Videmčan 3-4 Velika noč (2013) by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

Ko smo pri verouku s »ta malimi« delali svoje prve križe, je nadobuden Gal jasno in glasno povedal, da bo on narisal Jezusa na križu, kako se smeje. In je pojasnil, da je Jezus že vse vnaprej vedel, tudi to, da bo vstal od mrtvih! Čeprav ga je trpljenje na križu strašno bolelo, tako kot je Gala bolelo, ko je ravno tisti dan bil na cepljenju! A ker je vedel, da bo vstal od mrtvih, se njegov Jezus smeje na križu! Čeprav sem se najprej nasmejala takšni nadvse modri razlagi, mi kar ni šla iz misli. Ja, takšen je Jezus, ki ga mi danes, 2000 let po odrešenjskih dogodkih, poznamo, mu verujemo, se mu priporočamo. Jezus, ki je na križu, ali se smeje z nasmehom velikonočnega jutra …

Odkar delam v hiši hospica, se vse bolj zavedam, kako dragoceno je življenje, ki nam je bilo tako skrivnostno podarjeno. Ko ljudje stojijo na zadnji postaji svojega življenja, ko vse bolj doživljajo minljivost našega krhkega

eno traja naprej, v takih ljudeh sem odkrila, kaj je prava krščanska kultura. Ja, res, če ni bilo vstajenja, če Jezus ni vstal, je vse nič, groza. Toda ker je on zares vstal, ker je tudi danes zares živ, prisoten med nami, sposoben dati tudi nam neizmernost božje ljubezni, razvajati nas s čudeži, malimi - vsakdanjimi in velikimi - svetovnimi, zato je tako osrečujoče hoditi v vstajenjski kulturi.

Kajti, to je kultura življenja, ko je življenje dragoceno od samega začetka do konca,

... to je kultura ljubezni do sočloveka, ko je dragocen in posebej ljubljen vsak človek, brez ozira na barvo kože, jezik ali vero, ne glede če je učen ali preprost, preprosto zato, ker je človek, je dragocen, je ljubljen,

... to je kultura upanja, kajti kljub vsem križem, ki so v nas, na nas, ob nas, na svetu in v vesolju, na zemlji in morju, mi imamo Kristusa, Vstalega, njega, ki je šel skozi trpljenje,

Velikonočna kultura telesa, naenkrat odpade ogromno stvari, ki smo jih prej občudovali, jih imeli radi, in se nam je zdelo, da ne moremo brez njih, odpadejo kot suho listje … Naenkrat so zelo pomembni medsebojni odnosi, ljudje, ki smo jih imeli radi, duhovno bogastvo, ki ga nosi človek v svoji duši …

In kaj me najbolj preseneča pri nekaterih ljudeh, ki že gledajo v drugo stvarnost, onkraj naše reke življenja? Preseneča me lepota vere. Preseneča me moč vere. Preseneča me čistost vere v Kristusa. To je vera, s katere odpade vsa navlaka, vsi modni dodatki, ki so se nabrali skozi zgodovino naše Cerkve. Pri teh ljudeh, ki zares verujejo, vidim moč vere, vidim sijaj vstalega Kristusa, vidim, da je tisto, kar je napisano v evangeliju, resnica.

Zdaj razumem, zakaj so nekateri modri današnji cerkveni očetje govorili o vstajenjski kulturi. V kristjanih, ki so zares verniki v vstajenje Jezusa Kristusa, v njegovo neizmerno ljubezen, v življenje, ki se sicer totalno spremeni ali vse-

smrt in grob, a je živ Zmagovalec nad vsem hudim in zlim,

... to je kultura prijaznosti, ko najdemo nasmeh za ljudi okrog nas, jim znamo podariti cvetje, kar tako, ker so, ker jih imamo …

... to je kultura, ki je več kot kultura, to je vera, ki je več kot le ena rubrika v vprašanjih o svetovnem nazoru, to je življenje!

O, kako dobro je praznovati veliko noč sredi takšne kulture praznovanja!

Se mi zdi, da se bo še veliki Jezus na križu na levi strani oltarja v naši cerkvi nasmehnil, kot se je nasmehnil Jezus našega Gala!

Naj živi Vstali Jezus, naj živi življenje, ki nam ga je dal!

s. Emanuela Velika noč 2013 • 3-4

Urban Lesjak kaplan

Vera vstalega otroka Bog je res ubog. Velikokrat se mi smili. Kam vse ga človek potisne, na kakšne oltarje svoje nadutosti ga postavlja, kako ga oznanja s svojo besedo in ga kroji po svoji meri. Tudi meni so ga. Ne vem, zakaj je tako težko reči, da je nekaj neizrekljivo, nedoumljivo, neskončno. Doma sem ga najprej pisal z veliko črko, potem so me v šoli prisilili, da sem ga pisal z malo in ni čudno, da ga sploh nisem več hotel pisati nekaj časa ne po krivinah ne po ravninah svojega mladostnega življenja. Vera se mi je skalila. S čisto otroško vero je sploh vedno križ. Radirati jo začnejo že zgodaj. Vsi po vrsti: vrstniki, vzorniki, šolniki, modreci življenja. Dokler se ne obrusiš, postaneš odrastel, zrel. In prenehaš verovati. Vero daš za ljubi kruhek, za biti preskrbljen s prijatelji, za odobravanje, za dober položaj, za grenko sol spoznanja. Je že res, da človek hodi po različnih poteh, ne enkrat potisnjen v slepo ulico, zrinjen na stranski tir. A tudi tam je, kot danes čutim, Bog pisal svojo pripoved o reševanju siromaka iz levjega žrela. Saj za to menda gre, a ne? Poslušam včasih kakšnega dostojanstvenika, politika, škofa, ki govori o veri. Ljudi, ki govorijo o tem, kaj je prav, o svojih prepričanjih, a z različno prepričljivo vero. Težko priznam, a ne prepriča me, da je vera nekakšno nacionalno poreklo, dano po evropski in naši tradiciji, ki ga dobiš od prednikov pri krstu, kot dobiš priimek in si ji zato v življenju zavezan. Spomnim se velikonočnega jutra pri babici. Bilo je praznično in svetlo. Cerkev sv. Valentina je vabila k vstajenju, toda vse v cerkvi se mi je zdelo tako nizko. Od oltarjev do rož, od sveč do sklonjenih vernikov. Samo župnik je kraljeval za govorniškim pultom in naznanil, da se je Iškarjot obesil in da tako Bog kaznuje. Oče me je na koncu maše za roko popeljal pred prazen grob. Boga ni bilo v njem. Žene so ga iskale, pa ga niso našle, učenci niso razumeli, je rekel.

Od takrat je verjetno moja vera nekoliko nejeverna, ko sliši, da je bistveno tuzemsko prepričanje in ne onstransko zveličanje, da je vera nekakšno trajno stanje strahu pred nenasitnim grehom in kaznijo, da je samovšečno pričakovanje rajske nagrade. Moja vera je od praznega groba dalje res razumljena kot milost, dana, da kljub nevednosti upam, da kljub grehom vztrajam, da kljub izgubljenosti hočem nazaj in se vračam k veri, kakor se sončnica obrača za soncem. Se vam ne zdi, da mora kdaj kaj umreti, izpuhteti, biti odvzeto, da je najdenje toliko srečnejše in bogatejše? Meni se. Zato upam verovati, da je vstala vera vrnitev k izviru, vrnitev k zibeli, k čistosti otroškega. Verujem v otroke in njihovo vero, ki vstaja v srcih odraslih in ponavljam modrost Toneta Pavčka: »Vera je to, kar vedo otroci.« Osemletni deček je takole začel spis o Bogu: »Bog dela ljudi. To je njegova glavna naloga. Naredi jih tako, da jih postavi na mesto tistih, ki umrejo, da jih je dovolj za vse naloge na zemlji. Ne dela velikih, ampak samo dojenčke. Najbrž zato, ker so manjši in jih lažje izdeluje. Tako ne zapravlja svojega dragocenega časa s tem, da bi jih učil hoditi in govoriti, ampak to delo zaupa mamam in očetom. Mislim, da je to dober način. Če ne verjamete v Boga in ste poleg tega še ateisti, ste najbrž zelo sami, ker vaši starši ne morejo iti z vami povsod, Bog pa lahko. Zato je lepo vedeti, da On je, če te je strah teme ali ne znaš dobro plavati in te veliki fantje vržejo na globoko.« Vas je kdaj strah teme? Ste kdaj izgublejni, sami? Vas kdaj veliki fantje vržejo na globoko in tonete? Potem vam želim, da vstane v vas vera otroka, ko bomo letos pokukali v prazen grob.

Vsako leto znova se nas mora dotakniti In je prišla tudi ta velika luč – Velika noč. Kako nas veseli! Zmagali smo nad temo, nočjo, zmagali smo kljub bolečini in trpljenju. Pa smo se iz vsega tudi kaj naučili? Vsako leto obhajamo verske praznike, ki so spomini na Boga. Poznamo tudi načrt narave, ki jo marsikdo zamenjuje za Boga, kar morda niti ni tako zelo narobe, razlika je le v tem, da nam narava vse slabo, kar mi naredimo slabega njej, povrne. Letošnja predolga zima nas je prikrajšala za neizmerno uživanje ob paleti pomladnih barv, kadar nam cvetje krasi vrtove, ko so gozdovi že zeleni in grmičevje rumeno, ko brez bahavosti – vsaj upam – nosimo na cvetno nedeljo cvetje v cerkev in butare okrog nje.

Letos nam je to oteženo, vreme nam je ves čas nagajalo, ampak saj ne častimo narave, torej se ne menimo zanjo in raje pohitimo k njemu, ki zanj hitimo v cerkev. Nekaj

oljk, tu in tam kaka cvetlica, pred oltarjem pisano papirnato cvetje, delo pridnih rok naših otrok, ki so tudi na takšen način pokazali, kako doživljati čas, ko prihaja Jezus Kristus v Jeruzalem. Saj je tudi v vsakdanjem življenju tako: ko imamo koga radi, takrat skoraj ponorimo od sreče in bi radi iz nič naredili lep sprejem, nekaj bi radi naredili, da bi bili od občudovanega opaženi, da bi videl, kako ga ljubimo in častimo. Da bi me opazil, kako sem mu zvesta. Ampak ne! Ne mine dolgo in vse se obrne. Kolikim se na lepem zazdi, da se ne smejo preveč izpostaviti, da morajo čustva skriti, češ drugače se bodo opekli, pa da ona oseba pravzaprav ni vredna takega čaščenja: da nisem pri pravi, če bom sledila njemu. In potem se je treba odločiti. Podobno je nekaterim nerodno, da bi se izpostavljali, ko

Foto: Miloš Kukovičič

VELIKONOČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

sledijo njegovemu vhodu v Jeruzalem. Jaz pa bi vsemu svetu rada povedala, da sem srečna, danes še posebej, ko prihaja velika luč velike noči, novo upanje. Minil je tudi veliki teden, dnevi, ko se poglobljeno pripravljamo na glavni dogodek naše vere. Našel bi se kdo, ki bo vprašal: »Pa zakaj vsako leto znova in znova? Saj nam je vse poznano!« A v resnici se nas mora smisel vsako leto znova in znova dotakniti, ker ljudje še kako radi pozabljamo na tuje trpljenje. Sploh pa takšno, ki nam zagotavlja odrešenje. Na začetku sem omenila naravo, ki jo nekateri zamenjujejo za Boga. Narava nam vrača (klimatologi nas opozarjajo, da so suše, poplave in podobni pojavi znamenja našega neodgovornega ravnanja z njo), tokrat s predolgo zimo.

Jezus Kristus ni kot narava – ne zmrači se ob našem mraku. Ne vrača nam z enakim, kvečjemu da nas kdaj na tihem pahne, toliko da se zganemo iz otrplosti, da se spokorimo za nečednosti, ki težijo naše srce. Na zadnjem postnem srečanju je bil gost dr. Drago Ocvirk, ki nam je pripravil kratek oris svojega delovanja na Salomonskih otokih. In se mi je bistvo teh zelo preprostih ljudi, skoraj bi lahko rekli prvinskih, nepokvarjenih, močno zasidral v srce. Povedal je, da si angleško besedo »joy« (radost) razlagajo kot kratico obrazca »Jesus + Others + You«. Torej, prvi je v tej družbi Jezus, potem sledijo vsi drugi, šele potem si ti (sem jaz). Kako preprosto in kako globoko! Ko to pišem, sem še v pričakovanju prelepega tedna. Mislim, da sama znam trpeti skupaj z Jezusom in drugimi. Morda zato, ker sem sama kar nekaj pretrpela v svojem življenju ... Včasih me bolečina, ki je moja in njegova, presune do dna duše. A to je premalo. Premalo bi bilo, če bi zaveza obstajala le med mano in njim. Objeti je treba vanjo tudi drugega, druge. Mislimo nanje, na vse, ki zdaj trpijo, nekateri tudi brez tolažbe vere. Kajti Jezus umira tudi za takšne druge, ne le za svoje. Učimo se iz pasijona, ker trpljenje je na svetu tudi zdaj, le da v drugačni obliki. Mislite torej tudi na druge, ne le na Jezusa in sebe! Potem bo velikonočna poslanica živa.

Suzana Simić Dimc

Jutro je ...

Ko v vsakdanjem življenju opazujem vrvež okrog sebe, se nevede in nehote ujamem v njegov vrtinec, posrkam njegovo hitrost, misli in reakcije, hitim za svojimi vlogami mame, žene, faranke, vzgojiteljice, gospodinje, ki me začnejo dušiti in živeti, namesto da bi duša žarela skoznje in bi jaz sama upravljala z njimi. Takrat je razkorak med tem, kar »želim« in med tem, kar mi um narekuje, da »moram«, čedalje globlji, odobravanje okolice pa vedno večje, notranje nezadovoljstvo čedalje glasnejše, življenje vedno bolj avtomatično, moje sodbe o drugih pa vedno ostrejše. Takrat me »obiščejo« tihi glasniki duše – žalost, kronični glavobol, nespečnost, nesreča, bolezen …, da bi me opomnili, da sem izgubila stik s seboj. Vabijo me, da bi se mehko objela, zadihala in se z »balkona« preselila v »notranjost« svojega svetišča. Takrat spoznam, da sreča ni v imeti (majhne ali velike reči, službo), ampak v biti in živeti vsak trenutek in vsako svojo vlogo iz svoje pristne globine. V meni se prebudi velikonočno jutro, ki me navda z globokim mirom in pristnim navdušenjem, v katerem spet vedno znova izbiram med življenjem s »svojega balkona« (ki vedno daje vtis urejenosti, nasmeha) ali tistim iz »svoje globine« (ki tako kot življenje vsebuje vse, a lahko tvega neodobravanje okolice). Martina Makovec Žagar

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Vzeli so palmove veje, mu šli naproti in vzklikali: »Hozána! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!« (Mt 12,12-13)

Butarice vedno pripravljamo z veseljem – vanjo ujamemo del pomladi, ki se šele prebuja ali včasih bohoti okoli nas.

Foto: Peter Gorjan

VELIKONOČNI OBIČAJI

Priprava, prinašanje in blagoslov butaric ali zelenja na cvetno nedeljo je v naših krajih že zelo star običaj, s katerim želimo posnemati Jeruzalemčane, ki so slovesno sprejeli Jezusa.

BUTARICE Cvetna nedelja

Ker so palme v naših krajih preveč eksotične, so jih zamenjale oljčne vejice, ponavadi s Primorske. Moja mama vedno najprej doda vrbove šibe, ki jih blagoslovljene pomeša med »šibce«, s katerimi poveže vinograd. Ivanka, ki zadnja leta pripravlja največjo butaro v cerkvi, na osnovo iz palic dodaja različno zelenje, večinoma bršljan. Simona si že pripravlja svojo butar´co, ki mora biti ne le zelena, ampak tudi barvito žareča. Najmlajši se veselijo barvnih butaric s skobljanci, ki so postale del velikonočne »folklore«.

Dolga zima in zgodnja velika noč sta za letošnjo pripravo butaric izziv – upam, da bodo zacvetele prve narcise, veselim se rumenega drena, morda zavijem v cvetličarno po nekaj rdečega - da bo med zelenjem žarenje. Da bo slutnja tistega, kar bo oznanila velika noč: novo življenje, večno življenje! Butar´ce so v velikonočnem času prve deležne blagoslova.

Po njih želimo, da so blagoslovljena naša prizadevanja v naravi, da mogočnega zelenja, ki vzbrsti, ne uničijo toče in nevihte – spominjam se stare mame, ki je pred neurjem vedno vrgla na ogenj del butarice, ponavadi posušeno oljčno vejico, da bi toča ne uničila, kar je zrastlo ob trudu skozi leto. Z butar´cami želimo povezati življenje in smrt – ne le, da nekateri z vejico ali cvetom iz blagoslovljene butarice okrasijo grob domačih, ampak se z njimi veselimo novega življenja, ki se prebuja v božjem stvarstvu in upamo – imamo vero, da smo ga deležni tudi mi. Alenka Gorjan

Velika noč 2013 • 3-4

Tudi letos smo se na cvetno soboto vsi animatorji in otroci zbrali v župnišču na cvetni oratorijski delavnici. Dan smo pričeli pod Rupertovo streho, kjer nas je s svojo zgodbico pozdravil deček Izidor. Kasneje smo se razdelili v skupine in pričeli s katehezami, kmalu pa smo pričeli s težko pričakovanimi delavnicami. V spodnjem nadstropju smo s sestro Maristelo izdelovali prikupne podstavke s piščančki v jajčnih lupinicah, nadstropje višje pa smo z Vesnino pomočjo okrasili jajca z različnimi začimbami in ostalimi drobnimi prehrambenimi sestavinami. Za tem smo se odpravili na podstrešje, kjer nam je Tanja pokazala, kako izdelati zanimive oranžno rumene cvetlice, ki so nas, kljub letošnji vztrajni zimi, spomnile na pozno prihajajočo toplo pomlad. V veliki učilnici smo si izdelali najpomembnejšo stvar - prelepe butarice, ki smo jih na cvetno nedeljo, še s kakšnim dodatkom več, ponesli tudi k nedeljski maši. Zunaj pa nas je čakala igrica Križev pot, ki je preverila naše veroučno znanje in jo zaradi tega kakšni skupini kar pošteno

Foto: arhiv animatorske skupine

Velikonočni oratorij

zagodla. Po štirih urah veselja, delavnosti in igre pa je napočil čas za odhod domov, ki smo ga pospremili s torto in petjem našemu Mitji, saj je ta dan praznoval svoj rojstni dan.

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi Ker pa sem bila ob vseh teh zanimivih stvareh zelo radovedna, sem opravila še krajši novinarski pohod po vseh prostorih, kjer so se dogajale delavnice. Pa poglejmo, kaj so povedali animatorji in nekateri udeleženci.

VELIKONOČNI OBIČAJI

O katehezah

Animator Matic (užaljeno): »Rad bi imel svoje malčke! Pri starejši skupini so ena vprašanja tak čudna, da še jst ne znam odgovorit na njih ...«

Kakšni pa so otroci?

s. Maristela: »Delavnica je čudovita, otroci so zelo pridni.« Animatorka Tjaša: »Počutim se odlično. Otroci so ZELO PRIDNI!«

Res? Temu pa skoraj ne verjamem ... Bom še malce povprašala.

Animatorka Lea: »Otroci so poredni. Vsi. Pa sestre so tut poredne.«  Aha! Se mi je zdelo!

Kako pa kaj gnezda in jajčka in piščančki?

Animator Nejc: »Še mal morem dodelat tehniko izdelovanja gnezd.« Animator Matic: »To je gnezdo?! Za take smo včas' tepl' ...«

Jurij: »Rumenega jajčka sem izbral, ker se bolj sklada s piščančkom.« Animator Matic: »Če bi si tudi jaz lahko izbral jajčka, bi si izbral zelenega, ker zelena pomirja. Pa spominja na Gašija.« Katja: »Delamo jajčka iz različnih materialov. V tej delavnici so otroci precej samostojni. Vsi smo tiho.«

Vam butarice uspevajo?

Anamarija: »Izdelava butaric je fajn. Animatorka Neža

Velika noč 2013 • 3-4

me uboga pri vseh željah.« Neža, pri animatorjih se tako nismo učili. Naslednjič boš izgubila svojo službo ...

Patrik: »V butarico sem dal belo omelo in še to ... ne vem, kaj je to ...«

Animatorka Ela: »Zaribala sem celo butarico, od začetka do konca.« Urša, okoli sebe imaš veliko punčk. Mi lahko zaupaš njihova imena?

Animatorka Urša: »Punčkam je ime ... Ne vem, Špela, ne me v zadrego spravljat!«

Kaj pa igra Križev pot?

Nina: »Čudni so mi računi na križevem potu, ampak mogoče pa mislijo tako računat, koliko je enako sedem.«

Vprašanje: Kako se imenuje čas v cerkvenem letu, ko se pripravljamo na Veliko noč? Odgovor ene izmed šestnajstih skupin: »Adventni čas!«

Saj jim ne moremo zameriti. Zunaj je še vedno božično vzdušje. Kaj pa na vse skupaj popravi reporterka Nina?

»Animatorka Patricija je zelo zmedena in ne ve, za kaj se gre.« Precej možno, Nina. Tudi ona je še vedno v adventnem času ...

Špela Černič, animatorka

Pasijon na cvetno nedeljo

Veliki teden kristjani pričenjamo z obhajanjem cvetne nedelje. Zgodovinsko gledano je to spomin Jezusovega tretjega prihoda v sveto mesto Jeruzalem, odkar je kot verski učitelj deloval v javnosti. Jeruzalemčani so ga pod Oljsko goro pričakali z velikim navdušenjem in mu pokazali dobrodošlico, kakršno je malokje in malokdaj doživel. Navdušeni vzkliki, pokloni, »transparenti« palmovih vej, »rdeča preproga« iz plaščev zbranih meščanov. Na cvetno nedeljo se zdi, da Jezus naposled vendarle stopa na kraljevsko pot svojega tolikokrat oznanjanega božjega »kraljestva«. A kraljevski videz se bo kaj kmalu izkazal za prevaro. Vsak pogled na Jezusa z zgolj zemeljske perspektiva je prevara. Cvetna nedelja ni bila dokončna resničnost, ampak samo zunanja podoba. A tudi veliki petek in sobota ne bosta dokončna resničnost. Jezus se ne ustavlja ob navdušenju množice. A ne bodo ga mogli zaustaviti niti križ, smrt in grob.

V ogledalu cvetne nedelje, v ogledalu danes navdušenih Jeruzalemčanov, ki bodo v petek »referendumsko« - na ulici – pravno zavezujoče izglasovali Jezusovo smrtno obsodbo, pa kristjani vendarle ne moremo spregledati tudi »oznanila« o »kratkosti« naše človeške zvestobe. Vsak, ki se zanaša zgolj sam nase, na svojo moč, spretnost in zvestobo, se bo opekel. Slej ko prej se bo obrnil po vetru, ali pa ga bodo nasprotni viharji celo zlomili. Mitja Markovič

VELIKONOČNE MISLI

... dolžni umivati noge

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Potem, ko se na veliki četrtek sklene slovesna sveta maša ob spominu prve, ki jo je s svojimi učenci obhajal Jezus ob zadnji večerji, se spomnimo še njegovega izredno pomenljivega dejanja, ko je učencem – preden so zapustili obednico in se odpravili v Getsemani – umil noge. Umivanje nog je bilo v semitskem okolju opravilo služabnika. Ko se je gospodar – obut v sandale – vrnil s (prašne) poti, je pristopil k njemu služabnik in mu umil noge. Da gre za služabniško opravilo, so učenci dobro vedeli. In zato so še kako dobro razumeli, zakaj njihov učitelj to dela. Vseeno pa se je Jezusu – za vse čase in za vse generacije njegovih učencev, ki bodo sledile apostolom – zdelo vredno pojasniti svoje dejanje. Tisti, ki v krščanskem občestvu stoji »više«, tisti, ki je na mestu z večjo odgovornostjo, tisti, ki bi mu po zemeljskih merilih pristajala večja čast, mora v služenju poklekniti pred bratom in sestro in mu služiti v dejavni ljubezni. Četudi se je v zgodovini Cerkve to pomembno Jezusovo sporočilo marsikdaj zameglilo ali stópilo na stran, in četudi so se Jezusovi učenci namesto v služenje kdaj raje odevali v častna oblačila in namesto »pred noge« usedali na oblazinjene (pre)stole, ostaja veliki četrtek kompas srca. Kjer koli se kristjan znajde, ne glede na zgodovinsko obdobje, prostor na zemlji, življenjsko izbiro ali stan, njegova pot je vselej pot služenja, pot dejavne ljubezni.

Kako »neprehodna« se včasih pokaže ta pot, so začutili že Jezusovi prvi učenci. Njihove noge so bile še čisto »sveže umite«, še je bil četrtkov večer in le nekaj ur je minilo od zadnje večerje. Jezus jih je prosil za človeško bližino. Prosil jih je za molitveno podporo in prijateljsko pomoč v trenutkih silne stiske ob slutnji bližnjih dogodkov. Prosil jih je, naj z njim bedijo in molijo.

VELIKI PETEK Božji grob

Njihove besede, obljube in celo prisege so segle znatno dlje od njihove zvestobe.

Kmalu se po oljčnem vrtu razlega le še Jezusova pretresljiva molitev in smrčanje trudnih apostolov.

Velika noč 2013 • 3-4

Foto: Miloš Kukovičič

položene tako, kot si je zamislila, in ko sama več nisem opazila nikakršne napake, je sestra še vedno popravljala, izboljševala in dopolnjevala. Takrat sem prvič zares videla, kako izgleda človek, ki je resnično predan Gospodu. Vse svoje misli, vizije in popolnost je namenila njemu ter tako naredila čudovit in dišeč vrt, kjer je naslednji dan počival Jezus. V tišini sem razmišljala, kako velik pomen ima zanjo grob, kako z vsakim dotikom njegovega hladnega telesa podoživlja njegovo smrt in trpljenje ter kako z vsakim položenim cvetom želi zanj narediti nekaj lepega, saj si to močno zasluži.

Spomnim se, ko smo še kot otroci med čakanjem na sveto spoved, vedno želeli pokukati pod Marijin oltar, kjer se je skrival božji grob. Strah nas je bilo, da bi nas kdo videl, še bolj pa nas je bilo strah, kaj bomo našli v njem. Spraševali smo se, ali je tam še vedno Jezus, tako kot na vsako veliko soboto, ali pa je grob čisto prazen. Kljub vsem pogumnim fantom, ki so vztrajno trdili, da se seveda ne bojijo odkriti pregrinjala, smo vedno videli le začetek groba, ker je bil strah v vseh močnejši, kakor radovednost. Vedno enaka želja in še večji strah.

Sedaj, ko jo še vedno opazujem in ji včasih priskočim na pomoč pri njenem plemenitem delu, vedno pomislim na najino prvo srečanje. Tega je že nekaj let, sestra Maristela pa še vedno, prav tako kakor prvikrat, krasi Gospodovo hišo. Kljub temu, da je ura že pozna večerna ali pa celo zgodnja jutranja, se ne ustavi, dokler ni vse lepo. In ko skupaj s pridnimi ženami zapuščamo ta lepi vrt, jo opazim, kako se s hvaležnostjo v očeh ozre h križu in pravi: »Bogu hvala, da smo končale.« Meni pa se, kljub temu, da h krašenju ne prispevam veliko, vedno zahvali z enakimi toplimi besedami: »Dušo, hvala ti, da si prišla!« Seveda, sestra, prišla bom tudi letos in naslednje leto in čez nekaj let, tako kot prvikrat, ko sva se srečali pri njegovem grobu. Špela Černič

Nekoč pa sem na veliki petek pozno odšla od verouka in se odločila pokukati v cerkev. Stopila sem skozi vrata in kar naenkrat opazila svetlobo, ki je prihajala iz levega kota. Po telesu me je spreletel srh, saj Jezusa še nikoli nisem videla v takšni svetlobi, tako blizu in v takšnem trenutku. Nemo sem zrla v kip in v ženo, ki je spretno in neomajno krasila grob. Ko se je za trenutek umaknila od svoje prelepe stvaritve, da bi si ogledala, ali napreduje v pravi smeri, me je opazila, se mi nasmehnila in me povabila zraven. To je bil moj prvi pogovor s sestro Maristelo. Podajala sem ji pisano cvetje in opazovala njene neomajne gibe, nežne roke in premišljen obraz. Cvetlice so morale biti

VELIKONOČNE MISLI

Predolg veliki petek?

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Zdi se, da kristjani vsebino velikega petka raztegnemo pravzaprav na vseh štirideset postnih dni naše priprave na veliko noč. V postu se kar naprej ustavljamo ob postajah Jezusove poti križa. Poti od trenutka, ko je rimski upravitelj Pilat sredi poznega petkovega dopoldneva – mimo jasnih pravnih standardov, ki so mu narekodali zavzemanje za Jezusovo izpustitev in izrek oprostilne sodbe – Jezusa poslal na križ, pa do trenutka, ko so še istega dne zvečer – dan pred prazničnim dnem – Jezusovo mrtvo telo položili v skalni grob.

Ob postnih petkih smo skupaj molili križev pot, ob nedeljskih popoldnevih smo se ob intonaciji iste molitve odpravljali na postne pohode. Okrog oltarja smo postavljali »junake«, ki so bili tako ali drugače blizu Jezusovemu križevemu potu.

In vsebina križevega pota je pravzaprav vsebina velikega petka. Nemara pretiravamo s križem? Poveličujemo trpljenje? Se preveč oziramo v težke in temačne resničnosti Jezusovega – in našega, mojega – življenja? Premoremo premalo optimizma, upanja in vedrine? Nemara bo tem vprašanjem kdo prikimal. Gotovo nihče tistih, ki so v svojem življenju že morali sprejeti svoj lastni križ. Vsi tisti bodo pomislili, morda celo na tiho rekli, da je križev pot pravzaprav sam na sebi upanje. Zato, ker je veliki petek neločljiv del celotne velikonočne skrivnosti. In ker ima križev pot pravzaprav petnajst postaj, od katerih se zadnja razprostira vse do večnosti.

Veliki petek ni poveličevanje trpljenja. Nenazadnje je tudi Jezus sam molil, naj gre trpljenje mimo njega, če le obstaja kakršna koli druga pot, po kateri bi človeka odrešil. Ker nobena »lažja« pot ne vodi do odrešenja, je sprejel Očetovo voljo. Le tako nas je odrešil. Hkrati pa osmislil tudi vsako trpljenje, ki se neizogibno zgrne na človekovo bivanje.

Mitja Markovič

VELIKA SOBOTA Blagoslov ognja

V velikonočnem tridnevju je eden pomembnejših simbolov tudi ogenj, ki posebej močno zaznamuje veliko soboto. Že zgodnje jutro privabi k blagoslovu ognja, ki ga potem s pomočjo gob odnesemo po domovih, ogenj pa se uporablja še ob simbolnem prižiganju velikonočne sveče, ob njenem slovesnem kajenju, kajenju bogoslužnega prostora in ljudi, ponekod pa tudi pri blagoslovu velikonočnih jedi. Velika noč 2013 • 3-4

V preteklosti, ko so po domovih še kraljevali štedilniki na drva, smo s koščkom tleče in kadeče gobe prižgali kurišče, domači pa so nato na njem pripravili velikonočne jedi. V tistih časih so ljudje ponekod stali pri vhodnih vratih, da jih le nisi zgrešil. Bili pa so nas veseli tako verujoči, kot tudi tisti, ki cerkvenega praga zlepa niso prestopili, so pa zato velikonočne skrivnosti doživljali le skozi kulinarične dobrote in v ta namen na štedilnik postavili precej velik lonec.

Sedaj, ko blagoslovljeni ogenj raznašajo moji otroci, jih ljudje več ne pričakajo tako željno, pa tudi peči na drva skorajda nimajo več. Zato z »dišečo« gobo zgolj pokadijo prostore v hiši. Je pa ostala navada, da pri odhodu prinašalec blagoslovljenega ognja zaželi veselo velikonočno praznovanje, v zahvalo pa prejme kakšno dobroto ali nekaj drobiža. Tomaž

Velika noč v mojem življenju

Foto: Miloš Kukovičič

Ob jutranjem blagoslovu se tako zberemo ob ognju, ki simbolizira »goreči grm«, ki je »poslal« Mojzesa, da izpelje svoje ljudstvo iz Egipta, nas pa pošilja, da ta blagoslovljeni ogenj podelimo z ljudmi, ki jih obiščemo in jim naznanimo prihajajoči veliki praznik. S tem blagoslovimo dom in vse, ki v njem prebivajo, seveda pa tudi zemljo in živino. Tako se očistijo prostori, ljudem in hiši pa prinaša blagostanje in srečo. Za to poslanstvo uporabimo primerno drevesno gobo, ki jo najdemo v gozdu, jo osušimo in pripravimo za blagoslov.

Velike noči ni brez velikega petka - smrti. Pravzaprav je celo naše življenje umiranje. Vsak trenutek smo ji bližje. Zato je pomembno, da se zavemo, da je vsak trenutek našega življenja dar od Boga in lahko naše darilo Bogu.

Pri blagoslovu ognja in raznašanju gobe sodelujem že sedem let. Vedno hodim po isti poti in prinašam blagoslov istim ljudem. Ti me radi sprejmejo, saj prinašam veselo novico, da prihaja velika noč.

Veliki petki v mojem življenju so bili dnevi samoobtoževanja, samopomilovanja, občutki ločenosti od Boga. Veliko noč pa bi imenovala spoznanje, da me Bog vedno ljubi in sprejema tako, kot sem. On me ne obtožuje, temveč mi odpušča. Postal je človek, da mi pokaže pot. In ker je vedel, da ne bom zmogla brez greha, je daroval zame svoje sveto življenje – prevzel je nase mojo kazen. Hvala ti, Jezus. Hvala ti tudi za moža, ki je prvi začel iskati resnico v Svetem pismu, ko sem jo sama iskala povsod drugje. Hvala za otroke, ki si jih nama podaril. Hvala ti za vse, ki so me vodili k tebi. Hvala za slavilno skupino! Posebej pa še za spovednike, preko katerih nas očiščuješ. In hvala za sveto evharistijo – malo veliko noč, kjer na tako preprost način vstopaš v naše življenje.

Anej

Brigita Lakner

Gobo nosim že 5 let. Blagoslov ognja je kar zgodaj zjutraj, zato se mi včasih ne da vstati, a se vseeno potrudim. Ko duhovnik gobo blagoslovi, grem po hišah in pri vsaki hiši pozdravim: ˝Dobro jutro, prinašam vam blagoslovljeni ogenj in vam želim vesele velikonočne praznike.˝ Ljudje so blagoslova veseli in rečejo: »Pa drugo leto spet!« Jurij

13 13

Blagoslov velikonočnih jedi Po trditvi moža Jožeta naj bi potekalo žegnanje pri Šobatovi kapelici na Koritnem že okoli 40 let. K žegnu sem nosimo vaščani Koritnega, pridruži se nam še kdo z Bučerce ali Kremena.

Že 22 let pa je od takrat, ko sem se jim pridružila tudi jaz in sem od mame Rozike izvedela, kako to poteka pri njih. Kapelico je bilo treba okrasiti in presenečena sem bila, ko mi je povedala, da se pri njih na domačiji vedno dobimo vsi Glasovi. Vesela pa sem, da tudi po njeni hudi bolezni nadaljujemo s to tradicijo. Otroci vsako leto komaj čakajo ponovnega snidenja.

Vsako leto nam je mama Rozika, sedaj pa svakinja

Foto: Miloš Kukovičič

VELIKONOČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Metka, podarila velikonočni kruh, ki ga je spekla v krušni peči. V soboto skupaj z otroki pripravimo pirhe, napolnimo košaro in že hitimo po bregu do kapelice, kjer nas že vsi veselo čakajo. Žegnanje v krogu domačih je res zanimivo in lepo je videti, ko si otroci izmenjajo pirhe in čakajo, ko župnik po končanem obredu vsem razdeli bonbončke.

Nadaljnje druženje na domačiji pri Glasovih je vsako leto znova nepozabno in zanimivo je, kako se družina Glas številčno povečuje. Sabina Glas

Velika noč 2013 • 3-4

Velika noč je praznik, ki nam zelo veliko pomeni, zato vse velikonočne običaje še vedno prenašamo iz roda v rod. V tej veri smo bili poučeni od svojih staršev. Sama sem že od mladih let imela rada iglo in sem rada šivala.

PRTIČEK je kakor pika na i

Foto: Sara Capl

Decembra leta 1999 je bilo pri nas ustanovljeno kulturno društvo Libna. Od takrat se srečanj, ki jih imamo vsak torek po dve uri, udeležujem redno. V društvu smo približno enako stare žene, sedaj nas je okoli 18. Materiale, ki jih potrebujemo, kupimo vsaka zase. Glavna stvar je vezenje. Gospa Ivana Lekše je imela nekaj torkov tudi izpopolnjevanje rešeljeja. Naši izdelki sovpadajo s prazniki in letnimi časi. Za veliko noč smo izdelovale pisanke, poleti smo vezle ali kvačkale prtičke, nekatere ženske tudi kleklajo. Vsako leto imamo na cvetno soboto in nedeljo v prostorih našega društva razstavo, ki jo pripravimo same, vsaka po svojih zmožnostih. Letos je naslov razstave Čistoča nekoč in danes. Našle smo precej starin, tako da imamo tam zbirko prtičkov. Nekateri izmed njih so stari tudi čez 50 let. Za razstave pa smo vezle tudi posteljnino. V društvu pridemo skupaj, da si povemo, kako vsaka dela. Največ dela je opravljenega doma.

Sama delam predvsem zvečer. Za vse izdelke je potrebnih veliko ur, včasih tudi do 50. Rada si zapišem v zvezek, od katere do katere ure delam. Ponavadi mož sešteje vse ure, ki jih ni malo, in potem rečem: »Poglej, toliko ur je bilo vloženih v ta prtiček.« Sama imam to za sprostitev in za svojo dušo. Izdelek je lep takrat, ko imaš za to voljo, za seboj pa veliko kilometrino dela. Pri kvačkanju moraš biti tiho, ker vsako štvar šteješ, pri vezenju pa lahko klepetaš, čeprav je boljše biti tiho, da si zbran.

Svojih izdelkov ne prodajam, včasih jih komu podarim, sicer pa jih imam za svojo dušo. Motive najraje narišem sama, čeprav je mogoče kupiti tudi knjigice z motivi. Ampak sam narediš po svoje, zbereš najprimernejše motive in barve.

Mladina za takšna ročna dela ni več tako zainteresirana. Včasih nekaj poskusijo, pa potem odnehajo. Starejši imajo službo, mlajši šolo, pa tudi raje delajo z glino, kakor z iglo. Sonja Bogovič

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

in lahko pojemo, pa ni važno, kakšne pesmi. Mislim, da s petjem, ki ga izražamo, doprinesemo tudi k temu, da je maša še nekako bolj svečana. Vsak posamezni čas v cerkvenem letu ima zelo lep simbol in čar. V postnem času smo uživali tudi na postnih pohodih. To druženje nam je veliko pomenilo, saj smo podoživljali Kristusovo trpljenje. Tako ugotavljamo, da smo lahko zelo srečni, ker živimo v miru. To je nek nauk za življenje ter za naprej, ki nas uči, da se moramo spominjati naših ljudi, ki so na kakršenkoli način imeli telesne ali duševne rane.

O starih običajih

Marta: Dobro se spominjam starih običajev, neka-

Praznovanje nekoč in danes

Foto: Miloš Kukovičič

VELIKONOČNE MISLI

Marta: Zelo veliko mi pomeni, ko lahko gremo k maši

Velika noč, najpomembnejši krščanski praznik, je že od zdavnaj našel svoj odmev v številnih običajih, ljudskih pobožnostih, navadah in etnografskih posebnostih. Butarice, pirhi, priprava velikonočnih jedi, velikonočni zajtrk, blagoslovi ognja, procesije ... Kam seže spomin in kako danes praznujemo, smo povprašali našo župljanko Marto Starec.

terih tudi še po pripovedovanju svojih staršev. Včasih je moral biti za veliko noč vsaj en del garderobe obvezno nov, redko cela oblekica, saj ljudje niso bili tako premožni. To pravilo je veljalo predvsem za deklice, matere pa so se zelo potrudile, da je bil ta kos garderobe zares lep. Pravili so tudi, da bo dekle, ki bo šlo prvo od žegna, imelo tisto leto uspeh pri delu in bo uspešno.

Včasih so ljudje gledali tudi na to, katera hiša je bogatejša. Da se te razlike ne bi poznale, so ženske veliko težkih in velikih stvari spravile v tako imenovane jerbase. V košare so nastavljali tudi pručke, tako da je bil volumen večji. Mame so si na glavo dale svitke, na svitke pa jerbase. Enkrat se je zgodilo, da je deklica po koncu blagoslova velikonočnih jedi po nesreči padla in tako se je vse razbilo ter razkrilo. Zelo mi je všeč, ko na veliko soboto Patrik in Benjamin, skupaj z atijem, na vas prineseta gobo, potem pa to zakurimo in na tem ognju skuhamo vse dobrote. Ta običaj je bil mrtev skoraj 30 let, sedaj pa je to spet eno lepo pričakovanje in je prav, da je to oživelo in se ta tradicija obnavlja. To je pri nas sedaj že praznik.

Ko sem bila mlada, je bila velika noč zelo skromna, vendar kot simbol bolj spoštovana. Morda se zdaj časi vračajo, ampak nekaj let nazaj je bilo še zelo hudo in smo v službi velikokrat trpeli tisti, ki smo bili verni. Prav je, da je temu prazniku sedaj namenjen prosti dan, da se družina poveže in damo temu tudi nek svoj pečat. Pripravila Špela Černič Velika noč 2013 • 3-4

Misliš, da je On konkreten tudi v tvojem in mojem življenju? Vsekakor. Če želim živeti v polnosti Duha (zato je prišel, Jn 10,10b), moram prej umreti (sebi, svoji sebičnosti, Jn 12,24). Zato lahko le v tej drži konkretno doživim veliko noč in njegovo zmago v sebi in v svojem življenju. Konkretno … Sedaj že pokojni o. France Špelič me je že pred mnogimi leti poučil: »Pooblasti ga, da ne zgrešiš …«

Molitev na velikonočno jutro Vstajenja ni brez padca … Velike noči ni brez velikega tedna … Zmage Življenja ni brez smrti …

Njegova razodeta ljubezen je posledica našega greha … Moj in tvoj greh, torej, je povzročil, da se je razkril – ta »skriti« Bog. Ni mogel drugače …, ker je njegova ljubezen nekaj konkretnega. To so konkretna dejanja, konkreten odnos …

Ko Gospoda pooblastim, mu s tem dam vso pravico, da uredi mojo točno določeno zadevo, za katero sem ga pooblastila. Iz tega se učim umiranja sebi in življenja v njegovi sveti volji zame: »Gospod, pooblaščam te, da vzameš ta moj konkreten primer v svoje roke in mi (po možu, spovedniku, starših, zdravniku, učitelju …) spregovoriš ti. Naj po njem slišim tvoj glas in tako prepoznam tvojo voljo. Izročam jih tebi. Napolni ga (jih) s svojim Svetim Duhom in mi spregovori … Glej, verujem, da slišiš moj glas in verjamem, da bom slišala tvojega …« Tako sem bila poučena, da se v situacijah, v katerih nisem gotova ali sem v njih celo izgubljena, zatečem v varno zavetje njegove svete volje zame skupaj z Marijo in njenim »Zgodi se mi …« Z njenim »da« Bogu je odprla pot našemu odrešenju – dobili smo Odrešenika. Z našim »da« Bogu je podobno. Manj mene – več Boga. Manj svojevoljnosti – več miru. Manj sebičnosti – več blagoslova. Manj greha – več velike noči v naših življenjih. Jn 12,24 Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Renata Mavrek

VELIKONOČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Aleluja velike noči

Molitev ob »božjem grobu« se na veliko soboto včasih kar malo »izgubi« ob vrvežu dišečih košaric in naše nestrpnosti, da bi blagoslovljene dobrote kar se da hitro postavili na mizo. A velika sobota ostaja ob Jezusovem grobu. V tihi molitvi. Vse do večera. Ko na veliko soboto zahaja sonce, smo kristjani že zbrani v cerkvah, saj se s sončnim zahodom pričenja velika »noč«. Kdaj je Jezus vstal od mrtvih? Na judovski praznik zvečer (v soboto) je bilo Jezusovo mrtvo telo »zaprto« v grobu, grob pa skrbno zastražen. Naslednje jutro pa straža vsa iz sebe, šokirana in onemela, grob razprt, poveličani Jezus pa že na poti naproti učenkam in učencem, da bodo naposled doumeli, kaj »pomeni vstati od mrtvih«, o čemer so zadnje leto že nekajkrat poslušali, a niso hoteli slišati, kaj šele, da bi mogli doumeti. V tej veliki »noči« je torej Jezus vstal. V tej noči se je veličastno sklenil izjemen božji načrt, kako rešiti ljubega

mu človeka, ki ga je bil ustvaril po svoji podobi, pa je človek z grehom in nezvestobo tako izmaličil to svojo božansko podobo. Od začetkov dalje se to noč kristjani zbiramo k »vigiliji«, bedenju, da bi ne prespali trenutka, ko je Gospod premagal smrt in z njo greh in zlo. Ob tem poslušamo o prejšnjih »poglavjih« božjih odrešenjskih posegov, ki jih je bil deležen izvoljen izraelski narod. Veselimo se luči velikonočne sveče in ji pojemo hvalnico, ob njenem ognju pa prižigamo tudi svoje »male« svečke in ob tem z odprtimi in v postnem spreobrnjenju pripravljenimi srci željno čakamo, da se božja milost iz Jezusovega prebodenega srca, preliva v naša pričakujoča srca, srca željna ljubezni, potrditve in bližine. In to, kar v »veliki noči« s sobote na nedeljo doživljamo »intimno«, navznoter, v objemu bratskega občestva, želimo naslednje jutro spregovoriti vsemu svetu. Pesem zvonov, veličastna pesem orgel, po mnogih krajih pa tudi vstajenjske procesije želijo izraziti prav to: čudovitega daru, ki ga prejemamo, ne moremo obdržati le zase. Naše vere ne moremo zadrževati v intimi svojega srca, kjer je bila sicer porojena. Tako čudovit dar je in mora biti za vse, ki so ga pripravljeni sprejeti. To jutro se med oboki in zidovi naših cerkva prelivajo brezštevilni vzkliki »aleluja«. Prebijajo se skozi vse človekove skrbi, pot najdejo skozi vsako zagrenjenost, razpršijo vsak brezup in nesmisel, mehčajo otopelo in včasih že okamenelo srce in prebujajo človekovo dušo, njegovega duha, pa tudi njegovo telo v novem upanju, v novi perspektivi in ga opogumljajo za nov korak na poti za Gospodom. In potem, ko bo radostna aleluja ušla skozi cerkvena vrata in se skrivnostno razlila do zadnjega kotička pomladnega stvarstva in ga pisano obarvala, bomo naposled sedli k velikonočnemu zajtrku in se ob družinski mizi veselili vsega, kar je za nas naredil Gospod. Ne le zame in zate. Ampak tudi za naju, za nas.

Mitja Markovič je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Špela Černič, Sara Capl, Tomaž Petan, Martina Makovec Žagar, Urban Lesjak in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 900 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.

Aleluja!

Zemlja, prizorišče sovraštva, postane kraljestvo tistih, ki se ljubijo. Nespamet postane modrost,norost postane poveličanje. Naše hipno veselje, ki tako zelo hitro mine, postane za nas začetek večne radosti, sreča poda roko svobodi in napotita se v jutri brez zahajanja. Prav res, kakšna sreča! Gospod je ponovno izkazal, da naša odrešiteljica ni smrt, ki naredi vsemu konec, ampak je naš odrešenik Vstali, ki nam daje nov začetek. Od Gospoda, ki kraljuje, smo prejeli življenje, da bi tukaj, kjer vse teče h koncu, našli nov začetek, da pokrpamo stare odnose, da obrišemo prah iz pozabljenih polic našega življenja, da si upamo tudi mi vstati in se z njim, novim življenjem v naših prsih, borimo zoper propad, zoper smrt. Ni razloga za strah, dragi prijatelj. On hoče, da smo njegovi, in če smo njegovi, je v nas življenje, in če je v nas življenje, je ta svet rešen konca. Dragi bralci in bralke. Želimo vam, da začutite spremembo - v tej največji noči človekove zgodovine - tudi vi, da bi mogli v nov dan gledati z večjim, velikim, neskončnim upanjem in vero.

»Ni ga tukaj. Vstal je.«

Gospod me ljubi

Foto: Miloš Kukovičič

Velika noč in njen izpraznjen grob dokazuje, pričuje. V Gospodovi roki se vse spreminja in spreobrne. On reče: »Jaz sem vstajenje in življenje.« In vse dobi drugačen konec.

Zame je velika noč praznik veselja. Gospod mi na poseben način kaže, kako neskončna je njegova ljubezen. Hrani me s sveto evharistijo, ki je živi Bog. On mi tako daje moč, da lahko vsak dan težave, strahove, dvome in preizkušnje nosim z Njim. Gospod je z menoj. On me razume, tolaži, vzpodbuja ... In kar je najpomembnejše: Jezus Kristus me odrešuje! Osvobaja me mojih grehov in slabosti. Praznik velike noči me opomni, da to veselo novico spet bolj ponotranjim. Da jo začutim v srcu: Gospod me ljubi! Danes. Tukaj. Njegova ljubezen je dar! Njegovo trpljenje in vstajenje je dar! Ko ta dar sprejmem, me notranje osrečuje. Zato je velika noč zame praznik velikega veselja in upanja! Urška Dragonja