Videmčan 3 (2010) by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

Velikonočno jutro – jutro zmage, jutro aleluje iz polnih pljuč, jutro sveže zelene barve, jutro, ko se znova zaveš, da ni bilo zaman, jutro velikonočnih kristjanov.

Velikonočni kristjan ne tarna nad življenjem in nad vsako nadlogo. S tankočutnostjo razpoznava znamenja in išče odgovore na vprašanja. Je potrpežljiv in ne komplicira za vsako malenkost. Velikonočni kristjan pomaga. Je pomemben na poti trpljenja bližnjih. Včasih poprime za križ drugega, ker ve,

Iskreno in iz vsega srca kličem vsem, ki ste se našli v zgornjih vrsticah: NE OBUPAJTE! Ni večje zmage, kot ohraniti upanje, saj velikonočni kristjan je poln upanja. Verjame v zmago dobrega nad hudim, veselja nad žalostjo. Velikonočni kristjan zna razumeti skrivnosti, tudi največjo, to, o trpljenju. Za njim je nenehno spraševanje o njegovem smislu in zakaj se slabe stvari dogajajo tudi dobrim ljudem. Preprosto razume … Veselo veliko noč!

Manja Molan

Velikonočno jutro kako prijetna je roka, ki nudi pomoč in rama, ki nudi oporo.

Velikonočni kristjan z veseljem sprejema dobre stvari in jih na neki način s hvaležnostjo vrača. Ne zakopava svojih talentov. Velikonočni kristjan kaže srečo na svojem obrazu. Je zavzet in srčno predan. Velikonočni kristjan zna odpuščati, ne obrekuje in ne kaže s prstom na druge. Prepozna slabo ravnanje bližnjega, a ne obsoja. Velikonočni kristjan je upokojenec, skavt, oče, otrok, zaposleni, je mati, negovalka, učitelj, animator, bolnik, umetnica, duhovnik. Velikonočni kristjan lahko postane vsak.

Ko sem razmišljala o današnjem, velikonočnem požirku za dušo, premetavala besede dolgo v noč, sem v zgornji sestavek vključila še malo ponižnosti. Lahko je govoriti in pisati o lepih rečeh, lahko je druge prepričevati, kako lepo je velikonočno jutro, kajti morda danes, draga sestra, brat, ko prebiraš te vrstice, neznosno trpiš. Neozdravljiva bolezen te je priklenila na bolniško posteljo in ti je zdravnik že odmeril čas življenja. Ali pa te tare osamljenost. Si se nedolgo tega ločila od ljubljene osebe, ki je odšla v večnost? Nemo trpiš ob partnerju, ki te ne razume, grdo ravna s tabo. Ali pa v šoli ne gre in ne gre, čeprav se trudiš in cele popoldneve preživiš za knjigo. Trpiš, ker si že celo desetletje želita otroka? Si ob tej krizi, ki se je že zalezla v vse pore življenja, izgubil delovno mesto? Ali pa enostavno ne najdeš pravega smisla, pravega mesta, prijatelja?

Velika noč je zmaga ljubezni in življenja. Čudno, boste rekli. Še vedno gledamo okrog sebe z zemljo zasute sorodnike, pod ruševinami pokopane sirote, v krutem nasilju poteptana mlada življenja, ob cesti vsak teden na novo prižgane sveče. Ne dajte se preslepiti. Ne podvomite to Veliko noč v Njegovo moč. V moč Njegove ljubezni, ki gre v vrt Getsemani kot izdani prijatelj, pred Pilata kot nedolžna žrtev, na Kalvarijo kot opljuvani razbojnik, umre kot pozabljeni sin in je pokopan kot anonimni grešnik. Že res, da Njegova ljubezen ni spremenila bičanja v božanje, zasmehovanja v ploskanje, križa v kraljevski prestol in groba v hotel. Je pa Njegova smrt pretrgala zagrinjalo in odpadlo je vse, kar je ločilo človeka od bližine Boga. Njegova smrt je odprla grobove, kamor smo ljudje zakopali svoja srca v strahu pred ljubeznijo. To je dar Vstalega. Dar novega začetka in nove vere v življenje, ki zmore prenesti in premagati vse, celo smrt. Naj bo Vstali Gospod tudi vam okrepitev v veri, vir upanja in razlog večje ljubezni. Uredništvo Videmčana

Velika noč 2010 • 3

Mitja Markovič župnik

Križ z načrti

in načrti brez križa

Se tudi vam zdi nenavadno, da je Juda, eden od Jezusovih zaupnikov, s katerim je preživel tri leta, tako lahko izdal svojega tovariša? Ali da je bilo treba tako malo, da ga je Peter z javno prisego zatajil in v trenutku požrl svoje zveneče besede o tem, da je pripravljen iti v smrt, če bi bilo treba? Ali da tempeljskim stražarjem ni bilo treba niti zarožljati z orožjem ob Jezusovi aretaciji, pa so se njegovi prijatelji že razbežali? Vaš odgovor na to je verjetno odvisen od vaših osebnih izkušenj. Iskreno vam želim, da bi se vam zdeli vsi ti odgovori na moč nenavadni, nemogoči in nepojmljivi. Ker to po vsej verjetnosti pomeni, da vas kdo od tistih, ki jim zaupate, na katere računate in so vam pri srcu, še ni pustil na cedilu. Ali pa, da imate tako čudovito srce, da ste na kak tak spodrsljaj že zdavnaj pozabili. Ne dvomimo, da je bilo tudi Jezusovo srce dovolj odpuščajoče in je bila že prva skesana solza dovolj, da je bila pozabljena tako Petrova zatajitev, kakor strahopetnost in izdajstvo ostalih tovarišev. Tudi z Judovim izdajstvom bi bilo tako, če bi mož zmogel s svojim bremenom pred Jezusa. A Juda ostaja nekakšen antijunak velikonočnih dogodkov. Pa je očitno, da je finančnik apostolskega zbora Jezusa prav dobro razumel. Morda celo bolj kot ostali učenci. Slišal je Jezusove napovedi o trpljenju, križu in smrti. Za razliko od ostalih, ki so ob tovrstnih Jezusovih besedah obtičali v prerekanju o tem, kdo med njimi bo najpomembnejši v Božjem kraljestvu. Da, kraljestvo je bila njihova tema, ne križ. Juda pa se očitno je zavedal, kakšen je Jezusov načrt in ta je bil po njegovem docela nesmiseln. Človekov načrt je uspeh, sreča, zmaga,

napredek, dobiček. Načrt apostolov je bil vzpostavitev kraljestva in vplivni sedeži v njegovi upravi. Ko se je Jezus znašel pred judovskimi oblastmi in rimskim sodnikom, se je nenadoma pokazalo, da njegov načrt in njihovi načrti nimajo praktično nič bistveno skupnega. So kot mimobežnica, brez presečišča, brez skupne točke. Marsikateri kristjan se znajde v podobni zgodbi. Nič drugače ni z menoj, kot je bilo z apostoli: v mojem načrtu trpljenje, bolečina in križ nimajo mesta. Tako se mi hitro zgodi, da se moj in Božji načrt za moje življenje znajdeta na dveh vzporednih ravninah. Potem, ko skušam Boga še nekaj časa zvleči v svoje načrte in ga uporabiti pri njegovem uresničevanju, pa me Božje vztrajanje pri svojem slej ko prej vrže s tira. In tako se mi zgodi Getsemani. Zbežim od Jezusa. V teh dneh se marsikdo vrača. Marsikdo od daleč opazuje, kaj se dogaja. Marsikdo še zanika. Marsikdo ravna, kot ravnajo drugi. Jezusovo srce je že zdavnaj pozabilo, da smo ga zatajili, izdali in nemara zbežali od njega. Išče nas in že naše najmanjše kesanje in nova pripravljenost v njem prebujata popolno odpuščanje. Da bo pa na koncu obveljal Njegov načrt, pa menda ne dvomimo več. In da do cilja ne bo šlo brez križa, gotovo tudi ne. A saj se je prav tam zgodilo odrešenje.

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

GOSPOD JE VSTAL!

O Veliki noči se je včasih težko pogovarjati, še posebej zato, ker je zelo močno povezana z vero posameznika. O njej mnogokrat težko govorimo. Toda moje popoldne sta zapolnila Martina in Tomaž Žagar, ki sta z mano delila svoja razmišljanja o Veliki noči. Postni čas je za nami. Okusili smo težo križa, ki smo ga oz. ga nosimo. Pa vendar je postni čas tudi čudovita priložnost, da naredimo še več dobrega, da damo priložnost svojim načrtom, da dogradimo svojo osebnost, da se poglobljeno pripravimo na Veliko noč … Tomaž, ali si v letošnjem postnem času našel kakšno posebno misel, ki te je osebno nagovorila in dala tvojemu postnemu času smisel?

Res se me je letos, tako mimogrede in spontano, ob vsakodnevnem družinskem življenju in različnih zadolžitvah v službi posebej dotaknila misel iz postnih premišljanj o popolnem zaupanju in predanosti v odločitev Boga Očeta. S spoštovanjem sem premišljeval, kako velika in hkrati osvobajajoča je odločitev Jezusa, ko se je v vrtu Getsemani popolnoma prepustil volji Očeta in prenehal nadzirati svoje življenje. V tem sem spoznal pomen in veličino zaupanja in predanosti Življenju. Zaupanje, ki te osvobaja in ti podarja notranjo moč, da živiš to, kar v resnici si. Martina, pa ti? Si morda v letošnjem postnem času še bolj namnožila »dobra« dela?

Moram reči, da sem se ob tem vprašanju prisrčno nasmejala. Razumem njegov namen in če želim nanj odgovoriti dobesedno, priznam, da ne vem, ali sem jih namnožila, ker jih »ne štejem«. Svoje življenje preprosto živim. Z globoko hvaležnostjo in radostjo. Ko začutim, da lahko sebi ali komu drugemu stopim naproti, to storim in se, ko dogodek izzveni, umaknem. Včasih so za to potrebne besede, mnogokrat tudi ne. (Večja kot je skupina ljudi oz. manj kot se med seboj poznamo, več besed potrebujemo in obratno.) Lepo mi je, če kdo to opazi in izrazi s pogledom, nasmehom, z besedo … A ne doživim nobene katastrofe, če tega odobravanja drugih ni.

Njegovo v priložnost za

Postni čas (ali kateri drugi čas) doživljam kot naravni ritem, ki je zapisan v nas in nas vselej znova preko zunanje simbolike vabi k srečanju z božjim, ki je v nas. In k izražanju svoje najvišje podobe sebe skozi vsakodnevna dejanja. Odkar pomnim, me je v življenju vodilo srce. In z leti mu čedalje bolj sledim. A za to je potreben pogum. Ker sedaj živim to, kar sem, in ne to, kar bi drugi radi, da bi bila. Martina – ali morda tak odgovor človeka prehitro ne zavede?

Res je. Sogovornik lahko to hitro razume kot dejstvo, da se odločam po trenutnih čustvih. Tako se odločajo otroci. To je njihova razvojna značilnost. Zame to, da me v življenju vodi srce, pomeni, da živim »tukaj in zdaj«. Vidim nasmejane obraze in radovedne oči pa tudi vojne, hudobijo, (naravne) nesreče … A ob tem globoko v Velika noč 2010 • 3

vstajenje: novo življenje

Foto: družinski arhiv

Tomaž, kakšna je tvoja zgodba velikega tedna, ki si ga doživljal kot otrok?

sebi ostajam mirna. (Ne brezbrižna!) Vem, da je vsak odgovoren za svoja dejanja in verjamem, da ni slučajev ali ljudi, ki bi umirali po nedolžnem. Vsak je vselej tam, kjer je zanj dobro, da je. In samo zanj je pomembno, da v svoji duši odkrije ta namen. Mislim, da nismo skupaj zato, da razumemo in presojamo. Skupaj smo zato, da si pomagamo in spoštujemo. Tudi to, da se nekdo upira, trmari ali noče sodelovati.

V otroštvu sem veliki teden doživljal zelo aktivno. Tudi jaz tiste napetosti in velike količine »opravkov« okoli vseh obredov nisem preveč maral. A iz svojega zgodnjega otroštva se spominjam predvsem, kako smo v soboto doma poskrbeli za barvanje pirhov, ko pa smo to končali, sva z bratom odšla še k starim staršem v sosednjo ulico, kjer se je pekel kruh in potice za vso širšo družino. Medtem ko sva z bratom čakala, da je stara mama spekla potice, sva še pri njej poskrbela, da so bili pirhi posebej pisani in lepo okrašeni z nalepkami. Ob tem nama je vedno razlagala tudi pomen posameznih velikonočnih jedi, kar sva z zanimanjem poslušala. Še sedaj se zelo živo spominjam, kako sem si predstavljal velik kolač kruha kot kamen, ki so ga zavalili pred vhod v Jezusov grob. Potem smo velikonočna jedila naložili v velike košare in jih odnesli k blagoslovu. Ko pa sem v drugi polovici osnovne šole postal še ministrant, so se mi velikonočne skrivnosti v spomin vtisnile na drugačen in poseben način. V naši domači župniji smo se ministranti na velikonočne obrede s posebnimi vajami pripravljali že vnaprej. Ob tem nam je duhovni vodja, brat Paškal, poleg samih obredov vedno pojasnil tudi njihov pomen. In ravno skozi to sem začel bolj poglobljeno ceniti obrede velikega tedna. Vsak posebej mi je bil zanimiv in dragocen. Od velikega četrtka naprej sem tako po več ur na dan preživel v župnišču in zakristiji. Od sobote zjutraj, ko smo blagoslovili ogenj, pa do velikonočnega zajtrka sem se skoraj »preselil« v župnišče (smeh …). Blagoslovljen ogenj smo namreč skupaj s prijatelji ministranti po obredu razvozili k družinam prijateljev in znancev po Ljubljani, kar je

Ko razmišljam o Veliki noči, ne morem ubežati svojim spominom, kako smo doma barvali jajčka. Sama kot otrok nisem nikoli marala ceremonij v cerkvi na veliki teden, od vseh mi je bil najljubši samo obred blagoslova jedi; toda kljub temu so obredi velikega tedna iz otroštva v mojem življenju pustili sled.

GOSPOD JE VSTAL!

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

včasih trajalo kar celo dopoldne. Takoj zatem pa so se že začeli blagoslovi jedi, ki so bili v župnijski cerkvi vsako uro, vmes pa še po podružnicah. Ministranti zato običajno nismo hodili domov, temveč smo med posameznimi blagoslovi počakali kar v župnišču. Z veseljem se spominjam, kako smo, medtem ko smo čakali na naslednji blagoslov, ministranti v učilnici igrali pingpong (nasmeh). Od vseh obredov pa sem imel najraje velikonočno vigilijo v soboto zvečer, ki je s svojim posebnim začetkom s svečami in hvalnico luči zame kot ministranta pomenila nekaj drugačnega, nenavadnega, skrivnostnega. Ker se je vigilija vedno začela bolj pozno zvečer, ko je bila že tema, se je še kasneje končala. Po takšni soboti sem se po kratkem spancu v velikonočno jutro običajno zbudil prijetno utrujen in si želel še kakšno uro spanja, a mi je mogoče ravno zato vstajenjska aleluja ostala v toliko lepšem spominu in sem pri velikonočni procesiji z večjim ponosom sodeloval. Tomaž … in kakšen je veliki teden v vajini družini danes? Kako vajinim hčeram razlagaš pomen velike noči in njenih simbolov?

Tudi v najini družini se na veliko noč pripravljamo skupaj. Mislim, da svojim hčerkam razlagam pomen velikonočnih simbolov najbolje takrat, ko jih živim. To pa je seveda težje narediti kot povedati (nasmeh). Primer zgleda, ki ga lahko dam, je, da se udeležim obre-

dov velikega tedna in k temu povabim tudi hčerke. V soboto sodelujem tudi pri pripravi velikonočnih jedi in ob tem se pogovarjamo tudi o simbolih in sporočilih, ki jih Velika noč prinaša v naša življenja. Vendar priznam, da je kuhanje bolj žensko opravilo in tako bolj območje delovanja, v katerem se bolje znajde Martina. Glavni pomen velike noči, ki ga želim sporočiti pa je, da čutim in živim veselje ob spoznanju, da je Kristus vstal in z njim tudi mi vsi. Tomaž, kot član domačega pevskega zbora imaš priložnost, da s petjem sodeluješ pri obredih velikega tedna. Zato vem, da boš oz. si bil del njih. Kako jih ti osebno doživljaš?

Z eno besedo: »Aleluja!« Kot pevcu mi besede in glasba govorijo mogoče še globlje, lahko bi rekel brez besed in se me dotikajo naravnost v dušo in srce. Glasba prav gotovo posebej nagovori poslušalca in pevca. Tako kot tišina velikega petka izraža spoštovanje do smrti in žrtve, tako mi vesela pesem v nedeljo zjutraj oznanja in pomeni, da je Ljubezen večja kot smrt. Vse velikonočne pesmi imam rad in jih pojem še s posebnim elanom. To velja tako za ljudske, kot klasične in bolj moderne zborovske pesmi. Posebej me nagovorijo pesmi, ki izžarevajo in pojejo o radosti in hvaležnosti. Takrat se počutim živ, hvaležen in se s celim bitjem zavedam, da je potrpežljivost, dobrota, upanje veliko več kot ves strah, obsodbe in hudobije. Velika noč 2010 • 3

Vsak je odgovoren za misli in čustva, ki jih pestuje v sebi. In vsak je odgovoren za dejanja, za katera se odloča. Zato mislim, da smo jih dolžni spoštovati. Življenje pa je tok, je pretok. V slovenščini je že po svoji »besedi« nekaj, kar je živo, široko, tekoče, mehko … In ko ga skušamo »omejiti« le na en vidik izražanja, ko smo prepričani le v svoje razumevanje in svoj prav, se slej ko prej srečamo z bolečino. Fizična bolečina obstaja in je naravno znamenje, da nekaj ni v redu. Da nismo v harmoniji. Da je dobro, da kaj spremenimo. Trpljenje pa je mentalno ohranjanje bolečine v sebi. Je osebno doživljanje in podoživljanje bolečine, ki traja v času. Lahko tudi vse življenje. Zanj se torej odločimo sami. In ker imamo svobodno voljo, ga lahko, kadar želimo, tudi opustimo. Martina, za vsakim trpljenjem pride vstajenje. In Velika noč je praznik vstajenja.

Zagotovo. In čas je zelo relativna stvar. Zame je Velika noč praznik, ki nas zopet vabi k temu, da odložimo stare zamere, sovraštva in vse, zaradi česar trpimo. Velika noč je praznik veselja, radosti in Življenja … Ne bojmo se veličine svoje duše. Pustimo ji, da žari in sije. Da živi in deluje. Skozi oči, misli, besede in predvsem dejanja. Vse dni v letu in do vsega, kar je …

7 je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martina M. Žagar, Urban Lesjak in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 1000 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.

Tomaž, naj ob koncu povem tisto, kar sem želela že na začetku. Kot doktorja fizike bi te najlažje povprašala o fizikalni razlagi obstoja stvari. Ampak. Veruješ, da je vstal … Si bogatejši, ker verjameš v čudež velikonočnega jutra? Je tvoja vera tvoje orožje ali morda privilegij?

Vprašanja o smislu obstoja in relaciji med fiziko in Bogom se vedno iskreno in od srca razveselim. Oboje se namreč odlično dopolnjuje. Zakaj in kako? O tem pa mogoče kdaj drugič (ko bo več časa in prostora v Videmčanu). Danes pa raje iz svojih src opustimo ves strah, vse zamere, obsodbe, nevoščljivost, razdražljivost in obup ter pustimo, da se v nas zbudi in ostaneta velikonočno veselje in Božja Ljubezen, ki vedno in vsak dan premagata smrt in trpljenje.

Popoldne se je prevesilo v večer … od prijetnosti mojega druženja bomo vsi deležni lepih misli, ki sta jih z nami nesebično delila Martina in Tomaž. Verjamem, da na velikonočno jutro ne bosta sama in da Raduj se kraljica nebeška ne bo izzvenela v prazno. Sama pa ob koncu njuni čestitki dodajam še svojo željo – Imejte blagoslovljeno Veliko noč.

S Tomažem in Martino sem se pogovarjala Mojca Kukovičič

Videmcan.SI sedaj tudi za mobilne naprave!

Martina. Naj se vrnem k tvoji zadnji misli. Omenila si, da smo skupaj zato, da si pomagamo in se spoštujemo. Tudi to, da se nekdo upira, trmari ali noče sodelovati … Se morda ob tem dejstvu ne srečamo prehitro s trpljenjem?

Na naslovu m.videmcan.si lahko odslej kjer koli in kadar koli pregledate oznanila, preberete novice ali pomembne informacije.

NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Po poteh križevega pota 8

Za letošnji postni čas sva se z mojo življenjsko sopotnico odločila, da se udeleživa vseh postnih pohodov križevega pota, na katera že nekaj let vabi naša župnija. Želela sva poživiti in poglobiti najino vero in se tako temeljito pripraviti na Veliko noč. Ko se pripravljen in zbrano z mislijo na trpečega Kristusa, s križem obloženega, podaš na pot, lažje dojameš njegovo neizmerno žrtvovanje za nas, ljudi. Ko se po poti v skupini umikamo kamenju in ponekod tudi blatu, mi misli poromajo v čase in dežele, kjer je Jezus živel in učil. Govoril je o ljubezni, ozdravljal je bolne, grešnikom odpuščal grehe, mrtve je obujal, tolažil je žalostne, blagoslavljal je trpeče. Na drugi strani drhal, ki ga sramoti, pljuva vanj, se norčuje iz njega in kriči: »Križaj ga, križaj ga!« Sprašujem se, kaj je v človeštvu, da Njemu, ki je govoril o ljubezni, ki je rekel: »Kar koli ste storili katerim mojim najmanjšim bratom, ste meni storili,« sedaj kriči: »Križaj ga, križaj ga!« Kje so sedaj vsi ozdravljeni, potolaženi, od mrtvih vstali in vsi ostali, ki so bili deležni Jezusove dobrote? Ni jih, v strahu so se razbežali. Še nesrečni Simon le z nejevoljo in bolj v napoto kot v korist caplja zraven okrvavljenega in izmučenega Zveličarja. Iz razmišljanja me zdramijo sopotniki, ki pri svetem znamenju odgovarjajo bralcu križevega pota: »Usmili se na o Gospod, usmili se nas!« Saj res: Usmili se me, o Gospod! Kaj nisem tudi jaz mnogokrat med tiso drhaljo, ki sramoti Jezusa? Ali ne veljajo tudi meni Jezusove besede: »Lačen sem bil, pa mi nisi dal jesti, žejen sem bil, pa mi nisi dal piti, bolan sem bil, pa me nisi obiskal!« Kje je tvoja ljubezen do bližnjega? Kje je tvoja živa vera,

Velika noč 2010 • 3

Potem pa pride Velika noč

ki nas uči - delaj dobro, varuj se hudega - kar koli dobrega storiš najmanjšemu bratu, storiš Bogu. Sedaj mi je jasno gospod, grešil sem zoper tebe in zoper bližnjega. S svojo mlačnostjo, brezbrižnostjo in nevero sem te tudi jaz pribijal na križ. Usmili se me, o Gospod! Greh mene, tebe in vsega, tudi sedanjega človeštva, je privedel Boga na križ. Človeška zloba in hudobija sta privedli našega Zveličarja na Golgoto. Bog je moral umreti, da bi mi lahko živeli. Če Jezus ne bi umrl, ne bi bilo vstajenja in ne bi bilo Velike noči in svet bi taval v grehu in temi. Bog pa je s svojo smrtjo in vstajenjem premagal greh in smrt in nas vse odrešil večne pogube. Tam za Libno se že svita velikonočna zarja in iz daljave že odmeva vesela aleluja. Kristus je vstal, vstanimo tudi mi! Vsem Videmčanom, pa seveda vsem župljanom, ki se zatekamo pod varstvo sv. Ruperta, voščim veselo, blagoslovljeno in svetlo Veliko noč!

Foto: Miloš Kukovičič

Jože Habinc

Praznični čas velike noči vedno v domove prinese nemir. Višek doseže v velikem tednu, ko se vsak po svojih močeh trudimo, da bi bilo naše praznovanje čim lepše. Kot že lepa stara navada pravi, je potrebno urediti svoj dom in svoje srce za vstalega Kristusa. Če skupaj poprimemo za delo, gre to lažje od rok in uspeha se vsi veselimo. Zelo radi ustvarjamo, zato svojim najbližjim in dragim naredimo velikonočne voščilnice, ki so vsako leto nekaj posebnega. Pripravimo tudi velikonočna jedila. V družini ni večjega veselja kot ustvarjanje raznobarvnih pirhov, pa tudi najboljša potica je tista, ki nastane pod prsti majhnih rok. Vsak si tako pripravi košarico, ki jo nese k žegnu. Blagoslovljena živila čakajo na velikonočno jutro … Potem pa pride Velika noč in vse se umiri. Kot mlada družina smo še močno povezani s starimi starši, ki so nam v veliko pomoč tudi pri varstvu otrok, da lahko mami in ati odideta v cerkvico pet alelujo. Po velikonočni aleluji se zberemo okrog mize pri mami in atu v Krškem, kjer v širšem družinskem krogu pomolimo in poskusimo, kaj dobrega smo pripravili. Po deseti maši, ko v cerkev odide cela družina, pa odidemo še na Dobrno. Mama in ate, tete, strici, bratranci in sestrične se zberemo in vsi skupaj praznujemo dan vstajenja, praznik življenja, polno upanja in radosti. In to želimo tudi vam. Družina Osetič

V soboto, 27. marca, smo se mladi podali še enemu izzivu naproti – oratorijskemu dnevu, v katerem smo se dodobra pripravili na cvetno nedeljo. Druženje smo pričeli z igricami in ga tako tudi nadaljevali. V notranjih prostorih smo izvedli kviz, ugotovili, da naši možgančki še vedno zelo dobro delujejo, po slastnih nagradah pa je sledila tudi kateheza. Ta je bila poglobljena, razmišljali smo o naših pozitivnih lastnos-

Velikonočni orator tih in dobrih delih. Po nekaj minutah tišine smo lahko opazili najlepše risbice, ki so kar same govorile svojo zgodbo, zato smo se tudi odločili, da jih na cvetno nedeljo položimo pred Gospoda, tako kot je to storilo tudi ljudstvo, ki je na takšen način počastilo Jezusa. Urica ustvarjanja nas je pripeljala do izdelave butaric, ki pa niso tako enostavna naloga. Kljub temu nam je uspelo in smo se po dobri urici razmišljanja ter izdelave znašli v pravem rastlinjaku butaric, prav vsaka pa je bila zase najlepša. Sledil je čas kosila, za katerega se moramo zahvaliti najboljši kuharski ekipi, ki naše želodčke vedno spravi v ponoven zagon.

Foto: Klara Kukovičič

NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Kosilu je sledilo ustvarjalno popoldne. V treh različnih delavnicah smo se naučili marsikaj zanimivega, od peke piškotov, izdelave podstavkov za velikonočne pirhe pa vse do oblikovanja raznobarvnih rožic. Nekako takole pa se je oratorijski dan tudi končal. Zaključili smo ga s pesmijo in molitvijo v cerkvi, za tem pa veselo stekli staršem v naročje in se z željo, da se kmalu snidemo, polni vtisov odpravili domov.

Špela Černič Velika noč 2010 • 3

rijski dan

Kar se tiče čokoladnih jajc ...

Vsako leto ta praznik praznujemo nekoliko drugače. Otroci rastejo in hkrati se spreminja njihovo dojemanje vsebine, bistva teh praznikov. No, danes (na cvetno nedeljo) zjutraj me je Rijana z zelo neučakanim glasom vprašala: »Pa kdaj bo že ta VELIKA NOČ?« Ko ji pojasnim, da prav kmalu, že čez en teden, nadaljuje: »Pa to je še daleč ... , joj, kako dolgo še ... « Začnem se spraševati, kaj je tisto, kar tako zelo čaka, zato jo po vzroku vprašam. »Ja, kaj ne veš? Ne veš, da bo prišel velikonočni zajček in skril čokoladna jajca in jih bomo povsod iskali? Joj, pa kdaj ... « Globoko zavzdihnem ... nekoliko razočarana, da je njeno bistvo praznika v čokoladnih jajcih, ki jih nikoli doslej nismo imeli, a vrtec in njegov vpliv sta ... očitno močna. »Pa veš, kaj se je zgodilo na Veliko noč?« »Kaj?« »JEZUS JE VSTAL OD MRTVIH IN NJEGOV GROB JE BIL PRAZEN!« Še nekaj dodatnih besed o stražarjih in dveh angelih, ki sta ženam rekla: »Kaj iščeta ŽIVEGA MED MRTVIMI?« a zdelo se mi je, da so čokoladna jajca veliko bolj privlačna od vesele novice. Zavedla sem se moči svetnega, na oko privlačnega potrošniškega okolja in pomembno težko nalogo doma, staršev, da otrokom povemo in razglašamo Resnico. Vonj po prazniku začutimo že na cvetno nedeljo z izdelavo butaric v župnišču. Vsekakor pa je največje vznemirjenje, ko dočakajo barvanje jajc in polnjenje košaric z dobrotami in odhod v cerkev, kjer je BLAGOSLOV vseh teh jedi. Kako zelo vsi pazimo na blagoslovljene odpadke, da jih ja vse zberemo in nato v peči skurimo. Blagoslovljeno hrano zaužijemo za zajtrk na praznični dan, tudi sladkarije in sadje. Takrat ne vržemo kocke za molitev za blagoslov - to je otrokom vedno nenavadno - saj je že blagoslovljena, ampak se zanjo Bogu zahvalimo. Kar se pa tiče čokoladnih jajc ... Otroci jih lahko dobijo vse dni v letu, zato se jih bodo naši najedli pred Veliko nočjo. Na ta dan pa čokoladnih jajc ne bo! Družina Mavrek

NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Družina ne živi samo od kruha ... Pravijo, da je samo dobra beseda pravi obliž za ranjeno srce. Vsem nam so dobro poznane tiste Jezusove besede, da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake Božje besede. In prav danes se običajno zgodi to, da je človek lačen topline in besede velikokrat prej kot kruha. Kaj daje sol življenju v naših družinah, smo z zakonci razmišljali pri sobotni družinski večerni maši … Tako nam je bilo ob razmišljanju dano spoznati, da ... Družina ne živi samo od kruha, ampak tudi od počitnic …

... med počitnicami v razpotju časa poiščemo v članih družine metulje, ki nam jih med letom ni dano opaziti in spoznamo, da je naša družina dobro moštvo za premagovanje ovir … z metulji se hranimo, ko pride čas vprašanj.

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

pa tudi dnevi, ko si najdemo čas in se pogovorimo med seboj, si povemo težave, jih tudi skupaj razrešimo in se skupaj priporočimo Bogu. Ker on je tisti, ki se venomer pogovarja s celo družino, nas varuje in blagoslavlja. On nam daje kruh in moč za življenje. Družina ne živi samo od kruha, ampak tudi od zaupanja …

Prvi jutranji objem.

MIDVA - za kar je bilo potrebno predvsem veliko zaupanja, od prvih korakov spoznavanja in na vsaki novi življenjski preizkušnji. Zaupam vsak dan znova, da sva sprejela pravo odločitev. In da nisva sama - stojiš nama ob strani!

Družina ne živi samo od kruha, ampak od svete maše ….

Nismo lačni kruha in telesne hrane. Velikokrat smo lačni pogovora, potrditve, občutka sprejetosti, varnosti. Srečanje z Bogom nam daje rast in bogati naša življenja. Pomaga nam razumeti in sprejemati, pomaga nam trpeti in se darovati. Božja beseda nas hrani in Božje usmiljenje opogumlja. Alenka, Brigita, Darja, Manja in Mojca s svojimi

Družina na živi samo od kruha, ampak tudi od knjige …

Brez knjig pri nas ne znamo. Dragocene so. Tudi zaradi njih postajamo to, kar smo – kot posamezniki in kot družina. Kako bi nas povezalo šele Sveto pismo, če bi ga znali večkrat odpreti skupaj! Družina ne živi samo od kruha, ampak tudi od pogovora …

Včasih smo podobni staremu glasbenemu avtomatu, ki kar naprej vrti svojih nekaj škripajočih plošč. Drugič se pogovor med nami brez potrebe spremeni v prepir. So

Velika noč 2010 • 3

Velika noč v naši družini

Sveta maša za starše Na prvi pomladni dan smo otroci prvega razreda pripravili mašo za starše. Odločitev za to se je rodila povsem spontano pri običajni veroučni uri v začetku februarja. V nji sem otroke (iz povsem drugega razloga) prosila, naj narišejo nekaj, kar najraje počno s svojim očetom. Kasneje so otroci risbice opisovali s takim žarom, da se mi je zdelo škoda, da bi vse to ostalo le za veroučnimi zidovi. Zato so naslednjič nastale še risbice o tem, kaj najraje delajo z mamo, naš postni verouk pa je mineval v pripravah na to sv. mašo. Otroci so z navdušenjem ustvarjali plakat z risbicami in komentarji, v cerkvi vadili prihode, dinamiko … doma pa ob pomoči staršev utrjevali deklamacijo. Tako smo povezali vse.

Velika noč je praznik veselja. Za nas, odrasle, je to veselje toliko večje, ker vemo za velikonočno jutro, vemo, da je Jezus premagal smrt. V otroških očeh pa je to veselje nekoliko drugačno. Patrik in Benjamin se veselita sobotnega jutra, ko gresta z atijem ter dedkom prižgat gobo za blagoslov ognja. Najprej prinesejo ogenj domov, nato pa nadaljujejo pot na Kremen, v Dolenjo vas in Leskovec. Ko pridejo domov, pobarvamo še jajčka v čebuli ter okrasimo z zelenjem, da dobimo lepe motive. K žegnu gremo v Staro vas in poleg velike košare z velikonočnimi dobrotami nosita Patrik in Benjamin vsak svojo košarico, v katerih sta pletenički z jajčkom v sredini in seveda nekaj pisanic. Na velikonočno jutro se navadno dobimo pri moji mamici, kjer zaužijemo blagoslovljene dobrote. Praznike preživimo v miru, veselju, obiščemo sorodnike ali prijatelje ter si izmenjamo najlepše obarvana jajčka. Polonca Petan

To nedeljo je pri maši iz otrok, njihovih staršev in starih staršev velo pričakovanje, ki ji je dalo svojevrsten pridih in pečat. Težko jo je opisati z besedami … Bilo pa jo je veličastno doživeti …

Foto: Miloš Kukovičič

Martina Makovec Žagar

ROMANJEJ PO SVETI DEŽELI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Pogled v Slovar slovenskega knjižnega jezika nam o romanju pove tole: romati – 1. religijsko: iti k romarski cerkvi, v sveti kraj (primer: Romam na Brezje.); 2. ekspresivno: potovati, hoditi, širiti se (primer: Vsa vas je romala na semenj. Knjiga je romala iz rok v roke.). To je definicija. Razlaga pojma. V resnici je romanj toliko, kolikor je ljudi, ki ga opravijo. Je tako in tako bo. Romanje je kot pot v tišino gozda ali med mogočne gorske očake. Ena sama pot, a toliko različnih zgodb, ki se po njej sprehodijo. Po njej gredo mlade noge polne poleta in življenja, ki hodijo lahno, kakor da se zemlje sploh ne dotaknejo in so v svojem svetu mladostnih sanj in svežih zaljubljenosti. Stopajo noge zrelih mož in žena, ki so že morda izgubili sanje in iščejo nov začetek, nov smisel za vrnitev v resničnost življenja. In so noge, ki stopajo počasi, ker so jih ukrivila leta in upočasnili križi življenja.

Romanje po

Ko pot po Noge, ki hodijo svoje poti mirno in preudarno, ker vedo, da vsak korak šteje in je nesmiselno hoditi kar tjavendan.

Romanje v Sveto deželo Moje noge so štirinajst dni stopale po poteh vere. Obiskal sem kraje, kjer je Bog prišel človeku povsem blizu in je stopal v njegov svet, vse do trenutka, ko je celo sam stopil na zemljo in začel hoditi s človekom kot prijatelj s prijateljem. Prevozili smo stotine kilometrov in prestopili meje treh držav: Egipta, Jordanije in Izraela. Vsaka država s svojo posebno kulturo in bogato zgodovino, ki jo prav posebej bogati ravno dejstvo, da so se prav na tej zemlji, ki je po svoje precej puščavna in skalnata, skoraj pusta, zgodile bistvene stvari

Velika noč 2010 • 3

kamen postale za večno vklesane v srca milijard, ki jih poskušajo živeti še danes.

Foto: Urban Lesjak

V obljubljeno deželo izvoljenega ljudstva smo vstopili preko reke Jordan. Reke, ki pomeni prehod iz stare v novo zavezo. Točno k tej reki so namreč prihajale množice, ki jih je privabil klic po spreobrnjenju Janeza Krstnika. Ta je naposled krstil celo samega Jezusa, ki se je s tem dokončno poistovetil s človekom v vsem kar človek doživlja v svojem življenju.

o Sveti deželi

ostane cilj

Izrael je bil naša končna postaja. Nemirna zemlja, ki je verjetno preveč pomembna za preveč ljudi, da bi mogla postati običajna in ena izmed mnogih držav. Zemlja, prepojena s krvjo tistih, ki so bili in so še pripravljeni umreti za svojo vero in zemlja, prežeta s toliko molitve različnim bogovom in v različnih jezikih, da ima človek res občutek, da je svetišče prav vsak košček te mlade države. Kaj človek doživlja, ko stoji ob Genezareškem jezeru, po katerem je Jezus hodil in pomiril vihar, ob katerem je pomnožil kruh in poklical

za človeka. Dogodki, ki so brez primere za vedno zaznamovale človeštvo, saj se še danes v teh državah in povsod po svetu ravno zaradi vere gradijo cerkve in svetišča, krščujejo otroci in umirajo starci z molitvijo na ustnicah.

Od stare do nove zaveze Sam sem svoje romanje začel v Egiptu ob mogočni reki Nil, ki je bolj kot zaradi piramid in drugih kulturnih odličnosti vame segel zaradi stopanja po poti izvoljenega ljudstva, pred katerim je pred toliko leti hodil sam Gospod. Na gori Sinaj sem v čakanju sončnega vzhoda in prvih sončnih žarkov, ki so ogreli naše obraze, premrle od hladnega vetra, ponižno začenjal razumevati, da so Božje zapovedi res večne, saj so nekoč vklesane v

ROMANJEJ PO SVETI DEŽELI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

svoje prve učence? Ne vem. Sam sem večinoma na teh krajih bolj molčal kot govoril. Saj morda poznate občutek, ko srečaš nekoga ali nekaj, kar te tako presega, da jezik postane kot usnjen podplat, nesposoben besede in samo srkaš vase nova spoznanja z vsemi čuti, ki jih premoreš. Svoj vrhunec je naše romanje doživelo v Jeruzalemu. Tudi moja vera je tam doživela na neki način svojo katarzo. Razpet med svojimi pričakovanji in resničnostjo krajev Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja sem se spraševal, kako je mogoče, da res stojim prav tu, na tej točki, kjer je prelival kri in potil svoj krvavi pot naš Gospod. Občutil sem meje svoje vere in majhnost svojega bitja ob nezmožnosti odgovoriti si na vprašanja, kot so: Zakaj? Kako? Za koga? Tudi zame? Svoj odgovor sem našel v Jezusovem grobu. Da. Točno tam, kamor sta v velikonočnem jutru tekla Peter in Janez in našla zevajočo praznino. Vstopila sta in verovala, pravi evangelist. Sam sem

bil tam samo slabe pol minute. Dovolj, da sem izrekel to, kar je izrekel Tomaž, ko je položil prste v Jezusove rane in postal veren in nič več neveren: »Moj Gospod in moj Bog.«

Hoja po poti Rad bi rekel, da sem se popolnoma spremenil, da sem veliko boljši človek sedaj, ko je romanje za mano. Tega ne morem. To bodo kvečjemu povedali drugi. Pa tudi zato, ker mi je romanje dalo pomemben poduk, ki ga sedaj nosim kot težko pridobljen zaklad, saj sem zanj odšel tisoče kilometrov daleč. Vera je dolga pot. Pot iskanja, padcev v živi pesek dvomov in obupovanja. Njen cilj pa ni postati popoln, boljši od drugih, ampak skloniti svojo glavo in iti, iti, iti … Samo zato, da bi nekoč stopil v grob in veroval, ker se tam začenja vse znova.

Urban Lesjak

Velika noč 2010 • 3

smo, da se dober govornik oziroma bralec oblikuje v dolgih letih prakse. Pomembne so redne praktične vaje, ki se morajo izvajati tako, da okrepimo sleherno ustno mišico. Sposobnosti povečujemo z rednim ponavljanjem zapletenih besed, sploh pa moramo biti pozorni na pravilno naglaševanje posameznih glasov v besedah. Seveda pa so bistvene tudi vejice, pravilno postavljeni predahi, poudarjanje besed ...

Večkrat razmišljam, kaj človeku daje dostojanstvo. Gotovo je to moralno odgovorno življenje s pravo mero ponosa in modrostjo, ki jo že stoletja črpamo iz knjige, ki jo imenujemo Sveto pismo. Zavedamo se pomena Božje besede, ki je podana v našem maternem jeziku, slovenščini. Že leta v naši župniji deluje skupina, ki je skrbno organizirana in se pripravlja na nedeljska in praznična branja beril pri svetih mašah. V skupini se nahajamo župljani, ki smo preko svetopisemskih odlomkov, ki jih beremo, Božja usta. Leta so prinesla pomembne izkušnje. Postali smo dobri! V želji, da bi postali še boljši, pa smo v mesecu marcu v našo sredino povabili znanega slovenskega igralca g. Pavleta Ravnohriba, ki je znan predvsem po upodobitvi Franceta Prešerna. Navdušeni smo čakali in prišel je dan, ko smo se udeležili njegovega predavanja v našem župnišču. V prvih pozdravih in prvih besedah z njim je bilo čutiti pridih naše zadržanosti, a kmalu nas je prevzel s svojo preprostostjo ter komunikativnostjo. Začelo se je zanimivo predavanje, kjer smo v njegovem monologu in nato v humornem dialogu spoznavali pomene in načine podajanja Božje besede. Ugotovili

Ugotovili smo, da se za umetniško dušo igralca in izredno dobrega govorca skriva človek, ki tako kot mi, uživa v Božjem stvarstvu narave, črpa življenjsko modrost iz Božje besede in je ponosen na svoj materni jezik. Postali smo prijatelji!

Edvard Krieger

Foto: Edvard Krieger, Mitja Markovič

Srečanje bralcev Božje besede

Čas srečanja se je prehitro iztekal in vse nas druži želja, da se zopet srečamo na delavnici, kjer bomo lahko svoja teoretična znanja tudi praktično preizkusili pod mentorstvom g. Pavleta Ravnohriba.

Ni lahko postati čisto pravi deček in čisto prava deklica. To vemo vsi in o tem pričujejo vsi psihologi, starši in vzgojitelji ter na kilometre napisanih knjig. O tem smo razmišljali tudi birmanci in animatorji na duhovnem vikendu v Šmihelu nad Mozirjem. Svoje popotovanje vase je 31 nadobudnih glav začelo z ogledom filma Ostržek. Otročje, boste morda rekli! Mi smo odkrili znotraj te, vsem tako dobro poznane prav-

Na začetek, da bi pri ljice, mnogo resnic in še več tem za osebna premišljevanja in skupne pogovore. Spoznavali smo, da vsi stopamo po podobni poti kakor Ostržek, da vsem domača hiša postane pretesna, da želimo brezskrbno v svet, da nas tam čakajo mnogi dobri ljudje, pa tudi takšni, ki v nas vidijo priložnost za zaslužek in osebno korist. Naša razmišljanja po manjših skupinah smo si razdelili na skupnih pogovorih in vse skupaj prepletli z igrami, petjem, molitvijo, spovedjo in mašo. Vse samo zato, da bi spoznali najprej, kdo smo mi sami in se prepoznali kot resnični fantje in dekleta in bi lahko začeli poslušati in zaupati glasu v sebi, svoji vesti, ki nas usmerja k dobremu in nas vrača kakor izgubljenega sina v objem ljubečega Očeta.

Foto: Ingrid Kozole

NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

»Pojdi na začetek, če želiš priti na konec,« je modra vila svetovala Ostržku, ko je iskal prave poti v svojem življenju. Tako smo tudi mi zadnji dan našega druženja odšli na začetek. Obiskali so nas namreč starši, ki so povezani z vsemi začetki v življenju otroka. Skupaj smo odšli k sveti maši, kjer smo pred Boga položili naša srca, še vedno vsaj malo otroška in nebogljena, a v velikem upanju, da so prava in da z nekaj pomoči zmorejo najti pravo pot skozi življenje.

Animatorji Velika noč 2010 • 3

išli do cilja

Volili smo nov pastoralni svet

Gotovo vsem v spominu ostaja glasen vzklik prvega škofa takrat novoustanovljene Celjske škofije, ko je na dan svojega posvečenja vernikom dejal: »Želimo vlagati v ljudi in ne v stavbe.« S tem je želel opomniti vse nas, da je človek resnična in prava pot Cerkve, tako vesoljne kot krajevne. Tak cilj pa je uresničljiv samo s skupnim delom in iskanjem tistih poti v posmeznih župnijah, ki bodo najboljše za vse župljane. To seveda ne more biti samo delo duhovnika na župniji. Kakor je republika od ljudi in za ljudi (res publica lat. — stvar ljudstva), mora biti tudi župnija nekaj, kar je stvar vseh nas, ki nas druži isti župnijski zavetnik sv. Rupert. Pri konkretnem delu v župniji tako duhovniku pomaga Župnijski pastoralni svet. Sestavljajo ga verni kristjani te župnije z željo ustvarjati življenjsko okolje in načrtovati projekte v župniji, ki bodo čim bolj pripomogli vsem župljanom k še bolj poglobljeni veri, omogočili izraziti vero tistim, ki so jo znotraj naše skupnosti že našli v konkretnih dejanjih ter približali vero oddaljenim in obrobnim članom župnije. V naši župniji smo začeli z volitvami v nov pastoralni svet v nedeljo, 7. februarja, ko so vsi župljani lahko oddali svoj predlog za primernega člana Župnijskega pastoralnega sveta. Tako smo dobili 54 kandidatov, ki so jim župljani izrazili zaupanje. Volilna komisija je nato povprašala vsakega izmed kandidatov, ali želi sprejeti svojo kandidaturo za člana Župnijskega pastoralnega sveta. Tako smo dobili krog 24 kandidatov, izmed katerih so verniki na cvetno nedeljo, 28. marca, izvolili tiste, ki se ji zdijo za opravljanje te službe znotraj župnije najprimernejši. Seznam novih članov bo objavljen, ko bodo vanj imenovale svoje predstavnike župnijske skupine in dejavnosti. Čestitamo novim članom Župnijskega pastoralnega sveta in se vam zahvaljujemo za vašo odprtost in velikodušnost, da svoj čas in talente darujete in množite v dobro vseh, ki se zbiramo pod okriljem naše župnije. Naj bo vaše pleme-nito delo obilno blagoslovljeno, da bo obrodilo bogate sadove.

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

MLADINSKA STRAN

r: nimato Anže, a a moja drug

je Ta oratorij izkušnja po a k s animator vikendu za m duhovne ko rečem, lah birmance in aša skupina aj. N očutim tuk a dobra dela, ki p o r b o d da se so naš na katerih postnem času. Tako , e b is r la la se v tem je izde eli narediti li še več dobrih del inoč. p s u h ji o la m e s on id jamo, da b po pripravili na Velik se vzpodbu le

ina: Valent

času sem V postnem pri hiši v delu pomagala likokrat pov in sem e je pa zelo . Mi sesala hišo ratorijskem o všeč na tem r se veliko naučim in sebej sem vesela, e k , u o e. Še po dnev voje izdelk agala pri kvizu in sm . s im d e r a n o o m d z k ra h a g la skupin dobili na ker je naša

Janja:

u skem dnev Na oratorij to, ker mi je le sem vsako po. Izdelala le lo e z tukaj jo utarico, ki b jo o a sem sv spominja n e m in v e z k nesla v cer se pripravljala tudi d o i tr ju m bo sem aviti Veliko noč gala pospr Jezusa. Na . Mamici sem poma Tudi doma se . eli dobrimi d posodo in kopalnico noč, ko bomo a o il k li m e sobo, po aj pripravili na V no rumene in bomo skuphe. Sama barvam ved zelene pirhe. barvali pir

Vid:

oratorijski Na postni rihajam, dp dan zelo ra jemo zanilu e ker tu izd Še posebej i. mive stvar utarice, ki b celo rad delam semo v cerkev. praznike s e jih potem nznujemo velikonočne e, ki jih moram h Doma pra Starši mi skrijejo pir skupaj pojemo. . h o ji in a ž p dru jti, potem najprej na

o r t a r o a Tudi n i rav r p p e s o sm o n o i k el na V Nuša:

inoč se spom Na Veliko n Jezus vstal od je jamo, kako na tem oratorimrtvih in u se pripravv jskem dne delala svojo iz s bom prvič. Sem se pa že to e L . ik n z pra rkev ljamo na ta jo v nedeljo nesla v ce ko da smo doma ta in butato ljala na praznike, je velikonočnih v n prej pripra se potrebno za barva ici pri pečenju m v a e pripravili ž , da sem pomagala m ovedala lizikam. odp pirhov da sem se palačink in Velika noč 2010 • 3

n: Kleme

r em se že ka Do sedaj s na Veliko ravil dobro prip njem dobrih vlja noč z opra sem pomagal m e s v del, pred alivanju rož . Na mami pri z butarico in jo v i izdelal tud bom odšel tudi m o b a p u ij a tem orator el k maši. V cerkev p blagoslov jedil. o s e b n o o k lj , den nede naslednji te

riju vljali oč

, Domen r to : anima

času sem V postnem brih del, h do poleg ostali i se pripravs katerim eliko noč, ljam na V ta postni oratorijski eprav mi ne r. Č na prišel tudi magam kot animato pomagati pri dan in po i med animatorje in mi je v čast, prit eč in uspe vedno ktih, mi je to delo vš lahko animator. je o da sem njihovih pr

, Nataša a: rk o t a anim

u skem dnev Na oratorij to celo kot sem prvič inanimatorje a. Za animatork avdušili starejši so me n je veliko in r nas elo všeč, ke ega. Trenutno z je i m in animatorji edimo veliko zanimive, kar je zame skupaj nar om izdelovati butar la. Na Veliko otrok poče pomagam ja, saj tega še nisem in sicer tako, da n , š a nova izku ravljamo tudi dom gremo v cerkev. ip noč se pr o velikonočne jedi in e zelo veselim. s pripravim Velike noči

Luka:

u sem na Na oratorij narisal svojo risbo aredil je n Jezusa, ker ga. Sam re veliko dob di trudil tu e sem s v postnem sestrici pomagal pri h. o r b o d ti la de aloga sem svoji domačih n času, zato

Žiga:

Tjaša:

torijskem Na tem ora o butare. lam ebej, ker de bom nesla k s o p e š , č e š jo je v dnevu mi m drugič. V nedeljo naredila tudi la u e s a d č Sama jo a sem v postnem ateljici, ki se je maši. Sam sem pomagala prij ili na izletu. ob , ko dobro delo poškodovala, ko sm

u skem dnev Na oratorij , ampak še nisem prvič izdeloval m nikoli nise nedeljo jo V . e ic r buta ev in emo v cerk m pote nes ravljali Jezusa dje pozd kako so lju ipravljamo na Veliko , o m ja in se spom Tudi doma se pr vljamo jedila za . a z zelenjem vamo jajčka in pripr i nekaj dobrih d r a tu noč in b m naredil agal mamici pri e s a p m a S blagoslov. m času, ko sem pom mlajšo sestrico. e del v postn hiši in pazil na svojo delu v

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

KAM GREDO ŽIVALI?

ZAJČEK REPKO

STRAN ZA NAJMLAJŠE

SLEDI ŽIVALIM Z BARVNIM SVINČNIKOM.

REPKO IMA V TAČICI TABLICO S ŠTEVILKO. REŠI RAČUNE IN PREČRTAJ TISTEGA, KATEREGA REZULTAT NI ENAK ŠTEVILU NA TABLICI.

Stran za otroke sta pripravili Jana in Silvana Ašič

VELIKONOČNI RECEPT 1. VELIKA KOLIČINA SMEHA

2. VESELJE, KER JE JEZUS VSTAL OD MRTVIH

4. LJUBEZEN V DRUŽINI 5. VELIKONOČNI ZAJTRK

3. BARVANJE PIRHOV

Velika noč 2010 • 3

POMAGAJ JIMA DO DARILA.

ULA IN ZAJČEK

SKAVTI klan: 10. april in 8. maj izvidniki: 17. april in 8. maj volčiči: 24. april in 15. maj PRIPRAVA STARŠEV NA KRST OTROK četrtek, 6. maj, ob 1630 OBISK BOLNIKOV petek, 7. maj ZAKONSKE SKUPINE Petanova: 13. april in 11. maj Mavrekova: 19. april KARITAS uradne ure: 12. april od 17h–19h izdaja/sprejem v skladišču na Zdolah: 27. april od 17h–19h MOLITVENA SKUPINA ob četrtkih po sveti maši MINISTRANTI sobota, 15. maj PRVOOBHAJANCI prva sv. spoved: 8. maj ob 10h prvo sv. obhajilo: 16. maj ob 10h

NARIŠIMO ŽIVALI POVEŽI ČRTICE IN TAKO NARIŠI ŽIVALI TER JU POBARVAJ.

VEROUK 1. RAZRED 24. april in 8. maj PROŠNJI DNEVI Kremen: 10. maj ob 8h Stari Grad: 11. maj ob 8h Libna: 12. maj ob 8h WWW.VIDEMCAN.SI/KOLEDAR mobilni: M.VIDEMCAN.SI

MOJA ZLATA LETA 16.-18. april

Novi celjski škof bo posvečen v soboto, 24. aprila ob 10. uri v stolni cerkvi sv. Danijela.

SOBOTA, 17. APRIL

DOBROHOTNA POVABILA

Papež Benedikt XVI. je 15. marca imenoval za novega, drugega celjskega škofa dr. Stanislava Lipovška.

Srečanje bolnikov, ostarelih in gluhonemih s sveto mašo: nedelja, 11. april, ob 15. uri. Sveta maša bo prevajana v znakovni jezik za gluhoneme.