Videmčan 2 (2018) by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

ZAPOJ VESELO, KRISTJAN Robert Smodiš

Pavel pravi: »Hvaljen Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki nas je v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom iz nebes … da bi bili sveti in brezmadežni pred njim« (Ef 1,4-5) in pa: »naj vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dá duha modrosti in razodetja, da bi ga spoznali, in vašemu srcu razsvetljene oči, da bi vedeli, kakšno je upanje, v katero vas je poklical, kakšno bogastvo veličastne njegove dediščine pri svetih« (v. 17-18). To bogastvo njegove veličastne dediščine pri svetih ni nič drugega kakor vstajenje in večno življenje. Človek naj bi večno živel, ne v mislih, ne v domišljiji, ampak tak kot je, on sam, v resnici. Mislim, da to presega vsako človeško predstavo, presega tudi najbolj razsvetljeno in pronicljivo domišljijo, skratka: presega vse naše domete. Ali, še enkrat sveti Pavel: »’Kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo’, je nam Bog razodel po svojem Duhu« (1 Kor 2,9-10). Brez tega daru vstajenja bi bilo vse kristjanovo življenje le prazna tlaka: Pa še enkrat isti Pavel: »Če bi imeli samo v tem življenju upanje v Kristusa, to je, če bi naše upanje imelo domet samo teh, v tem življenju dosegljivih dobrin, bi bili od vseh ljudi najnesrečnejši« (1 Kor 15,19). Upanje na vstajenje, ki nam ga daruje Kristus – in on ni lažnivec, prevarant ali praznobesednež – nas osvobaja zemeljskih skrbi in vsakršnega strahu, ki nas more zadeti na tej

zemlji. Kakor vidimo, je to upanje utemeljeno: v Svetem pismu, v Božji besedi, v Nauku, ki je v tej zadevi, glede vstajenja, nespremenljiv. Upanje na vstajenje je prvi in zadnji in najbistvenejši temelj naše vere. Brez njega ni vere. Če vstajenje je, je vera tu!

Za to upanje, da je utemeljeno, so pričali tudi mnogi sveti ljudje, pričujejo pravični in vsi mučenci, vsi najverodostojnejši in zanesljivi ljudje. O vstajenju so pričali (in pričujejo) Slomšek, drinske mučenke, Alojzij Grozde in Francesco Bonifacio, ki se je rodil leta 1912 v Piranu, postal duhovnik, deloval na ozemlju zadnje Jugoslavije, in ki »sta ga 11. septembra 1946 ugrabila dva uslužbenca jugoslovanska državne tajne policije OZNA, ga mučila in končno umorila ter ga vrgla v kraško jamo pri Bazovici« , ki je bil torej umorjen iz sovraštva do vere. Vsi navedeni so že razglašeni za blažene, torej tiste, ki že uživajo blaženost večnega življenja in vstajenja.

Tvoje plačilo, kristjan, je veliko. Povej, kristjan, kje ali kaj je večje plačilo, kot je plačilo, ki ti ga dá Kristus za tvoje zvesto krščanstvo! Že v tem življenju doživljaš milovanje Kristusa, čaka pa te še več ali prav to, kar pravi psalm: »Dobrotljivost in milost mi sledita vse dni mojega življenja in v Gospodovi hiši bom prebival najdaljše čase« (Ps 23,6), to je: vso večnost bom užival dar vstajenja in življenja »v Gospodovi hiši«.

Sara Capl urednica

je zivljenje lahko izziv? “Zlahka bomo uspeli, če si bomo vsak dan naložili le tisto breme, ki nam je namenjeno za tisti dan. Tovor bo pretežak, če bomo včerajšnje breme nosili tudi danes in teži dodali jutrišnje breme, še preden si ga moramo naložiti.” (John Newton) Izziv ... je lahko življenje samo. Izziv je živeti, preživeti. 29. marec je moj dan. Rojstni dan. Lani sem jih dopolnila 33. Kristusova leta. Rada praznujem, mogoče celo preveč. Lansko praznovanje je bilo drugačno od vseh ostalih. Glavni del je vsebovalo darilo, ki pa ni bilo kar dano. Najprej sem morala sprejeti 33 različnih izzivov, šele nato je sledil drugi, praktični del darila. Leto je naokoli in samo tri dni me loči do novega praznovanja. Izzivi morajo biti dokončani, predstavljeni v 33 minutah, sicer sledi kazen. Izzivov ni bilo malo in opravljala sem jih z veseljem. Le malo predolgo sem čakala z nekaterimi in sedaj lovim zadnje minute. Rekla sem si: »Eh, res da je kar nekaj dela, ampak to bom pa že spacala.« Pa le ni tako enostavno. Veliko je bilo potrebnega časa, volje, želje in seveda vztrajnosti. Med zadnjimi obiski Grmade, ki je 1/33 izzivov, sem se zalotila, kako sem upočasnila svoj korak in se ustavila pri križu ob poti. Počutila sem se tako majhno in šlo mi je na jok. »Zakaj to počnem. Komu na čast?«

»Si bil tudi ti del izziva življenja?« sem se spraševala, ko sem opazovala tisto ubogo, krhko pribito telo na križu. Odidem, a misel ostane. Čemu vse se odrečemo, čemu se zaprisežemo, kaj vse sprejmemo? Naslednji dan ista pot, a druga misel. Bila sem hvaležna, da so prijatelji, ki so si morali vzeti precej časa za samo idejo, za sestavo, bili prepričani, da bom zmogla. Hvaležna, ker je bila pot 33 izzivov tako zelo sprejeta med prijatelji, s katerimi sem jih premagovala skupaj. Hvaležna za njihov čas in predvsem navdušenost, ker so lahko bili del izbranega. Spraševali so me: »Ti moram napisati potrdilo, sem moram kam podpisati, da bodo zares vedeli, verjeli?« Veliko spodbud, dobre volje in veselim se prihoda 34. Kaj pa ON? Bo vstal – za nas, zame? Se veselimo njegovega prihoda? Velika noč ima svojo moč. In ima svoje izzive. Ste kdaj del njih? Vas moč prihoda velike noči kaj predrami, se čemu odpoveste, naredite kaj več, si česa ne dovolite? Vse to so izzivi, katerim ne polagamo toliko pozornosti, kot bi lahko. Posvetimo se jim, če je le čas, opravimo in upamo na ugoden rezultat. S svojimi izzivi sem doživela nekaj več, česar drugače najbrž ne bi, ali pa bi bilo na drugačen način. Želim si, da prihod velike noči doživi vsak tako, kot želi, da mu je dano. VESELA ALELUJA nas bo dvignila, spokojnost in pričakovanje nas bo razveselilo ter nam dalo novih moči za preostale izzive življenja. “Sprejmite izziv. Le tako boste začutili veličino uspeha.” (Neznan avtor)

VSE, KAR SE NAM DOGAJA, JE BOGU JASNO 4

Velika noč je čas za pogovor. S samim seboj, z bližnjimi, z Bogom. Pa tudi z bodočima mladoporočencema, ki sta aktivna na veliko področjih, tudi v naši župniji. Mateja je bila ena izmed mojih prvih vodnic, kasneje skavtska voditeljica v krdelu stega Ljubljana 2. Je ekonomistka in animatorka, ki v prostem času rada šiva obleke za svoje prijateljice. Jure je študiral športni menedžment v Ameriki, še pred kratkim bil nogometaš Krškega, zdaj pa igra v Avstriji. Je animator, ki otroke razveseljuje z obvladovanjem žoge. Sicer pa je letos vključen v katehumenat – pripravlja se na prejem zakramentov svetega obhajila in birme. Za Videmčana sta strnila misli o veri in veliki noči. Na birmanskem vikendu sta bila animatorja. Zakaj sta se odločila, da se ga udeležita in zakaj se vama zdi pomembno, da prenašata vero na mlade? Jure: Lahko bi rekel, da sem šel tako zaradi mladih kot tudi zase. Gre za vzajemno prejemanje in dajanje. Sam sem šele začel spoznavati vero in je velikokrat tudi meni lažje, ko je vera predstavljena na lahkoten in mladosten

način. Lepo je opazovati mlajše, ko imajo še toliko neobremenjenih misli in ko jim pogled seže neobremenjeno daleč. Definitivno mi je birmanski vikend pomagal, da sem tudi sam duhovno zrastel. Tako sem bil prijetno presenečen nad pripravo na spoved. Vsakemu človeku, verujočemu in neverujočemu, bi to velikokrat prišlo prav. Res se poglobiš vase in takrat razmišljaš o stvareh, ki jih drugače,

ob današnjem tempu, enostavno ne moreš. Vedno bolj spoznavam, kako je vera pomembna iz vidika vrednot, spoznavanja sebe in ljudi okoli mene. Mateja: Mene pa je vera nekako spremljala celo življenje. Od malega. V vsakem obdobju v drugačni obliki, vendar me je. Kot najstnica sem vedno rada hodila ob robu, spoznavala vse stvari, a se vedno hkrati zavedala, kje so moje meje. Kakšne vrednote me uči vera in katera je zares prava pot. Že od malega sem poskušala ljudem okoli sebe pokazati, da smo verniki kul ljudje, da nam je zaradi vere samo lažje, ne pa težje. Ker pa se svet vrti v smer, kot se, je pri tem včasih kar težko biti uspešen.  Kot pa je rekel Jure, pa se, starejši kot si, še bolj začneš zavedati pomembnosti vere v življenju. Birmanski vikend je zame stik z mladimi. S tistimi mladimi, ki trenutno sprejemajo odločitve, a se o njihovih posledicah še ne sprašujejo. O posledicah, ki pa v življenju puščajo pečat. Teh pečatov pa je v svetu toliko, da je včasih to kar težko sprejeti. Vedno sem si želela in še vedno si želim ter poskušam vsaj malo pripomoči, da so misli ljudi vsaj za kanček lepše. Želim si, da se tem osnovnošolcem, ko enkrat dokončajo faks in so stari toliko kot jaz, življenje komaj začne, ne pa konča.

Pripravljata se na poroko. Jure, vključen

si tudi v katehumenat, da boš prejel zakramente. Kako je vera spremenila tvoje življenje? Jure: Priprave na zakon še ne obiskujeva, tako da naju to še čaka. Poroka mi je vlila pogum, da sem se odločil za katehumenat. Želel sem si že prej, ampak je vedno težko začeti. Veselim se, da bom prejel zakramente. Veselim se vsakega verouka in pogovora z Mitjo. Verouk obiskujem s prijateljem, ki ga poznam od malih nog in je še toliko bolj zanimivo. Mitja pa je sploh človek, ki me fascinira. Toliko ve in se lahko veliko od njega naučim. On odpira nova vprašanja o veri in mi kaže nove vidike. Vera vsak dan spreminja moje življenje. Z vsem, kar preberem in slišim. Začel sem se ozirati okoli sebe. Prej se nisem nikoli spraševal, kako se počutijo drugi, kako se sploh počutim jaz, če delam kaj narobe. Zdi se mi, kot da imam zastonj psihologa, odkar sem začel spoznavati vero.

Mateja, kako Juretu pomagaš živeti vero? Mateja: Mislim, da je trenutno on tisti, ki meni pomaga živeti vero. Da je on tisti, ki vsak dan pride z novo mislijo in me spomni, kako zares fascinanten je Bog. Ne pusti mi, da zaspim v odnosu z Bogom. Toliko sprašuje, da se ob njegovih vprašanjih zamislim tudi sama. Ob njem sem se naučila, da vse, kar si vedel včeraj, ne

pomeni, da boš vedel tudi danes. Jaz sem samo verjela in molila, da bo tudi njemu dana milost vere. Prošnja je bila uresničena. Jure: Jaz se s tem ne strinjam. Čeprav se ne zaveda, me vsak dan uči z dejanji. Začela je že čisto na začetku najinega spoznavanja, ko sva znala debatirati ure in ure in me je njen pogled na stvari fasciniral. Spomnim se, kako je nisem mogel razumeti, da si ne predstavlja življenja brez vere. Eden drugemu sva bila zanimiva, ona meni z vero in jaz njej brez nje. Potem pa sem počasi začel čutiti razliko. Mateja je bila vajena, da predebatira in razčisti vsak problem. Jaz na drugi stran pa o težavah nisem govoril nikoli. In ker jih nisem povedal jaz, mi je moje težave začela govoriti ona. Včasih me je znala prestrašiti, kako me je znala prebrati. No, ampak sem se jo naučil brati tudi jaz. Odpiram oči in ušesa tudi za druge ljudi. Prej sem vedno šel mimo vsake težave - v družini, pri prijateljih, v vezah. Naučil sem se, kako biti iskren do sebe in drugih.

Sta imela med postnim časom kakšno odpoved ali zapoved? Jure: Vedno sem imel težavo z zamujanjem.

Druge naredim živčne, posledično pa tudi jaz ob zamujanju postanem živčen. V avtu se zaradi tega velikokrat prehitro peljem in me iz tira vrže vsaka malenkost na cesti. Zdelo se mi je zelo pomembno, da bi to popravil, da bi na ta način prinesel mir v svoje življenje in tudi drugim prikrajšal kakšen siv las. Čeprav se verjetno komu zdi to lahko spremeniti, meni sploh ni. Še vedno mi tolikokrat ni uspelo, ampak se ne dam in poskušam naprej. Mateja: Jaz pa sem se odločila boriti proti svojim ritualom. Želela sem si postati bolj produktivna po svoji službi. Tako, da sem vsak dan pol ure namenila sama sebi in imela izziv, da se vsak dan nekaj novega naučim.

Kaj vama pomeni velika noč? Mateja: Meni čedalje več. Letošnji postni čas mi mineva skozi e-duhovno obnovo, ki jo na Hrvaškem izvajajo frančiškani. Vsak dan oba prebereva dani odlomek in razmišljanje o njem. Enkrat na začetku je Jure omenil, da se vsak dan nekaj novega nauči. Tudi jaz se. Tako zanimiva mi je ta velika noč. Zdi se, da je res tako vse dodelano. Čas, v katerega je postavljena. Po veselem decembru nekako vsi ljudje težko “zaštartamo’’. December mesec veselja. Januar pa mesec depresije. Kar naenkrat smo vsi prazni. Prazne denarnice, prazne misli. Prazni in mrzli dnevi. Nekaj časa se prepustimo toku praznih misli, potem pa se nekako poskušamo motivirati, da začnemo delati na svojih zastavljenih ciljih. In nekako vzporedno se začne postni čas. V želji po uspehih padamo. Sonce si želi sijati, pa tudi hlad ne popušča. »Še dobro, da imamo Jezusa, ki nam vsak dan pokaže, kako vstati pod križem,« si velikokrat rečem v postnem času. Pogumni vstajajo in se borijo. Bolj ko se začnem boriti, bolj se bliža velika noč. Vreme se začne boriti z nami. Sonce nam začne dajati energijo, vse okoli nas se prebuja in vstaja. Zdi se mi tako življenjsko. Tako življenjski čas med božičem in veliko nočjo. Cela filozofija življenja. Jure: Zanimivo je, kako si ti to razdelala. Da po rojstvu začnemo padati. Res je tako. Občutki

v tistem času niso najboljši. Takrat se iščemo. Bolj ko se bližamo vstajenju, lažje je. Mateja: Čisto vse, kar se nam dogaja, je Bogu jasno. Res mi je zanimivo, da je v najstarejši knjigi, knjigi vseh knjig, vse tako aktualno. Najbolj zanimivo pa mi je to, da vsakič, ko jo odpreš in prebereš, ugotoviš nekaj novega. Če ne najdeš notranjega miru, sreče, ti je nihče drug ne more dati. Ne more ti jo dati tvoj fant, ne tvoja družina, nihče, če v srce ne spustiš Boga in postaneš srečen sam s sabo.

Vama je kateri simbol velike noči še posebej ljub? Mateja: Vstajenje in križ. Sploh povezava, da je le v križu vstajenje. Vedno, ko ne vem več, kako naprej, si rečem, da moram biti pogumna kot Jezus. Takrat se zgodi vstajenje. Če nisi pogumen, vstajenja ni. Jure: Ja, jaz tudi najino poroko dojemam kot vstajenje. Moral sem biti pogumen, da sem se odločil, da jo zaročim, zdaj pa tega občutka ne bi menjal za nič na svetu. Zavedava pa se, da bo poroka tisti december in zakon najin postni čas.

Mateja in Jure, zahvaljujem se vama za pogovor in želim obilo blagoslova na vajinih poteh. Neža Petan

V četrtek, 5. aprila, ob 17. uri, prijazno vabljeni v Kulturni dom Krško na odprtje razstave likovnih del, ki so nastala v 22. mednarodni likovni koloniji

UMETNIKI ZA KARITAS Projekt Umetniki za karitas in udeležence kolonije bosta predstavili Jožica Ličen, sodelavka karitas in Anamarija Stibilj Šajn, likovna kritičarka.

VELIKONOC ORATORIJSKI V

CNI I DAN

Animatorji

SKLONI SE IN BODI PONIZNA 10

V zadnji uri svojega zemeljskega življenja nam je Jezus izročil svojo mater z besedami: »Žena, glej, tvoj sin!« In učencu: »Glej, tvoja mati!« Ali sploh dojemamo veličino tega dejanja? Izročil nam je svojo mater, ki jo je ljubil. Stala mu je ob strani vse dni njegovega življenja, kljub bolečinam, ki so prebadale njeno srce ob pogledu na trpečega in umirajočega sina. Daroval nam je nebeško mater, na katero se lahko vedno obračamo s prošnjo za njene priprošnje pri Bogu. Verjamemo lahko, da ji Jezus vedno prisluhne, kot takrat v Kani Galilejski, ko je na njeno prošnjo storil prvi čudež in spremenil vodo v vino. Premalo se zavedamo, kaj vse lahko z Marijino priprošnjo dosežemo pri Bogu. Ko sem bila še daleč od moje sedanje vere, je delala čudeže na mojih poteh, s katerimi me je še »pravočasno« pripeljala do moje globoke spremembe. Moja mama je bila velika častilka Marije, saj mi je po njej dala tudi ime. Bili smo, kot skoraj vsi kmetje takrat po vojni, revni, predvsem pa ni bilo denarja. Na daljša romanja ni mogla, zato je obiskovala Marijina svetišča, kamor je lahko romala peš. Še posebno ljubo ji je bilo romanje na Svete gore nad Bistrico ob

Sotli. Skoraj povsod me je kot najmlajšo vzela s seboj. To so nepozabni spomini na mojo mamo. Prav tako, kot nas ljubijo naše zemeljske matere, nas ljubi tudi mati Marija. Po Marijinem posredovanju, v to sem prepričana, se je zgodilo kar nekaj, smem skoraj reči, čudežev. V društvu kmetic, v katerem sem delovala, mi je ena od članic plačala vožnjo z vlakom v Međugorje. Rekla je, da si to zaslužim za delo z

njimi. Imela sem pomislek, da mogoče vožnje ne bom zdržala, ker sem ravno v tistem času doživljala težke glavobole. Kljub temu sem šla. Kmalu po prihodu na vlak me je zopet začela neznosno boleti glava. Verjetno sem v obupu zmolila k Mariji - kot vedno, na žalost samo takrat, ko sem bila v stiski. Kmalu zatem je bolečina izginila in se vse do danes nikoli več ni pojavila. V Međugorju se mi je zdelo vse veličastno, vendar notranjih sprememb še nisem čutila. Na Križevcu sem pobrala kamen, ki se mi je zdel primeren za spomin, kar sem naredila vedno, ko sem bila na vrhu kakšne gore. Doma sem ga odložila na mizo in v njem zagledala Marijin kipec. Marija mi sporoča: »Poklekni, skloni se in bodi ponižna.« Tega pa žal dolgo nisem uresničevala. Drugič sem odšla v Međugorje z nekdanjim kaplanom Martinom. Ko smo se vzpenjali na Križevec, smo brali iz knjižice Križev pot. Tudi mene je določil za branje, vendar nisem mogla. Kaj se je dogajalo, ne vem. Povem lahko samo, da sem jokala in jokala. Najraje bi se zatekla kam za skalo in tulila. Prebrati mi je uspelo šele trinajsto postajo. Že prvič sem si v Međugorju kupila Marijin obesek za ključ avtomobila, ki me še vedno spremlja. Nekoč me je na poledeneli cesti proti mostu začelo zanašati v nasproti vozeče avtomobile. Volan sem hitro zavrtela v desno in pravokotno zapeljala čez pločnik proti Gregorčičevemu vrtu. Od pločnika naprej se nisem več zavedala, šele ko sem se vračala z vrta, sem zavestno ugasnila motor. Nič se mi ni zgodilo in nikogar nisem poškodovala, le na avtomobilu sta bili dve manjši udrtini. V službi sem odložila ključ in pretresena povedala, kaj se mi je zgodilo. Ena od sodelavk je takoj dejala: »Poglej Marijo na ključu.« Iz Međugurja sem prinesla tudi Marijine svetinjice, ki sem jih razdelila med svoje v družini. Moja najstarejša vnukinja se je nekoč pozno ponoči peljala čez Krško polje proti domu. Cesto ji je prečkala divjad, njo pa je odneslo s ceste, dvakrat se je prekotalila in pristala na kolesih. Iz popolno uničenega avtomobila sta ji pomagala dva, ki sta ravno takrat pripeljala

mimo. Zraven avtomobila je bila na tleh svetinjica Međugorske Marije. Čudež, očitno! Čez noč so jo odpeljali na opazovanje. Utrpela ni niti praske. Ob odpustu ji je zdravnik rekel: »Če si verna, pojdi v nedeljo k maši.« Ne vem, če je k vsemu povedanemu potrebno še kaj dodati. Doživela sem še več takšnih trenutkov. Želim si, da bi vas Marijino posredovanje v mojem življenju nagovorilo, tudi tiste, ki ste do Marije mogoče bolj hladni. Verujte, da je resnično naša priprošnjica pri Bogu. Slovenci smo, to je znano, veliki Marijini častilci. To dokazujejo številne cerkve in kapelice, zgrajene njej v čast, ki so polne romarjev ob njenih praznovanjih. Najlepša kapelica pa je prav gotovo v našem srcu. Ob prejemanju zakramentov jo čistimo, vzdržujemo in dajem prostor Bogu, Mariji in vsem svetim. Vera, ki jo izpovedujemo, nam omogoča vztrajati na poti k nevidnim stvarem, ki jih lahko samo slutimo. Pri tem nam pomaga Marijina priprošnja.

Marica Živič

z njim končujejo, spet drugi poslušajo Božjo besedo pri maši. Bralec Božje besede je uvrščen med posebne Cerkvene službe, zato mora biti zanjo zares sposoben in dobro pripravljen. Mora biti poznavalec Svetega pisma, človek molitve, poznavalec liturgije in imeti mora sposobnost branja pred drugimi. Zato smo pripravili usposabljanje za izbrane laike videmske in zdolske župnije.

BRALCI BOŽJE BESEDE

VEČER Z DRAMSKIM IGRALCEM PAVLETOM RAVNOHRIBOM

Sveto pismo je knjiga vseh knjig. Pravzaprav zbirka 72 knjig, zapisanih v različnih literarnih zvrsteh: od bibličnih mitov, preko izraelske zgodovine in preroških spisov – če odpremo Staro zavezo – ter Evangelijev in pisem v Novi zavezi. Mnoga besedila so zanimiva tudi literarno, zgodbe navdihujoče, modrost neminljiva. A najpomembnejša je ob tem vera, da to besedo ob branju oživlja isti Sveti Duh, ki je vodil pisatelje, ki so ta besedila zapisali. Tako je Božja beseda vselej živa, resnična Očetova beseda, ki nas vzpodbuja, vodi, vzgaja, tolaži, svari. Bralec v njej najde odgovore na številna vprašanja svojega življenja. Kristjani zelo različno segamo po Svetem pismu. Nekateri začenjajo dan z njim, drugi ga

V goste smo povabili dramskega igralca Pavleta Ravnohriba. S svojo gostobesednostjo nas je prevzel, s svojimi bogatimi izkušnjami pa nam je pokazal načine priprav na branje. Dobrodušno je odkrival svoje poglede na Božjo besedo in nas s smešnimi prigodami tudi nasmejal. Dobili smo usmeritve glede tehničnih zadev, glede pomena branja Božje besede, naučil pa nas je tudi nekaj govornih vaj. Iz njegovih ust je vela predvsem hvaležnost, da smemo brati Božjo besedo in jo posredovati poslušalcem. To je zahtevna naloga, ki jo v

Potem je Gospod stegnil svojo roko, se dotaknil mojih ust in rekel: »Glej, svoje besede polagam v tvoja usta.« (Jer 1,9) ponižnosti smemo in moramo opravljati. Smo bralci, ki Božjo besedo živimo in Bogu posodimo svoj glas, da ga slišijo drugi. Naša služba je torej prvenstveno služba oznanjevalca. Saj morajo besede poslušalcem odzvanjati, da bi kaj od slišanega ponesli s seboj v življenje.

Milena Žičkar Petan

POSTNI VEČERI

PROJEKCIJA FILMA »GOREČI ŠKOF«

Veseli smo bili, da sta na projekcijo prišla avtor in režiser filma, gospod David Sipoš in avtor animacij, gospod Vid Planinc, ki sta po ogledu filma spregovorila še o njegovem nastanku in odstrla nekaj tančic iz »ozadja« nastajanja tako

»Stojmo trdno kakor hrast na poljani, ki je pripravljen na sunke vetra z vseh strani,« je eden od vodilnih citatov filma z naslovom »Goreči škof«, katerega projekcijo smo si v cvetnem tednu ogledali v naši župnijski dvoranici. Film pripoveduje o izjemni osebnosti ljubljanskega nadškofa Antona Vovka, ki je svoje poslanstvo vršil v zelo zahtevnem zgodovinskem obdobju po drugi svetovni vojni. Prisotni smo bili izjemno navdušeni tako nad sporočilom filma, nad predstavljeno osebnostjo nadškofa Vovka, prav tako pa nad vrhunskim umetniškim izrazom filma, ki prepleta izvirne posnetke, številna pričevanja, izjemne animacije in fotografijo, podprta pa je tudi z zelo povedno avtorsko glasbo. Ob videnem se ne čudimo, da je film že doslej prejel vrsto nagrad na mednarodnih festivalih in da je bil umeščen v uradne izbore nekaterih prihodnjih festivalov krščanskega filma.

Mitja Markovič

velikega projekta. Obiskovalci smo imeli tudi sami priložnost komentirati videno in slišano, nekateri posamezniki so ob tem spregovorili tudi o svojih osebnih izkušnjah.

MLADA CERKEV

DRUGI BIRMANSKI VIKEND

Kdo sem – kot mlad človek … in kdo je odrasel – tisti, v katerega se razvijam … Kateri so moji talenti, katere so omejitve in kako odkri(va)ti svoje življenjsko poslanstvo? In kaj imajo s tem raziskovanjem dobri prijatelji? In nenazadnje, kdo je v tem procesu Bog: nekaj ali nekdo? Stric iz ozadja ali ati? Zakonodajalec, sodnik, policaj ali moj sopotnik in prijatelj? In še o marsičem smo se pogovarjali na drugem birmanskem vikendu: polovica letošnjih osmošolcev skupaj z ekipo navdušenih animatorjev … V razmislek nas je uvedel film »Evan vsemogočni«, resno delo in razmišljanja pa smo, kot vselej, popestrili s številnimi zabavnimi, veselimi, ustvarjalnimi in športnimi »vložki«. Še to: velika zahvala mladim animatorjem! In ekipi v kuhinji za okusne obroke!

Teja Omerzel, Mitja Markovič

V naravi življenja je, da se izraža. Temu se ne more izogniti, ker potem to ne bi bilo več življenje. Število poti in načinov je brezmejno, saj se razvoj nikoli ne konča. Le na novo definira. V naravi življenja je, da ustvarja popolnost vsakega trenutka. Ne glede na zunanji izgled. Zato postojte in se ozrite okrog sebe. Poiščite lepote, ki vas obdajajo. Poglejte v globino svoje duše. Začutite jo in se z globokimi občutki hvaležnosti za vse, kar ste in kar ste ustvarili, osredotočite na srečno življenje. Veselite se ga in ga ustvarjajte z neomajno vero, mislimi, besedami in dejanji. K temu vas vabi Vstali Jezus. K temu vas vodi velikonočno oznanilo. K temu vas vabi vaša duša. Temu povabilu se pridružujemo tudi Videmčanovi uredniki.

Veliki teden traja od cvetne nedelje do velike noči. V tem tednu se spominjamo, kako je Jezus prišel v Jeruzalem, spominjamo se njegove zadnje večerje, ki je prva sveta maša. Na veliki petek smo z Jezusom, ki je nosil križ, na križu umrl in bil pokopan. Na veliko noč je premagal smrt in vstal iz groba. POBARVAJ ZNAMENJA, KI SO POVEZANA Z VELIKIM TEDNOM.

V spodnji črkovnici poišči jedi, ki jih nesemo na veliko soboto k blagoslovu (KRUH, POTICA, PIRHI, HREN, MESO) in njihov pomen (JEZUSOVO TELO, TRNOVA KRONA, GROB, ŽEBLJI).

Jasna je letos k blagoslovu na veliko soboto nesla svojo košarico z dobrotami. Odločila se je, da bo tudi sama okrasila pirhe.

Besede so skrite v vrsticah, stolpcih, pa tudi diagonalno in v poljubni smeri.

Tale na sliki ji je najbolje uspel.

O L Stran za otroke pripravil: Mitja Markovič

ALI LAHKO PREŠTEJEŠ, KOLIKO ROŽIC JE JASNA NASLIKALA NA VELIKONOČNO JAJCE?

T O V O S U Z

R N O V A K R O N A Ž

Š M N O P

P M G M J

S H O

N T

T G

R O D B

M E

Č D

R H Ž

N J

V M D

P D E N M Č

L N B

N C M Č D B A H Š N L

U M R Ž

Š M V R D

B M

Č N

Č B K Š

Ž R

Z N Č V K D M G R N N J

Na cvetno nedeljo je Jezus prišel skupaj s svojimi učenci v glavno mesto Jeruzalem. Prebivalci mesta so bili nad Jezusovim prihodom zelo navdušeni. Na pot, kjer je prihajal, so položili svoje obleke in ga pozdravljali z zelenjem. V spomin na ta dogodek smo tudi mi izdelali butarice in jih prinesli v cerkev k blagoslovu. POIŠČI 5 RAZLIK MED SLIKAMA.

1 Na veliko noč praznujemo Jezusovo ... 2 Na cvetno nedeljo je šel Jezus v mesto ... 3 Kako imenujemo šopek pomladnega zelenja, ki ga na cvetno nedeljo nesemo k blagoslovu? 2 1

4 Učenec, ki je bil pod Jezusovim križem. 5 Molitev, ki jo kristjani molimo v postu in ima 14 slik, oziroma postaj. 6 Ime deklice, ki je na križevem potu Jezusu obrisala obraz. 7 Pri zadnji večerji je Jezus 3 posvetil kruh in ... 6

8 Tuja beseda, ki jo na veliko noč velikokrat prepevamo in pomeni veselje. 9 Koren, ki ga položimo v velikonočno košarico.

10 Kako imenujemo dan, ko se prične postni čas? 11 Dan v tednu, ko je Jezus vstal od mrtvih.

12 Na veliko soboto zgodaj zjutraj pri cerkvi blagoslovimo ... 13 Ime sodnika, ki je obsodil Jezusa. 14 Zadnja večerja je bila prva sveta ...

ZIMOVANJE VOLČIČEV

HITREJE, VIŠJE, MOČNEJE!

»Hitreje, višje, močneje!« Tako je letos odmeval klic na olimpijskih igrah, kamor smo se zadnji vikend počitnic odpravili volčiči iz stega Krško 1. Tokrat smo se že ob odhodu zelo veselili, saj nam je naš Veliki Thai pripravil obilico snega, ki smo si ga za zimovanje želeli ničkolikokrat v zadnjih letih. Priznam, tudi sama sem nestrpno pričakovala snežne prigode, ki so že čakale na nas. Pot nas je ponesla v Šmihel nad Mozirjem v »Mozišmihelovatsko vas«, kjer smo že prvi večer spoznali slavno družino Lešnik, ki nam je pripravila prav posebne preizkuse, saj smo morali dokazati, da smo pripravljeni za udeležbo na olimpijskih igrah. Prihajali smo namreč z različnih celin in z vso zagnanostjo

smo si naredili svoje zastave in klice, po katerih smo bili prepoznavni na olimpijskih igrah. V tem vikendu je bilo ogromno priložnosti, da skupaj rastemo. Skrbeli smo za timskega duha, sodelovanje, prijateljstvo in dobra dela. V sobotnem dopoldnevu smo sprejeli olimpijski ogenj in uradno začeli olimpijske igre, zatem pa takoj nadaljevali z olimpijskim treningom. Dnevu je sledil vrhunec olimpijskih iger, kakšna delavnica in proti večeru tudi najbolj svečan in slovesen dogodek, skala posveta. Zanimiva prigoda, ki mi je ostala v spominu iz tistega dneva je, da so vsi volčiči mladiči že tako nestrpno pričakovali kožuščke, da so se že kar sredi dneva oblekli v skavtsko opravo in tako mislili, da se že pripravljamo na skalo posveta. Res so me nasmejali in pravzaprav v meni zbudili spomin, ki me je popeljal devet let nazaj, ko sem tudi jaz vse to nestrpno pričakovala. Sledilo pa je čisto majhno

Arhiv stega Krško 1

razočaranje, ko sem jim povedala, da se naj oblečejo v trenirke in da tokrat še ni čas za skalo posveta. Vsekakor smo ta čudovit dogodek skupaj doživeli zvečer, ko je prav zares 24 volčičev mladičev dobilo svoje kožuščke. Spomnim se, kako so se mi nabrale solze, ko je vsak izmed njih posebej pristopil do Akele in v roke dobil čisto svoj kožušček in ga s ponosom oblekel. Po skali posveta smo ulovili bika in se posladkali. Svet starejših volčičev je za vse nas nato izvedel še zabavni večer, ki ga je pripravil. Zadnji dan je potekal v znamenju zaključka olimpijskih iger in seveda podelitev nagrad. Stari volkovi ne doživimo pogosto tega, da kar 24 volčičev dobi kožuščke in postane zares del krdela. Prav zato mi bo to ostalo v lepem spominu, saj se toliko čudovitih volčičev odpravlja na skavtsko pot, na kateri jih čaka še mnogo dogodivščin.

URADNE URE V ŽUPNIJSKI PISARNI PONEDELJEK 8h—11h (Nena Jagrič) 18h—19h (Ivanka Zupančič) TOREK 8h—11h (Micka Ferlin) 18h—19h (Vesna Turnšek) PETEK 8h—10h (Jožica Gabrič) NEDELJA 11h—1130 (Edi Kriegher/Vesna Turnšek) MOŽNOST ZA SVETO SPOVED, DUHOVNI POGOVOR VSAK ČETRTEK 9h—13h in 15h—17h URADNE URE ŽUPNIJSKE KARITAS PONEDELJEK 18h—19h (Ivanka Zupančič) PETEK 8h—10h (Jožica Gabrič)

Kača Kaja (Patricija Gornjec)

glasilo župnije sv. Ruperta Krško - Videm ob Savi Uredniški odbor:

Natalija Andrejaš, Sara Capl, Tomaž Petan, Špela Černič, Martina Makovec Žagar, Ana Špiler in Mitja Markovič

Oblikovanje:

Mitja Markovič

Lektoriranje:

Milena Žičkar Petan

Tisk:

Koštomaj, Celje

Naklada:

900 izvodov

Spletno mesto:

Videmcan.SI

Knjižna polica:

issuu.com/videmcan

IZVIDNIKI

ROJSTNODNEVNA ZABAVA? RES?! Globoko počaščeni smo zrli v povabilo, ki se je znašlo v naših poštnih nabiralnikih. Sam Ste, kot so prijatelji rekli našemu skavtskemu ustanovitelju Badenu Powellu, in njegova mlada žena Olave sta povabila našo četo na eno od njunih vikendic na praznovanje njunega rojstnega dne. Razlog, da se letos odpovemo zimovanju, ki smo ga načrtovali ravno v istem terminu, je bil več kot tehten. Naše druženje z njima in praznovanje, ki sta nam ga pripravila ... je bilo dihjemajoče in razigrano, prav takšno, kot sta sama dva.

Sprejela sta nas v objemu čudovite jame Pekel, ki je bila pravzaprav naravnost nebeška in več kot očitna izbira za ceremonijo sprejema novincev v našo četo. Sledil je sprehod, takšen, ki ga doživiš zgolj pri skavtih, so rekli. Takšen … ko ti je toplo in poskakuješ v snežnem metežu, ker je preprosto carsko se odločiti in prehoditi ob prijateljih nekaj kilometrov, ponoči, pod nebom, polnim snežink ... medtem ko vsi »normalni« ljudje v toplih dnevnih sobah gledajo televizijo. A bili smo pri Ste in Olave ... in onadva sta poskrbela, da je bil ta večer drugačen, pristno skavtski in malo nor! Za večerjo sta nam postregla slastne čokoladne palačinke, postrežene iz prtljažnika, nekje ob cesti. Kmalu smo prispeli v njuno toplo vikendico z zmrznjenimi hlačami in lasmi … stisnili dlan

Arhiv stega Krško 1

bratu in sestri ob večerni molitvi in se stlačeni v spalke prebudili ob zvokih pravega roga, ki je naznanjal novo pustolovščino. Olave nas je vseskozi razvajala s svojimi biskvitki, njen modri mož pa s svojimi hudomušnimi ugankami. Naša gostitelja kajpada nista pozabila niti na nego naših src in na Jezusa, ki je naš Prijatelj, ter nam pripravila t.i. »Tea time«, kjer smo se ukvarjali s tem, kako živeti DRUGAČE, kaj v nas prebudi »VAU« občutke in kaj pomeni »POGUM«. Sobotno jedro smo preživeli na legendarni orientaciji, kjer so nas kajpada pričakali Stejevi izzivi. Ponosni na prehojeno pot smo se zbrali v vikendici in začeli s pripravo na gala večer … ki je bil tako na nivoju, kot še noben v naši četi ... Pražnje oblečeni, z beneškimi maskami, ki smo si jih sami izdelali, smo tako doživeli vrhunsko postreženo večerjo v treh hodih. Nebeško. Gostitelja sta ob četovodjema in izbranih plesnih parih otvorila večer z gala plesom, ki se je končal s hudomušno potezo naših gostiteljev, ki sta kar naenkrat izginila … Našli smo ju skrita zunaj, skupaj s slastnimi tortami, ki smo jih posnedli in nato sladko zaspali ter se ob zvokih Sinatre prebudili v Gospodov dan. V slogu Steja in Olave smo se nato podali peš proti Gospodovi hiši nekaj kilometrov proč od njune vikendice in po sveti maši snedli še zadnje Olavine biskvitke. Po skupnem kosilu smo se jima zahvalili za gostoljubje in pripravljeno vikend praznovanje, ki bo še dolgo odmevalo v naših srcih kot eno tistih legendarnih. Ste in Olave, hvala vama za povabilo! Bilo je VAU!

Teja Omerzel

POPOTNIKI

SLEDI IN VIDEL BOŠ 22

Pretekli vikend je bil dokaz, da je zimski klanovski tabor več kot le še dve neprespani noči in tveganje, da stakneš pljučnico. Je tudi neverjetna kulinarična izkušnja in za nekatere celo vožnja z helikopterjem. Ampak lepo po vrsti. Najstarejši krški skavti smo se za vikend odpravili na zimovanje v Davčo. Lahko bi rekli, da smo šli iskat sneg, ker nam ga za letos očitno še ni bilo dovolj. Namestili smo se v prijetno hiško, kjer se je za vsakega našla tudi postelja (vsi, ki poznate skavte, veste, da je to neverjeten luksuz), tako da če bi se prebudil sredi noči, bi temno sobo zlahka zamenjal za tisto svojo doma. Prvi večer smo se lotili peke palačink in (malo

Arhiv stega Krško 1

manj pomembno) priprave juhe. Palačinke so bile prava atrakcija, fantje so jih med peko metali v zrak, da so se obrnile in to ne le enkrat. Naslednji dan so dekleta poskrbela za pripravo čisto pravih tortilj, v nedeljo pa smo zajtrkovali francoske rogljičke naravnost iz pečice. Osrednji del zimovanja je predstavljal sobotni izlet na Porezen, bližnji hrib. Pot navzgor nam je ob prijetnih pogovorih, opazovanju narave in srečevanju drugih pohodnikov hitro minila. Kljub temu da se nam je vsakih nekaj metrov zataknila noga globoko v sneg, ki je segal višje od kolena. Na poti navzdol nas je čakala prava preizkušnja. Tik pod vrhom smo bili priča reševalni akciji gorskih reševalcev. Gorska reševalna enota je s helikopterjem s Porezna odpeljala onemoglega pohodnika. Nekaj takega so kasneje poročali po internetu. Vso pot nazaj smo imeli polne glave, veliko smo hodili v tišini, premlevali dogodke, ki so se nam pripetili v zadnji uri. Pri večerni maši smo se Bogu zahvalili za to preizkušnjo in za to, da imamo drug drugega. Nato smo se veselili ob čaju in piškotih. Veliko smo peli ob kitari še pozno v noč. V nedeljo smo se v polnem številu vrnili v Krško. Vsak nazaj k svojim obveznostim, a z malo drugačnim pogledom na ta čudovit svet, ki je toliko več kot le še ena neprespana noč in tveganje, da stakneš pljučnico.

Jasna Preskar