Videmčan 3-4 (2011) by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

V nedeljo po tem, ko smo se navdušeni vrnili s šmarničnega izleta na Veliko planino, ko smo končali veroučno leto, ko je bila cerkev okrašena s plameneče rdečim cvetjem, smo praznovali binkošti.

V župniji pa je bilo ta teden še posebej živahno, saj se naši osmošolci pripravljajo na zakrament svete birme. In v te priprave so vključene njihove družine, botri, cela naša župnijska skupnost. Vse je oživelo, vse vre v pričakovanju … ne samo zaradi same slovesnosti, ampak tudi v pričakovanju srečanja z našim škofom. In … ali je sploh kje tu še mesto za Svetega Duha? Brez njega namreč vsega tega ne bi bilo. Brez tistih prvih

Ogenj

Svetega Duha

binkošti, ko je Sveti Duh v ognjenih jezikih prišel ne samo na glave apostolov, ampak predvsem v njihova srca in njihove duše, ne bi bilo niti naše birme niti naše Cerkve. “Brez Svetega Duha je Bog daleč, Kristus ostaja v preteklosti, evangelij je mrtva črka, Cerkev je zgolj ena od organizacij. Toda v Svetem Duhu je vstali Kristus navzoč, evangelij ima življenjsko moč, Cerkev je občestvo.” (Ignatios iz Latakije) Kristjani se vsak dan spominjamo in kličemo Svetega Duha vsakič, ko naredimo križ, seveda ko se zavedamo tega, kar govorimo: V IMENU OČETA IN SINA IN SVETEGA DUHA. Vzrok, da o Duhu drugače malo govorimo, je morda v tem, ker smo preveč zaverovani v svoje materialne probleme in skrbi ter zemeljsko življenje. Svojih duš, svojega duhovnega sveta pa se

zavemo šele, ko nam ta svet odpove. Ko naenkrat ni nobenega denarja in nobenega bogastva tega sveta, ki bi moglo napolniti naše ranjeno srce, saj hrepeni po drugačni sreči. V Svetem pismu je Duh predstavljen kot veter, kot ogenj, kot luč … kot nekaj, kar zaznamo, vidimo, česar ne moremo prijeti s svojo roko in spraviti v svoj žep. Zato pa Cerkev takole moli k Svetemu Duhu: “Pridi, srcem svetla luč, ki deliš darove vsem. Ti olajšaš nam bridkost, ti si dušam sladki gost.” Sveti Duh je resnično prisoten, je najlepše DARILO, ki nam ga je pustil Jezus, ko je odšel v nebo. Njegov veter zaveje v duši kot prijetna sapica, ki hladi vročino življenja ali pa kot ogenj, ki zažge srce z nenavadnim zanosom, da narediš nekaj, za kar si mislil, da ne boš nikoli sposoben narediti. Sveti Duh je tisti, ki že stoletja daje življenje Cerkvi in vse vernike po svetu povezuje v veliko družino, ki je nič ne more premagati.

Imamo upanje, da bo Sveti Duh tudi našim birmancem vlil v srce ljubezen, upanje in vero, ki bo živa in dejavna. Česar mi ne moremo storiti, lahko stori Duh: da molitev in zakramenti postanejo resnično naš in njihov vsakdanji kruh in ne le splošne »pobožne vaje«. Pa da ti naši mladi gredo skozi življenje z navdušenjem in veseljem, ker so kristjani, ki imajo gotovost Božje ljubezni, pogum Jezusove besede, in veselje, ki izhaja iz občestva z brati in sestrami. “Pridi, Sveti Duh … Ljubeči Oče ubogih, dar, sijoč v svojih darovih; luč, ki preseva duše. Počitek za naš napor, predah v trdem delu, radost, ki obriše solze. Pridi, Sveti Duh!” (R. Cantalamessa) s. Emanuela Žerdin

Birma 2011 • 3-4

Teja Omerzel animatorka

Vas morda

ne razganja več? Prepričana sem, da vas je kdaj »razganjalo«. Tebe zdravnik, babica, dedek, odvetnica, sestra, stric, mami, tebe prijatelj … in ja, tudi tebe, ki tako resno to prebiraš. Govorim o tistem valu navdušenja in pripravljenosti, narediti za nekoga ali nekaj prav vse. Recimo takrat, ko ste bili »mladi in neumni« pa ste si od očeta »sposodili« avto (čeprav on za to sploh ni vedel), da bi se »pokazali« pred tisto lepo punco, ki je sedaj vaša soproga. Pa takrat, ko ste »zabetonirali prvo plato« pri novi hiši, ali pa ko vam je žena povedala, da boste čez 9 mesecev ati, ter ko vam je šef povedal, da ste napredovali v službi in ko ste samo za svojega prijatelja cel dan hodili na visoko goro in ga komaj spravili do vrha. Pa ko vas je tisti lepotec končno vprašal: »Bi bila moja punca?« Razganjalo vas je verjetno tudi, ko ste nekega dne izrekli skavtsko obljubo, postali skavtski voditelji, člani ŽPS, Karitas, animatorjev.

In kako je danes? Vas še razganja?

Ste še tako navdušeni, da bi v tem trenutku izrekli besede: »Veš, za kar sem živel, bi hotel še enkrat živeti?«

Duh, ki je v vas vzbujal vse te ideje, čustva in navdušenje, še živi. Sama se

večkrat sprašujem, če se me zadnje čase morda boji, saj bi rada ponovno začutila njegovo moč. A veste, da je tisti lepotec še kar ob vas, tisto dekle je še vedno vaša soproga, tisto malo bitje, ki ste ga devet

mesecev nestrpno pričakovali in vam pravi ati/mami je še vedno ob vas in potrebuje vašo ljubezen, služba je še vedno tako dobra kot tisti dan, ko ste jo dobili. Tudi prijatelj, ki vas je nekoč privlekel na goro, še ni pozabil na vas in tista hiša, ki ste jo nekoč zgradili, je še vedno nekaj čisto posebnega. Tudi vse župnijske dejavnosti, ki so vas tako navduševale in izpopolnjevale, še vedno vsebujejo isti čar.

Ne, nič okoli mene in tebe ni samoumevno. Vse je tako posebno kot prvi dan. Ne

smemo dovoliti, da nam naše dragocene stvari in ljubljene osebe postanejo navada in nekaj samoumevnega. Žal vam tokrat ne bo pomagal recept zdravnika. Sveti Duh čaka. On je tisti, ki v nas razganja navdušenje in ljubezen. On je tisti, ki nam pomaga še v tako majhni stvari videti lepoto. Čaka, da mu dovolimo razpihati iskrico v žerjavici, ki še vedno tli nekje v nas. Morda le še v spominu. Vendar to je dovolj. Samo vprašanje je, če verjameš, da bo ponovno gorelo z istim žarom, z isto toplino.

Ne jemlješ priložnosti Svetemu Duhu, ampak sebi. Nikoli ni prepozno. Morda te prav naslednje strani vzpodbudijo, da te ponovno začne razganjati 

PRIDI, SVETI DUH

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Angel in vaška deklica Čas letošnje pomladi je nekaj prav posebnega. Naš otrok je z neverjetnim žarom obiskoval verouk, šmarnice in ministrantska srečanja. To me je vrnilo v čas moje mladosti, ko sem kot birmanka vestno izpolnjevala vse naloge, ki so bile povezane s pripravo na sveto birmo. Čeprav je bil takrat povsem drugačen čas, pa vseeno ima nekaj skupnih niti. Tedaj sem kot otrok zvedavo zrla okoli sebe in vse se mi je zdelo novo in nevsakdanje. Sedaj pa čas z lahkoto podčrtam s svojo zrelostjo, ki sem jo naplastila z izkušnjami in sem zadovoljna, da bivam sedaj in tukaj. V življenju se vse zgodi z namenom in pot, ki jo prehodiš, nima povratka. Na vse strani se razprostirajo križišča in ko zapustiš krožišče, upaš, da greš v pravo smer. Kot otrok sem imela svojega angela. Z njim sem se lahko pogovarjala prav o vsem. Ker sva si bila na ti, mu nisem dala imena. Tudi jaz sem bila le vaška

deklica, ki je sanjarila v zvezdno nebo in se od časa do časa ozrla naokoli: »Hej, ti, angel, si kje v bližini?« Prijeten dotik vetra me je vedno pobožal in vedela sem, da je z mano moj varuh, ki se je ponavadi strinjal z mojimi odločitvami. Tudi botro sva izbrala skupaj, skupaj sva se s kolesom vozila na priprave. Dobila sem tudi novo obleko, ki mi jo je dala sešiti botra. Prvič sem obiskala pravo šiviljo, ki mi je vzela mere. Tedaj sem bila suhljata, a imela sem dolge lase. Ne vem, zakaj so mi takšne malenkosti ostale v spominu, a pred sabo imam živo sliko dogodkov, ki so se vrstili. Dekleta smo se na sprejem svetega duha pripravljala po svoje, fantje zopet po svoje. Veliko smo si imele povedati o vsem mogočem, pa tudi učno snov smo vzele resneje od nasprotnega spola. Pred obiskom škofa nam je dal župnik še zadnja navodila o lepem vedenju in bil zadovoljen, ker smo se izkazali, ko nas je škof spraševal. Res veliko nas je pristopilo k birmi. Bilo je lepo in sončno vreme. Birma 2011 • 3-4

Zelo lepa slovesnost in nepregledna množica ljudi. Birmanci smo bili z botri razvrščeni okoli cerkve in moja botrca je rekla, da ima tremo. Z velikimi očmi sem gledala okoli sebe in zdelo se mi je imenitno, da je vse tako slovesno in obreda ni in ni hotelo biti konec. Ko je k nama pristopil škof, je kar dvakrat rekel moji botri, naj roko položi na mojo ramo, potem mi je podelil blagoslov svete birme.

Popoldan je bilo pri nas veselo. Mama nas je postregla s kosilom v lipovi senci na dvorišču. Fotografirali smo se na vse načine in z vseh mogočih kotov. Kar naprej je tekla beseda o minulem dogodku, ker botra ni in ni mogla pozabiti, kako je bila tako zmedena, da je pozabila položiti roko na ramo. Ob tem je bilo veliko smeha in dobra volja je gostovala na vseh povabljenih. V sončno popoldne smo se celo odpravili na sprehod skozi polje in bila sem presrečna. Od nekod je rahlo zapihal veter, ki mi je razmršil lase, jaz pa sem vedela, da me je pobožal moj angel, ki je neslišno stopal ob meni. Marija Kalčič

Prava pot ... ... široka ali ozka, vijugasta ali ravna, svetla ali temačna, strma ali položna, gladka ali kamnita, kratka ali dolga, rožnata ali trnova. Ni važno, kakšna je, samo da je prava. Katera pa je tista prava?

Vsakemu od nas je Bog določil drugačno in vendar vodijo vse k istemu cilju – k večni svetlobi. Pri nas si jo skušamo tlakovati v neskončen mozaik, ki vsak dan dobiva nove barvne odtenke. Ko sva bila še sama, so bili v njem le drobni kamenčki, ki so z zakramentom poroke začeli utrjevati čvrst temelj najinega življenja. Danes pa z otrokoma vred bogatimo ta mozaik, ki je še veliko bolj pisan, kamenčki v njem pa se lesketajo.

Slika je simbolična

Kmalu bomo temelj naše družine oplemenitili z Blaževim prejemom zakramenta svete birme, ki bo poglobila vero, upanje in ljubezen. Vsi smo že v radostnem pričakovanju - prihod Svetega Duha, z njim pa darovi, položeni v srce našega birmanca, ki morda zaradi svoje brezskrbne mladosti še ne bo mogel v celoti dojeti pomena tega dogodka. Vendar mu vseeno zaupamo in smo trdno prepričani, da bo prejete darove nesebično delil z drugimi. Pri vsem tem mu bomo stali ob strani, mu pomagali, ga usmerjali in skupaj poglabljali vero v preprosto, čisto in skladno življenje. In prava pot?

Ko bomo darove, ki so nam namenjeni, delili z drugimi, bo življenje teklo po pravi poti. Mateja Plestenjak

PRIDI, SVETI DUH

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Potrditev duhovne zrelosti Ko pobrskam po spominu v čas moje priprave na birmo in same birme, se prebudijo prijetni spomini ...

trenutki, ubraniti se skušnjavi in sprejemati pravilne odločitve v negotovih trenutkih.

Starši se mnogokrat sprašujemo, ali svoje otroke vodimo po pravih poteh, ubiramo prave prijeme pri vzgoji. Otroci so v teh najstniških letih še posebej občutljivi, včasih na malenkosti, včasih s stvarmi in vprašanji, na katere težko najdeš pravilni odgovor oz. se nam poraja dvom v pravilno postopanje. Tako kot je Jezusa napolnjeval Sveti Duh, želimo, da tudi nas navdihuje in nam pomaga modro vzgajati naše otroke, nam daje moč spopadati se s težkimi

Darovi Svetega Duha, ki jih prejmemo ob prejemu zakramenta svete birme, nam utirajo pot v življenje, dajejo modrost, moč, razumevanje, znanje, poglabljanje in ustvarjanje pogleda o veri in kulturi, pravilno usmerjanje pri soočanju z ovirami na življenjski poti, spoštljivosti do Boga, sebe in drugih ljudi okoli nas.

Zakrament svete birme je simbolični prehod oz. potrditev duhovne zrelosti in se podeljuje v obdobju odraščanja otroka, vtisne nam neizbrisno znamenje, nas obdaruje, da lahko nadaljujemo pot v krščanstvo z darom Svetega Duha, nas bolj poveže z vero, s cerkvijo in okrepi, da s svojimi dejanji in besedo širimo ter utrjujemo vero. Sama sem duhovno zrelost, kot večina od nas, dosegla kasneje.

Tudi boter naj bi imel pri tem pomembno vlogo, saj je s svojim poslanstvom pripravljen pomagati birmancu na poti do vere, kot opora v dobrem in slabem, skratka oseba, ki spremlja birmanca na njegovi življenjski poti in pomaga staršem v tem poslanstvu. Simbolično bi ga lahko prikazali kot nek »tretji steber«, če izpostavimo, da prvi in drugi steber predstavljata starša.

Aleksandra Žnideršič Birma 2011 • 3-4

Fotografiji sta simbolični

Pred birmo še v šoping In kako so potekale priprave na birmo skozi očala nas, birmancev in birmank? Kot verjetno večina pred nami tudi mi nestrpno čakamo ta dan, dan, ko bomo prejeli skrivnostnega Svetega Duha in njegove darove.

Na zakrament svete birme smo se pripravljali pravzaprav ves čas, posebej intenzivno pa smo se nanj začeli pripravljati sredi leta. Priprave na birmo so bile včasih naporne, a hkrati tudi zelo zabavne in poučne. Januarja smo se tako odpravili na duhovni vikend. Bilo je SUPER!

Čas je hitro mineval in kmalu smo morali začeti kupovati oblekice za birmo. Vsi že komaj čakamo, da vidimo drug drugega v novih oblekah, čevljih in frizuri. Tudi vse to bo pripomoglo k prazničnemu razpoloženju.

Žal brez napornega ‘šopinga’ ne moreš izgledati super in nov. Zato smo nekateri potrebovali kar nekaj sprehodov po trgovinah, da smo dobili željene stvari. Šli smo v Ljubljano, nekateri v Zagreb; na koncu pa smo kaj kupili tudi v Krškem.  Vendar pa se na birmo nismo pripravljali le s ‘šopingi’, pač pa tudi z veroučnimi urami. In ne čakamo le dneva, ko se bomo novo oblekli, ampak predvsem Svetega Duha in trenutek, ko bomo nekako postali odrasli kristjani.

Potem ko smo si pridobili dovolj verskega znanja in ga pokazali v »preizkusu znanja«, nas je pričakala še ena pomembna stvar. Devetdnevnica. Bilo je nekaj sprememb, vendar smo se na koncu le uskladili in začeli v nedeljo. V torek nas je obiskal naš škof Stanislav Lipovšek. Maša z njim je bila zelo zanimiva. Spraševal nas je, kaj smo se naučili med letom in na večino vprašanj kar sam odgovoril. V četrtek smo imeli čiščenje cerkve. Bilo je zabavno in naporno. Dekleta in mame smo čistile notranjost, naši pridni fantje pa so poskrbeli za lepo okolico. Sedaj čakamo samo še veliki dan. Če dobro pomislimo, je za sprejem zakramenta svete birme potrebno veliko več priprav, kot smo mislili. A gotovo se splača. Ana, Patricija in Ela

PRIDI, SVETI DUH

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Ljudje ne merimo časa samo v urah in datumih. To namesto nas dela narava, ki nam vsake toliko časa izstavi račun, ki se praviloma ne meni za nas in nikoli ne čaka naše privolitve. Pride in vzame svoj dolg. Z ljudmi je drugače. Razumljivo. Saj življenje ni igra, ki ji lahko sami določimo polčase, tretjine in četrtine. To določajo naši soigralci v življenju in spleti okoliščin. Šele čez leta se obrnemo nazaj in rečemo: »To so bili dobri časi!« ali »Še sreča, da je ta grozni čas za nami!« Trenutki, ki nas spremenijo, so tisti, ki postavijo naše mejnike, od koder se potem obračamo nazaj in štejemo dneve znova: »Pet let odkar sva se prvič videla, en mesec od prvega poljuba, tri leta odkar ga ni več med nami.«

To vsi vemo. Če slučajno pozabimo, nas na to prijazno spomnijo ravno tisti, za katere se mi tolikokrat zdi, da jih je čas že zdavnaj povozil in jim nihče več ne verjame. Pa vendar se vedno priplazijo v časopise in reklamne minute na televiziji. Kot kaže uspešno. Vedo namreč, da ljudje potrebujemo nove začetke, ki bodo dobri in drugačni, ki bodo spremenili naša življenja in nikoli nič več ne bo kot PREJ. Saj poznate te stvari. Menda ne boste rekli, da še niste nikoli videli česa takšnega:

PREJ

POTEM

Pred birmo in

po njej

Ali česa takšnega:

PREJ

POTEM

Mislim, da mi ni potrebno dajati dodatnih primerov, niti tega, da je popolna sprememba našega življenja in s tem povsem nov čas za nas 100% zagotovljena in, kar je seveda najlepše, skoraj brez vsakršnega našega truda. Ljudje potiho verjamemo v te stvari, pa naj se zdijo še tako nemogoče. In če smo sposobni verjeti temu, zakaj ne bi verjeli še čemu podobnemu in, verjemite mi, dosti bolj verjetnemu čudežu. Če zaupamo v praške, naprave in sploh vsemogoče reči, ki jih je izdelal človek, da bi spremenil svoje življenje na bolje, kakšen razlog sploh moramo imeti, da ne verjamemo v »reč«, ki jo daje sam Bog z istim razlogom? »Čudežna reč« se imenuje Sveti Duh. Navodila za uporabo so povsem preprosta. Daje

Birma 2011 • 3-4

se vsem, ki so vsaj toliko veliki, da približno vedo, da niso dobili pač še eno »reč«, ampak nekaj, kar bo res spremenilo njihovo življenje in s tem računajo. Brez skrbi. Bog nima kaj prida propagandne službe in ne gleda na svoj profit, tako Njegova obljuba o Svetem Duhu pod velikimi mastnimi črkami: »Ne bojte se! Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas in vas bo učil vsega!«, ne skriva na dnu strani tistega čisto drobnega tiska, ki pravi, da to delamo na lastno odgovornost, da je to mogoče samo v torek in četrtek in da obstajajo stranski učinki v smislu bolečine v mišicah, glavobola in prebavnih motenj. Res torej ne razumem, zakaj ne verjamemo. Morda pa je res. Morda je krivo ravno to, kar sem naštel. Morda so nas zmedle tako opevane čudežne spremembe, ki se nikoli prav zares ne končajo tako lepo kot na televiziji in v časopisih. Zmede nas misel na podobno »čudežnost« prihoda Svetega Duha in vsi vemo, da tam, kjer so predobri rezultati, nekaj smrdi in ni v redu. Preprosto ni mogoče si mislimo. Preprosto ne verjamemo, da bi lahko sam Bog spremenil mojega sina, našega nadležnega sošolca ali sosedovo vase zagledano hčer v boljšega človeka. Prav imate, seveda ni mogoče! Sveti Duh ne deluje na takšen način in ne zanima ga medijska odmevnost njegovih dejanj. Tako zelo redko naredi to, kar naj bi bila »popolna preobrazba«, ki bi se prodajala in prepričala vsakega. Navsezadnje naši birmanci dan ali teden in mesec po birmi redko izgledajo takole:

PREJ

POTEM

Oddahnite se. Ni vam potrebno verjeti v nič takšnega. Raje verjemite v to, kar je res. Raje poglejte v tiste, ki so ga prejeli in vsaj malo verjeli. Sam imam to srečo, da jih letos spremljam. Doživel sem njihov PREJ in POTEM in ne morem vam njihove drugačnosti pokazati s sliko, ne s čudovitimi številkami o njihovih velikih podvigih. Lahko pa vam povem, da ti mladi že celo leto trgajo svoje ure in minute, prilagajajo svoje šolske urnike, treninge plavanja, klavirja in še česa, samo zato, da pridejo v župnišče. Tam se posedemo okoli iste mize in govorimo in pojemo, pečemo in kuhamo, režemo in barvamo. Prepričan sem, da se, tako kot sam, tudi oni ponosno in z nasmehom na obrazu ozirajo nazaj na prehojeno pot tega leta, leta, ki je bilo prvo, odkar so prejeli Svetega Duha. Sadovi? Zanimajo vas sadovi? A ni Bog rekel, da bo sad Duha v tem, da bomo njegove priče? Če niste videli njihovega pričevanja, potem ne hodimo v isto cerkev, ker je nemogoče zgrešiti njihov trud s petjem in ministriranjem, z zvestobo skavtski obljubi, rednim obiskom šmarnic, z birmanskimi duhovnimi vajami in oratorijem. Tu so. Priče so. To so sadovi Duha. Čudež pred našimi očmi.

Urban Lesjak

Foto: Matej Brili

PRIDI, SVETI DUH

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Sedaj vem, kaj je Sveti Duh Kot majhna deklica sem se zelo težko srečevala z odpovedjo. Kljub vztrajnosti staršev in njunemu dopovedovanju, da si neke stvari že prerasel in jih ne potrebuješ več, sem se sama temu vedno znova upirala. Spomnim se leta priprav na svojo sveto birmo in ljudi, ki so dobrodušno skrbeli, da bo naše »zadnje« veroučno leto tisto, ki bo v spominu ostalo najdlje. Nikoli nisem niti pomislila, da ima naše župnišče še toliko prostorov razen učilnice in hodnika; da animatorjem dovolijo kositi župnijski travnik; da se tu vsak dan zvrsti nešteto ljudi, ki krasijo cerkev, skrbijo za župnijski urad, postorijo še marsikatera druga dela, in da vsega tega ne počne župnik sam. Kljub vsemu temu pa si nisem nikoli predstavljala, da bom nekoč tudi sama tu skoraj doma, vse dokler …

Bilo je toplo junijsko dopoldne in vedeli smo, da k nam prihaja vroče poletje. Zanimivo je le to, da sama nisem čutila niti sapice toplote, ki je drugim pošteno močila obraze. Ob pričakovanju birmanja in tega, da bom vase sprejela nekaj, nekoga, za katerega sploh ne vem, kako izgleda in kakšne načrte ima z menoj, me je spreletaval srh. Kaj sploh je Sveti Duh, kako izgleda, kam se bo naselil? Nešteto je bilo vprašanj, na katera si nisem znala odgovoriti, vse dokler nisem pristopila do prijaznega in sproščenega škofa, pogled nanj pa je bil zgrožen, ponižen in poln pričakovanja. Spomnim se besed, ki mi jih je izrekel ob čestitki: »Želim ti, da bi postala vestna in vzorna kristjanka in da bi svojo vero z gorečnostjo širila med ljudmi.« Njegov glas je odmeval nekje globoko, čeprav nisem vedela, kaj bi trenutno počela s kupčkom besed, ki so mi bile dane, kot vodilo. Vzorna kristjanka? Kako je to sploh mogoče? Saj komaj pridem k nedeljski maši … Vera? Jaz verujem? Sicer pa sploh ne vem, kako bi to opredelila.

Letos mineva četrto leto, odkar sem stopila na pot animatorke. Vedno rada ponavljam, da je izpolnjevati takšno poslanstvo težko, kajti si »učitelj« brez knjige. Tu nimaš učnega načrta, imaš le pripomoček – Sveto pismo; kako boš animiral druge, pa je stvar tebe samega in tvoje pripravljenosti. Sedaj vem, kaj je Sveti Duh in tudi vem, kakšno nalogo ima zame. Izmed njegovih sedmih darov, ki mi jih je podaril, je vredno omeniti prav tistega nenapisanega. Dal mi je možnost, da postanem del skupnosti, del ljudi. Poslal mi je mlajše, da lahko z njimi pojem, se igram, jim pripovedujem o Bogu in njegovih dejanjih; pa tudi starejše, ki me vsak dan učijo novih stvari in v meni vidijo prihodnost. Pri vseh teh ljudeh je odpoved nekaj lepega, saj z njo pridobim veliko lepših stvari. Čeprav je izgledalo nemogoče, sem sedaj tudi sama del velike skupnosti, vsak dan, ki ga preživim tukaj, pa v meni zbudi lep spomin na sprejem Svetega Duha. Skupaj s toplino v srcu spreminjam svet in ne glede na to, kako optimistično to zveni, vem, da je mogoče. »Saj mi daje modrost, da moja krepost ga v plamen goreč spremeni!« Špela Černič, animatorka Birma 2011 • 3-4

Naj hodijo v siju te Luči Otroci so božji dar in z vsakim novim rojstvom nam Bog sporoča, da ne bo nikoli obupal nad človeškim rodom. Z vsakim novim birmancem pa mi, starši, sporočamo Bogu, da smo v življenju izbrali pot Njegove svetlobe in topline ter z največjo radostjo naše otroke predajamo v objem Njegove milosti.

Naši otroci bodo to nedeljo prejeli zakrament Svete birme – Božjo milost in darove Svetega Duha: dar modrosti, dar umnosti, dar svéta, dar moči, dar vednosti, dar pobožnosti in dar strahu Božjega. Bog je človeku ob njegovem stvarstvu podaril svobodo razmišljanja in odločanja. Le tako je lahko spoznal ljudi, ki v srcih resnično nosijo Njegovo obličje in na ustnicah Njegovo ime. Vsaka beseda,

vsak gib, dejanje in misel, ki se rodi iz ljubezni do Stvarnika, je lahko trdna a hkrati nežna, ljubeča pa vendar tudi kritična, prijazna in ostra, vedno in povsod pa pravična, razumevajoča in usmiljena. Biti božji otrok ni samo privilegij, je izbira vsakega posameznika, ki velikokrat ni enostavna ne lahka, saj na nas vsak dan prežijo številne pasti, laži, utvare in neresnice in le s trdno vero in Njegovo nesebično ljubeznijo lahko spoznamo pravo pot do našega Odrešenika. To nedeljo bomo v cerkvi svetega Ruperta vsi samo božji otroci, neizmerno srečni, da smo sprejeli Boga z odprtimi rokami in čistih src takrat, ko se nas je dotaknil.

Jezus je rekel, da je luč sveta. Kdor mu sledi, ne bo nikoli hodil v temi, temveč ga bo spremljala luč življenja.

Naj hodijo naši birmanci v siju te luči dan za dnem, naj vidijo ob sebi Jezusa, naj čutijo Njegovo brezmejno ljubezen in jo delijo z vsemi, ki jo potrebujejo in jo želijo sprejeti. Violetta M. Freeland

ŽUPNIJSKI PRAZNIK 2011

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Župnijski praznik Praznovanje v moji, tvoji, naši župniji je nekaj posebnega. Dogaja se na zadnjo nedeljo v najlepšem mesecu. Župnijskemu prazniku pravim »mala« 850-letnica in mi pomeni praznik združevanja, povezovanja, spoznavanja različnosti, zakonske ljubezni, predstavitev dejavnosti v župniji, slovesno sveto mašo, župnijska priznanja, zaključek šmarnic in praznik radosti ter Njegove navzočnosti med nami.

NOSITE BREMENA DRUG DRUGEMU!

Zbrani pod varstvom sv. Ruperta smo skupaj darovali sveto mašo. Z razmišljanji in bogatimi izkušnjami so nas k dobremu vzpodbudile sodelavke Karitas, Urban je v svojem slogu, ki se dotakne vsakogar, v pridigi nagovoril vse zbrane, Mitja nas je vse povezal v skupni daritvi in blagoslovil naše jubilante, za katere je poskrbela in katerim je šopek na prsi pripela Alenka. Pri sveti maši je bil prisoten tudi naš župan, Franc Bogovič, ki je ob koncu čestital vsem jubilantom in prejemnikom župnijskih priznanj ter pozdravil vse zbrane.

Birma 2011 • 3-4

Foto: Peter Gorjan

Šmarničarji so »objeli« oltar, pesem Ga je slavila v vseh treh harmonijah – v iskrivih in razigranih otroških napevih, v ritmu mladostnega duha in srca in v harmoničnih melodijah mešanega zbora. Kako drugačno, pa vendar vsi na isti poti, obrnjeni v isto smer, vsi v Njem in Zanj.

NOSITE BREMENA DRUG DRUGEMU!

Poseben občutek je, ko v sprednjih klopeh med jubilanti poiščeš svoja starša – tvoja in moja. Dvojno veselje, dvojna sreča, dvojno praznovanje in ponos vnukov!

Zunaj so nas pričakali zvoki žive glasbe in omamni vonj jedi, ki so nahranile še naše telo. V športnem druženju in v želji po krepitvi zdravja, so se najbolj vzdržljivi popoldne udeležili še družinskega kolesarskega maratona.

ŽUPNIJSKI PRAZNIK 2011

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

NOSITE BREMENA DRUG DRUGEMU! NOSITE BREMENA DRUG DRUGEMU! Ni manjkalo zahval in čestitk.

Anica – ženska »za akcijo«. Brez velikih besed, brez filozofiranja. V pravem trenutku ve, kaj je treba storiti in za to ne pričakuje plačila. Spoznala sem jo na letošnjih Zlatih letih. Ve, kako je, ko potrpežljivo nosiš svoje breme in breme drugega. Čestitamo, Anica!

Jubilanti, hvala za vaš zgled.

Skupina Karitas, hvala vam za vsa dejanja dobrote.

Urban, hvala za tvojo pozornost in ljubezen do naše župnije.

Mitja, hvala za duhovno bogastvo, ki ga deliš z nami in za pomoč pri iskanju Njega. Čestitke za tvojih 10 let duhovništva.

Edi – član Slavkove mladinske skupine, dolgoletni prijatelj. Vedno dobre volje, vedno pripravljen pomagati. Brez posebnih vprašanj mirne roke zapisuje župnijske dogodke, glas bere Njegovo besedo. Ve, kako je, ko z zaupanjem nosiš svoje breme in breme drugega. Čestitamo, Edi!

Birma 2011 • 3-4

Foto: Peter Gorjan

Luka – moder mož, poln življenjskih izkušenj in preizkušenj. Ponosen na svojo družino. Tako preprost, tako iskren. Svoja doživetja rad prenaša na mlajše. Tudi njega sem spoznala na letošnjih Zlatih letih. Ve, kako je, ko požrtvovalno nosiš svoje breme in breme drugega. Čestitamo, Luka!

NOSITE BREMENA DRUG DRUGEMU! Potrpežljivo, požrtvovalno in z zaupanjem …

Manja

Foto: Miloš Kukovičič

PRVOOBHAJANSKI PRAZNIK

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Dan, ki ga je naredil Gospod Vrstice Svetega pisma nas vabijo: “To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in se ga veselimo.” In mi, kristjani, imamo razlog za VESELJE … ne glede na to, kaj vse nosimo v sebi: … kajti ON, KI DELI ZGODOVINO pred in po našem štetju, je tebi in meni izkazal ljubezen do konca.

in v varstvo, JE SEDAJ SREDI MED NAMI! JE TUKAJ. IN MI SMO PRI NJEM.

Se poraja dvom? Nič zato. RESNICA OSTAJA, ostaja nespremenjena. Le moj odnos do nje - mene odraža.

… ker ON, KATEREGA IME VZNEMIRJA že toliko stoletij, je na veliko noč pustil grob prazen in dokazal svojo Božjo identiteto. … kajti ON, KATEREGA ZAKONI VELJAJO NA VEKE in se ne menjajo na vsake štiri leta, nam daje SVOJO ZANESLJIVO BESEDO RESNICE, TOLAŽBE IN UPANJA. … KER ON, ki nam je dal življenje in nam je podaril otroke in nam jih je zaupal v vzgojo

Birma 2011 • 3-4

Ali ste že slišali za MALEGA PRINCA? Takole pravi: KDOR HOČE VIDETI, MORA GLEDATI S SRCEM. BISTVO JE OČEM NEVIDNO.

Ja, kaj pa to pomeni? … bistvo je očem nevidno … gledati s srcem … Kako pa se gleda s srcem? To pomeni … KDOR HOČE VIDETI PRAV, mora te oči zapreti … In šele takrat se odprejo oči srca, ki pa vidijo drugače, kot pa te telesne oči. KADARKOLI boš prejel Jezusa, ZAPRI TE OČI … IN ODPRLE SE TI BODO OČI SRCA. Takrat boš pa lahko videl tudi Jezusa. Jezus te bo vedno poslušal z ljubeznijo in vedno bo imel čas zate! * * * Žal pa so skozi čas našega življenja v ta čist, prelep odnos do Troedinega nastale bariere. Le-te odraslemu racionalnemu človeku ne dovolijo, da bi zlezel v Gospodovo naročje.

Zato je nam, odraslim, Jezus dal otroke za zgled!

Pozdravni nagovor mame Renate Mavrek

Foto: Peter Gorjan

NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Šmarnice

Kaj so šmarnice? Rože, ki omamno širijo svoj vonj, pa tudi maše, pri katerih se zbiramo s priprošnjo Mariji v mesecu maju. Pri nas se takrat najbolj živo prepleta staro z mladim, novost s tradicijo, umirjenost z razigranostjo, sakralnost z domačnostjo … Kaj jih dela drugačne od drugih svetih maš?

Pravzaprav vse, kar se takrat odvija. Sedenje na oblazinjenih tleh prezbiterija ali katedrale za grmom, kjer utihneš, ko vlak drdra mimo … Prepevanje pesmi ob spremljavi kitar, ki donijo znotraj in zunaj nas … Prebiranje uvodov, prošenj, zahval … Koliko zadreg, rdečic, najrazličnejših prebliskov se rojeva medtem … Pričakovanje zgodbe … Ko ji dam svoj glas, ji vdihnem življenje in pred očmi šmarničarjev se odvijajo filmi neslutenih razsežnosti … Na koncu pa še nalepke, ki jih je nekdo že dolgo nazaj skrbno pripravil.

Tako vsak izmed prisotnih zavedno ali ne ustvarja vzdušje, ki nas povezuje v enost z vsem, kar je.

In ko vse potihne in mine, ko se izgubijo besede in zbledijo spomini, je to edino, kar ostane. Zato se je vredno čutiti in biti del nje. Martina Makovec Žagar

Birma 2011 • 3-4

Vzpodbuda V maju je potekal Posavski festival prostovoljstva, katerega sva se udeležili tudi prostovoljki župnijske Karitas in ga doživeli kot vzpodbudo za tisto, kar delava skupaj s sodelavci. Ker nam motivacija kdaj pa kdaj splahni, prav pride vsaka vzpodbuda. To so tudi zgodbe ljudi, ki so v težkih časih prisiljeni potrkati na nešteto vrat, pri tem pa ne izgubijo upanja in vere. Zgodba neke delavke, je zgodba mnogih v naši deželi ...

Direktor je rekel: »Zmanjšal se je obseg dela. Nismo dobili novih naročil. Veste, kriza, recesija. Pogodbe vam, žal, ne moremo podaljšati. Če bo več naročil, vas lahko ponovno zaposlimo. Srečno.« Bla, bla sem si mislila. Še nikogar niso. Kaj pa zdaj? Najprej prijava na borzi dela. In bla, bla. Kaj pa naj rečem otrokom? Bližajo se prazniki. Kaj naj praznujem? V prsih me boli. Misli prehitevajo ena drugo. Zakaj jaz? Kaj sem naredila narobe? Nekaj je že narobe z menoj, da se mi to dogaja. Jeza. Peljem mimo cerkve. Gospod, zakaj? Ne, ne grem noter! Odločim se in vseeno vstopim. Prazna je. O, Jezus, svetuj mi. O, Marija, potolaži me. Dolgo sem molila in počasi se je vame naselil mir. Hvala ti Gospod. Odločila sem se. Moji otroci ne bodo vedeli, da je mama žalostna. Imeli bomo prave praznike. Šele po praznikih bom razmišljala, kako naprej. Odločila sem se, da ne bom odvisna od nikogar drugega več, kot le od same sebe in božje pomoči. Znam delati, dobra sem, izkušenj imam na pretek. Koliko bom naredila, toliko bomo imeli. Hvala staršem, da so me vzgojili v poštenega in skromnega človeka. Ne potrebujem dosti. Šest mesecev je trajala moja brezposelnost. Ni bilo lahko. Potrebno je bilo odpreti mnogo vrat pa tudi marsikatera zapreti, da smo sedaj lahko zadovoljni. Hvaležna sem Karitas in Rdečemu križu, da so nam pristopili na pomoč v težki situaciji. Vsak dan pa se zahvaljujem Jezusu in Mariji, da sta mi svetovala in me potolažila. Ivanka in Vesna

Šmarničarji, ministranti in Iskrice

na izletu

Foto: Andreas Repše

NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Kamnik Velika planina - KamniĹĄka Bistrica - sestre karmeliÄ?anke

Foto: Klara Kukovičič in Peter Gorjan

SKLEP SKAVTSKEGA LETA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Tudi starši smo not’ padli

Letošnji sklep skavtskega leta je bil nekaj posebnega, saj smo se srečali tudi starši vseh starostnih skupin stega, ki je zajemal tako najmlajše volčiče, izvidnike in vodnice ter najstarejše popotnike. Lahko rečeva, da je potekal pravi župnijski praznik mladine. Nekoliko čemerno vreme ni zmotilo dobro pripravljenega nadomestnega načrta, in če je človek iskren, lahko dogodek opiše z besedami »pili smo med«.

Vedno dobro razpoloženi voditelji so nas kljub kapljicam dežja z nasmehom pospremili v telovadnico šole, kjer smo se razdelili v barvne skupine. Kot običajno smo si skupine izbrale imena in klic za pripadnost in tekmovanje se je začelo. Skozi tekmovanje in ob prikazu fotografij smo tudi starši spoznavali zadovoljstvo otrok in podoživljali trenutke, ki jih otroci doživeto pripovedujejo po zimskem taboru in drugih skavtskih srečanjih. Ni bilo pomembno, kdo je bil s kom v ekipi. Izkazalo se je, da se otroci med sabo dobro razumejo, najmlajši so se brez zavor družili z najstarejšimi skavti, kot bi prijateljevali že dolga leta. Prijateljstvo, ki se tke med mladimi, je zagotovo do-

bra osnova za razvoj medčloveških odnosov in gradnik, ki bo skupnost v prihodnosti še bolj povezal. Dlje kot je potekalo tekmovanje, bolj smo se tudi starši navzeli igrivosti, lahko bi rekli, da smo tudi mi “not’ padli”. Zavedamo se, da se premalo družimo, da bi za skupnost naredili kaj več. Res je, da so časi drugačni, hitreje se živi, pa vendar je potrebno razumeti, da vsakdo sam sebi ne more biti dovolj. Lepo je ob igri in tekmovanju razumeti, kako drugi razmišlja in dobra rešitev se vedno lahko nadgradi.

Birma 2011 • 3-4

Ob doživetem smo začutili potrebo po skupnem večnamenskem prostoru, ki bi bil ob tovrstnih potrebah vedno na voljo naši skupnosti. Razumeva, da nikoli ne bomo kot župnijska skupnost tako bogati, da se bodo potrebni prostori zgradili in obnovili brez našega vloženega truda. Tudi starši mladih, ki vidimo prihodnost in poslanstvo župnije, bi lahko enotno pristopili, tokrat k prenovi župnijskega doma in obnovi fasade župnijske cerkve, ki nas čaka v prihodnjih mesecih in tako pokazali mladim, da tudi mi zmoremo in da je misel župnijskega praznika »Nosite bremena drug drugemu« mogoče zaživeti. Meniva, da je napočil čas in da NAM bo SKUPAJ uspelo. Jožica in Andreas Repše

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

s. Bernardeti v spomin ob zaključku devetdnevnice ob 20-letnici neodvisne Slovenije

HVALEŽNI SPOMINI

SREDA, 22. JUNIJ 2011

INICIATIVNA SKUPINA ZA DAN MOLITVE IN POSTA

SVET KATOLIŠKIH LAIKOV SLOVENIJE-SKLS, Ulica Janeza Pavla 13, Ljubljana

Nebeški Oče, postavil si nas v to lepo domovino, da bi izpolnili svoje poslanstvo in bili odprti za življenje. Vendar nas mnoge sile odvračajo od tega; prevečkrat iščemo sebične koristi in pozabljamo na druge. Zato Te prosimo za dar skesanosti in spreobrnjenja. Naj Tvoj Duh zaveje nad možmi in ženami, ki nas vodijo, da bodo delovali za pravičnost in razvoj domovine, nam pa pomagaj, da bomo odgovorni na svojem mestu in da se bomo kljub razlikam veselili drug drugega. Pomagaj nam podpirati mlade, biti blizu družinam in ostarelim ljudem. Nauči nas prisluhniti vsem, ki trpijo. Na priprošnjo nebeške matere Marije se nas usmili, molitev in post naj bosta naša zaveza s Teboj. Prosimo Te, podeli nam blagoslov za naše osebno in skupno življenje. Amen. www.nasadomovina.si www.nasadomovina.si, www.našadomovina.si

Mnogo lepega smo zadnje čase slišali in brali o sestri frančiškanki z Rese, pokojni sestri Bernardeti Pečnik, ki je letos v velikem tednu odšla v večnost. Tudi jaz imam nanjo drag in hvaležen spomin, ki bi ga rada kot kamenček dodala k mozaiku njenih dobrih del. Po prihodu iz Črne gore na Videm, h kapeli svetega Jožefa, še z dvema Slovenkama, v bližino svojega rojstnega kraja, družini bratov, sester in nečakov, se je pričelo njeno tretje življenjsko obdobje. Zaradi socialnega čuta je znala prisluhniti potrebam in stiskam ljudi v svoji okolici. Bila je komunikativna in je takoj navezala stike z župnijo, s sosedi. Zlasti hitro in zlahka si je pridobila naklonjenost otrok zaradi vedre narave in materinskega čuta. KADAR SONČEK SVETI, SKUŠAJ GA POSNETI, ČE PA SONČKA NI, PA BODI SONČEK TI! To je ljubka pesmica, ki jo po njeni zaslugi mnogi poznamo že dolgo let. Je dragocena dediščina njene preproste kmečke matere. Ne bo pozabljena, ker prehaja iz roda v rod. Takrat, pred 40. leti, v kraju še nismo imeli jasli, vrtca za najmlajše. Zaposlene mamice smo imele le 105 dni porodniškega dopusta. Tiste, ki nismo imele svojih mater, smo se znašle v stiski, kam z majhnim otrokom, ko se je bilo treba tako kmalu po porodu vrniti v službo. Še prav živo se spominjam, kako je bilo težko, ko neko soboto še nismo vedeli, kam z najmlajšim Jernejčkom, v ponedeljek pa je bilo treba ponovno v službo. A dobri Bog nam je tisto nedeljo poslal »angela varuha«, sestro Bernardeto na pomoč. Kljub temu da je imela na bolniški postelji svojo ostarelo mamo, nam ni odrekla pomoči. Za leto in nekaj mesecev je sprejela v dopoldansko varstvo našega najmlajšega sina. Vsako jutro je prihajala v blok, kjer smo stanovali in bila ljubeča varuška. Nanjo smo se popolnoma zanesli. Poleg te in mnogo drugih obveznosti, polna delovne vneme in energije, se je odločila, da opravi še šoferski izpit. S trudom,

Birma 2011 • 3-4

Sicer pa smo sestro Bernardeto videvali hiteti z otroškim vozičkom po pločnikih z Rese proti farni cerkvi, kjer je pomagala pri krašenju, čiščenju ali pri delu v župnišču. Včasih sem imela srečo, da sem jo opazila, ko je peljala Jernejčka na vozičku mimo šole, kjer sem bila v službi. Le od daleč smo si pomahali v pozdrav, da pa bi takrat nuna prestopila prag šole, ni bilo niti za pomisliti. Kar nekaj družinam z Vidma je sestra Bernardeta vsaj začasno reševala problem varstva najmlajših. Njeni nekdanji »ljubljenčki« so danes tudi sami starši. Vez med njimi in njo je ostala do njene smrti. Zanimala se je za njihov razvoj, šolanje, delo, versko življenje, zdravje, družino … Našega Jerneja je spremljala pri prvem svetem obhajilu. Zelo jo je prizadela njegova zasvojenost in bolezen v srednji šoli. »Mnogo molim zanj!« me je tolažila, kadar sva se srečali. Ob njegovi smrti ji je bilo hudo, kot bi izgubila lastnega sina. Povezoval ju je tudi osebni praznik 24. avgusta, ko je ona ime-

la rojstni dan, Jernej pa god. Težave z vidom in priklenjenost na bolniško posteljo v zadnjih letih življenja je potrpežljivo prenašala. Nekaj dni pred njenim odhodom k Bogu, na cvetni petek, sem jo zadnjič obiskala. Kot vedno, se me je tudi tokrat razveselila. Vedela sem, da še vedno rada poje. Besedila pesmi je znala dosti bolje kot jaz. Poskusili sva skupaj zapeti postno: Duša le pojdi z mano … Prvo kitico sva zapeli, nato pa je utihnila. V očeh so se ji zaiskrile solze, jaz pa sem čutila, da njena življenjska moč slabi in da počasi odhaja … da jo vabi k sebi Stvarnik. Opravičila se je, da zato težko poje, ker nima zob. Na moje vprašanje: »Kje pa jih imate?« se je pošalila. »Menda sem jih pojedla!« Sledil je kratkotrajni smeh pri obeh, kot lučka v tistih sicer mračnih trenutkih. V toplih rokah, ki so toliko dobrega naredile, je stiskala rožni venec, sestavljen iz lesenih jagod. Samo Bog ve, kolikokrat v dolgem, globoko vernem življenju, je zdrsel skozi njene prste, Njemu, ki je bila njegova nevesta, v slavo zahvale in prošnje. Hvala vam sestra Bernardeta in hvala Bogu, da vas je nam poslal. Verujem, da že uživate v Božjem naročju, poleg vas pa skozi solze vidim svojega dragega sina Jerneja. Zopet sta skupaj, še bližje kot nekoč. Ta misel me pomirja in tolaži. ČE PA SONČKA NI …

Ana Vodeb

Foto: Miloš Kukovičič

vendar z vztrajnostjo in pridnostjo ga je tudi naredila. »Pa tudi z Božjo pomočjo,« se je pošalila. Sestre na Resi so kupile belega fička in po Vidmu je bilo videti od takrat nenavadno zanimivost: nasmejano nuno za volanom. Zadaj na sedežu pa otroka, ki je užival ob zanimivi vožnji. Seveda o stolčkih za otroke in varnostnih pasovih v avtu še dolgo let po tem ni bilo ne duha ne sluha. S ponosom je pripovedovala, da je bil zanjo kot voznico največji uspeh dolga pot s fičkom v Maribor na katehetski tečaj.

HVALEŽNI SPOMINI

Marija Resnik

Marija Resnik je s svojim življenjem pustila sled v slehernem izmed nas, ki se je kdajkoli zatekel v varstvo Rupertove cerkve. S svojim življenjem je dala vedeti, da ni velike nedelje, če se prej ne zgodi veliki petek. V svojem življenju je živela pravo vero in vsem nam dala slutiti, da samo odprtost k Bogu daje človeku moč, da preživi in resnično živi. In na čas, ki je za vsakega kristjana najlepši, najrodovitnejši, to je velikonočni teden, ji je bilo dano, da nas je zapustila ... Mi pa smo ji pozabili povedati, kako smo jo cenili. Pa vendar je bilo zadnje slovo priložnost, da smo še zadnjič z njo spregovorili ... ... Marija je v naši skupnosti pustila svoj sad. Najmlajši iz ulice so povedali, da se je bodo spominjali po tem, ker jim je na vsako pomlad, ko je njen vrt obrodil sadove in ki sta ga z Ivanom skrbno obdelovala, rezala je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martina Makovec Žagar in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 600 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

na režnje narezane domače hruške. Poleg režnja hruške je Marija znala dati še besedo ali dve, včasih se je besedam pridružila še kakšna pesem, le če se je najmlajšim pelo. Nekoliko starejši najstniki se je bodo vedno spominjali po njenih dolgih, iskrenih in glasnih pozdravih, iz katerih je vila energija, moč, zaupanje. Tako dobro je bilo slišati: »Kako si kaj?« Danes najstniki nekoliko težje pozdravljajo, Marija pa je bila človek, ki je premagovala ovire in je našla pot do še tako odmaknjenega srca, zato je bila vedno tista prva, ki je dala tudi najstniku besedo v pozdrav. Slutim, da jo je življenje naučilo, da se je znala približati sočloveku in da je znala biti ponižna, zato ob takih trenutkih, ko je bilo potrebno pokazati, da si človek z veliko besedo, ni bilo težko odmisliti vseh pravil, tudi glede pozdravljanja. Vem, da bo naša Rupertova cerkev zaradi njenega odhoda za vselej drugačna. Tam iz klopi, izpod Marijinega oltarja, pač ne bo več slišati njenega glasu, ne bo več tiste pesmi, ne bo več njene molitve ... Sama vem, da bom še nekaj časa čakala na njen iskren pozdrav miru in na tisto pohvalo, ki jo je dala, ko se je v skupnosti kaj ustvarjalo. Vem, da je bila Marija za marsikoga tam in v tistem trenutku, ko jo je nekdo potreboval, ko si preprosto potreboval besedo in zgled iz življenja. Znala je tako prepričljivo povedati - vstani, pojdi naprej in moli. Da. Marija je bila človek povezovanja in tudi slovo na veliki petek je znamenje, da nas je povezala v duhu velikonočne skrivnosti ...; kot da bi nam še z zadnjo prisotnostjo na tej zemlji hotela jasno povedati: čuj zdaj in moli. Pa vendar – premalokrat smo ji povedali, da smo ji za vse to hvaležni. V Marijinih očeh najinega zadnjega zemeljskega srečanja sem slutila, da se telo, ki ga je oklestila vse več kot kruta bolezen, poslavlja. Pa vendar mi je še želela povedati: ne boj se, v molitvah bomo večno povezani. Upam, da po slovesu vsi čutimo tako. Potem njena molitev za vse nas ni bila nikoli zaman.

Mojca Kukovičič Birma 2011 • 3-4

DAN MOLITVE IN POSTA ZA DOMOVINO OB NJENI 20-LETNICI 21.–22. junij (www.našadomovina.si) Več kot 235.000 nalepk je bilo treba prešteti in premešati za vsako župnijo posebej.

VABLJENI K POSTU OB KRUHU IN VODI TER K MOLITVI ZA DOMOVINO

V vsakem paketku sta morali biti po dve od 62 nalepk za Šmarnični album.

POHOD PO EMINI ROMARSKI POTI 25. junij od 9h dalje (Brestanica - Videm - Leskovec - Raka) KARITAS uradne ure: vsak ponedeljek od 18h-19h

Več kot 45 posameznikov in celih družin je sodelovalo pri pakiranju. Bilo je celo zabavno.

izdaja/sprejem v skladišču na Zdolah: 28. junij in 26. julij od 17h dalje PRIPRAVA STARŠEV NA KRST OTROK četrtek, 7. julij, ob 16.30 OBISK BOLNIKOV petek, 1. julij petek, 5. avgust

Letos smo za več kot 100 slovenskih župnij pripravili Šmarnične albume. Albumi in nalepke so nastale v tiskarni KolorTisk, Krško, tako kot naš Videmčan.

MARJETINA NEDELJA 17. julij na Libni MARIJINO VNEBOVZETJE 15. avgust v Dolenji vasi SKAVTI tabor volčiči: 8.–13. julij tabor izvidniki: (18.)20.–27. julij ORATORIJ 2011 27.–30. junij vsak dan od 9h–16h WWW.VIDEMČAN.SI/KOLEDAR

Dostava na vse konce domovine vse do Lendave in Jesenic, do morja in na Kras.

ORATORIJ 2011 27.-30. junij od 9h-16h