Videmcan3 4 viii by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

Zapis bi začel z drzno mislijo, vzeto iz Svetega pisma: »Tako govori Gospod: Preklet, kdor zaupa v človeka, se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda! On je kakor grm v pustinji: ne doživi, da pride sreča; prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi. Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo upanje. On je kakor drevo, vsajeno ob vodi, ki k potoku stega svoje korenine; ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v letu suše ne trpi pomanjkanja in vedno rodi svoj sad« ( Jer 17,5-8). To misel, vzeto iz knjige preroka Jeremija, bi lahko izrekli tudi drugače: »Preklet kdor verjame človeku … njegovo srce pa se odmika od Gospoda!« Te besede nas zadenejo?! Začnemo se spraševati, kje je torej vse tisto človekoljubje, o katerem nas učijo doma, v šoli, pri verouku, po katerem je potrebno bližnjega spoštovati, sprejemati, mu pomagati, se mu darovati in mu delati dobro? Sedaj pa naj bi človeka zavračali in njegove besede postavljali pod vprašaj! Toda prosim: prvi del misli še ni končan! Ima

Komu verjamem? nadaljevanje, ko pravi: »... njegovo srce pa se odmika od Gospoda!« To je nujno in potrebno dopolnilo začetne misli, ki nam pojasni in razloži, kdaj je naše verovanje človeku bodisi utemeljeno bodisi naivno in napačno, četudi imamo še tako lepe in dobre namene in četudi vse kaže, da bi bilo temu človeku dobro in prijetno verovati.

Dovolite mi, da se ponovno vrnem k Svetemu pismu, ki je tako verodostojno in zanesljivo in kateremu verovati ni nikakor blodnja ali greh, zavračati njegovo sporočilo pa je zagotovo nesmisel in bistveno prikrajš(ev)anje ter ropanje samega sebe! Tokrat k pripovedi o stvarjenju človeka, torej k Adamu in Evi. Ne vemo ne kraja ne časa ne načina, kako se je to zgodilo. Ta pripoved je namreč napisana kot mit: za mit pa je značilno, da ne kraj ne čas ne način poteka zgodbe ni zanesljiv, zanesljivo pa je sporočilo, torej vsebina te zgodbe. Vsebina pa je, da je človeka ustvaril Bog. Jaz pa bi se rad navezal na tisti del zgodbe, ki govori o tem, kako je človek grešil! Dokler je imel človek svoje »srce pri Bogu«, je

bil mir. Med prvima človekoma je vladala harmonija, veselje in zaupanje. Skušnjavec pa nagovori Adamovo družico takole: Vpraša jo, ali je res Bog rekel, to in to? In doda, če bosta »jedla od drevesa«, nikakor ne bo nič hudega, ampak vama bo dobro. Tedaj je žena verjela, da je jesti od tega drevesa nekaj dobrega in lepega. Stegnila je roko po prepovedanem sadu in jedla. Nadaljnji potek zgodbe nam je znan. Odtlej so odnosi med človekom in Bogom in med njima samima oz. med ljudmi ranjeni (prim. 1 Mz 1-3). V tej zgodbi je žena očitno verovala napačni osebi in poslušala napačne »nauke«, ki pa so se njej zdeli prijetni in lepi. Tako tudi je prišlo do prekletstva, ki ga je povzročil človek. Žena je verovala sladkim in zapeljivim obljubam! Te so se pozneje izkazale za katastrofalne in porazne. Pozabila je na Boga, ona in z njo prvi človek. Božja avtoriteta zanju ni bila več merodajna, Bog zanju ni bil več Bog v resnici, temveč sta »živela« iz drugega vira, ki pa ju je odtrgal (ker sta dopustila) od Boga, oz. »njuno srce odmaknil od Gospoda«.

Rad bi šel še dalje. Ker je človek zašel globoko, ker se je barka človeštva hudo nagnila, je Gospod Bog hotel človeštvo ponovno pripeljati k sebi. Ob določenem času je namreč poslal Mojzesa. Ta je izpeljal izraelsko ljudstvo iz egiptovskega tlačanstva in suženjstva. Da bi po njem vrnil človeštvo na pravo pot, mu je dal tako imenovane zapovedi, ki v resnici veljajo za vse človeštvo in za vsakega. In prva zapoved s strani Boga se glasi: »Ne imej drugih bogov poleg mene!« (2 Mz 20,3), ali kakor poenostavljeno rečemo: Veruj v enega Boga. Tu je lepo povedano, kakšna naj bo človekova naravnanost, če hoče, da bi mu bilo dobro, da bi bil v resnici srečen. Ta zapoved zavrača vsako praznoverje, vsako malikovanje, vsako vedeževanje, horoskope, astrologijo, vsako čaranje, vsako vraževerje … kot oblike vere, v katerih se človek »opeče«.

Tu se zopet postavlja vprašanje: Komu dejansko verjamem? Ne gre za to, da ne bi verjeli tudi človeku! Toda če se naše srce začne zaradi vere v človeka, v stranko, v občila … oddaljevati od Gospoda, je naša vera prazna in ne pelje v boljši jutri! Če verjamemo osebam ali nekim naukom tako, da naše srce zapušča Gospoda, potem si res pripravljamo, sebi in svojim, »prihodnost«! Če nas ljudje in stranke na nek način »ne peljejo« h Gospodu, potem je naša vera in zaupanje v njih res »rodovitno«! Če nas mož ali žena ali otroci ali starši oddaljujejo od Gospoda, so to res »lepi« njihovi nasveti! Ponovno si postavljam vprašanje: Komu verjamem? Kdo me vodi? Kam me vodi? Komu se dam peljati? Komu se prepuščam? Komu pripadam? Kdo je moj B(b)og? Komu verjamem? Robert Smodiš Velika noč 2014 • 3-4

Mitja Markovič župnik

Je danes

kaj drugače? Nedolgo tega sem se pogovarjal z možem poznih srednjih let. Ni prišel s tem namenom, a beseda je nanesla. In je spregovoril o tem, da je po nenadni smrti žene tako zelo sam. Nikoli se ne bo navadil, se mu zdi. Čeprav je od njene smrti že četrta obletnica, so njegove oči solzne, ko pripoveduje o njej. »Štiri velike noči so že bile od takrat,« mi reče. Razumel sem. Kasneje sem razmišljal. Bo mar peta velika noč drugačna od prejšnjih? Kaj velika noč spremeni v kristjanovem življenju? Pravo vprašanje za velikonočno jutro in velikončno praznovanje. Je na velikonočno jutro konec križev, ali danes lahko odmislimo bolečino in žalost? Mogoče celo moramo odmisliti vse to? Se v veliki noči trpljenje spremeni v jutranjo meglico in jo piš vetra iz praznega groba res odpihne? Ko se na velikonočno jutro oziram proti vzhodu, opazim, da je križ, na katerem je Jezus umrl, še vedno tam. Čaka na nove obsojence? In prazen grob, iz katerega je Jezus vstal, bodo gotovo uporabili za koga drugega, ki bo kmalu umrl. Zdi se, da Jezus ni spremenil ničesar. Človekovo telo se še vedno stara in na koncu umre. Razočaranje še vedno boli. In človekovo srce bo še vedno jokalo, ko bo nenadoma postalo napoti nekomu, ki ga ima iskreno rado. Velika noč ne odpravlja križa. Jezusovo odrešenje je velikonočno odrešenje, to pa je celota velikega petka in velike noči, kot bi dejal pater Marko Rupnik. V enem od svojih postnih razmišljanj pripoveduje o tem, da imamo kristjani izredno veliko težavo v sprejemanju Jezusovega načina odrešenja. Od Boga pričakujemo, da nas reši trpljenja, da nas obvaruje križa. Želeli bi Jezusa, ki je kralj, mogočnik, čudodelnik, zdravilec. Izogibamo pa se Jezusa, ki je odrešenik.

Ob tem sem se spomnil na prizor s križevega pota mladih po ulicah Maribora izpred veliko let. Bila je dvanajsta postaja in uprizorjen je bil dialog človeka pred križem in mrtvega Jezusa na križu. »Ne potrebujem takega Boga,« je dejal človek. »Ne potrebujem mrtvega Boga. Potrebujem močnega Boga, ki mi bo pomagal uresničiti moje življenjske načrte. Potrebujem Boga, ki mi bo dajal moč in blagoslov. Potrebujem Boga, ki me bo podpiral v mojih zastavljenih ciljih in mi bo dajal pogum, da se ne bom ustavljal. Kaj nisi prišel zato na svet?« In Jezus je takrat odgovoril: »Razumem te. Vem, kaj misliš. Vem, da nimaš časa stati tu, ko nate čaka življenje. Toda takrat, ko se boš tudi sam zgrudil ... Takrat, ko te bodo zavrgli tisti, za katere boš uporabil svoje življenjske moči in nočne ure dela ... Takrat, ko bo prijatelj zlorabil tvoje zaupanje in šel stran ... Takrat, ko boš v največji iskrenosti govoril besede resnice, drugi pa bodo vate uperili obtožujoč pogled ... Takrat ti bo lahko pomagal le Bog, ki je umrl na križu.« In danes Jezus odgovarja enako. Vizija, da je Jezus prišel zato, da bi meni pomagal uresničevati moje načrte, da bi premagal tiste, ki drugače mislijo ali celo verujejo, je vizija, ki jo je imel Juda Iškarijot. In verjetno vsi ostali učenci. Razočarani Juda je verjetno skušal primorati Jezusa, da bi pred sodiščem naredil nekaj spektakularnega in naposled vse prepričal o svoji moči, o svoji božanskosti, o svoji vsemogočnosti. Jezus pa je vzel križ in šel z njim na Golgoto. V smrt in v grob. Da bi bil tudi tam z menoj, majhnim človekom. In da bi pokazal, da je križ pot v odrešenje. Velika noč ne uniči križa. Ne zasuje groba. Le mimo križa in groba spelje pot odrešenja.

VELIKONOČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Čudež ob skupni mizi

Ko se govori o mizi, se zmeraj spomnim naše velike samostanske mize v jedilnici na Cetinju, v Črni gori. Jedilnica je bila prostor druženja in veselja, miza pa nekaj, kar nas je povezovalo v eno. Velika bela samostanska miza je bila znak, kakšen dan je danes. Če je bila pokrita z lepim, ročno okrašenim vezenim prtom, je pomenilo, da je ta dan veliki praznik. Če je bila brez prta, je bil navaden delovni dan. Če na njem ni bilo niti lepih serviet z imeni sester, je pomenilo, da je ta dan post. Ko smo se sestre zbrale okrog mize, smo vsak obrok začele z molitvijo, do takrat pa je vladala v jedilnici tišina. Po molitvi se je zaslišalo stotine glasov, vse je čebljalo, se pogovarjalo, prenašalo poročila, planiranje, pa tudi sanje … ko se je trideset sester zasmejalo, pa je smeh odmeval celo do ceste, da so ga slišali naključni mimoidoči. Na mizi smo si hrano podajale od ene sestre do druge. Bila je zanimiva izkušnja. Vse smo gledale, koliko jih je še

za menoj in si nismo drznile narediti največjega »greha« - vzeti preveč, da za ta male na koncu mize ne bi nič več ostalo!

Ob velikih praznikih smo rade kupile sveži, pravkar pečeni kruh, ki je zadišal že, ko ga je najbolj zgodnja sestra prinesla na dvorišče. Takšen sveži dišeči mehki kruh je bil eden največjih samostanskih dobrot! Ta izkušnja mize me je spremljala tudi, ko sem na teološkem študiju v Zagrebu morala na najbolj plastičen način predstaviti skrivnost evharistije. To je to, sem rekla. Sedeti za isto mizo, jesti isti kruh, podajati si hrano in pijačo iz roke v roko in poskrbeti, da vsak ima dovolj. Pri zadnji večerji so apostoli prav tako sedeli, pravijo celo ležali, za isto mizo, si podajali kruh in vino iz roke v roko. Toda – nekaj je bilo posebno, kajti med njimi je bil On, Jezus, On, ki je hotel postati kruh, da bi lahko prišel iz roke v roko do vseh, da bi si ga lahko podajali od ust do ust … da bi nahranil lačne, napojil žejne … In je to tudi

Velika noč 2014 • 3-4

storil. Na enkraten, božanski način je postal Kruh in je postal Vino ter želel, da se ga spominjamo prav po tem obredu – da sedimo skupaj ob isti mizi, da si podajamo kruh in vino, da gledamo na druge, da ne bodo lačni, in da druge nahranimo ne s seboj, ampak z Njim …

DELITI BOŽJI KRUH

Zato je za mene ena najlepših cerkvenih služb - deliti obhajilo … Neizmerno sem bila srečna, ko sem postala izredna delilka obhajila najprej v Avstriji, v domu za ostarele, potem pa še drugje. Imeti čast, da lahko deliš bele hostije bratom in sestram v veri, je zelo vzvišena in častna služba … Stati pred oltarno mizo in ljudem deliti tisto, kar se je pravkar čudežno zgodilo – deliti jim kruh, v katerem je skrita skrivnost učlovečene Božje Besede, skrivnost Jezusove ljubezni in usmiljenja - to je kraljevsko opravilo! Proti meni se dviga toliko rok – majhne otroške rokice, ki jih včasih moram poiskati, kje so, tako majhne so; potem lepo urejene roke mladih, z okrašenimi nohti in vsemogočimi prstani; potem so tu roke zakoncev, ko s posebno ljubeznijo polagam hostijo na njihove dlani in zlate prstane zvestobe; potem so tu ostarele roke, polne gub in gubic, kot pečatov iz postaj življenjske poti; potem so tu trepetajoče roke, ki se z neizmernim hrepenenjem dvigajo in prosijo za pomoč v starosti, bolezni, samoti … tu so roke uradnikov, mehke in odločne, tu so roke kmetov, prežete z vonjem po zemlji in okrašene z žulji … toliko rok! In v nje smem, sama slabotna in grešna, položiti najdragocenejši kruh na svetu – Božji kruh, prežet z ljubeznijo Boga, ki ljubi človeka do dna, do smrti! Kaj bi hotela še več? Od nekod priplava celo tisti lepi vonj po svežem kruhu, po dobrih jutrih in blagoslovu iz nebes!

UMIVATI NOGE … IN SRCE

Na veliki četrtek imamo v samostanu svečano kosilo. Spet je tu v središču miza, okrašena, obložena z vsemi dobrotami! Zemeljske dobrote so na nek način simbol preobilja onih milosti in dobrot, ki jih prejemamo ob velikonočnih skrivnostih.

V samostanu ta dan pri naši mizi servirajo naše predstojnice! Kot bi nas na neki način hotele spomniti na enega najlepših Jezusovih dokazov ljubezni do svojih prijateljev – na umivanje nog pri zadnji večerji. Danes ljudje eden drugemu skoraj več ne umivamo nog.

Ni potrebe. Imamo tuše, kadi, posebne posode, kjer si noge umiješ, masiraš, urediš, spočiješ … Jaz pa kot majhen otrok sem dedku, ko je bil že star, rada umila noge, ko je prišel domov s košnje ali oranja njiv. Umazane noge sva potopila v toplo vodo, jaz sem se sklonila nizko do tal, ga malo požgečkala, ga nasmejala in mu skrbno odstranila vso umazanijo, pa potem noge obrisala z brisačo. Dedek je spil kakšen kozarček vina in na koncu globoko zavzdihnil od zadovoljstva. Tako dobro se je počutil! Danes operejo noge in telo le še bolnikom, če ste negovalci ali medicinske sestre … In to je sedaj spet moja služba, na katero sem zelo ponosna.

Umiti človeka, njegove noge, njegovo telo. To lahko naredimo na sto različnih načinov. Profesionalno, sterilno, rutinirano – ali pa z nežnostjo, ljubeznijo in sočutjem, tako kot je Jezus umival umazane noge svojim učencem … Nekoč je ena od vodij hospica rekla: Duhovnost je pravzaprav način, kako ti umiješ človeka … In neka sestra iz Filipinov, v čudoviti beli obleki, je izjavila na dnevu mladih: Mi se ne bojimo umazati svoje obleke pri delu z bolniki!

Umiti noge pa ne pomeni dotikati se samo zunanje umazanije, ki jih na nas nasuje življenje, dostikrat je težje in še bolj zahtevno dotakniti se človeka z notranjo umazanijo, dotakniti se in umiti človeka, ki ima v duši ali srcu temne pege, pa zato niti na svoje oči ne vidi dobro … Jezus se je svojih učencev dotaknil na zunaj in na znotraj … Umil jim je noge, a v duše je vlil vode usmiljenja in odpuščanja … Tudi med nami so ljudje s temnimi pegami na srcu in duši … Mi, »pravoverni«, ali se jih upamo dotakniti? Ali se znamo skloniti nizko do njihove ponižane človeške podobe in jim dati malo vode usmiljenja in odpuščanja? K temu nas vabi Jezus z umivalnikom v roki, z brisačo na rami in neizmernim sočutjem v svoji sklonjeni drži …

Da bi delali čudeže – majhne in velike, ob mizi v svoji družini in ob oltarni mizi v našem župnijskem občestvu, si želim! Da bi delili kruh sočutja in umivali noge z vodo odpuščanja. Potem bo velika noč zares VELIKA! V veselju in novem življenju! Daj, Bog, da bo tako!

s. Emanuela Žerdin

VELIKONOČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Marica Pavlič: “Vere se ne moreš naučiti. To ti mora biti dano.”

Nedeljski postni pohod na Sremič je končan. Sem na poti na Zdole, tokrat h gospe Marici Pavlič. Ko prispem na dvorišče, me z balkona že veselo pozdravi prijeten glas. Vem, da starejši radi vidijo, da se držiš ure, ko najaviš obisk. Priznam. Malo zamujam.

Vstopim v hišo. Nasmejana gospa Marica takoj hiti s pripovedovanjem o vnuku, ki je bil ravno pri njej na obisku. Njen dom, kot ona sama, skromen in prijeten. Predno smo se lotile glavne teme, mi je z velikim veseljem zaupala nekaj zgodb življenja. Prijetno in lepo je bilo poslušati. Pripoveduje o tem in onem in v omari poišče spominek (podobice Marije, leseno znamenje, kamen z Oljske gore ...), ki pripada zgodbi. Z gospo Marico se poznava, saj sva obe malo »Zdolanki«. Nikoli zares nisem imela priložnosti malo dlje klepetati z njo in vesela sem, da sem tokrat lahko. A naj se ta prijeten klepet dotakne tudi vas.

Takole pravi: »Velika noč. To je bil vedno za nas doma največji praznik. Ko se je začel postni čas, smo otroci čutili drugačnost. Mati je bila bolj stroga, na veliki petek nismo kuhali mesa, na obiske nismo odhajali in prav tako se ni hodilo na ples. Redno smo hodili k maši, litanije so bile pete, bilo je zelo slovesno in prihajalo je ogromno ljudi. Na kmetih je bilo v tistih časih vse veliko bolj pristno, kljub revščini. Veliko smo se družili, bili smo povezani, saj drugega nismo imeli. Vse to sem doživljala v Brežicah. Po poroki sem se preselila na Zdole. Navade so bile malo drugačne. Veliki teden ... V ponedeljek smo začeli s pospravljanjem, pranjem oken itd. Na veliki petek se ni nikoli nič delalo na zemlji. Ta dan smo pripravljali jedi, pekli smo potico. Blagoslovi jedi so bili po kapelicah, kar je imelo čisto poseben čar. Otroci so odšli iskat ogenj. Ampak na veliki ponedeljek pa je bila »veselica«, ko smo odšli obiskat botre, tete, strice itd. Velika noč mi je od vseh praznikov najbolj blizu. Vera Velika noč 2014 • 3-4

ni dana vsakomur. Brez vere bi težko živela. Zdaj, ko imam čas zase, si privoščim, da doživim lepoto potovanj v dežele, kot so Fatima, Lurd … Ne da se opisati, kako je lepo na teh romanjih. To bi moral podoživeti vsak. Ko vidiš vso tisto množico ljudi, vsak s svojo prošnjo. Preprosto čudovito. A če se vrnem nazaj k veliki noči. Pogrešam pristnost ljudi, navade in običaje. Mladim običaji niso nič preveč blizu. Zelo redko vidim mlade prihajati k maši. Žalosti me, ker tudi moji vnuki ne hodijo veliko v cerkev. Žalostna sem. Opominjam jih in molim za njih. Upam, da se bodo čez nekaj let pa le spomnili mojih opominjanj. Preveč je vse svobodno. Nekakšen strah pa vseeno mora biti. Če bi se znali vsi držati desetih božjih zapovedi, bi bilo tako lepo in nič več od tega ni potrebno. Križ je življenje. Je del mene. Moram ga nositi. Ga spremljati. Ga imeti rada. Zelo si želim obiskati Sveto deželo, ampak ne upam več na tako dolgo pot. Ob veliki noči vsem, ki prebirate »našega Videmčana« želim preobrazbo srca in duše. Veliko blagoslova in osebne sreče. Sara Capl

Odprta vrata

V pričakovanju velike noči nas z odprtimi vrati nagovarja pomlad. To je čas, ko bomo na stežaj odprli vrata in okna svojih domov, jih prevetrili in povabili vanje sonce. Skoznje bodo vstopili sončna toplota in svetloba, svežina vetra, ptičje petje. Odprta vrata pa nas vabijo, da izstopimo, da ponesemo ven na plano zgodbe, ki smo jih pozimi tiho sanjali za zaprtimi vrati, vabijo, da postanemo del pomladnega prebujenja in pričnemo uresničevati svoje skrite načrte na vrtu, v vinogradu, na sosednjem hribu, na kolesu, v družbi ... Vesela sem, ko opazim odprta vrata otroških sob. Vabijo, naj pokukam v njihov svet, h klepetu, tihem pogovoru, molitvi za lahko noč ... Zanimiva je pisana paleta zvokov, ki na ulico prihaja iz notranjosti hiš skozi odprta vrata, bosi otroci na pragu ... Velikonočno jutro in svetloba, ki vstopa v cerkev z odprtimi vrati ... Zabriše mejo med zunaj in notri. Vsi smo povabljeni, da vstopimo. Pred Bogom smo vsi eno, tisti notri in tisti zunaj za cerkvenimi vrati. Bog ima za nas vedno odprta vsa vrata. Pri njem je vsak dan pomlad. Zato si tudi mi na stežaj odprimo vrata svojih misli in svojih src, si podajmo roke in postanimo del pomladnega prebujenja ... Aleluja! Darja Preskar

VELIKONOČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Ponovno okušanje sreče

Velika noč. Kaj napisati o teh dveh besedah, ki imata tako velik pomen, o katerih je bilo že toliko napisanega, da ne najdem besed, ki se ne bi ponavljale. Odločila sem se, da svoje globoke misli zadržim zase, saj že sam praznik velike noči prikaže vso veličino veselja in radosti ob premagani smrti in novem življenju našega Kristusa. To je praznik, katerega vsaka družina in vsak posameznik v veri v Kristusa podoživi po svoje. Rada imam spomine in vsako leto, posebej pri pripravah na prijetno vzdušje velikonočnih praznikov, se spomini pletejo v dolgo kito mojih doživetij ob veliki noči in segajo daleč nazaj v moje otroštvo. V čas, ko mi še ni bilo treba hoditi v šolo, ko smo štirje majhni otroci čuvali drug drugega, da je naša mama lahko poskrbela

za naša lačna usta. Ali pa smo se vsi gnetli okrog njenih nog v mali kuhinji in ji nagajali. Včasih smo morali biti pridni in mirni, da je ata lahko počival, ker je imel nočno službo. To je bilo hudo. Spominjam se mame, ko je v košaro zlagala velikonočne dobrote in kako je dišalo po hiši. Ne spomnim se, kako je potekal »žegen«, ker je bila pot do kapelice dolga in je to opravila mama sama. Otroci pa smo komaj čakali, da dobimo drobne bombončke in pisana velikonočna jajčka. Za kaj drugega ni bilo denarja. Še posebno smo bili veseli obiska tete in strica iz Nemčije, ki sta velikokrat prihajala domov za veliko noč. Nikoli nista pozabila na nas. Obdarila sta nas z velikimi čokoladnimi zajčki in oblekami, da smo bili za praznike lepo oblečeni. V srcu sem še danes neskončno hvaležna obema. Še vedno se spominjam velikonočnih praznikov pri stari mami. Pekla je potico, in ker sem bila pridna, sem dobila svojega polžka. Stara mama je napolnila jerbas z dobrotami in ga lepo pokrila z velikonočnim prtom. Medtem ko si je pred ogledalom urejala ruto, sem jaz pod prt skrila svojega polžka. In sva šli. Na sredi vasi ob cesti je bila lepo okrašena kapela. Pred njo so bili položeni jerbasi in košare. Vsi smo čakali gospoda župnika. Ko je prišel, smo molili in nestrpno čakali velikonočni blagoslov. Takoj sem hotela odgrniti prt in pogledati Velika noč 2014 • 3-4

svojega polžka, vendar mi stara mama ni dovolila. Še dolgo je klepetala s sosedami. Končno smo si zaželeli lepe praznike in vso pot sem jo vlekla za roko, da bi bili čim hitreje doma. Hitro sem poiskala svojega polžka. Bil je čisto na vrhu, položen zraven velike prekajene šunke. Kakšno razočaranje me je čakalo! Ko sem ga povonjala, sem zajokala. Komaj sem izjecljala, da moj polžek nič več ne diši po potički, ampak po prekajenem mesu, ki ga nisem marala. Nekega dne pred veliko nočjo je k naši sosedi v vas prišla mamica z nekajmesečnim fantkom. Bila je v stiski, zato se je odločila, da sina odda v rejništvo. Našemu atu se je fantek zasmilil, takoj mu je prirastel k srcu in je rekel mami, da če pazi štiri otroke, lahko še enega. Tako je fant ostal pri nas, bil nam je kot bratec in skupaj smo preživeli kar nekaj velikonočnih praznikov. Ko je moral v šolo, ga je mamica odpeljala nazaj na Gorenjsko. Ko sem bila stara devet let, sem prvič spoznala svojo starejšo pol sestro. Pridružila se je naši družini in nam prinesla ljubezen, radost in veselje! Tako je bilo praznovanje velike noči še lepše. Za našo družino je bilo leto 1969 nekaj posebnega, saj smo se vsi štirje otroci pripravljali na prejem zakramenta svete birme. Tako je bilo velikonočno praznovanje v duhu priprav in novih pričakovanj. Že čez tri leta se je naša družina ponovno povečala, saj se je rodila najmlajša sestrica! Lahko si predstavljate radost, ko smo z novorojenko skupaj prvič praznovali veliko noč. Tako so minevala otroška leta in kmalu je prišel čas, ko smo šli otroci vsak po svoje in si ustvarili svoje družine, mogoče z drugačnimi pogledi, a vsako leto s težko pričakovano veliko nočjo. Še posebno mi je ostalo v spominu praznovanje prve velike noči v novem domu, ko sem z možem in komaj rojenim sinom zaživela s taščo in tastom novo življenje, polno ljubezni, veselja in novega upanja. Veliko velikonočnih praznikov smo preživeli skupaj. Obe s taščo sva se trudili, da bi bili ti praznični dnevi lepi, veseli in da bi nam prinesli obilo blagoslova. Pogrešam jo! Letos bom že tretjič sama pripravljala velikonočno košarico in obujala spomine na najine pogovore, na njene zgodbe, s katerimi me je popeljala v njeno mladost, praznovanja, čaščenja. Blagoslovljene praznike Vam želim!

Stanka Koritnik

Praznovati

Prazniki človeku in družini dajejo poseben pomen, zlasti ko se osebni odnos zlije s tradicijo in navadami. To je čas, ko se zbere vsa družina, s sorodniki in prijatelji. Ob praznikih imajo velika pričakovanja zlasti otroci, ko nestrpno čakajo dan, ko bodo upihnili naslednjo svečko, oči žarijo, prstki pa hitijo odpirati darila. Pa tista noč, ko se sv. Miklavž pritihotapi v našo hišo in pusti darila … Tu so še božični in velikonočni prazniki, praznik vseh svetih, godovi … To je tudi čas, ko si izrečemo voščila, ki so povezana s srečo, zdravjem, ljubeznijo in zadovoljstvom. Darila, pa čeprav dana iz ljubezni, v nas vzbujajo zadovoljstvo le za kratek čas, toda ljubezen, sprejetost ter naklonjenost naših najdražjih pa nam dajejo trdnost, ki je zlasti pomembna v današnjem vsakdanu. V naši družini praznujemo verske, osebne praznike ter se veselimo vseh ostalih prostih dni, ko smo lahko skupaj. Ob praznikih se ob domačih dobrotah poveselimo s širšo družino. Kakšen dan pa si vzamemo tudi zase in odidemo na izlet. V letošnjem letu z možem praznujeva deseto obletnico poroke. Ta čas je minil zelo hitro in ravno zato, ker čas tako beži, in da se v vrtincu časa ne izgubiva, sva se odločila, da si za obletnico podariva vikend seminar z naslovom Nepozabni trenutki za naju. Ker je družina osnovna celica družbe, je pomembno, da sva kot zakonca srečna in enotna ter v takem duhu vzgajava otroke, potem so tudi prazniki lahko lepši, ker je v njih odsev srečne družine. Nekje sem prebrala naslednji stavek: »Če praznike zapustiš, prazniki zapustijo tebe.« Polonca Petan

Sprejmi svoje realno življenje in ga živi kot priložnost, saj Bog stavi nate

Pater Karel Gržan je marsikaj. Predvsem je zelo preprost človek, sicer pa duhovnik, mislec in pisatelj z magisterijem iz teologije in doktoratom znanosti s področja literarnih ved. V svojem redovniškem življenju se je odločil, da bo izkustveno spoznaval Boga skozi razdajanje trpečim, nemočnim in revnim. V svojem poslanstvu je med drugim pomagal ustanoviti komuni za zdravljenje odvisnikov ter eno leto brez vsega z brezdomci živel na ulici. Zato, da bi tudi v dnu te realnosti izkušal božjo navzočnost in pričal o njej. Danes opravlja delo kaplana, veliko piše in predava ter deli modrost in sočutno božjo bližino vsem, ki se vedno znova vračajo in ga iščejo v svojih resničnih življenjskih stiskah. Med predavanjem in pogovorom z njim ni bilo težko ugotoviti, zakaj. Veliko govorite o sočutju, ki ga danes posamezniki in svet še kako potrebujemo.

Kaj je to sočutje in kako ga prepoznamo?

Odgovor na to vprašanje nam je najbolj odlično pokazal Jezus sam. Trpljenja ni razlagal, pač pa je sam postal trpeči, da bi lahko bil odrešujoča sočutna bližina vsem, ki resnično trpijo. Kako odrešujoče je izkustvo, ko v trpljenju kličeš njegovo ime in izkustveno zaznavaš, kako tema brezupa in tesnobe v prebujeni ljubezni z Jezusom izgublja moč. Oba naša največja praznika – sveta noč in velika noč nam govorita, da je veličina vere prav v osebnem izkustvu Boga, v kateri postane noč našega doživljanja sveta in v odrešenosti velika. Bog je zagoneten (presežen) v teoriji, a fantastičen v izkustvu. Tam je Sočutnost (pisana z veliko). Je to dar, s katerim se vsi rodimo, nam ga

Velika noč 2014 • 3-4

Foto: Miloš Kukovičič

VELIKONOČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

privzgojijo starši ali ljudje, ki so nas sooblikovali skozi vzgojo? Ga premoremo tudi, če smo rasli v okolju, kjer ga kot otroci nismo bili deležni?

Sočuten je Bog kot trpeči in tudi mi postanemo sočutni, ko v sočutnih bližinah predelamo svoje trpljenje. Takrat dobimo novo poslanstvo. Ne samo s teorijo, pač pa s sočutno bližino lahko pomagamo žalovati in odžalovati resnično trpečim. Sočuten postaneš, ko predelaš svojo bolečino – ko je odrešena, sicer si zgolj teoretik ali pa pesimist, ki trpeče zadržuješ v njihovem trpljenju. Vaše zadnje knjižno delo nosi pomenljiv naslov Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih. Kaj pravite po svoji osebni izkušnji z Bogom. Kako živeti, da bi ga živo začutili in slišali?

Kako ravnati, ko je hudo, nam kažejo apostoli, ko jih na jezeru zajame vihar. Evangelij pravi, da je Jezus spal – ko je hudo, se nam vedno zdi, da Jezus spi. Apostoli so začeli klicati Jezusa, ne zato, da bi se on zbudil, pač pa zato, da bi sebe predramili v zaznavanju njegove bližine. Ko je hudo, kliči Jezusa, da se predramiš v njegovem sočutju. To je v trpljenju potrebno. Samo človek je premalo. Do konca odrešujoče in pomirjajoče izkustvo prihaja od Boga. Kako pomagati sočloveku v stiski?

Najprej, ne ustraši se njegove stiske. Pristopi in v uvod, da premagaš nelagodno počutje, uporabi obredne besede npr. »Moje sočutje«, »Čutil sem, da moram priti k tebi«. Potem se bo srečanje v sočutju odvilo samo po sebi.

Manj bo pametovanja, a bo mnogo sočustvovanja. In bolj kot pamet bo srčna bolečina okrepila trpečega, da bo zmogel vzeti svoj križ in iti naprej. Kaj nam ne daje Jezus tukaj nasvet: »Vzemi svoj križ – sprejmi realnost svojega življenja - in hodi za menoj.« V trpljenju se ne smemo osamiti – ne od človeške bližine, pa tudi ne od živali in preostalega stvarstva. In še eno dragoceno napotilo – do konca bomo pomirili svojo stisko, ko bomo tudi sami pristopili k nekomu, ki resnično trpi. Ko odpreš svoje srce sočloveku, lahko v tvoje odprto srce vstopita tudi k tebi tolažba in mir. Kako v svojem trpljenju čutiti ljubečega Boga, ki se sklanja k nam in nas odrešuje, če pa nas je veliko zraslo z zastrašujočo podobo sodnika, ki nas s trpljenjem kaznuje za storjeni greh?

Pomembno je brati evangelije. Ne le zaradi Jezusovih besed, predvsem zaradi podobe Boga kot jo razodeva. V Jezusu je Bog sočutna, odrešujoča bližina, ki želi vstopiti v najbridkejše trenutke našega življenja. Ko je težko in se zdi, kakor da se je Bog sam umaknil iz našega življenja, ga je potrebno klicati, se v molitvi prebujati v zaznavo njegove bližine. Ta stara preizkušena molitev, ki nas prebuja v sveto in svetlo, je ponavljajoče klicanje: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me, umiri me, odreši me!« Bog nikoli ne spi, le mi smo zadremali od njegove prisotnosti in se je potrebno zdramiti k njegovi ljubezni. Osebno me prav ta molitev vedno znova rešuje turobnih misli in čutenj. Jezus križevega pota ne konča na Kalvariji pač pa z vstajenjem. Ko se srečamo

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

VELIKONOČNE MISLI

so se same privedle v propad in naš planet in družba nam kažeta, da vanj drvimo tudi danes. Kje Vi vidite vzrok za to?

s trpljenjem, naj bi ga izkusili in prešli, večkrat pa se zgodi, da svoj pogled osredotočimo le na svojo bolečino in se na Kalvariji zelo dobro utaborimo, lahko tudi za več let. Kaj tedaj?

Ko Jezus ozdravi hromega, ki se je očitno navadil, da mu »ni potrebno hoditi«, mu je rekel: »Zdaj pa vstani in hodi!« Hoteti se moramo ozreti k temu, kar nas krepi in svetli – kar nas ozdravlja. Toliko lepega in svetlega nas obdaja, da je neumestno zreti le v temo in spregledovati luč. Stroka ugotavlja, da moramo na eno negativnost ozavestiti in okrepiti vsaj pet pozitivnosti. Pravijo, da se nam v 80 odstotkih dogajajo dobre stvari, mi pa smo pogosto do konca obupani, ker smo pozorni le na negativno. Molitev zahvaljevanja Bogu in izrazi hvaležnosti sočloveku, pa tudi kot nas uči sv. Frančišek Asiški, živalim in celotnemu stvarstvu, nam pomagajo utrjevati pozornost na tem, kar krepi naše življenje. Ljudje smo božja bitja, ustvarjeni s pametjo, srcem in duhom. A če pogledamo človeštvo skozi zgodovino, svoje veličine ravno ne potrjujemo. Številne civilizacije

Mogoče preveč pasemo radovednost na negativnih zgledih in premalo na tistih, ki jih Cerkev postavlja pred nas kot vzgled svetlega – svetega življenja. Ne le uradno razglašeni svetniki, ob nas je toliko pozitivnih likov in med ostalimi smo k svetemu poklicani tudi sami. Tudi če bo sedanja civilizacija potonila, vedno je ostal »sveti ostanek« - torej tisti, ki se niso potopili v temo, pač pa so v navezi z Bogom in svetlimi osebnostmi svojega časa »izplavali« v novo obdobje. Bog stavi na posameznike, nikoli na družbo kot celoto – stavi name in nate. Kako prepoznati znamenja časa in jim slediti?

Znamenj je toliko, da bi morali biti »prav slepi«, če bi jih ne videli. Upam, da nismo zaslepljeni z vsem, kar podtikajo v našo pozornost, da bi nas lažje manipulativno vodili, zato se je vredno varovati »tatov pozornosti« in usmerjati misel in srce k temu, kar daje življenje. Kako se odzivati na realnost v političnih, posvetnih in cerkvenih institucijah, da bomo kot posamezniki in družba ustvarili pogoje za premik?

Sleherni premik se začne pri meni. Od mene se sama po sebi širi sprememba k tistim, ki me obdajajo, in ko je dovolj »kritične mase«, se dogodi premik tudi v širši družbi. Zato je zame najpomembnejše, da se za osebno spremembo navežem na višjo in ne na nižjo instanco – na Boga, ki je s svojo besedo (beri evangelije) najbolj zdrava alternativa za sleherni čas in prostor. Ker pa beseda (teorija) sama ne zadostuje, je pomembna evharistija – Bog na dotik, ki sam po sebi premika ne le skalo, ki je zapirala Jezusov grob, pač pa lahko premakne tudi marsikaj, kar je zapora v mojem življenju, pa tudi v utripu časa in prostora, ki ga doživljam. Kot velikonočni kristjan sem optimist in verujem v zmago življenja nad smrtjo, kot verujem, da je tudi sedanji trenutek dobra priložnost za obujenje. Naj se to zgodi v življenju slehernega izmed nas. Pogovarjala se je Martina Makovec Žagar

Velika noč 2014 • 3-4

Foto: Urša Glas

Velikonočni oratorij

Križ in vstajenje

VELIKONOČNE MISLI

V teh dneh, ko v cerkvah poslušamo spodbudne postne nagovore, se pri nedeljskih mašah sprašujem, kako se približati Jezusu in zaživeti z njegovim naukom. Sprašujem se, kateri so križi, ki jih nosim. Težko se poglobim v Jezusovo trpljenje na križu, v tisto davno resničnost, vanj, ki je visel na križu, pribit, s trnjem kronan, ki je prestajal telesne in duševne bolečine, ki je vstal in zaživel v večnosti. Ko sem se soočila z boleznijo, ki ima v imenu temačen predznak, sem ji brez strahu, čisto preprosto stopila nasproti. Občutek bi lahko poimenovala vstajenje, ne križ. Križi prihajajo z vprašanji brez odgovorov, z odločitvami, ko se odločam med všečnostjo in svojim mnenjem, z žalostjo v srcu, ko ne morem ljubim odvzeti bremen, z nihanji med za in proti, z večno lebdečim oblakom nad sabo, ali je to, kar živim, prav in dovolj, ali bi lahko naredila več in drugače? Naše bivanje tu je sestavljeno iz trenutkov. Dobrih in slabih, radostnih in žalostnih. Iz trenutkov, ko z rokami in umom gradimo svoj in njihov vsakdan, iz trenutkov, ko s sanjami in cilji zremo v prihodnost. Ko delimo vse to s svojimi dragimi, ko rišemo in brišemo svoje križe. Eni pomoč iščemo v verovanju v Jezusa, drugi v verovanju vase in dosti njih v nič. Vsem nam pa je skupno, da gresta radost in trpljenje z roko v roki, da za vse nas sije sonce in dežuje, da po padcu vstanemo, da nam Oče nikoli ne naloži več, kot zmoremo. In vsem nam želim obilo blagoslova, obilo Boga in pokončno držo v ljubezni. Aleksandra Šmajgl

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Spomin na

Druga svetovna vojna. Izgnanstvo! Bili smo v več taboriščih v Nemčiji. Proti koncu vojne pa so našo družino poslali na graščino, kjer so odrasli člani delali na polju. V začetku leta 1945 se nam je začela bližati ruska fronta, pred katero smo se skupaj z domačini začeli umikati. Ko smo prišli na območje, ki so ga nadzirale ameriške enote, so nas nastanili v manjšem kraju pri kmetu. Tu sta živela starejša zakonca z odraslo hčerko. Bili so dobri ljudje in so nas lepo sprejeli. Bližala se je velika noč. Tam so imeli navado obdariti otroke s pirhi in sladkarijami, ki so jih poskrili po dvorišču. Brata in mene so poslali, da sva jih poiskala. To so bili moji prvi pirhi za veliko noč. Vrnili smo se domov, kjer nas je čakalo pravo razdejanje. Tako smo morali obdelati polja, saj je bil že mesec julij, da smo si pripravili nekaj hrane. Popraviti smo morali tudi dom, ki je bil neprimeren za bivanje. Toda z božjo pomočjo se je počasi urejalo, da smo se za zimo že lahko selili. Tako smo dočakali prvo veliko noč po osvoboditvi doma. Velikonočno vstajenje v domači cerkvi, kjer sva z bratom tudi ministrirala, je bilo pravo doživetje. Leta so tekla in tako sva z bratom končala šolo. Brat je šel v srednjo šolo, jaz pa sem ostal doma na kmetiji. Tako je bilo lažje čez teden obiskati sveto mašo, v velikem

Velikonočno rojstvo

a veliko noč

tednu pa vsak večer. Obredi niso bili posebej drugačni. Bolj se spominjam jutranjih maš, saj smo vse začenjali zgodaj. V soboto zjutraj smo prav tako blagoslovili ogenj. Nato sem ga raznašal po hišah. Vedel sem, kam naj nesem. Posebej živ je spomin na hišo na Polšci, kjer sem dobil celo nekaj denarja. Na veliko soboto smo se postili. Velikonočni žegen smo užili šele po vstajenjski sveti maši v nedeljo. Starši so se morali zelo potruditi, da so za tak praznik priskrbeli kos mesa, morda klobaso. Obdarovanj ni bilo. Smo pa najožjim sorodnikom napisali voščilnico in na veliki ponedeljek obiskali bližnje sorodnike. Ko so nam arondirali zemljo, sem se zaposlil v bližnjem podjetju in sem po nekaj letih spoznal bodočo ženo, ki je bila tudi iz verne družine. Dve leti po poroki sva dobila hčerko. Tudi njo sva jemala ob nedeljah k sveti maši.

Tako smo živeli dve družini v slogi in zadovoljstvu. Mama je imela na skrbi, da smo ob postnem času zvečer zmolili vsaj desetko rožnega venca, ob nedeljah pa celega. Vedno nas je spremljal božji blagoslov. Tako imava lepe spomine na veliko noč, ki smo jo preživljali skupaj s starši.

Že nekajkrat sem sedla za mizo, vendar so moje misli zdaj tu, zdaj tam, vsekakor ne pri temi o kateri naj bi pisala.Velika noč ... Ker je pred tem še trpljenje, veliki petek ... Vse več imam velikih petkov. Morda bom nekoč vedela, zakaj. Ne, nočem več premišljevati o tem, saj vendar za velikim petkom posije sonce velikega jutra. Jutro zmage, jutro veselja. Bliža se velikonočni teden. Čas, da se ozreš vase, očistiš dušo in srce. V tem nesmiselnem hitenju smo oropani za »čas zame«. Želim si nazaj v čas svoje mladosti. Kako lepo je bilo, ko si otrok, brez skrbi. Uživaš v pripravah na veliki praznik. Neobremenjen sprejmeš vse kot sveto, svetlo popotnico za čas, ko boš lahko ti otrokom svetel vzor. Ves teden je bilo pri nas skoraj skrivnostno tiho. Kolikor je bilo to pri tolikih ženskah v hiši mogoče. Mislim na radio, ki v tem času naj ne bi bil prižgan, če pa je že bil, ni smel biti na glas. Vsaka izmed nas je imela svojo zadolžitev, da je bila hiša pripravljena na praznični dan. Po hiši je dišalo po najboljši orehovi potici, v vinogradu smo skopali hren, natrgali pelina. Manjkale nismo niti na obredih tridnevja. In kar je bilo najlepše, sodelovanje pri postavitvi »oltarjev« za velikonočno procesijo. Žegen smo vedno jedli po blagoslovu, ko je bilo pri živini delo končano. Nato smo šli v cerkev na velikonočno vigilijo, ki je bila kljub svečam in hvalnicam bolj mračna a skrivnostna. Pred očmi imam sliko čudovitega sončnega jutra. Vitke, drobno olistane breze ob stopnicah od ceste do cerkve in po vsej poti procesije. Vmes pa majhni »oltarji« v belini prta, pisanih rož ter omamen vonj kadila. Svečano oblečeni možje, ki so nosili »NEBO« in bandera v svečani procesiji, ki se je vila okoli cerkve. In najlepši spomin? Neke velike noči, po svečani maši, nas je ati odpeljal v Novo mesto. Rodila se je najmlajša sestrica. Lahko čas zavrtim nazaj? Blagoslovljene praznike Vam želim. Anamarija

Malčka in Ivan Puntar

Toplo četrtkovo jutro. Uživam v vožnji po poti, ki mi je tako znana. Pot na Zdole. Malo stran so Lopate, kjer v vsej svoji lepoti sije domačija družine Černelič. Ko zavijam proti domačiji, opazim ob cesti gospoda Slavka, ki pridno in z nasmehom kosi. Pomaham mu in si rečem: »Kako so pridni ti ljudje.« Na dvorišču nasmejana gospa Nena. Povabi me v hišo. Prijetna in topla je. Preseneti me vonj, ki se ga doživi samo v hišah, kjer še kurijo na drva. Združil se je z vonjem domačega kruha, ki je kukal iz pečice. Preden sva se z Neno začeli pogovarjati o veliki noči, jo opazujem, kako skrbno in občuteno daje kruh s peči na mizo. »Zmanjkalo je zaloge kruha za nas doma, in ker sem vedela, da prideš, sem spekla malo več. In prosila bi te, če boš odpeljala en hlebček Mitju in enega Urbanu. Za vse ga bo dovolj.« Vidi se, da gospe Neni delo ni v breme, njena obrazna mimika sporoča prav nasprotno. Ko sem odhajala od doma, nisem imela posebnih pričakovanj. A z domačije sem odšla s toplino v srcu in z malo solznimi očmi, zaradi vse te iskrenosti, ki je bila del najinega pogovora. Pogovora o veliki noči. Nena, kaj vam osebno pomeni velika noč?

Meni osebno velika noč pomeni zelo veliko. Jezus je šel na križ. To je bilo trpljenje zanj, ki je bilo težko. In tudi vsak od nas ima svoj križ, ki ga nosi na svojih ramenih. Velika noč 2014 • 3-4

Foto:Sara Capl

Nena Černelič: »Hvaležna sem, da sem verna.«

Nena z velikonočno košarico leta 1955 (Foto: Studio Ignac, Zagreb)

VELIKONOČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

In jaz nisem nobena izjema. Imam 3 otroke. Veliko je potrebno moliti za otroke. Velika noč zame ni pisano okrasje in polna košara. Zame je pomembno, da se spovem, da se držim zaobljub, ki si jih zadam za ta čas, da ljudem lahko pogledam v oči in najdem v sebi notranji mir. Velika noč v vaših otroških letih in sedaj ...

Ja, je razlika. Ko sem bila majhna, se nismo smeli na glas pogovarjati o veri. Veliko je bilo obsojanja zaradi tega, a se nisem pustila. In ni mi žal, da sem bila tako vztrajna. Z odraščanjem sem se poglobila v vero. Dela na kmetiji je bilo vedno veliko, a sem kljub utrujenosti v nedeljo zjutraj vstala in odšla k maši, ker sem jo resnično potrebovala in bi nedelja ne bila ista brez nje. Morda ob veliki noči vendarle kaj pogrešate ...

Ne veliko. Je pa velika razlika, kako so se praznovali veliki četrtek, petek in sobota na Zdolah in kako je to na Vidmu. Z veseljem odhajam k maši na Videm. Drugače je. Najbolj se me dotakne vstajenjska maša. Leta nazaj je bilo potrebno vse bolj držati zase, vse tisto, kar ti veliko pomeni, zdaj pa je vse bolj odprto in resnično lahko pokažeš, kako čutiš in koliko ti zares pomeni določen praznik, kar se mi zdi, da je zelo pomembno. In katera razsežnost velike noči vam je najbolj blizu?

… Odločno pove … ALELUJA. VSTAJENJE. To je nekaj tako lepega, drugačnega. Veliki ponedeljek. Povezovanje ljudi. Pri nas, če je lepo vreme, mož vpreže konje, mi se lepo usedemo na »federvagen« in uživamo v vožnji. Najlepše v velikočnem praznovanju ...

Da so vsi moji z mano doma. Da imamo v miru skupaj kosilo, da skupaj zmolimo, se v miru pogovorimo, in seveda da se malo »pocartamo« z vnučki. In še Nenina velikonočna želja ...

Vstani ... in hodi ...

Je velika noč smisel moje vere? Je bil post zares čas priprave na največji krščanski praznik? So križevi poti, odpovedovanje, obvladovanje jeze, molitev, postni pohodi … dosegli svoj namen in me zares pripravili na novo življenje? Starega pač ni več. Ga ne more biti. Umrlo je namreč na križu. Skupaj s križanim ter mojimi grehi, razvadami, slabostmi, odvisnostmi …

Torej vstajam v nov dan. Poln veselja in napolnjen z milostmi, ki jih moram trositi naokoli: v svojem zakonu, v svoji družini, med sorodniki, prijatelji, sodelavci, znanci … In oznanjati, da Kristus ni zaman prestal križevega pota, da ni zaman umrl na križu, da ni zaman izbrisal naših grehov.

Želim, da bi resnično doživeli veliko noč v vsej njeni polnosti. Da bi bili srečni. Vsak trpi, a naj vzdrži. Potrebno je potrpeti in najti v sebi moč, ki vodi naprej. Ljubezen naj bo del vseh. Radi se imejte in spoštujte se.

Zdaj sem torej novi kristjan, ki se ne sprašujem: »… če pa Kristus ni vstal, a je prazna moja vera …«, ampak vem, da je grob prazen, in da je smisel mojega verovanja vstali Kristus, ki me vsako jutro povabi: »Vstani in hodi za menoj …«

Na obisku je bila Sara Capl

Tomaž Petan

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

VELIKONOČNE MISLI

Daritev

Neizmerna je božja ljubezen. Bog, ki me je ustvaril in mi podaril življenje, se daruje zame, da mi omogoči večno življenje, ki ga večkrat lahkomiselno zapravljam. Kako površna je velikokrat moja vera. Pri vsaki sveti daritvi maše me Jezus v podobi kruha in vina osebno nagovori: »Daruj svoje delo, trpljenje in življenje za dobrobit bratov in sester, da boste živeli v miru in ljubezni.« Moj Bog, kolikokrat preslišim to povabilo, ker sem preveč obremenjen s tuzemskimi rečmi. Gospod, pomnoži mi vero.

Trpljenje. Daritev. Vstajenje

Trpljenje. Vojne po svetu, bolezni, ki jih kljub medicinski znanosti težko obvladujemo, trpljenje družin, ki so brez možnosti preživetja, trpljenje, ki ga preživljajo padli v suženjstvo vseh vrst zasvojenosti in medčloveški spori. Vse to bremeni človeštvo, ki trpi silo na vseh področjih. Negoduje in benti nad usodo. Išče vse mogoče načine, kako bi se izognilo trpljenju. Kako pa jaz kot kristjan sprejemam trpljenje, ki je neizogiben del življenja? Postni čas me nagovarja, da si iskreno izprašam vest. Jezus, naš Odrešenik, je iz čiste ljubezni do mene in vseh nas zemljanov prevzel nase vso bolečino in trpljenje križevega pota do smrti na križu, da bi nas odrešil večnega pogubljenja. Ko razmišljam o tej brezpogojni ljubezni, ki se žrtvuje tudi zame, se zgrozim, kako površno in samoumevno sprejemam ta dar. Kadar me življenje preizkuša s trpljenjem, razmišljam, kako bi se čim prej rešil tega zla, pozabljam pa, da je že pred mano On trpel za nas. Tudi papež Frančišek je 24. marca pri avdienci povedal: »V trpljenju ni nihče sam. Božja usmiljena ljubezen dosega človeka tudi v navidezno nečloveških razmerah.« Zato, Gospod, pomnoži mi vero!

Vstajenje

Pa vendar na koncu pride vstajenje. Nad vsem pa je ljubezen. Ljubezen je rodila trpljenje, darovanje in vstajenje. Vstali zveličar nam naroča: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Kljub svojim slabostim se neizmerno veselim velike noči. Kristus je vstal, Kristus živi in z njim tudi ljubezen, ki rešuje svet. Spoštovani župljani. S pomnoženo vero v Vstalega Zveličarja Vam voščim blagoslovljeno in veselo veliko noč. Jože Habinc

Velika noč 2014 • 3-4

Naša velika noč

Velika noč je za našo družino zelo pomemben praznik, povezan s tradicijo. To je praznik veselja in upanja. Z veliko nočjo se začne novo svetlo obdobje in bolj razgibano življenje. Moje spomine na veliko noč in tradicijo želim prenesti tudi na svoje otroke. Velika noč je posebna priložnost, ko otroke vzpodbujamo k sodelovanju pri čiščenju doma, okrasitvi s spomladanskim cvetjem in vejami, na katere obesimo doma izdelane jajčke. Otroci sodelujejo tudi pri pripravi velikonočnih jedi, ki jih potem odnesemo k blagoslovu v cerkev. Otroci najraje sodelujejo pri barvanju pirhov. Z očkom pripravijo čebulne pirhe, z mano pa ostale. Pomagajo tudi pri peki pletenice in potice. S hčerko si skrbno pripraviva vsaka svojo košaro za žegen, ki jo popoldne odneseva v cerkev. V košaro damo pirhe, hren, klobaso, kuhano prekajeno šunko, pletenico, potico. Košaro pa ponavadi okrasimo s prtičkom in cvetjem. Po žegnanju pa se doma zbere vsa družina, da okusimo velikonočne dobrote, nekaj pa jih prihranimo za velikonočni zajtrk. Ne pozabimo tudi na velikonočnega zajca, ki skoraj po vsej Evropi prinaša pobarvana jajca otrokom. Torej, če je lepo vreme, v nedeljo po zajtrku skrijemo pirhe in čokoladna jajca na različna mesta na vrtu in v okolici hiše, otroci pa jih potem iščejo vsak s svojo košarico. Z družino se imamo lepo in smo srečni. Nataša Š.

Skupaj po poti križa P

ostni se je spet pričel pohod, nad nami razprostira se nebesni svod.

Odrešenik na križu čaka nas, želimo se zahvaliti na glas.

Starejši smo pred cerkvico že zbrani, otroci in mladina, složni vsi farani.

ebi v zahvalo dobri Bog, z lahkoto mi gremo na pot.

Na križu sprejmeš nas povsod, molimo za ves naš rod.

n ko se v molitvi priklonimo, do postaje naslednje se potimo.

retežak je bil ta božji križ, v spomin zapojmo še nekaj viž.

Otroci, vam gre za branje in uk pohvala, ki sta ga duhovnika dala.

Hoja pa vam hkrati še za zdravje bo, pa naj dežuje ali pa je suho.

magati nihče ne more zdaj, saj žene nam postrežejo pecivo in čaj.

Domov prinesemo vsak nekaj sreče, saj takšen dan se vedno lepo izteče. Angela Janžek

Foto: Alenka Gorjan, Mitja Markovič

IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

»Razširi pogled!« Moja zlata leta šestič

Letošnji duhovni vikend Moja zlata leta smo preživeli v čudovitem frančiškanskem samostanu v Nazarjah. Hvala našim organizatorjem, župniku Mitju, animatorjem, sestram in ostalim udeležencem. Tema je bila zelo zanimiva – »Razširi pogled«. Ob prihodu je potekalo vse mirno, spontano in veselo. Takoj smo se udeležili svete maše, potem pa smo se napotili v učilnico. Sledila je razdelitev v skupine in vsaka izmed njih je tudi dobila svojo nalogo. Ja, naložili so nam kar lepo »počitniško breme«, nov izziv. Malo smo bili v dvomih, kaj bo, saj smo že starejši. Ali bomo vse zmogli? No, naš Mitja pa nas je vzpodbudil, da smo sposobni za veliko lepega in dobrega. V skupinah smo izdelovali spominske kocke, unikatni izdelek, darilce, ki smo ga potem podarili svojemu prijatelju. Lotili smo se dela s polno paro, zaposlili svoje roke in zanimivo, kako

naenkrat izgine vsa tekmovalnost in nemir. Sveti Duh je deloval. Hvala Bogu.

Lotim se rezanja, lepljenja, zlaganja in glej, molitvena kocka je naenkrat pred menoj na mizi in čaka, da jo vržem in preberem svetopisemski odlomek. Potem umolknem in se poglobim vase ter premišljujem. Za prvi večer se lahko poslovimo in počitek se zelooo prileže.

Sobotno jutro je bilo čisto. Malo so ga orosile deževne kapljice in nam prekrižale načrte, ampak po jutranjih hvalnicah v čudoviti kapelici smo bili sveži in pripravljeni na nove izkušnje in nagovore. Po kosilu so se nekateri peš odpravili v Mozirski gaj v čudovito naravo občudovat božjo lepoto, razsuto v obliki številnih rož in cvetja. Popoldne pa smo imeli nov izziv – pokazati svoje igral-

Velika noč 2014 • 3-4

ske sposobnosti pri izbranih svetopisemskih odlomkih. Naša skupina je v velikem pričakovanju nove zmage … no ja, na koncu pa moramo dati prednost deteljicam. Doživeli smo še zanimiv “preizkus znanja” s področja Svetega pisma in praznovanja velikonočnega tridnevja. Simboli in znamenja tako za nas niso več tabu tema, čeprav smo se pošteno namučili in dostikrat tudi zmotili. Nepozabno doživetje za vse pa je bil sobotni večer. Dobra režiserska ekipa, uprizoritev in organizacija filma na visokem nivoju, vse v duhu naših moči, darov in talentov. Mitja nam je ponudil bogat izbor prizorov iz Svetega pisma stare in nove zaveze – zadnjo večerjo, križev pot, jok jeruzalemskih žena, Jezus pade pod križem, Veronika obriše Jezusu obraz, Juda izda Jezusa, Ezav zaupa bratu dvojčku Jakobu, ki ga izda … Naše veselje je bilo na koncu res veliko, ko smo lahko občudovali sami sebe, predvsem pa je naš »režiser« Mitja vse prizore združil v čudovito filmsko doživetje. Po prelepem nedeljskem jutru smo obiskali še idilično Logarsko dolino, prehodili delček tamkajšnje peš poti in molili pod slapom Plesnik. Že po poti pa smo se ustavili še v Lučah in si ogledali tamkajšnjo cerkev svetega Lovrenca, ter si ogledali slap Plesnik. Po vrnitvi s samostan smo se zahvalili vsem, ki so tako dobro skrbeli za naše želodčke in nam nudili obilo specialitet. Sledilo je še skupinsko fotografiranje, molitev, podelitev lastnoročno izdelanih darilc, ki imajo svojo veliko vrednost ravno v tem, da so bila izdelana za sočloveka iz ljubezni. Potem pa nam je preostalo le eno: HVALA! In hura, gremo domov.

se potopili v tiho nedeljo, v zaključek križevega pota in se že pripravili na veliki teden, ko bomo, upamo, v srcu in duši doživeli novo vstajenje, novo življenje, ki ga daje vstali gospod Jezus.

Olga in Jože Knez

Srečno smo priromali k našim sestram na Resi, da smo oddali sestri Angeliko in Martino, ki sta bili z nami. Tam nas je pričkala slavljenka sestra Brigita, ki sicer ni mogla z nami, nas je pa zato spremljala v molitvi. Tako smo

IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Ni rojstni dan. Je pa čestitka. Naši stegovodkinji Tjaši, ki je postala nacionalna voditeljica osrednje skavtske veje izvidnikov in vodnic. Čestitali so ji voditeljice in voditelji našega skavtskega stega Krško 1. Čestita tudi Videmčan!

Splavala je naša misel na cvetno nedeljo. Srce pa je zahrepenelo po svobodi. Dragi pevci, draga Manja, hvala vam! Ne le za cvetno nedeljo. Za vašo velikodušnost, za vaš čas, za vaše služenje, za vaš zgled. Za vašo pesem ... v kateri je skrito - veliko - srce.

Velika noč 2014 • 3-4

»Ni ga tukaj. Vstal je.«

Aleluja! Ne vem, zakaj je v življenju tako, da me vedno znova potiska na površje, na obrobje. Spet in spet postanem površen, nezainteresiran, plitek, vsakdanje brezbrižen. Pristanem na obrobju, na osamljeni periferiji tega, čemur pravimo sreča in veselje. Zopet se ničemur več ne čudim, nihče me ne gane, samo še obstajam in čutim, vidim, kako se lepota življenja oddaljuje kakor zaostali tekmec v vzvratnem ogledalu tistega, ki zna samo še tekmovati s časom in ne več v njem živeti. Ti pa me vabiš v globino, v čudenje tega, da celo po vsem tem času, po dveh tisočletjih, življenje še vedno zmaguje, da se narava še vedno obnovi in rodi, da se otroci še vedno znajo smejati, da najstnik po izgubljeni noči še vedno najde pot nazaj domov, da dekleta še vedno posedajo ob oknih z vznemirjenim srcem v prsih, ki ne bije več za njih, ampak za tistega, ki ga čakajo. Kakšen čudež, Gospod. Odšel si globoko v grob in smrt in pokazal, da je življenje globlje, močnejše in prečudovito, da bi lahko kdorkoli obupal, da se nikoli ne konča, če si vsaj tokrat, v Veliki noči, dovolim zaživeti s teboj, v najgloblji resnici življenja, v resnici nore ljubezni. Želimo Vam obilo nove življenjske moči, ko bomo v trdni veri s Kristusom vstopili v globino smrti, da bi vstali v čudenje lepote odrešenega življenja. je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Špela Černič, Sara Capl, Tomaž Petan, Martina Makovec Žagar, Urban Lesjak in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 900 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.

Pridružite se župnijskemu romanju v večno mesto Rim, v Vatikan in v Frančiškov Assisi. Od 28. do 31. avgusta letos.

Romamo v organizaciji agencije Ariturs. Cena romanja je 299 €. Možnost plačila na obroke brez obresti. V ceno so vključeni: prevozi in vse dajatve, 3 polpenzioni v hotelu, ogledi, vodstvo, zavarovanje in DDV. Prijave v župnijski pisarni.

SMARNICE

vsak dan v maju od ponedeljka do petka

1. junij

PRVO SVETO OBHAJILO nedelja, 18. maj

Ĺ˝UPNIJSKI PRAZNIK in praznik zakoncev jubilantov