Videmčan 3 (2018) by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

SRECANJE S SVETNIKI s. Emanuela Žerdin

Slovenija je pred dvema letoma dobila veliko milost - obiskala sta jo dva svetnika! Sveti pater Pij in sveti Leopold Mandić. Dva svetnika usmiljenja in Božje ljubezni.

Kljub delu in utrujenosti sem prišla v cerkev v Štepanji vasi, da bi molila in se jima poklonila. In obakrat je bilo nenavadno veliko ljudi, tako da sem se morala preriniti do relikvij. In to na navaden delovni dan, ko so mnogi ob petih popoldne prišli utrujeni iz službe, kaj pojedli, oblekli otroke in odšli v cerkev molit.

Slovenci nismo posebno pobožen narod, zato me je ta velika množica toplo presenetila. Tudi mi v sebi nosimo hrepenenje po dotiku svetosti. Javno smo pokazali, da bi med nami radi imeli svetnike! Ker nam samo oni na viden in razumljiv način približajo Božjo prisotnost in Njegovo nedoumljivo svetost. V gneči ob relikvijah sem videla potrebo ljudi, da se dotaknejo svetih stvari, da pokleknejo pred nečim svetim – večjim, nedoumljivim, a prisotnim in resničnim. Iz študija duhovnosti mi je ostal v spominu stavek znanega duhovnika, da se nihče sam od sebe ne more postaviti za duhovnega voditelja ali svetnika. Izberejo ga ljudje sami. Ljudi lahko prevaraš v mnogih stvareh – v denarju, pravičnosti, celo v ljubezni. A ne moreš jih prevarati v svetosti. Če jo imaš, bodo ljudje to spoznali, četudi ne boš o njej govoril, šli bodo za teboj, četudi jih ne boš vabil.

V svojem življenju sem spoznala kar nekaj svetnikov – ne tistih, ki jih že častimo na oltarjih, ampak tiste, ki jih bomo spoznali šele v nebesih. To so - pater jezuit, ki se je desetletja vozil s kolesom in obiskal vsakega vernika po vseh hribih barske nadškofije; to je naša sestra redovnica, ki je mlada umrla za rakom, a je do konca negovala bolnike in molila za njih; to je bila vdova, bosanska mati, ki je ostala sama z 11 otroki, na velikonočni ponedeljek izgubila še dva sinova, potem pa kot begunka bežala iz svoje vasi in umrla v malem stanovanju sredi velikega mesta . Svetnike sem srečala tudi pri nas doma – kapucinskega patra Metoda, preprosto mamico muslimanko v hiši hospica; teto Jožefo, ki je bila kljub bolezni vsa topla in nežna, da smo hodili k njej iskat upanje mi, medicinsko osebje … Srečanje s svetniki nas naredi mehke in dobre, nas gane v srce kot ljudi, ko so se dotikali in poljubljali svete relikvije. Preplavi nas val sreče in polnosti, ker se zavemo, da smo bili z ljudmi, ki so Boga gledali, čutili in se ga dotikali že na zemlji.

In se v nas naseli še večje hrepenenje. Po Bogu, ki je vse v vsem.

Mitja Markovič urednik

NEZNOSNA LAHKOST

ODGOVOROV Vsi, ki z menoj vsaj malo delite navdušenje nad “pametno” znanstveno-fantastično literaturo, kajpada veste, kako velika reč je število 42. Je namreč odgovor na vprašanje “o vesolju, življenju in sploh vsem”. Ta odgovor odkrijemo ob branju kultnega Štoparskega vodnika po galaksiji. Čeprav se je Adamsovim junakom omenjeni odgovor ponudil skorajda kot nekakšna vesoljna vsečasna odrešitev, pa se je kmalu pokazalo, da odgovor ne pomeni prav dosti. Praktično nič. Da bi nam kar koli povedal odgovor, bi morali namreč poznati natančno vprašanje. Zakaj vam o tem pripovedujem? Razlog, ki me je spomnil na legendarni odgovor “42”, vam bom nakazal z dosti bolj otipljivim – čeprav hipotetičnim – primerom. Predstavljajte si, da ima razredničarka v svojem razredu v osnovni šoli učenca, ki je skrajno – tvegajmo za potrebo pričujoče ilustracije nestrokovni, a povedni izraz – “problematičnega” učenca. Ne le, da ne upošteva njene avtoritete; ne opravlja svojih dolžnosti, povsem neprimerno se obnaša ... in tako dalje. Razredničarka se oglasi pri ravnateljici z rešitvijo: učenca je nujno treba “prešolati”, prestaviti ga v neko drugo okolje: v drug razred ali drugo šolo. Povedano z mislijo uvodne zgodbe: razredničarka ima odgovor. Seveda se boste strinjali, da se nobena modra ravnateljica ne bi kar tako zadovoljila s pripravljenim razredničarkinim odgovorom. Namesto tega bi pričela postavljati vprašanja. Veliko vprašanj. Njej. Učencu. Staršem. Sošolcem. Verjetno ste že zaslutili, da je poanta iz Štoparskega vodnika pravzaprav zelo življenjska. Govori o tem, da so vprašanja vsaj tako ključna kot odgovori.

Pa se vprašanjem zelo radi izognemo. Ker so naporna. Zastavljati vprašanja namreč takoj pomeni tudi biti pripravljen poslušati: poslušati drugačne razmisleke in drugačne ideje ter pričakovanja, ki se razlikujejo od mojih lastnih. V nadaljevanju to skoraj gotovo pomeni spremembe v mojih dotedanjih odgovorih, spremembe mojih pričakovanj, sprejetje novih, velikokrat drugačnih, odločitev. Ker je dinamika vprašanj in odgovorov – princip dialoga torej – veliko bolj naporno početje od preprostega postavljanja “pravilnih” odgovorov, se včasih presenetljivo hitro oprimemo slednjega: dogem torej – in to na področjih, kjer dogme nimajo sploh kaj iskati. Papež Frančišek s svojim pristopom izrazite zbornosti kaže, da je dolgotrajen in zahteven dialoški (sinodalni) proces na dolgi rok tudi v cerkvenem okolju veliko dragocenejši od (prehitrega) zatekanja v dogme. Papež zato sklicuje koncile, v elektronske naslove kristjanov po svetu pošilja vprašalnike, vabi strokovnjake, išče dobre svetovalce. Verjetno ni na mestu pričakovati, da bi se tovrstna dialoška pot od papeža zelo naglo razširila tudi na vse nižje nivoje hierarhičnih struktur Cerkve. 3 Zato številne cerkvene strukture še vedno ostajajo na poti pripravljenih odgovorov: pravil, naročil, dekretov. In dokler še ostajamo na tej stari poti morata preprosta pamet in verno srce pač poseči po nekakšnem izhodu v sili. Ta izhod je vera v to, da se po volji predstojnikov razodeva – Božja volja. To pa pomeni, da je treba verjeti, da predstojniki svoje odgovore odkrivajo na povsem drugačen način, kot je Douglas Adams “odkril” svoj znameniti “vesoljni” odgovor. Ko so namreč Adamsa vprašali o tem, kakšna je v resnici skrivnost števila 42, je odgovoril: “Vse teorije so čista neumnost. Sedel sem za svojo mizo, strmel na vrt in pomislil: ‘42 bo v redu.’ In sem natipkal. Konec zgodbe.” 3

BITI SVETNIK - NA MOJ LASTeN NACIN 4

Velik del pričujočega prazničnega Videmčana »zaseda« sveti Frančišek. Pravzaprav ga zasedamo tisti, ki smo konec aprila romali po stopinjah njegovega svetniškega življenja. Naj bo naključje ali ne: naslov letošnjega župnijskega praznika je (biti) »V svetu – svét«. Ob čemer je že treba še enkrat naglasiti, da nam svetnikov Cerkev ne daje kot nekakšen »kalup«, v katerega naj bi »stlačili« ali pač »razlezli« svoje življenje in tako dosegli svoje lastno svetništvo – ali drugače rečeno: prišli na koncu zemeljskega popotovanja v nebesa. Čeprav ob velikih svetniških zgodbah, na vznemirljivih romarskih poteh ali ob prebiranju junaških svetniških zgodb po tem za kak trenutek zahrepenimo, bi se tak (četudi svetniški) kalup hitro izkazal za nekakšno Proskustovo posteljo, na kateri ni moč ležati, ne da bi se udje lomili ali sekali.

Ali kot je čudovito povzela naša asiška romarica Dana: »Ob življenjepisu svetega Frančiška bi si želela posnemati njegovo življenje. A potrebno je najti svojo pot. Vsak dan se vprašati, kaj Bog želi zame. Kaj želi, da naredim v današnjem dnevu, v določeni situaciji; danes, tukaj, sedaj.« Ali kot bi dejal papež Frančišek: poklicani smo v svetništvo »srednjega razreda«. S čimer niti malo ni mislil, da nam bo sveti Peter ob prihodu v nebesa dodelil mesto v kakem apartmajskem naselju, medtem ko bodo sveti frančiški, svete ivane, svete terezije, pa matere terezije in razni sveti papeži nastanjeni v petzvezdične nebeške namestitve. Tale zabaven izraz je le eden od številih simpatičnih didaktičnih pripomočkov, s katerimi nas papež kot dober vzgojitelj skuša navdušiti za pot svetništva. Kajti drugače

Še enkrat pravim: vsaka tovrstna misel je zgolj skušnjava. In pri nastavljanju pasti skušnjav, ko gre za svetniške življenjske izbire, je Hudi duh brez dvoma silno požrtvovalen in iznajdljiv. Kristjanova zavestna in smela odločitev za svetništvo je namreč začetek Hudičevega poraza. Zato nas odvrača. Včasih skuša tako, da se iz svetništva posmehuje – in nam vse naše svetniške asociacije odpelje na lesene kipe na oltarjih. Kdaj drugič pa nam skuša dopovedati, da je za svetništvo potrebna nadčloveška junaškost in da kaj takega torej res ni zame, »navadnega« človeka. Resnici na ljubo je za svetništvo potrebno nekaj nadčloveškega. A tisti del mi je (že) dan. To je namreč Božja milost. Sam se moram svobodno odločiti, sprejeti ta mogočen božji pripomoček in se z njegovo pomočjo znova in znova odločati za dobro. Brez Boga lahko postanem junak. Ne morem pa postati svetnik. To si je lahko predstavljati: od časa do časa preberemo, da je kdo brez opreme skočil v reko in rešil utapljajočega se človeka. Ali pa brez pomišljanja stekel v gorečo hišo in iz nje rešil ponesrečenega. Take posameznike opravičeno imenujemo junaki. A taka reševanja so izjema. Tisočkrat več življenj rešijo gasilci, ki pa imajo za taka reševanja poleg poguma in usposobljenosti tudi ustrezne tehnične pripomočke. Brez številnih pripomočkov bi bili sicer junaki, a večina ponesrečenih ljudi bi umrlo. Taki »tehnični pripomočki« na naši svetniški poti so za nas, kristjane, sveta maša, sveta spoved

in drugi zakramenti, Sveto pismo, skupnost bratov in sester, molitev, meditacija ... Svetništvo ni samo za junake. Svetništvo je poklic za vsakogar. Kot bi dejal Vinko Ošlak: »Naj bo zdravnik, kdor to more. Naj se spoprime s filozofijo, kdor to more. Naj seže po katerem koli poklicu, kdor mu je kos. A vsakdo je kos poklicu, ki pušča za seboj vse druge, kakor orel pušča pod svojimi preletnimi višinami tlo plazilcev – poklicu svetosti ... Vse, kar je treba znati, je ohranjanje otroka v telesu in pameti, ki se starata in gubata v nekaj, kar se bo končalo kot mrtvak. Biti nekakšen odrešenjski Švejk, nekakšen modri naivec, ki tudi hudobnemu odgovarja z zaupanjem in vero, pa ne zaradi tega, ker bi nasedel njegovi prevari, temveč ker v svoji otroški modrosti ve, da je prevara na koncu koncev mogoča le nad samim seboj.« Vrnimo se na začetek ... Če sveti Frančišek napolnjuje znaten del prazničnega Videmčana, ga zato, da bi nas navdušil za našo lastno svetniško pot. Da bi nam pomagal izogniti se vsem pastem, s katerimi nas Hudi duh skuša odpeljati iz te edine smiselne »globalne« življenjske izbire. Preostanek Videmčana je – tako kot današnji praznik – namenjen nam, skupnosti, občestvu. Seveda spet ne brez – ali bolje rečeno: mimo – svetništva. Nasprotno: skupnost je praktično neobhodna »okoliščina« svetništva. Kot pravi stara modrost: »V pekel gre vsak sam. V nebesa gremo skupaj.«

Mitja Markovič

M. I. Rupnik, Kristusovo vstajenje

na pot svetništva ni mogoče stopiti kot z navdušenjem. Z izrazom »svetost srednjega razreda« nas skuša posvariti pred skušnjavo, ki nam dopoveduje, da je svetništvo za nekoga drugega. Za nekoga, ki ima več časa za molitev. Za nekoga, ki izhaja iz družine z boljšim duhovnim izročilom. Za nekoga, ki živi v okolju, kjer lažje ohranja svojo moralo. Za nekoga, ki opravlja poklic, pri katerem se ne srečuje z veliko ljudmi in ima tako manj priložnosti za konflikte, za obrekovanje in drugovrstne grehe medosebnih odnosov. In tako dalje.

PRVA SVETA SPOVED

PRAZNIK BOŽJEGA ODPUŠČANJA 6

Predstavljajte si skušnjave kot minsko polje ... in grehe kot poligon, čez katerega se je treba prebiti z nekaj truda in ob asistenci izkušenega animatorja ... Predstavljajte si prizadevanje za dobra dela kot igro pikada ... kjer pa se kljub temu zgodi, da človek »zgreši« in namesto »sem pošten« zadene »zavidam« ali pa ob še tako zavzetem ciljanju »molim« zadene »lažem«. Zelo podobno kot v resničnem življenju, boste rekli. Res je. In na koncu se v srcu kot vzdih olajšanja prebudi hvaležna misel: »Kako lepo, da nas ima Jezus tako rad, da nam odpusti, ko nam je žal vsega z(a)grešenega in ga prosimo odpuščanja.« Tako je naše tretješolce zanimiv poligon pripeljal vse do vhoda v cerkev, kjer so ob

pomoči animatorjev še enkrat pokukali po vseh zaprašenih kotičkih svojega srca in si na listek zapisali grehe. Sledil je vrhunec. Vstop v spovednico ... In prvič v življenju so bili deležni zakramenta Božjega odpuščanja. Ne bi bilo prav, da bi tako velikih trenutkov ne praznovali. Ne bi bilo prav, da bi prva sveta spoved bila nekakšen »privesek« obhajila. Prevelik in predragocen Božji dotik je to! Zato so si naši prvoobhajanci v spremljevalnem programu skrbno izdelali tudi lep spominek na ta sveti dan. V zadnjem delu pa smo se zbrali okrog ognja. In ker grehov, ki so ostali zapisani na spovednih listkih, tedaj že zdavnaj ni bilo več – Jezus jih je izbrisal iz src, in medtem nanje tudi že pozabil. Kaj bi bilo bolj smiselnega, kot položiti tiste listke v ogenj? A celo tu še ni konec lepe zgodbe! Gospod je velik. In on zna celo iz greha narediti pot rasti. Celo iz zla zna narediti blagoslov. Zato nam je isti ogenj, ki je malo prej použil »grehe«, v nadaljevanju postal ogenj, na katerem smo spekli hrenovke in se ob njih skupaj z našimi starši poveselili.

Mitja Markovič

SMARNICE

Miloš Kukovičič

Letošne šmarnice so bile nekoliko drugačne od vseh tistih iz prejšnjih let. Okrog oltarja smo se zbrali že novembra in januarja, kjer smo v dveh tednih odkrili marsikatero zanimivo zgodbo iz Marijinega življenja. V maju pa smo skozi igrico spremljali prigode tretješolcev in

njihovo pripravo na zakrament prvega svetega obhajila. Ni jim bilo prav težko, saj jih je na ta poseben praznik pripravljala njihova veroučiteljica Mihaela. To vlogo sem z veseljem igrala, saj je Mihaela polna navdušenja, veselja in zagnana, da bo svoje učence kar se da najbolje pripravila

na sprejem Jezusa v njihova srca. Z vsem zadovoljstvom širi svoje biblijsko znanje, za katerega smo spoznali da je vse prej kot majhno. Odgovoriti zna na vsa, še tako nenavadna in zahtevna vprašanja. Med šmarničnimi mašami so se tako lahko tudi naši videmski prvoobhajanci

še dodatno pripravljali na svoj zakrament. Poleg Jezusa, vere in molitve pa je prostor ob oltarju vsak večer zapolnila še energija, ki smo jo skupaj ustvarili s plesom ob prepevanju vsem zelo dobro znanih pesmi.

Ajda Žarn

OB PRVEM SVETEM OBHAJILU SESTRICE ZANE Miloš Kukovičič

Rada se spominjam svojega prvega svetega obhajila. Zelo sem se veselila, da ga je končno prejela tudi naša Žana; še bolj pa sem pred leti nestrpno pričakovala svojega.

Še danes vem, da je bil naš posebni dan 25. maj. Kot je za deklice običajno, mi je v spominu najbolj ostala svečana bela obleka, okrašena z vrtnicami, in kako ponosno ter lépo sem se v njej počutila. Z zanimanjem sem spremljala sveto mašo in kot vedno rada sodelovala s petjem. Ob prejetju hostije, z družino ob sebi, je bilo v meni veliko pričakovanje in spoštovanje. Čudovito je bilo popoldansko praznovanje s širšo družino, družinskimi prijatelji in prejemanje daril. To je večina mojih spominov na ta majski dan, ko sem prvič prejela Jezusa. Danes, ko je moja vera globlja, poleg vsega lepega, kar se vidi, razumem tudi bistvo svete evharistije. Za to sem zelo hvaležna; tudi zato, ker je to ključni del svete maše. Ne samo tiste nedelje, ko so v ospredju prvoobhajanci, ampak vsake svete maše. O tem bom govorila Žani. Da bo to razumela, ponotranjila in predvsem začutila, ter jo usmerjala, da se bo tudi ona v življenju vedno zavedala Božjega objema in Jezusove bližine. Tina Živič

M. I. Rupnik, Fragmenti spomina domačinov XVII, detajl

DANES JE ZUPNIJSKI PRAZNIK. KDAJ BO PA MOJE ZIVLJENJE PRAZNIK? 12

Danes praznujemo, ker je naš župnik Mitja (pred desetletjem) prišel na idejo, da bi bilo »dobro«, da bi imeli župnijski praznik, mi pa smo bili takoj »za«. Razlog zanj je skupno druženje in veselje. Od takrat ga organiziramo vsako leto. Običajno čisto na začetku pomladi na srečanju ŽPS izberemo naslov praznika, mu določimo rdečo nit, okoli katere na osnovi preteklih izkušenj in novih idej nizamo ostale vsebine. Razdelimo si posamezne zadolžitve in odgovornosti ter si medsebojno pomagamo. Ker vedno želimo vključiti čim širši krog ljudi in vse delujoče skupine, sodelujemo na različne načine – pripravimo mašo, družabni dogodek po nji, uredimo okolico … Vmes se srečamo še Videmčanovi uredniki, da za ta dan pripravimo tudi novo številko našega glasila.

Veliko ur načrtovanja, usklajevanja, priprav, konkretnega dela, za nekaj ur skupnega druženja, na katerem se zdi, da je vse, kar je tu, normalno in samoumevno, da je tako. To so veliki prazniki. Veliki dnevi. Verjamem, da si jih znate v svojem življenju ustvariti tudi vi. In da so vam dragoceni. Kakšni pa so tisti mali, vsakdanji, čisto »običajni« dnevi? So polni obveznosti in pomanjkanja časa? Jih živite ali v njih delujete rutinsko? So vam težki, mučni, polni negotovosti, napetosti in notranjih bojev? Se obsojate ob pogledu nase, ker še vedno nimate željene postave ali srečnega partnerstva? Ste jezni ali se prezirate, ker ste brez službe, ne opravljate svojega sanjskega poklica ali imate preveč dela? Ob pogledu na

vozni park, ki se vozi po naših cestah prezirate vse, ki sedijo za njihovim volanom? Ste jezni na politike, šefe in sodelavce, potem pa gnev svojega slabega dne stresate nanje ali doma na svoje družinske člane? Mislite, da bi se za to, da bi bila svet in družba pravično urejena in da bi vsi imeli sanjsko življenje, morali spremeniti vsi drugi okoli vas? Neka zelo stara modrost pravi takole: »Če hočeš, da bo v državi red, moraš urediti province./Če hočeš, da bo v provincah red, moraš urediti mesta./Če hočeš, da bo v mestih red, moraš urediti družine./Če hočeš, da bo v družinah red, moraš urediti svojo družino./Če hočeš, da bo v tvoji družini red, moraš urediti sebe.« Tako preprosto je to. Pa vendar tako težko. Kvantni fiziki in nevrobiologi zadnjih nekaj desetletij dokazujejo, da ni objektivnega sveta. Da je svet to, kar si o njem mislimo. Zato naj vas ne skrbi, kaj počnejo drugi. To je njihova stvar. Pomembno je, kaj mislite in počnete vi! S svojo svobodno voljo izbirate misli, ki se vam pletejo po glavi. Vaše misli ustvarjajo vaša prepričanja, ta pa vodijo vaša dejanja. In privlačijo ljudi in okoliščine, ki jih pričakujete.

O njih spet premišljujete in potrjujete svoja prepričanja, po katerih vodite svoje življenje. To ni filozofija. To je fizika. Nič hudega, če tega doslej niste vedeli ali ste pozabili. Vse je del Življenja. Zdaj veste. In če ste te vrstice prebrali do tod, pomeni, da ste dozoreli za to, da to ozavestite in prevzamete odgovornost za svoje življenje. Če vam ni všeč, ga spremenite. Lahko začnete z mislijo in hvaležnostjo za vse, kar ste in kar ste doslej ustvarili. Imejte se radi. Takšne kot ste! Ljubite svoje življenje. Ne glede na to, kakšno je. Ko vam je hudo, ko začnete tarnati in kritizirati, se ustavite. Globoko vzdihnite. Zapojte si pesem, mislite na kaj smešnega, duhajte rožo, opazujte popolnost narave okrog vas … Zamišljajte si svoje srečno življenje, poslušajte svoje notranje vodstvo in si zaupajte! Ne morete zgrešiti. Če ste živi in ste prišli do sem, pomeni, da ste sledili. Ni vam treba verjeti ničemur, kar smo zapisali v tem Videmčanu. V njem so naši pogledi in naše resnice. Imate svobodno voljo. Vedno lahko izberete svojo. In kdaj bo vaše življenje praznik? Vsakič, ko ga boste pričakovali, ko se boste odločili in živeli tako, kot da to že je.

Martina Markovec Žagar

ASSISI CAROBNO MESTO 14

Misel, da bi obiskali Assisi, se je porodila, ko smo obnavljali kapelo. Med obnovo smo kar naglas razmišljali o njenem izgledu. A želeli smo nekaj več, želeli smo zgodbo kapele in tudi ta se je pričela prav kmalu pisati. Kdor pozna zgodbo kapele svetega Frančiška v župnišču, ga ta zagotovo ne pusti ravnodušnega. Kapela nima le zgodbe, po romanju ima tudi navdih in nepozaben spomin za tiste, ki smo Assisi skupaj doživeli. Romanje je sestavni del obnove kapele sv. Frančiška Assiškega v župnišču. Pred leti nas je nekaj družin s takratnim videmskim kaplanom Martinom Dolamičem Konradom potovalo v Rim. Na poti domov smo dan preživeli tudi v Assisiju. Življenje je bilo moji družini in meni naklonjeno s potovanji, verjamem v Božji dar. Skozi potovanja sem spoznal, da je na svetu veliko lepih krajev in mora obstajati res poseben razlog, da bi se na isti kraj vrnil ponovno. Ko sem razmišljal, kateri kraj bi si želel obiskati še kdaj, se mi vedno znova v mislih naslika Assisi, čarobno mesto.

Lepo predstavljeni romarski poti do zaključnega termina ni sledil pričakovan interes prijav, vendar smo se nekateri trdno odločili, da obiščemo Assisi. Stroški potovanja ob zaključku prijave so narekovali, da bomo potovali z lastnimi vozili. Vsaka nadaljnja prijava je predstavljala dodatno skrb. Kako? Ob nekaj dodatnih prijavah smo že pripravili scenarij potovanja tudi s kombiji. Moram se zahvaliti prisotnim z Zdol. Ob njihovi prijavi je postalo jasno, da se peljemo z avtobusom, kar romanju doda kvaliteto in vzdušje. Poleg nekaterih ostalih organizacijskih zadev sem zavarovalniško agentko večkrat prosil, naj za vsakega naknad-

Zame prelepa je bila maša v gozdu ob samostanu Carceri. Skupaj smo se zbrali ob oltarju pod velikimi drevesnimi krošnjami. Tako kot je sv. Frančišek zapel hvalnico stvarstvu, smo se tudi mi na tistem mestu zahvalili za vse lepo, kar nas obdaja. Na poti s hriba smo skupaj, kot ena velika družina, obedovali pri leseni mizi ob poti. Vse skrbi, da bo kdo ostal lačen, so se razblinile takoj, ko smo na mizo zložili vse dobrote iz nahrbtnikov. ... Sv. Frančišek je tista dva dni romanja za nas zares ustavil čas in nas spomnil, kako spreminjati svet na bolje. Spomnil nas je, kako je pomembno, da se skupaj trudimo za čim boljše odnose in tako gradimo skupnost miru in ljubezni. Mirjam Kerin

no prijavljenega popravi zavarovalno polico. Naj povem, da sem se res srčno razveselil vsakega novo prijavljenega romarja. Nisem prepričan, če tudi agentka, ki je na dan odhoda petič popravljala polico. Iz preteklih izkušenj poznam pasti dolgega

Popoldne drugega dne smo preživeli vsak po svoje. Z Marico sva se kar nekaj časa zadržali pred Damijanovim križem, kjer je čudovita Frančiškova molitev. Potem pa sva obsedeli na trgu svete Klare in se prepustili toku dogodkov. Kar naenkrat lepo presenečenje, zagledali sva slovensko zastavo in godbo na pihala iz Dobrove. Z glasbo so prinašali mir in povezovali ljudi. Dan je bil res popoln. Kako sem doživljala romanje? Zame je bil to popoln odklop od vsakdanjega življenja, čisto drug svet, ki me je napolnil z mirom in spokojnostjo. Frančiškov duh res deluje. Vse skupaj se je zlilo v prekrasen mozaik, ki se je vtisnil globoko v spomin. Vsa občutja pa najlepše opiše refren pesmi: »Po asiškem kamnu stopam in v njem iščem Tvoj korak in od sreče v sebi jokam, ker smem piti isti zrak ... Pa mi kar samo zapoje srce Sončno pesem in vsemu človeštvu mir zaželim. Za hip sem minljivosti tega sveta vseh odrešen, saj jasno mi je, kaj Gospod želi, da storim.«

Mija Pleterski

Miloš Kukovičič

potovanja in moram priznati, da me je malo skrbelo, kako bodo fizično zmogli starejši, predvsem tisti, za katere sem vedel, da so za sabo imeli kakšen resnejši operativni poseg. Smo precej dinamična družina, in ker smo potovali vsi, so priprave na odhod potekale vse do samega odhoda ob 22. uri. Ob premetavanju prtljage in prihodu na avtobus se verjetno vsakemu porajajo mešani občutki. Kako ne, sestavila se je nova ekipa in vsakdo od igralcev ima svoj značaj, ki lahko vpliva na vzdušje. Videmska skupnost na tem področju nima izkušenj. Po živahnem klepetu do Ljubljane, kjer smo pobrali še Tjašo, je pogovor počasi prešel v šepet in spanje. Nekaj se nas je ujelo v prijeten pogovor s šoferjem. Sledil je prvi odmor na počivališču in tu se je v solidarnosti, skrbi drug za drugega in v spoštovanju dogovorjenega časa za odmor pokazalo, da so skrbi odveč in bomo dobro usklajena ekipa. Na drugem postanku pa se je že pokazalo, da ima romanje z avtobusom veliko prednost. Ustavili smo se, ko so prvi jutranji žarki pobožali obraze. Sladke palačinke so dodale energijo in kavica je predramila še na pol zaspane oči. Kljub napovedanim ploham se je napovedoval lep dan. Verjetno je k temu pomagala molitev vse do bazilike sv. Marije Angelske, v kateri se nahaja majhna cerkvica Porciunkula, v kateri je sv. Frančišek Asiški večkrat molil in spoznal, da ga Bog pošilja popravljat živo Cerkev. Napis Pojdi in popravi mojo cerkev imamo tudi na zadnji steni naše kapele, kot smernica vsem nam, ki smo del skupnosti, da s svojim zgledom popravljamo tisto, kar je narobe, gradimo in negujemo. Predvsem odnose. Ne želim opisovati objektov, ki smo jih videli. Želel bi opisati nekatere prijetne trenutke, ki

smo jih na skupni poti doživeli. Pustimo večerjo, tudi po tem bi se lahko spominjali romanja. Bolj pri srcu pa mi bo ostal spomin na krog, ki se je oblikoval po večerji. Vsak avtobus s sabo vozi ljudi, ki po predvidenem delu še niso utrujeni in so pripravljeni na prijetno besedo, pesem in smeh. Takšna družba je vedno nekaj posebnega. Sproščeno posedanje ob dobrem vinu (ocena brata Marka), besede za smeh, prepevanje pesmi, ki jih vsi poznamo in prijetno kramljanje. Mislim, da je to zagotovo malo drugačna molitev in prepričan sem, da jo je Bog slišal, kajti v nasprotnem primeru ne bi ostala v srcu.

Peš na Carceri Zanimiva je bila tudi pot na Carceri, hrib, kamor se je v samoto umaknil sv. Frančišek z brati. Na hrib sem, z namenom, da pomagam, če bi bilo potrebno, hodil zadaj. Z nami so potovale tudi gospe, ki so imele resen razlog, da bi ob naporih smele tarnati. Zanimivo, da niti ena ni potožila o naporu. Vsaka je nosila svoj križ, kot smo ga vsi ostali, le da je bil njihov veliko večji in težji. Po precejšnjem delu prehojene poti, ko so bili napori veliki, so se mimo s svojim vozilom pripeljali Molanovi. Veselje ob srečanju z znanci

Frančišek je bil sin bogatega trgovca. Pričakovalo se je od njega, da tudi on nadaljuje delo svojega očeta, ampak mu je skrivnostno božje sporočilo bilo vodilo v njegovem skromnem življenju. O tem govori tudi upodobitev Frančiškovih staršev v Assisiju, na kateri se starša držita za roke. Oče ima v roki Frančiškovo slečeno obleko in zre v daljavo v upanju, da se bo Frančišek vrnil, mama Pika pa ima v rokah prerezano verigo, ki ponazarja svobodo njunemu Frančišku in svobodno pot uresničitve skrivnostnega božjega sporočila. Tudi danes mnogi starši doživljamo zagotovo podobno kot sta starša sv. Frančiška nekoč. Tudi naša naloga je odrezati verigo, kot je to ponazorila mati Pika in odrasle otroke pustiti, da živijo življenje na način, kakor to oni želijo. Z molitvami, z ljubeznijo in z veseljem sprejeti vsak dan, preživet z njimi in njihovimi otroki.

Željka Badovinac ali prijatelji v tujini je vedno prežeto s čustvi, ko pa se ti pojavijo v trenutku, ko je napor največji, je veselje toliko večje. Lepo je bilo, ko so s svojo kočijo najbolj potrebnim pomoči pri hoji pomagali premagati vzpon. Prepričan sem, da Bog v življenju ponuja rešitve, le prepoznati jih moramo pravi čas in sprejeti. Težko bi se odločil, katera maša je bila bolj čustvena. Tista v naravi, na hribu Carceri ali tista v kapeli bazilike sv. Frančiška Assiškega. Zagotovo smo bili v slednji zbrani vsi romarji, ki smo se podali na pot z Vidma, pridružili sta se nam še družini Molan in Žagar. Res je najlepše takrat, ko so vsi, ki so šli na pot,

zbrani pri eni mizi - oltarju. Po prepotovani noči prvega dne in prehojenih ulicah Assisija so nam rahlo utrujenim romarjem klopi kapele ponudile prijetno naročje. Na strani kapele je bilo odprto okno in vetrič, ki nas je božal, je pripomogel k posebnemu vzdušju. Misli so mi med mašo obujale spomin, kako smo bili pred leti z nekaterimi prijatelji, ki so bili tudi tokrat zraven, zbrani pri podobni sveti maši v isti kapeli. Premišljeval sem, kdo od tistih, ki smo se pred leti zbrali, je prisoten, in v mislih molil tudi za tiste, ki jih ni bilo.

Nazaj proti domači kapeli Misli pa so mi odtavale tudi v domačo kapelo. Vem, da ima vsako srce svoje misli. V mojih mislih me bo napis »Pojdi in popravi mojo cerkev« zadaj na glineni plošči domače kapele spominjal na majhno cerkvico Porciunkulo v veliki baziliki sv. Marije Angelske; asiški križ v naši kapeli na vse cerkve in kapele, ki smo jih obiskali; žaklovinasti oltarni prt kapele na mizo, ki smo jo obilo obdarili s hrano in s katere smo jedli na počivališču pred sestopom iz hriba Carceri; glinena patena in kelih domače oltarne mize na župnika Mitja, ki nam daje odlično duhovno hrano in verjetno poslednjega kapucina v Krškem, brata Marka, ki s svojimi besedami naši skupnosti daje okus dobrega mašnega vina. Oba sta nas goreče in doživeto vodila po poteh in krajih sv. Frančiška in sv. Klare. Objem oltarne slike na oknu domače kapele pa me bo spominjal na vse nas, na lepo skupinsko sliko videmskih romarjev v Assisiju 2018. Tudi skupna vožnja na avtobusu iz Assisija je

imela svoj čar, ki se ga bomo zagotovo spominjali. Lepo popoldansko sonce se je poslavljalo v pesmi in smehu, ki sta se izmenjevala na naših zadovoljnih obrazih ob zabavnem programu naših animatorjev. Morda pa je še kdo poleg mene opazil, da nas je po lepem sončnem zahodu dobršen del poti spremljala polna luna in melodija »Čukove« pesmi »Ti luna nagajiva« in nas utrujene, zadovoljne z lepimi spomini, potopila v spanec. Hvala vsem, ki smo s svojo pripravljenostjo romati skupaj drug drugemu omogočili spomin, ki ga ne morejo opisati najboljši pisci. Romanje so majhni drobni dogodki, ki jih podarimo drug drugemu, so čustva in občutki, ki jih stkemo v knjigo spominov. Po odzivih, ki sem jih v obliki SMS sporočil prejel na svoj telefon, bo zagotovo ASSISI ena izmed najlepših pravljic v življenju

Ko pomislim na romanje v Assisi, me najprej preplavi globoka hvaležnost. Hvaležnost, da sem bila lahko par dni del videmske župnije (čutila sem se sprejeto – sicer sem iz sosednje brestaniške župnije), hvaležnost, da sem lahko hodila po poteh, po katerih je hodil sv. Frančišek … Predvsem sem hvaležna za najboljše duhovno vodstvo, ki sta nam ga nudila g. Mitja in brat Marko – po njunih nagovorih sem lahko začutila Frančiškovega duha. Obiskali smo vse pomembne kraje, vendar ni bil poudarek na teh, ampak na Frančiškovem sporočilu, ki vsakega vodi k Jezusu, k Bogu. Ob življenjepisu sv. Frančiška bi si želela posnemati njegovo življenje, a potrebno je najti svojo pot, vsak dan se vprašati, kaj Bog želi zame, kaj želi, da naredim v današnjem dnevu, v določeni situaciji; danes, tukaj, sedaj; ne včeraj ne jutri, ampak danes, sedaj. ... Posebno energijo in skavtskega duha so dodali mladi. Zaradi njih sem se tudi sama počutila mlajšo . Lepo je bilo videti, kako so povezani s svojim župnikom, g. Mitjem. Kot da med njimi ni nikakršnih razlik. Bogu hvala!

Dana Zupan vsakega romarja. Žal je tako, da spomini bledijo. Vedno znova pa bomo lahko prijetne spomine doživetega v Assisiju, ki smo jih v srcu prinesli domov, obudili v domači kapeli.

Andreas Repše

pa božale naša ušesa.

JURIJEVA NEDELJA NA ZDOLAH

PREMAGOVATI ZMAJA MALODUŠJA, NEVERE IN OBUPA Letos v deželo še ni prav dobro prišla pomlad, ko smo se že začeli pripravljati na župnijski praznik na Zdolah, kjer je naš farni zavetnik sv. Jurij. Cerkev in okolico so pridni župljani očistili že za veliko noč. Tako je bilo potrebno le še poskrbeti za krašenje cerkve in priskrbeti pevce, ki bi naredili praznično mašo še bolj slovesno. Ker so bili letos pevci iz Brestanice zadržani, smo na praznovanje povabili pevce iz župnije Preddvor. Z veseljem so se odzvali našemu povabilu in nam polepšali praznično bogoslužje. Domačini in tudi tisti, ki poredko zaidejo na Zdole, so tokrat napolnili cerkev. Orgle so slovesno donele, velikonočne pesmi

Župnik Mitja nas je v pridigi spomnil na našega zavetnika sv. Jurija in njegovo življenje. Predvsem nas je spomnil na njegove boje in skušnjave, ki jih je bojeval za vero. Ni dobil zemeljske nagrade, v zameno za zvestobo pa je dobil večno življenje, saj ga še danes častimo kot zavetnika in priprošnjika. Njegov boj slikovito ponazarja tudi kip sv. Jurija, ki s sulico premaga zmaja, zmaja nezadovoljstva, malodušja, negativizma, kritikantstva, nevere in obupa. Spomnil nas je, da moramo tudi danes Jezusovi učenci premagovati te skušnjave in vsak dan v molitvi Jezusa prositi za pomoč. Po končani sveti maši pa smo se družno odpravili v šotor, kjer smo nadaljevali s praznovanjem. Pevci iz Preddvora so tam še zapeli Zdravljico in pa pesem Storžič. Vsi smo bili veseli in voditelj je pevce povabil, da nas obiščejo še drugo leto. Veselo praznovanje se je nadaljevalo vse popoldne in še pozno v noč.

Marija Ferlin

DOBRODELNA RAZSTAVA

UMETNIKI ZA KARITAS V začetku aprila je župan občine Krško mag. Miran Stanko v navzočnosti voditeljice projekta gospe Jožice Ličen in sodelavcev Župnijske karitas Videm-Krško odprl razstavo likovne kolonije Umetniki za Karitas. Dogodek je z nagovorom pospremil župnik Mitja Markovič, avtorje in razstavljena dela pa je predstavila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn. Za nadgradnjo umetniškega užitka je poskrbela sopranistka Mateja Arnež Volčanšek, ki je zapela ob spremljavi pianistke Estere Cetin. Razstava v vhodni avli Kulturnega doma je bila odprta do konca meseca aprila. Razstavljena dela je bilo mogoče tudi odkupiti, pri čemer se avtorji v celoti odpovedujejo prihodku v prid pomoči potrebnim.

NEDELJA ZAKONCEV JUBILANTOV NA ZDOLAH

MOJ JUBILEJ Bil je čudovit sončen dan. Ptice so žvrgolele svoje svatovske pesmi, v srcu pa je igrala melodija ljubezni. Dan, ki ga praznuješ in se spominjaš. Zdi se, da je minilo v trenutku, a je preteklo že trideset let. Ne padci in vzponi, ne neurja in miren pristan, le tišina je v srcu, božajoča, opojna, neminljiva. Tu je tudi On, h kateremu prosim v mislih in z besedami in se mu zahvaljujem. Ko je v cerkvi zazvenela pesem, ki je prežela telo z milino in zbudila solze, sem skozi njeno besedilo začutila, da je to življenje, ki ga živim. Čeprav na zunaj bolj robato, so misli veliko nežnejše in radost taka, da bi kar zavriskala. Spoznanje, da imam to, kar vsi iščemo vse življenje, je prišlo kot potrditev, da sva se takrat pred tridesetimi leti odločila prav, kljub temu da je bila odločitev hipna in se je zdela nepremišljena. Dragi moj, pojva življenju radostno pesem. Obdarilo naju je s sinovi, z blaginjo in močjo, da utirava svoje poti zase, skupaj in v sožitju z drugimi. Ne dovoliva si, da nama malenkostni nesporazumi vzamejo to, kar imava, LJUBEZEN.

Aleksandra Šmajgl

ROMANJE NA URŠLJO GORO

VELIKONOČNI PONEDELJEK PO NAŠE Od Triglava, na Veliko planino in letos na Uršljo goro ... Takole nekako se je začelo prvo vabilo voditeljev Stega 1 Krško na izletniški dan. Miloš Kukovičič Bilo je kot naročeno, po prazniku Gospodovega vstajenja, ko smo že poskrbeli za svojo dušo, da po vseh velikonočnih dobrotah naredimo nekaj dobrega tudi za svoje telo. Vsi športni po duši, mladi in nekoliko starejši, skavti in starši, vsi željni novih izzivov smo se prepustili skavtskemu duhu in odromali dogodivščinam naproti.

Podarjen nam je bil prelep in sončen dan. Vsi pomladansko razpoloženi smo se po nekoliko daljši in za avtobus neobičajni poti pripeljali do koče na Naravskih Ledinah. Od tu smo se po nič kaj spomladanskem snegu začeli vzpenjati proti najvišje ležeči cerkvi v Sloveniji. Cerkev svete Uršule leži na 1699 m nadmorske višine med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem. Na poti do vrha smo se spretno izogibali naravnim oviram, ki so nam preprečevale, da bi se prebili do cilja. Seveda se nismo predali in z roko v roki smo premagali vsa podrta drevesa, ki so nam prečkala pot in vse poledenele strmine, ki so poskrbele, da sta bila včasih storjena dva koraka naprej in eden nazaj. Ni manjkalo vzpodbudnih besed, ko si ob neprevidnem koraku stopil v sneg, ki se ti je vdrl do kolen ... Vse kapljice potu, zdrsi in napori so bili pozabljeni, ko se je ob prihodu iz gozda odprl

nebeški pogled proti našemu cilju. S soncem obsijana Uršlja gora je žarela v vsej svoji veličini. Modro nebo, zasnežena pokrajina, prečudovit pogled na okoliške planjave in naš cilj - cerkev svete Uršule. Vse se je zdelo tako zelo blizu, pa čeprav nas je do tam ločilo še kar nekaj korakov. Kot se spodobi, smo najvišje ležečo in ledeno hladno cerkev napolnili z našimi srci, energijo, pesmijo in seveda še eno prav posebno sveto mašo. Po besedah skrbnika cerkve je bila to prva sveta maša v cerkvi svete Uršule na velikonočni ponedeljek, na kar smo še posebej ponosni. Ob prijetnem in sproščenem druženju smo se dodobra okrepčali in si nabrali novih moči za sestop v dolino. Že samo misel na ves ta sneg in strmino, ki nas je čakala na poti domov, je marsikateremu neustrašnemu skavtu narisala nasmešek na obraz, vsi ostali pa smo samo upali, da nam bo tudi tokrat stal ob strani naš angel varuh in bomo vsi živi in brez poškodb prispeli nazaj v dolino. Pot je bila precej zanimiva, zabavna in hkrati tudi nevarna. Predvsem za tiste nekoliko manj pozorne so se zdrsi in padci kar vrstili. Nekateri so se preprosto prepustili užitku, se usedli na različne predmete in se v sankaškem slogu spustili po strmih predelih ... Pot smo zaključili z nasmeškom na obrazih, saj smo vsi brez poškodb prispeli nazaj do koče na Naravskih Ledinah, kjer nas je pričakal avtobus. Sledila je dolga pot proti domu, ki smo jo popestrili s prepevanjem in postajo v Žalcu. Nekateri na sladoledu, nekateri pa ob Fontani piv. Prelep dan smo zaključili z zahvalo Bogu za blagoslov in varen pristanek nazaj v Krško.

Andreja Sikošek

STEGOV DOGODEK IN VSESLOVENSKO ROMANJE

STEGn’ se! ... in SLEDI SLÉDI! Sedaj že skoraj tradicionalen skavtski dogodek, katerega namen je, da se srečamo vsi skavti iz Krškega in starši ter ostali družinski člani, prav tako pa smo vedno veseli naših nekdanjih voditeljev.

Rok Rakun Letos smo se pomerili v viteškem športnem turnirju, ki smo ga slovesno odprli z imenovanjem viteških redov in pričeli s športnimi igrami. Starši so nas pri tem spodbujali in nam ploskali, ko smo zabijali točke. Ker si večjega skavtskega dogodka skoraj ne znamo predstavljati brez ognja, je ob mraku množica skavtskih glasov zapela pesmico in že smo začutili pravega skavtskega duha ter ob okusnih hot dogih odigrali finalne tekme. Čeprav se nas je ta petek zbrala le slaba petina, je bilo pestro in doživeto. Vsi pa smo se pred spanjem spomnili naših bratov in sester skavtov, ki so zamudili ta energičen večer. A veste, da nas je kar 130? In zagotovo si vsak volčič, izvidnik, popotnik, voditelj želi, da bi se nas

vedno zbralo tako veliko. Saj smo vendar velika družina. Utrujeni smo se stlačili v naše spalne vreče, saj nas je naslednji dan čakal prav poseben izziv, prav poseben dan in dogodek – slovensko skavtsko romanje. Tam so nas čakali še ostali slovenski bratje in sestre. Popotniki smo vstali že zelo zgodaj, v čevelj vtaknili tri majhne kamenčke, ki so nas pikali in spominjali na naše križe, nekaj zmolili in lovili sončni vzhod ob reki Savi. Na Senovem nas je pobral avtobus in kot steg smo z vsemi mariborskimi skavti romali na Ptujsko Goro, skavti iz ljubljanske regije so se odpravili na Brezje, iz primorske pa na Sveto goro. Dolga pot, na kateri je pripekalo sonce, je ponudila možnost spoznavati nove prijatelje, moliti in občudovati naravo. Sledili smo slédi puščic, ki so nas usmerjale v svetišče. Vsi veseli, ker smo premagali pot, smo zagledali naše starše, ki so nas že težko pričakovali. Odprta vrata ptujskogorske Matere Božje pa so vabile bližje, pod Marijin plašč. V senci smo se naužili prijetnega vetriča in se pripravili na osrednji dogodek – sveto mašo. Zgodbe, ki smo jih celo leto sestavljali, smo v znamenje hvaležnosti položili na oltar, vsak s svojim namenom in s tistim skupnim v vseh središčih smo odprli naša srca za Božjo milost in Njegov blagoslov ter prisluhnili besedam murskosoboškega škofa Štumpfa. Ob koncu nam je nekaj besed povedal tudi celjski škof Lipovšek, mariborski nadškof Cvikl pa je bil z nami preko besed, ki jih je zapisal. Doživeta, prijetna in sproščena maša je še okrepila našo

povezanost z Bogom in na koncu ob prejetju stegovega rožnega venca pozvala k sledenju sledi Božjih poti. Ob zaključni pesmi je vsak skavt že malo gledal naokoli in iskal tistega, ki mu želi reči adijo, ga objeti in mu zaželeti: “Se upam, kmalu spet srečava.” Tako se je ob lomljenju kruha pred cerkvijo naš romarski dogodek zaključil. V duhu prijateljstva, prijetnih objemov, nasmejanih staršev in srečnih otrok. Vsak je odšel svojo pot, z novim koščkom mozaika v svoji skavtski zgodbi, z novim vezivom motivacije slediti slédem, ki jih prinaša življenje.

»Ja, Gospod, prihajam!« Hvaležna za sončen dan, za občutek tega, da je On prav zares z nami in za razigrana otroška srca, ki skavtskemu voditelju vedno znova brez besed povedo: “Vredno je! Sledi slédi.” In tisto, ko srce res poskoči iz svojih tečajev, so prebrane in izrečene besede tistih, ki jih vodiš. Tako mi je med drugim pristno veselje pričaral zapis našega popotnika Jerneja, ki je svoj vtis o romanju za skavtsko revijo Skavtič zapisal takole: »Odpravili smo se na romanje na Ptujsko Goro. Čeprav še danes ne vem zakaj, se mi je to zdela dobra ideja takrat, ko sem izpolnjeval prijavnico. Prepričan sem, da nisem bil edini, ki v resnici ni vedel, zakaj se na romanje odpravlja. Zakaj se kristjani sploh odpravljamo na romanje in kako se je to pravzaprav začelo? Teh odgovorov ne poznam. Sem pa prepričan, je imel prste vmes naš Oče. In tudi takrat, ko se

je rodila ideja o vseslovenskem skavtskem romanju, jih je imel. Vedel je, da to potrebujemo. Da potrebujemo pot k njemu. Pot, na kateri bomo imeli priložnost bolje spoznati brate in sestre, ki jih poznamo. Priložnost na novo spoznati tiste, ki jih še nismo poznali. Predvsem pa priložnost spoznati samega sebe, svojo vero, svoje srce. Včasih sploh ni pomembno, da vemo, zakaj počnemo neke stvari. Včasih sploh ne potrebujemo razloga, da se nečesa takšnega udeležimo. Dovolj je, da se prepustimo nagovoriti notranji misli, vzpodbudi, ki pride iz nas samih. Dovolj je, da se prepustimo povabilu prijatelja. Saj veste, Bog živi v vsakem od nas in včasih nam tudi na tak način kaj sporoča. Danes čutim, zakaj sem rekel: JA, GOSPOD, PRIHAJAM. Vem, zakaj sem vstal ob šestih zjutraj, si v čevelj zatlačil 3 kamenčke, ki so me celo pot opominjali, da sem na romanju. Vem, zakaj sem skoraj 4 ure hodil po žgočem soncu in vem, zakaj sem po zelo napornem dnevu stal pred oltarjem in molil. Vse to sem potreboval, da mi je Gospod znova povedal, da mi je podaril čudovite brate in sestre zato, da nisem sam. Da mi je zopet povedal, da me neizmerno ljubi, da mi odpušča, in da vsak dan hodi z menoj, tudi v tistih dneh, ko jaz hodim proč od njega.« Ko skavtski voditelj prebere te besede, ve, da se je vredno STEGn’t še stokrat in stoprvič. Ve, da je vredno verjeti in delati tako, da bo nekdo v tem navdušenju začutil klic – Pridi, postani sovoditelj in širi naprej, kar si prejel, kar imaš in kar lahko daš.

Tjaša Sušin. Nepogrešljiva svižčevka stegovodkinja

SVETI FLORIJAN, PROSI ZA NAS!

God svetega Florijana je že nekaj let tudi pri nas praznik gasilcev vsega požarnega okraja. Letošnji gostitelji Florijanove nedelje so bili naši domači, Videmski prostovoljni gasilci in gasilke. Njihovemu povabilu so se odzvali gasilci z Zdol, Dolenje vasi in Gore. Vse zbrane okrog oltarja – od najmlajših do članov – je pozdravil predsednik prostovoljnega gasil-

skega društva Videm ob Savi Ivan Učanjšek. Praznično bogoslužje je vodil brat Marko Senica, ki se je v nagovoru zahvalil gasilcem za njihovo delo, pa tudi za njihov zgled nesebičnosti in pomoči – in to že častitljivih 130 let!

Miloš Kukovičič