Videmčan 4 (2016) by Mitja Markovič

Izza oltarja so bili naši starši vedno poprošeni za cvetje, pecivo, denarne prispevke. Ko je bila »akcija« mimo, je dekan s ponosom pokazal ali na veselo praznovanje ali na narejeno delo, na nove pridobitve … V začetku

veroučnega leta nas je peljal v cerkev, nas posedel v prve vrste klopi in razlagal o oltarjih in podobah v njih. Rupert mi tedaj ni zvenel nič domače. Tudi pozneje sem še velikokrat slišala zanj, kaj prebrala in sčasoma razumela, da je pač naš farni zavetnik. Do tedaj, ko smo bili povabljeni k pripravam za praznovanje 850-letnice naše župnije. Tedaj se me je sveti Rupert dotaknil s svojim življenjem.

Bil je dobrohoten misijonar. S trdim delom je gradil cerkve in samostane, bil velikodušen do svojih prijateljev, sam pa je živel v uboštvu in spokornosti. Tudi ljudem je pomagal duhovno in materialno. Pogosto se je odpravljal v samoto, da ga zemeljsko ne bi preveč obremenjevalo. Živel je preprosto evangeljsko življenje, širil versko znanje in v spovedih odreševal ljudi. Čeprav verjetno nikoli ni bil v naših krajih, je

Naše župnijsko občestvo

glas o njegovi pomembnosti za ljudi segel tudi do nas.

Paul Troger: Sveti Rupert (wikimedia.org)

POŽIREK ZA DUŠO

Ko sem bila majhna, sem v našo cerkev prihajala s starši, sestro ali staro mamo. Zavzeto so me učili držati »rokice skupaj« in sedeti pri miru. Spominjam se sester, ki so redno molile pred sveto mašo in nas, otroke, po potrebi vzele k sebi ali v prve vrste. Prav tako še danes slišim petje, ki je prihajalo iz vseh grl. Oltarji so bili močno okrašeni z domačim cvetjem. Že v šolskih letih se spominjam sobotnih otroških maš, ki smo se jih redno udeleževali. Pa tedaj še dekanove polne roke bonbonov in iskrivih domislic, s katerimi nas je zabaval pred veroukom.

Danes je naše župnijsko občestvo sodobno, razvejano. Pod streho svetega Ruperta se zbiramo kot nekoč. Še je tu molitev dobrih sester, še prepevamo duhovno bogate pesmi. Zremo v čudovite splete rož. Slišimo otroški jok ali čebljanje, navdihujemo se ob drznostih mladih, molimo za oddaljene, čutimo molitev preizkušanih in starejših. Maše so postale en sam praznik bogatih misli, milozvočnega slovenskega jezika in polne Duha. Še smo nagovarjani za sodelovanje pri delu, ustvarjanju, praznovanju. Božje pred nas prinašajo duhovniki in pričujejo s svojim življenjem. Naši predniki so zagotovo vedeli, čemu so izmolili za svoje občestvo varstvo svetega Ruperta. Naj tako tudi ostane. Sveti Rupert, prosi za nas!

Milena Žičkar Petan Jesen 2016 • 4

Mitja Markovič urednik

Še vedno izziv Jesen je. Čeprav sama lepa, spomini še vedno radi uidejo k letošnjemu poletju. Bilo je razgibano, ustvarjalno, pisano in raznoliko; priznam: kdaj tudi naporno. A spet táko, da je pri srcu nadvse toplo, ko misli odhitijo k tabornemu ognju, na oratorijski travnik, k ceremoniji sprejema novih voditeljev, na izobraževanje za skavtske voditelje ali pa k praznovanju Marijinega vnebovzetja, ali na romarsko pot k Njej v Mariji Bistrici. A jesen je tudi neizprosna. Misli ne pušča prav dolgo v objemu prijetnih spominov; na delovno mizo že razgrinja strateški načrt, izpisuje nove potrebe in izzive, sprašuje po vizijah, ki naj jih ima pričenjajoče se pastoralno leto, otroški trušč že polni veroučne prostore, skupine po poletni razdrobljenosti v svojih koledarjih spet iščejo skupne datume. Letošnja jesen je še za spoznanje bolj streznjujoča od minulih, saj nam je našega kaplana Urbana odpeljala na novo službeno mesto. Streznjujoče je tudi dejstvo, ki tiči v ozadju tega »premika«, namreč kar trije duhovniki, ki so v letošnjem letu v naši škofiji zapustili duhovništvo. Kakemu duhovno dovolj občutljivemu župljanu se je ob tem v srcu že izpisalo vprašanje: Kaj lahko naredimo? Ali med molitvenimi nameni, s katerimi prihajamo pred Gospoda, najdejo svoje mesto tudi nameni za duhovnike, za njihovo svetost in vztrajnost? Streznjujoča in prebujajoča je letošnja jesen. A hvala Bogu nič malodušna. Naša naloga ostaja prizadevanje za rast Božjega kraljestva. Ne glede na okoliščine. Bog ostaja šef. Včasih si ob nekaterih dogodkih z dobršnjo mero ironije sicer rečem: »Bog, ti pa imaš res smisel za humor.« Bog na srečo tega ne zameri. A kakorkoli že: smo in ostajamo v Njegovi službi. Smo in ostajamo orodje Njegovega usmiljenja. In če se Njemu zdijo okoliščine, v katerih moramo delati, pripravne za to, kar naj delamo, potem bo že tako prav.

Si mislim. Mi moramo le pregledati te nove okoliščine, stakniti glave in zavihati rokave. In predvsem razpihati ogenj v sebi. Vnema je potrebna. Če želimo vnemati. Za vero. Za ljubezen. Za Boga. Pred dnevi sem se v Stični srečal s starim prijateljem. Enim tistih, še iz mojih mariborskih časov. Ki so tudi zapisali prenekatero lepo zgodbo. Bila sva vzajemno vesela, ko sva se zagledala. »Kako si? Kako živiš? In kaj kaj počneš?« Ni bilo prvič, da sem svoj del odgovora oblikoval v stavke: »Še vedno delam iste stvari, kot nekoč. Že skoraj dvajset let delam iste stvari. A še vedno mi je v izziv. Še vedno uživam, saj je delo vedno znova ustvarjalno. Vedno so potrebne nove ideje. In nove misli. Vedno nova srečevanja, nove okoliščine, nove zgodbe. Vesel sem, da lahko delam to, kar delam.« Letošnje leto bo gotovo (spet) zahtevno. Še bolj, kot dosedanja. Vem in čutim. A mi to dejstvo ne predstavlja težkega bremena, ki bi me – kakor pretežak nahrbtnik – tiščalo k tlom, ampak me vnema v novem navdušenju. Ne, to ni (več) evforija – njena količina se zdi v obratnem sorazmerju s količino sivih las na glavi. Ne, to je zavest notranjega zadovoljstva, da smo lahko del nečesa tako velikega in odrešenjskega, kot je Božje kraljestvo. In ta zavest naredi, da največkrat zvečer ležem k počitku prijetno utrujen, a zadovoljen in miren. Kolikor me sicer Božji smisel za humor tu in tam spravlja bolj v jok kot v smeh, pa sem ob tem notranjem čutenju, ki je brez dvoma Njegovo delo, zares hvaležen. Da: nove okoliščine prihajajo pred nas z marsikatero preizkušnjo, a lahko v istih okoliščinah vedno znova vidimo tudi nov izziv in priložnost.

Človek, ki je pustil pečat

»Kako daleč sežejo spomini na prva srečanja z Urbanom in koliko slik se mi je v teh letih zvrstilo?« sem se spraševala, ko sem razmišljala o nalogi, ki mi jo je tokrat »naložil« uredniški odbor. Težko je bilo začeti. Meni s pisanjem, ker se mi je zdelo, da bi kdo drug to opravil bolje, ne vem pa, ali je bilo prav tako težko tudi Urbanu, ko je bil kot nadebudni diakon poslan za pomoč v našo župnijo. Ko sem izvedela, da bo »nekdo« prišel, sem si oddahnila. In vem, da so si oddahnili tudi mnogi drugi župljani. Nikoli pa ga nisem vprašala, ali si je oddahnil tudi on.

Foto: župnijski arhiv, izbor: Mitja Markovič

***

Spomnim se tistega poletnega dne, ko sem ga s štolo zagledala na župnijskem travniku. Ne vem, ali je bil oratorij ali kaj drugega, niti tega ne, ali je bilo med tednom ali v nedeljo. Vem pa, da je bil skodran in nasmejan in da je (morda malo izgubljen) med množico tekal sem in tja. Nisem vedela, kdo je, po položaju njegove štole pa mi je bilo jasno, da je diakon. Tako kot Mitjeve, so tudi Urbanove maše postale balzam za Dušo in živi izvir vode. Z njima smo z leti Videmčani postali zelo zahtevni in postavili visoke kriterije »dobrih« maš. Ko smo odhajali drugam, smo se začeli zavedati, kaj imamo in postajati hvaležni za dar, ki sploh ni samoumeven.

***

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Kot skavtskega voditelja volčičev in popotnikov sem ga spoznavala in doživljala v pogovorih s hčerami, kot duhovnega asistenta zakonske skupine DIŽ-a pa v kakšnem priložnostnem pogovoru s prijatelji. Skupaj smo načrtovali dejavnosti, iskali sodelavce in delali na enodnevnih ali poletnih oratorijih. V ŽPS-ju smo molili večernice, prepoznavali potrebe, želje in sanje, razmišljali, se pogovarjali in usklajevali ter se zavedali realnosti, v katero lahko umestimo toliko, kolikor zmoremo sami in povezani v skupno občestvo. In marsikdaj se je prav po njegovi zaslugi po župnijskih prostorih razlegal prešeren smeh.

***

Spomnim se ga iz časov, ko smo se kateheti v današnji »mladinski« sobi srečevali ob večerih. Pogovorili smo se o tekočih stvareh, iskali poti za reševanje problemov, se nasmejali ob »cvetkah« iz veroučnih klopi in gradili vrednote, ki smo jih želeli posredovati otrokom. V prvo vrsto nikoli nismo dajali znanja, saj smo vedeli, da ga radovedni človek lahko vedno dobi. Gradili smo na odprtosti, sprejetosti in živosti skupin, posredovane vsebine prepletali z igro ali drugimi dejavnostmi, zaradi česar so se otroci radi vračali.

***

Na srečanjih uredniškega odbora Videmčana smo bili veseli njegovih dobrih idej in bogatih člankov, ki smo jih kasneje prebirali. Za nekatere stvari se je kar sam »javil«, za druge se je »pustil« prepričevati. Nečesa pa kljub vztrajnim prošnjam v Videmčanu nismo nikoli dočakali – objave njegovih pesmi. Pa ne vem, če zato, ker nas je prehitel njegov odhod, ali pa zato, ker še niso bile lektorirane …

***

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Ja, Urban je človek, ki je pustil pečat. Župniji kot celoti in nam kot posameznikom. Skupaj smo rasli in se brusili. Skupaj smo imeli možnost postajati bogatejši in modrejši. Dragi Urban, hvala za to. Martina Makovec Žagar

Unikaten. Razposajen. Brez primere. Ambiciozen. Navihan.

Prijatelj, ki vedno najde besede, ko je težko. Prijatelj, ob katerem ni nikoli dolgčas. Kaplan, ki zna odpirati oči in pokazati pot k Bogu. Človek, ki z resnično predanostjo živi svoje življenje. Sovoditelj, s katerim je vedno fantastično načrtovati, ustvarjati. Človek, ki v življenju potrebuje izziv in iskrene ljudi. Sopotnik, ki nastavi ramo, ko je ta potrebna in zna biti ponosen, pohvaliti.

Urban! Želim ti, da bi pot življenja krojil v čevljih svojih sanj, da bi nikoli ne pozabil na lepe trenutke, ki si jih preživel z nami v Krškem, in da se zavedaš, da so tvoje stopinje pustile sled. Sled v naših mislih, naših srcih, naši župniji. Hvala, ker si (bil) takšen, kot si, ker si dal največ, kar si lahko in skupaj z nami odkrival znamenja Božje prisotnosti. HVALA je zgolj beseda, pet črk. Nič posebnega. Pa vendar … tako kot je preprosta ta beseda, je preprosto tvoje srce. Njena vrednost, ko postane izrečena, pa neprecenljiva. Toliko je vredno to, kar nosiš v srcu. Naj tvoje srce ostane preprosto in neprecenljivo, predvsem pa VEDNO PRIPRAVLJENO! Na svet, ki se ti dogaja, na Njegovo roko, ki te varuje! Tjaša, Nepogrešljiva svižčevka

Prvi med vsemi Naš deveti oratorij - letos z Ostržkom.

»Veš, Špela, jaz sem se že spoprijateljil z Ostržkom,« me je nekega dne kar malce preveč navdušeno obvestil Mitja po telefonu. Ko sem sama šele tretjič (to pomeni prvič zares) odprla oratorijsko knjigo in se pričela ukvarjati z njeno vsebino, se je naš Mitja že odločil oblikovati in pobarvati zastavo. Nato je nekaj dni zapored, v malce šepajočem stanju in s precejšnjim zanosom, na računalniku najprej oblikoval motiv letošnje osrednje niti, nato pa risal, slikal, pleskal … Kmalu zatem je nastal Ostržek. Bil je prvi med vsemi, ki so kasneje kot slike viseli na župnijskih stenah ali pa celo skakljali po oratorijskem odru. Priznam, da se mi je na prvi pogled zdel kar temne polti … potem pa sem ga tudi jaz vzljubila. Še malce kasneje tudi vsi animatorji. Navdušiti je bilo potrebno le še otroke. Nedelja popoldne. Sedim v župnijski pisarni in tuhtam. Sveta maša je mimo … otroke smo še zadnjič prijazno in domiselno povabili na oratorij. Ampak, še nekaj manjka. Zagotovo. Zakaj lahko sedaj sedim? Mar res ni več nič za postoriti? Tu nekaj ni prav! Seveda v trenutku napoči težko pričakovani ponedeljek.

Foto: Andreas Repše, Mitja Markovič

POČITNIŠKI ORATORIJ

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Malo pred osmo zjutraj se v najvišjem nadstropju župnišča nabere okoli petdeset animatorjev. Hitimo z razlago o katehezah, si pomerjamo še zadnje kose animatorskih majic, igralci nestrpno vadijo svoj tekst in nase vlečejo kostume. Pogledam na uro, ki pravi, da je še petnajst minut, zato še enkrat pogledam naokoli in vidim, da stvari dobivajo svojo podobo. Ura teče in tako tudi mi samo še rečemo: »Tri, dva, ena!« Zagrabi nas trema, kot da bi bilo prvič. Potem pa gremo na oder. Toliko modrih majic, ki po letu dni spet stojijo na svojem mestu. Vesel obraz, topel objem, igriv pogled, nore zamisli. Zapojemo oratorijsko himno, dvignemo zastavo in pričnemo deveti oratorij. Vse gre tako, kot mora: Matic je smešen, Jernej vedno bolj moder, Vesna v župnišču skrbno pripravlja malico in sončno kremo, kateheze super uspejo, nosilci delavnic so tu že kakšno minuto prej, kosilo je premišljeno izbrano pod roko Edija in ekipe, velika igra pa nas spet popelje v drug, nori svet. Kljukica! Tudi otroci so navdušeni!

Že toliko let počnemo enake stvari, le da jih vsakič naredimo drugače. Vedno naredimo kaj novega, boljšega, se odločimo, da obdržimo kakšno stvar, ki se je izkazala za dobro. Vsako leto nov lik, druga zgodba, spremenjena ekipa animatorjev

POČITNIŠKI ORATORIJ

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

in tehnična ekipa, drugače oblikovane skupine udeležencev. Vsakič toliko novih stvari, a vselej isti Bog. Srhljivo lepo je, kako se ta Veliki mož zmerom pojavi nekje, kjer smo ga že zdavnaj odmislili, in poskrbi, da nikoli ne pozabimo nanj in na njegovo veličino.

Ostržek nas je naučil marsičesa, predvsem pa nam je na ljubeč, poučen in zabaven način povedal, da znajo biti stranpoti kar težke in hude preizkušnje v našem življenju. Oče pa nas povsod spremlja in čaka, da se vrnemo v njegov objem; prav vedno pusti, da povemo, kako nam je žal in se odločimo, kaj bomo spremenili in naredili boljše. Zato nikar ne pozabite … tudi vi ste vsak dan bogatejši za novo izkušnjo. Pojdite v svet in to pokažite, kajti ni več časa, da bi odlašali. Zdaj gre zares!

Špela Černič

Jesen 2016 • 4

Ko se pripravljam k pisanju o tem dogodku, mi roji izobilje misli; nepovezane, tako da druga izpodriva prvo, tretja se namešča, da prevzame mesto drugi; na misel mi prihaja četrta, naslednja misel že stopa pred prvo – skratka, razmišljam o dogodku, ki je zaznamoval našo »četrt« pa tudi vso župnijo, o njegovem pomenu ne le za nas, ampak za ves svet. Namreč Reso, sestre na Resi, vse nas, pa tudi vso župnijo je obiskala fatimska Devica. Po njej je prišlo k nam vse fatimsko dogajanje, kolikor in kakor smo ga mogli dojeti – nekateri so o njem slišali prvič, drugi zopet so se s tem sporočilom srečali že prej, morda večkrat, tako da so se lahko vanj bolj poglobili in jih je to sporočilo moglo zaznamovati in obogatiti.

Po tem dogajanju pa je k nam prišel naposled tudi evangelij: na nov način, v novih barvah, z novimi spoznanji in novimi nagovori, ki nam jih to fatimsko sporočilo posreduje in h kateremu nas tudi vodi! Naj spomnim. Leta 1917 se je trem fatimskim pastirčkom, desetletni Luciji (je v postopku razglasitve za blaženo), devetletnemu Frančišku (je že razglašen za blaženega) in sedemletni Jacinti (je že blažena), od 13. maja do 13. oktobra šestkrat prikazala Devica Marija. Kot pripravo na to se jim je že leta 1916 trikrat prikazal Gospodov angel, ki je sam sebe imenoval angel miru in angel Portugalske. Kot zaključek vsega tega dogajanja se je 13. oktobra, po šestem prikazanju, zgodil znameniti sončni čudež, »ki ga bodo vsi videli, da bodo verjeli …« – kakor ga je Marija napovedala in ki je trajal kakšnih deset minut in so ga videli verni in neverni, navzoči in oddaljeni, krotki in nedobronamerni prisotni itd. Pomen tega dogajanja in seveda sporočil je bil in je za človeštvo silovit: Papež Pij XII., ki je umrl leta 1958, je npr. rekel, da »spada fatimsko sporočilo med največje posege Boga po Mariji v svetovni zgodovini po smrti apostolov«. In Paul Claudel, eden največjih francoskih pesnikov in dramatikov, je rekel, da je Fatima »največji verski dogodek prve polovice 20. stoletja, prekipevajoč izliv nadnaraJesen 2016 • 4

Foto: Miloš Kukovičič

IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Obisk fatimske Marije

vnega v tem v snov ujetem svetu«. Tudi blaženi Alojzij Grozde je imel, ko so ga partizani 1. januarja leta 1943 aretirali in umorili, pri sebi knjižico o Fatimi, kar je v tem primeru predstavljalo za njega obremenjujoč material. Vsekakor je Marija v svojih sporočilih opozarjala na nevarnost komunizma, vabila ljudi k molitvi – zlasti k molitvi rožnega venca, k pokori in žrtvi ter k posvetitvi njenemu brezmadežnemu Srcu, da bi se preprečil razmah komunističnega terorja, 2. svetovne vojne in preganjanja Cerkve. Fatimsko romarico, ki ob prihajajoči stoletnici njenih prikazovanj (leto 2017) od 13. maja do 13. oktobra roma po Sloveniji, smo smeli pričakati tudi pri nas. Mitju sem hvaležen, da nam je prepustil Marijo, da je prenočevala pri sestrah. Seveda so se priprave začele že v doglednem času. Vabila, ki so prišla na vsak naslov v zdolski kakor tudi v videmski župniji, je naredil Marcel iz Kolortiska. Ko sem želel poravnati račun za to in druge spremljajoče tiskovine, mi je dejal, da je to za Bog lonaj – in rekel sem sam sebi, kakor tudi njemu, da se je udeležil dela evangelizacije. Seveda sem se mu zahvalil in bil spričo njegove velikodušnosti vesel. Vesel sem bil tudi vremena, ki nam ga je dobri Bog naklonil, saj je bil nedeljski večer, 4. septembra, res topel in prijeten. Pred hišo je Igor že opravljal svojo vlogo usmerjevalca prometa. Ko smo torej končno pričakali obisk fatimske Gospé, so jo nosači, sosedje Ivan, Sašo, Marko in Boštjan, dvignili na ramena. Jožko in brat Peter iz Brežic sta zaigrala fatimsko pesem v dvoglasju. Tudi Jožko mi, velikodušno, ni hotel računati omenjenega igranja, češ da je to za Cerkev in da, če bo treba, naj ga le pokličem. Vsi so bili napravljeni svečano, kakor se za visoko Gostjo res spodobi. Svečke so prijetno mežikale in migetale ter jo pozdravljale. Po glasbenem pozdravu smo Marijo pozdravili še z molitvijo Pozdravljena, kraljica – z molitvijo, ki jo kristjani molimo že vsaj od leta 300. Nato so po dvorišču zadonele orgle – ob perfektni ozvočitvi, ki sta jo pripravila Jože iz Rake ter njegov kolega Bojan – vedno za vse dobro pripravljene Manje, kar je napovedalo petje fatimske pesmi. Na čelu s križem in ministranti – eden pa je moral ostati pri meni – se je začela viti procesija, med lučkami, po stopnicah med baklami, ki jih je pripravil sosed. Dušan je redaril, kolikor je bilo potrebno, dokler ni Marija prišla na njej pripravljeno mesto. Ko smo prišli v kapelo, nas je z okrašenega oltarja pozdravilo dvanajst oči, dvanajst sončnic – kakor je tudi dvanajst zvezd na Marijini glavi – ki so nas pozdravljale ob prihodu v svetišče. Po pokaditvi jo je zanosno pozdravila s. Veronika v imenu sester Emanuele, Gracijele, Brigite, Angelike, Martine, Maristele in odsotne predstojnice Magdalene; potem sem jo pozdravil tudi

sam. Zunaj sta spovedance pričakovala brežiški župnik Milan in pater Marko. Miloš in Boris sta skrbela sta fotografsko in video zajemanje dogodka, Bernarda in Edi pa, da je vsak mogel kupiti sveče in se seznaniti z ustrezno literaturo. Sosed Srečko je že prej poskrbel za odgovarjajočo razsvetljavo … Bilo je, skratka, prijetno, svečano in urejeno. Potem, ko se je končal slovesnejši del z izpostavitvijo Najsvetejšega in petjem litanij Matere Božje in mašo, se je prizorišče umirilo. Nekateri smo mogli pri njej – ob vednih molitvah, zdaj skupnih zdaj tihih – prebedeti vso noč, dokler se nismo zjutraj, po maši, ki je bila ob 6.30 uri, od nje poslovili. Fatimska Marija je nadaljevala s svojo potjo in romanjem, kakor se je nekoč napotila k Elizabeti. Mi pa smo ostali zadovoljni in hvaležni, saj smo smeli počastiti tako visoko Gospo, ki ji ni, kakor rečemo, para. Še zdaj, pa tudi nasploh, smo veseli vsega tega, saj se zavedamo, da kdor ne časti Matere, tudi Sina ne časti. S skromnimi močmi, kakor jih pač premoremo, smo počastili Devico, toda morda bo v nebesih zaleglo, da smo storili, kar smo zmogli. Hkrati pa nas je to dogajanje med seboj tudi povezalo in pokazalo, da smo zmožni sodelovati in si skupaj prizadevati za dobro, pošteno, pravično, potrebno in vse lepo, h katerega uresničevanju smo poklicani vsi, tako osebno kakor skupno. Robert Smodiš

Foto: Mitja Markovič

IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Na romarski poti pri sosedih

Marija Bistrica

Dragi božjepotniki in vsi, ki prebirate te vrstice.

Kot že toliko let doslej smo se Zdolani, z nekaterimi Videmčani, tudi letos podali na pot iskanja božjega miru in resnice. Tokrat smo obiskali Marijo Bistrico v sosednji Hrvaški in se na hitro sprehodili še med nekaterimi znamenitostmi Zagreba. Nekateri izmed nas obiščejo ta romarski kraj vsako leto, nekateri so se tu že ustavili, nekateri smo bili tu

prvič. Cerkev stoji na rahli vzpetini, obdana s hišami, katere tvorijo navidezno obzidje. Za cerkvijo je velika ploščat s sedeži in oltarjem za zunanje bogoslužje. Od tu se odpira pogled na križev pot, katerega postaje obeležujejo velike skulpture.

Cerkev ima mogočen zvonik in streho iz rdečkastih, rumenih in zelenih ploščic. V notranjost vodi kar troje vrat in ko že misliš, da si notri, si pravzaprav še

Jesen 2016 • 4

vedno zunaj. Na kamnitem oltarju je lesena Marijina podoba, v naročju Devica drži Jezusa, nad njima pa bedi Bog Oče. Ta podoba je doživela žalostne čase in z njimi tri čudežne zgodbe. V prvi naj bi jo pred Turki zavarovali tako, da so jo zakopali v zemljo, v drugi so jo zazidali v cerkveno streho, tretja zgodba govori o požaru, ki je zelo prizadel cerkev, oltar in podoba Marije pa sta ostala nedotaknjena.

Po sveti maši v nabito polni cerkvi, smo se med molitvijo rožnega venca ustavljali in razmišljali ob podobah križevega pota. Po kosilu v bližnjem gostišču nas je pot peljala proti Zagrebu.

Mirnost sobotnega popoldneva nas je v podobi grkokatoliškega duhovnika Gorazda popeljala skozi Gornji grad Zagreb, kjer so na trgu sv. Marka v sobivanju cerkve, zgradbe parlamenta, vlade in mestne skupščine ter galerije in muzeji. Vstopili smo v grkokatoliško cerkev, katere značilnost je lesena pregrada med oltarjem in ladjo. Ogledali smo si tudi katedralo, ki jo vseskozi obnavljajo.

Skozi Kamnita vrata smo se spustili proti Trgu bana Jelačiča. S panoramskim ogledom mesta smo se

poslovili od Zagreba.

Naša romanja so vedno obsijana s soncem, radostna v srcih vsakogar, ki je pripravljen pozabiti za nekaj časa vsakdanji ritem obveznosti in se zliti v celoto vseh in vsakogar. Aleksandra Šmajgl

Foto: Andreas Repše, Peter Gorjan

SKAVTSKO POLETJE

Si tudi ti med počitnicami iskal Pokemone?

Mi ne. Mi smo šli na Triglav.

Letos mineva 10 let od ustanovitve skavtskega stega Krško 1, zelo zanimivega združenja, predvsem mladih, ki s svojim delom in organiziranostjo zavzeto sledijo načelu, živeti z naravo, živeti v naravi, z vsem spoštovanjem do tega, kar v življenju prejmemo in zapustimo. Že pred desetletji je bilo mlade težko motivirati, da poskusijo samostojno, z minimalno opremo, nekaj dni preživeti v naravi in sami poskrbeti za svoje potrebe. Danes je izziv navdušiti nekoga za takšen cilj, ko se ljudje vseh starosti vse bolj poglabljajo v virtualni svet in v navideznem izživijo svojo ustvarjalnost, zagotovo veliko težji in si zasluži tudi posebno pozornost.

Opisanega se zavedamo starši skavtov, zagotovo tisti, ki prispevamo svojo pomoč in čas, ko svoje mlade skavte, polne vtisov iz dogajanja na taboru, odpeljemo proti domu in je skavtski duh vodnic in vodnikov po napornem taboru izčrpan. Takrat, ko je potrebno pomagati, pospraviti, natovoriti in prepeljati opremo, se razvije poseben iskren odnos medsebojnega spoštovanja in hvaležnosti, z namenom, da bi se skavtski duh požrtvovalnosti, kot ga poznamo, prenesel na naslednje rodove. Velikokrat smo prav tisti zadnji, ki pobiramo v naglici odhoda pozabljeno opremo, deležni najlepših zgodbic, kako so okoliški prebivalci tabora s svojo dobroto, brez pričakovanj, sprejeli in poskrbeli za skavte. V vseh letih se še ni zgodilo, da se ne bi z domačini gostujočega tabora po zaključku pogovarjali o njihovih vtisih in pogledih. Vsem je skupno navdušenje, kako otroci na taboru preživljajo čas ob iskanju življenjskih vrednot. Vselej se iz besed domačinov slišijo pohvale o posebnem župniku Mitji in nikoli ne pozaJesen 2016 • 4

bijo pohvaliti voditelje, vodnike in vodnice, ko pripovedujejo novo nastale zgodbe, kakor da so dolgoletni prijatelji in te pustijo nemega ob spoznanju, da so si zapomnili njihova imena. Velikokrat je zaznati besede navdušenja ob skrbnosti za mlajše skavte. Dobro skavtsko delo je ob jubileju, 10. obletnici, potrebno dostojno obeležiti. Ideja, podati se na vrh Slovenije, je gotovo ena lepših. Pot do takšnega cilja zagotavlja spomine, ki se bodo obujali še desetletja.

Skavti in nekaj staršev, skupaj 21, se nas je ob prvem petelinjem petju, 22. avgusta, podalo na pot do roba doline Krme. Vremenska napoved je bila obetavna, vendar so nam zadnje jutranje deževne kaplje, ki so jih brisali brisalci avtomobilov, govorile, da ima vreme pomembno vlogo, kakšna bo naša pot. Suh začetek in dobro jutranje vzdušje sta kazala, da bomo z lahkoto premagali pot do doma na Kredarici. Že pred prvim svitom smo opazovali vstajanje pastirjev z Jamajke (ne vemo, če so bili pastirji in tudi ne, če so bili zares z Jamajke: nam se je pač tako zdelo), ki so nam dobršen del poti dajali motivacijo in krojili domišljijo za veselo razpravo o ugibanjih in ciljih naših sopotnikov. Pot je postajala ob sončnem vzhodu vse bolj čarobna in vesela

ter prav tako zanimiva ostala ves dan. Namesto pokemonov smo s pogledi ujeli svizce in celo mladega kozoroga. Vsakemu izmed pohodnikov pa so zagotovo ostale v spominu tudi krave, ki so se, brez posebne gorske opreme, pasle na pašniku le slabo uro hoda do doma na Kredarici. Le-tega smo skupaj dosegli ob 13 uri. Kljub rahli utrujenosti je bila odločitev, da osvojimo vrh še isti dan, najbolj smiselna. Ko najbolj izkušeni vremenoslovci v Sloveniji ne morejo zagotovo potrditi boljšega vremena za jutri, vsak pameten skavt poskrbi, da cilj doseže še isti dan. Vreme na Kredarici in pot na Triglav pa sta bila bolj zahtevna in naporna. Utrujenost in nenehni močni sunki ledenega vetra ter vzpenjanju ob jeklenicah in klinih so napovedovali, da bo zadnji korak na vrh ponudil nepopisno zadovoljstvo. Ne glede na to, da smo nekateri že bili na vrhu, pa je stati pri Aljaževem stolpu, v družbi prijateljev, za vsakogar čustven dogodek. Kar nekaj mladih in starejših je prejelo gorski krst in vsakega je ujel fotografski objektiv, ki je narisal potrdilo »Slovenec sem«. Naj se zahvalim vsem somišljenikom za triglavsko doživetje, zagotovo je bila najbolj skrbna Tjaša, ki si je za varno pot dogovorila izposojo čelad in varovalnih kompletov ter prevzela največji del organizacijske odgovornosti. Ustrezno

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

varnost so nam zagotavljale Mitjeve gorske izkušnje, ki je ob tokratnem pohodu že 39. stal na vrhu Slovenije. Da bi se počutili še bolj varne, pa smo bili tisti, ki smo pot načrtovali, veseli tudi Nejčeve prisotnosti. Izkušnje, ki jih imajo prisotni, vedno nudijo občutek varnosti.

Sveta maša v kapeli Marije Snežne na Kredarici, ki se je kopala v sončnem jutru, pa nam je pričarala občutek, kot da smo še enkrat stali na vrhu. Zagotovo je po 10. letih delovanja skavtov na mestu vprašanje; “Znam tudi jaz zaživeti skavtski duh in stopiti na Vrh?” Hvala vsem, ki ste se podali na pot za lep spomin!

Andreas Repše V skavtskem letu 2016/17 steg Krško 1 – KK1U238 praznuje 10 let svojega obstoja. Stegov vzpon na Triglav je bil prvi pečat v nizu dogodkov, ki se bodo tekom leta še zgodili v znamenju praznovanja obletnice. Spremljaj in nas podpiraj s svojo prisotnostjo ter molitvijo!

Deseti poletni ta

Padli O

Romantičnost zvezdnega neba se je tokrat zlila s pustolovščino na najčudovitejši jasi ob reki Dreti, kjer je našo zgodbo gostil travnik, zdaj že prave legende, Franca. V vasi, ki je bila nekoč Zlato, danes pa Pusto Polje, še vedno živijo zlati ljudje, ki so nam odprli na stežaj in široko vrata svojih domov in src.

Jesen 2016 • 4

Foto: arhiv čete Krško 1

abor čete Krško 1

Orion

Najstarejši in najbolj izkušeni ter požrtvovalni – torej vodnice in vodniki – so se skupaj z vodstvom, odpravili na taborni prostor že dva dni pred našimi mlajšimi sestrami in brati iz čete. Izdelali smo prve obrise našega 10-dnevnega domovanja … ter si tako »pridelali« prve žulje in praske, ki pa so bili več kot vredni tistega občutka, ki je žarel iz naših oči, ob pogledu na vse legendarne taborne zgradbe letošnjega že 10. tabora čete Krško 1. Tako so na travniku »pri Francu« zrastli: WC, oziroma »TOP secret«; vhodna zgradba, ki še vedno stoji tam (na žejo domačinov); eleganten jambor, sestavljen iz treh veličastnih sušic in še ena unikatna posebnost – razgledni stolp.

Tako je bilo vse nared za sprejem še preostalih članov naše čete, ki so se nam pridružili na naši pustolovščini. Ste se že kdaj vprašali »KDO JE ZVER?«… Tudi mi se nismo. To tega poletja, do te zgodbe. Odgovor na to vprašanje se je skrival prav na tem travniku. No, pa pojdimo po vrsti.

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Priznani arheolog, profesor dr. Indiana Jones, je že desetletja nazaj, prav na tem istem mestu, zaprl primer imenovan »Padli Orion«. Seveda veliko preveč privlačen in izzivalen primer, da se ga naša legendarna četa ne bi lotila.

SKAVTSKO POLETJE

Postavili smo si še zadnje detajle našega domovanja – torej šotore, v bližnjem romantičnem gozdičku pa še izjemne vodove kotičke ter arheološki inštitut; v reki Dreti, ki nas je prijetno hladila ob travniku pa še »intimno« kopalnico … tako je bila naša pustolovščina na vidiku. Odpravili smo se v inštitut ter tam z vso skrbnostjo preučili vsebino zaprtega primera, ki bi bil nemara zastaral … če ne bi prišel prav v naše roke. Prva faza odkrivanja nam je pokazala smer, polno namigov, ki so se skrivali v dnevniku dr. Indiane Jonesa, zapleteni abecedi, po Pustem polju in celo na skali, kamor se je bilo potrebno povzpeti. Dokopali (dobesedno) smo se do izjemnega artefakta – plošče, na kateri je bilo zapisano vprašanje »KDO JE ZVER?«.

Ustavili smo se ob zgodbi lovca Oriona, ki se kot ozvezdje ponosno bohoti na zimskem zvezdnem nebu, sicer pa nosi pomenljivo sporočilo. Orion se je namreč v svoji »vase zagledanosti« podal pokončati vse zveri tega sveta, kar je razžalostilo boginjo Gajo do te mere, da je nadenj poslala zver, ki ji Orion ni bil kos – škorpijona, ki ga še danes »lovi« na nebu. Samo ozvezdje Orion pa se je, ne boste verjeli, odtisnilo prav na vas Pusto polje. Druga faza pa je zahtevala kar veliko mero poguma in neustrašnosti. Namreč med terenskim raziskovanjem, ko je v taboru ostalo samo vodstvo, se je zgodil velik incident. Kraja v našem arheološkem inštitutu, namreč. Ostali smo tako rekoč brez vsega … a prejeli smo tudi sporočilo in povabilo na pogajanja. Sredi noči smo se seveda podali nanje in naposled odkrili, da gre za Iluminate, ki so za vsako ceno želeli preprečiti, da razvozlamo primer »Padli Orion«. Morda so ustavili dr. Indiano Jonesa, a nas niso mogli. Tekle so solze, tekel je pot, hodili smo po neznanem terenu, ponoči … A po odigrani partiji iluminatskega šaha (z našimi najmlajšimi člani čete!) nam je uspelo priboriti si nazaj, kar so nam ukradli. Raziskovanje smo tako lahko nadaljevali in s pomočjo Unesca, ki nam je omogočil vstop v zavarovano območje in pogovore z zaščitenimi »spomeniki« (Marico, stricem in gospo učiteljico), smo naposled razvozljali primer in prišli do odgovora, preko pretresljive zgodbe, kateri je pred desetletji bila priča vas Pusto Polje in njeni prebivalci. Pustimo zgodbo, da Jesen 2016 • 4

ostane na Pustem Polju …

Z vami pa bi želeli podeliti zgolj tisti ključen del. Odgovor, do katerega smo prišli. Odgovor se namreč glasi »NIHČE«. Ne, nihče ni zver, ni in ne sme biti! Zato se bomo trudili, odslej še toliko bolj, utišati zveri v nas in jih premagati z dobrim. Ljubiti zveri okoli nas, in jih tako premagati z ljubeznijo. Še najbolj pa se zavedati, da nihče ni zver, četudi izgleda drugače, govori drugače, ima drugačen smisel za humor in se njegove sposobnosti in talenti razlikujejo od naših. Še vedno je tvoj in moj brat, sestra … in nikakor ZVER!

Med to pustolovščino smo si vsak večer dovolili sesti pod zvezdni obok in v soju prasketajočega ognja, zazreti se v ozvezdja Lire, Delfinčka, Severne krone, Orla in drugih … ter sporočila iz njihovih zgodb povezali z besedo našega Očeta ter vse to poskušali aktualizirati v naša življenja. Naši izvidniki in vodnice so tako nagovorjeni ustvarili presunljive misli in nekaj teh razmišljanj zapisali. Zgodilo se je še mnogo tega med, po in za pustolovščino. Pogledi, objemi, ljubezni, prijateljstva … Zgodile so se nadgradnje našega veščinskega znanja, nočne straže in odkupnine, zgodbe o pogumu, o »iti čez« in zariti v blato. Zgodili so se pogovori, kuhanje na ognju sredi gozda, jutranji zbori, sprejetje treh novih čudovitih članov - Neli, Simona in Matica … pa obisk naše Mince in stegovodkinje Tjaše s slastnim sladoledom … Izgoreli so številni ognji in odzvenele pesmi ob njih. Sveto mašo v objemu gozda smo darovali našemu Prijatelju, ki nas je vseskozi varoval in spremljal. Zgodil se je tudi prvi skavtski piknik s starši … Predvsem pa, smo skupaj ugotovili, da NIHČE NI ZVER in da je po 10. poletnem taboru naša četa Krško 1 še vedno, predvsem LEGENDARNA. Konec tabora se zares zgodi, ko zmagovalni vod podre jambor … In to častno dejanje je tokrat pripadlo našim BOBROVKAM, ki jim še enkrat iskreno čestitamo za pogum in vztrajnost!

Napisana je bila zgodba o tem, kako pustiti udobje kavča in telefonov … biti drugačen in stopiti iz »cone udobja« v naravo in tam skupaj s sestrami in brati iste obljube rasti in se učiti biti VEDNO PRIPRAVLJEN. Velik HVALA vsem, ki nas podpirate in imate radi!

… končno pa smo najbolj hvaležni Tebi za varstvo, naš Prijatelj. Teja Omerzel, Neustavljiva bobrovka

SKAVTSKO POLETJE

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

KirKulKlan KK1 na poletnem taboru

Pot k svobodi

Definicija svobode je stvar vsakega posameznika. Vsak sam presodi, kaj je tisto, ob čemer se njegov duh počuti svobodno in kaj je za to pripravljen prestati. Mi smo se svobodo odločili poiskati tam daleč stran, onkraj znanega, začenši v Malih Lesah. Vzporedno z nami so si pot k svobodi iskali tudi Izraelci, ki so bili takrat zasužnjeni v Egiptu. Poleg tega smo spoznavali zgodovino osvobajanja slovenskega naro-

da, še prej Slovanov. Nas so osvobajali koraki, saj smo bili za vsak prehojen korak bližje k naši svobodi. Od izvira Krke nas je pot vodila v »slovenske Atene« ali Velike Lašče. Večer izkoristimo za utrjevanje skavtskega znanja o orientaciji. Od tam smo se naslednjega dne odpravili proti gradu Turjak, kjer smo naleteli na prijaznega gospoda, za katerega se je izkazalo, da je srce in duša tega gradu, saj je o njegovi zgodovini vedel prav vse. Nadalje je pot vodila na obrobje naše prestolnice, kjer si prenočišče najdemo na čudoviti planoti v vasi Golo. V sredo smo si privoščili obisk Iškega vintgarja in popoldne preživeli na plezalni steni. Sončen dan je kvarila misel, da nas čaka še 1106 m visok Krim. Odločeni, da tudi to oviro premagamo, smo se počasi a vztrajno skupaj prebili na vrh. Prelep razgled na oddaljene Alpe, ki jih je že močil dež, nas je posvaril, da se moramo umakniti v bivak. Moja utrujenost mine, ko mi Tjaša naznani prejem rutke. Sveta maša poteka pod zvezdnatim nebom in razgledom na ljubljanske mestne luči. Gromozanska kepa strahu v meni se v trenutku obljube sprevrže v popolno pripravJesen 2016 • 4

ljenost na vse moje nadaljnje skavtske izzive. Postala sem Neomajna netopirka. Naslednji dan tabora se odpravimo proti Rakitni. Vroč popoldan mine v sproščenem vzdušju s prepevanjem ob kitari in predajanjem sončnim žarkom. Da nam slučajno ne bi postalo dolgčas, so sledila nova navodila. Razdelili smo se v pare in pot nadaljevali v dvojicah. Naslednjega dne smo se ponovno zbrali skupaj v Begunjah pri Cerknici, kjer smo napenjali možgančke in sestavljali klanovsko listino. Sledil je večer druženja ob ognju s klanovci iz Cerknice in dvoboj v hranjenju s hrenovkami. Medtem ko je izraelsko ljudstvo že skoraj prišlo v obljubljeno deželo, smo mi dokončali zadnje finese v naši novi listini. Odpravili smo se tudi v Rakov Škocjan in uživali v njegovih naravnih lepotah. Kmalu je prišel čas za slovo od nekaterih naših članov. Patricija, Gašper in Neža so se pogumno odločili, da svojo skavtsko pot nadaljujejo kot voditelji. Ponosni, a hkrati s priokusom grenkobe, smo se od njih poslovili in nadaljevali našo pot. Od svobode nas je ločilo le še par kilometrov, saj je valovita okolica naznanjala, da smo že globoko v svetu čudovitega Krasa. Zadnji dan cilj dosežemo mešanih občutkov. Nasmejani, hvaležni, utrujeni in polni novih spominov naš tabor zaključimo v Postojni. V mestu, kjer so se Slovenci odločili, da želijo živeti svobodno v svoji državi Sloveniji. In naš klan? Tudi mi smo našli svobodo ob okusni, težko pričakovani pici. Nina Kukovičič, Neomajna netopirka

SKAVTSKO POLETJE

Trije novi voditelji v našem skavtskem stegu

»Sveža kri« v SKVO-ju

Čuden naslov? Tako so sami poimenovali svoj prihod Temperamentna, Vestni in Radovedna.

19. avgusta 2016 se je naš SKVO po nekaj letih povečal za tri mlade voditelje, ki že lep čas korakajo po skavtski poti. In tako so se odločili, da bodo tisto, kar so prejeli, tudi dali. Seveda pa je za to, da zares postaneš del voditeljske ekipe, potrebno opraviti izziv. Dobro so se znašli v novinarski vlogi in posneli fantastičen prispevek. Potem pa nam zapeli še pesmico, katere delček pravi takole:

»Ko prvič slišal smo, da gremo mi v SKVO, prevzel nas je občutek to bo ful hudo, zdej pa nas to pošteno, smešno ful skrbi, da to so skrajnosti.« Kot voditelj moraš biti velikokrat kos skupnim izzivom, seveda pa ne gre brez osebne rasti. Tako je Gašper, po

domače Gaši, pojedel sendvič z zelenjavo, ki jo res na smrt sovraži. Neža je blazno »uživala« ob grižljajih sendviča s sirom, ki se ga sicer vztrajno otepa, Patricija pa je pojedla kar kombinacijo obojega, ker pač ni zbirčna. V srcu smo že na začetku vedeli, da so »tapravi«, takšni kot voditelj mora biti. Vedno pripravljeni, polni idej in delovne vneme. Predvsem pa stvari počnejo s srcem in se zavedajo, da je skavtstvo pot, da je skavtstvo vzgoja, da je skavtstvo preprosto najboljša šola življenja.

Z veseljem in ponosom kot stegovodkinja povem, da sem se s sovoditelji neskončno veselila tega trenutka, ko je vsak prebral svoje pismo sprejema in prejel kocko, ki jo na rutici nosimo vsi voditelji našega stega. In naj vam zaupam še to, da se njihova prisotnost že dobro sluti in čuti v naši skupnosti. Nimaš kaj, res so iz »tapravega« testa! Nepogrešljiva svižčevka, Tjaša

ZAKAJ JE MISAL TAKO DEBEL

in zakaj duhovnik ne mašuje na pamet? Najprej hvala za vprašanje. Čisto lepo in tudi čisto dovolj »duhovno« je, da se lahko v teh nekaj vrsticah tudi naš Videmčan ustavi ob njem. Oziroma ob njih, saj ste zapisali kar nekaj vprašanj. Ja, drži. Mašni knjigi rečemo »Misal«, točneje gre za »Rimski misal«, saj obstajajo tudi druge mašne knjige, ki jih uporabljajo pravoslavne krščanske Cerkve, ali pa recimo grško katoliški duhovniki. Zakaj je Misal tako debel? Bom navedel najprej bolj banalen razlog: debel je zato, ker je uporabljen kvaliteten in precej debel papir in ker so uporabljene zelo velike črke, da je mogoče besedila molitev brati tudi malo bolj »od daleč«. 

A vseeno ima Rimski misal več kot 900 strani. Struktura svete maše je resda vedno enaka, besedila se nam zdijo podobna, a še zdaleč niso enaka. Posebna besedila imajo na primer maše, pri katerih se spominjamo pomembnejših svetnikov. In veste, da je teh zelo veliko. Posebna besedila imajo svete maše svetih časov: vsak dan adventa ima drugačna besedila, prav tako vsak dan postnega časa in tudi velikonočnega časa. Tudi osrednji del svete maše, to je »evharistična molitev«, ima več »različic«. Prve štiri so že zelo »stare«, zadnji koncil, oziroma liturgična prenova, je dodala še tri čudovite evharistične molitve, ki jih pri nas kar pogosto uporabljamo, saj so besedila zares bogata, življenjska, pa tudi jezik je dovolj sodoben. Dve od njih se imenujeta »za spravo«, ena pa »za Cerkev«. Ob teh pa obstajajo še tri čisto posebne, ki se uporabljajo pri svetih mašah z otroki, pri nas jih tudi zelo pogosto uporabljamo: recimo pri šmarničnih mašah, značilne pa so po tem, da je v njih več »dialoga«, jezik pa je kar se da preprost in tako blizu tudi najmlajšim. Poleg tega pa Rimski misal vsebuje še besedila za različne posebne priložnosti, kot so maše za rajne, pa maše ob

podeljevanju zakramentov – recimo maše ob poroki – in podobno. Tu so še različni priložnostni blagoslovi in različni drugi »dodatki«.

Vse našteto je verjetno dovolj, da zlahka odgovorimo tudi na zadnje vprašanje, namreč tisto, ali duhovnik po nekaj letih maševanja teh besedil že ne zna na pamet. Čeprav izgleda, da so besedila podobna, jih je torej nemogoče vedeti na pamet. Pa tudi tiste dele, ki jih z leti zares že vemo na pamet (na primer dele evharističnih molitev, ki jih pogosteje izberemo), običajno vseeno beremo, to pa iz spoštovanja. Duhovnik je namreč služabnik Cerkve in je prav, da obhaja sveto evharistijo čim bolj tako, kot to »predpisuje« Cerkev, saj Evharistija uresničuje tudi edinost Cerkve. Eden od načinov uresničevanja edinosti je tudi enotno bogoslužje. Včasih je z istim razlogom bilo bogoslužje celo v enotnem, to je latinskem jeziku. Danes, ko obhajamo sveto mašo v »domačih« jezikih, pa se moramo za »enotnost« še toliko bolj truditi s kar se da lepim in enotnim obhajanjem svete maše. Župnik Mitja

(Če imate tudi vi vprašanje s področja krščanske vere, krščanskega življenja in podobno, ga pošljite na urednistvo@videmcan.si in nanj bomo skušali najti odgovor.)

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Špela Černič, Sara Capl, Tomaž Petan, Martina Makovec Žagar in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: Koštomaj, Celje. Naklada: 700 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.

ZANIMALO VAS JE

Neko nedeljo sem se med sveto mašo malo »zasanjala«. Zagledala sem se v tisto debelo knjigo na oltarju. Vem, da se imenuje Misal. Vprašala sem se, zakaj je tako debela, če pa so vse maše tako ali tako podobne. Vprašala sem se tudi, ali duhovnik tisto knjigo potrebuje in ali po nekaj letih vsakodnevnih maš ne ve besedil že na pamet. Vem, da to ni zelo duhovno vprašanje, a če se vam zdi primerno, bom vesela odgovorov.