne zaradi tega, ker smo v življenju dosegli takšne ali drugačne dosežke. Natrosil nam je še kakšne misli, ki jih je podkrepil z očitno drugačno evangeljsko razlago. V polni učilnici ljudi ni nihče kašljal, komentiral ali spraševal. Vanj smo zrli s širokimi očmi in popolnim tornadom v glavah. To je bil zelo, zelo dober znak. Martina Makovec Žagar

“SAMO ZARADI TRADICIJE VERJETNO NIMA SMISLA” 12

Čisto po naključju sem v katoliški reviji za mlade #NAJST zasledila »selfie« skupinice mladih in duhovnika. Ker je bil čas, ko smo razmišljali, koga bi povabili medse na postni večer, sem takoj prišla na idejo, da pa bi mogoče lahko bil gost duhovnik s te prisrčne fotografije. Pri šefu (Mitju) sem dobila zeleno luč, takoj poiskala kontakt, predstavila idejo in bila navdušena nad odzivom. Zgodil se je postni večer, ki je bil drugačen. Med nami je bil mlad duhovnik, športnik, igralec Janez Rus. Nekaj vtisov tega večera je na prejšnji strani strnila Martina. Sama sem našega gosta kasneje še malo podrezala z nekaj drobnimi vprašanji.

Kaj tebi osebno pomeni velika noč?

noč pomeni bistvo, center ter največjo stvar moje vere, Jezusovo vstajenje od mrtvih. Če je Njegovo, potem je tudi moje lastno.

Čeprav sem rasel v tako imenovani tradicionalni krščansko/katoliški družini, kar pomeni, da smo ob nedeljah hodili k sveti maši, redno molili doma, sem sam kot otrok vedno iskal načine, kako bi jaz osebno doživel tisto, kar se pri velikonočnih praznovanjih (tridnevje) dogaja. Vedno sem bil senzibilen za to, da bi osebno našel bistvo praznika. K temu so me spodbujali starši, sem bil pa tudi takšen tip človeka, ki se ni nikoli našel v tradicionalnih obredih brez razmisleka in globljega pomena. Danes se zavestno usmerjam v to, da mi velika

Si kaj posebnega zaobljubiš v postu? Odvisno od leta do leta, ampak zadnja leta, odkar sem odšel iz bogoslovja, si prizadevam za to, da bi v postnem času bil usmerjen v ali eno svetopisemsko vrstico ali eno skrivnost/ duhovno dobrino. Tako sem si letos zastavil, da bo moja postna akcija iskanje Boga zaradi Boga in ne zaradi doživetij, mojih sklepov, ki sem jih imel v postu. Letos in nekaj zadnjih

Miloš Kukovičič

let si nisem zastavljal klasičnih postnih akcij v smislu, da se bi odpovedal čokoladi, kavi itd. Bolj sem se usmerjal v duhovne dobrine postnega časa.

Velika noč ima kar nekaj pomembnih simbolov. Ti je kakšen izmed njih posebno blizu? Absolutno. Velikonočna sveča. Zaradi ognja, ki je prijeten, atraktiven element. Po drugi strani pa bogoslužna skrivnostnost, ko kot procesija vstopamo v temno cerkev in jo s svečo razsvetlimo. Mimogrede naj dodam, da sem bil vedno jezen, in še vedno sem, če kakšna župnija začne velikonočno vigilijo takrat, ko še ni čista tema, ker potem velikonočna sveča ne pride do izraza.

Kdaj si sam najbolj doživel veliko noč? Če bi moral izbrati izmed vseh trenutkov mojega življenja, ko sem doživel večjo moč Jezusovega dotika, bi izpostavil sveto spoved, ki sem jo opravil ob sklepu, da postanem duhovnik. Takrat sem začel drugo obdobje svojega življenja.

Morda našemu postu, veliki noči kaj bistvenega manjka? Ja, absolutno. V slovenskih župnijah pogrešam več molitve, več duhovnosti, več iskanja Jezusa in njegovega učinka, z razliko od tradicionalne udeležbe brez nekakšne vsebine.

Si v minulem letu “doživel” kak post, preizkušnjo? Se odločil za kako zavestno odpoved? Sam nisem toliko za te odpovedi. Enkrat sem kot bogoslovec na zelo intenziven način doživel post, ki je bil usmerjen v duhovno

bistvo, molitev, moje stanje srca. Doživljal sem hude notranje boje, ki so se vsi premikali v smer izpolnitve/pritrditve Božje volje zame ali ne. Bilo je zares težko. Do dne, ko sem opravil ganljivo spoved in prejel milost miru. Tisto je bil resnično post, prečiščenje, kjer sem izkušal svojo popolno nemoč.

In še misel za konec ... Jezus Kristus je vstal od mrtvih. Če nismo pri maši, pri obredih in v praznovanju zaradi tega, potem to ni pravi namen. Da pa smo pri vsemu temu dogajanju samo zaradi tradicije, pa po moje nima smisla.

Sara Capl

Čudoviti so tile krompirji. Čaka me samo še odločitev, kaj z njimi. Jih skuham, olupim in naredim iz njih pire? Pire je res super. Ampak, čakaj! Iz krompirja se da narediti še kaj okusnešjega. Krompir olupim, ocvrem in iz njega nastane pomfri. Odlična izbira. Boljša je morda samo še: čips. Ampak tisti mi verjetno ne bo dobro uspel. Ostanem torej pri pomfriju. Precejšnja dilema, skratka, ko je pred menoj nekaj lepih krompirjev. Dilema, odločitev ... In potem se nenadoma v mojih mislih – povsem mimo že obstoječih dilem – pojavi neka čisto drugačna misel. Ki se zdi glede na vse prejšnje kar malo absurdna. Kaj pa, če krompirja sploh ne pojem? Kaj, ko bi ga raje posadil, lepo zalival in skrbel zanj in bi poleti iz zemlje skopal cel gomolj krompirjev? Moram priznati, da je tale misel zanimiva. A se mi ne zdi realna. Jaz imam danes v rokah krompir. Danes si lahko iz njega naredim okusno kosilo. Tale nenavadna misel pa mi pravi, da lahko sicer iz tega krompirja pridobim veliko več, a se mu moram danes odpovedati. Zakopati ga moram v zemljo. In pustiti in čakati. Priznam: ni nesmiselno.

A sta tu dve zajetni oviri. Prva ovira: moja nepotrpežljivost. Navajen sem, da si ta trenutek nekaj zaželim in naslednji trenutek to svojo željo potešim. In ravnokar sem si zaželel pomfrija. In še danes bi ga rad pospravil s krožnika. Tale nenavadna misel pa mi predlaga, naj čakam. In to vse do poletja. Ne vem, če mi bo to uspelo. Druga ovira: tveganje. Kaj pa, če krompir ne bo vzklil? Kaj, če bo poletje preveč deževno in bo v zemlji posajeni krompir zgnil? In od pričakovanega gomolja krompirjev ne bom imel niti tega, ki ga imam danes zanesljivo v roki?

KROMPIRJEVA DILEMA

Krompirjeva dilema je pravzaprav dilema vere, pomislim. In že prosim ... Gospod, pomagaj mi, uči me velikodušnosti. Napolnjuj me s svojim Svetim Duhom, da bom pogumen. Da bom tvegal. Da bom pripravljen svoje življenje podariti pomoči potrebnim. Da bom rad pomagal tistim, ki me prosijo. Da ne bom sebičen. Da mi ne bo škoda časa za prijatelje. Na prvi pogled z vsem tem zapravljam svoje življenje in svoj čas. Ga nekako zakopavam. A v resnici boš Ti, Gospod, iz te male velikodušnosti naredil cel gomolj blagoslovov.

IN KAJ IMA SKUPNEGA Z VELIKO NOČJO

Mitja Markovič

Ob blagoslovu je Janez Cerjak zbranim povzel zgodbo obnovljenega križa. Postavljen je bil leta 1936, in sicer kot zahvala za ozdravitev tedanje mame Marije Cerjak in njene hčere Ivanke. Slednja je iz neznanega razloga prenehala hoditi in tedanja medicinska znanost ji nikakor ni uspela pomagati. Nepojasnjeno ozdravitev so verni predniki sprejeli kot Božjo milost, kot čudež in v zahvalo ob hiši postavili versko znamenje. Križ je preživel tudi viharne čase predvojnega, medvojnega in povojnega vandalskega odnosa do simbolov krščanstva. Čeprav je bil – kot do vsega – neusmiljen tudi tek časa, je križ kljuboval vse do leta 1993, ko je bil kip Jezusa na križu prebarvan, zamenjana pa je bila tudi streha na križu.

OBNOVLJEN KRIŽ V PESJEM

VSAK KRIŽ IMA SVOJO ZGODBO

V zadnjem času so se Cerjakovi na pobudo mame Tončke lotili temeljitejše in kvalitetne prenove. Tako je restavratorsko delo na kipu Jezusa opravila Mojca Kos iz Poljan nad Škofjo Loko, ki je ob tem poudarila tudi, da gre pri kipu Jezusa na križu za kvalitetno umetniško delo, ki – za tovrsten tip umetnosti – razmeroma zelo natančno upodablja značilnosti človekovega telesa. Poleg omenjenega restavratorskega dela je bilo potrebno izdelati tudi nov križ, za kar so poskrbeli sovaščani Gerjevičevi. Družina Planinc in Tine Trampuš iz Pesjega pa so poskrbeli še za podnožje križa in napis.

Zdenka Cerjak

Na cvetno nedeljo popoldne so Cerjakovi iz Pesjega povabili sosede in sovaščane na svojo domačijo ob zelo lepi priložnosti. Obnovili so star križ, ki že skorajda stoletje stoji ob njihovi stari hiši in ga blagoslovili. Ob tem so se zbrali številni vaščani Pesjega in sorodniki, ki so s tem pokazali, da jim križ ob vstopu v vas veliko pomeni. Ob obnovljenem križu se bodo tudi poslej vaščani in naključni mimoidoči radi ustavili in se k Jezusu obračali z molitijo za blagoslov in varstvo.

POSTNI POHODI

POT, SPOMINI, MOLITEV Miloš Kukovičič

Kako hitro se obrača čas, leto in tu je že misel o postnih pohodih, kar prikliče navdih in čudovite občutke.

V sebi nosimo veliko lepih spominov na pretekle pohode, ki pobožajo dušo. Vse molitve pa so prošnja in zahvaljevanje ter želja, da bi Jezus , ki je toliko pretrpel za nas, našel dom v srcu vsakega posameznika. Le tako bo kmalu vstali Kristus v veliki noči zasijal v vsej svoji lepoti. Letošnje pohode si bomo še posebej vtisnili v spomin, kajti vreme nam je bilo naklonjeno vse postne nedelje - z obilo sonca, lepega cvetja in ptičjega petja. Mati narava nam je podarila čudovite trenutke, ki smo jih obar-

vali še z molitvami ob križih. Posebej se me je dotaknil pohod na Zdole, kajti ruševine nekdaj delujočih mlinov so bile kot postaje križevega pota. Kot je rekel Andrej, je gotovo imel vsak mlin v notranjosti križ, ki je varoval mlin pred mnogotero preizkušnjo. O, če bi spregovorilo mlinsko kolo, bi gotovo povedalo zanimive zgodbe. Spomnili smo se tudi pohodnikov iz preteklih pohodov, morda je letos postal težji korak. Zelo mi je bila všeč izrečena želja najstarejšega pohodnika, ki je dejal, da komaj čaka postnih pohodov v naslednjem letu, kajti manjkal ni še niti enkrat. Kako optimistično! In vsi se tej želji pridružujemo. Marta Starec

Na v oblake ovit križ na vrhu Storžiča lega noč. (Foto: Mitja M.)

Križ je, ko moram v soboto pospravljati stanovanje. Križ je, ko moram iti spet vadit violino. Križ je, ko me je strah, ker je zbolel nekdo od mojih bližnjih. Križ je, ko naša ekipa izgubi na nogometni tekmi. Križ je, ko je pred nami vikend, vremenska napoved pa obeta oblake, veter in dež. Križ je tudi, ko kmet poseje semena, potem pa cel mesec ni dežja, da bi posejano pričelo rasti.

UTRINEK IZ SKAVTSKE KATEHEZE

Križ je, ko petkov večer vsi moji prijatelji preživljajo skupaj s svojimi novimi fanti in puncami. Jaz pa sem sam.

KRIZ JE Križ je trpljenje. Nekaj težkega, robatega in nesmiselnega. Križ je, ko se za praznike vse družine odpravijo skupaj na izlet, naša pa ne, saj sta se starša ločila.

Križ je, ko se znajdemo v dolgi koloni. Križ je, ko izvem, da je mojemu prijatelju všeč prav tista punca, ki je tudi meni. Križ je, ko vidim jokati nekoga, ki ga imam rad.

Križ je, ko si želim, da me opazi tista lepa punca, potem pa opazim jaz njo. Z drugim. Križ je, ko se ati in mami prepirata.

Križ je pričakovanje težkega testa.

Križ je, ko me brat ne želi vzeti s seboj v kino z njegovo družbo.

Križ je, ko je zunaj lep dan, jaz pa moram pripraviti seminarsko nalogo.

Križ je, ko izvem, da je moj prijatelj izdal skrivnost, ki sem mu jo zaupal.

Križ je, ko so vse moje prijateljice oblečene po najnovejši modi, jaz pa novih oblek še nekaj časa ne bom dobila, ker se moja starša trenutno prebijata skozi finančno krizo.

Križ je, ko umre nekdo, ki sem ga imel zelo rad. +++

Križ je, ko gledam zanimivo serijo, pa me pokliče prijatelj in me vpraša, če grem ven.

Toliko križev, Gospod.

Križ je, ko se med seboj ne razumemo.

Pomagaj mi prepoznati, da križ ni nesmisel.

Križ je, ko moj prijatelj vedno bolj pogosto pozabi name in svoj prosti čas preživlja z novo družbo.

Ti, Jezus, si križ sprejel in ga nosil za nas. Tudi moj križ lahko dobi smisel, če ga sprejmem in ga nosim. Za nekoga.

RUDI PLETERSKI

“ZELIM, DA BI VEC DALI NA VERO” družinski arhiv

Z leti in sivimi lasmi povezujemo izkušnje in življenjsko modrost. Nemalokrat tudi preizkušeno vero. Rudi se rad pohvali z letnico svojega rojstva. 1929. Vsi, ki ga poznamo, vemo, da je njegovo življenje na mnogih odsekih bilo oprtano z marsikaterim težkim križem. Nedavno je (z njim pa vsi njegovi bližnji in številni Zdolani, ki ga iskreno spoštujejo) hodil še enega križevih potov. Pravzaprav ga je nemočen ležal. Na intenzivni negi novomeške bolnišnice. Sedaj, ko se je spet vrnil na svoje Zdole, smo ga povabili, da za Videmčana izbrska kakega od svojih številnih spominov. Rudi je skromen in preprost, a pošten človek z jasno besedo. Med vrstice njegovih spominov se je tako ujela tudi marsikatera življenjska modrost.

Vzgoja in red Spomini na veroučna leta me vežejo na župnika Šoba, ki je bil oster, strog. Imel je red. V primeru, da nisem mogel k verouku, je mama župniku napisala na list in sem ga odnesel pokazat župniku. Po navadi sem moral na pašo, zato nisem mogel k verouku. Nekateri učitelji v šoli so bili strogi, nekateri pa ne. Spomnim se učiteljice Julijane Fister, ki je prišla na Zdole iz Radovljice. Ona je bila najbolj prijazna. Nikoli ni udarila. Za naše hudobije je raje povedala našim staršem in so oni potem opravili z nami. Vzgoja je bila v moji mladosti zelo stroga, je bil pa red. Danes pa nobenega reda ni. V šoli smo imeli ob petkih med poukom tudi verouk. Takrat je župnik prišel v šolo.

Velika noč nekoč V tednu pred veliko nočjo smo vsak večer molili rožni venec. Med molitvijo smo klečali. Spomnim se, da je eden od bratov, sedaj že pokojni, med molitvijo vedno zaspal, prislonjen na »divan«. Mama ga je za kazen pustila klečati kar celo noč. Imeli smo tudi posebno velikonočno spoved. Vsak, ki je šel k spovedi, je moral župniku oddati črn listek, na katerem je pisalo »velikonočna spoved«. Ko nas je župnik spovedal, nam je dal rdeč listek, kar je pomenilo, da si opravil velikonočno spoved. Vsi, ne samo otroci, smo dobili te listke; tako nisi mogel »slepart al šmuglat«. Če nisi imel rdečega listka, te župnik ni obhajal. Nad velikonočno spovedjo se je izvajala stroga kontrola.

Pospraviti je treba Pred praznikom velike noči je bilo potrebno vse pospraviti, položiti na svoje mesto: sobe, hišo, kuhinjo, dvorišče, stan … Oče je vedno rekel: »Pospravt je treba, drugač bo Jezus videl vse razmetano.« Opravila po hiši so opravljale ženske in dekleta, fantje in možje pa smo pospravljali zunaj. Kar se tiče poljskih in drugih del je bilo nujno, da so se pred veliko nočjo opravila dela v vinogradu.

Na dan žegna, ko je mama pripravljala velikonočne jedi za žegen, smo ostali morali biti v drugi sobi in moliti. Ko smo prišli od žegna, smo jedi postavili na mizo. Pred jedjo je brat vedno molil. Na velikonočno nedeljo smo se pridružili velikonočni procesiji do kapelice in nazaj in se udeležili slovesne maše. Spomnim se igranja na orgle in zraven je številčen cerkven pevski zbor pel Alelujo. Na velikonočno nedeljo nismo smeli od hiše. Na velikonočni ponedeljek pa samo do soseda.

Bilo je počasneje Meni velika noč veliko pomeni, še najbolj mi je dragocena v smislu običajev, ki smo jih imeli nekoč. Vse je potekalo počasneje, na dolgo in široko. Danes pa je vse skupaj narejeno bolj v naglici. Ne čutim, da bi ljudje tako čutili ta praznik, kot smo ga mi nekoč. Resnice velike noči sem se sam začel zavedati, ko sem končeval šolo. Takrat sem začutil potrebo po veri. Želim si, da bi tudi današnja mladina več dala ne vero in jo spoštovala, ne pa da spoštujejo samo tisto, kar je dobrega na krožniku.

Po pogovoru zapisala Ana Špiler

NEPOZABNA VELIKA NOČ

ZEMLJA SE JE STRESLA Velike noči mojega življenja! Koliko spominov, koliko molitve, koliko nepozabnih doživetij! Res sem srečna in hvaležna, da sem rojena v katoliški Cerkvi, da sem imela verne starše, ki so mi že v najnežnejšem otroštvu zelo učinkovito pokazali skrivnosti velikonočnih praznovanj. Da se je zemlja stresla in da so se skale razpočile v času Jezusove smrti, nam poroča denimo evangelist Matej. Ob tem poročilu zame ostaja moja velika noč leta 1979 prav posebej nepozabna.

Bila sem mlada sestra novinka, ki je šele nekaj mesecev delala na Internem oddelku bolnišnice na Cetinju. Bila sem dežurna prav na veliko soboto. Skupaj z dijakinjo srednje medicinske šole sva lepo oskrbeli ponoči vse bolnike. Komaj sem čakala, da se zasveti jutro, da bom lahko šla domov v samostan k sosestram in tam skupaj z njimi praznovala največji in najslavnejši praznik krščanstva. Jutro je bilo res lepo, nasmejano, nebo brez oblačka! Z velikim veseljem in elanom sva z dijakinjo uredile vse potrebno – negovale bolnike, podelile terapijo, pripravile vse za našo najstarejšo sestro, ki se je za velike praznike zmeraj žrtvovala in delala namesto nas, mladih. Prišel je tudi dežurni zdravnik in vsa vesela sem mu predajala dežurstvo.

Naenkrat pa ... Še danes ne vem točno, kako se je vse dogajalo! Vem, da sem slišala zvok stekla, da so se zatresla okna, da so zdravila letela po tleh … Od spodaj pa je prihajalo čudno bobnenje, grozen občutek tresenja Zemlje pod nogami! Ne vem več, kdo je zakričal: »Potres, ven!« In smo stekli ven! Bobnelo je še naprej! Tam so bile velike jeklenke, polne kisika, ki so kar šklepetale pod stopnicami! Nad nami pa porodnišnica in Tudi samostanska hiša, v katero so se preselile slabo desetletje pred tem, je bila v potresu poškodovana.

Sestre frančiškanke v družbi zdravnice in zdravnikov v bolnišnici v Cetinju. Med njimi “naše” s. Maristela, s. Anamarija in s. Emanuela.

ginekologija. Bolnice, nosečnice so tekle ven z glasnim kričanjem! Kdorkoli je mogel na noge, je bil v nekaj minutah na dvorišču bolnišnice!

Mislila sem tudi na 30 svojih sosester, ki so skupaj doma v samostanu … jaz pa tukaj sama …

Gledali smo drug drugega v neveri, strahu in grozi – doživeli smo potres! Eden od tehnikov je rekel: »No, je že mimo,« pa nas je spet še enkrat streslo … Spet smo v stiski stali tam … Nismo imeli kam iti! Kam naj greš, ko pa se ti Zemlja pod nogami trese, izmika! Spomnim se svoje stiske, da bi morala nekako reševati nepokretne bolnike na posteljah. Od zgoraj so sestre prinesle celo novorojenčke …

Ko je prišla starejša sestra, me je objela in pomirila, da se ni nič hudega zgodilo na Cetinju in da kljub vsemu velika noč ostane velika noč … Odšla sem domov v naš samostan. Tudi tam strah, jok … Popoldne smo imele molitev pred Najsvetejšim v naši cerkvi. Kajti prihajale so strašne novice … Nič nismo vedeli, kaj je z našimi sestrami v Primorju, kaj z onimi na severu … In pri molitvi nas je spet pošteno streslo! Vem, da smo novinke kot po ukazu avtomatsko zbežale ven, a ne bom pozabila našega nadškofa … On je vstal in ni bežal. Prijel je Najsvetejše – monštranco v roke in tako ostal …

Nekdo je končno našel nek signal malega tranzistorja in slišali smo grozljive novice – potres po celi Črni gori! Nekdo je slišal celo, da je Kotor zravnan z morjem … In še in še ... Groza, ki se rodi v srcu človeka, ko doživi svojo majhnost in nebogljenost, je ogromna.

Dragi Gospod, prav danes? Ko se je vse malo umirilo in smo počasi pregledovali razpoke, ki so nastale na zidovih bolnišnice, ter pobirali zdravila, ki so padla na tla, je še mene zajel obup. Pa, dragi moj Gospod, prav danes si to dopustil, na našo veliko noč! Glasno sem začela jokati, žalostna in razočarana nad svojim Bogom, ki je premagal smrt, ni nas pa rešil tega groznega potresa …

Kako majhni smo Nikoli pozabljena velika noč! Ko vidiš, kako majhni smo in kako nepomembne postanejo nekdaj tako pomembne stvari! Niti pirhi, niti okrasje, niti praznovanje niso več pomembni. Pomembno je verjeti Njemu, ki je vstal od mrtvih in je z nami tudi sredi potresa, tudi sredi smrti! Saj nam je prav On po svojem vstajenju obljubil: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!«

s. Emanuela

glasilo župnije sv. Ruperta Krško - Videm ob Savi Uredniški odbor:

Natalija Andrejaš, Sara Capl, Tomaž Petan, Špela Černič, Martina Makovec Žagar, Ana Špiler in Mitja Markovič

Oblikovanje:

Mitja Markovič

Lektoriranje:

Natalija Andrejaš in Milena Žičkar Petan

Tisk:

Koštomaj, Celje

Naklada:

900 izvodov

Spletno mesto:

Videmcan.SI

Knjižna polica:

issuu.com/videmcan

Izhajam iz tradicionalne družine, kjer sem odraščal in prejel vero. Starša sta me po svojih najboljših močeh vzgajala ter me učila, kaj je dobro, česa se je potrebno paziti. Kot osnovnošolec sem obiskoval verouk, prejel zakramente vse do svete birme, po birmi sem se oddaljil od vere, Boga, cerkve ter pričel s posvetnostjo.

Nekaj časa je šlo ... ... kasneje pa so se pričeli problemi, izgubljenost, iskanja smisla življenja. Ko se je sestra pripravljala na zakrament sv. birme, si je izbrala birmanskega botra in od takrat je postopoma pričel prihajati nov trenutek zame. Njegovo pričevanje me je pričelo spodbujati, da bi se vrnil k Jezusu v občestvo Cerkve. Po daljši odsotnosti od Cerkve sem šel k sveti spovedi, po kateri sem občutil lahkotnost, veliko usmiljenje Nebeškega Očeta. Na misel mi je prišel odlomek iz Svetega pisma, v katerem opisuje, kako mlajši sin zapusti očeta in se odpravi v svet. Po tavanju, zapravljanju, lakoti, nesmislu bede, blodnje se je pripravljen pokesati ter se odpravi nazaj k svojemu očetu, ki ga z veseljem, neskončnim usmiljenjem sprejme ter ga brezpogojno vzame nazaj.

OBCUTIL SEM LAHKOTNOST 22

Dnevi, tedni drug za drugim teko in postni čas se preveša v veliki teden, ki nam govori o Jezusovem trpljenju, smrti, vstajenju v velikonočnem jutru. V tem času poskušam z branjem dobre knjige, molitvijo, prebiranjem Božje besede, kakšnim dobrim delom. Tega ne zmorem opravljati sam, če nisem povezan z Njim v preprostosti, iskrenosti. V življenju so različne poti, prijetni trenutki sreče, veselja, vsekakor pa tudi razne majhne, večje skrbi, žalost. O vsem tem nas poučuje Jezus Kristus, ki je šel skozi celotno človeško stisko, bedo. Pogostokrat si delam majhne, velike skrbi, se ustavim ter se mi pojavi vprašanje: Bom zmogel? Kako neki? Zanašam se nase, ne pomislim ali pa se s premajhnim zaupanjem izročim Bogu. Peter v praznem grobu. Prizor iz filma »Evangelij po Janezu« Philipa Savilleja

Sprejel je tudi mene ... ... in življenje se mi je pričelo po korakih izboljševati. Pričel sem obiskovati svete maše, spoznavati nove ljudi, med katerimi sem se počutil sprejetega. Bog nam daje svobodno voljo, na razpotju poti se je vselej potrebno odločiti, kaj in kako naprej. Hvala Bogu, da mi je na pot življenja pošiljal ljudi, ki so me spodbujali, mi znali prisluhniti, vlivali upanje, bili v tolažbo. Udeležil sem se raznih romanj, duhovno-družabnih vikendov in tako je postopoma Božja milost delovala name. Ko se oziram na prehojene poti, sem hvaležen Gospodu, da mi je pomagal, me celil, zdravil.

Bog se nas dotakne na različne načine Dotika se preko čudovite narave, soljudi, Božje besede, pričevanj ... Poti so različne, načinov je več, potrebno je le moje sodelovanje. Bog mi daje, da izbiram med dobrim in slabim. To je bila (in je) zame zarja velikonočnega jutra, za katerega se Mu trudim zahvaljevati ter Ga prepoznavati, včasih bolj ali manj, ter Ga prositi, naj mi pomaga ter bdi nad mano, da ne omagam. Za vsakega obstaja zarja velikonočnega jutra. Potrebni so: vztrajnost, zaupanje in vera Vanj, ki nas krepča in nam daje moč.

Marjan Bogolin

To, dragi prijatelji, da je Jezus vstal, je šele prvi del najodličnejše novice vse človeške zgodovine. Drugi del novice je, da želi tudi vsakogar od nas dvigniti, nas odpeljati iz naših grobov. Kakor je bil veliki petek ves v senci križa in v temi smrti, tako velika noč vsa sije kot povsem nova in nepričakovana možnost. Vsake sanje, ki so se že končale, vsaka melodija, ki le še od daleč odmeva, vsak odnos, ki se zdi le še kup ruševin, vsak ogenj, od katerega je ostalo samo prgišče pepela; vsak načrt, ki sem ga že zdavnaj opustil; vsaka pot ljubezni, ob kateri sem utrujen in nemočen obsedel ... ... vse to v velikonočnem jutru Jezus objema s svojo božjo močjo. Dragi prijatelji, ne izpustimo Jezusove roke. Samo On nas more dvigniti in nas popeljati v svetlobo novih možnosti. Pogum! Veselje! In obilje upanja! Vam želimo ustvarjalci Videmčana.

JUBILEJ NAŠE SKAVTSKE SKU

Priložnostni skavtski zborček pod Špelino taktirko.

ZE 10 LE KK1U23

»Špela … a misliš, da bo OK, če to naredimo »Ej, Gaši … dej, te pokličem popoldne, bi me »Teja, se boš zmenila z mami za šopek na mi »Akela, kako kaj kaže z džungelskimi liki?«

Fotografska razstava je odstrla nekaj spominov.

Takšna in podobna vprašanja so bila v času priprav. Vsak je verjetno zavrtel marsikateri telefon, le redko pogledal na uro, ker smo vsi z veseljem zagrizli v priprave naše 10-letnice. Končno je napočila sobota, 25. marca, ko smo vsi nestrpno urejali še zadnje stvari, imeli še hitro generalko in se še nekaj minut pred začetkom svete maše učili naše himne, ki je tistega dne dobivala še zadnje note in akorde.

Med programom so spregovorili tudi naši starši.

Potem pa so zasijale luči, najprej v naših srcih pri maši in nato še tiste taprave, odrske luči. Zasijal je vsak krški skavt, od najmlajšega do najstarejšega, in vsak je dal svoj atom energije v prireditev, ki sta jo zaznamovala mlada raziskovalca skavtstMiloš Kukovičič

UPINE

LET 38

takole?« ela še par nalog za tehniko.« izi?« «

Nagovoril nas je nacionalni načelnik, Žiga Kovačič.

va, Frida in Bine. Res sta se skavtstva lotila na zanimiv način. Vsak v dvorani je lahko ZAČUTIL ENERGIJO, ki jo Krčani radi trosimo po širnem svetu. Bil je lep večer, poln spominov, čustev, smeha in skavtskega duha. Lepo je pogledati v dvorano, kjer se poleg iskrivih oči skavtinj in skavtov svetijo oči in nasmehi mamic in očkov, bivših voditeljev, babic, dedkov in vseh ostalih župljanov, občanov. Lepo je, ko smo lahko skupaj kot velika (skavtska) družina, kjer z drobnimi dejanji skrbimo za medsebojno srečo. Vse najboljše, dragi moji skavti! Tjaša Sušin, stegovodkinja

Zahvala ravnateljici OŠ Leskovec, Jožici Repše.

ZANIMALO VAS JE ...

ZAKAJ IMAMO TAKO RADI BLAGOSLOVE? Pričujoča rubrika je že nekaj časa namenjena različnim vprašanjem in razmišljanjem ob njih, tokrat pa sem naredil izjemo in si vprašanje nekako zastavil kar sam. Pravzaprav je izziv za to razmišljanje konkretno vprašanje, ob katerem se je pred nekaj dnevi v zanimivem krogu kristjanov razvila razprava. Zgoščeno bi jo lahko povzel v vprašanje, ki sem ga zapisal v naslov. Malo širši povzetek debate bi lako šel pa takole: Vsako leto na veliko soboto me nagovori veliko število ljudi, ki se zbiramo k blagoslovom velikonočnih jedi. A tudi sicer imamo blagoslove zelo radi. Blagoslavljamo konje, motorje, avtomobile, hiše, ceste, vino ... Kaj je na blagoslovih tako privlačnega? Nekaj misli o blagoslovih torej ...

Najprej si poskusim pojasniti pojem. »Blagoslov« dobesedno pomeni dobro besedo. Morda pa imamo blagoslove tako radi zato, ker si v poplavi novic o katastrofah, nesrečah, krizah in neuspehih vendarle globoko v sebi želimo slišati – dobro besedo. V različnih okoliščinah je dobra beseda lahko marsikaj. Odložim tipkovnico in pustim, da se misli svobodno razbežijo. Ko kmalu postanejo silno živahne, jih nekaj ukrotim in prve med njimi zapišem. Kaj je dobra beseda? Kaj izgovarja, kaj govori? Dobra beseda je denimo, ko nekaj iskreno privoščim, ko nekaj lepega iz srca želim. Dobra beseda je, ki jo sočutno izrečem žalostnemu človeku.

Dobra beseda je, ki vzpodbuja in pohvali. Dobra beseda je, ki prinaša dobre novice.

Spet odvrnem pogled od zaslona in si rečem: Prav. Tako je s človeškimi »dobrimi besedami«. A blagoslov je »dobra beseda« – dobrega Boga. Prej zapisane misli pretresem skozi nastavljeno sito. Oziroma – vprašam se:

Bog mi privošči? Da. Vse stvarstvo je ustvaril za človeka, za njegovo srečo. Ustvaril nas je kot bitja skupnosti in odnosa, da se lahko drug v drugem dopolnjujemo. Bog se veseli naših uspehov, naših odkritij, vsakovrstnih pripomočkov, ki delajo naše življenje lepše, lažje in kvalitetnejše. Miloš Kukovičič

Bog je sočuten? Da. Njegovo srce je božansko, a vendarle tudi človeško. Njegov pogled vidi vse tja do konca, ko bosta novo nebo in nova Zemlja. On ve, da bo na koncu uničeno zlo, sovraštvo, da bodo na koncu popravljene vse krivice in da bo žalost za vselej potolažena in bodo skrbi zbledele v nič. A z menoj je ta trenutek. Ob meni hodi vsak moj korak in na rame si nalaga moj križ, ko mi postaja pretežak. Bog se veseli z menoj v časih moje sreče in joče z menoj v trenutkih mojega trpljenja, žalosti, nemoči in negotovosti.

Bog vzpodbuja in pohvali? Da. Saj je vendar moj Oče. In kot dobri oče ve, kako pomembno je pobožati svojega otroka, ga pohvaliti in vzpodbuditi, ga vzeti v naročje ali le ljubeče stisniti k sebi in na tak način prebujati in krepiti njegovo samozavest in mu sporočiti, da je na varnem.

Bog prinaša dobre novice? Da. Bog sam je dobra novica. Dobra novica je to, da On obstaja in da je Njegov dih v vsem bivajočem. Stvarstvo ni sad naključja ali temnih sil, ampak je sad dejavne in zastonjske ljubezni. Dobra novica je, da me je Bog ustvaril za ljubezen in za dobroto. Dobra novica je, da mi je Bog pripravljen odpustiti vselej, ko ga za to prosim. Celo velikonočno tridnevje je ena sama dobra novica. Novica o tem, da imata tudi trpljenje in križ smisel. Dobra novica je novica o tem, da bo na koncu On, Bog, vse v vsem in da bodo vsi, ki si želijo biti Njegovi in odgovarjajo na Njegovo ljubeče vabilo, za vselej Njegovi, v večni sreči nebes.

Ko Bog nad tistim, kar prinesemo k blagoslovu, izreče svojo dobro besedo, postanejo tiste reči znamenja njegove Očetovske dobrote. Lepo je, da imamo blagoslove radi. Župnik Mitja