Videmčan 2 (2019) by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

VELIKONOČNO PRAZNOVANJE Vesna Turnšek

Mediji nas že več kot mesec dni z vseh strani poučujejo o smislu praznovanja velike noči. Trgovci so pridevnik velikonočni pripeli koncertom, potovanjem, zajcem, hrani, košaricam, aranžmajem in drugim drobnarijam. Ste opazili oglasne panoje, ki nas sprašujejo: »Ste pripravljeni na veliko noč?« Zagotovo nič od naštetega ne more biti razlog za moje praznovanje, a vendar me ravno medijsko bombardiranje izziva, da si pogosteje postavljam vprašanje: »Zakaj praznujem Veliko noč?« Odgovorov je nenavadno veliko, najboljši pa je: »Zato, ker je to moj osebni praznik!«

Vse, kar se v cerkvi dogaja od pepelnične srede dalje, vsa simbolika, obredje in liturgija, mi pomaga k razumevanju in vstopanju v to skrivnost. Smrt in vstajenje nista samo dogodka tistega časa v Jeruzalemu, to se dogaja tukaj in zdaj. To ni le zgodba, ki jo je nekdo nekoč doživel in mi jo sedaj vsako leto na novo pripovedujejo. To so mnoge moje male smrti, ki se dogajajo dan za dnem – po meni, po mojih najbližjih, prijateljih, sodelavcih, včasih namenoma, drugič mimogrede, nekatere tudi nezavedno.

Velika noč me vabi, da se soočam s tem, kar je danes. Da se zavedam, kako me zaznamuje preteklost in kako me včasih skrbi prihodnost. Spominja me na to, da se mi vsak dan dogajajo zapleti in majhni

porazi in da vedno znova vstanem in grem naprej. Je pa tudi čas, da se ustavim, si odpočijem in si z veseljem priznam, da mi je uspelo. Premagala sem marsikatero oviro, težavo, zmagala nad preizkušnjo in trpljenjem. To je praznik mojega srca, ki hrepeni po upanju. Tudi takrat, ko je v njem čisto majhen plamenček vere.

Vsakič, ko v iskanju Vstalega prehodim pot teh petih dni, ko si priznam, da sama s svojimi močmi ne zmorem, pa če še tako tekam sem in tja, ko vidim in doživim znamenja – odvaljen kamen, prazen grob in povoje, se moja vera okrepi in takrat razumem, da se je vse to, kar se mi v življenju dogaja, moralo zgoditi. Izkušnja osebnega vstajenja je neprecenljiva. Človek pride do spoznanja, da je mogoče. Življenje se ne konča v velikem petku. To pa je tudi dragoceno spoznanje za vse nove trenutke preizkušenj, ki me čakajo na poti. Vstati pomeni odpustiti tistim, ki na moj veliki petek niso vedeli, kaj bi s seboj, tistim, ki so odšli, tistim, ki me niso hoteli prepoznati ali niso bili dovolj močni, da bi mi stali ob strani. Odpustiti zmorem samo zato, ker sem v jutru svojega vstajenja svobodna, ker v srcu ni več prostora za zagrenjenost, razočaranje, maščevalnost, obsojanje drugih. Majhne zmage po vseh porazih zemeljskega življenja in hrepenenje po tem, da skupaj z Njim, v moči Njegove ljubezni vstanem tudi jaz, pa so dovolj tehten razlog, da je Velika noč moj osebni praznik.

Manja Molan Članica ŽPS in zborovodkinja

TEČEM PROTI CILJU PO NAGRADO (Flp 3,14) Če se pod naslovom ne bi skrivale oznake, da gre za citat iz Svetega pisma, bi pomislili na najbolj zaželjene nagrade, za katere si vsakodnevno močno prizadevamo in se zanje odrekamo. Dobra uvrstitev na tekaškem maratonu, 30. obisk fitnesa v tem mesecu, uvrstitev na listo naj komercialista leta, končati z delom pred 17. uro, visok čisti dobiček poslovnega leta, plaketa na pevski reviji, odličen uspeh v šoli. A na tem mestu želimo razmišljati o drugi vrsti nagrade »h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu« (Flp 3,14). Ob Jezusu smo se v času posta, še zlasti pa v svetem tridnevju, spominjali Njegove smrtonostne poti. A »pozabljam, kar je za menoj« (Flp 3,13) in za Njim. Nočem

ostati zapisana kot tista, ki je zabadala žeblje v njegove roke in z grehom prizadejala rane našemu Gospodu. Hočem naprej »in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj« (Flp 3,13). Hočem zapustiti Golgoto, starega človeka in se srečati v Emavsu z Jezusom in to kot novi človek. Vem, da je nagrada Boga veliko več od zlate barve medalje, neskončno več od vsega naštetega v prvem odstavku, velikonočno jutro jo prinaša … A odsev lahko začutimo »tu«, na levi strani prsnega koša, kjer naj bi utripala naša, od vseh bojev in hitenja, od sopihanja v strm hrib vsakdana, utrujena srčna mišica. To so drobci odseva nagrade: čutenje, ko sva dva ali trije zbrani, dogodek, ki se ga udeležim, da nekoga podprem, delo, ki ga opravim, ne da bi zanj pričakovala plačila ali zahvale, pripravljenost za skupno dobro kljub zabasanemu koledarju. In ti nas zapisujejo večnosti, cilju z najdragocenejšo nagrado.

SVOJ POKLIC ČUTIM PRAV V TEM, DA LAHKO SLUŽIM BOGU Če ste domačin, jo zagotovo poznate. Če pa ste se v zadnjih 17 letih le tu in tam oglasili v naši župnijski cerkvi, pa je velika verjetnost, da ste jo srečali. Ali pa vsaj občudovali njeno delo, ki bogati naš božji hram. Ime ji je Prena. Ne veste, kaj to pomeni? Nič hudega. Tudi sama se tega ni vprašala. Več kot 20 let.

Rojeni ste na Kosovu, kjer pretežno živijo Albanci, veliko pa je tudi Srbov, Romov, Turkov in drugih etničnih skupin, kar s seboj prinese tudi različne veroizpovedi. Res je. Vse župnije, razen naše, so mešane, kar pomeni, da v njih živijo katoličani, muslimani

in pravoslavni. Sama izhajam iz župnije Stubla, ki se od ostalih kosovskih župnij loči še v drugih stvareh. Razen tega, da smo edina čista katoliška župnija, smo znani tudi po največjem številu duhovnih poklicev in po tem, da to ozemlje v zadnji vojni ni bilo nikoli napadeno. Iz naše župnije izhaja 25 duhovnikov in 60 sester redovnic. Tudi moji štirje bratranci so duhovniki, eden izmed njih je celo kosovski škof, poleg mene pa so redovnice še štiri sestrične in nečakinja.

V čem je po vaše skrivnost za tako obilen božji blagoslov? V času turških vpadov je bilo pri nas veliko število mučencev, ki so za Jezusa prelili svojo kri. O tem pričajo tudi raziskana zgodovinska dejstva, pa tudi sama verujem v to, da prav njihova daritev ustvarja plodna tla toliki poklicanosti.

Kako je bilo z vero v vaši družini? Meni je bila družina vzor prave trdne vere. Doma smo molili zjutraj in zvečer, mama pa je vsak dan hodila še k maši. Oče je bil zaradi dela veliko odsoten. Skupaj smo preživljali le en vikend v mesecu. Rodilo se nas je šest otrok, a dveh svojih sestra nisem nikoli videla, saj sta umrli že pred mojim rojstvom. Tako sem rasla ob treh bratih.

Vaše otroštvo se je zaradi vaše odločitve zelo zgodaj spremenilo. Kaj vas je tako zaznamovalo? Od svojega petega leta naprej sem pri nas vsak dan videvala redovnice, ki so prihajale negovat mojo nepokretno staro mamo. To je v štirih letih naredilo name tak vtis, da sem pri devetih letih čutila, da si to želim postati tudi sama. Pri njih sem najbolj občudovala skromnost in predanost. Ko sem svojo željo zaupala staršem, so bili zelo proti. Še posebej mama. Oba z

očetom sta mi rekla, da sem še otrok, kar me je zelo vznejevoljilo, zato sem iskala podporo pri našem župniku, a je bil tudi on takšnega mnenja. Bila sem zelo razočarana, ker me niso razumeli, a se kljub temu nisem ustavila. O redovnicah sem še naprej zbirala vse informacije, ki so mi bile na razpolago.

S kolikšnimi leti dekleta vstopajo v samostan? Ste odšli prej, kot je to običajno? Res sem odšla veliko prej, kot je to običajno. V »mojih« časih so vanj sprejemali dekleta med 15 in 18 letom starosti. Kot sem že prej omenila, je vanj odšla tudi moja sestrična. Ko se je od tam prvič vrnila na dopust, sem skupaj z njo in še dvema dekletoma iz naše župnije, odšla na 400 km dolgo pot v Črno goro. Ko smo prispele tja, me redovnice seveda niso hotele sprejeti, saj sem štela šele 12 let. Razložile so mi, da se moram vrniti domov in počakati, da bom stara vsaj 15 let, da lahko pridem nazaj. Ker sem zelo jokala, so »se me usmilile«, a so mi dale jasno vedeti, da me bodo, če bom zaradi domotožja jokala, takoj poslale nazaj domov. Prve tri tedne sem nadvse uživala, potem pa me je zelo mučilo domotožje, zato sem skrivaj jokala, saj se kljub temu nisem želela vrniti domov.

Kaj pa šola? Ker sem doma končala pet razredov osnovne šole in govorila le albanski jezik, me tukaj v Črni gori niso mogle kar poslati v šolo. Z novo deželo je prišel nov jezik, dobila pa sem tudi novo ime. Namesto Prena so me klicale

Na začetku ste omenili, da so vaši starši kljub globoki veri nasprotovali vaši odločitvi. So imeli za to kakšen poseben razlog? Veliko let mi ni bilo jasno, kje tiči razlog za to. Mama mi tega ni hotela ali pa, ko gledam na to danes, ni mogla povedati. Kljub temu, da sem jo to spraševala. Zanimivo pa se mi zdi, da se sama več kot 20 let nisem nikoli vprašala, zakaj mi je ime Prena. Šele po tem, ko sem jo to vprašala, mi je razkrila celotno zgodbo. Takrat sem že bila redovnica z večnimi zaobljubami.

Nam jo lahko zaupate? Ana. Po enem letu učenja srbohrvaškega jezika pa sem nadaljevala z osnovnim in nato srednješolskim izobraževanjem. Po končani srednji medicinski šoli sem se zaposlila v bolnišnici, kjer sem delala 17 let.

Je bilo to, da ste bili v tistih časih kot redovnica zaposleni v takšni ustanovi, kaj posebnega? Kako so se ljudje obnašali do vas? Meni se to tam ni zdelo nič posebnega, saj nas je bilo več. Res pa je, da so nas zdravniki in pacienti zelo spoštovali. Rada sem delala tam. Po 24 letih življenja v Črni gori so me premestili v karitasov dom upokojencev v Avstrijo. Tokrat so me vprašali in sem se s tem strinjala, a sem spet prišla v deželo, kjer nisem nikogar razumela in sem se jezika učila kar sproti med delom. Prvo leto mi je bilo to zelo naporno, naslednjih 11 pa mi je hitro minilo. Če se ne bi poškodovala, bi bila tam najverjetneje še danes. Ker po zlomu noge nisem več smela opravljati težkega fizičnega dela, so me premestili sem.

Mami in očetu se je najprej rodil sin. Sama pa si je zelo želela hčerke. Še posebej po tistem, ko sta ji prvi dve v ranem otroštvu umrli. Otroci so takrat pač umirali pogosteje kot danes. Zato je veliko let romala v svetišče sv. Ane v župniji Dunav, ki je bilo od nas oddaljeno štiri ure hoda. Tam je goreče molila za hčer. Ker me je izmolila pri sv. Ani, mi je dala ime Prena, kar v albanščini pomeni Ana. Za mano sta se rodila še brata, zato sem bila še vedno edina hči, za

Molitev je zame najmočnejša hrana. katero si je srčno želela, da bi ostala vsaj nekje blizu. Doma res nisem ostala, a sem, dokler je živela, vsako leto preživela ves dopust pri nji, zadnja leta pa sem jo lahko tudi vsak dan poklicala. Kljub moji vztrajnosti je še vedno molila zame.

Kako poteka vsakdan v vašem samostanu? Sama vstajam ob 5. uri. Ob 6.30 uri skupaj molimo hvalnice, ob 7. imamo sv. mašo ter

Miloš Kukovičič, Andreas Repše, Mitja Markovič in župnijski arhiv

premišljevanje do 8.ure, ko imamo zajtrk. Po njem vsaka sestra opravlja svoje dolžnosti. Opoldne se spet zberemo v kapeli, kjer molimo Angel Gospodov, opravimo kratko izpraševanje vesti in ob pol enih sedemo h kosilu. Do skupnih večernic in rožnega venca, ki ga molimo ob 17. uri, spet opravljamo svoje

Najlepše mi je, ko vidim, da lahko koga osrečim in sem mu v tistem trenutku dragocena. delo. V samostanu je skupna molitev izjemno pomembna, vsako 1. nedeljo v mesecu pa imamo duhovno obnovo.

Od kot izhaja vaša vera? Molitev je zame najmočnejša hrana, brez katere si ne bi mogla zamisliti svojega življenja. Ta me osrečuje in me dviga v najtežjih trenutkih. Vsako jutro tako zgodaj vstajam zato, da lahko v osebni molitvi stopim pred Jezusa ter ga prosim za prihajajoči dan. Hkrati mu izražam tudi hvaležnost za vse, kar prejemam. Dan prav tako zaključim z osebno molitvijo, v kateri se mu zahvalim za vse prejete darove in milosti ter ljudi. Svoj poklic čutim prav v tem, da me je Bog izbral, da mu lahko služim. Vsaka izmed redovnic ima enkrat letno obvezne sedemdnevne duhovne vaje in tritedenski dopust. Duhovne vaje so zame velika milost, na katerih lahko molim tudi za druge. Čutim, da mi je v mojem poklicu veliko dano, kar me zelo osrečuje, hkrati pa mi daje tudi občutek, da sem Bogu premalo hvaležna zato, ker me je izbral zase. Zato mi je še posebej dragocena molitev v kateri mu izražam hvaležnost. Ne le da prosim.

Veliko potujete … Res je (se nasmehne). Nekaj po službenih dolžnostih, nekaj na povabilo drugih, nekaj

birmanskih vikendih ali taborih volčičev. Če prav pomislim, sem še vedno tam, kjer sem začela. Še vedno me najbolj navdušuje to, kar sem kot otrok opazovala pri redovnicah, ki so tudi skrbele za mojo staro mamo. Le da danes in že vse življenje počnem to tudi sama.

pa po lastnih željah. Romanja in potovanja me zelo obogatijo. Največkrat sem obiskala Međugorje, kamor grem vsaj enkrat letno na

Če prav pomislim, sem še vedno tam, kjer sem začela. povabilo žena iz onkološkega društva.

Zelo pa si želim iti na Poljsko k sv. Favstini. Zame je to svetnica današnjega časa. Njen dnevnik mi je zelo dragoceno čtivo. Tako kot Sveto pismo. Bolj ko jo spoznavam, bolj vidim, kako ji je Jezus dajal sporočila za ves svet. Tako je nastal rožni venec usmiljenega Jezusa, ki se moli vsak dan ob 15. uri. Temu na čast od velikega petka do bele nedelje obhajamo molitveno devetdnevnico.

Kaj vas kot redovnico še osrečuje? To, da lahko svoj čas podarim ljudem, ki so osamljeni, ostareli ali kako drugače potrebujejo človeško toplino. Vedno me sprejmejo odprtih rok in z žarom v očeh. Najlepše mi je, ko vidim, da lahko koga osrečim in sem mu v tistem trenutku dragocena. Zelo rada obiskujem bolnike. Kot patronažna sestra sem jih v Črni gori 15 let obiskovala po njihovih domovih. Zdaj pa nekatere obiskujem ob nedeljskih popoldnevih ali kdaj vmes s prijateljico Vero. Seveda pa sem zelo rada tudi med otroki na oratorijih,

Kramljali sva še o marsičem. Tudi o urejanju naše cerkve in okolice, za katero potrebujemo več pomoči. Prav te pridne roke bodo naša največja zahvala sestri Maristeli za njene ideje, navdihe, cvetlične umetnine in številne molitve. In, draga naša sestra Maristela, iskrene čestitke ob Vašem (pravkar minulem) 65. rojstnem dnevu! Obilo blagoslova in navdiha na nadaljnji poti služenja Gospodu in Njegovi skupnosti. Martina Makovec Žagar

Če smo se še včeraj zadrževali ob Jezusovem grobu in skupaj z Marijo in drugimi učenci žalovali za njim; če smo še včeraj sočustvovali z njim, ki je bil po krivici obsojen, danes razumemo zakaj. Obsojen in umorjen je bil, ker nam je moral pokazati, koliko Očetu pomenimo. Ker je hotel pokazati, kako zelo v resnici Bog ljubi vsakogar od nas. Trpljenje in križ sta bila pot, da smo to resnično okusili. Dragi bratje in sestre, naj novica o zmagovitem Življenju preveva vsako vašo misel in besedo, vsak korak in vsak odnos, vsako iskanje in vsako odločitev. Njegov blagoslov naj napolnjuje vaše praznične dni in vse tiste, ki jim bodo sledili. Da bi se ob praznem grobu »v živo« in osebno srečali z Vstalim Jezusom, Vam želimo ustvarjalci Videmčana.

TEJA: ANIMATORKA, VEROUČITELJICA, VODITELJICA IN DIPLOMIRANA TEOLOGINJA

KAJTI NE OZDRAVLJA VODA, TEMVEČ VERA! 10

Bili sva na kavi. Verjetno ni skrivnost, da skupaj zelo težko pripraviva kakšno župnijsko, skavtsko aktivnost. Prav gotovo je tudi znano, da si, kot dve karakterno skrajno različni osebi, občasno stopiva na žulj. Ampak, hvala Bogu, nama je prav ta isti Bog namenil čudovito milost, da imava še kako skupno točko, ki naposled vedno premaga slabo in nas, brate in sestre, združi v in iz ljubezni – Njega samega. Zato sva se srečali, beseda pa je (saj veste, ženske) tekla o tem in onem. Potem sva nekako, preko ovinkov, nanizali tudi nekaj spodnjih vprašanj …

Teja, poznamo te kot dolgoletno animatorko, skavtsko voditeljico, kar nekaj časa pa svoje znanje predajaš tudi veroučencem. Kaj je razlog, da po tolikih letih še vedno z enakim navdušenjem opravljaš to veliko poslanstvo? Zdi se mi, da odgovor tiči tam nekje v letu 2006, ko sem prvikrat prestopila prag našega župnišča kot izvidnica – pri skavtih, potem pa sem ne dolgo za tem po travniku skakljala še kot animatorka, na našem prvem oratoriju.

Zgodil se je tisti občutek … da sem doma. Pogled nazaj vse bolj jasno izrisuje misel, da sem bila v okolju, ki me je učilo in vzgajalo. Tisto, kar pa je najbolj ključno – prvikrat v življenju, in to prav sredi najstniških viharjev, je vera začela zame postajati način življenja, bistvo mojega bivanja. Takrat sicer še nezavedno. Večkrat smo se hecali, da imamo dva doma – družino in župnišče. V slednjem smo se drug ob drugem brusili in zrastli. Želela sem, da Savska pot 1 (p)ostane dom, ki bo vzgajal in imel vselej odprta vrata, tako kot jih je imel za nas. Ker tega ne pozabiš. Srce ne pozabi.

Udejstvovanje v skavtstvu, animatorstvu in naposled teologija je tako vse bolj postajalo pravzaprav moje poslanstvo, ki ga želim dihati in živeti. »Z enakim navdušenjem« … te besede me kar ne prenehajo bosti v oči. Navdušenje pri svojem delu vedno bolj prepoznavam kot dar. Večkrat je preprosto odločitev in čut odgovornosti ter zavedanje, da je nekdo nekoč zame daroval svoj čas in talente in je prav, da to, kar sem prejela, predam naprej. Navdušenje pri svojem delu tako zelo verjetno večkrat podpira »stric iz ozadja« – Sveti Duh in je torej milost.

Nedavno tega si diplomirala na teološki fakulteti. Tvoje diplomsko delo nosi naslov: Simbol vode v Janezovem evangeliju: Čakali so na valovanje vode. Jn 5,3b. Ob prebranem se mi je porodilo marsikatero vprašanje ... Vemo, da je prav Janez tisti, ki je v evangeliju prisoten ob Jezusu v odločilnih trenutkih. Kako je njegovo pričevanje nagovorilo tebe, da si za svoje diplomsko delo izbrala prav njegovo ime?

Tisti, ki kar pogosto »domujemo« na Savski poti 1, vemo, da se je tu zgodilo nemalo trenutkov, zaradi katerih po poti vere hodimo še danes in ne obupamo, četudi se velikokrat znajdemo sredi velikega petka. Kateri od tvojih spominov ima še posebej močan okus?

Sveto pismo je bilo zame kar ena debela knjiga, ki jo berejo »župniki« in starejše gospe. Vse do prvih predavanj eksegeze (to je študij Svetega pisma), ko je zame postalo razburljiva pustolovščina, nekakšna detektivka, polna ugank in presenetljivih dejstev. Sploh nisem mogla razumeti, kako to, da tega nisem odkrila že prej. Začela sem spoznavati, da je v njem nešteto ganljivih in nagovorljivih sporočil, ki mi jih pošilja sam Bog. Kar carsko, ne!?

Ena od najbolj močnih in prvih izkušenj oblikovanja moje osebne vere je bila skavtska maša ob Krnskem jezeru, na mojem prvem klanovskem poletnem taboru. Bila sem utrujena in bolele so me noge ter žulji na stopalih. Sledila pa je maša! »Bedno! Kaj jaz sploh delam tu, moji prijatelji so zdaj verjetno na bazenu!« Potem pa šok! Vstopila sem v enega najbolj ganljivih trenutkov. V kapelo stvarstva, ki je bila verjetno podobna Nebeški kapeli. Barve zahajajočega sonca ob Krnskem jezeru so bile tako ganljive, kot da Bog želi povedati: »Ste pripravljeni? Jaz prihajam!« Sonce je zahajalo za gorami, skala, pokrita s šotorko, je služila kot oltar, okoli so se pasle ovce in okrog nas se je razlegala veličastna tišina. Približno 10 mladih, ki nas je povezala skavtska pot, smo se tisti poletni večer drug ob drugem posedli okrog oltarja, približno uglasili kitaro in imeli sveto mašo. Tako preprosto. Takrat se mi je zazdelo, da Jezus ni »k’r en«, da je zame pomemben bolj, kot sem načrtovala, da bo. Zazdelo mi je, da je čisto zares postal moj Prijatelj.

osebni arhiv

Veliko zaslug za to moje spoznanje gre profesorju in mentorju mojega diplomskega dela,

dr. Maksimilijanu Matjažu, ki je strokovno in ob tem izjemno aktualno razlagal in poučeval Sveto pismo. Eksegeze Janezovega evangelija ni bilo na seznamu rednih predavanj in tako sem si jo izbirala kot izbirni predmet. In vau! Janezova govorica ni na prvo žogo. Je izrazito simbolna in drugačna od govorice preostalih treh evangelistov. Močno me je nagovorila. Tako močno, da sem takoj vedela, da je Janezov evangelij teren, kjer bom postavila svoje diplomsko delo.

V svojem delu veliko pišeš o simbolni govorici v Svetem pismu, predvsem o simbolni govorici vode v Janezovem evangeliju. Lahko na kratko očrtaš, zakaj si izbrala vodo in kakšen pomen ima le-ta v evangeliju? Tisto, kar močno nagovarja, je opažanje, da v Janezovem evangeliju voda vselej prihaja od spodaj in to s seboj nosi močno sporočilo, da voda sama po sebi ne zmore dati življenja, čeravno je tista, ki mu je najbližja. Osrednje mesto ima v Janezovem evangeliju kot tista, ki kaže skupaj z Duhom na zakrament krsta, ki je že sam po sebi znamenje novega življenja, vstop v občestvo Božjih otrok. Janezov evangelij mojstrsko niza podobe, ki nam sporočajo, da voda sama po sebi ne zmore odžejati in kaže na potrebo po neki drugi vodi, po živi vodi. Slednja pa je dar Boga Očeta nam, njegovim otrokom, v otipljivi podobi Sina. On je tisti, ki zmore edini odžejati in tako spremeniti našo omejeno perspektivo, ki nenadoma osveži z novim razgledom, polnim smisla.

Ko sem prebirala diplomsko nalogo, pa že prej, ob pogovoru s teboj, me je presenetila Janezova ironija, o kateri pišeš. Kaj natančno si želela z njo povedati in kako

primerjaš oz. povezuješ s sklepom tvoje diplomske naloge, pri kateri me je nagovoril tvoj stavek “Nikar ne čakaj valovanj vode in ostalih spektaklov”? Moje diplomsko delo se zaključi z aktualizacijo Jn 5,1-18. Ob spremljanju hromega, v dialogu z Jezusom, ugotavljamo, da so njegova dejanja in besede skoraj v celoti ironične in s tem sporočilne tudi za nas. V odlomku spremljamo hromega, ki že 38 let leži pri kopeli, kjer naj bi bila čudežna voda. Že 38 let torej leži tam in še vedno je poln izgovorov. Mimo pride Jezus in hromega nagovori z besedami, ki spodbujajo k dejanjem. Ozdravi ga in mu pravi, naj vstane in gre na pot. Uvodno vprašanje diplomskega dela, kako se Jezus odziva na malodušno čakanje na »kavčih«, se torej na tem mestu razplete in dobi odgovor v besedah: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« (Jn 5,8). Jezus nas po hromem nagovarja k življenju, ki je polno in se dogaja stran od sedenja in brezplodnega čakanja. Kajti ne ozdravlja voda (ali kaka druga »žavba«), temveč vera!

Tvoja tema se lahko še kako poistoveti z velikonočnim tridnevjem, ob koncu pa nas v sklepnem nagovoru popelješ naproti velikonočnemu jutru. Zato bi te ob koncu

povabila še h kakšni vstajenjski misli. Kako doživljaš tridnevje in kaj čutiš ob prebujenju v velikonočno jutro? Ob velikonočnem jutru vselej pomislim na Marijo Magdaleno. Ona je bila tisto jutro med prvimi tam … in Jezus je govoril prav z njo. Pa je bila nedolgo nazaj še na prašnih tleh in vanjo so bile uperjene pesti s kamenjem. Sploh si ne znam predstavljati bolj popolne podobe upanja. Za tak trenutek je vredno živeti … v tej podobi se skriva tako ganljivo sporočilo Boga, da se moraš kar uščipnit, da se prepričaš, da On to resno misli. Marija Magdalena bi lahko preprosto obupala in ostala tam, na tleh. Pa ni. Za to moraš biti kar pogumen … Vstala je in naposled zasijala v zarji velikonočnega jutra. Ob tej podobi se zaloge izgovorov resnično lahko zgolj umaknejo iz naših misli in dajo prostor upanju.

»Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« – V odnosih, v službi, na cesti, v svoji osebni veri … Nikar ne čakaj, da drugi naredijo tvojo Veliko noč, saj se sedé na kavču to ne bo zgodilo. Naj bo malo izgovorov in veliko dejanj. Za naju, ki sva te strani ustvarili, zate, ki to bereš, in za tiste, ki jih boš srečal na poti v Emavs. Naj bo srečna pot! Pogovarjala sem se Špela Černič

POGOVORNI VEČER S ŠKOFOM DR. ANTONOM STRESOM

KDO OD NAS PA BI SI ŽELEL ZA FANTA ALI PUNCO ROBOTA ALI ROBOTKO? 14

Običajno je, da škof pride pred birmo na srečanje z birmanci in jih povpraša o njihovem verskem znanju. Letos smo se odločili drugače. V goste smo povabili letošnjega birmovalca škofa dr. Antona Stresa in pripravili z njim pogovorni večer. Vprašanja za pogovor so pripravili birmanci in animatorji. Zanimive odgovore na nekatera od njih vam ponujamo v branje.

Ljudje smo svobodni. OK. Ampak, a ne bi bilo bolje, da bi Bog v kakih izrednih razmerah to svobodo omejil? Recimo, ko gre za vojne, zločine, zlorabe, nasilje. Ali rečeno v prispodobi zgodbe iz začetka Svetega pisma: Zakaj je Bog sploh posadil drevo spoznanja v edenski vrt in tako dal človeku možnost, da se mu upre? To so vprašanja, ki si jih večkrat zastavimo. A v resnici sta samo dve možnosti: ali da nas je

Bog ustvaril kot svobodne, ali pa bi nas naredil za robote, za avtomate, ki bi imeli že vnaprej »vstavljen« program, po katerem bi delali. A v tej drugi možnosti ni prostora za našo ljubezen. Robot ne more ljubiti. Kdo od nas pa bi si želel za fanta ali punco robota ali robotko? Nihče. Želimo si nekoga, ki nas ima svobodno in zastonj rad. Skupaj gresta samo ljubezen in svoboda. Tretje poti tu ni. Ali smo vnaprej programirani, ali pa smo dosledno in v celoti svobodni. Res je: če bi bili programirani, bi lahko Bog

s tem preprečil, da bi delali lumparije. Ne bi bili nezvesti in grešni. A tudi ljubezni in vsega ostalega, kar je povezano s svobodo, ne bi bilo. Ljudje smo ljudje prav po svobodi. Je pa res: Bog je s tem, da nas je ustvaril svobodne, ogromno tvegal. S svobodo nam je seveda dal možnost, da delamo slabe stvari. In žal človek to »možnost« kar »pridno« izkorišča. A Bog je imel »za bregom« še nekaj. Vedel je, da lahko celo to slabo, ki smo ga zmožni, preusmeri v dobro. In to je naša vera. Bog je naš zločin – tudi najhujši zločin, ki je umor Božjega Sina – spremenil v odrešenje. Bog je torej vse to dovolil zato, ker je vedel, da ima »v rezervi« še eno dokončno rešitev. Vedel je, da bo zgodbo, ki smo jo mi, ljudje, sicer zelo pokvarili, na koncu vendarle obrnil v dobro.

Marsikdaj v različnih okoliščinah nanese tema na napake Cerkve v zgodovini. Križarske vojne denimo. Pa čarovniški procesi. Kaj lahko kristjan odgovori na to? In zakaj je Cerkev včasih trdila, da se Zemlja ne vrti okrog Sonca in je obsodila Galileja? Del odgovora se skriva v dejstvu, da smo Cerkev ljudje. Drugi del pa se skriva v zgodovini. In v sposobnosti vživeti se v določene zgodovinske okoliščine in se iskreno vprašati, kako bi jaz v nekih povsem drugačnih okoliščinah, v povsem drugačnem spoznanju

in drugi kulturi reagiral. Recimo, da bi bil sam v koži Pilata, ki je obosodil Jezusa; vprašanje, kako bi jaz reagiral na njegovem mestu ... Recimo, da bi bil eden od Jeruzalemčanov, ki so tisto jutro kričali »Križaj ga!« Vprašanje, če bi jaz toliko mislil s svojo glavo, da bi rekel: »Hej, dragi Jeruzalemčani, to pa ni prav!« Mogoče bi, mogoče pa ne bi. Saj vendar tudi danes tolikokrat nasedem propagandi in tulim z volkovi, kot so to delali Jeruzalemčani. Vprašljivo je danes, leta 2019, gledati nazaj z vsemi spoznanji, z vsem zgodovinopisnim in kulturnim razvojem in ocenjevati neko obdo-

Križarske vojne? Vsakdo se ima pravico braniti. Tudi kristjani so imeli to pravico. bje pred več sto leti. Pravi zgodovinar se mora nekako vživeti, postaviti »v kožo« človeka, ki je živel takrat, v spoznanje, ki ga je imel on, ne pa se danes delati pametnega in reči: poglej, kako so bili neumni. Danes seveda ne moremo razumeti recimo – čarovnic. To se nam zdi grozljivo in neumno. In za nas tako tudi je. A človek tistega časa je to doživljal drugače. Živel je v nekem drugem prepričanju in v precej drugačni kulturi. Zgodovina je razvoj. Je tudi razvoj zavesti ljudi. In tudi Cerkev – kolikor jo sestavljamo ljudje

– ne more biti drugačna kot sestavljena iz ljudi svojega časa. V tem smislu smo tudi tako omejeni, kot je omejen naš čas. Tu in tam kdo malo izstopa, »štrli iz povprečja«, večina pa smo otroci svojega časa.

orij. In kakšna je tu resnica? Saj vemo, da tudi heliocentrični sistem ni resničen. In tudi to, kakor mislimo mi danes, še vedno ni popolna resnica. Tudi v prihodnosti si lahko obetamo še veliko novih, še boljših teorij.

Zelo smiselno je kdaj vzeti v roke knjigo »Ateistične zablode«, ki med drugim pojasnjuje prav dejstvo, da zgodovinopisje še zdaleč ni tako črnobelo, kot si ga včasih zelo poenostavljeno predstavljamo.

Samokritično pa moramo priznati tudi dejstvo, da takrat tudi Cerkev ni pravilno razlikovala med tem, kaj Sveto pismo v resnici je. Sveto pismo ni znanstvena knjiga. V primeru Zgodbe o stvarjenju recimo pripoveduje s pomočjo preproste zgodbe, ki jo je imel pač v glavi pisatelj, ki je to pisal. Sveto pismo predaja verske resnice. Torej resnice o Bogu in človeku ter odnosu med njima. Verske resnice pa so večne in se ne spreminjajo glede na uporabljeno »zgodbo«. Ilustrirajmo s primerom: Kdo izmed nas se zdravi tako, kot se je zdravil Mozart? Nobeden. Kdo se prevaža tako, kot se je prevažal Mozart? Nobeden. Vsi pa še vedno poslušamo Mozartovo glasbo. Ali drug primer. Kdo danes živi tako, kot so živeli stari Grki? Še edno pa so grški templji, grška arhitektura merilo estetskega in vzor lepote. Skratka: ne spreminja se vse enako. Nekatere stvari imajo trajno vrednost. Znanost, tehnika – vse to se spreminja. To, kar je lepo, pa ostane vselej lepo. In to, kar je dobro, svetniško, ostane vedno svetniško. Zločin je vedno zločin in krepost je vedno krepost.

Še beseda o tolikokrat omenjenih križarskih vojnah. O njih lahko rečemo, da so bile v

Zgodovina je pokopališče znanstvenih teorij.

svoji osnovi obrambne vojne. Bizanc je ničkolikokrat prosil Rim za pomoč, sicer da jih bodo Arabci »pohrustali«. In še danes velja načelo, da če je nekje neka človekova pravica kršena, teptana, lahko druge države posežejo vmes in pomagajo vzpostaviti pravično stanje. In v primeru križarskih vojn je šlo prav za to. Vsakdo se ima pravico braniti. Tudi evropski kristjani so se imeli pravico braniti. Seveda so potem počeli tudi mnoge neumnosti. A tudi tu moramo biti pošteni in se zavedati: kadar koli je vojna, takrat stvari pogosto uidejo izpod nadzora. In seveda so se tudi takrat zgodile lumparije, ki so bile neumne, krute in krivične. In kaj poreči o konfliktu med Galilejem in »Cerkvijo«, kar se tiče heliocentričnega sistema? Zgodovina znanosti je zgodovina teorij, ki se sčasoma zamenjujejo z boljšimi. Heliocentrični sistem je samo eden od primerov. Tudi danes se pojavljajo nove in nove teorije. Zgodovina je pokopališče znanstvenih teorij. Znanstvene teorije nekaj časa neko stvar razložijo, z novimi spoznanji, opazovanji, raziskavami in izračuni pa pride do novih teorij. V času Galileja je šlo za tako menjavo te-

In tako je tudi v Svetem pismu. Nekatere stvari so odvisne od kulture in »znanosti« svojega časa. Temeljno, bistveno sporočilo pa je neminljivo.

Zakaj bi se danes mlad fant ali dekle odločil/-a za pot posvečenega življenja? In zakaj je boljše, da so duhovniki neporočeni? Ljudje se v življenju za nekaj odločimo. Čudovito je, če najdeš v življenju kaj, čemur se lahko scela posvetiš. Nekaj, za kar se ti zdi vredno sto odstotno živeti. Martin Luther King je dejal: »Samo tisti človek je vreden, da živi, ki je našel nekaj, za kar je pripravljen umreti.« Govorimo o poklicanosti, o poslanstvu. Se ne šparaš, ne misliš nase, ampak si le vesel, da se lahko razdajaš in za tisto živiš. Takega poslanstva ne začutijo le duhovniki. Tudi kak znanstvenik se tako povsem posveti svojemu raziskovalnemu delu, da se ne odloči za družino, da je docela pri svojem delu. Tudi kakega velikega umetnika, ustvarjalca bi lahko našteli, ki se

Še zdaleč ne pomeni, da bo neporočenost katoliškega duhovnika vselej ostala edina norma. odloči podobno. Njegovo poslanstvo mu toliko pomeni, da tistega, čemur se je odpovedal, ne pogreša. Ko najdemo poslanstvo, za katero se nam zdi vredno »posvetiti« življenje, le-to dobi odličen smisel. In kot rečeno: med vrednotami, ki so lahko motiv za tako odločitev, je lahko tudi delo za Božje kraljestvo. Neporočenost katoliških duhovnikov je cerkvenopravna ureditev, ki naj omogoči duhovniku, da je čim bolj prost vsega drugega in se lahko čim bolj scela posveti svojemu delu. Sicer pa neporočenost duhovnikov ni edina možna praksa ali ureditev, ki se nikoli

Neža Petan, Valentina Bizjak

ne bo spremenila. Morda se bo celo prej, kot bi pričakovali. Že sedaj poznamo primere poročenih duhovnikov iz drugih krščanskih cerkva, ki prestopijo v katolištvo. V takem primeru ostanejo duhovniki in seveda ostanejo hkrati tudi zakonski možje. Še zdaleč ne pomeni, da bo neporočenost katoliškega duhovnika vselej ostala edina norma. Celibat bo vselej ostala dragocena karizma, čisto mogoče pa si je predstavljati, da bo v doglednem času mogoča posvetitev v duhovnika tudi za zakonskega moža, ki ima že odrasle otroke in ima v tem smislu manj družinskih obremenitev. Bolj kot o vprašanju izključne karizme celibata bo potrebno razmišljati s perspektive, da ima krščansko občestvo pravico do evharistije, to pa pomeni tudi do duhovnika. Jasno pa je, da gre tu za zelo velike odločitve. In takih odločitev se ne da narediti čez noč. Papež mora zelo paziti, da pri svojih odločitvah ne naredi kaj takega, ob čemer bi bili nekateri sicer zadovoljni, nekateri pa bi se spremembi uprli in bi lahko prišlo celo do razkola. Še danes lahko najdemo po župnijah primere, ko verniki ne gredo niti k obhajilu k laiškemu delilcu, ampak samo k duhovniku. Skratka: papež mora take pogojenosti upoštevati in misliti na edinost Cerkve.

Pogovor s škofom in pričujoči zapis sem pripravil Mitja Markovič

glasilo župnije sv. Ruperta Krško - Videm ob Savi Uredniški odbor:

Natalija Andrejaš, Sara Capl, Tomaž Petan, Špela Černič, Martina Makovec Žagar, Ana Špiler in Mitja Markovič

Oblikovanje:

Mitja Markovič

Lektoriranje:

Milena Žičkar Petan

Tisk:

Koštomaj, Celje

Naklada:

1200 izvodov

Spletno mesto:

Videmcan.SI

Knjižna polica:

issuu.com/videmcan

POSTNI VEČERI 2019

EVANGELIJ PO ČUŠINU 18

Čas duhovne priprave na veliko noč je v tretjem postnem večeru obogatil dramski igralec Gregor Čušin s svojo avtorsko predstavo Evangelij po Čušinu. Uvedel jo je prav s pojmom »evangelija«, ki v izvirniku pomeni veselo vest, dobro novico. Jezus, Božji sin na zemlji, in to za nas, za vsakega med nami, je vesela novica. To, da Bog stopa po zemlji, izbira poti, kot jih izbiram sam, da

Miloš Kukovičič

se srečuje s človekom, z njegovimi hrepenenji in njegovimi stiskami in oboje na svoji koži doživlja tudi sam, je vesela novica. To, da se s svojim ozdravljajočim dotikom in besedo dotika bolezni človekovega telesa in duše, srca in duha, je vesela novica. To, da je sprejel križ in na svojih ramenih nosil moj greh, da bi me odpeljal nazaj v Očetov objem, je vesela novica. To, da ostaja z nami vse dni do konca sveta in nas napolnjuje s svojim Svetim Duhom, je vesela novica. V svoji predstavi nas je Gregor Čušin zelo prepričljivo popeljal na »kraj dogodkov«. Jezusa osebno smo lahko poslušali skozi njegovo interpretacijo in v njegovih gibih videli in čutili Jezusovo preroško poslanstvo. Ne le z naslovom »Evangelij – po Čušinu«, ampak predvsem s tem, da se on sam, ne le kot igralec, ampak kot resnični Jezusov učenec, kristjan, postavi prav blizu središča dogajanja, izziva vsakogar od nas, da tudi sami stopimo na prizorišče odrešenjske Zgoodbe, da se tudi sami srečamo z živim Jezusom in da tudi vsak od nas okuša in morebiti celo (na)piše »Evangelij po ...«.

Mitja Markovič

Precejšnja mera ustvarjalnosti

Sara Capl, Mitja Markovič

Izogni se mreži greha

PRAZNIK

PRVE SVE

Čez minsko polje skušnjav

Pričakovanje

Skrbno izdelan spominek

GOSPO IN PO

Tudi na poti spreobrnjenja smo skupaj

„Zadeti“ dobro niti s pikadom ni povsem lahko

ETE SPOVEDI

OD JE OČISTIL SRCA OZABIL VSE GREHE

Skrbna pomoč animatorjev

In seveda - praznovanje

V zadnjih trenutkih zemeljskega življenja, pri večerji s svojimi prijatelji, je Jezus rekel: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!... To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.« (Jn 15,9.11)

Veselim se, ker lahko jutri spet stopim v službo človekovega dostojanstva. Ja, to je zelo težko. Včasih najtežje. Ampak gre. Nekomu vrniti dostojanstvo s pogovorom, samo s poslušanjem. Biti dober z nekom in vlivati dobroto v vsako človeško življenje, tega se veselim.

NAŠA KARITAS V 2018

POJDI IN TUDI TI DELAJ TAKO Sodelavci Župnijske karitas smo se na aprilskem srečanju seznanili s poročilom dela in poslovanja v minulem letu. V letu 2018 je župnijska karitas naših dveh župnij zbrala 3.244 €, od tega: Prispevki podjetij

1.200 €

Dobrodelni koncert, akcije 1.577 € 1/3 nabirke karitasove nedelje

167 €

Darovi posameznikov

320 €

Ta sredstva je Karitas namenila za sledeče namene: Pomoč družinam in posameznikom

(papež Frančišek)

Vsakemu izpolniti vse želje? Ne gre. Krepiti vezi razumevanja, spoštovanja in potrpežljivosti? To pa gre.

1.093 €

Dokup hrane za pakete in nakup skodelic za akcijo 1.098 €

Vesel sem zavedanja, da obstaja Njegov načrt in da lahko pri tem uporabi moje roke, noge, delo. Uporabi me, Gospod, in »naj se zgodi Tvoja volja«!

»Gospod prihaja naproti v obrazih in zgodbah bratov in sester v stiski. Stoji na vratih naših src in skupnosti ter čaka, da kdo odgovori na njegovo nevsiljivo in vztrajno trkanje: čaka ljubezen, ki je ljubkovanje Gospodovega usmiljenja.«

Najemnina prostorov v Dolenji vasi

600 €

Stroški akcij in koncerta

163 €

Drugi stroški poslovanja

169 €

Razdelili smo tudi 450 kg hrane iz EU skladov, 195 litrov olja in 636 litrov mleka. Ivanka Zupančič voditeljica Župnijske karitas

Včasih mislimo, da lahko svojo dobroto pokažemo z dragimi in velikimi darili. Ampak danes ljudje v resnici ne potrebujemo velikih daril. Veliko bolj potrebujemo pozornost, bližino in čas, ki si jih podarimo. Čas si je včasih najtežje utrgati, zato je najbolj dragocen.