Videmčan 3-4 (2012) by Mitja Markovič

Jutro vstajenja,

jutro življenja POŽIREK ZA DUŠO

Kakšno neki je bilo tisto prvo vstajenjsko jutro? Je sonce sijalo s posebnim sijajem? So ptice pele posebno lepo? Je bila zarja tako čudovita, da so si ljudje zatiskali oči, da ne bi oslepeli? Ne vem … Pri obisku Jezusove domovine sem lahko zgolj položila roko na kamen v Božjem grobu, v grobu, ki je … prazen! Jutro pa je bilo skoraj takšno kot pri nas doma. Sveto pismo nam pove, da je to bilo jutro delovnega dne, kajti Judje so praznovali soboto. Ljudje so hiteli po cestah, zaposleni s svojimi deli, trgovino, potovanji, boleznimi. Sicer so se še pogovarjali o onih, ki so jih križali v petek, a vse manj in manj. Življenje teče naprej in vse hudo je najbolje čim prej pozabiti, da lahko greš novim dogodivščinam naproti. Le žene, one, ki so Jezusa nežno ljubile, ga niso pozabile … Učenci so bili varno zaprti v dvorani, da jih ne bi nihče našel, žene pa so zgodaj zjutraj hitele na grob, da Jezusovemu telesu izkažejo zadnje spoštovanje, zadnjo dobroto. In te žene, ki so bile budne zaradi ljubezni, so videle prvo vstajenjsko jutro v vsej njegovi svetlobi. One so namesto mrtvega Jezusa našle živega, sicer drugačnega. Pred njim so padle na kolena, saj je iz njegovega vstalega bitja sijalo božanstvo večnosti, a po drugi strani tako nedoumljivo zaljubljenega v njih, v vse ljudi, da bi najrajši ostale tam ob njegovih nogah, se jih oklenile in jih nikoli več spustile … To vstajenjsko jutro … Še po dva tisoč letih njegova zarja ni ugasnila. Vidim jo v očeh otrok, ko jim pripovedujem o Jezusu, pa se zasvetijo iskrice vere, upanja, ljubezni v

njih! Vidim to zarjo v umirajočih ljudeh v hiši hospica, ko poljubijo križ in odidejo s tega sveta s popolno gotovostjo, da ne bodo izginili, ampak samo prestopili prag nekega novega življenja, lepšega, boljšega, življenja, kjer so izpolnjene vse sanje človeškega srca … Zarjo vstajenja vidim v mamici, ki kljub majhnemu stanovanju vsa srečna pričakuje že tretjega otroka in se veseli trenutka, ko ga bo končno videla in objela … Vidim ga v mladem duhovniku, ko se sklanja nad oltarjem in z največjo ljubeznijo dvigne belo hostijo, v katero je po svojem posvečenju lahko priklical Jezusa. Vidim to zarjo v družini, ki se ni ustrašila vseh mogočih medijskih napadov, in pogumno stopila v obrambo pravic otrok in življenja … Vidim jo v invalidu, ki je tako ubog, da te stisne v srcu, ko ga pogledaš, a ostrmiš in se mu globoko prikloniš, ko prebereš njegove pesmi … Čez celi svet se že dva tisoč in več let razgrinja zarja prvega vstajenjskega jutra. Že dva tisoč let hodimo Jezusovi prijatelji v tej svetlobi in jo prenašamo novim rodovom za novo življenje in novo upanje. Zdaj smo mi na vrsti, da plamen vstajenjskega jutra prenesemo v prihodnost. Naužijmo se zato ob velikonočnih praznikih poleg domačih dobrot tudi vseh duhovnih dobrot, ki lahko držijo to luč življenja v nas prižgano in toplo. Bo čez dva tisoč let vstajenjska luč življenja še gorela v naši župniji? Bo! Jezus je namreč obljubil: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta! s. Emanuela Žerdin Velika noč 2012 • 3-4

Urban Lesjak kaplan

Velikonočne sanje Pred kratkim sem v roko prijel drobno knjižico. Bila je ena tistih, za katere se že sprijazniš, da si jo pač izgubil. Jeza nad lastno pozabljivostjo in neodgovornostjo preraste v vseenost. Kot majhen otrok sem se je razveselil, ko sem jo zagledal na polici. Prijel sem jo strastno in nežno, kakor mati v svoje naročje vzame otroka, da mu iz oči prebere vse, kar ji sam še ne more povedati. Našel sem prijetno pripoved. Mislim, da je resnična, roke v ogenj pa ne bom dajal. Vseeno se mi zdi vredna, da vam jo napišem, bolje rečeno, prepišem. Govori o Laryu Waltersu. Bil je tridesetletni šofer tovornjaka. Sedel je v svojem ležalniku na vrtu in si želel, da bi lahko letel. Odkar je pomnil, si je tega želel, vendar mu čas, denar, izobrazba in priložnost, da bi postal pilot, niso bili dani. Veliko poletnih popoldnevov je tako preživel v svojem ležalniku s svojimi sanjami o Vsak dan nam toliko stvari preprosto spolzi iz rok. Toliko datumov preprosto spregledamo, na toliko ur enostavno pozabimo. Toliko vrat se zapre prav pred nosom in toliko ljudi odide še preden smo jim uspeli vse povedati. Naše življenje pa je vredno preveč. Zato ga je Gospod vtisnil v svojo prebičano kožo, ga objel s svojimi prebodenimi rokami in si ga naložil na rame. Vzel je življenje človeka in mu vrnil večnost Boga. Zato, da nam tudi življenje samo ne bi nikoli ušlo iz rok. Veselite se in naj vam bo prav Vstali Odrešenik razlog upanja, da vredne stvari ostanejo in vstanejo, ker se je za njih zavzel On, ki zmaguje. Vam želimo uredniki Videmčana

letenju. Naslednje poglavje v tej zgodbi je zabeležila televizija. Stari Lary Walters je v zraku nad Los Angelesom. Končno leti. Še vedno sedi v svojem ležalniku, toda pripet je na petinštirideset s helijem napolnjenih velikih vremenskih balonov. Pri sebi ima padalo, amatersko radijsko postajo, šest steklenic piva, nekaj sendvičev z arašidovim maslom in puško, s katero bo preluknjal nekaj balonov, de se bo spustil. In namesto, da bi bil samo nekaj metrov nad svojo soseščino, se je povzpel na 3300 metrov, prav v vhodni koridor mednarodnega letališča v Los Angelesu. Walters je redkobeseden človek in ko ga je časnikar vprašal, zakaj je to naredil, je odgovoril: »Ne moreš samo sedeti.« Ko so ga vprašali, ali ga je bilo strah, je odvrnil: »Ja, ampak bilo je čudovito.« Ko so ga vprašali, ali bi spet šel, je odgovoril: »Nak.« In na vprašanje, ali je vesel, da je to storil, se je široko zarežal in pribil: »O, ja!« Tako celo človeštvo sedi v svojem ležalniku. Pravim vam. Presneto srečo imamo, da obstajajo razni Laryi Waltersi, ki tu in tam vstanejo ter gredo pogumno in do konca za svojimi sanjami, za svojim srcem. Takim dolgujemo veliko. Dolgujemo jim vse. Tudi Veliko noč, ko je Nekdo vstal zame, da bi prebudil mene. Dolgujemo jim, da si vsaj ta dan v letu tudi mi rečemo: »Ko pride moj čas, bom tudi jaz vstal, šel, si izboril svoje sanje in pustil ta svet vsaj malo drugačen, vsaj malo boljši.« Kakor je rekel Walt Disney: »Če o nečem lahko sanjaš, potem imaš vse, da lahko to tudi uresničiš!«

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

VELIKONOČNE MISLI

S palmami šlo je nekdaj hebrejsko ti ljudstvo naproti. S prošnjo in hvalnico zdaj k tebi prihajamo mi.

Velikonočno jutro je zame na poti v cerkev polno dvomov in boja ter skušnjave, da bi rekla, da se letos »ne grem več«. Ponavadi sem zelo pozna, zadnjo minuto pritečem na poln kor. Ne le, da je ura za prepevanje zgodnja - zakaj, le zakaj nismo vsaj še enkrat prepeli novo alelujo? Soprani niso upeti, basi se na istem delu lovijo in je konec vprašljiv, tenorji ne poslušajo vodilnega glasu, alti pa poudarjajo, da pri tej pesmi res niso sigurni in da bi rabili več vaj. Takrat bi rada pobegnila ...

Ne moreš prepevati brez občutij srca!

Že v začetku novembra, takoj po prazniku vseh svetnikov, začnemo prepevati o sveti noči in o Detetu, ki je rojeno. V katerem koli času leta lahko vadimo Marijine pesmi ali pa pesmi za večje župnijske praznike.

Hvaležno pre

Oljska gora in prazen grob

A med postom ne morem na plan postaviti not vesele, zmagovalne velikonočne aleluje, čeprav vem, da gre le za vajo. Post je poseben, sveti čas, ko je notranjost vsa pretresena ob razmišljanju o trpljenju, o nemoči, o sprejetju križa, o krivici in o smislu. In ker pesmi Oljska gora, Daj mi Jezus, da žalujem, Tiho so in Gledam te zaobjamejo celo telo in misli.

Kakorkoli obračam koledar, štejem tedne in četrtke v njih, 40 dni je vsako leto enako dolgih in po vsakem velikem tridnevju pride velika noč. Čeprav vsako leto naredim trden sklep, da bomo tokrat vse vaje postnega časa namenili pesmim Vstalega, je aleluja velikonočnega jutra s kora plaha in neuglašena. Ker tudi ta post časa nisem hotela prehiteti ... Pa vseeno verjamem, da je tudi takšna aleluja lepa popotnica za praznovanje v krogu družine ali z ljud-

mi, ki so nam blizu in je kakor seme za vse naslednje nedelje, ko vsakič bolj pogumno in že z novim upanjem, da se vse ne konča v grobu, zapojemo: ALELUJA! Manja

Svoj mir Gospod nam podari, vsem, ki zaupamo v te. Svoj mir, svoj mir, Gospod nam podari. Naj na velikonočno jutro začutimo svoj mir, naj nam v srcih zapoje vstajenjska aleluja.

Dušan

Radostni spev naj Boga slavi, življenje nam daje polnost milosti ... Aleluja!

Velikonočno vzdušje začutim najbolj skozi oči pevca na koru, ko se vsako leto v začetku postnega časa začnemo v zboru pripravljati na bogoslužje velikega tedna. Manja nam razdeli pesmi, o katerih se pogovorimo. »Tu bolj potiho – Jezus je na križu«, »Tu pa kar pogumno – saj Jezus vstane iz groba«, »Množica kriči: Križaj ga – glasno«, nas tankočutno vzpodbuja.

In tako s pesmimi podoživljamo Jezusovo trpljenje in vstajenje že skozi postni čas. Morda smo zaradi besedil bolj zadržani in resni, a za vse je vrhunec nedeljska vstajenjska maša, kjer lahko zapojemo »korajžno« alelujo in si z nasmehom voščimo »Vesele praznike«. Peter

epevajte Bogu

aleluja, b na našem pevskem koru Alelu, alelu aleluja, alelu aleluja naj doni!

Velika noč, praznik veselja in upanja … Ko po štiridesetdnevnem postnem prepevanju, polnem sočustvovanja s trpečim Jezusom, v tihem nedeljskem jutru velikonočna aleluja slovesno zadoni pod obok cerkve in naznani vstajenje našega Zveličarja, sem toliko bolj hvaležna za svoje mesto na koru. Zbrani glasovi in pesem, ki je naša posebna molitev, nas združuje, množi veselje, veže posebno prijateljstvo, nudi oporo in tolažbo, ko je to potrebno. Ob našem največjem prazniku pa naše srce napolni z veličino, mogočnostjo, z glasbo, ki se nas je sposobna dotakniti, da resnično doživimo veličino njegovega vstajenja. Vstal je in živi! Premagal je smrt. Zato »hvaljen bodi Bog«, aleluja. Marjetka

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

VELIKONOČNE MISLI

... čuj zdaj in moli, čuj zdaj in moli …

Tako je Jezus na Oljski gori nagovarjal vsakega od učencev in tako nagovarja tudi mene. Pa ne le v dneh svetega tridnevja, ampak skozi cel postni čas. Čuj, moli in bodi pripravljen. Pripravljen potrpeti, pripravljen se odpovedati, pripravljen razumeti, pripravljen doumeti. In nenazadnje bodi pripravljen tudi na skrivnost velike noči, na vstajenje, na večno življenje. S srcem, dušo in telesom. Tedaj s slavljenjem, hvalospevi in veselimi pesmimi oznanjaj, da ni prazna naša vera in da je Jezus Kristus vstal od mrtvih in da živi. Takšno vero želim živeti tudi letos, zbranim v občestvu pa želim, da bi to naše pevsko veselje začutili tudi pod korom. Tomaž P.

Bodi tu in čuj zdaj z menoj ...

V času, ki je tako skrivnostno lep in tih, se vsi zatekamo k NJEMU. Z besedami, GOSPOD USMILI SE ME, POMAGAJ MI ... Ampak, ali smo ga prosili za pomoč pravi čas? V upanju, da nas je pripravljen sprejeti, poslušati in nam s svojo božansko močjo pomagati, čakamo na odgovor in upamo na najboljše ... Bodi tu in čuj zdaj z menoj ... Sara

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martina Makovec Žagar, Urban Lesjak in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 1200 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.

Aleluja, pojmo vsi, Kristus vstal je in živi!

Z leti mi priprave na veliko noč pomenijo vedno več kot le tradicionalno zavedanje, da je Jezus vstal od mrtvih.

Tudi v pesmih prepevamo, kako pomembno je povabiti Boga v svoje srce, pri čemer ne smemo pozabiti na pripravo svoje duše, saj smo le takrat, ko se zazremo vase, na pravi poti. V postnem času sem še globlje razmišljala o velikonočnih skrivnostih, odrekanju, darovanju, ljubezni in seveda upanju. Pomirja me misel, da Jezusovo trpljenje na križu in odrešenje ni bilo zaman, ampak nam je tako zagotovil tolažbo in moč za premagovanje težav, ki nas spremljajo v vsakdanjem življenju.

Zato te vedno znova prosim: »Vodi me po pravi poti, da bom znala s ponižnostjo in spoštljivostjo spoznati smisel trpljenja in odrešenja ter prepoznala tvojo ljubezen.« Stanka

Tiho so, tiho so, roke na križu razpete, rane globoke skeleče. Tiho so, ali res ne govore, tiho so, kaj res ne govore. Preglasne so, da bi jih slišal svet, pretežke so, da bi jih doumel.

Tako iz dneva v dan s kora gledamo na razpelo pri oltarju.

Kažeš nam svoje prebodene roke. Gledamo te in vemo, da so to znamenja tvoje ljubezni in darovanja za nas. Brigita Velika noč 2012 • 3-4

Dan presveti, dan veselja, srčno mi pozdravljen bod! Ko iščeš boga ... ga išči zavzeto ...

Gospod ... daj moči vsem, ki so ob svojih »Velikih petkih« izgubili upanje, da bodo doživeli radost velikonočnega jutra. Ko najdeš boga, trdno ga objemi ... in verjemi ...

Anamarija

Ko čakaš Boga, ga čakaj ljubeče in z drugimi deli si bisere sreče. Velika noč ima svoj globlji pomen, ker je Jezus Kristus učil, da se moramo ljubiti med seboj. Ljubezen živi v tišini. Skozi njo se vračamo k izgubljenemu svetu miru, sprave, prizanašanja in odpuščanja. Velika noč je praznik, ki nas druži v ljubezni in dobroti. Vzemite si čas, ozrite se okoli sebe in začutili boste ljubezen v naravi, ljudeh …

Nataša

Oljsko goro tiha noč pokriva ... o ne, Jezus, mi ne zapustimo te nikoli ...

Oljsko goro tiha noč pokriva; pesem, ki smo jo prepevali pri bogoslužjih v postnem času, me je vabila k premišljevanju trpljenja, smrti Jezusa Kristusa. Pesem mi želi spregovoriti, da se ustavim, umirim pred Gospodom, si vzamem čas za molitev, prebiranje in premišjevanje Božje besede, se čemu odrečem. V trpljenju, preizkušnjah nam kaže, kako naj vztrajno hodim, se poberem, grem z Njim naprej. Preizkušnje so del življenja, pokažejo na krhkost, slabotnost, človeka, a On nas je odrešil, osvobodil teme greha in nam podaril luč vstajenske velike noči. Pokaže nam neskončno Božjo ljubezen in usmiljenje! Praznik velike noči je največji katoliški praznik, praznik vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Premagana je bila smrt. Radostno zazvonijo zvonovi, oglasi se aleluja! Tako tudi meni vliva vero, upanje Vanj, da bi vztrajal v dobrem, se pobral od padca in šel naprej v življenju z Njim. On nam deli mir, življenje, veselje, pogum ... Od mene želi vero, vztrajnost. Uči in daje nam vzgled, kaj je v življenju dobro, da bi bilo tudi nam lepo. Hvala Gospodu, da se je daroval zame na križu, mi odprl vrata iz teme v čudovito velikonočno svetlo jutro.

Vse dobro, lepe blagoslovljene velikonočne praznike. Marjan

VELIKONOČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Veliko oratorij

Velika noč 2012 • 3-4

Foto: Sara Capl in Mitja MarkoviÄ?

onoÄ?ni jski dan

Hitro minevajo dnevi, tedni, na pepelnično sredo je na vrata potrkal letošnji postni čas.

Ta čas me vabi k premišljevanju Jezusovega trpljenja, saj se je daroval za vsakega izmed nas do konca, in sicer smrti na križu. To je Božja ljubezen, ki je neskončna, nedoumljiva. Daje nam novo življenje, hkrati me želi naučiti, kako naj nosim svoj križ in vztrajam z Njim. Vzgaja me v potrpežljivosti, odrekanju najslajšim stvarem, uči, kako naj se darujem za drugega. Daje mi svobodo, lahko si izberem drugačno pot, ničesar mi ne vsiljuje, a preizkušnje lažje premagujem z vero v Gospoda, ki mi daje moč, me rešuje, deli mir. Vsak izmed nas hrepeni po sreči, sprejetju, miru, zdravju, veselju, vendar se je lahko zahvaljevati, ko nam je prijetno, ko pa pridejo preizkušnje, pričnemo iskati, kako bi se jih rešili. Gospod nas želi poučiti, nam daje zgled prav v postnem času. V tem času se trudim odrekati sladkarijam, poskušam več moliti, prebirati Božjo besedo, koristno se je udeležiti postnih duhovnih vaj z namenom, da bi poglobil svoj odnos z Bogom in za rast osebne vere. To mi je v veliko pomoč, spoznanje, kažipot, kaj moram osebno spremeniti, vztrajati naprej. To je zame čas odrekanja, v katerem bom poskušal manj obiskovati nakupovalne centre, v njih zapravljati dragoceni čas in denar, kajti tako se zapre srce za sobrata, sestro. Ko naredim kakšno dobro delo, me to osrečuje, pomiri, saj lahko z malenkostjo polepšam nekomu dan. Uči me tudi ljubiti, sprejemati, sodelovati. Le v miru in razumevanju raste veselje, ki nam ga razodeva Jezus Kristus. Če mu dopustim, da pride v moje misli, srce razodene po Svetem Duhu. Zame je to milostni čas,

ki me uči premagovati tisto, kar me otežuje in me pripravlja za življenje v bodoče. Vsekakor pride vstajenjsko velikonočno jutro, za katerega želim, da ga doživi vsak. Takrat rečem: hvala ti Gospod, ker sem. Marjan Bogolin

Foto: Miloš Kukovičič

VELIKONOČNE MISLI

Postni čas za nami

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Velika noč 2012 • 3-4

Kaj mi pomeni postni čas?

Na prvi pogled je to čas, ko se v cerkvenem letu ne dogaja nič »posebnega«, ni praznikov in ni velikih dogodkov. Običajno cerkev ni posebej okrašena in obredi niso slovesni. Kaj mi torej pomeni postni čas? Pa je postni čas res čas, ko se nič ne dogaja?

Na zunaj mogoče res, a zame ima ta čas svoj pomen. Pomen, ki se nahaja v moji duši, v mojih mislih, v mojem stiku s samim seboj in z Bogom. Zame pomeni postni čas obdobje v letu, ko se ozrem in poglobim vase, v svoje zavedanje samega sebe. To je čas, ko lahko nekaj naredim drugače. Premislim svoja dejanja in se čemu odrečem. Vendar samo odrekanje ni glavni namen posta. Misel na to, da se nečemu odrečem, me opominja, da lahko v tem času postanem boljši, bolj pristen in bliže Bogu. Je postni čas tisto obdobje v letu, ko odrinem na globoko?

Če ne drugače, mi v tem času bogoslužno leto ponuja priložnost, da več skrbim zase, da bolje poskrbim za svoje duhovno življenje. V tem duhu razmišljam o spremembah, ki jih želim narediti. Post je obdobje, ko lahko prej vstanem, da si vzamem čas in poslušam svojo dušo in telo. Postni čas je čas, ko si vzamem čas in poslušam otroke in ženo, namesto da sedim pred televizorjem. V tem obdobju se lažje zvečer spomnim in naredim pregled dneva in se Bogu zahvalim za minuli dan in ga prosim, naj me njegov blagoslov spremlja tudi ponoči in mi da moči za naslednje jutro in nov dan. In kaj mi pomeni to, da post pride vsako leto znova?

Zelo sem hvaležen Bogu, da se vsako leto znova vračam v post. Kajti življenje je potovanje, ki se vztrajno ponavlja, čeprav je vsako leto nekaj novega. In vsako leto znova mi post daje priložnost, da se spremenim, da slišim svoje misli in slišim glas svoje duše. In če kakšno leto mogoče ne zaslišim svoje duše in mi post odide »mimo«, vem, da pride drugo leto znova. Da, post in ponavljajoče bogoslužno leto mi vsako leto ponudi priložnost, da se znova spomnim, kdo sem in se zavem svojega poslanstva. Zavem se, da po postu pride vstajenje in življenje premaga smrt. In v tem cikličnem ponavljanju časa spoznam neskončno božjo ljubezen, ki se ni izkazala samo enkrat, pred dva tisoč leti, temveč vsako leto znova in znova. Blagor nam, kajti Bog nas ima vse tako rad, da želi iti z vsakim izmed nas vsako leto skozi post, svoje trpljenje in smrt v novo vstajenje. Samo sprejeti je treba njegovo povabilo in se odločiti za spremembo. Tomaž Žagar

Foto: Tjaša Mesinger

Čas, ko ni nič posebnega?

IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Postni p

Priložnost, da stop Že nekaj let zapored potekajo postni pohodi. Letos se je pohodov udeleževalo od 30 do 40 pohodnikov – od mlajših do starejših. Prvi pohod je bil na Libno, nato na Kremen, v Dolenjo vas, na Zdole in nato še na Grmado. Na koncu vsake poti so nas pričakali dobri ljudje z dobrotami. A vendar smo v času, ko človek misli predvsem nase, ko vidi le svoje potrebe. Ko si resnico in pravico krojimo po svoje. Postni čas nam daje priložnost, da stopimo na novo pot, da opustimo razvade, tudi vse tisto, o čemer nas hočejo prepričati mediji, da je dobro za nas. Odstranimo vse tisto, kar nas oddaljuje od sočloveka, predvsem pa od Jezusa. Ta pot ni enostavna, pogosto omagujemo že na začetku, ker spreminjati svoje navade ni enostavno. Kljub trdnim odločitvam večkrat pademo, a pomembno je vstati in iti naprej.

Velika noč 2012 • 3-4

pohodi

pimo na (novo) pot Na pohodih smo mislili na naše najdražje in tudi na tiste, ki so se v preteklih letih udeleževali pohodov, pa jih letošnje leto ni bilo, morda zaradi premalo vztrajnosti ali drugih obveznosti. Toda bili so v naših mislih. Iščimo pot, ki vodi v novo jutro. Ko bomo prispel do tja, bomo vedeli, naše duše bodo žarele, preplavljene bodo z ljubeznijo in novim upanjem.

Polonca Petan

Foto: Jože Osetič in Mitja Markovič

Ko smo tako hodili od križa do križa, od nedelje do nedelje, je bilo gotovo veliko skušnjav. Bili so lepi dnevi, lahko bi počeli karkoli … Na pohodu so bili starejši ljudje, z bolečinami v nogah, a so vztrajali – od križa do križa. In na koncu nas je preplavilo veselje.

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Doma mi je mama v velikonočnem času večkrat omenjala svoje razmišljanje o posmrtnem življenju. Vedno je sklenila, če ne verujem v vstajenje, potem je prazna naša vera, prazno naše upanje. Nikoli nisem tega prav posebej razumela, njenih besed nisem niti čutila. S temi dejstvi se mi sedaj dozdeva, da me je begala, vendar sem vedela, da ko pride naslednje leto in z njim velikonočni prazniki, bo ta tema spet živa; mama jo je oživljala, leto za letom. Ko sem bila najstnica, je bila ta tema še posebej zanimiva. Odgovore na vprašanja sem iskala v raznih knjigah znanih avtorjev. Brala sem pričevanja zgodb različnih avtorjev in tistih, ki so morda imeli izkušnjo in so se dotaknili življenja tam čez. Za vse svoje trditve, za razmišljanje in za vsa sprejeta dejstva sem preprosto potrebovala tudi dokaze s področja znanosti. Odgovori so tako porajali nova vprašanja, jaz pa včasih verjela, dan za

tem spet ne in spet verjela ... Tako majavo in mlahavo - vrsto let.

Pot - tako kratka in brez smisla

Ko z leti človek nabere nekaj življenjskih izkušenj, ko ga tale pot na takšen ali drugačen način prekvasi, se čisto tiho in nevede v možgane naseli spet znana tema, ali je še življenje po tem, ko se telo na zemlji utrudi. Moje življenje so na poseben način zaznamovale tudi izgube meni dragih, predragih oseb. In ob vsaki preizkušnji novo vprašanje. Je to življenje na tej zemlji res samo en hip, si človek zasluži res samo trenutek, dva, tako kratko in tako malo pot? In včasih tako bolečo, tako kruto, toliko bolezni, solza … In … V moje srce se je začelo rojevati čutenje, da … Da lahko verjamem, da je za velikim petkom

Foto: Tjaša Mesinger

VELIKONOČNE MISLI

Zakaj verujem v posmrtno življenje?

Velika noč 2012 • 3-4

velika nedelja. Ker je ta pot, ta kratka pot, tako brez smisla, če verjamem v konec. Tako nemogoče se mi zdi, da je človeku na tej zemlji dano samo toliko, da se priložnosti, da bi neskončno ljubil in razodeval, da je življenje lepo, da bi ga slavil, tako hitro iztečejo ali pa se niti tako drugače, dostikrat tako boleče, nerazumljivo prepletejo. Bistvo vsakega je, da ljubi in da je ljubljen.

preprosto postane nič? Ne. Vem, da ne umre, čutim in verjamem, da dobimo tam nekje možnost, da pokažemo, kako znamo imeti radi. Zato preprosto čutim in verjamem, da ko se tu konča, se tam začne. Novo življenje. Znanstvenih dokazov tokrat ne potrebujem, vem pa, da mi življenje na takšen in drugačen način spregovori in mi pove, da … da za velikim petkom res pride in je velika nedelja.

Pa? Tako velikokrat smo žrtve svojih značajev, svojih navad, zablod in nam ni dano, da bi pokazali, da ljubimo, da živimo, da smo, da imamo ob sebi drage ljudi, ki smo jim hvaležni za prisotnost; pa jim tega ne zmoremo pokazati. Razlogov je več, običajno so človeške narave. Pa vendar. Ali ni to bistvo mojega življenja? Da se uresničim, kot mama, delavka, žena, prijateljica … kot oseba, ki ljubi in želi biti ljubljena. In mi ne uspe, ker na nek način ne zmorem in premorem. Tako kratko je tole tukaj, tako minljivo, tako smo ujeti, da bi se razodeli. Zase, za naše drage, za Boga. In … Vem, da ljubezen nikoli ne umre. In vsakdo izmed nas je tu tudi s tem namenom, da ljubi in da je ljubljen. In to ljubezen, ki si jo poskušamo izkazati, mar lahko svojim možganom dovolim, da sklenejo, da ta ljubezen z zadnjim dihom umre,

Če bi mi mama danes govorila, da če ne verujem v vstajenje, da je potem prazna moja vera, moje upanje … bi ji verjela in ob besedah bi čutila. Ne bi me begale, kot so me begale polovico otroštva. Z zemeljskimi besedami teh njenih misli več ne slišim; slišim pa jih vsak dan, na takšen ali drugačen način; prihajajo vame, na takšen zemeljski način, preko dragih.

Ne! Ljubezen ne more umreti!

Danes lažje verjamem svoji mami

Morda so tile velikonočni prazniki čas, da premislim o mojem odnosu do življenja. Nič hudega, če mislimo drugače, nič narobe, če ne morem verjeti. Pride čas, ko nam bo vsem dano, da bomo spoznali in čutili, da ljubezen ne more, ne sme umreti. Mojca

IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Vse nas j

Birmanska vikend Birmanci smo bili zelo neučakani, a kmalu smo dočakali ta znameniti birmanski vikend. Že prej smo veliko slišali o njem in imeli visoka pričakovanja. Zabavni animatorji, Mitja in Urban pa so naša pričakovanja še presegli. Vse skupaj pa so začinile še naše odlične kuharice. Že prvi večer smo si ogledali zabavni film, saj je bil rdeča nit duhovnega vikenda na Sladki Gori. Nekateri smo si že med filmom privoščili počitek, drugi pa so vZtrajali vse do konca. V soboto zjutraj smo imeli kratko telovadbo, nato pa odličen zajtrk. Po zajtrku smo se razdelili v skupine, imeli prvo temo, delo po skupinah - katere smo tudi zanimivo poimenovali - ter plenum, pred kosilom pa smo opravili še pogovorno spoved. Popoldne

Velika noč 2012 • 3-4

je izbral

smo pričeli z igro roverčka. Uprizorili in posneli smo tudi filmčke iz Svetega pisma. Na kasnejši »orientaciji« smo se imeli odlično! Imeli smo tudi mašo, v nadaljevanju pa zabavni večer. Ker pa smo bili že vsi zelo utrujeni, smo si privoščili počitek. In že je prišla nedelja (večina nas je hotela še ostati ampak morali smo domov). Spet smo se razdelili v skupine in se pogovarjali o družbi, ki nas obdaja, ob tem pa smo se ZELO nasmejali. Ko so prispeli starši, smo imeli še mašo, nato pa smo se odpeljali proti domu. =( Imeli smo se FUL dobr in mislimo, da bi morali to še enkrat ponoviti!

Tjaša in Jasna

Foto: Tjaša Mesinger

da na Sladki Gori

IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Velika noč 2012 • 3-4

V zahvalo

in za kažipot mnogim Nekega zimskega dne s križa na Lokah izgine Kristusovo telo. Morda je kdo opazil. Ni več brezbarvnega lesenega telesa, ki mu manjkajo štirje prsti in je vse preluknjano od lačnih črvov.

Ne pričakuje zahval, še »hvala lepa« ne. Pa vseeno: Boris, hvala ti!

Ni človek velikih besed, ne mara, da čas mineva v brezdelju, in ne mara, da stvari okoli njega propadajo. Posebno še tiste, katerih podobe skriva v sebi od rane mladosti in so tista znamenja, ki so ga spremljala vsakič, ko se je podal na delo na njivo, v vinograd, sadovnjak. Spomini na rodno vas ... Veliko telo, kakšnih 140 cm, se znajde v delavnici. Začne se potrpežljivo delo s polnjenjem neštetih luknjic, z oblikovanjem manjkajočih prstov na rokah in odpadlimi deli nog. Delo polni čas zimskim popoldnevom in dolgim večerom. Ko je večina dela nared, pa se zatakne z barvami, pravzaprav z eno barvo – barvo kože. Koža je nekaj posebnega. Lahko je napeta ali pa razbrazdana, lahko jo božamo ali pa bičamo, lahko je rožnato prekrvavljena kot koža športnika ali pa bleda kot koža umirajočega. Koža čuti, sluti, koža se odziva in ne laže, pravijo. Razlike se skrivajo v odtenku, niansi. Najde tisti pravi ton barve, da ne bo izumetničen, da ne bo preveč »živ«. In ko pokukajo prvi sončni žarki v zimi, ki zapušča naše kraje, se telo s križa spet pojavi ob loški cesti. Na četrto postno nedeljo je v družbi romarjev postnega pohoda na Zdole blagoslovljeno. V zahvalo in za kažipot mnogim, ki ste ali pa niste opazili.