WWW.VIDEMCAN.SI
POŽIREK ZA DUŠO
A si že kdaj razmišljal, da ti križ prekriža življenjske načrte ravno takrat, kadar si najmanj na to pripravljen?
oplemeniti. Zmehča v meni surovino in njeno trdoto ter me napravi dobrega, sprejemljivega, razumevajočega …
Križ nas ponavadi zareže ravno tam, kjer nas najbolj zaboli in prizadene. Naložen nam je vedno v nepravem času. Naš križ se nam navadno zdi večji in težji od križev drugih ljudi. Zato se mu upiramo, četudi se mu ne moremo izogniti. Da sprejmeš naloženi, križ traja včasih zelo dolgo. Ko pa ga sprejmeš in vgradiš v svoj življenjski potek, je za polovico lažji. S svojo duhovno izkušnjo me nagovarja veliki mistik Janez od Križa, ko pravi: „Dokler sem se boril proti križu, mi je bil neznosno breme, ko sem ga sprejel, mi je postal neprecenljiva milost.”
Tam, na križu, se Jezus, ko je že blizu smrti, obrne na Očeta in zakliče: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Morebiti vsi kdaj preživljamo podobne trenutke zapuščenosti. Ne čutimo, da bi bili razumljeni, včasih smo razočarani, izdani. V nekaterih trenutkih se zdi, da sama luč vere in ljubezni ugasne in se pogreznemo v žalost in tesnobo. To je ta skrivnostni klic Sina, ki se čuti zapuščenega od Očeta. »Moj Bog, moj Bog,« kliče, in nič več »Oče«. V tej zapuščenosti je Jezus izvršil svoje najbolj
Trpeti z Njim in se z Njim veseliti V postnem času se mladi in starejši radi zbiramo k premišljevanju Križevega pota. Sam v zadnjem času razmišljam veliko o križu, ki mi prekriža moje načrte … Morda se tudi tebi dogaja podobno? Zakaj? Kaj je krivo, da ne gre tako, kot si želim? Odgovor dobivam v Jezusovem trpljenju, ko na videz tudi njemu križ prekriža življenjske cilje! V premišljevanju Jezusovega trpljenja preraščam trpljenje samega sebe. Gotovo se mora vsak, naj si bo zdrav ali bolan, zavedati, da življenja sploh ni brez trpljenja. Smisla človeškega življenja ne dosežem samo v ustvarjanju in uspehih, užitkih in veselju, ampak tudi v trpljenju. Neuspešnost še ne pomeni nesmiselnost življenja, zato tudi bolezen in smrt ne pomenita nesmisla. Trpljenje ima vrednostni pomen; v tem je moj smisel in v tem preraščam sam sebe: zgolj telesne muke se spreminjajo v javljanje duha in njegovih kreposti; duh se dviga prek telesa; sebičen se ločujem sam od sebe in se poplemenitim, odpira se mi smisel za sotrpine, napolnjujem se obenem s hvaležnostjo. Trpljenje me lahko tudi
2
čudovito življenjsko delo, večje od vsega, kar je v svojem čudežev in znamenj bogatem življenju kdaj naredil v nebesih ali na zemlji: spravil in zedinil je človeka z Bogom po milosti. Tako je z mojim odnosom do Gospoda. Premagana je moja zapuščenost, če v vsaki osebni bolečini in bolečini drugega prepoznam Jezusove bolečine in je ne odrivam od sebe, ampak jo sprejmem, kakor bi sprejel Njega. Smisel trpljenja prihaja po Kristusu med ljudi po ljudeh. V tem je tudi naša odrešitev. Zapornica v taborišču Auschwitz Etty Hillesum je svojo predanost Gospodu tako izrazila in v njenem zedinjenju se zrcali tudi moja povezanost z Gospodom: »Pomagala ti bom, moj Bog, da ne boš ugasnil v meni, vendar ne morem ničesar zagotoviti vnaprej. Toda vedno bolj mi je jasno, kako nisi ti ta, ki nam moreš pomagati, ampak smo mi tisti, ki moremo pomagati tebi — in ko delamo to, pomagamo sebi. To je vse, kar moremo rešiti v teh časih in to je tudi edino, ki kaj velja: nekaj malega tebe v nas, moj Bog.« Martin Dolamič-Konrad
Marec 2007 • 3
Alenka Gorjan, urednica
Uokvirimo svojo družinsko sliko Krščanska praznika, Jožefovo, 19. marca in Gospodovo oznanjenje, 25. marca kot vse bolj uveljavljen materinski dan, sta postala okvir praznovanja tedna družine. V naši »ožji« in »širši« družini najdemo med letom veliko razlogov za praznovanja, s katerimi si polepšamo in osmislimo čas, nikoli pa nismo prazničnega okvira dali naši družinski sliki. Veselje ob tem, da smo in da se imamo radi, je vtkano v vsakdan: v dobro jutro, sončen ali viharen ali celo deževen dan, v lahko noč z angelčkom, ko ustnice pobožajo mehkobo lic in se zvezdice komaj še utrinjajo v zaspanih očeh. Vendar pa družina v današnjem času ni nič več tisto, kar je bila nekoč rodbina pod »bogkovim kotom«. Novi življenjski stili nam ponujajo priložnosti, da ustvarjamo prvo in najbolj naravno skupnost, v kateri se vsak od članov počuti ljubljenega, varnega, sprejetega, vrednega; v kateri se je čudovito lahko naučiti skleniti roke v »Oče naš« in ki je vedno varen pristan, iz katerega si lahko privoščimo plovbe v vse smeri vsakdanjika. Družina najprej in najbolj živi iz odnosa med možem in ženo, iz ljubezni za dobre in slabe dni, ljubezni, ki je potrpežljiva, dobrotljiva, ne misli hudega … ponavadi večino ali vse tisto, kar je opisal apostol Pavel v 1 Kor 13. Bolj kot zaljubljenost in privlačnost gradi tak odnos nene-
hno prizadevanje obeh. S srečo, ki se ob tem rojeva, in Božjim blagoslovom je nato mogoče objemati otroke. Pravzaprav naredijo očeta in mamo otroci – nepreklicno in za vedno. Spomnim se, s kakšnim navdušenjem, veseljem in ljubeznijo sva sprejela svojo prvorojenko in kako veliko čestitk in dobrih misli sva prejela zanjo. Včasih imam občutek, da jo še vedno spremljajo tisti iskreni blagoslovi in jo varujejo pred trdoto sveta. In spomnim se tudi, da potem moje ure niso bile nič več moje. Mame smo v to spremembo preprosto postavljene, za očete je še ena zavestna odločitev, s katero prevzemajo svojo pravo vlogo. Pravzaprav vlogi očeta in matere najbolj prav živiva tedaj, ko poslušava svoj notranji, Božji, glas, ko vzorcem bivanja, ki sva jih prinesla vsak iz svoje družine in tistim, o katerih poslušava in bereva, dodava svojo barvo. Barvo ljubezni, seveda. Vzemimo si čas in v tednu družine uokvirimo svojo družinsko sliko: zavedajmo se, da v družini prejemamo z večkratnikom to, kar vanjo prinašamo, prosimo, da bi bili vztrajni in prizadevni, ko se trudimo za boljše odnose, zahvalimo se Bogu za može, žene, starše, otroke, s katerimi smo srečni. Mladi – ki se odločate za družino – bodite pogumni, ker … je neskončno vredno.
3
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
DOGODKI MINULEGA MESECA
Gostili smo dekanijski pastoralni dan članov ŽPS in ključarjev
Tu sem, moje roke porabi! Naša župnija je minulo nedeljo gostila dekanijsko delovno srečanje članov župnijskih pastoralnih svetov in ključarjev vseh župnij dekanije Videm ob Savi. Srečanju smo dali naslov “Tu sem, moje roke porabi”. Geslo izraža velikodušnost in pripravljenost, ki je in mora biti lastnost vsakega župnijskega sodelavca, še posebej najožjih, ki smo se zbrali na srečanju. V prvem delu, ki ga je vodil naš kaplan Martin, smo naše delo in pogovor izročili Bogu in navdihu Svetega Duha. Študijski del srečanja je vodil naš posebni gost, škof Anton Stres. V svojem predavanju je orisal pokoncilsko podobo župnije in močno naglasil odgovornost vseh krščenih za rast Božjega kraljestva, še posebej pa odgovornost vseh članov ŽPS posameznih župnij. Spregovoril je tudi o pastoralnih prioritetah naše škofije, ki jih naj imamo pred očmi pri pripravi pastoralnih načrtov naših župnij. Te so: družina, mladi, dobrodelnost ter oblikovanje sodelavcev. Osrednji del srečanja je potekal v desetih delovnih skupinah, ki so jih vodili priprav-
ljeni moderatorji. V teh delavnicah so člani ŽPS iz posameznih župnij izmenjali svoje izkušnje in dobre prakse in razmišljali o novih možnostih dejavnosti. Vsebinsko je šlo za področja, kot so: cerkvena poroka, starši – prvi (verski) vzgojitelji svojih otrok, Karitas, Kolpingovo gibanje, mlada Cerkev, bogoslužje, Sveto pismo, kako lahko kot laiki pričujemo za Jezusa, ključarji pa so v posebni delavnici govorili o materialnem položaju naših župnij. Predstavniki posameznih skupin so na plenumu poročali o delu v skupinah, posamezne poudarke pa je podčrtal tudi škof Stres. Srečanje smo v družabnem razpoloženju, prisotni pa smo srečanje ocenili kot dobro pripravljeno in uspešno izvedeno ter poudarili pomen tovrstnih srečanj, ki imajo za cilj predvsem izmenjavo izkušenj in medsebojno podporo pri pastoralnem delu v naši dekaniji. Povzeto po Videmcan.SI
4
Marec 2007 • 3
Družina je tista osnovna celica, za katero geslo »Tu sem, moje roke porabi« še posebej velja. V okviru delovne skupine smo se pogovarjali o problemih vzgoje naših otrok in vlogi modernih medijev, ki imajo v našem času še posebej velik vpliv. Pomanjkanje časa in hitri tempo življenja sta med poglavitnimi razlogi, da so naši otroci prepuščeni sami sebi in lahka tarča škodljivih vsebin medijev. Ena od desetih delovnih skupin je skušala odgovoriti na vprašanje, ali se splača poročiti. V pogovoru smo se strinjali, da z zakramentom svetega zakona dobimo Božji blagoslov, da v zakonskem odnosu pomeni ta zakrament trdnost, odgovornost, zavezo in varnost, da sva si zakonca, mož in žena, v pomoč in da lahko otroci samo v taki skupnosti varno rastejo. Torej nas že življenje samo pripelje do dejstva, da se splača in se je potrebno poročiti. Nato smo odgovore o Božjih namenih za zakon iskali v svetopisemskih odlomkih iz 1. Mojzesove knjige. Bog je namreč ustvaril dva popolnoma različna človeka (moža in ženo) z namenom, da bi skupaj odsevala podobo Boga; na zemlji slavila Boga in drugim o njem pripovedovala ter si bila v pomoč. Zakonci pa ob vsakdanjih zemeljskih obveznostih potrebujemo pomoč in spodbudo, da bi Božje namene v naših zakonih lažje živeli. Zato so dobrodošla predavanja za zakonce, zakonske skupine, oseben stik z duhovnikom … Zakonci pogosto o možnostih udejstvovanja nismo obveščeni. V pogovoru so manjkali predstavniki nekaterih župnij, tako da ni bilo mogoče izmenjati informacij o stanju v celi dekaniji. Smo pa predlagali, da bi se za področje naše dekanije določil duhovnik, ki bi bil odgovoren za družinsko pastoralo, bi imel znanje s tega področja, bi vodil in koordiniral delo na področju dekanije.
Ali lahko starši preprečimo škodljive vplive? Ustrezna vzgoja, pogovor, zaposlitev otrok s športom in kulturo so le nekateri ukrepi, ki pomagajo. Tudi neposredno omejevanje in določitev natančnih meja mladostnikom je sestavni del prave vzgoje. Predvsem pa je starševski zgled tisti, ki je otroku glavni svetilnik v razburkanem morju odraščanja. Vsi vemo, kako težko je nenehno dajati pravi zgled. Prepiri, utrujenost, nerazumevanje, služba in drugo nam kradejo energijo, ki bi jo morali dajati svojim otrokom. In ravno pri slednjem starši vse prevečkrat pozabljamo, da nismo sami. Bog je z nami, zato mu ponudimo svoje roke. Prepričan sem, da bodo naše roke v njegovi tankočutnosti in ljubezni premagovale vse ovire in to brezmejno ljubezen bodo občutili naši otroci. S pomočjo te ljubezni se bodo znali upreti tudi škodljivim vplivom medijev in celotna družina bo tako srečnejša, bolj povezana. Dekanijsko srečanje je bil le še kamenček več v mozaiku naše pripravljenosti predati se Njemu za boljše in bolj mirno življenje naših družin in širše župnijske skupnosti. Janez Požar
Zakonci se zavedamo odgovornosti našega poslanstva, zato potrebujemo podporo in pomoč tudi in predvsem krajevne Cerkve. Milena in Tomaž Petan
5
DOGODKI MINULEGA MESECA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Kultura, Sveto pismo in naš način življenja Kultura je pojem, s katerim predstavljamo in označujemo različne pojave v naši družbi. Nekateri razumejo kulturo kot obliko prostočasnih dejavnosti, ki so namenjene udejstvovanju v različnih kulturnih društvih, drugi jo razumejo kot število pravil, ki odrejajo naše življenje in nas tako opredeljujo kot kulturna bitja oziroma bitja s kulturo. Skupina, ki se je zbrala v okrilju naslova »Kultura, Sveto pismo in naš način življenja«, je bila sestavljena iz desetih članov župnijskih svetov, katerih način življenja je prepleten z različnimi oblikami kulturnega udejstvovanja. Iz živahnosti pogovora o vlogi kulture v življenju naših župnij z različnimi izkušnjami in primeri je sklepati, da so tudi katoliška kulturna društva potrebna (nujna), saj lahko povečajo aktivnost in prepoznavnost župnije in postajajo prostor oznanjevanja. Župnijski pevski zbori (otroški, mladinski, odrasli) sodelujejo pri bogoslužjih, lahko pa sodelujejo tudi na drugih prireditvah in se predstavljajo širšemu okolju.
Ob koncu je animatorka vzpodbudila še k ramišljanju o izvoru in pomenu različnih praznikov. V času intenzivne komercializacije vseh področij življenja so tudi poudarki praznikov prilagojeni potrošniškemu mišljenju, ki daje prednost všečnim in bolj pompoznim vsebinam. Kot primer je dobro služil god sv. Valentina, ki ima dolgo, vendar manj izpostavljeno tradicijo na Slovenskem. »Valentin ima ključ od korenin« in od ljubezni, ki pa se je izražala bolj intimno. Skratka: prizadevati si moramo za poznavanje pravih vsebin praznikov. Alenka Černelič Krošelj Ivan Učanjšek
Dotaknili smo se vprašanj financiranja dejavnosti, spodbujanja mlajših glasbenikov k aktivnemu sodelovanju v službi bogatejšega bogoslužja, pestrejšega kulturnega delovanja župnijskih občestev ter povezovanja dejavnosti v župniji in v dekaniji. Udeleženci so pripovedovali o dobrih in slabih izkušnjah, v vsakem primeru pa so si želeli več sodelovanja in »prepletanja«.
6
Marec 2007 • 3
Nedeljski postni pohodi: Vse stezice so božje poti
Duša, le pojdi z mano, z menoj na božjo pot Že naši predniki so hribe in gore imeli za kraj srečanja z Bogom. Gradili so celo prelepe cerkvice. Rasle so kot božje lučke na hribčkih, ki jih v današnjem času vsi zelo radi obiskujemo. Tudi Videmčani smo se že lansko leto odločili, da v postnem času radi poromamo k tem belim biserom v naši okolici. V letošnjem postu smo že obiskali Libno in Kremen, nadaljevali pa bomo še v Stari Grad in Dolenjo vas, na Sremič in Zdole. Kaj se mora zgoditi, da se takšno število majhnih, mladih in tudi nekoliko manj mladih v nedeljskem popoldnevu, ko je tako lepo ležati pred TV, odloči, da odide na postni pohod? To je neka skrivnostna sila, ki te vabi: »Pridi, ponesi svoje radosti in križe Njemu, ki
veselje daruješ Njemu. Po vseh postnih pohodih smo od bežnih znancev postali prijatelji, brez velikih besed, pa z veliko radosti in notranje topline, ki jo potrebujemo v medsebojnih odnosih.
Andrej Petan
se te vedno razveseli in te usliši v tvojih molitvah, ki mu jih izročaš pred križi na svojih poteh.« Mogoče gremo od doma z neko zadržanostjo, vedno tudi nimamo pravega cilja, a ko preživimo lepo popoldne v krogu prijateljev in znancev, se napolnimo z notranjo močjo, ki nas spremlja v naslednjih dneh. Posebno veselje pa je, da premagaš samega sebe, prideš do cilja, občutiš Božjo pomoč za hojo po Kristusovi poti, in veš, da na tej poti nisi sam in to
7
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Ker izzivom rečemo DA! Tako smo v petek že takoj po prihodu na Ojstrico in po slovesni ceremoniji, v kateri smo dvignili zastave in se razdelili v ekipe, šli na lov za ubežniki, ki so kanili pobegniti čez mejo in jih – hvala Bogu – kmalu uspešno ujeli, zvezali, potem pa jih namesto v klet za nekaj časa zaklenili v kuhinjo, da so nam pripravili večerjo. Sobota nam je prinesla eno najbolj skavtskih dejavnosti: orientacijo. Na štirinajstih kontrolnih točkah so nas čakale različne naloge, s katerimi smo prištevali točke svojim ekipam. Svojevrsten izziv je bil točke sploh najti. Nekateri so izziv vzeli tako zares, da so se povzpeli še na najvišji vrh Kozjaka, 1521 metrov visok Košenjak. Bilo je že pozno zvečer, ko smo se Nejc, kaj ti je bilo na zimovanju najbolj všeč? Najbolj mi je bila všeč orientacija, ker smo lahko cel dan hodili v naravi in smo se imeli zelo dobro. Včasih tudi nismo vedeli, kam je treba iti, iskanje je bilo zabavno ...
Kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin na tem zimovanju?
Neža
Na pobočju Košenjaka, visoko nad Dravsko dolino, blizu cerkve svetega Janeza smo se zaustavili in se naselili za štiri dni. Zgoditi se je imel prvi skavtski zimski tabor čete Krško 1. “Ker izzivom rečemo DA!” smo naslovili to zimovanje in še kako prav, saj so nas izzivi čakali vedno znova.
Nejc
DOGODKI MINULEGA MESECA
Prvo zimovanje skavtske čete Krško 1 na Ojstrici nad Dravogradom
v
malo zeblo.
Hm … najbolj zabavno je bilo na ceremoniji. Bili smo sprejeti četo Krško 1, pripovedovali smo si šale, jedli torte in imeli smo se super, čeprav nas je
Na prvem zimovanju so ekipe med seboj tekmovale v različnih aktivnostih. V kateri skupini si bila ti? Katero mesto ste zasedli? Bila sem pri volkih, dosegli pa smo peto mesto. Pri nekaterih aktivnostih nam ni šlo najbolje. Si zadovoljna s tem, kar si dosegla, ko si bila sprejeta v četo Krško 1? Da, zelo! In zelo se veselim naših sobotnih srečanj in poletnega tabora! ekipe od vsepovsod vračale v naše izhodišče. Zvečer smo si privoščili zabavni veseli večer, kjer smo se dodobra nasmejali. Nedelja je bila praznična. Najprej turnir v skavtskem roverčku, zatem sveta maša, kjer smo skupaj odkrivali svetopisemske osebnosti, ki so upale sprejeti izzive, popoldne na snegu, v puščavi - kakor skavti pravimo osebnemu
Bil si tudi vodnik. Kakšna je bila tvoja naloga? Od voditeljev sem moral vse informacije, ki so potrebne za delovanje in življenje v skupini, posredovati naši skupini (bikom), vendar oni tega včasih tudi niso upoštevali. A vendar nam je šlo kar dobro.
8
Marec 2007 • 3
Tilen
V kateri skupini si bil vodnik? Moja skupina se je imenovala po gamsih. Kateri trenutek ti je bil na zimovanju najbolj všeč?
Najbolj mi je bilo všeč žaklanje, ker je bilo zelo zanimivo ter polno smeha. Letos, ko v dolini ni bilo snega, je bilo toliko boljše. Katero mesto je dosegla vaša skupina? Bili smo najboljši in smo zmagali!
razmišljanju – smo se pripravljali na sprejem v četo. Najbolj svečan trenutek vsega zimovanja pa je bil nedeljski večer, ko smo se peš v sprevodu odpravili do bližnje cerkve Svetega Duha, kjer nas je čakala ceremonija ustanovitve naše čete. Napeljana vrv, ki je simbolizirala našo dosedanjo skavtsko pot, nas je med različnimi simboli te poti popeljala v “nadstropje”. Še pred tem smo prvič oblekli skavtske kroje, za tem pa v čarobnem soju
Primož
Primož, v kateri izmed petih skupin si bil ti? Bil sem pri Bikih. Moja vodnika sta bila Jurij in Nejc. Kaj si si najbolj zapomnil ?
Najbolj sem si zapomnil ceremonije. Tam sem dobil kroj in sprejeli so me v četo Krško 1. Bilo je zelo dobro! Kateri dogodek zimovanja je bil zate najbolj doživet ? Težko rečem. Mislim, da bodo vsi trenutki zame nepozabni.
bakel in sveč prebirali razmišljanja o sebi in o tem, kaj nam pomenijo skavti in kaj prinašamo v četo. Ceremoniji je sledilo praznovanje in pot domov. Ponedeljek je bil v celoti zaznamovan z obhajanjem 150-ega rojstnega dne našega ustanovitelja Roberta Badena-Powella in njegove žene Olave. Ob pomoči voditeljev Mince in Mitja sta nas celo obiskala in skupaj z nami gledala svoje albume in oživljala spomine. Tudi vse tekmovalne igre in kviz, pa naše uprizoritve, ki so sledile temu obisku, so bile v duhu prvega svetovnega načelnika in prve načelnice skavtov. Ves čas zimovanje pa nas je spremljal še en poseben mladenič, skavt Jimmy. Skupaj s svojimi prijatelji, s svojo družino in svojo skavtsko voditeljico nam je v svoji “drami” povedal marsikaj zanimivega o sebi. Mitja - Razigrani viharnik Intervjuje pripravila Klara Kukovičič
9
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
PREDSTAVLJAMO: SKAVTSKA SKUPINA
Skavtstvo: “velika vzgojna igra” s 100-letno tradicijo
Naredite ta svet za spoznanje lepši Že nekaj časa lahko tudi v Krškem naletimo na kakšnega skavta. Zaenkrat vemo le, da se oblačijo v opečnato-oranžne srajce, ki jih imenujejo kroji, da so njihova srečanja ob sobotnih popoldnevih, da radi skačejo naokoli in se igrajo, da se skušajo znajti v naravi, da so živahni in polni energije … Vendar pa, od kod so se vzeli? Skavtstvo je leta 1907 začel Robert Smith Stephenson Baden-Powell. Povabil je 22 fantov iz različnih londonskih okolišev ter jih za 24 dni odpeljal na otok Brownsee, kjer so skupaj taborili, se učili veščin izvidništva ter preživetja v naravi. Ta tabor štejemo za začetek svetovnega skavtstva, letos torej to mladinsko gibanje šteje okroglih 100 let. Iz Anglije se je kmalu zatem razširilo po vseh celinah, danes je po vsem svetu več kot 28 milijonov skavtov.
niji že več kot 4500. Združeni smo v nacionalno organizacijo, ta pa je razdeljena na skavtske skupine ali tako imenovane stege, ki združujejo vse skavte v določenem kraju. Steg sestavljajo skavti treh različnih starostnih vej. Najmlajši so volčiči (stari od 7-10 let), osrednji so izvidniki in vodnice (stari od 11-17 let), najstarejši pa so popotniki. Temeljne značilnosti skavtstva so življenje v naravi, učenje različnih veščin, igre, učenje z delom, sobivanje, vzgoja k odgovornosti. Delo v najmlajši veji je v večji meri zaznamovano z igro, popotniki pa »rednim« skavtskim aktivnostim pridružujejo pomembno razsežnost služenja. Končni cilj skavtske vzgoje je odgovoren državljan in zavzet kristjan. Tudi na tak način
V Sloveniji so skavte prvič ustanovili leta 1922 in skavtska skupina je uspešno delovala do druge svetovne vojne. Tedanje skavte je v svoji knjigi Skavt Peter hudomušno opisal Fran Milčinski. Med vojno skavtstvo ni moglo delovati, po vojni pa je bilo zaradi verskega temelja, na katerem od vsega začetka stoji skavtsko gibanje, prepovedano. Skavtstvo je pri nas ponovno oživelo leta 1989, sprva na skrivaj, nato pa z vedno večjim zaletom. Danes je skavtov po vsej Sloveuresničujemo v naslovu zapisano željo našega ustanovitelja, ki jo je med svojim zadnjim govorom izrekel kot nekakšno svojo duhovno oporoko. Skavtstvo povsod po svetu temelji na verskih vrednotah religije, ki ji določena organizacija pripada. Slovenski skavti smo katoliški, kar pomeni, da računamo na Boga, molimo, odkrivamo Božjo prisotnost v naravi in v prijateljstvu ter dosledno črpamo duhovne vsebine iz Svetega pisma in življenja svetnikov. Med najbolj priljubljenimi so naši trije zavetniki: sveti
10
Marec 2007 • 3
PRIPRAVA STARŠEV NA KRST OTROK Prvo srečanje 20. marec ob 16h Drugo in tretje srečanje po dogovoru POSTNI ČAS Četrti postni pohod: Sremič, 18. 3. Peti postni pohod: Zdole, 25. 3. Križev pot: vsak petek ob 1730
Pri nas v Krškem imamo poleg skupnosti voditeljev (SKVO) zaenkrat le starejši dve skupini, se pravi četo in klan Svizcev, v katerem ima skavtska skupina Krško 1 svoje korenine. Iz tega klana je zrasla prva skupina voditeljev, ki smo se udeležili tudi tabornih šol za skavtske voditelje, sproti pa skrbimo tudi za svojo trajno rast in oblikovanje. Naše dosedanje prizadevanje je bilo poplačano s hitrim priznanjem naše skavtske skupine s strani nacionalne organizacije (kar je pomembna potrditev in uspeh), še bolj pa z navdušenjem naših mladih skavtinj in skavtov. Glede na naše izkušnje je skavtstvo vsekakor ena od zelo dragocenih ponudb mlademu človeku, ki mu pomaga pri oblikovanju osebnosti in pri iskanju življenjskega poslanstva. Vsekakor pa s svojimi vrednotami in ljubeznijo do narave predstavlja edinstven način življenja, ki se vsekakor ne neha, ko skavt sleče svoj kroj ter sname svojo skavtsko rutico in klobuk. Minca - Temperamentna svižčevka in Lucija - Zanesljiva svižčevka je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martin Dolamič Konrad in Mitja Markovič. Fotografije: Andreas Repše, Peter Gorjan, Miloš Kukovičič in arhiv Videmčana. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: Geršak, KolorTisk, Krško. Naklada: 600 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI. Naslov urednistva: urednistvo@videmcan.si.
POSTNA SVETA SPOVED Pol ure pred vsako sveto mašo. Ob postnih petkih tuj spovednik. Na cvetno nedeljo tuj spovednik in skupna priprava.
PRED NAMI
Frančišek, sveti Jurij in sveti Pavel. Praktično se naša katoliška drža pokaže tudi v zakoreninjenosti znotraj župnijskega občestva.
BIBLIČNI SEMINAR 28. marec ob 20h BIRMANCI 16.–18. marec (Sladka Gora) 23.–25. marec (Šmihel) KATEHUMENAT 3. april ob 20h priprava na krst 7. april med vigilijo sveti krst PRAZNIK STARŠEV 17. marec od 10h-12h: delavnica za veroučence 24. marec ob 18h: sveta maša in program za starše ŽUPNIJSKI PASTORALNI SVET 19. marec ob 19h KLJUČARJI 15. marec ob 19h: seja in sprejem finančnega poročila VIDEMČAN 4 Na Veliko noč, 8. april
11
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
DOBROHOTNA OBVESTILA
Drage mame, dragi očetje, ob vašem prazniku vabljeni k sveti maši, ki jo oblikujejo otroci in prazničnemu programu v soboto, 24. marca, ob 18. uri v našo župnijsko cerkev.
Velikonočno tridnevje je za kristjane najsvetejši del liturgičnega leta. Največje skrivnosti naše vere bomo lažje globlje doživljali ob udeležbi bogoslužij. VELIKI ČETRTEK spomin zadnje večerje ob 19h VELIKI PETEK obred velikega petka ob 19h VELIKA SOBOTA blagoslov ognja ob 7h blagoslovi jedi: 9h Sremič; 930 Mohor; 10h župnijska cerkev; 1030 Koritno; 11h Kremen; 13h Libna; 1330 Dolenja vas; 14h Stari Grad; 1430 Stara vas; 15h Resa; 17h župnijska cerkev velikonočna vigilija 19h VELIKA NOČ največji krščanski praznik Velika sobota je predvsem dan molitve pri Božjem grobu. Ob misli na blagoslov jedi ne pozabimo na to najpomembnejšo razsežnost velike sobote. Vsekakor pa se udeležimo velikonočne vigilije na veliko soboto zvečer, ki je eno najslovesnejših bogoslužij vsega leta. Tudi letos bo zelo močno vsebino dal vigiliji krst odraslih katehumenov.
Samo Pleterski Sanja Jan Luka Sekulič
Anton Gajšek
Marec 2007 • 3