Videmčan 5-6 Junij (2013) by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

Bog je vedno tu. Bodimo vedno tu tudi mi.

Dragi otroci in mladostniki, mame in očetje, tete in strici, babice in dedki …

H komu najraje stečemo, ko nam je lepo, ko nam pri igri, delu, prijateljstvu, v ljubezni uspeva? S kom delimo svoje sanje, ko smo tako močni, da imamo občutek, da bi lahko premikali gore? Poiščemo bližino koga, ki nam je posebej drag, se stisnemo k njemu ali mu zlezemo v naročje in mu z navdušenjem pripovedujemo o vsem tem in o svojih sanjah?

Ker vse to je.

In ker je vse to dobro in del izkušnje, ki jo živimo. Zato si še toliko bolj želimo, da bi bila ta lepa in bi znali biti srečni.

Da nekaj zgradimo, naredimo ali se naučimo, potrebujemo veliko časa, vaje, igrivosti in vztrajnosti ter mnogo mnogo medsebojne bližine, topline in vere. Na koga se bomo obračali, kje jo bomo iskali in kako bomo odgovarjali nanjo, izbiramo sami.

Na koga se obračamo tedaj, ko nam je težko, ko nas je strah, ko imamo občutek, da smo se znašli v slepi ulici?

Bog je vedno tu.

Kadar koli stojimo pred začetkom novega, nas prevevata vznemirjenje in negotovost. Nihče izmed nas ne ve, kaj nas v tem novem čaka, vsi pa imamo izkušnjo tega, da se bomo pri tem srečevali z veseljem, uspehom, presenečenji, pa tudi z dvomi, porazi, žalostjo.

Bodimo vedno tu tudi mi.

Opazimo take ljudi okrog sebe?

V globini našega srca, v lepoti stvarstva, v besedah bližnjega ali v našem objemu. Pa bomo vselej čutili povezanost s seboj, z Njim in vsem, kar obstaja. Saj smo vsi eno. Martina Makovec Žagar Junij 2013 • 5-6

Mitja Markovič župnik

Ohraniti ogenj »Ogenj smo prižgali z enim samim potegom kresila,« so razlagali udeleženci Male šole izvidniških veščin, ko so premočeni, umazani, pa do ušes nasmejani naposled pribežali pod streho. Njihovi pogledi so se živahno in navdušeno svetili izpod kapuc in pelerin. Ja, to res ni kar tako! Pomembna okoliščina je bila – deževen dan. In da je šlo za »malo šolo«, tudi ni nepomembna okoliščina. Kaj šele znajo v »višjih« učilnicah! Celo z lokom na trenje zanetijo ogenj, na primer! In to v vseh razmerah. Morebiti take veščine nikoli ne bomo zares potrebovali v praktičnem življenju, kjer imamo za prižiganje ognja na razpolago »vsaj« vžigalice, če že ne raznovrstnih vžigalnikov ali pa kar tipk, ki zanetijo ogenj na domačem plinskem štedilniku ali v kaminu, denimo. Morda pa nam pride nekoč celo prav. Kakor koli že: Vsekakor ob prižiganju ognja čutimo njegovo skrivnostno moč. Tisto usodno povezanost med človekom in ognjem, katere nastanek predstavlja enega od najbolj revolucionarnih »premikov« v razvoju človeka in človeške skupnosti. A tisto, kar se kasneje izkaže za najbolj bistveno – in včasih nepričakovano težavno – pravzaprav sploh ni prižiganje ognja. Podobno pravzaprav, kot je bilo pri našem pradedu izpred slabega pol milijona let. Ogenj je zanetila celo narava sama. Ter tu in tam celo sama poskrbela še za večerjo. Udar strele v primerno suh grm, pod katerega se je zatekel divji zajec – in večerja je bila pripravljena. Tisto, kar je v resnici vse spremenilo, je bila veščina ohranjanja ognja.

In tako se tudi nam zgodi, da ogenj zanetimo, potem pa nam v nekem trenutku zmanjka volje, da bi pravočasno šli v gozd nabrat kurivo. Ko tu govorim o »nas«, ne govorim več le o naših skavtskih veščinah. Tudi ne o kamenodobnem človeku. Govorim o »nas«. In o naših življenjskih veščinah. O odnosih, ki so zagoreli, pa potrebujejo novega in novega kuriva. O zakonski ljubezni. O prijateljskih odnosih. Pa o naši veri. In pripadnosti naši župnijski skupnosti. O zvestobi. Vsakršni zvestobi. O vsem tistem, kar je zaobjel naslov obhajanja našega letošnjega župnijskega praznika »Ob našem ognjišču«. In o vsem tistem, kar bi že zdavnaj dogorelo, če ne bi vedno znova ravno še pravočasno naložili novega kuriva. In o vsem tistem, kar se je v kakem trenutku že zazdelo le še kot pogorišče, pa se je izkazalo, da se pod debelo plastjo pepela še skriva žerjavica. Ki se jo vsekakor splača razpihati. Ogenj je namreč romantika. In je dobro kuhana ali okusno pečena hrana. Ogenj je toplina, ki človeka obvaruje pred podhladitvijo in celo smrtjo. S svetlobo ognja si človek lahko podaljša dan v večerne ure. In z ognjem od davnih časov dalje odganja plenilce in insekte. Ogenj pa končno postane še znamenje prisotnosti Duha. Duha, ki podžiga in požiga. Požiga sebičnost in greh. Razplameni pa srce, da se znova odpravi na pot podaritve in velikodušnosti.

Ob našem župnijskem ognjišču Dom, ognjišče je tam, kjer se imamo radi, kjer se razveselimo drug drugega, kjer se dobro počutimo, kjer se lahko uresničujemo, se darujemo, se osrečujemo in smo lahko iskreni in neponarejeni. Ali je naša župnija naš dom? Ali doživljam mojo župnijo kot moj dom? Prelistavam letošnji nedeljski album, ki je poln čudovitih slik našega »družinskega« - župnijskega življenja v lanskem letu.

Veliko znanega in domačega vidim, obudim mnogo prijetnih spominov in opazim ogromno prizadevanj, s

Foto: Miloš Kukovičič

OB NAŠEM OGNJIŠČU

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

katerimi so pripravljeni vsi dogodki in vsa srečevanja. Zakaj se v župniji počutim domače?

Ker sem razvajena in navajena nanjo. Ker mi je všeč, kako mi pogled zapleše po znanih kotičkih cerkve. Ker se spominjam, v katero klop me je vodila stara mama s sabo k nedeljski maši, kje smo se slikali s kanonikom Zorkom po prvem svetem obhajilu, preko katere klopi sva se pred birmo iskali z mojo botro, kje sva se poročila pred dvajsetimi leti, kje so bili krščeni najini otroci, kako so zvenele najlepše Manjine pesmi in kako vsako leto znova velikonočna aleluja napolni prostor in srca … Spomnim se, kako je Mitja družinsko mašo prvič pre-

maknil v prezbiterij in kako je oranžno pregrinjalo zažarelo v Miklavžev večer … Mnogo … še več slik se mi prikazuje, ko skušam domisliti, zakaj mi je najbolj prijetno prav v naši cerkvi. Bog je že bil tu in je znova tu, med nami – v skupni molitvi, skupni besedi ali stisku rok ali samo pozdravnem nasmehu.

Morda pa so za domačnost zaslužni ljudje, s katerimi sem doživela toliko lepega, včasih celo svetega – vsi duhovniki, ki so nam bili dobri pastirji; vsi Slavkovi mladinci, s katerimi smo odkrivali bistvo in smisel naših poti; zakonci, ki smo si po mnogih letih še vedno opora v življenju in veri; sestre z Rese, ki so več kot pričevalke … Naša župnija je »živa«: ministranti (skoraj angelčki brez kril), bralci (zvesti in zavzeti), pevci, Iskrice, AFB in nova dekliška vokalna skupina – v pesmi molijo dvakratno (Kdaj ste jih nazadnje zamenjali za angelski zbor, ki vas je ponesel visoko pod nebo?), neutrudni in goreči animatorji, vsi pogumni in zelo delavni skavti in njihovi voditelji, vztrajne molitvene skupine, neutrudni sodelavci Karitas … V naši župniji je mnogo »kotičkov«, v katerih lahko »sekamo drva« in nalagamo na naše skupno ognjišče, da nam je toplo in lepo. Zelo me veseli, da svoje kotičke najdejo mladi in otroci – pri verouku, oratorijih, birmanskih vikendih, šmarnicah, skavtskih srečanjih, izhodih in taborih … Dragoceno je videti iskrice in navdušenje v očeh – leto jim bo kažipot do srečanja z osebnim Bogom.

Bolj ko se spoznavamo, bolj se cenimo – zanesljivo velja za vse vikende Moja zlata leta. Pomembno pa je tudi, da smo odprti, da sprejmemo vsakega, ki želi biti med nami. Mnogo je razlogov, da se tu, v župniji, počutim doma. Mnogo je razlogov, da pomagam »graditi« ta naš dom. Mnogo je razlogov, da prihaja Bog med nas. Alenka Gorjan

Prazniki pri nas doma

Prazniki človeku in družini dajejo poseben pomen, zlasti ko se osebni odnos zlije s tradicijo in navadami. To je čas, ko se vsa družina zbere s sorodniki in prijatelji. Ob praznikih imajo velika pričakovanja zlasti otroci, ko nestrpno čakajo dan, ko bodo upihnili naslednjo svečko, oči žarijo, prstki pa hitijo odpirati darila. Pa tista noč, ko se sv. Miklavž pritihotapi v našo hišo in pusti darila … Tu so še božični in velikonočni prazniki, praznik vseh svetih, godovi … To je tudi čas, ko si izrečemo voščila, ki so povezana s srečo, zdravjem, ljubeznijo in zadovoljstvom. Darila, pa čeprav dana iz ljubezni, v nas vzbujajo zadovoljstvo le za kratek čas, toda ljubezen, sprejetost ter naklonjenost naših najdražjih pa nam dajejo trdnost, ki je zlasti pomembna v današnjem vsakdanu. V naši družini praznujemo verske in osebne praznike ter se veselimo vseh ostalih prostih dni, ko smo lahko skupaj. Ob praznikih se ob domačih dobrotah poveselimo s širšo družino. Kakšen dan pa si vzamemo tudi zase in odidemo na izlet. V letošnjem letu z možem praznujeva deseto obletnico poroke. Ta čas je minil zelo hitro. Da se v vrtincu časa ne izgubiva, sva se odločila, da si za obletnico podariva vikend seminar, z naslovom Nepozabni trenutki za naju. Ker je družina osnovna celica družbe, je pomembno, da sva kot zakonca srečna in enotna ter v takem duhu vzgajava otroke. Potem so tudi prazniki lahko lepši, ker je v njih odsev srečne družine. Nekje sem prebrala naslednji stavek: »Če praznike zapustiš, prazniki zapustijo tebe.«

Polonca Petan

OB NAŠEM OGNJIŠČU

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

A najbolj čudovit in najbolj skrivnosten delček ognjišča se skriva čisto na dnu in čisto v sredini ognjišča. Kakor srce v človeku. Da, lep je ogenj zvečer, ko nas zbere okrog sebe. Lep je, ko njegovi plameni sežejo visoko čez najviše zložena polena. Lep je, ko njegove iskre v snopih švigajo pod nočno nebo in se igrajo med zvezdami. A nekaj najbolj neverjetnega se skriva človekovemu očesu. Drugo jutro na ognjišču ostaja le še kup pepela. Ob robu nekaj na pol zoglenelih ugaslih polen in vej. Od ognja ni ostalo nič več. Dogovorili smo se, da bomo ogenj vzdrževali vso noč. A ogenj je nehal goreti že pred več

Župnijski »Ob našem

urami, še sredi noči. Zmanjkalo je kuriva. Niti majhen dim se ne pokadi več z ognjšča. Namesto ognja samo še nekaj nostalgije po sinočnjem večeru. In slaba volja. Pa kaka godrnjava jutranja beseda. Potem pa jutranja straža iz gozda prinese nekaj snopkov suhih vejic, malo suhega lubja in nekaj skrbno narezanih trsk. Vse previdno položi na kup pepela. Na kup nečesa, kar izgleda kot nič. Eden od njih se previdno približa kupu pripravljenega netiva in prične nežno pihati v pepel, pod dračje. In potem nenadoma ... Kakor iz ničesar – vzplamti droben plamenček. In četrt ure kasneje na ognju že brbota vroča voda za jutranji čaj ... Verjetno ste se tudi ob tem delu spomina na taborni ogenj spomnili na vaša ognjišča. Na kak trenutek, ko se

Junij 2013 • 5-6

je zdelo, da je od vsega ostal samo še kup pepela. Včasih se zdi, da je ogenj ugasnil. Da se je ljubezenska pesem izpela z vsemi ponovitvami refrena vred. Včasih se zdi, da je od nečesa lepega in romantičnega ostalo le še pogorišče. In v albumu nekaj zoglenelih spominov.

Foto: Miloš Kukovičič

ki praznik m ognjišču«

V resnici pa tudi še veliko časa kasneje pod debelim kupom pepela ostaja žerjavica. Čar in modrost človeka je, da nabere nekaj dobrega kuriva. Da izbere pravo besedo, da poišče vrtnico, da odpusti in dopusti nov začetek, da ponovno pogleda ljubo osebo s tistim pogledom, ob katerem se je nekoč prvič vse vnelo. Da vzame v roke zaprašen molitvenik in Besedo Boga ljubezni. Da roteče dvigne sklenjene roke proti nebu. Potem pa vzame pisalo in prične pisati novo kitico svoje ljubezenske pesmi.

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

OB NAŠEM OGNJIŠČU

»Ob priložnosti župnijskega praznika imamo pred našimi očmi tudi naše župnijsko ognjišče. Župnija ni servis ali urad, kamor gremo uredit dokumente. Župnija ni društvo, kjer plačamo članarino, da smo potem deležni določenih ugodnosti in pravic, kjer dobimo člansko izkaznico in uveljavimo popuste. Župnija ni nakupovalno središče, kamor gremo s polno denarnico ali plačilno kartico in naberemo stvari, ki jih potrebujemo. Župnija je ognjišče. Zato potrebuje nekoga, ki mora nabrati dovolj kuriva. Nekdo poskrbi za varnost, da se požar ne razširi. Nekdo ima blizu sebe vedro vode in s kančkom očesa vselej spremlja, da se plamen morda ne bi razširil preko meja ognjišča. Nekdo vzame kitaro. Nekdo zamesi testo za kruh, ki ga bomo spekli na tem ognjišču. Nekdo zna pripovedovati in animirati zbrane. Nekdo pozna nočno nebo in vsem zbranim pokaže zvezde.

Župnija je ognjišče

Prijetno nam je ob tem ognjišču. Ko se ob njem zberejo prvoobhajanci in birmanci in skupaj praznujemo. Prijetno je bilo, ko smo se v pravkar minulem maju tukaj zbirali ob šmarnicah. Prijetno je, ko praznujemo božič ali prinesemo k blagoslovu velikonočne jedi. Prijetno je, ko smo prevzeti ob skrbno okrašeni cerkvi. Prijetno je, ko se s kora ali prezbiterija razlije pesem, ki nas vse ovije in povzdigne vse do nebeških višav. Prijetno je, ko se zberemo ob skupnem delu, ko skrbimo za rast svoje vere. Prijetno je, ko svojo župnijo čutimo kot svoj dom in svojo odgovornost. Prijetno je, ko se molivci zberejo pred Jezusom in molijo za blagoslov osnovnošolskega oratorija, otroci pa napolnijo župnijski travnik in župnišče. Prijetno, ko zakonci v krogu svoje skupine delijo drug z drugim izkušnje vzgoje in medsebojne zvestobe. Spet drugič nas zaskrbi, ko se ozremo po napol praznih cerkvenih klopeh in se pričnemo preštevati. Zaskrbi nas, ko hudi duh uspe tudi v naša srca zasejati seme dvoma, nerazumevanja ali nezadovoljstva.« Junij 2013 • 5-6

Foto: Miloš Kukovičič

Letos smo se ozrli po gričih in vaseh naše župnije. Ozrli smo se do naših prelepih podružničnih cerkva, na katere smo ponosni. Do cerkvic, ki so tako skrbno negovane in urejene ... Vemo, da se nič ne naredi samo. Za vse mora nekdo poskrbeti. Cvetoča gredica ob cerkvi, urejen tlak, prebeljene stene, zamenjana okna, lepo pometena in okrašena cerkev za žegnanje ... Za vse mora nekdo poskrbeti.

»Danes, na praznični dan, se s hvaležnostjo oziramo na vsakogar med nami, na vsakogar, ki je pripravljen samega sebe darovati in žrtvovati za to, da je prijetno ob našem ognjišču, na vsakogar, ki je pripravljen poklekniti in prositi Svetega Duha, naj zapiha in razplameni žerjavico, ki se skriva pod debelo plastjo pepela celo tam, kjer se zdi, da je že zdavnaj vse ugasnilo. Danes se s hvaležnostjo oziramo na vse bogoslužne sodelavce: pevce vseh glasbenih skupin, na minis-

trante, na žene, ki krasijo našo cerkev, na vse pastoralne sodelavce, voditelje skupin, animatorje, katehete, na naše spoštovane sestre, na naš Župnijski pastoralni svet, na ključarje in gospodarske sodelavce. Vsak ima svoj del zaslug in vsak si danes zasluži veliko zahvalo za to, da je ob našem ognjišču lepo in prijetno. Da ogenj prasketa in da se tukaj čutimo doma.«

»Opominjam te, da znova razplameniš božji milostni dar, ki je v tebi ... Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti. Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda.«

Foto: Miloš Kukovičič

OB NAŠEM OGNJIŠČU

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Junij 2013 • 5-6

Ko praznujeva

Ko praznujeva najino 50-letnico skupnega življenja, se spominjava začetka najinih skupnih prvih dni, ko sva se spoznala.

najin mlajši sin. Zavedava se, da nam Bog ni obljubil življenja brez bolečin in žalosti. Dal nam je moč, da preživimo in nas tolaži, ko jokamo.

Oba sva že bila zaposlena. Delala sva v istem podjetju, zato sva se videvala vsak dan, a samo za kratek čas. Nedelje popoldan pa so bile najine. Po enem letu spoznavanja, sva začela razmišljati o najinem skupnem življenju. Začela sva varčevati z namenom, da bi si kupila hišo ali jo zgradila.

Spomini na pokojnega sina bodo ostali nepozabni, izguba pa vedno zelo boleča.

Po dveh letih sva s pomočjo staršev, najinih prihrankov in nekaj posojila kupila hišo, jo delno opremila in se odločila za poroko. Prišel je dan poroke. Pred Bogom sva si zaobljubila zvestobo, ki je še vedno na trdnih temeljih. V sedmih nepozabnih letih najinega skupnega življenja so se nama rodili trije otroci. To je bil del raja tu na zemlji, ki je bil narejen iz najine duše, ki je tudi smisel najinega življenja, je najina resnica, ki je sestavljena iz najine ljubezni. Del raja si moramo narediti sami, danes tu na zemlji, da se ga potem lahko veselimo tudi v nebesih.

Če v družini ne bi bilo vere, si res ne predstavljava, kako preživeti izgubo svojega otroka. To se ne da opisati, to lahko samo čutiš. Sva pa tudi srečna babica in dedek, imava tri vnuke, ki se jih zelo razveseliva, ko naju obiščejo. Želiva si še preostali del najinega skupnega življenja ostati specialista umetnosti, ki ji je ime LJUBEZEN. Zlatoporočenca Puntar

A v našo družino se je prikradla kruta resnica. V 39. letu starosti je v hudi bolezni izgubil boj za življenje in se za vedno poslovil od nas in odšel k Bogu

ŠMARNICE - PRAZNIK VERE

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Šmarnice so super in tudi drugo leto bom prišla. Sama zelo rada pojem, zato mi je to všeč. Je pa bila letos zanimiva zgodba. Spomnim se, kako sta Miha in Luka dirjala s kolesi s hriba. Sploh je Luka najboljši, mogoče tudi Ivana, ker postavljata mami in očetu zanimiva vprašanja. (Nina)

Šmarnice prepros Pri šmarnicah sem bila najbolj vesela po prvem obhajilu, ko sem lahko tudi jaz hodila po hostijo. Še prej pa so me vedno nasmejale kakšne pesmi, ali pa Smrekarjevi, ki so igrali v igrici. Najboljša je bila Jasna. Zakaj? Ker je bila najlepša! (Liza)

Junij 2013 • 5-6

Foto: Špela Černič

- praznik ste vere

Pri šmarnicah sem se imela lepo in veliko sem se naučila o tem, zakaj molimo, pa da moramo biti prijazni. Sploh pa mi je bilo všeč, ko smo sedeli na blazinah in peli. (Larisa) Pri šmarnicah sem bila res skoraj vsakič in mi ni žal. Zanimive so bile Jasna, ker je zanimivo govorila in Ivana, ki je veliko spraševala. Zgodbe so me naučile tudi to, da če kaj dobrega narediš, potem sladko zaspiš. (Zala)

ŠMARNICE - PRAZNIK VERE

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Letošnje šmarnice so bile super. Najbolj veselo je bilo, ko smo prepevali in pri nekaterih pesmih tudi kazali zraven. Pa tudi Luka v igrici je bil zelo zabaven, je bil moj najljubši lik. (Maja)

Šmarnice: Živeti z vero

Po dolgi zimi je naposled posijalo sonce in ogrelo naše telo, dvignilo razpoloženje in prineslo vedrino v srce. Narava je vsa v cvetju in nas v majskih večerih kliče k Mariji, da si jih obogatimo s šmarničnim razmišljanjem, kjer se nam ponuja lepa priložnost, da vsak dan sončimo svojo dušo ob slavljenju in čaščenju šmarnične pobožnosti. Pa ne samo mi, tudi naši otroci so lahko deležni pravih vzorov za življenje. Zato je prav, da šmarnice obiskujemo skupaj z njimi! Ko iz otroških ust privre vesela pesem in se petju pridružijo še roke, je občutek ob misli, da je naša Cerkev mlada in živahna, nadvse prijeten. Hitri koraki ali tek po cerkvi, glasno šepetanje, hihitanje in smeh, premikanje stolov in šumenje listkov je že v prvih majskih večerih naznanjalo, da se je živahnost raz-

K šmarnicam sva hodili vsak dan, saj je bilo zelo dobro. Igrica, obhajilo, pesem … vse je bilo super. Tudi naučili sva se veliko pametnega od igralcev v igrici. (Urška in Klara)

lila tudi po naši cerkvi in morda kdaj celo vznemirila stalne obiskovalce večernega bogoslužja. A šmarnice so povabilo in izziv nam vsem, da vzamemo v svojo roko otroško dlan in se skupaj z njimi zberemo pred oltarjem. Na tej majhni dlani je zapisana prihodnost. Na teh dlaneh bo nekoč počivalo Sveto pismo ali pa orožje. Prsti bodo igrali na orgle v cerkvi ali pa vrteli kolo sreče pri hazardni igri, ljubeče stregli onemoglemu ali pa grabili po iglah za mamila. Za nenehno rast otrok smo vsi odgovorni. Kaj pa lahko damo otrokom vrednega več, kot je nepozaben spomin na šmarnice v »katedrali pod grmom«, ki jih spodbuja k ljubezni do Boga in naše nebeške matere Marije?

K razmišljanju nas je letos vodila družina Smrekar, ki se vsak večer v maju pogovori o kakšnem vidiku vere, ki ga ne razumejo dobro. Zakaj hoditi k sveti maši, zakaj moliti, kaj pridobimo z zakramenti, kaj je greh, za kaj se je v življenju vredno truditi, zakaj se splača živeti z vero ... Šmarnično razmišljanje nam želi na vprašanja o veri najti preproste, a jasne odgovore. Otrokom so v oporo pri njihovem iskanju, staršem pa v spodbudo pri izpolnjevanju starševskega poslanstva. Že od malega lahko otroke vzgajamo, da bi imeli odprto srce za vero, ki je tisti zaklad, ki je zakopan v naši bližini, a pogosto nimamo volje, da bi ga odkopali. Otroci nam s svojo pripravljenostjo sodelovanja povedo, da imajo radi šmarnice. Z navzočnostjo in vztrajnostjo vseh bratov in sester v veri, staršev in katehetov pa dodajamo vsak svoj delček, da bodo otroci vzljubili vero. Ob nekaterih preveč živahnih je potrebno potrpežljivo vztrajati in jih kdaj opomniti, a s prizadevanjem nas, odraslih kristjanov, se bo morda čez leta pokazal dober sad. Molimo za to! Vesna Turnšek Junij 2013 • 5-6

Šmarnice so mi bile super, ne samo zato, ker je fajn, ampak sem se tudi kaj naučila od igrice in družine, ki je v njej nastopala. Na primer to, da je mama noseča in potrebuje pomoč, pa da je Jasna zbolela in hotela bolniško maziljenje. Takrat je bilo najbolj hecno. (Tea)

Pri šmarnicah se nisem naučil nič kaj novega, ker meni dedi vse sproti razlaga, kaj je pri maši in kaj je prav in narobe, tako da to že vem. Je bilo pa super zaradi petja, pa igralci v igrici so bili smešni. No, Luka je bil smešen. (Tomaž)

Najbolj me je letos pri šmarnicah pritegnilo to, da so tja hodili tudi prijatelji in potem smo se prej skupaj igrali. Pri maši? Aja, tudi ni bilo slabo. Luka je bil kul v igrici. Fajni je bil, ker je pameten. Naučil me je na primer to, da ne smem podreti obljube, če nekaj obljubim. (Peter)

Vsakič sem letos prišel k šmarnicam, ker so bile kul. Všeč mi je bila družina Smrekar v igrici, še posebej tisti del, ko je Luka domov pripeljal punco Lucijo. Pa nasploh je bil najboljši Luka, ker je bil zelo smešen. (Luka)

Obhajati prvič

Ura je nekako pol tri zjutraj. Sedim, in čeprav je sredi noči, čeprav sonce še dolgo ne bo začelo barvati vzhodnega neba s paletnim izborom od kričeče rdeče do prosojno vanilijeve barve, sem bolj v svetlobi kot v temi. Korak ali dva pred mano gori ogenj in četudi bi bil slep, bi moral uživati v njegovi bližini. Ogenj namreč ne samo da je, ogenj človeku tudi govori. Slišiš ga, kako upogiba polena, kako pije sok iz njihovih sredic, kako prasketa skorja, in kako se dim v vetru vije pod zvezdno nebo in vesolje opozarja, da tukaj na anonimnem travniku sredi

Foto: Miloš Kukovičič

OB NAŠEM OGNJIŠČU

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

ničesar nekdo utripa, gori, se greje. Sam sem in ni mi žal. Čeprav je res, da ti samota velikokrat naredi to, kar naredi pogled v ogledalo po daljšem času. Odstre nove gube in gledaš se v ogledalo in nisi povsem prepričan, da poznaš človeka, ki te gleda nazaj globoko v oči. Nisi povsem prepričan, da ga v vsem sprejemaš. Upaš le, da se boš tudi danes lahko z njegovo resničnostjo sprijaznil, ga sprejel takšnega, kot je, takšnega kot si z leti postal. In tako začnem misliti. Mislim na svoje začetke, mislim na svoj prvi ogenj. Nikoli ga ne moreš pozabiti. Prvega ognja, prve ljubezni, prvega avta, prvega kolesa, prve zmage med bloki na igrišču nad starejšimi vrstniki. Prvo okušanje ima vedno največ lepote in vznemirjenja. Moj prvi ogenj je bil tak. Vem, da ga je moja otroška domišljija naredila lepšega in večjega, kot je bil v resnici. Vem, da ni bil popoln, niti večji od mene, in vem, da so bili ognji, ki so bili lepši. A zame ne. Ta je, ki šteje. In v moji glavi, v spominu moje zavesti, ki danes potuje nazaj po postajah minulega, je večji od mene, lepši od resničnosti, toplejši od sonca, svetlejši od vseh ostalih. Prižgal sem ga z eno vžigalico in trikrat sem jo moral podrgniti po škatlici z roko, ki se je tresla bolj kot dedku, ki se je v starosti vedno delal norca iz moči, ki so ga zapuščale in je govoril, da meša svoj čaj tako, da samo prime žlico in jo drži v skodelici, ostalo pa naredi starost sama. Iskra je prižgala vžigalico in sam čudež je, da je nisem pogasil s svojimi potnimi dlanmi, ki so bile od potu bolj vlažne kot jesenska megla, ki jo prineseš domov na škornjih in pusti nadležen madež na hišni preprogi. Srečen sem, da imam spomin na nekatere svoje začetke, trenutke, ko se je nekaj zgodilo prvič. Tako in Junij 2013 • 5-6

tako jih preveč pozabimo in pademo v samoumevnost, bezbrižnost do krasnih ljudi in svetih stvari, ki toliko govorijo, dajejo tako velike količine toplote in z njo življenja v naša telesa. Spomin na prvič me dela čuječega in prav ta spomin posvečuje moj današnji dan, to noč in jo ob anonimnem ognju dela posebno. Ni večjega privilegija, ki bi si ga lahko izboril človek, kot je ponovno doživetje prvega vznemirjenja, začetne svetosti. In prav zato in prav zares trdim, da imam privilegij, veliko srečo, da se že drugo leto zapored družim z otroki tretjega razreda, ki so tudi letos naredili nekaj prvič. Korak, ki je za nas podobna rutina kot čakanje pred semaforjem. Veš, da je prav, da si tam in čakaš, a kakšnega globljega pomena se ti niti ne ljubi več iskati, ker si to počel že tisočkrat. Korak h kruhu Jezusovega telesa, prvi korak k svetemu obhajilu.

Velikokrat se na moč trudim, da bi začutil svetost in svečanost trenutka, ko se obhajam med mašo, a ne na ta dan, ne na dan prvega svetega obhajila. Ne na dan, ko okoli mene sedijo otroci, ki so celo leto z obteženimi torbami prihajali v veroučno učilnico, ki so točili krokodilje solze, ko si samo nakazal, da se lahko zgodi, da komu ne bi uspelo, ki so se risali z bolj ali manj okroglo glavo, a z veliko belo hostijo na rokah in gromozanskim nasmehom na obrazu in ponosno kazali svojo umetnino vsem pri verouku in pripovedovali, da so za zaprtimi vekami svojih sanj bili pri obhajilu že nekajkrat in da je bilo videti takole. Prav res srečen sem, da sem se lahko tudi letos ob naših prvoobhajancih spomnil, ko sem jih gledal urejene in dostojanstvene, a še vedno otroško preproste na njihov praznik, da sem nekoč tudi jaz sedel v klopi in stal v vrsti prvič, da so se mi potile dlani in je razbijalo srce, da sem bil srečen kot še nikoli, in da so moje oči žarele in ustnice lezle od ušesa do ušesa in nič ni moglo ugasiti veselja, ki je v meni naraščalo. Potem pa še recite, da obhajilo ni prav zares sveto. Več kot to. Je presveto. Škoda le, da to pozabimo, da se tega nehamo spominjati. Še sreča, da imamo otroke, da smo imeli tudi letos otroke, ki so naredili korak h Kristusovemu telesu prvič, ker ji bilo z njimi hoditi po tej poti, hkrati hoditi nazaj k sebi, v svoje jedro, v blaženost svoje otroške vere. Urban Lesjak, kaplan

Lucija Učanjšek

Mia Hren

Še tik pred prvim svetim obhajilom smo se doma zelo pripravljali in imeli veliko skrbi. Jaz sem pripravila svojo obleko in pomagala doma pripraviti za praznovanje po sveti maši. Najlepši trenutek praznovanja pa je bil, ko sem prejela prvič hostijo in sedaj se mi zdi, da imam manj skrbi, ker lahko grem vsakič k obhajilu in vse zaupam Jezusu.

Nina Dvoršak

Rijana Mavrek

Tega dne sem se veselila, saj sem vedela, da bom prvič dobila sveto obhajilo in bom lahko od sedaj naprej pri vsaki maši dobila hostijo. Zato sem praznovala ta dan skupaj s starši in sorodniki ter nekaterimi prijatelji. Bilo je zelo veselo in lepo.

Na dan pred prvim svetim obhajilom smo doma skoraj ves dan pospravljali in jaz sem bila že cela nestrpna, ker sem najbolj pričakovala kako bo, ko bom dobila prvič hostijo. Potem je bilo zelo lepo in splačalo se je dobro pripraviti, ker je bilo prvo obhajilo res nekaj posebnega.

Tim Bizjak

Dan prvega svetega obhajila je bil eden najlepših dni v mojem življenju in sedaj, se mi zdi, da sem še bolj srečna. Zelo sem se veselila vsega, kar smo pripravljali še nekaj dni pred obhajilom: svoje nove obleke in čeveljčkov, praznovanja po maši, svete hostije …

Peter Pečnik

Pred nedeljo, ko je bilo obhajilo, smo doma pospravljali, tudi sam sem se umil. Tako sem bil pripravljen na nedeljo in komaj čakal, saj sem pričakoval hostijo, pa tudi kakšno darilo in veliko prijateljev. Bil je lep dan in sedaj se mi zdi, da je boljše, ker se manj prepiram s sestro.

Dan prvega svetega obhajila mi bo za vedno ostal v spominu zaradi veliko lepih stvari, ki so se zgodile ta dan. Ne samo, da sem prvič dobil sveto hostijo, dan je bil poseben tudi zaradi lepega praznovanja, posebej slovesnega kosila, lepih daril in veselja, ki je vladalo okoli mene.

Tjaša Mavsar

Celo leto smo se zelo pripravljali na dan prvega svetega obhajila in zato sem ga že težko pričakovala. Še posebej zadnji dan, ki je bil najbolj pester, saj sem morala še pomeriti obleko, izbrati frizuro in pomagati pripraviti še veliko stvari.

Marko Vodopivec, Nik M. Metelko Prvo obhajilo je bilo zelo praznično, saj smo se vsi lepo oblekli in uredili. Veliko smo se pripravljali in na obisk je prišlo veliko sorodnikov, s katerimi smo odšli potem skupaj na kosilo. Na prvo obhajilo naju bodo spominjali spominki in darila, za vedno pa nama bo ostalo bolj čisto srce.

Miha Sotošek

Za prvo obhajilo sem dobil posebno svečo, ki ima napisano moje ime in sedaj jo imam v svoji sobi. Vedno me bo spominjala na lep dan, ko sem prvič dobil hostijo in najboljše je to, da sedaj lahko grem k obhajilu pri vsaki maši, tudi ko so šmarnice.

Peter Repše Ula Baržič

Še zadnji dan pred obhajilom je bilo veliko dela, saj smo odšli k frizerju, pripravljali stvari doma in še posebej sem pomagala pri peki peciva. Zelo sem se veselila nedelje in sem komaj čakala, saj sem vedela, da bom videla vse prijateljice.

Celo leto sem se veselil hostije, ki jo bom prejel pri prvem svetem obhajilu. Da pa bo ta dan nekaj res velikega, se je videlo, ker smo se nanj zelo pripravljali. Starši so pomagali pri pripravah v cerkvi in tudi doma smo, še posebej zadnji dan, veliko časa namenili pripravam. Sam se še posebej spomnim, da sem dan prej že pomeril obleko in se prepričal, da mi paše.

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi Še zadnje preverjanje – prtljaga je v avtu, potrebujemo še plakate in flomastre, pa škarje in copate. Gremo na peti vikend Moja zlata leta. Tokrat je drugače, saj tudi sami ne vemo, kaj nas čaka: kako bo poskrbljeno za hrano in spanje, ali bo na voljo kakšen skupni prostor, kakšne so možnosti za izlet in kako izgleda bližnja okolica.

MOJA ZLATA LETA

Rešimo še zadnje zdravstvene zaplete v dežurni službi in se znajdemo na cesti v smeri proti Celju. Z Marjano klepetava o vsakodnevnih stvareh, zadaj pa se Špela in Sara po telefonu poslavljata od svojih prijateljic.

Moja zlata leta Nazarje

Na hribčku, kjer je Ljubezen v zraku

Razmišljam o tem, kako skrivna in veličastna so Njegova pota. Letos, petič, je rekordno število prijav, kar 26 ...

Mitja z gasilskim avtom drvi po avtocesti. Le kako ne, saj je v prijetni družbi, pa še Pavla poskrbi za poskočno melodijo. V mislih naštevam imena vseh, ki sem jih spoznala v skupnih vikendih. Spomnim se na prijetna srečanja z Lukom, ko si na ulici pomahava v pozdrav, pa srečanja pred sveto mašo z obema Ivankama.

Smo že na odcepu za Nazarje. Ugibam: le kaj nas čaka v samostanu ...

Ko se znajdemo na hribu pred cerkvijo, zagledam tri radožive Anice. Če se ne skriva nekaj v osebnem imenu ... Samostan pa skriva mir in tihoto ter eno-, dvo- in troposteljne sobe z lastno kopalnico. Pet zvezdic! Prelepa dvorana in kapela, pa dolgi hodniki, včasih kar predolgi. Vzdušje je tako, da bi hodil le po prstih in šepetal, ne pa kričal na ves glas: »Večerja!« Vedno sem vesela vseh zakonskih parov, ki so z

Junij 2013 • 5-6

nami: Amalija in Ivan, Olga in Jože, pa novinca Zinka in Tine.

Oddahnem si. Tudi letos nam bo lepo! Z Damčijem debatirava o vsem udobju, ki nas obdaja.

Objamem Jerico. Super, da je letos v vlogi udeleženke in da ji ne bo treba vikenda preživeti za štedilnikom. A ona ne more iz svoje kože in visoko viha rokave pred vsakim obrokom. Veselo pozdravim še Mijo in Karolino.

V naši sobotni skupini sta bili dve članici, ki sta se na duhovni vikend prijavili prvič: Mimica in Jelka. Med nami je bil tudi Andrej, ki je klonil dolgoletnemu nagovarjanju in sprejel povabilo na srčkov ples. Kot vselej, je tudi Angela letos presenetila s pravim pesniškim navdihom in zložila gole besede v bogato besedilo pri skupinski nalogi. Marija, Vera in Erna, hvala za vašo prisotnost!

Ker smo že zelo uigrana skupina, si lahko privoščimo prilagajanja danim in trenutnim okoliščinam. Včasih je že pogled dovolj, da Peter začne z molitvijo pred jedjo, ko pa nas obišče Florijan, molitev očenaš zadoni po vsej jedilnici. Mlajši Luka sam poskrbi za ministrantske dolžnosti, občasno pa se ob večerih prelevi v pravega čarovnika.

Vsako leto nek dogodek, oseba ali predavanje

Foto: Peter Gorjan

Uživam v sobotnih delavnicah, saj sem se naučila, da je iskrenost, odprto srce in pripravljenost za poslušanje recept, da se v skupini vsi počutimo potrebne, povezane in nenadomestljive.

zaznamuje naš duhovni vikend. Predrage sestre karmeličanke! Kakšno petje, kakšna izpoved, kakšna vera in ljubezen do Boga in vsega stvarstva. Prepojile ste svoj hribček, svoj kraj, vso Slovenijo in cel svet s svojo ljubeznijo ter molitvijo in nas obogatile, spremenile, nam pokazale cilj in nas spraševale: “Kaj je za srečo človeka resnično potrebno?” In Ljubezen je bila v zraku ...

Z Alenko in Brigito klepetamo, da so tile vikendi res prav čudežni. Velikokrat nas je strah, da vikend ne bo uspel, da ni dobro in pravočasno načrtovan. Tudi peti duhovni vikend je uspel, ker smo se preprosto predali in dali na voljo svoje sposobnosti, svoj čas, svoj prispevek.

Rada imam Mirin prešeren in pristen smeh. Rada imam tudi Stankine sladke dobrote in dobrote njenega srca. Prepričana sem, da je vsakdo od nas domov prinesel nekaj ljubezni, o kateri pripovedujem. Tiste, ki spreminja sivi vsakdan v barvita doživetja in brezizhodne in težke trenutke življenja v upajoče hrepenenje po večnem. Manja Molan

Kakor že nekaj let, je bil tudi letos od 12. do 14. aprila organiziran duhovni vikend »Moja zlata leta«, tokrat v domu sester klaris v Nazarjah. Čeprav sem bila sprva v dilemi, ali naj grem ali ne, sem danes prepričana, da sem se prav odločila, ko sem se pridružila ostalim udeležencem. Po prihodu v Nazarje, nastanitvi, večerji in maši, smo si na diapozitivih ogledali slike s 4. srečanja na Pohorju. Sivina oblakov, ki nas je sprejela na dan prihoda, se je naslednje jutro umaknila soncu. Drugi dan smo se igrali »človek ne jezi se« z živimi figurami in druge igre. Popoldne smo se odpeljali v Radmirje, v cerkev sv. Frančiška Ksaverija, kjer smo si ogledali unikatne umetnine duhovnih plaščev, zatem pa še v Gornji Grad, kjer smo si v katedrali sv. Mohorja ogledali bo-

Foto: Peter Gorjan

MOJA ZLATA LETA

Peta »Moja zlata leta«

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

gato razstavo podobic iz različnih držav. Obiskali smo tudi sestre klarise v samostanu. Z vdanostjo Bogu in ljudem, s pesmijo, molitvijo in prijaznostjo so potrdile, da je življenje za druge vredno življenja. Sestre – kuharice ter nekaj gostov iz naše skupine so poskrbeli tako za odlično hrano kot tudi za postrežbo, kar so naredili po principu vsi za enega, eden za vse. Zlati so bili tudi otroci, ki so s svojim znanjem in ustvarjalnostjo, vključno z Mitjevim igralskim talentom, udeležencem pričarali lepe trenutke in najbolj prisrčen nasmeh. Po nedeljski maši je sledil pohod do Mozirskega gaja, kmalu pa je bil čas za slovo. Ob koncu bi se radi iskreno zahvalili Brigiti za dobro organizacijo. Hvala tudi našemu šoferju, ki nas je, »brez čelade«, z gasilskim avtomobilom tretji dan srečno pripeljal domov. Ne le zlata leta, tudi dnevi so lahko »zlati«, če si jih le sami znamo narediti takšne. In takšni mi bodo ostali v spominu letošnji dnevi v Nazarjah. Angelca Janžek

Junij 2013 • 5-6

Praznik zakoncev jubilantov na Zdolah letos že sedmič

Mesec maj je Marijin mesec, saj se otroci in odrasli z veseljem zbiramo pri šmarnični pobožnosti. Mesec maj je tudi mesec gasilcev, saj se vsako leto gasilci zberejo pri sveti maši in se priporočajo sv. Florjanu v božje varstvo.

In ne nazadnje je mesec maj tudi mesec ljubezni, ki nas zakonce združuje, povezuje in osrečuje. Kakor v preteklih letih smo se tudi letos, v nedeljo 12. maja, zbrali zakonci jubilanti, ki v letošnjem letu obhajamo okroglo obletnico poroke. Zbralo se nas je 16 parov, katerih obletnice so segale od 10 do 50 skupaj prehojenih let. Skupaj smo se Bogu zahvalili za dar zakramenta svetega zakona, za blagoslov in milosti, ki smo jih in jih še bomo prejemali na naši skupni življenjski poti. Zahvalili smo se

drug drugemu, da se sprejemamo takšne, kakršni smo, z vsemi slabostmi in darovi. Ker si vsi skupaj želimo, da bi naš zakon še naprej rasel, si vsak dan povejmo, da se ljubimo, da drug drugega potrebujemo in, če se le da, da drug drugemu odpuščamo. Med mašo so videmski župnijski pevci čudovito prepevali Marijine pesmi in nam s tem še polepšali dan zakonske zvestobe. Po maši pa smo se vsi skupaj zadržali še ob dobri kapljici, sladkemu prigrizku in prijetnem klepetu v Gasilskem domu. Bog, daj nam moči in poguma za premagovanje preizkušenj še vnaprej in blagoslavljaj nas s svojo ljubeznijo.

Urška Knez

Letošnja rdeča nit dneva zemlje je bila voda. V katehezi in uvodni ambientaciji nas je pozdravila zgodba o Janku in Metki, ki sta se odpravila na dolgo pot. Mati jima je dala vodo za na pot ter jima rekla, naj jo dobro pazita. Janku in Metki se je sama voda zdela prepusta, zato sta jo sklenila obogatiti na svoj način. Skuhala sta si kavo in čaj ter naredila sok. Na poti sta srečala različne ljudi, ki so potrebovali vodo. Kolesarja, ki se je poškodoval in je potreboval vodo, da si izpere rane in ženico, ki je želela zamesiti kruh, ki pa ga ni mogla, saj ni imela vode. Na koncu sta Janko in Metka spoznala, zakaj je mama rekla, da morata paziti na vodo ter kako zelo je pomembna le-ta v našem vsakdanu. Po končani zgodbi smo si po vejah izdelali žabice, na katere smo si nalepili misel o vodi, nato pa smo se z avtobusom odpeljali proti Jablancam, kjer so se izvidniki in popotniki odpravili na pot proti partizanski bolnišnici in naprej na Bohor, volčiči pa so se odpeljali na vrh in tam pot nadaljevali navzdol proti Jablancam. Na poti smo reševali naloge na temo vode ter spoznavali, katere živali živijo v vodi, v kakšnem stanju vse se nahaja voda, kako kroži voda v naravi, izdelali mlinček na vodi, posneli reklame za vodo, filtrirali umazano vodo, ugibali, kaj potone in kaj plava ... Na poti smo si ogledali tudi slap Ubijavnik, nekajkrat prečkali hudourniške potočke in plezali čez podrta drevesa.

Dan Zemlje

Foto: Mitja Markovič

IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Špela Černič, Sara Capl, Tomaž Petan, Martina Makovec Žagar, Urban Lesjak in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 700 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.

Na koncu smo se vsi skupaj navdušeni ter rahlo utrujeni dobili pri koči na Bohorju, kjer smo imeli kosilo. Ob tem smo še spoznavali martinčka, ki so ga ujeli volčiči, izvidniki pa so se preizkusili v veščini ognjarja ter zakurili ogenj. V sklepni ceremoniji sta nam Janko in Metka povedala še nekaj modrosti, ki sta jih spoznala na poti: o tem, kako pomembna je voda za naše življenje, ob tem pa je vsak dobil kamen z napisano mislijo. S tem smo sklenili dan Zemlje in se vrnili domov z mislijo: »Voda je res vir življenja.«

Franja Štravs Junij 2013 • 5-6

Na sončno soboto v maju smo se izvidniki zbrali prej kot običajno, saj nismo hoteli zamuditi avtobusa iz Brežic, ki nas je skupaj z brežiškimi izvidniki odpeljal v Hrvaški Brod. Tam smo že s ceste zagledali po skavtsko označen veličasten napis naslova tega osmega (in največjega do sedaj) IV izziva “ZAGAZI”. V gozdu so nam razdelili majhne kartončke različnih barv, na njih pa je pisalo nekaj nam takrat še nerazumljivega. Potem smo šli v notranjost gozda, na zelo blaten travnik, kjer je bila otvoritvena slovesnost z dvigom zastav in spoznanjem skavta Sama ter razdelitev vseh 140 izvidnikov v skupine glede na kartončke, ki smo jih dobili na začetku. V skupini smo bili po dva iz ene čete. Vsaka skupina se je predstavila s kratkim skečem ali pesmijo, zatem pa smo radovedni zagazili v gozd na manjšo orientacijo. Sestavljale so jo zanimive točke vseh naših voditeljev in slastna malica. Na njih smo ponovili večino veščin. Sledilo je skavtsko kosilo. Dobili smo moko, sol, kislo smetano, tuno in na razpolago je bila ves dan voda. Iz teh sestavin smo morali na švedskih baklah skuhati ali speči, kar smo želeli. Po kratkem premisleku smo se večinoma odločili, da zgnetemo skupaj vodo,

Foto: Samo Škrabanja

IV izziv

moko in sol in skuhamo cmoke. Ostalo smo združili v večjo posodo in jedli kot omako. Priprava tega kosila je bil kar velik izziv, saj kuhanje s tole baklo ni prav nič enostavno. Kljub vsem nevšečnostim nam je seveda s skupnimi močmi uspelo in dobili smo energijo za drugi del srečanja. To je bila proga preživetja. Ta je med izvidniškimi izzivi še posebej blatna, zabavna, smešna, potrebna vztrajnosti in poguma … ali preprosto - skavtska. Nanjo nismo zagazile vse skupine naenkrat, zato smo si med čakanjem lahko ogledali striženje ovac, brušenje kose, se preizkusili v košnji trave na roke ter jezdenju konj. Proga preživetja je bila nadvse zabavna, mokra, mrzla in blatna, pa tudi naporna. Hitro smo se preoblekli, zaključili s slovesnim kvadratom, se poslovili in jo čez lesen majav most nasmejano in navdušeno mahnili novim izzivom naproti.

Tina Živič

IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Zakonska na Bohorju

Šolsko leto se bliža koncu, veroučno pa se je že končalo. Tudi župnijske skupine zaključujejo z delom in se pripravljajo na zasluženi oddih. Zakonska skupina Družina in Življenje je delovno leto zaključila minulo soboto s pohodom družin na Bohor. Pri organizaciji pohoda smo bili v skrbeh, kakšno vreme nas bo pričakalo v soboto. Hvala Bogu pa je bil to eden najlepših dni v zadnjih tednih. Malo po drugi uri popoldan smo se družine zbrale in se odpeljale po novi obvoznici proti Senovemu. Nadaljevali smo v smeri Jablanc in tam pustili svoja vozila. Družine imamo otroke različnih starosti od treh let naprej. Tudi najmlajša udeleženka tega pohoda se je pridno trudila. Korak za korakom in ob vsaki spodbudi je prehodila vso pot do vrha in nazaj. Vsi so bili uvidevni in mnogokrat počakali, da smo se zbrali in strnjeno nadaljevali pot do vrha. Ob tako lepem dnevu smo na poti občudovali polja, travnike, kmetije in živali. Na vrhu pa nas je pričakal čudovit razgled. Kljub temnim oblakom in nekaj kapljam dežja smo se nastanili na zunanjih klopeh. Po

dolgi prehojeni poti smo se odpočili, se okrepčali, otroci pa so z veseljem izkoristili čas za igro. Tako smo odrasli poklepetali, se ob prijetnih šalah nasmejali. Čas nam je hitro minil in čakal nas je spust v dolino. Skupaj smo ugotovili, da imamo rajši vzpon kot spust, kajti pot je bila dokaj strma in spolzka, polna blata in listja. Zato smo del poti spremenili in zadnjih nekaj sto metrov prehodili po cesti. Ko smo prispeli do izhodiščne točke, smo si vzeli še nekaj minutk za klepet in okrepčilo. Otroci so še polni energije tekali in se lovili, skrivali okoli avtomobilov in se igrali s kartami. Dan se je nagibal v večerne ure, ko smo se poslovili polni lepih vtisov. Tako se naša zakonska skupina odpravlja v poletne dni nabirat nove, sveže energije za nadaljnje delo v jesenskih dneh. Tanja Petan

Junij 2013 • 5-6

POVZETEK FINANČNEGA POROČILA OD LANSKEGA DO LETOŠNJEGA ŽUPNIJSKEGA PRAZNIKA Na zadnji seji ŽPS smo se med drugim seznanili in se pogovarjali tudi o stroških in prihodkih župnije. Sklenili smo, da povzetek tega poročila predstavimo tudi župnijski

skupnosti. Zapisane vrednosti so povzete od konca lanskega maja do konca letošnjega maja. Celotno računovodstvo v skladu z zakoni vodi za vse župnije Škofija Celje. S podrobnostmi finančnega poslovanja se lahko katerikoli župljan seznani v župnijski pisarni.

Mitja Markovič, župnik

STROŠKI Oprema veroučnih prostorov (pohištvo za novo učilnico) Pisarniški material, didaktični pripomočki (verouk, oratoriji) Ogrevanje (plin) Električna energija Tiskarske storitve (Nedeljski album z nalepkami, plakati, letaki, majice, Videmčan) Zavarovanje stavb (vse cerkve, župnišče) in odgovornosti Telefon, internet, TV naročnina Komunala, varovanje Prispevki za socialno zavarovanje Plačila na škofijo (kvatrne nabirke in druge dajatve) Fasada na župnijski cerkvi (severna stran) SKUPAJ STROŠKI

2.352 2.556 5.526 2.753 6.978 1.769 2.179 1.050 4.530 1.913 20.065 51.671

PRIHODKI Vse nabirke (nedeljske, praznične, ob blagoslovih) Stolnina (prispevek za kurjavo) Najemnina stare kinodvorane Obresti od odškodninskih obveznic denacionalizacije Donacije posameznikov in podjetij Razpis Občine Krško za obnovo kulturnih spomenikov (namenska sredstva za obnovo fasade na žup. cerkvi) SKUPAJ PRIHODKI

26.150 1.954 4.079 6.466 6.700 11.000 56.349

ORATORIJ 2013 25.-29. junij od 9h-16h