Videmčan 4 (2017) by Mitja Markovič

Foto: Nina Kukovičič

POŽIREK ZA DUŠO

VESELO NA DELO br. Marko Senica

Na začetku novega pastoralnega leta bi z vami rad delil znamenite misli papeža Frančiška iz okrožnice Veselje evangelija, 24. * Skupnost, ki oznanja, se s svojimi dejanji vključi v vsakdanje življenje drugih, skrajša razdalje, skloni se vse do ponižanja, če je potrebno, privzame človeško življenje, dotakne se trpečega Kristusovega mesa v ljudstvu. Glasniki evangelija imajo zato »vonj po ovcah« in ovce poslušajo njihov glas. * Skupnost, ki oznanja, je torej pripravljena »spremljati«. Spremlja človeštvo na vseh njegovih potih, pa naj bodo poti še tako težke in dolge. * Zna dolgo pričakovati in apostolsko potrpeti. Za evangelizacijo je potrebno veliko potrpežljivosti, ki se ne ustavi ob omejitvah. Zvesta Gospodovemu daru zna tudi »obroditi sad«. * Skupnost, ki oznanja, je vedno pozorna do sadov, ker Gospod hoče, da je rodovitna. Skrbno pazi na zrno in ne izgubi miru zaradi ljuljke. Ko sejalec vidi, da se med zrnjem pojavlja ljuljka, se ne pritožuje in ne vznemirja. Najde način, da se Beseda utelesi v določenem položaju in obrodi novo življenje, čeprav so sadovi očitno nepopolni in nedokončani.

* Učenec zna podariti vse življenje in gre

do mučeništva, ki je pričevanje za Jezusa Kristusa. Noče si nakopavati

sovražnikov, ampak želi, da bi bila Beseda sprejeta in bi razodela svojo osvobajajočo in prenavljajočo moč. * Končno zna vesela skupnost, ki oznanja, vedno »praznovati«. Obhaja in praznuje vsako majhno zmago, vsak napredek v evangelizaciji. * Vesela evangelizacija poskrbi za lepoto v bogoslužju. Sredi vsakdanjih zahtev pospešuje dobro. Cerkev oznanja evangelij z lepoto bogoslužja, ki je tudi obhajanje oznanjevalne dejavnosti in vir prenovljenega nagiba, da se daruje. Namenoma sem poudaril nekatere ključne besede. Pristen oznanjevalec moč za vse to črpa iz globokega osebnega odnosa z Jezusom, tako v molitvi kot z zakramentoma sprave in evharistije. Veselo na delo, z Božjo pomočjo, medsebojnim sodelovanjem in podporo.

mojega srednješolskega izobraževanja njegova podoba krasila mojo steno v tisti majhni skromni dijaški sobici.

Sara Capl urednica

DRUGACE NAVDUSENA »Ta jesen je nagajiva, v vsakem dnevu nekaj skriva.« (Neznan avtor)

Misel na jesen. Najprej pomislim na prelepa drevesa, polna barv, jutra pokrita z meglo in hladne večere. Ampak to še zdaleč ni vse, kar nam ponuja jesen. Ponuja nam spokojnost, umirjenost, tišino, nova doživetja, nove izzive, novo spoznanje, mogoče celo nekaj žalosti, razočaranj. Sama se navdušujem nad prav vsemi letnimi časi. Poletje sem imela lepo in zelo doživeto. Potem se je vse umirilo, obujala sem spomine na šolo in z velikim navdušenjem opazovala otroke in starše, kako zopet vstopajo v novo obdobje. In prišla je jesen. Priznam, nisem se veliko poglabljala v to, kaj mi lahko začetek jeseni ali celo sama jesen prinese. In bila presenečena nad danim. Čisto spontano, nenačrtovano se je zgodil pogovor z dobrim prijateljem in prošnja, da sodelujem na športni prireditvi kot spremstvo Alenu Kobilici. Mogoče vam to ime ni blizu, ga ne poznate. Alen Kobilica je bil zelo uspešen maneken doma in v tujini, je velik športnik, podjetnik, paratriatlonec, ki je pred osmimi leti izgubil vid. Priznam, zelo vesela sem bila dane naloge, a hkrati mi ni bilo čisto vseeno. Veliko sem razmišljala o nalogi, ki mi je bila zaupana. BITI OČI NEKOMU, KI NE VIDI. Alena sem poznala samo s televizije, z naslovnic revij visoke mode. Spomin se mi je vrnil dobrih 15 let nazaj, ko je vsa štiri leta

Dan po uradnem začetku jeseni se je zgodilo prijetno srečanje, za katerega bom vedno hvaležna prijatelju Jaroslavu in Alenu, da sta si upala in zaupala. Nam, ki vidimo, se stvari zdijo samoumevne. Hoja, dvig nog, stisk roke, pogled sočloveku v oči, dotik krožnika itd. Ampak ni čisto tako. Z Alenom sem stvari »videla« drugače. Edino, kar sem ga prosila, je bilo to, da mi pove, kaj je bolj in kaj manj pomembno pri samem vodenju. Ni kompliciral, nič posebnega zahteval. Gib rame njemu pove, ali greva gor ali dol, ko rečeš stopnica, on takoj dvigne nogo, ko se z njim pogovarjaš, se on obrača za tvojim glasom, ko rečeš levo, je to levo. Ups … Kaj pa, če se zmotiš in rečeš levo, misliš pa desno? Verjemite mi, kar nekajkrat sem se zalotila, da sem omenila napačno smer, da sem prehitro rekla stopnica. Kaj hitro se moraš popraviti, saj lahko napaka pripelje do padca, do poškodbe nekoga, ki ti zaupa. Dan je minil, jaz pa sem bila »drugače« navdušena. Ko si človek dovoli biti del drugačnega, se spremni. In tako sem se spremenila jaz. Še nekaj dni po 3 srečanju sem s spoštovanjem razmišljala in se pogovarjala z bližnjimi o gibih našega telesa, o tem, kako lepo je, da je stisk roke čvrst, pogled v oči iskren in pozornost med pogovorom ne usmerjena drugam. Moja jesen se je začela prijetno in z navdušenjem stopam naprej. Vsem vam, ki prebirate te vrstice, pa želim, da najdete svoj košček jesenske sreče med prijatelji, na sprehodu, med pobiranjem kostanja ali med pozdravom neznancu.

»Jesen me je naučila, kako blago je lahko njeno sonce, ko zahaja … Zdaj še bolj cenim sonce svojih letnih časov.« (Nastja K.)

NA ZAČETKU PASTORALNEGA LETA

SPREHOD PO PASTORALNEM VRTU 4

Danes te vabim, da vstopiš z menoj na prečudovit vrt. Čeprav zunaj jesen že kaže svoje barve, se na tem vrtu šele pričenja pomlad. Pomlad imamo vsi radi, nekateri celo najraje, saj je vse še v popkih in skoraj poka od sokov življenja. Za pomlad se nam zdi, da je zagotovo zibelka upanja, saj vsak popek obeta svoj sad. Hkrati pa vrt v tem času potrebuje veliko snovanja, obrezovanja, presajanja, novega sajenja, nege in budnih oči. Vrtnarji analizirajo izkušnje iz prejšnjih let in jim prilagajajo nov pastoralni načrt, da bi sleherna bilka lahko pokazala svojo največjo lepoto in obrodila mnogoteren sad. Pridi, poglejva malce vanj … Težko opiševa, kaj vse začutiva, ko naju nagajivo poboža pomladni vetrič in osupne lepota vrta, ki se razprostre pred nama. Za trenutek se naju dotakne občutek rajskega, ki leži skrit kot praspomin na dnu najinih duš. Najin korak kar sam od sebe krene dalje. Lahko čutiva, kako naju čarobnost vrta posrka vase in kako naju brezpogojno sprejema … Vrt ima mnogo lepih stezic in te se med seboj čudovito prepletajo. Vse je urejeno in prav nič ni prepuščeno naključju. Vidiva, kako nekateri vrtnarji s spomladanskim rezom že oblikujejo grmičke in vrtnice. Rez je konkreten, ampak oni vedo, da bo le tako rastlina ostala zdrava in zacvetela z mnogoterimi cvetovi. Tudi trava

je že deležna svoje prve košnje, čeprav je še vsa krhka. Ti vrtnarji vedo, da jo bo to naredilo močnejšo in gostejšo. Če je ostalo še kaj lanskega listja, se tudi to skrbno pospravlja, saj novi popki obetajo novo listje … Za takšno delo je potrebne kar nekaj fizične vzdržljivosti, zato bi lahko rekli, da gre za močno ekipo vrtnarjev (Hvala vama, tehnična in gospodarska ekipa!). Malce naprej opaziva, kako nežne ženske roke skrbijo za čiste stezice in dodatno krašenje. Ta ekipa je najbolj tiha, je krhka in skromna kakor cvetlice v njihovih rokah (Hvala vam, ki čistite in krasite cerkev in župnišče!). Veselo otroško čebljanje naju pripelje do najbolj pisanega dela vrta. Drobcene cvetlice se nagajivo pre-

rivajo in skušajo preglasiti druga drugo. Zelo potrpežljiva skupina vrtnarjev vztrajno bdi in ureja ta kotiček, saj ve, da iz majhnega zraste veliko in da gre v tem delu vrta za izjemno resen projekt! Zelo težko je biti odločen in hkrati ljubeč vrtnar, zato vam iskrena hvala, kateheti in katehistinje! Da bi bilo še več drobcenih cvetlic, ki bi odraščale varno in ljubeče, del vrtnarjev skrbi za gradnjo odnosov med mamicami in očeti. Hvala vam, vrtnarji zakonske skupine! Stezica naju naprej pripelje do skalnjaka. Po njem pogumno plezajo prav trdožive rožice, nekatere so še čisto majhne. To so cvetlice, ki vedo, da je lahko življenje v vrtu včasih tudi trdo, ampak zmorejo to trdoto življenja obleči v adrenalin in ovire poimenovati izziv. Hvala vam, ki vodite naše otroke skozi skavtsko dejavnost! Kako krasen je krog belih lilij, ki posnemajo neutrudno ministrantsko zvestobo! Po ograji vrta opazujeva bršljan. Ni mogoče, da bi kdo zaustavil njegovo vzpenjanje. Najdeva ga tudi v razpokah, kjer nima veliko ugodnih pogojev za rast. Pa kljub temu, pogumno kakor animatorji sega višje in višje, dokler ne doseže tudi obzorja onkraj ograje in zvabi v vrt še kakšno radovedno dušico. Hvala vam, ministranti in animatorji! Najino pozornost pritegne drobcen potoček. Je kakor živa Božja beseda, ki napaja vrt, da ta nikoli ni žejen. Hvala vam, bralci Božje besede! Kmalu opaziva, da se vse stezice nekako zlijejo v eno in naju vodijo do središča vrta, kjer osupla obstaneva pred velikim drevesom. Zdi se, da je središče vrta, vendar brez rajske usodnosti prepovedanega sadu. Pod njeno krošnjo sedi skupinica vrtnarjev, ki nenehno nekaj tiho mrmra in vztrajno beleži dogajanje v vrtu, da bi lahko vsak, ki ta vrt obiskuje ali ga samo opazuje od zunaj, bral o njegovem življenju (Hvala vam, ekipa Videmčana!). Pogled kar sam odtava po veliki krošnji. Sestavljena je iz mnogih močnih vej in tako, kakor je značilno za zdrava in pravilno oblikovana drevesa, ima eno samo vodilno vejo (beri: Mitja). Z močno krošnjo, ki jo oblikujejo, varujejo vrt in mu dajejo trdnost. Njihov pogled določa ureditev vrta in stremi k temu, da bi v vrtu preprosto odseval

Jezusov načrt. Hvala vam, vrtnarji župnijskega pastoralnega sveta! Čeprav je krošnja tega čudovitega drevesa že precej gosta, opaziva tudi ptice. S svojim petjem opajajo vrt in slikajo njegovo nebeškost. Skozi pesem razpirajo ozko pot najinima dušama, da se vsaj za nekaj trenutkov dotakneva globin čistega miru … Hvala vam, pevci in instrumentalisti, ki s pesmijo »odkljuvate« škodljivce (slabe misli) in nas dvigujete k Bogu! Kdor vsaj malo pozna značilnosti dreves, ta ve, da je obseg koreninskega sistema približno enak obsegu krošnje. In ve tudi, da velika krošnja (kakršna je v tem vrtu) pomeni močne korenine. Ve tudi, kaj pomenijo za drevo močne korenine … Namreč strah, ki skuša udarjati vanje, ko nastopijo temnejša obdobja, nima prav veliko možnosti! Ve pa tudi, da je poglabljanje korenin čudovita in veličastna stvar, da pa vedno pomeni tudi bolečino. Včasih veliko bolečino suše, bolečino neurja in odlomljenih vej, škodljivcev, toče in tudi bolečino neuresničenih načrtov in upov. Ampak ves vrt sluti, da bo v obdobjih bolečine vanj vstopil Gospod … In mu bo pomagal celiti rane ter znova zaživeti. Ker On je njegov Dež, njegovo Sonce in njegova Hrana! In ni škode, ki je Njegov dotik ne bi znal zaceliti tako, da bo vsako pomlad znova poln upanja in novih popkov. Prav kakor to pastoralno pomlad … Počasi zapuščava ta tako živahni vrt, v srcu povabljena, da prepoznava, v katerem delu vrta bi se lahko tudi midva udejstvovala. Spoznala sva, da je vrt poln marljivih vrtnarjev, katerih najmočnejše vrtno orodje je prav ljubezen. In da nekatere ljubezen prevzema tako močno, da so neustavljivo marljivi kar na večih delih tega vrta. Povabljena sva, da večkrat vstopiva in se darujeva. Da Gospodu skupaj z ostalimi pripraviva naše stezice in mu pokaževa naše cvetlice. In potem, ko vrtnarjem uspe ujeti minutko prostega časa, posedimo vsi skupaj z Njim tam na klopici sredi vrta, pod našim mogočnim Rupertovim drevesom … In za vse to – hvala Tebi, naš Gospod!

Natalija Andrejaš

DA BI OKUSALI LEPOTO VERE IN OCETOVE BLIZINE 6

Prva jesenska številka Videmčana skoraj vsako leto prinaša pogled na župnijsko poletje, hkrati pa tudi pogled naprej. Med pomembnejšimi dejavnostmi, ki se dogajajo v župnijski skupnosti, je tudi osnovnošolski verouk. V uredništvu smo se letos odločili, da pričetek novega veroučnega leta pospremimo z nekaj veroučnimi spomini. Živimo v času zelo naglih sprememb: ne le zunanjih, ampak tudi tistih, ki zaznamujejo naše najbolj notranje, srčne odločitve, med njimi je vsekakor naša vera in z njo povezane vrednote. Župnijski verouk je po svoji zasnovi in vsebini pomoč krščanskim staršem pri njihovem prizadevanju za celostno – tudi versko – vzgojo otrok. Vrednot se ne da naučiti, ampak prehajajo na mladi rod tako, da otroci le-te opazujejo pri svojih starših, da jih »okušajo« in živijo skupaj s starši. Enako velja za versko razsežnost vzgoje. Ko se o tej »nalogi« pogovarjamo s starši ob pripravi na krst njihovih otrok, se v pogledu koga od njih – včasih pa tudi v iskreni besedi – začuti nekaj negotovosti v smislu: še ena obveznost med že tako številnimi, ki se danes nalagajo staršem od

vsepovsod. Ob taki misli starše »potolažim«. Ne gre za dodatno obveznost. Dovolj je živeti svoje krščanstvo. Saj tudi vzgoja za poštenost in pravičnost, pa vzgoja za solidarnost in velikodušnost in podobno niso posamezne »dodatne naloge«. Otroci se bodo teh vrednot »navzeli«, ker bodo videli, čutili, da so dragocene mami in atiju. Z vero je podobno. Kljub temu pa je verska vzgoja v mnogih sodobnih krščanskih družinah težava. Mnogim staršem se zgodi, da se zaradi najrazličnejših okoliščin vera znajde bolj na robu »zani-

Mitja Markovič

manja«, ali pa zanjo zmanjka časa, volje in energije. Mnogi starši so bili sami krščansko vzgojeni, obiskovali so verouk, bili pri prvem obhajilu, tudi pri birmi, potem pa je verska razsežnost njihovega življenja nekako stopila na rob. Družbena situacija, pomanjkanje časa, tudi številne afere, ki so na mnogih mestih umazale sliko Cerkve – tako v preteklosti, kakor žal tudi v sodobnem času – pa medijska slika, ki tu in tam nenaklonjeno slika vero, pri marsikom življenjska praksa, ki je zelo oddaljena od idealov Božjih zapovedi – in s tem povezano mišljenje, da me Bog ne more imeti rad, ker sem tako zelo grešen – in tako dalje ... Številni, zelo številni so dejavniki procesa, ki mu pravimo sekularizacija in pomeni, da vera izgublja svojo pomembno vlogo pri oblikovanju izbir posameznikov, ki sicer pripadajo krščanski veri. Ko krščanski starši, ki so se znašli v valovih omenjenega procesa sekularizacije, stojijo pred nalogo izročiti krščansko vero in evangeljske vrednote svojim otrokom, je le-ta

seveda zanje prezahtevno opravilo. K verouku tako prihajajo otroci, ki krščanstvo temeljito »okušajo« v svojih družinah, pa tudi otroci, ki jim je župnijski verouk skorajda edino versko izkustvo. V teh okoliščinah je oblikovanje veroučnih katehez za vse, ki izvajamo verouk, zelo velik izziv. Naša vizija verouka je zato v bistveni meri usmerjena v omogočanje izkustva, da je vera lepa, da je lepo biti Jezusov učenec. Pri starejših veroučencih velik poudarek dajemo na racionalni razsežnosti vere. Pomembno je izkustvo molitve kot osebnega pogovora z Jezusom, zato v večji meri kot v pretekosti otroke in mlade uvajamo ne le v učenje molitvenih obrazcev, ampak v molitev kot preprost, iskren in sproščen pogovor. Pomemben poudarek je na Svetem pismu; v večji meri kot v poznavanju posameznih elementov, zgodb in dogodkov, je poudarek na resnici, da je v njem zapisana živa beseda našega nebeškega Očeta. Poleg veroučnih srečanj je pomembno, da otroci vstopajo tudi v resničnost srečanja z

Bogom v bogoslužju. Tudi tu se trudimo, da je to v pomembni meri prilagojeno doživljanju otrok. V mislih imam oblikovane, t.i. »šmarnične maše«. Že v minulih letih smo na tak način oblikovali nedelje svetih časov (advent in post), svojevrsten praznik vere so naše šmarnice. V letošnjem letu smo se odločili, da šmarnice ne bodo cvetele le maja, ampak da jih bomo razporedili v manjše šopke in z njimi okrasili vse veroučno leto. Tako bo letos pet šmarničnih tednov, prvi že konec oktobra, zadnji pa v prvem tednu junija.

Čeprav je vera stvar osebnega odnosa med človekom in Bogom, pa je Božja volja, da svojo vero živimo v skupnosti, v občestvu, v Cerkvi. Vstopanju v občestveno razsežnost vere v pomembni meri služi oratorij, pa tudi nekateri »oratorijski« dnevi med letom. Za starejše so tu še različni vikend programi, s katerimi se »učimo« živeti krščanstvo v srečevanju, pri igri, ko skupaj jemo, razmišljamo, delamo ... Osnovnošolski verouk pripravljamo za vse

razrede od prvega do devetega. Prvi in drugi razred ima verouk (okvirno) dvakrat mesečno po dve uri skupaj in sicer ob sobotah. Njihova katehistinja je Tanja Petan. Letos se je ekipi katehetov pridružil kapucin br. Marko Senica, ki prihaja k nam z druge strani Save. Br. Marko bo letos s tretjim in sedmim razredom. Študentka teologije Teja Omerzel, ki je že v minulih letih kvalitetno pripravljala kateheze za veroučence, letos uči veroučence od četrtega do šestega razreda. Z osmimi in devetimi razredi, torej birmanci in pobirmanci pa sem letos jaz. Pogled na nekaj fotografij letošnjega verouka, ki že lepo poteka – od minule sobote tudi za najmlajše – lepo pokaže, da imamo za izvajanje verouka in drugih župnijskih dejavnosti na razpolago lepe prostore, ki smo jih s temeljito adaptacijo in prenovo starega župnišča, pridobili pred nekaj leti. Ob tem bi se rad zahvalil sodelavkam, ki poskrbijo, da so prostori vedno lepi, pospravljeni, urejeni in čisti. Pa hvala posameznikom, ki poskrbite za nujno

vzdrževanje in popravila. Vse to je veliko in pomembno delo, saj se vsak teden v župnijskih prostorih zvrsti skoraj 300 naših veroučencev, ob njih pa se tu dogajajo še skavtska srečanja, pevske vaje, razni sestanki, obiski pisarne in podobno. Prav tako bi se rad zahvalil vsem, ki s svojimi prispevki omogočate vzdrževanje prostorov in nakup nujno potrebne didaktične opreme za izvajanje opisanih vsebin, pa za ogrevanje prostorov v hladnih mesecih. Teh stroškov je zelo veliko. Pokrijejo se lahko zgolj s prispevki staršev veroučencev, z velikodušnostjo župljanov in s posameznimi darovi donatorjev in dobrih ljudi, ki cenite to, kar se tu dogaja. Doslej je s skrbnim gospodarjenjem, varčnostjo in skromnostjo šlo. Verjamem, da bo tudi v prihodnje in hvala vsem, ki boste tudi v prihodnje na različne načine podpirali naša skupna prizadevanja za rast žive in zdrave vere v srcih naših otrok in mladih.

Mitja Markovič

URADNE URE V ŽUPNIJSKI PISARNI PONEDELJEK 8h-11h (Nena Jagrič) 18h-19h (Ivanka Zupančič) TOREK 8h-11h (Micka Ferlin) 18h-19h (Vesna Turnšek) PETEK 8h-10h (Jožica Gabrič) NEDELJA 11h-1130 (Edi Kriegher / Vesna Turnšek) MOŽNOST ZA SVETO SPOVED, DUHOVNI POGOVOR VSAK ČETRTEK 9h-13h in 15h-17h URADNE URE ŽUPNIJSKE KARITAS PONEDELJEK 18h-19h (Ivanka Zupančič) PETEK 8h-10h (Jožica Gabrič)

glasilo župnije sv. Ruperta Krško - Videm ob Savi Uredniški odbor:

Natalija Andrejaš, Sara Capl, Tomaž Petan, Špela Černič, Martina Makovec Žagar, Ana Špiler in Mitja Markovič

Oblikovanje:

Mitja Markovič

Lektoriranje:

Milena Žičkar Petan

Tisk:

Koštomaj, Celje

Naklada:

900 izvodov

Spletno mesto:

Videmcan.SI

Knjižna polica:

issuu.com/videmcan

je imel navado hoditi po sobi sem ter tja, z rokami na hrbtu. Oblečen je bil v topla oblačila in obutev. Med prelistavanjem svojega veroučnega spričevala sem naletela na veroučne vsebine, kot so: Krščanski nauk 1 in 2, Bog – Kristus – Cerkev, Zapovedi, Cerkev – Zakramenti, Priprava na prvo sveto obhajilo, Ponavljanje za birmo, Od 4. do 10. Božje zapovedi …

VEROUK NEKOČ

POČUTILA SEM SE SPREJETO K verouku sem hodila zelo redno. Čeprav me ni bilo vedno volja, sem odšla. Tako sem se enkrat na teden s šolskim avtobusom odpeljala na Zdole. Že to je bilo zame nekaj novega, drugačnega, saj sem se v šolo in iz nje sicer vozila s šolskim kombijem.

Verouk je izvajal naš takratni duhovnik, gospod Stanislav Zadravec. Veroučne vsebine nam je ob toplih dnevih podajal v cerkvi, ko je bilo mrzlo pa kar v njegovi pisarni v župnišču. Ob vstopu v župnišče nas je vedno pozdravila gospodinja Ivanka. Še dandanes me spremlja vonj njegove delovne sobe. Prav tako mi je v spominu ostal videz tega prostora. Tam sem se počutila prijetno, domače, sprejeto. Njegova delovna miza in knjižna omara sta se šibili od teže knjig: večjih, manjših, debelejših, tanjših, pisanih, enobarvnih. Ko smo se veroučenci posedli, je vedno preveril, kdo je prisoten. Spomnim se, da je za prisotnost delal črtice; tako kot da bi štel po pet skupaj (štiri črtice navpično in ena povprek). Takoj nato smo zmolili Oče naš in za tem ponovili teme prejšnjega srečanja. Ko smo dokazali, da se še spomnimo, smo pričeli z nečim novim. Medtem ko nam je kaj razlagal,

Zanimivo mi je bilo to, da pri verouku nikoli nismo potrebovali nobenih zvezkov, delovnih zvezkov ali učbenikov. Vedno smo se le pogovarjali in ponavljali ter si tako zapomnili. Seveda gospod župnik ni bil najbolj vesel, če je kdo med uro »sedel na ušesih«. Sploh, če je koga poklical in mu rekel, naj nekaj ponovi, pa dotični ni vedel, o čem smo se pogovarjali. Takrat je odkimaval z glavo in rekel: » Ja Novak, Novak, Novak, ehhhh!« (Priimek je izmišljen!) V letih, ko sem obiskovala verouk, sem duhovno močno rasla. Gospoda župnika sem zelo spoštovala. To čustvo je bilo nekako vzajemno. Verjamem, da delček tudi zato, ker sem ob nedeljah brala Božjo besedo. Prav zato mi je v spomin poklonil nekaj svojih knjig, ob katerih me prevzame nostalgija na tiste prijetne veroučne čase.

Ana Špiler

PRI VEROUKU SEM POKLEKNIL Z veroukom sem začel pred sedmimi desetletji. Župnik je prihajal v šolo po rednem pouku, vendar to ni trajalo in smo začeli hoditi v cerkev. Od takrat mi je ostal v spominu dogodek. Pri verouku sem se hotel izkazati in sem v klopi pokleknil in tako bolj verno poslušal župnika. Prvoobhajanci ob kaplanu Jožetu Podjavoršku 26. 6. 1960 (Foto: Krahulec. Hrani družina Jagrič)

Ko je on to opazil, me je pošteno okaral. Učna snov je bila iz katekizma. Zajemala je predvsem najprej pripravi na prvo sv. obhajilo in nato na sv. birmo, s katero se je verouk končal. Vse osnove vere sem zlahka dojel tudi s pomočjo vernih staršev. Dolgo sem tudi ministriral, pa tudi mežnaril sem do odhoda k vojakom.

Ivan Puntar

VEROUK JE BIL STROG K verouku sem hodila med vojno. Takrat smo imeli verouk v šoli, zato je prišel župnik k nam v šolo. Po vojni smo imeli verouk še nekaj časa v šoli, potem pa so se prestavili v župnišče. Verouk je bil strog: župnika nismo smeli klicati po imenu, ampak smo mu rekli gospod župnik; nismo se smeli pogovarjati, če pa smo se, smo dobili kazen (največkrat s palico po prstih); v nedeljo smo morali priti k sveti maši ob 10. uri, sedeli pa smo na prvih dveh stopnicah pred oltarjem. Popoldne v nedeljo pa smo imeli večernice ob 15. uri, na katere smo morali hoditi. Ko smo prišli k verouku, smo morali župnika pozdraviti s: »Hvaljen Jezus.« Župnik pa nam je odgovoril: »Na veke, amen.«

Alojzija Žičkar

»NE POZABI NA BOGA IN TUDI ON TE NE BO POZABIL!« Moj verouk se je začel v prvem razredu pred 68 leti, kjer smo še v šoli pričakali duhovnika. A žal to ni bilo dolgo. V drugem razredu smo že morali iti v cerkev, ki je bila samo preko ceste oddaljena od šole. Kraj, kjer sem rojena, je varovala sv. Marjeta, ki je bila zavetnica župnijske cerkve. Verouk smo se učili iz katekizma za prvo sv. obhajilo in sv. birmo, ki sta bila istega leta. Doma so mi pri verouku pomagale mama in botra. Zaradi majhnega kraja je bila birma le vsakih šest let. Ker tudi leta 1951 ni bilo sv. birme na Planini (bila sva samo dva birmanca), sva šla v Celje k sv. Danijelu, ki je sedaj stolna cerkev. S tem se je končal tudi verouk. Po končanem petem razredu sem odšla v nižjo gimnazijo, kjer sem stanovala v internatu. Tu nam ob nedeljah ni bilo dovoljeno hoditi k sv. maši. Tako sem se sv. maše udeleževala le doma. Dobro pa se še spominjam nasveta moje botre ob odhodu v internat: »Ne pozabi na Boga in On te tudi ne bo pozabil.« Tega nasveta se še danes držim.

Amalija Puntar

ga: »HVALJEN JEZUS!« »NA VEKOV VEKE!« je odgovoril. Da bi se učili moliti, tega ne vem. To nalogo je prepustil domači vzgoji. Ko pa je prišlo do močnih političnih sprememb, ločitve šole od Cerkve, je prenehal hoditi v šolo in moj verouk se je za vedno zaključil.

VEROUČNI SPOMINI

MOJA VERSKA VZGOJA V OTROŠTVU 12

Rojena sem v začetku vojne v Dolenji vasi. Krščena kmalu po rojstvu na Vidmu, pri svetem Rupertu. Nekaj let po vrnitvi iz štiriletnega izgnanstva v Nemčiji, se je začelo v Artičah moje osnovno šolanje. V Artičah se nahajajo cerkev Svetega Duha, župnišče in osnovna šola blizu skupaj. O svojem verouku vem zelo malo, saj sem ga imela le v prvem in drugem razredu. Takratni župnik je enkrat na teden po pouku za krajši čas prihajal v šolo. S sabo je prinašal velike okvirjene stenske slike verskih vsebin. Bile so vedno iste, da smo jih otroci ogledovali in opisovali. Najbolj mi je ostala v spominu temačna slika vesoljnega potopa. Tudi šibo je imel, za vzdrževanje discipline v razredu, ni pa nas tepel. Do njega smo imeli otroci pa tudi odrasli strahospoštovanje. Pozdravljali smo Župnik Medvešek in kaplan Pečar s prvoobhajanci 1932. Objavljeno v Zborniku “Med najlepše kraje ...”

Na koncu prvega razreda smo imeli neko nedeljo v juniju pri jutranji maši prvo sv. obhajilo. Prva sv. spoved in druge priprave – tema v mojem spominu. Otroci lepo oblečeni, koliko se je pač takrat v tistih revnih časih po vojni dalo. Deklice v belih kratkih oblekcah brez okraskov, samo z belo pentljo v dolgih laseh. V cerkvi v Artičah je bila še ne tako daleč nazaj pred glavnim oltarjem nizka, dolga ograjica – obhajilna miza – smo rekli. Le-to je ministrant pred obhajilom pogrnil z belim prtom. Otroci smo pred njo pokleknili, skrili roke pod prt in prejeli hostijo na usta. Od obhajila nimam slike. Že naslednje leto, v drugem razredu, stara komaj devet let, sem bila, zopet brez priprav, pri sv. birmi in sicer na Vidmu v cerkvi sv. Ruperta. Birme tu ni bilo vsako leto, zato smo bili skupaj otroci iz več razredov, različne starosti in velikosti. To je bilo leta 1950. Po poznejšem pripovedovanju starejših nas je birmal g. Maksimilijan Držečnik, mariborski škof. Takrat ni bilo v navadi slikanje v cerkvi, skupaj s škofom, botri in s starši. Le zunaj pred cerkvijo nas je pričakal poklicni fotograf in nas takole postavil pred svoj aparat, nam v lep in drag spomin. Vesela sem, da imam po toliko letih še živo svojo birmansko botro. Na sliki (na vrhu članka) je še moja nadomestna mama, že

davno že pokojna Elizabeta, dobrotnica, verna žena, ki me je naučila mnogo več, kot sem dobila pri verouku. Birmanska darila takrat: redki birmanci so dobili ročno uro - pravo bogastvo, rožni venec ali molitvenik, nekateri pa kaj malega denarja. Če se sedaj ozrem nazaj v svoje življenje, šolanje, poklic, služba, otroci, čutim, da so mi dani darovi Svetega Duha. Sveti Duh Tolažnik mi pomaga v mnogih tudi težkih preizkušnjah. V mojem otroštvu ob nedeljah nismo delali na polju. Cerkev v Artičah je bila skoraj polna pri obeh mašah. Otroci in mladina smo hodili k deseti, starejši pa k jutranji sveti maši. Razen pridige je bil obred v latinščini: Oremus, Pater noster, Dominus vobiscum … mi še sedaj zveni v ušesih. Po drugem vatikanskem koncilu je latinščino zamenjal domači jezik. Pridigo sem morala pozorno poslušati, saj je bilo treba doma pred kosilom navesti vsaj nekaj besed, ki so jih povedali gospod župnik. Po pogovoru z nekaterimi ljudmi moje generacije je bilo nekoč različno po župnijah glede verske vzgoje. Ponekod dosti bolje npr. na Zdolah pri g. Sunčiču, drugod pa morda še slabše kot v mojem primeru. To pomeni, da je bil in je še vedno verouk v veliki meri odvisen od duhovnika, kateheta, njegove duhovnosti, pedagoškega znanja in daru, vneme, ljubezni do otrok in mladine ter odnosa do njihovih staršev. Seveda tudi vedno od vzgleda in podpore staršev .

Ana Vodeb

RUPERTOVA NEDELJA

GOSPOD, KJE ME VIDIŠ? Župnija sv. Ruperta na Vidmu praznuje kar dvakrat v letu. Konec maja oz. v začetku junija imamo župnijski dan, konec septembra pa goduje naš farni priprošnjik. Sveti Rupert je bil misijonar, vendar po naših krajih ni hodil. Sezidal pa je mesto Salzburg, čigar posesti so segale tudi v naše kraje. Že za življenje je veljal za svetnika, saj je s svojo gorečnostjo poganjal kolo misijonarstva in tako služil ljudem. Ta nedelja je v Sloveniji sicer namenjena blaženemu škofu Slomšku. V naši župniji pa oba velika moža počastimo hkrati. Tokratno slovesnost je vodil brat Marko Senica. S svojo jasno besedo je nagovoril celotno župnijsko občestvo, ko nam je postavil vprašanje: “Gospod, kje me vidiš, kam me kličeš v tej župniji? Pri katerem delu v tvojem vinogradu naj sodelujem?” Odgovor je povsem enostaven: župnija smo bratstvo vseh verujočih, med katerimi živi iskrena misel. Vse zmoremo v Njem, ki nam daje moč. In tu se naša sedanjost tesno prepleta z deli svetega Ruperta, saj je Gospodov vinograd misijon, ki potrebuje svojih zvestih, močnih in veselih delavcev. Slovesnost je izzvenela s Slomškovo V nebesih sem doma, od tega ne sveta. Naš dom bo v nebesih, kamor romamo skupaj.

Milena Žičkar Petan

ZE DESETIC

Špela Černič, animatorka Andreas Repše, M. M., G. Z.

Zadnje priprave na dramsko igro, usklajevanje delavnic, obešanje scene, preverjanje seznama s prijavami udeležencev, skupni sestanek vseh animatorjev in nov dan, novo jutro. Tako kot vsa leta poprej se tudi tokrat, že desetič zapored, ozrem po travniku in mu pravim: »Bog, naredi tako, da bo tudi letošnji oratorij najboljši.« Minevajo že skoraj štirje meseci, odkar sem izpred odra ponosno zrla v množico otrok in že utečeno ekipo animatorjev, ob svoji desnici pa sem čutila močno podporo vedno zveste tehnične ekipe. Tudi tokrat je Bog obilno blagoslovil naš trud, skupne načrte in vse naše molitve združil v lep, skoraj popoln teden. Danes, ko po počitnicah strmim v prazen list papirja in se trudim zapisati nekaj utrinkov iz samega oratorija, se misli ustavijo pri vsaki tretji besedi. Pa ne zato, ker je od tedaj minilo že kar nekaj časa, kajti spomini so še vedno živi in zelo otipljivi. Težko je zapisati nekaj, o čemer pišeš že toliko let … težko je pojasniti, kaj je bistvo, kaj smo čutili in kako smo se imeli nekomu, ki ga ni bilo zraven. V ta namen sem sklenila zapisati nekaj tehničnih podrobnosti samega poteka in kasnejše izvedbe oratorija, za lažje razumevanje pa sem jih razdelila po posameznih sklopih. TISTO, KAR NAS PRISILI, DA PRIČNEMO … To je tema, ki je skupna vsem oratorijem po Sloveniji. Vsako leto oktobra nacionalna pripravljalna ekipa izda ime lika ali pa naslov prihodnjega oratorija, nekaj mesecev zatem se oblikuje zgodba, ki jo igramo na

odru, napiše se himna, pripravijo se kateheze in osnutki popoldanskih velikih iger. Okoli marca pa so v katoliških prodajalnah na voljo tudi oratorijski priročniki za animatorje, v katerih so zbrane vse zgoraj naštete stvari. Letošnji naslov oratorija se je glasil »Dotik

nebes,« glavna junakinja pa je bila Marija, o kateri je pripovedovala tudi sama zgodba. MODRECI NA KUPU: V začetku maja se prvič sestane odgovorna ekipa petih ljudi za pripravo in izvedbo videmskega oratorija. Naša naloga je predvsem komunikacija z zunanjimi izvajalci, pomočniki in tehnično ekipo ter vsebinska priprava iger, delavnic in igre, ki jih izvajamo na oratoriju. Vsa srečanja pripravljeno spremlja in nam pri vseh stvareh tudi pomaga naš župnik Mitja, ki prevzame številna bremena, katera bi sicer morali nositi sami. ZBOR DELOVNIH TELES: Do konca maja imamo kakšen sestanek ali dva, ki sta namenjena vsem animatorjem, njun namen pa je naložiti še veliko več goriva na ognjišče timskega duha. Naučimo se himno, vadimo koreografijo, razdelimo se v oratorijske skupine, pripravimo material za izvedbo delavnic in še kup »drugim očem nevidnih« a kljub temu zelo pomembnih stvari. NORIŠNICA V KOKOŠNJAKU: Ta teden/vikend je težko opisati. V župnišču in za njim je takrat mravljišče pridnih ljudi, ki se trudijo, da bodo vse stvari do časa na svojem točno določenem mestu. Lepo vabljeni, da nas prihodnje leto pridete pogledat in se kar sami prepričate, kako od blizu izgledajo intenzivne priprave.

IN JE TU! ORATORIJ! Kaos. Majhni nahrbtniki povsod po župnišču, drobne nožice, ki v strahu stopajo pred oratorijski oder, iskanje izgubljenih scenskih pripomočkov … Vedno kaj manjka, vendar vsakič manj. Pričnemo z jutranjo pesmijo in animacijo, oglasi se Radio Oratorij, skupaj zapojemo himno in vedoželjno pozdravimo oratorijske igralce, ki že komaj čakajo, da nam predstavijo igro, ki so jo vadili ves mesec. Zatem nas Mitja ogreje s srčno pripravljenimi katehezami, potem pa že iščemo svoje skupine, kjer se pogovarjamo o simbolih, ki smo jih spoznali in jih povezujemo s svojim življenjem. Po malici se zapodimo v najljubše delavnice (tu velja omeniti, da se za vsakega najde kaj uporabnega, pa če smo strastni nogometaši ali pa le dekleta, ki se rada naličimo in dobro izgledamo), kjer se naučimo marsikaj novega in si izdelamo čudovite izdelke, ki še dolgo časa krasijo našo sobo. Po debelih dveh urah pa že lačno stojimo v vrsti za slastno kosilo in v skupinah kujemo bojne poteze, ki jih bomo v prihodnjih dveh urah pri veliki igri uporabili, da uspešno premagamo

nasprotno ekipo. Po vsakem oratorijskem dnevu pa sledijo preverba animatorjev in pospravljanje in pripravljanje prostorov ter materiala za prihodnji dan. Tako, zelo na grobo in hitro opisano, izgleda vsak oratorijski mesec, že deset let.

Tokrat pa je bil nekaj posebnega. Ne le zato, ker je bil praznični, ampak predvsem zato, ker smo se pričeli učiti pogovarjati – poslušati in govoriti – na glas. Včasih, ko stvari že tako rutinsko opravljaš, pozabiš govoriti in se ti zdi, da je vsaka stvar samoumevna, ne samo tebi ampak tudi vsem drugim. Potem pa se zalomi. Nekdo česa ne sliši in ustvari svojo zgodbo, drugi pozabi, kaj je počel prejšnje leto, tretji

užaljeno pogleduje proti telefonu ter čaka na klic in na prošnjo, ki ju nikoli ni. Vemo, da se je težko pogovarjati, da je težko razlagati, si vzeti čas in povedati, kaj misliš ti in zakaj meniš, da je tako dobro. Tudi mi animatorji smo ob vseh nalogah in hitenju večkrat nestrpno zaključili pogovor in koga nahrulili, češ, kako pa ti tega ne veš. Človeške napake, ki postanejo nečloveške, ko jih pričneš ponavljati. Letos smo bili pripravljeni poslušati drug drugega in smo bili slišani. Tako iz strani staršev otrok, tehnične ekipe, vseh, ki so nam pomagali, da smo lahko čudovito pripravili in izvedli oratorij. Slišati nas je bilo vse do Vas, vseh prostovoljnih prispevkov in donatorskih sredstev, ki so nas zadnji dan tako presenetili, da je bilo v očeh marsikoga opaziti solze sreče. Dragi vsi, ki spremljate naš videmski oratorij … Za vsako veselo sliko, na kateri vidite razigranost in otroški smeh, je skritega ogromno vloženega truda. Hvala, ker ste ga tudi letos prepoznali, nam zaupali svoje otroke, v župnijsko kuhinjo prinesli pladenj peciva, nas vozili po vseh koncih Posavja, za nas odprli marsikatera vrata, v roke prijeli lopato, šivalno iglo ali pa kuhinjsko zajemalko … HVALA, ker smo lahko tudi zaradi vas osrečili sto petdeset otrok, naših mlajših bratov in sester, ter se po uspešno zaključenem

oratoriju z animatorji odpravili na družabni vikend. In … Hvala Bogu, ker nikoli ne pozabi in ob svojem času vedno naredi tako, kot je prav. »Končno! Končno smo se začeli pogovarjati in poslušati,« je v solzah dejala oseba, ki mi zelo veliko pomeni in je ob nas, ob meni, že desetletje. Končno je vzklilo še eno pomembno seme, ki smo ga zasejali dolgo tega … Hvala, ker si ga zalivala in zanj skrbela, ko smo bili sami še otroci. Danes smo že skoraj odrasli in lahko skupaj s teboj sejemo in zalivamo še desetletje oratorijskih semen.

ZAHVALA DONATORJEM Dragi donatorji! Iskrena hvala, da ste nam izkazali zaupanje in ste nas tako srčno podprli pri izvedbi našega oratorija. Zaradi vašega prispevka je bil lahko program še pestrejši in kvalitetnejši. Veliko pa pomeni tudi potrditev in priznanje našemu delu, ki ste nam ga s svojo velikodušnostjo pokazali. Hvala vam!

Člani ŽPS

PRVI SAMOSTOJNI KONCERT

“V zacetku” 22. septembra se je v večernih urah v Dvorani v parku v Krškem odvijal koncert dekliške pevske zasedbe ViDeS ob spremljavi stalnega kitarista Julijana Andrejaša in gostov instrumentalistov – prof. Mitja Kuslja in Luka Kuslja na tolkalih, Klare Eve Kukovičič na klavirju ter Bruna Smoljanoviča na kitari. Vseh pet let delovanja sestav vodi Špela Černič.

Predstavili so se z ritmično-duhovno glasbo, s katero bogatijo praznične svete maše ter krstne in poročne obrede. Prvi samostojni koncert je obsegal 11 pesmi, v besedi pa so predstavili tudi prehojeno pot vse od ustanovitve. V dobro uro trajajočem programu smo udeleženci začutili veselje do glasbe vseh nastopajočih, po zaključku pa smo ob kozarčku in dobrotah vsi zbrani še poklepetali. Pa saj menda niste verjeli, da se bo ta članek končal na takšen način? Za nami je večer mladostne energije, sestavljene iz milozvočnih dekliških glasov in močnega, energičnega ritma. Nekateri s(m)o se komaj zadrževali, da niso stopili zraven in »poprijeli«, drugi so zamaknjeno potovali po začetnem repertoarju zasedbe. OGENJ KI ŽGE, je žgal, verjemite, SVETI DUH, PRIDI IN VŽGI, ja, Sveti Duh je dajal moč. Več mesecev sem spremljala priprave: »Mo-

Nina Kukovičič

ramo imeti samostojni koncert ob 5. obletnici delovanja!«, »Kaj naj oblečemo?«, »Koga naj še povabimo?«, »Itak je brezveze, do septembra bomo razpadli!«, »Nimamo časa za vaje.«, »Bomo že nekako izpeljale!«. Pa nakupovanje in pomerjanje oblek, izbiranje lokacije koncerta, instrumentalistov ter primerne barve metuljčka za kitarista ter polno malih in malo večjih ovir, ki jih je bilo potrebno preseči … Za nami je večer, ki je prečkal mejo varnega zavetja domače cerkve in pokazal, KAKO LEPO JE ŽIVETI in odriniti »v svet«, nato pa je še ALELUJA, MOJ OČE radostno zazvenela v večeru, ki je sicer hladen v sebi nosil toploto jesenskega sonca. Otožnost se je prikradla ob misli na izgube in KADAR JAZ SEM ČISTO SAM, si zaželim, da bi mi zrasla krila in da bi odletela visoko pod nebo, tam, kjer smo se na ta večer srečali v sozvočju. DAL SI ČISTO MI SRCE in roke so želele poplesavati v ritmu, DNEVI ELIJA, NEMINLJIVI BOG, vse je slavilo Njega. OB TEBI, ob vas nam je prijetno. Zato seveda povabilo – O, PRIDITE še kdaj. Lepo nam je bilo z vami teh prvih pet let in komaj čakamo nadaljevanja.

Drage Špelinčice, dragi Julijan, vemo, da je težko usklajevati vse obveznosti, šolo, lokacije bivanja, karakterje, vse muhavosti posameznic, a vztrajajte. Še si želimo vaših pesmi, vašega igranja, vašega sodelovanja, ker takrat se med nami pojavijo čisto pravi ANGELI. Špela, glavo pokonci, odlični ste! Čestitke vsem za pogum in hvala, da se razdajate, da lepšate in bogatite naše župnijsko razpoloženje ter obračate naš pogled k našemu izvoru, v nebo.

Manja Molan

NAŠI VOLČIČI

KAKO

Z(A)MAJATI

SVET?

Sprva so bili to zagotovo najhujši škodljivci, kar si jih lahko predstavljate. Ne, to niso bili komarji ali miši. Tudi žuželke niso bile. Težava sploh ni bila tako majhna. Ne pretiravam. Ravno nasprotno. Govorim o res, res, resnično ooogromnih škodljivcih. Kadar so prišli v vas, so vedno znova uničevali polja, hiše, celo vodovodni stolp. In verjemite, ob veliki vročini to ni bilo ravno najbolje. Včasih si imel ob vsej tej vročini in ognju občutek, kot da si se znašel v Podzemlju. In kar je še huje, to se je dogajalo v naši vasi že dolga, dolga leta. O tem je govorila že moja pra pra pra pra prababica. Že ona je namreč vse življenje vztrajala, da bi morali zapustiti otok in se odpraviti drugam. Vendar smo mi za kaj takšnega preveč ponosni. Vikingi pač. In ja, zato je prihajalo do tovrstnih napadov vse preveč pogosto. Vse dokler se niso v vasi zbrale najbolj pogumne, spretne, iznajdljive, ustvarjalne in predvsem premetene vikinške družine – Šarkovi, Garmadoni in Zmajelovci – ki so zaslužne za spremembe, ki so se zgodile v tem resnično vročem tednu. Še dobro, da smo se lahko vmes tudi malo ohladili in se ko(l)pali, ker drugače tudi ne bi zmogli skovati tako pomembnih

in ključnih odločitev. Pa da ne boste mislili, da so to bile zgolj kakšne male spremembe. Ne, ne, v teh dneh so se stvari na otoku močno ZaMAJALE. Si predstavljate, da izveste, da so ti škodljivci v resnici lahko zelo koristni? In da je dolgoletno znanje vseh vaščanov temeljilo na napačnih podatkih (ti so bili celo napačno zapisani v najbolj poučnih knjigah, da ne bo pomote). Že to spoznanje se zdi včasih nedosegljivo, vendar ni to še nič spremenilo. To je bil šele začetek. Si predstavljate, kako težko je za »škodljivce«, ki veljajo celo življenje za tvoje sovražnike, kar naenkrat skrbeti, jih varovati, vzgajati? Tudi mi si nismo mislili, da bomo imeli toliko težav. Še posebej zato, ker so nam v tem času nekateri vztrajno še naprej škodili, čeprav smo se

Poletje se je že močno čutilo. Vročina, vročina, povsod sama vročina. Le kako bomo zdržali ob tako visokih temperaturah? Za to obstaja čisto preprost odgovor. Samo odpraviti se je potrebno v prave kraje. In ne, ne mislim na morje ali gore. Volčiči pri tem sploh nismo imeli težav, saj smo se raje odpravili v bolj severne kraje, na samoten otok, kjer smo v družbi prav posebnih ljubljenčkov preživeli poletni tabor. Ti ljubljenčki no, hmm ...

mi vsi trudili za boljše odnose. Da smo se lahko branili, smo zato potrebovali veliko urjenja. Na trenutke je bilo res težko. Vendar pa smo hitro spoznali, da samo moč ni nikoli dovolj. Ugotovili smo, da je pomembno, da smo pri svojih dejanjih odgovorni, vztrajni, da znamo

sodelovati s prijatelji in jim seveda tudi zaupati. No ja, konec dober, vse dobro. Aja, pa še to. A ste že ugotovili, kdo so bili ti naši ljubljenčki? Resno? Pa če ves čas govorim o Z(a)MAJANJU otoka oziroma kar celega sveta! Ampak to ni bilo samo zamajanje sveta. To je bilo namreč kar pravo ZMAJANJE! Kar vprašajte volčiče, ti vam bodo znali še najbolje povedati, kako je bilo. Pa tudi to vam bodo povedali, da so tudi oni močno zamajali skavtski svet. Le kako ga ne bi, ko pa je v tistih dneh kar šest volčičev dobilo rutico. Pri tem jim je družbo delal celo Balu. To je bil šele posebej svečan in pomemben trenutek. Vsi so prav s ponosom na skali posveta povedali obljubo, s še večjim ponosom pa so rutico tudi nosili v nadaljevanju tabora. Le kako je ne bi, ko pa so postali del velike skavtske družine. Tisti večer tudi ogenj ni bil prevroč, saj je prav mirno gorel in obsijal srečne ter nasmejane obraze. Vikinški zapis v dnevniku, tridesetega dneva sedmega meseca v letu z(a)majanja

Klavdija Bizjak alias Esther (a.k.a. Akela)

Poletni tabor Ä?ete je vselej zgodba iz travnika ob gozdiÄ?ku, ki za 10 dni postane dom. Dom, kjer si postaviĹĄ s svojim vodom ĹĄotor - jamboree, v katerem spiĹĄ in skrbiĹĄ, da je urejen in Ä?ist (kar nenazadnje vsako jutro prinese toÄ?ke đ&#x;&#x2DC;&#x160;); v gozdiÄ?ku pa vodov kotiÄ?ek, ki je kuhinja, jedilnica in nekakĹĄna dnevna soba â&#x20AC;&#x201C; kjer kuhaĹĄ kosilo na ognjiĹĄÄ?u, in kjer se spoÄ?ijeĹĄ pod kroĹĄnjami dreves od poletne vroÄ?ine, v viseÄ?i â&#x20AC;&#x153;mreĹži, med dvemi drevesiâ&#x20AC;?, s pogledom na sosednji vod punc ali fantov in se nasploh trudiĹĄ za dobre medsosedske odnose. Dom, kjer si celotna Ä?eta s pomoÄ?jo sekir, Ĺžage, noĹžev, lesa in vrvi, vrtalnikov, lopat, krampov, dleta, ... postavi vse, kar ima pravi dom ... torej WC, umivalnico, pomivalnico, veliko ognjiĹĄÄ?e, kjer zveÄ?er ob zvokih kitare zremo v zvezdno nebo in prepevamo ter ustvarjamo zabavne veÄ?ere, jambor, ob katerem vsako jutro

KREPKO SEM PLJUNIL V ROKE V teh jesenskih dneh, ko se zelena iz kroĹĄenj dreves poslavlja in vsi odtenki oranĹžno-rdeÄ?e-rjave Ĺže narekujejo nova poglavja ... in hladen veter neutrudno naznanja nastop jeseni ... se je ĹĄe toliko lepĹĄe spomniti na tistih 10 Ä?udovitih dni pod StorĹžiÄ?em â&#x20AC;&#x201C; in vmes tudi na njem, ki smo jih Ĺživeli v duhu zapisa iz dnevnika Robinzona Crusoa: ÂťKrepko sem pljunil v roke!ÂŤ

slovesno zaÄ?nemo nov dan z dvigom zastav, kruĹĄno peÄ?, iz katere zadiĹĄi topel kruh ... Poletni tabor Ä?ete je zgodba o tem, kako drug ob drugem, sredi narave skupaj rastemo in zapiĹĄemo spomine, ki nam dajejo smisel, ki nas obogatijo, ki nas uÄ?ijo in povzroÄ?ijo tisti obÄ?utek â&#x20AC;&#x201C; da ĹželiĹĄ ĹĄe, da ĹželiĹĄ nazaj. V tem poletju je Ä?eta KrĹĄko 1 napisala Ĺže 11. zgodbo poletnega tabora. V druĹžbi Robinzona Crusoa smo se udomaÄ?ili,

prviÄ? na gorenjskih tleh, na tabornem prostoru, v katerega je vabila vhodna zgradba, ki je na tem poletnem taboru spominjala na jadro. Dragocenih trenutkov, ko smo ĹĄli ÂťÄ?ez sebeÂŤ in krepko pljunili v roke, ni manjkalo. PrviÄ? smo se kot Ä?eta povzpeli na goro, StorĹžiÄ?. Kako legendarno se nam je to zdelo! Pa kopali smo se kar v bliĹžnjem jezeru. LetoĹĄnje kateheze, ki smo jih imenovali dejavnost pri cerkvici, so nas vsak dan popeljale na hribÄ?ek (izmerjeno in preverjeno do 7 minut hoje navkeber đ&#x;&#x2DC;&#x160;) kjer smo pljunili v roke tako, da smo se zazrli vase, v drugega in navzgor k Bogu, ki mu pravimo izvidniki najveÄ?krat kar Prijatelj. Med drugim smo na dejavnostih pri cerkvici razmiĹĄljali o poklicanosti in naĹĄih talentih; o tem, kaj pomeni Ĺživeti ter biti sam in kaj nam daje Ĺživljenje v skupnosti; pa kaj je za nas zares bistveno in pomembno; ter o tem, kaj v naĹĄem Ĺživljenju naredi dan - v poseben dan. PrviÄ? smo imeli tudi t.i. Âťodprto kuhinjoÂŤ in Âťplanica simulatorÂŤ sredi vodovega kotiÄ?ka viharnikov. PrviÄ? je bil z nami na poletnem taboru novoustanovljeni vod orlov. Pa veÄ?erne molitve ... oh ... kako lepo je bilo se vsak veÄ?er objeti in ob zvokih kitare in ognja zapeti ÂťDobri Bog res hvala ti za ta danaĹĄnji dan ...ÂŤ Vseh trenutkov, ki so najeĹžili koĹžo prviÄ?, stotiÄ? ali enajstiÄ?, se ne da izliti na papir ... ostajajo pa ob misli na travnik pod StorĹžiÄ?em metuljÄ?ki v trebuhu in iskrice v oÄ?eh, ki negujejo Ĺžerjavico skavtskega duha, ki Ä?aka, da jo jesenski izzivi ponovno prebudijo v plamen, ki greje.

Teja. Neustavljiva bobrovka

POPOTNIKI (MALO NAOKROG) NA BREZJE Najstarejši in najizkušenejši – popotniki – smo se tudi letos odpravili na tabor, ki zahteva nekaj več izkušenj, veščin, vztrajnosti in volje – na potovalni tabor, seveda. Na pot smo povabili še starozaveznega Davida, tistega, ki je kasneje postal kralj, eden največjih v izraelski zgodovini. Zanimala so nas zlasti njegova mlada leta. Našo pot smo pričeli v Stari Fužini, odkorakali v Voje in se tam podali navkreber ... Kmalu nas je ujel (ne zadnji na tem taboru) – dež. Zavetje pastirskega stanu na Krstenici in prasketanje ognja v majhnem štedilniku je bilo ta večer naravnost čarobno.

Drugi dan nas je povabil na planinski izlet. Po precej odročnih, a izjemno slikovitih poteh najprej proti planini Velo polje, zatem med številnimi gorskimi živalmi in bogato planinsko floro proti Doliču ter na najvišjo točko našega tabora, na Kanjavec. Ta dan smo prav tam, na vrhu, razvili naše zastave. Potem pa ... Da bi se vračali na Krstenico »naokrog« - tam torej, kjer smo dopoldne prihajali? Seveda ne. A kake »bližnjice« ni med označenimi potmi ... Bomo pa ubrali svojo, smo si rekli ... in že kmalu okušali, koliko težje je hoditi svojo pot, iskati prehode, izbirati smer – v primeri z »uporabo« označene poti ... Seveda pa je tudi stopnja zadovoljstva in sreče po taki poti neprimerljiva s hojo, kjer »hodijo vsi« ... Že prav, da je bilo tako. Ne edinkrat na tem taboru. Saj je skavstvo vendar učilnica življenja. Hvaležnost za to učno uro smo ta dan položili tudi na mašni oltar.

Videmčanov omejen prostor ne dopušča, da bi tu zapisali vse svoje vtise in vse nadaljne »učne ure«, ki jih je bilo tudi v naslednjih dneh nemalo. Naj v nekaj vrstic strnem našo preostalo pot tega tedna: preko planine Blato smo se spustili do Bohinjskega jezera. Nadaljevali smo do Bohinjske Češnjice in tam prenočevali na seniku. Preko Koprivnika in znamenitega »Vodnikovega razglednika« nas je pot vodila dalje; najprej po cesti, potem pa spet po »kozjih stezicah« do Bleda. Tam smo pri sestrah salezijankah opravili res temeljito služenje: večino dneva smo preživeli na njihovem velikem vrtu, v domu duhovnih vaj in na dvorišču in vse temeljito pokosili, opleli, pospravili in počistili. In se še isti večer – po kratkem kopanju v jezeru – odpravili na potep proti srednjeveški Radovljici, rojstnem mestu »naše« Josipine Hočevar. In David? Tudi o njem vam niti približno ne moremo zaupati vsega ... Za »okus« le to, da smo ga opazovali, ko je bil kot najstnik »izbran« in maziljen za bodočega kralja ... Spremljali smo ga v boju z Goljatom ... Si za boljšo predstavo tudi sami izdelali imenitne in odlično delujoče frače. Z njim smo šli na Savlov dvor in občudovali njegovo glasbeno nadarjenost in talent. In zatem skupaj z njim tudi bežali pred ljubosumnim Savlom. Očaral nas je z izredno mero zaupanja v Božjo voljo in nič manj veliko stopnjo sposobnosti odpuščanja, ki ga je pokazal do kralja Savla, medtem ko mu je on stregel po življenju. Zadnji dan nas je pot odpeljala do končnega cilja: do Marije pomočnice na Brezjah, kjer smo svojo pot, našo skupnost in pripravljenost znova izročili Gospodu.

Mitja. Razigrani viharnik

žalosten, ker se bomo razšli z dobrimi prijatelji in tako čudovito prijateljico, Marijo iz Fatime.

FATIMSKA MARIJA JE PRINESLA BLAGOSLOV MED NAS

Letos sem se udeležil čudovitih duhovnih vaj, kjer smo uživali s svojimi prijatelji. Vsak dan smo se duhovno bogatili, in ker vemo, da je naše telo svetišče Svetega Duha smo to svetišče primerno negovali tako, da smo ga v vročih dneh hladili v prijetnih morskih valovih ob peščeni obali italijanskih Bibionov. Vsak dan, ko je bilo sonce najbolj visoko, smo imeli osvežujočo sv. daritev, ki je poživila dušo in telo za hladnimi cerkvenimi zidovi. Toda en dan je bil prav poseben. V cerkvi nas je pričakala fatimska Mati božja, ki je priromala k nam iz Slovenije. Vsi smo bili navdušeni. Imeli smo veliko prošenj … Imeli smo veliko želja … Zaupali smo ji svoje težave ... Ona nas je na nek poseben način potolažila s sporočilom, da težave vedno, prav vedno, zapustijo naše življenje, če Boga postavimo v središče svojega življenja. Tolažnica je bila čez dan v cerkvi, zvečer pa v naših sobah, kjer smo počivali. Pravijo, da vse lepo hitro mine, kajne? Tako je kmalu prišel čas, ko smo se morali posloviti in v srcu sem bil

Prinesla je radost v življenje nas vseh. Vrnili smo se domov. V moje življenje so se vrnile vsakodnevne skrbi, toda radost so mi prinašali prijetni spomini na druženje. Po nekaj napornih dnevih sem popoldan prišel v videmsko cerkev. Bil sem prijetno presenečen, ker me je tam zopet pozdravila Marija romarica iz Fatime. Ne, to ni naključje. Marija je hotela ponovno priti v moje življenje. Sklenil sem, da jo bom tokrat povabil v svoj dom. Verjeli ali ne, uspešno sem jo prepeljal brez potnega lista med zgornjo šengensko mejo, kjer je na eni strani Štajerska, na drugi pa čudovita Kranjska. Marija je po dolgem času na naši domačiji skupaj zbrala našo družino. Mene, mojo mamico Josipino ter sestri Jožico in Edito. Ob molitvi in razmišljanju smo preživeli čudovit večer. Na različne načine nam je Marija sporočila, da bo naše življenje izpolnjeno tedaj in samo tedaj, če bo postal Bog naše središče, saj bo le tako izpolnjeno z ljubeznijo. Ljubezen pa pomeni, da smo sposobni sprejeti božjo voljo in da smo sposobni empatije … Tako bomo vedno imeli imeniten odnos z Bogom in vedno bomo znali drug drugega blagosloviti ter nikoli več ne bomo nikogar obsojali. Marija iz Fatime, hvala ti, da si prinesla radost v naša življenja. Posebej pa te prosim, da vedno varuješ mojo imenitno hčerko Desiree …

Edvard Krieger

Miloš Kukovičič