POŽIREK ZA DUŠO
-
SEZNAM NOVIH ZACETKOV Natalija Andrejaš
Prav zanimivo bi bilo, če bi danes uporabila preprost šolski pristop in vas povprašala, kaj za vas pomeni nov začetek in katera tovrstna izkušnja prva priplava na površje vašega srca. Z velikim zanimanjem bi poslušala vse vaše izkušnje in občutke, ki vas ob oživljanju spominov preplavljajo. Nato bi jih zapisali na tablo in razvrščali. Ob posameznih bi morda malce utihnili ali težje pogoltnili slino, spet drugi se nam ne bi zdeli dovolj tehtni, da jih uvrstimo v razpredelnico. Morda bi se tudi sporekli! Na koncu bi ugotovili, da je novih začetkov zelo veliko - da so manjši in večji, lažji in težji ... Da pa vendarle imajo nekaj skupnega.
2
Nov začetek navadno povezujemo z nečim veselim, svetlim, z dobro novico, kot so: rojstvo, ozdravitev, diploma, nova služba, poroka, selitev na svoje, opravljen vozniški izpit, novo prijateljstvo ... Imate še vi kakšno idejo? Pa jo pogumno dodajte na seznam. Novih začetkov si včasih sami želimo, ker nas pričenja naša utečena življenjska pot utesnjevati in preprosto čutimo, da moramo nekaj spremeniti. Pravimo, da nismo ravno srečni oz. da nam nekaj manjka. Včasih pa so nam novi začetki nekako vsiljeni, saj nenadejani dogodki presekajo našo pot in lahko povsem porušijo smer naših vsakodnevnih tirnic. Ponavadi si takšnih novih začetkov ne želimo in na moč spominjajo na padec pod križem. Vsaj jaz redno prosim Gospoda, da me jih nekako obvaruje, čeprav vem, da je izročanje mojega življenja v Njegove roke nujno pogojeno tudi s tem, da bom morda morala kdaj pričeti znova tudi tako ... Mislim, da imamo besedo začetek nedvomno mnogo raje od besede konec (z izjemo koncev v pravljicah). Vendar pa sta - če to hočemo ali ne - neločljivo povezana in eden vedno sledi drugemu. Pravzaprav se držita kar za rep in nagajivo izmenjujeta. Kot bi želela barvati naše življenje ... Prav tako nista ravno skregana, tako da skupaj na moč spominjata na dragoceno krivuljo
srčnega utripa (pri čemer doba ravne črte nikoli ne sme trajati predolgo). Nov začetek torej lahko vzbrsti v svetlobi novega jutra, ko so se za nami morda ravno zaprla nam tako znana ali domača vrata utečenosti in varnosti. Tako začetek kot konec skupaj ustvarjata dramatičnost življenja, ki ne dovoli, da obtičimo v udobju znanega in obvladljivega (da ne obsedimo prevečkrat na kavču s čipsom ali kokicami, temveč občasno pojemo tudi kakšno puščavsko kobilico ali pa ostanemo malce lačni). Novi začetki so vedno nepreverjeni in neznani. Zato večkrat raje utišamo nemir svoje duše, ki sili na neznane gladine, in ostajamo v varnem zavetju svojega vsakdana. Željo, da bi tvegali, utišamo z razumsko mero strahu pred bolečino in razočaranji. Kaj pa če ... Vendar pa trdno verujem, da šepet duše, ki kliče po spremembi, ni zgolj naključje, ampak Gospod, ki vabi ... Vabi, da iz čolna stopimo na gladino jezera in v sebi odkrijemo nedoumljive in presenetljive globine. Gospod, ki želi pokazati, kaj vse je skril v nas ... Ki vabi k pogumu in obljublja pomoč. Gospod, v katerem odpade vsak strah ... Meni osebno so najdražji tisti drobceni novi začetki, ki se porajajo tam globoko v mojem srcu. Najbrž se vsi ne bi strinjali, da sodijo na seznam novih začetkov, saj so nadvse drobne in skoraj neopazne iskrice. A to so iskrice Gospodovih dotikov, ki spreminjajo moj pogled na svet in sočloveka. Spreminjajo tudi moj pogled na mene samo in rišejo neprecenljive perspektive upanja ... Niso vidne navzven, zato pa dobivajo pečat le “srcu vidnih stvari”. Res so silno majhne, ampak terjajo mnogo potrpežljivosti in marljivega dela. Mnogo predelave in obdelave. In ravno ti drobceni novi začetki, katere dopustim, da jih Gospod dela v mojem srcu, so v resnici najlepši in najboljši! In jaz jih vedno vpišem na prvo mesto na seznamu svojih novih začetkov. In jih bom tudi sedaj, pa čeprav se zato sporečemo ... Navsezadnje - danes ta seznam pišem jaz!
prijetnih ur dneva. Sara Capl urednica
IZZIV JESENI »Bodi pogumen. Tvegaj. Nič ne more nadomestiti izkušnje.« (Paulo Coelho)
Novi začetki. Se jih bojimo? Večina ljudi začenja v določenem obdobju nekaj povsem novega. V nekaj, za kar ni čisto prepričan, ali bo uspešno, vstopa s strahom. Po dolgem poletju, ko se ljudje damo malo na »off«, jesen vstopa v umirjeno cono vsakega posameznika in ga pripravlja na nov začetek. Vedno sem imela rada izzive. Po dolgih desetih letih, ko sem se v enem popoldnevu odločila za leto življenja v Kanadi, si tokrat zastavljam cilj življenja malo dlje. Čisto na drugi strani sveta. Že veste, kje na zemljevidu bi to lahko bilo? Da se človek odloči za takšno spremembo, je potreben pogum in seveda precej premisleka. Meni je bila ideja o odhodu kar hitro všeč, a da vse to obrodi sadove, da se uredi vse potrebno, kar država zahteva, vzame nekaj mesecev prijetnih in malo manj
Človek si velikokrat želi poskusiti stvari, a jih nekako ne uresniči bodisi zaradi cone udobja, v katerem se nahaja, ali preprosto zaradi prijetnih ali manj prijetnih stvari življenja samega. Zavedam se, da si nismo vsi enaki. Nekaterim velike spremembe v življenju niso potrebne, si jih ne želijo, se jih bojijo, a drugi bi radi »probali«. Nova država, nov način življenja, nova pravila. Sama, brez najbližjih, prijateljev. Tam daleč stran. Ni mi še čisto jasno, da bo vse to del mene, ampak to sprejemam, s cmokom v grlu in solzami v očeh. Veselim se novega, drugačnega življenja. Zavedam pa se tudi, da bo začetek tam lahko precej težak. Ko bo težko, si bom zavrtela slovensko pesem, mislila na vse vas Videmčane, zmolila kakšen očenaš in se seveda tudi zjokala. Stvari se ne zgodijo, če ne poskusiš. Tudi veš ne, kako bo, kako bi lahko bilo, če ne poskusiš. Prepričana sem, da ima lahko vsaka zgodba slab začetek in slab konec. A jaz si v svoji zgodbi po dolgem času zopet želim lep ter srečen ZAČETEK.
»Ljudje bodo pozabili, kaj si rekel, pozabili bodo tvoja dejanja, a nikoli ne bodo pozabili, kako so se počutili ob tebi.« (Neznan avtor)
3
3
LE ENO JE POTREBNO 4
Špela Černič, voditeljica
Letošnji že enajsti po vrsti … Preživeli smo ga v družbi Indijancev in glavnega oratorijskega lika, Friderika Ireneja Barage. Slovenec, ki je bil misijonar med indijanskimi plemeni Otavanov in Očipvejcev v Severni Ameriki, je med njimi pustil velik pečat, s svojo zgovorno misijonarsko zgodbo pa je nagovoril tudi nacionalno ekipo za pripravo Oratorija, ki je odločila, da letos, ko obhajamo 150-letnico njegove smrti, osrednjo besedo v zgodbi namenimo prav njemu. Na videmskem travniku je bilo od 25. do 29. junija, kljub obilnim količinam dežja, čutiti mladostno energijo in veselje ter nemalo navdušenih glasov, ki jih je veter večkrat ponesel po vsem mestu. Jutranji program je skrbel, da smo bili vedno na tekočem z dogajanjem po mestu in na ravni škofije, igralci so s svojim prefinjenim čutom za izbiro besed navdušili mlado publiko in nam predstavili zgodbo Friderika Ireneja Barage, zatem pa smo že hiteli v skupine, kjer smo spoznavali razsežnosti srčno pripravljenih katehez. Tudi letos smo imeli na voljo pester nabor delavnic, med katerimi je prav vsak našel nekaj zase. Andreas Repše, M. M., P. P., S. C., B. K.
Popoldanske aktivnosti so razvnele našo tekmovalnost in nas povabile, da pokažemo vse svoje sposobnosti, ki so nam pomagale na poti k zmagi. Ker smo v mladih udeležencih prepoznali ogromno talentov, smo tudi letos priredili čisto pravi Oratorij ima talent. Tekmovalci so pokazali svoje najboljše točke in se zapisali med oratorijske zvezde, ki jih bomo v prihodnosti zagotovo še gostili na našem velikem odru!
Z vsakim letom je v srcu več hvaležnosti in ponosa, ker imamo prav mi možnost biti del tako čudovite ekipe.
HVALA za ves vloženi trud, za darovanje svojega prostega časa in za marsikoga tudi dopustniških dni. Vsi Vi ste nam pomagali, da smo izpeljali »enajstega« in vemo, da jih bomo skupaj še mnogo!
ORATORIJ V ŠTEVILKAH 183
udeležencev
70
animatorjev
18
članov tehničnopodporne ekipe
36
delavnic
15
zunanjih vodij delavnic parov pridnih rok pri peki malice skupnih prostovoljnih ur
24 4550
ZDOLANI ROMALI
NA ROMANJU SMO OBISKALI URBANA 8
V cerkvi sem slišala oznanilo, da se 1. septembra roma k našemu kaplanu Urbanu v Vitanje, da se pot nadaljuje v Slovenske Konjice k Jožetu, ki je prav tako bil v naši župniji in nato sledi poleg kosila na Planini na Pohorju še sveta maša na Rogli. »Krasno,« si rečem, »na to romanje pa moram iti!« Nekako sem čutila, da prav to potrebuje moja duša. In res, romanje je bilo nepozabno, kljub temu da je dopoldne nekoliko ponagajalo vreme. Verjamem, da smo vsi dobili hrano za dušo in telo.
Že zjutraj se me je na avtobusu, ko je župnik Mitja povedal namen tega romanja, dotaknila molitev za srečno pot. Ne samo za nas, ampak za vse ljudi na svetu, ki kam potujejo. Tako sem molila zase in za svojega moža, ki je potoval na drugi konec Slovenije, da se srečno in varno vrneva domov. Molitev je bila zelo prisrčna. Predala sem se in uživala in obenem čutila, da me moj angel in dobri Bog slišita. V Vitanju nas je pri Vesoljskem centru pričakal Urban. To je bilo res lepo srečanje. Vsi smo se veselili drug drugega. Prešinilo me je, da Urban zelo zadovoljno izgleda. Potemtakem mu je tam, v župniji v Vitanju, dobro. V nadaljevanju smo od njega slišali res same lepe stvari. Povedal je, da je prišel v zelo verno župnijo, farani ga spoštujejo, on pa jim to z veseljem vrača. Ima še ključarje, ki so mu v veliko pomoč. Na skrbi ima tri podružnice. Naš Urban je v zelo dobri in lepi župniji, v kateri se počuti prav domače. Ogledali smo si tudi Vesoljski center. Čudovito! Kako je Zemlja majhna!? Pot nas je v nadaljevanju vodila v Slovenske Konjice k Jožetu Vogrinu. Zelo lepo je bilo hoditi čez obnovljeni stari trg tega mesta. Tam nam je Mitja povedal nekaj pomembnih dogodkov starega mesta. Kar naenkrat smo bili pred farno cerkvijo pri župniku Jožetu. To srečanje je bilo prav tako prisrčno. Peljal nas je v cerkev k Jezusu, kjer smo najprej zmolili,
Mitja Markovič
potem pa nam je veliko povedal o svoji fari. Zelo lepo mi je bilo biti tam, v božjem hramu, ki ga obiskujejo dobri in verni ljudje. Takrat sem imela priložnost, da gledam, poslušam in prosim zavetnike, ki so na oltarju, božjega blagoslova zase, za vse moje in za mir ljudem na svetu. Za tem nas je Jože povabil v pastoralni dom, kjer nas je pogostil. Dom je zelo lep, služi pa raznim namenom. Po kosilu v prijetnem kmečkem gostišču smo pot nadaljevali proti Rogli, v cerkev Jezusove spremenitve. To pa je bila pika na i tega romanja. Bilo mi je, kot da sem prišla v nebesa. Res, kljub temačnemu in meglenemu vremenu mi je ob vstopu v cerkev v srcu zasijalo. Notri je sijalo sonce nekje od zgoraj. Kot da bi Marija pošiljala žarke na mene, na nas. Potem pa še zven orgel, na katere je igral naš župnik Mitja in mili mladi glasovi, ki so se zlivali po cerkvici. Bili smo deležni čudovitega bogoslužja. Vse to me je božalo, iz vseh kotičkov sem gledala lepoto in svetlobo. Bilo mi je res lepo, hkrati pa še hudo, saj sem se spomnila mnogih, ki tega iz različnih vzrokov niso mogli doživljati. Sonce je še kar sijalo od nekje zgoraj, čeprav je bilo že vse utihnilo. Maše je bilo konec, lučke so še svetile, mi pa smo polni Jezusovega blagoslova odhajali na avtobus in se v poznih urah vračali domov. Ko sem prispela domov, je bil mož že doma. Opravil je že vse potrebno v hlevu in me čakal. Skupaj sva podoživela najine trenutke tistega dne. Zahvala gre vsem organizatorjem za to neponovljivo in neprecenljivo romanje.
Jožica Špiler
9
STIČNA MLADIH 2018
NE BOJ SE! 10
Vsaka tretja sobota v mesecu je v sončnem vremenu ali neurju rezervirana za Stično mladih. Na letošnjem 37. festivalu zapovrstjo smo se družili na travniku stiškega samostana in v njegovi okolici, prepevali, molili, razmišljali in se veselili pa smo v duhu izbranega gesla »Ne boj se!« (Lk 1,30), ki, tako kot vsako leto, temelji na papeževi poslanici mladim. Kako pa smo se imeli Videmčani? »Všeč mi je bilo druženje s prijatelji z vseh koncev Slovenije, ker je to najboljša možnost, da se zberemo. Spoznal sem tudi veliko novih prijateljev.« (Marko)
»Prihodnje leto se bom Stične mladih zagotovo spet udeležila, saj tu srečam skavte iz različnih stegov in vidim prijatelje skavte iz TZV-jev (op. p. tečajev za vodnike).« (Gea) »Stična mladih je zakon in je ne zamenjam za nič na svetu! Tukaj se vsi družimo in so ljudje zelo prijazni, tudi vzdušje je čudovito!« (Zala) »Bilo mi je zelo všeč, ker sem spoznal nekaj novih ljudi in svoj čas preživel s prijateljema Maksom in Matejem.« (Lan) »Stična bend ima odlične pevce in super izbiro pesmi! Navdušena sem bila nad programom!« (Živa) »Carsko je, ko smo mladi, duhovniki in škofi zbrani na enem mestu in slavimo Boga. Maša v Stični je edinstvena in se ne more primerjati z drugimi!« (Zala)
znova temeljiti na osebnem odgovoru vsakogar od nas: »Kdo je zate Jezus?« Misijonar Tone je svoj pogled na nedeljsko Božjo besedo simpatično prepletel s pričevanjem svojega dela v misijonu in z utrunki tamkajšnje »mlade Cerkve«. »Jezus želi veselih kristjanov.« »Bogu se ne mudi. Če ne bo danes, bomo pa jutri.« »Jaz sem vedno vesel. Razen, ko me boli zob.« »Kaj je lepšega kot umreti med delom,« je le nekaj prebujajočih iskric, ki so nas navdušile, nagovorile in duhovno prebudile. Ob koncu svete maše se je gostu zahvalila predsednica ŽPS Martina Makovec Žagar in mu v imenu župnijske skupnosti izročila droben dar kot pomoč za njegovo plemenito delo med Malgaši.
GOSTILI SMO MISIJONARJA TONETA KERINA
(povzeto po župnijski FB strani)
V goste smo povabili našega domačina in Malgaša, misijonarja in legendo – tako smo zapisali v vabilu na srečanje z njim – Toneta Kerina. Z nami je obhajal nedeljsko bogoslužje in nas nagovoril v čisto misijonskem slogu. Ognjevito, s povzdignjenim glasom in zelo jasnim sporočilom. Še kako na mestu na začetku novega pastoralnega leta, ki mora
Jurij Petan
11
PoPOTnik!
ÂťPOÄŒUTIM ÂťSE UBIT!ÂŤ 12
PoznaĹĄ tisti obÄ?utek, ko je na tabor prijavljenih 16 popotnikov? Pravzaprav ne. Se zavedaĹĄ, da jih bo kar 5 letos dalo odhod iz Kir Kul Klana? Si tudi kar teĹžko predstavljam. Kaj pa to, da je prijavljenih 8 fantov in 8 punc? Noro, konÄ?no porast fantov v klanu. đ&#x;˜‰
Malo za ĹĄalo, malo za res. Pa vendar je bilo nekaj ÂťVau!ÂŤ momentov, ki so se v naĹĄem klanu zgodili prviÄ? ali pa po dolgem Ä?asu. Pri ustvarjanju ĹĄe ene klanovske zgodbe so nas spremljale Zaplotnikove misli in seveda naĹĄ Gospod, ki je ves Ä?as skrbel, da se je voditeljski naÄ?rt spremenil v nepozabno, neprecenljivo, lepo in tudi naporno izkuĹĄnjo. Tako nam je prvi dan, ko smo razmiĹĄljali o tem, kaj za nas pomeni Živi za ta trenutekÂŤ, bilo namenjeno, da noÄ? prespimo
zunaj pri Roblekovem domu pod neĹĄteto zvezdicami. S pogledom na MleÄ?no cesto, na noÄ?, ki je drugaÄ?na od drugih ‌ takĹĄna, ki te prevzame in ti ne pusti kar takoj zaspati – Ĺželi, da uĹživaĹĄ v trenutku. Avsenikova budnica nas je popeljala v nov dan, kjer smo si Ĺželeli osebno rasti ob besedah: ÂťNe boj se! Vztrajaj!ÂŤ In glej ga zlomka, Ä?e je bil vrh BegunjĹĄÄ?ice doseĹžen kot za ĹĄalo in je bil kuskus pri kosilu tako dober, da so brez besed ostali tudi fantje ‌ je bila pot naprej za marsikoga noÄ?na mora, za nekatere velik vpraĹĄaj ÂťKaj mi je tega treba?ÂŤ, za nekatere teĹžka in zanimiva preizkuĹĄnja, za druge pa le zlajnani Âťsamo ĹĄe maloÂŤ. Bog si je rekel, da bo treba prav Ä?isto zares izkusiti, kaj pomeni strah, pogum in vztrajnost in nam je najprej poslal nevihto, nato toÄ?o ‌ S tem pa iz skupine naredil majhne skupinice, povzroÄ?il marsikatero boleÄ?ino in hkrati poskrbel, da je sicer relativno kratka pot postala tako dolga, da se je Ĺže krepko zveÄ?erilo, ko smo zadnji prispeli na cilj. Bil je naporen dan, tudi za skavtskega voditelja – predvsem zato, ker nisi naÄ?rtoval, pa se je zgodilo, ker veĹĄ, da bo to kmalu herojska zgodba, a v tistem trenutku vidiĹĄ obup, jezo, razoÄ?aranje, boleÄ?ino v marsikaterih oÄ?eh ‌ A kaj ti ostane? Upanje, da bo vsak spoznal, da smo zato kot
skupnost stopili še stopničko bližje cilju. Pot je tista, ki nas bogati in nam daje priložnost, da skozi solze sreče in solze žalosti vzklijejo naše sanje. »Počutim se ubit,« je tega večera rekel Julijan in tako je verjetno čutil še marsikdo, a že naslednjega dne smo se odpravili k maši z mislijo »Skupnost je dar«. Res je! Mislim, da je to spoznal vsak, ki je bil od začetka do konca junak še ene zgodbe Kir Kul Klana Krško 1. Kaj vse se nam je še pripetilo, bodo znali povedati vsi poPOTniki, če jih le pocukate za rokav. *** Zadnji večer pa je v naši skupnosti nastala neke vrste praznina. 5 popotnikov, ki so pustili pomemben pečat v klanu, je stalo pred novimi vrati – vrati, ki se odpirajo v svet in te kličejo na pot, na katero si poslan. Pred trenutkom, ko se kot popotnik odločiš, ali boš služil kot skavtski voditelj in dal, kar si prejel, ali preprosto rekel »Zbogom!« in svoje skavtske vrednote živel na drugačni življenjski poti. Slovesna ceremonija, simboličen prehod skozi vrata cerkve, solze, objemi, pisma odhoda, ob katerih se prebudijo čustva različnih odtenkov … Še danes mi v glavi odzvanjajo besede vsakega izmed njih. Pravzaprav so že odrasli, jaz pa se jih spomnim, ko sem sama njihovih let postala voditeljica in zanje pripravljala program v četi, spomnim se jih kot najstnike, ki so me vedno znova naučili nekaj o sebi. Stojijo tu in priznam, srce joka – od sreče, da so ti mladi odrasli postali fantje in dekleta odhoda, tisti, ki bodo odslej krojili, soustvarjali in služili – dajali, ljubili, predano in zvesto, tako kot to znajo – po svojih najboljših močeh. Tisti, ki so spoznali, kaj skavtstvo razkošno nudi in tudi zahteva. Ne verjamete? Ajda nam je v svojem pismu odhoda med drugim povedala naslednje. »Moj klanovski mozaik se je začel delati precej neopazno in predvsem nezavedajoč se, da je ta mozaik moj. Da sem to jaz. Zdelo se mi je, kot da so bili vsi prvi koščki temni,
13
14
divji, polni treme, skrbi zaradi mnenj, izgleda, potez, besed, strahu, odpora. Tako od daleč sem gledala svoj mozaik, kako nastaja, in ga hkrati malo zanikala, nezavedajoč se mojstrovine, pred katero stojim. Potem je moj mozaik začel počasi dobivati rožnate odtenke. Slika je postala malo bolj meglena in nisem se točno zavedala, kje hodim. Skozi zaljubljenost sem začela spoznavati, kako čudovita narava me na poti obdaja, s kakšno lahkotnostjo je lahko premagovati poti, če je ob tebi prava oseba, koliko skrivnosti šepeče noč. Naslednje leto sem se počutila zelo daleč od klana in zato sem odšla na svojo pot drugam, z drugimi ljudmi. In ko sem tako hodila tam drugje, sem opazila, da nekatere stvari ostajajo enake. Enako težke, enako naporne, enako neznosne in hkrati enako lahkotne in enako čudovite. Spoznala sem, da ne gre za skupino, ne gre za ime, ne gre za mnenje. Da nekaj ostaja ves čas isto. Spoznala, da je ta pot zame. Pot, ki jo premagujem sama in zase. Da sem na tej poti sama sebi največji sopotnik in, ko mi je težko, se mučim zase in se mučim sama s sabo. Da so na nebu iste zvezde tudi, ko jih gledam sama, še vedno čudovite kot prej, da me še zmeraj obdaja isto čudovita narava, in da je pot lahko lahkotna ali zahtevna toliko, kolikor želim sama. In tako sem letos prišla na pot sama in zase. In šele sedaj opazila, kako čudovite sopotnike imam, kako lepo je hoditi z vami, kako lepo se je smejati z vami, kako lepo si je pomagati, kako lepo je voditi. Zato sem, ko sem ugotovila, da so
to kamenčki mozaika, ki jih delam sama in ki jih delam sedaj, kar hlastala, da bi v vsak kamenček vlila čim več življenja. Ker sem ugotovila, da je to pot, ki jo želim prehoditi, pot, od katere se želim učiti, in pot, na kateri želim živeti. In ko sem ta teden klesala kamenčke z vami, sem ugotovila, da ta mozaik ni končan, ne more biti. Da to moje pismo odhoda ni adijo. Je kot odhod iz te gore, na katero smo se skupaj povzpeli in na njej skupaj rasli. Je odhod iz kraja, v katerem je moj čas potekel. Pokazal in naučil me je vse, kar me je lahko, in sedaj je čas, da grem na naslednji hrib. Hrib, na katerega gremo vsi skupaj počasi. Saj veste vsak v svojem tempu, nikoli zares daleč od drugega. Adijo do naslednjega ovinka, kjer vas v senci počakam, da me dohitite. Se vidimo.« Kje je sedaj ta ovinek? Za nekatere že prav blizu, za nekatere malo dlje. Ampak s takšnimi popotniki in res dragocenimi sopotniki zagotovo ne predaleč, da ga ne bi skupaj dosegli. Hvala, ker ste … Veste, kaj je najbolj dragoceno? Da kljub temu, da sem del časa med taborom preživljala v službi, ko sem se vrnila v ta hud Kir Kul Klan, ni bilo nič drugače – bilo je sproščeno, prijetno, domače, royal blue ali kot bi rekli – netopirsko in polno radosti. Nepogrešljiva svižčevka, klanovodkinja Tjaša
Arhiv stega Krško 1
novo ime – odslej jo bomo poznali kot s. Anamarijo. Večne zaobljube je izrekla 1967. leta v Dobroti pri Kotorju.
S. Anamarija Vodeb (1936-2018) Majhna katoliška cerkev sv. Antona na Cetinju v Črni gori je bila v ponedeljek, 17. septembra, polna do zadnjega kotička. Sestre redovnice, škofje, duhovniki in verniki ter prijatelji so se prišli še zadnjič poslovit od sestre Anamarije Vodeb, ki je končala svoje bogato redovno življenje na praznik Žalostne Matere Božje, 15. septembra zvečer, v starosti 82 let in po 54 letih redovnega življenja. Rodila se je v naši župniji, v Dolenji vasi, očetu Maksu in mami Pavli, po kateri je dobila krstno ime. Vodebovi so bili trdna, slovensko globoko zavedna družina, kjer je vse bilo prežeto z globoko vero in povezanostjo s katoliško cerkvijo. Mala Pavla je imela še 4 brate, ki so svojo sestro zelo ljubili. Med drugo svetovno vojno so Nemci tudi Vodebove preselili v kraje vzhodne Nemčije in tam je mala Pavlina obiskovala vrtec. V domači kraj so se vrnili šele 1945. leta. Po končani osnovni šoli je Pavla obiskovala bolničarsko šolo in pozneje dokončala še višjo zdravstveno šolo. Delala je v Bolnišnici Ptuj. Nagovorjena na duhovnih vajah je sledila Božjemu klicu in v 25. letu odšla v samostan v Črno goro. V redovniškem življenju je pogosto povedala, da jo je vse življenje spremljal stavek sv. Avguština: »Deus tibi se, tu Deum.« Bog se je dal tebi, ti daj sebe Bogu. Na Cetinju je že v noviciatu začela delati v bolnišnici, saj drugače ne bi smela ostati v skupnosti. Pri preobleki je skupaj z redovniškim habitom dobila tudi
Celo svojo delovno dobo je preživela v splošni bolnišnici »Danilo I« na Cetinju, na internem oddelku in v interni ambulanti. S. Anamarijo je zaznamovala velika ljubezen do bolnikov, njena neuničljiva požrtvovalnost, prijaznost srca in pripravljenost pomagati vsakemu, ki je v kakršnikoli stiski, ne glede na vero in narodnost. Ves čas svojega življenja je živela na Cetinju. Delala je še tudi po upokojitvi leta 1990. Lahko rečemo, da je Bog s. Anamariji nasul polno prgišče darov, saj je bila poleg strokovnega medicinskega znanja neverjetno spretna v vseh popravilih, tako v samostanih kot v bolnišnici. Bila je izvrstna šoferka, igrala je kitaro, pisala je pesmi, učila sestre razne igre, vrsto let delala nepozabne jaslice za božič, skratka – vse, česar se je lotila, ji je uspevalo! Tudi nova sredstva tehnike, kot so računalnik, pametni telefon in internet, je uporabljala v dobre namene vse do smrti. Poleg ročnih sposobnosti pa je imela široko odprto srce, sposobnost komunikacije, sposobnost poslušanja in sprejemanja vseh ljudi, starih, mladih, vernih in nevernih, politikov, zdravnikov in preprostih kmetov. Zadnja leta sovjega življenja pa je postala živa molitev, saj je skupaj s svojo bolno sosestro dan in noč od ljudi sprejemala molitvene namene in goreče molila, da Gospod vsem njim pokaže svojo ljubezen in usmiljenje. Bila je ponosna Slovenka, ki je stalno spremljala vse dogodke v svoji domovini, a enako je ljubila tudi svojo drugo domovino, ki ji jo je podaril Gospod – ljubljeno Črno goro. Sveto mašo ob slovesu je ob še dveh škofih in 15 duhovnikih iz treh držav daroval barski nadškof mons. Rrok Gjonlleshaj. Cetinjčani, ki so s. Anamarijo zelo spoštovali, so se od nje poslavljali dva dni in jo zasipali z belim cvetjem. Od nje so se poslovili tudi predstavniki pravoslavne cerkve, saj je bila s. Anamarija navdušena nad ekumenskim gibanjem in je globoko cenila lepoto vzhodne liturgije. Prav tako so se ji poklonili minister za kulturo v vladi Republike Črne gore Aleksandar Bogdanović, župan mesta Cetinja Saša Kaščelan, zdravniki in medicinsko osebje iz bolnice „Danilo I“, trije poslanci iz črnogorske skupščine in mnogi drugi.
s. Emanuela Žerdin
NAĹ I VOLÄŒIÄŒI
KOGA PA TI OBJEMAĹ ? To poletje smo se volÄ?iÄ?i znaĹĄli v Ä?asih pred naĹĄimi starĹĄi, tudi pred naĹĄimi babicami. Vrnili smo se v Ä?as daleÄ?, daleÄ? nazaj. ÄŒas, ko ĹĄe niso poznali stvari, ki jih poznamo danes. ÄŒas, ko niso vedeli celo, kaj je objem.
16
A ne skrbite. To za nas ni predstavljalo nobene ovire, saj smo se kaj hitro navadili na nov kraj in tokrat tudi nov Ä?as oz. lahko bi rekli kar star Ä?as. Ja vrnili smo se prav tja – v prazgodovino. To je bil nepoznan in nevaren Ä?as. ÄŒas, ko je tudi tema pomenila nevarnost. Ĺ e dobro, da smo kaj kmalu odkrili ogenj. S tem se je naĹĄe Ĺživljenje resniÄ?no olajĹĄalo. A kaj, ko tema sploh ni bila naĹĄa resniÄ?na teĹžava. Strah smo dodobra spoznali ĹĄele, ko so se zaÄ?ele pojavljati naravne nesreÄ?e – poplava, potres, izbruhi vulkana, huda neurja (prav dobesedno đ&#x;˜‰). Temu pa je sledilo ĹĄe vsakodnevno odkrivanje skrivnostnih glinenih ploĹĄÄ?, ki so bile (kot smo ugotovili kasneje) del velike jamske poslikave, ki je prikazovala pleme, ki je v naĹĄi dolini Ĺživelo pred nami, vendar pa za njimi niso ostali nobeni dokazi. V naĹĄi dolini Kulua je prebivalo le pet druĹžin. To smo bili eni in edini Dortovi, Gortovi, Trgovi, Horkovi in Erfovi. Ker nismo Ĺželeli izginiti z obliÄ?ja zemlje, smo se morali potru-
diti, da smo naĹĄli pravo reĹĄitev za obrambo pred naravnimi nesreÄ?ami. Zato smo najprej naredili razliÄ?na oroĹžja in orodja, da smo bili pripravljeni na boj. Preizkusili smo se tudi v razliÄ?nih igrah, kjer smo pridobivali moÄ?, hitrost, spretnost, iznajdljivost. Poizkusili smo prav vse, da bi le bili dobro pripravljeni. Da smo zmogli preĹživeti vse to natrpano urjenje, pa smo seveda morali poskrbeti tudi za svoje ĹželodÄ?ke – zato smo pridno iskali namige in iskali hrano, jo ob veÄ?erih pekli na ognju (oz. vsaj en del) in pripravili moĹĄnjiÄ?ke, da smo jo lahko spravili. Seveda pa ne bi ĹĄlo brez pridnih rok naĹĄih tehniÄ?nih, ki so resniÄ?no poskrbeli, da nismo bili
nikoli lačni. Nahranili pa nismo samo naših želodčkov, pač pa tudi dušo in misli – le da je za to poskrbel naš Balu z duhovnimi minu-
tami. Da nam je bilo zvečer ob ognju lepo, smo poskrbeli s petjem in si ob tem izdelali še naravne inštrumente.
saj nas je na taboru čakal še prav poseben večer. Večer, ko je ob polni luni, na skali posveta kar šestnajst volčičev mladičev povedalo svojo volčjo obljubo in dobilo volčjo rutico. Verjemite, če vam povem, da je bil to prvi izmed vrhuncev našega tabora. Na ta večer nas je obiskala tudi Hati, ki se je z nami podružila ob tem slovesnem trenutku. S praznovanjem smo nadaljevali tudi naslednji dan, ko smo se z velikim navdušenjem vrgli v topel vrelec v Klevevžu. Drug poseben dogodek pa je bil zagotovo odkrijte zadnje glinene plošče, na kateri je bil zemljevid. Ta nas je popeljal do grobnice starega poglavarja, ki je pred mnogimi stoletji poskušal rešiti svoje ljudstvo. Pod skalo ob grobnici smo našli poglavarjevo sporočilo, kjer je pisalo, da za preživetje niso potrebne samo hitrost, moč, spretnost. Pač pa tudi pogum in srčnost, poštenost, pripravljenost, odgovornost, prijateljstvo in ljubezen. Pomembno je sodelovanje, kajti le s pomočjo drug drugemu in ljubeznijo smo lahko kos vsem oviram in težavam. Le tako bomo uspeli preživeti v tem nevarnem svetu. Ob tem spoznanju smo seveda dodobra izkoristili čas za praznovanje, uživanje in preživljanje časa s prijatelji. Kaj hitro smo spoznali, koga mi objemamo. Kaj pa vi? Veste, kdo potrebuje vaš objem?
Akela. Klavdija Bizjak
Seveda pa nismo pozabili tudi na skavtske veščine in pa volčje znanje,
17
ČETIN TABOR ONKRAJ REKE Koliko je vredno prenočišče na skritem gorenjskem travniku, v objemu gora, tik ob ravno prav hladni reki ...?
18
Napakirali smo torej nahrbtnike z vso uporabno opremo, ki jo skavti potrebujemo, da dober teden dni preživimo v hotelu stvarstva. Na poletni tabor čete Krško 1, ob reki. No, pravzaprav onkraj nje.
Nič posebnega torej. Razen že omenjenega travnika, ki se je zavihtel na prvo mesto v čudovitosti ... znotraj zgodovine tabornih prostorov čete Krško 1. Na
travniku, ki je bil torej otipljiva definicija skavtske romantike, smo si postavili naše domovanje, z vsem, kar pritiče skavtski družini. Jambor, šotori, ognjišče, vodovi kotički (z dostopi do rečne »plaže«), vhodna zgradba, wc »zgradba«, sušilnica, smerokaz, pomivalnica posode, oltar, obdan s skavtsko sakralnimi dodatki ... Kmalu se nam je ponudila priložnost, da poizvemo o resničnostosti in verodostojnosti govoric, ki so bile tam naokoli vedno glasnejše. Govorilo se je namreč o nekem starcu ... Modrecu. Nismo bili docela prepričani, če gre zgolj za legendo ... in predvsem smo se spraševali, kdo je ta mož, če sploh je ... Tako smo neko soboto pomagali v poletnem nalivu raznašati pisma in pakete poštarjem gorenjske poštne izpostave. Večina poštarjev je bila namreč ravno v tistem času na dopustu ... pošte pa je bilo za celo goro. Čudovita priložnost za dobro delo torej – ob tem pa tudi za raziskovanje sledi o obstoju Modreca. Med delom smo imeli priložnost spoznati nemalo zanimivih domačinov. Med drugim očeta Krizostoma, ki je že več let tamkajšnji duhovnik. Zelo pobožen človek! Vsekakor pa velja na tem mestu spomniti na gospo Pavlico Lubadar, ki nam je večkrat pomagala. Čudovita gospa, ki je sicer že v letih in ji tu in tam ponagaja spomin ... a vendarle zelo sodobna, prava tehnološka mojstrica.
Mitja Markovič, Ajda Žarn
Še preden smo tako dostavili zadnji paket pošte, so naši fantje iz reke prinesli steklenico s sporočilom, ki je nagovarjalo prav nas. Da pa je bilo vse skupaj še bolj legendarno, pa se je izkazalo, da je pod sporočilom podpisan prav Modrec. Kar carsko se zdi, ko nekdo opazi v našem početju nekaj več, ko vidi smisel ... no, najbolje, da vam delček sporočila, ki nam ga je poslal Modrec, kar predočim ...
»Gledal sem in navdušen sem. Videl sem ljudi, mlade ljudi, ki so prišli živet v naravo. Videl sem ljudi, ki sedijo v krogu in gledajo drug drugega. Videl sem red in slišal sem strumno koračnico zjutraj. In zvečer sem videl ogenj in obsijane obraze. In večerna molitev se je razlila po dolini ob bistri reki. Čudovito – sem si rekel. Pomislil sem, da ste vi tisti, ki boste razumeli. Rad bi vam podaril, kar so mi podarili dedje, kar sem prejel kot izročilo rodov. Trudil sem se živeti to modrost. In jo s svojim življenjem obogatiti. Rad bi jo izročil. Komu naj jo izročim, da bo slišana? Kam naj jo zapišem, da ne bo izsmejana? Kdo jo bo sprejel, živel in nekoč podaril novemu rodu? Sinoči sem zaslutil, da ste vi pravi. Če ste pripravljeni sprejeti mojo dediščino, vas za začetek vabim na partijo ...«
O Modrecu je krožilo mnogo govoric ... a izkazalo se je, da je dober človek, ki povrhu vsega vidi v našem skavtskem načinu življenja nekaj več. Kako videti onkraj in kaj to pomeni, je bilo vprašanje, ki je zaznamovalo drugo polovico našega tabora. Zvezde. Kako jih vidiš ti? Kaj pa astronom, učitelj fizike, tvoj sošolec, Mali princ? In kako jih vidimo skavti? Kaj pa drevo? S takšnimi in temu podobnimi vprašanji smo se urili v »videti Onkraj«, znotraj časa, ki je dobil ime »Sveti čas«. Ob sebi pa smo imeli tudi lesene kocke z zanimivimi ikonami in simboli. Uspešno končana partija nam je namreč razkrila lokacije omenjenih kock, ki jih je Modrec pustil v neposredni bližini našega tabornega prostora, vzdolž reke. Z njimi smo se igrali, sestavljali zgodbe in modrosti ob pogledu na ikone in simbole na njih ... A vendarle se ni nič, kar smo dognali, zdelo dovolj smiselno in logično ... Kaj nam je Modrec želel s kockami, polnimi simbolov, povedati? Gledali smo zvezde, šli na potep, nahranili pustolovskega duha na progi preživetja, imeli skavtski krst, postavili največji ogenj v zgodovini
naše čete, se odpravili na TIV (trening izvidniških veščin), si kuhali kosila, se kopali v reki, imeli večer skavtskih obljub, pisali skavtski izpit, imeli dan samostojnosti, se zjutraj in za lahko noč objeli, kdaj pa tudi vmes ... imeli ganljivo lepo skavtsko mašo ... Skratka ... živeli skupaj čudovito zgodbo izvidništva, onkraj reke, tam na gorenjskem v vasici Kokra ... Modrečeve kocke pa so bile ves čas tik ob nas ... in vprašanje o tem, kaj neki nam želi Modrec povedati, tudi. In zgodilo se je ... prišel je trenutek spoznanja. Kocke smo razsekali ... v njih pa našli sporočila. Genialno! Modrečeve besede so nas ganile, predvsem pa obogatile ... Sporočilo je bilo ves čas pravzaprav z nami. Samo pogledati smo morali z druge perspektive – Onkraj. Zgodba poletnega tabora Onkraj reke je dobila svoj epilog v spoznanju, da imamo večkrat odgovore in sporočila pravzaprav že ves čas ob sebi ... Samo ustaviti se moramo znati, pogledati v oči, da vidimo v srce. Zaupati. Zamenjati perspektivo. In zgodi se, kot se zgodi zvezdni utrinek ... trenutek, ko zmoreš videti Onkraj.
Teja. Neustavljiva bobrovka
VELIKI ŠMAREN
MARIJINO VNEBOVZETJE V DOLENJI VASI
Med številnimi kraji, kjer smo na veliki šmaren počastili našo nebeško Mater Marijo, je tudi naša Dolenja vas. Marija Vnebovzeta je zavetnica naše tamkajšnje podružnice, Dolenjevaščani pa ob tem praznujejo tudi svoj krajevni praznik. Po praznični sveti maši je predsednik krajevne skupnosti položil venec k spomeniku vsem žrtvam druge svetovne vojne, v popoldanskem in večernem času pa se je v kraju odvijal družabni in zabavni program.
21
ZANIMALO VAS JE ...
-
S CIM SMO NAPOSLED PREPRICALI SKOFA? Konec lanskega pastoralnega leta je bilo pri nas precej razburkano zaradi načrtovane škofove odločitve o menjavi župnika v naši župniji. Čeprav se je zdelo, da je škof pri svoji odločitvi neomajen, nas je potem vse pozitivno presenetila novica o tem, da menjave ne bo. Lahko iz prve roke vprašam, na kak način smo na koncu prepričali škofa o tem, da je spremenil svojo odločitev? (Terezija) Vesel sem tega vprašanja. Ves čas sem se trudil, da bi bil proces transparenten, saj se mi je zdelo, da tudi na tak način potrjujemo tisto, kar je ves čas med prednostnimi nalogami naše župnije in mene osebno – to pa je gradnja občestva, soodgovornost, zavest pripadnosti. Kar koli se dogaja »na skrivnem«, v zaprtih dekretih in skrivnostnih sestankih – se mi zdi, da ne gre v smeri zastavljenih ciljev. O procesu (in svojem videnju stvari, ciljev in sredstev, s katerimi naj bi jih dosegali) sem dvakrat napisal nekakšno »odprto pismo«, ki sem ga poslal krogu sodelavcev z željo, da ga prebere kdor 22 koli, ki ga tema zanima. Na željo predstavnikov lokalnega medija sem o tem spregovoril tudi za širši krog njihovih bralcev. Zelo prav je, da ostane nekakšen povzetek dogajanja zapisan tudi v našem Videmčanu.
Sklep neke zgodbe Kot verjetno veste, je bil protagonist načrtovane personalne spremembe župnik šentjurske župnije, ki je začutil potrebo po menjavi svojega službenega mesta. To je seveda povsem legitimna, gotovo tudi premišljena odločitev, ki jo je omenjeni župnik posredoval škofu. Škof je na to željo iskal primerljive župnije in njegov »pogled se je ustavil na meni« - kakor
se je škof izrazil na enem od najinih pogovorov. Menil je, da bo najlažje »razrešil« vlogo šentjurskega župnika tako, da bo preprosto zamenjal njega in mene. Škofu sem razložil, da smo v procesu izvajanja našega strateškega župnijskega načrta nekje v sredini, da se mi taka nenačrtovana menjava ne zdi modra, zelo sem se potrudil razložiti mu programe in procese, ki se dogajajo v naši župniji, hkrati pa sem mu tudi jasno povedal, da – četudi se mi njegova odločitev ne zdi modra in smiselna – se nikakor ne bom upiral njegovi morebitni odločitvi in posledičnemu dekretu, saj sem mu obljubil pokorščino. Letošnjega februarja je po odločitvi Župnijskega pastoralnega sveta škofa obiskala skupina župnijskih sodelavcev, da bi mu orisala našo zgodbo, naše želje, delo in cilje. Škof se je skupini zahvalil za predstavljeno in jim obljubil, da bo razmišljal o drugih »rešitvah« od tiste, ki jo je imel že pripravljeno in da bo na to temo govoril s šentjurskim župnikom in z menoj. Do obljubljenega pogovora sicer ni prišlo, medtem pa se je bližal datum škofovega »uradnega« obiska v naši župniji – njegove vizitacije. V pripravi na njegovo srečanje s sodelavci sem ga prosil, naj – vkolikor ostaja pri svoji odločitvi – le-to podkrepi s preglednimi argumenti, ker jih bodo pričakovali. Srečanje s sodelavci je pustilo vtis, da smo na dveh bregovih, saj so
številna iskreno postavljena vprašanja ostala brez odgovorov. Nekoliko grenak priokus tega srečanja je našel svoj odmev še ob sklepu birmanske slovesnosti. A vse to ni prav nič vodilo do tega, o čemer sprašujete – o spremembi škofove odločitve namreč. Sprememba se je namreč zgodila kmalu po tem na povsem drugi ravni. Ko je o razpoloženju med precejšnjim številom članov naše župnijske skupnosti izvedel »protagonist« celotne zgodbe, šentjurski župnik, je spoznal, da »to nima smisla«, kot se je izrazil na najinem neformalnem srečanju. In glede na to, da ima v svoji osebni zgodovini že podobno neljubo izkušnjo, je spremenil svojo odločitev in preklical prošnjo za premestitev. V istem trenutku škof ni imel več nobene potrebe po reševanju njegove prošnje in tako se je zgodba zaključila brez sprememb. Pod črto omenjene »zgodbe« bi želel pripisati še nekaj svojih občutij in misli, ki sicer niso tema vašega vprašanja, gospa Terezija.
Nova energija Dogajanje v letošnjem letu je dodobra prebudilo precejšen del skupnosti. Tako ožjih sodelavcev, kakor tudi tistih nekoliko bolj »obrobnih« članov naše skupnosti. Takoj, ko je zgodba dobila nepričakovan epilog, sem si rekel: »To pozitivno energijo moramo uporabiti!« V tem smislu vas vabim, da vse to, o čemer ste škofu pripovedovali, poslej še z večjo vnemo gradimo in uresničujemo. Želim, da bi čim širši krog župljanov našel svoje mesto v cerkvi pri maši, pri različnih dejavnostih v župniji, v skrbi za naše otroke in mlade, za pomoči potrebne, za družine, pa tudi v čisto konkretnih gospodarskih dejavnostih, ki jih je vedno na pretek.
Bogastvo barvitosti Proces, skozi katerega smo vsi šli, nas je tudi marsičesa (na)učil. Večkrat sem vas opozoril, da moramo paziti, da bi ob iskanju želenega
cilja ne »ranili« drug drugega. Pomembno je, da spoštujemo delo drug drugega. Različni smo po značaju, različni po izražanju, tudi po načinu dela, po življenjskih prioritetah, celo po načinu, kako se bližamo Gospodu, smo si različni – in vse to je lahko – če se za to zavestno trudimo – priložnost za obogatitev. Seveda je usklajevanje vse te različnosti velikokrat zelo naporen proces in skušnjava je, da bi tiste, ki odstopajo od »večine«, odrinili na stran, ali jih utišali. Podčrtujem: to je skušnjava in ne Božja volja! »Če bil bi svet v eni sami barvi, le kako bi nastala mavrica?« poje ena od sodobnih duhovnih pesmi. Želim si in prosim vas, da nihče ne stopi stran, tudi če se mu zdi kdaj škoda energije, ki jo »zapravlja« v župnišču, v cerkvi ali v kaki dejavnosti. Človeško gledano je res »zapravljanje«. Ne le energije, tudi veliko časa marsikdo med vami »zapravi«, pa tudi denarja in še marsičesa. A prepričan sem – in skupaj verujmo, da je tako – da Bog tistemu, kar razdamo, tistemu, kar velikodušno in z ljubeznijo »zapravimo«, daje zelo velik blagoslov.
Pot naprej Čeprav je proces prinesel gotovo marsikaj dobrega, velika večina je bila na koncu vesela, ker je bil zastavljeni cilj dosežen, pa se mi zdi, da ni prav, da bi v kratkem šli še enkrat skozi tak proces ... Praktično to pomeni, da se moram sam odločiti, koliko časa bomo še skupaj delali, živeli in oblikovali to župnijsko skupnost. Večkrat sem že povedal in zapisal, da nimam v načrtu se v Krškem »postarati«, čeprav mi je tu zelo lepo delati in živeti. To namreč ne bi bilo dobro ne zame kot duhovnika, ne za našo župnijo. O tem imamo v ne tako daljni okolici tudi kak zgled. Te čisto konkretne in jasne odločitve še sicer nisem sprejel, nekako »naravno« pa se kot tak čas ponuja konec obstoječega strateškega pastoralnega načrta. Župnik Mitja
23
RUPERTOVA NEDELJA
LJUBEZEN NE ZARJAVI »Res je, da ljubezen nikoli ne zarjavi. Prava ljubezen nosi obraz prijateljstva, obraz skupaj doživetih mladih dni z našim Slavkom; in na teh lovorikah dobrih, zdravih in lepih spominov se hranimo, ko se kje zalomi ali pa na vsakdanjih poteh postane hladno,« je pričela svoj uvod v praznični pozdrav miru na Rupertovo nedeljo Mojca Kukovičič. Ob prazničnem gostu, našem nekdanjem kaplanu Slavku Beku, se je prebudil marsikateri lep spomin, zasijala je marsikatera svetla sled, ki jo je zarisal v tukajšnjem župnijskem občestvu. Iskrivo je na te sledi pokazal Aljoša Preskar, ki je Slavku v imenu župnije izrekel zahvalo in mu izročil simbolično darilce.
24
Takoj za našim gostom se je Mojca obrnila na vse, ki so se odzvali našemu povabilu, ker letos obhajajo okrogle obletnice od svojega poročnega dne: »Ljubezen ne zarjavi; ker naši slavljenci jubilanti s svojim zgledom danes govore, da zna ljubezen biti potrpežljiva, da zna opravičiti in da marsikaj prenese.« Tem besedam je prikimalo 20 zakonskih parov, ki v letošnjem letu obhajajo od 5. pa vse do 55. obletnice poroke. Med njimi je bilo kar pet zlatih jubilantov. V nadaljevanju pa je nagovorila vse župnijsko občestvo, saj je Rupertova nedelja praznik nas vseh, ko se na začetku leta odpiramo Svetemu Duhu, da bi ob njegovem vodstvu in s skrbnim sodelovanjem vsak na svojem mestu gradili Božje kraljestvo videmske župnije: »Ljubezen ne zarjavi, ker jo skavti v občestvu širijo s svojim odno-
som do narave in do sočloveka. Ljubezen ne zarjavi, ker nas naši molivci vedno objemajo in varujejo z molitvami, še posebej takrat, ko so poti domov hladne in temne. Ljubezen ne zarjavi, ker naši v Karitasu znajo in dobrosrčno delijo dobrote tistim, ki si drobnih, vsakdanjih stvari zaradi slabe finančne situacije ne morejo privoščiti. Ljubezen ne zarjavi, ker jo Videmčani leto za letom ob prazniku župnije obnavljamo in delimo z držo povezanosti in pripadnosti. Ljubezen ne zarjavi, ker je tudi košnja župnijskega travnika znak, da znam deliti delo z drugimi. Ljubezen ne zarjavi, ker nam ni vseeno, kako je z našim občestvom in smo vedno pripravljeni narediti korak, dva … da bo v našem skupnem ognjišču še več ljubezni in bo vedno dovolj toplo za vse.« Ob koncu prazničnega bogoslužja je župnik Mitja povabil vse zbrane, da bi v letošnjem letu še z večjo vnemo bili dejavni deli Cerkve, župnije. Krasno bi bilo, da bi prav vsak našel svoje mesto v delu in poslanstvu skupnosti. Dela in potreb je vselej na pretek!
Miloš Kukovičič