Foto: Miloš Kukovičič
POŽIREK ZA DUŠO
Zunaj je hladno, megleno in turobno jesensko jutro. Vsi člani moje družine so že zakorakali v nov dan, v svet, med ljudi, vsak pišoč svojo zgodbo novega dne. V sivini tišine sva ostala sama jaz in naš siv muc na okenski polici. Kakor on tudi jaz zrem v meglo in hlad tam zunaj okna, ki neizprosno napovedujeta še več takšnih hladnih in pustih dni. Ime meseca na koledarju pravzaprav neizpodbitno pritrjuje, da so se takšni dnevi šele začeli … Sivino zunaj okna kmalu omamno prekine vonj po kavi, ki me povabi, da sedem za mizo. Naša sicer zelo zgovorna miza danes molči. Tako zelo prazni se zdijo tudi stoli. Nekako edina živa je to jutro tišina … Ta tišina, ki včasih zelo prija, danes postaja moteča. Njena tihost dobiva neprijeten zven, ki pričenja motiti. Zdi se, kakor da sivina megle, ki seda okoli hiše, neslišno prodira v
na pripravljen stol, postane tako čudovita, da solze omočijo moja lica. Zamižim … Resnično začutim, da nisem več sama. Ta občutek je tako močan, da me noben dvom več ne prepriča o nasprotnem! Prišel si … Iz srca privre čuden vrelec misli in občutij, ki jih nikakor ne morem zajeti v besede. Mešanica hvaležnosti, ljubezni, sreče in bolečine, kakor zelo ponesrečena in neorganizirana melodija, ki jo samo Ti razumeš! Ker Gospod, tudi jaz je ne, tudi jaz se ne … Prepustim se prijetni toploti svojih občutij. Najina stola postaneta klopica tam nekje na rajskem vrtu, obdana z nežnimi zelenimi vejami in božajočim tihim vetričem. Toliko ti imam povedati in Tvoja Bližina me tolaži. Zdi se, kot da se je moja pot povsem ustavila in moje oči, ušesa in srce so usmerjeni samo k Tebi! Čutim, kako se vse v meni umirja … Moreča megla se kakor hinavska
Kavica z Gospodom mojo kuhinjo in prav zahrbtno tudi v mojo dušo, ki se pričenja stiskati pod težo nerazložljive tesnobe. Težak vzdih, ki se izvije iz mojih prsi, priča, da me je vendarle dosegla … Kako lepo bi bilo v takšnem trenutku slišati zvonec, ki bi napovedal, da bo danes nekdo prekinil to sivino in z menoj popil skodelico kave. Besede bi zarezale v meglo in ta bi izginila. O, ko bi … Vendar z menoj ostaja le tišina. Čudna žalost strese moje srce. In takrat pomislim na Gospoda! Gospod, imaš mogoče ti minutko časa, glej, kavice imam ravno še za eno skodelico! Kot v snu sežem po stolu nasproti sebi in ga odmaknem. Za Gospoda … Misel, da On sede
kača postopoma umika. Umirja se utrip mojega srca in solze se sušijo. Prišel si … Samo k meni … In Tvoja obljuba je znova jasna: »Ne bom te pustil samega, ne bom te zapustil.« (Heb 13, 5-6) Odprem oči in izrečem najlepši HVALA v svojem življenju. Nikoli do sedaj še nisem doživela lepših minut za kavo kakor to turobno jutro. Kmalu so plašni jesenski sončni žarki tudi v resnici uspeli prebiti oblake in meglo.
Na adventnem venčku smo prižgali prvo svečko. Droben plamen je to. Gorel bo tam nekje tiho ob vaši življenjski poti in vas povsem nevsiljivo vabil, da se ustavite, samo za minutko. Če vas en plamen ne prepriča, vas bosta morda dva ali pa vsaj štirje, da vendarle usmerite svoj pogled Vanj. Se ga upate povabiti na kavo? Če se bojite, da ne boste skuhali dobre, priporočam, da jo malce osladite s svojo srčno iskrenostjo in grenkobo omilite s smetano svoje ljubezni – takšno ima Gospod najraje! In ne bojte se, On vedno pride … Natalija Andrejaš
Miklavž 2016 • 5
Martina Makovec Žagar urednica
Pot kot priložnost Ko sem razmišljala o tem, s čim naj vas na temo poti, ki je rdeča nit pričujoče številke, nagovorim še sama, sem stala pred velikim izzivom. Kaj je tisto, ob čemer, ob tako široki temi, zavibrira vaša duša? Saj smo vendarle vsi (po)potniki … Morda vsak dan potujemo na delo in po različnih opravkih, morda potujete po naši deželi, oddaljenih krajih ali drugih celinah … morda si tega le želite ali pa potovanj sploh ne marate … Ne glede na to bi vas rada povabila k razmišljanju o tem, za čim, na kakšen način in s kom potujemo skozi svoje življenje. Hitimo za materialnimi dobrinami, za katere nas v reklamah prepričujejo, da so ključ do naše sreče, ne da bi se sploh vprašali, ali je to res. Ali na vsakdanji poti opazimo družinske člane, sodelavce, sosede, župljane, znance in tujce? Se ustavimo, jim prisluhnemo, stopimo naproti, smo njihovi sopotniki ali se z njimi raje ne ukvarjamo in jih prepuščamo drugim? Slišimo sami sebe in se poslušamo, ko se odločamo, ali pa smo si največji nasprotniki in živimo tako kot večina, da preveč ne molimo iz množice?
Negujemo stik s seboj, se upamo spoznavati, spreminjati in rasti ali to raje potisnemo ob stran, ker je v tem preveč negotovosti? Se počutimo osamljeni, pozabljeni, morda celo ločeni od Boga ali stopamo v vsakdan z globoko gotovostjo, da smo del celote in da je vse v redu? Cerkveno leto, šolsko leto, koledarsko leto … vsako leto in vsak dan se ciklično ponavlja. Zato, da nam da možnosti, da vidimo in slišimo svoj notranji glas, naravo in druge. Da v hvaležnosti izbiramo nove poti ter ustvarjamo in živimo nove priložnosti. K temu vas vabimo uredniki. K temu nas vabi adventni čas. K temu nas vabi tudi Tone Kuntner, ki pravi: »Delam poti na vse strani, iz tihe osame do ljudi. Do svojih ljudi, do bližnjih sosedov, da jih povabim h gostiji luči.« Pri tem si bodimo zvesti, pogumni in vztrajni.
3
Štiri raztresene svečke
Adventni čas se prične s prvimi večernicami prve adventne nedelje in traja do prvih večernic praznika Gospodovega rojstva. Ta stavek, in še nekaj drugih, sem danes zjutraj (recimo, da je bilo to nekje sredi novembra) nestrpno ponavljala v svoji glavi, potem pa sem se odpravila pisat test. Takšen, kjer mora človek stvari znati do črke natančno, sicer kljukico nadomesti debela rdeča črta. Takšne vrste testi mi niso bili nikoli všeč. Po vseh obiskanih dnevnih poteh (aha, mimogrede, če smem omeniti, se mi vsako leto znova solzijo oči in številčijo glavoboli ob pogledu na okrašene smrečice, adventne koledarje, govoreče Božičke in praznične nakupe sredi novembra) se že odenem v bojno opravo za čudovitih osem ur spanja, nakar ugotovim, da moram do danes napisati še razmišljanje. Ne boste verjeli, tudi to mora govoriti o adventnem času.
V moji navadi je, da najboljše stvari vedno pustim za konec. Tako kot izbiram, kaj bom oblekla danes, ko je čisto navaden dan, in jutri, ko imam god … ali pa, čigavo darilo bom odprla prvo in čigavo si bom pustila za konec … ali
4
pa, katero jed s krožnika bom pojedla prej in hitreje, katero pa bom pustila za tisti dober okus, ki ostane po obroku … Takšen je tudi moj advent – čas, ko se pripravljam na meni najljubši dan v letu; na praznik, ki ga vsakič rajši puščam za konec.
Če bi lahko prvo svečko adventnega venčka prižgali kadarkoli, bi jo sama že v začetku oktobra, ko si pričnem ogledovati pesmi za božično zgodbo, ki jo po lepem zgledu župnijskega zbora že nekaj časa pripravljamo tudi mlajši rodovi. No, ko sem ravno pri tej temi: pevske vaje znajo biti kar huda in naporna reč. Zbrati vse te mlade pevke (prosim, izvzemimo luštnega kitarista, ki si vedno vzame čas), ki imajo toliko obveznosti in vse dni pridno ždijo za knjigami, poleg tega pa imajo nešteto družinskih srečanj … zbrati jih za uro in pol časa na teden … verjetno bi o tem lahko napisala krajšo obliko diplomskega dela. Potem pa jok: ker imamo premalo vaj, ker bi rade pele vse, pa ne znamo dovolj dobro, ker ima vsaka svoje prioritete, za božič pa ne bo nihče vprašal, koliko časa smo namenile vajam. NaMiklavž 2016 • 5
enkrat se bomo pričele čuditi, kdaj so minili vsi meseci vaj, kako to, da ob tolikih srečanjih nismo uspele vsega narediti tako, kot bi lahko … Ampak takrat bo tu že mali Jezus in če nas vedno čakajo vsi drugi, nas On ob polnoči ne bo.
Tako prijokam do druge svečke na venčku. Tu se spomnim, da imam tudi jaz družino … postane mi hudo, ker zanje premalokrat kaj naredim. Zato želim vse obiske opraviti sedaj, ker sem se ravno spomnila in odločila, da imam čas. Oh, ko smo ravno pri besedi »čas«, imam tudi tu nekaj povedati: vsaka družina je posebna. Moja v posebnosti zmaguje. Naj vam zaupam le nedolžen primer: naša ljuba mami je svoj rojstni dan praznovala septembra (mami, ta del, prosim, preskoči), z bratoma pa se še vedno nismo dogovorili, kdaj ji nameravamo izročiti skupno darilo. Morda za božič … saj to je kar primeren čas. Ampak res, čisto res smo se dogovarjali, primerjali urnike, usklajevali ure in minute. Pa kar ni in ni šlo … Okoli tretje svečke je že nastal požar. Ugotovila sem, da še nimam daril za prijatelje in sorodnike, da spet nisem oblikovala in razposlala voščilnic. Ujej, še kar nismo pričeli načrtovati programa za sprejem luči miru iz Betlehema, ki je prihodnji teden. Verjetno vas je vedno zanimalo, kako potekajo priprave na prihod luči miru, zato vas bom sedaj malce razsvetlila. Najprej se dogovorimo, kdo bo odgovoren za pripravo sprejema. Nato dolgo časa ni nič, ker seveda nihče nima časa, in ko v vseh možnih koledarjih prične utripati rdeča luč (to je teden ali manj dni pred samim dogodkom), se na posvetu zbere živina in načrtuje pozno v noč, da pripravi program, ki te vrže na rit. Joj, vmes je
potrebno še polepiti vse sveče z nalepkami in jih pripraviti za deljenje po drugih župnijah. Do zadnjih nekaj ur ne vemo, kje med jaslicami bomo postavili oder, kako bo okrašena cerkev, nič. Skratka, štala. Potem pa vse nekako nastane in se poklopi in je na koncu tako lepo, da se v oči prikradejo solze ponosa in sreče.
Ko me na venčku preseneti četrta svečka, se v meni prične miren nemir. Otopelo opazujem, kako stvari počasi nastajajo in se dopolnjujejo, vmes pa se še vsake toliko ujezim, ker vse ne gre tako, kot sem si zamislila. Božična devetdnevnica me s svojimi spevi in govori umiri. Sredi vrveža pričnem v svojem srcu počasi pripravljati prostor za Novorojenega. Hitenje se umiri, glasovi pojenjajo, ostanem le jaz, takšna kot pred leti, ko sem kot majhno dete vsak dan nestrpno pogledovala k mizici, kamor bomo nekega večera postavili jaslice.
Če ste se v mojem pripovedovanju vsaj enkrat izgubili, sem dosegla svoj cilj. Kajti prav takšen, raztresen, je vsak moj adventni čas. Nešteto različnih zgodb, misli in povezav, ki se mi podijo po glavi in drugo za drugo prižgejo štiri sveče na adventnem venčku. Vsaka zgodba je pomembna zase, moja naloga pa je, da pomagam zapisati njen konec in sklenem krožno pot, ki jo hodim štiri nedelje in še kakšno zraven. Sedaj pa lahko le še tiho čakam na Njegov prihod in opolnoči zapojem: »Angelski spevi, rajski odmevi, molijo v jaslih na slami Boga!« Špela Černič
3
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Dobrodelnost.
Preprosta beseda, ki v sebi skriva le dve sestavini: dobro in delo. Dober se rodi vsak človek. To ni pretežko. To smo lahko vsi, kajneda? Ampak delo, tukaj pa se pojavi ovira. Delo je tista sestavina, pri kateri se pogosto ustavimo. Pojavijo se najrazličnejši izgovori. Je pretežko, ne zmorem, nimam časa, se mi mudi. Bom jutri, prav? Saj ne bo prepozno. Tako tečejo dnevi mimo in je prepozno. Pozabimo na to drugo, a prav tako pomembno, sestavino in dobrodelnost izgine. Je ne moremo izpolniti. Pa tako malo je potrebno. Samo potruditi se
Deveti koncert Župnij
V sebi najti do
moramo. Biti odločni in pogumni ter reči sam pri sebi, »jaz zmorem« in »jaz bom«. In obe sestavini združiti in uresničiti, narediti dobro delo, izkazati dobro dejanje. Ne potrebujemo veliko, da smo dobrodelni in da nekomu polepšamo trenutek, uro, dan, teden, mesec ali celo leto. Ne potrebuješ debele denarnice ali zlate kartice, potrebuješ le dobro srce in pogum, da se lotiš dela in uresničiš dejanje. Dejanje dobrote. A zato moraš biti najprej človek, človek do soljudi, dober človek.
Natančno eno leto je minilo, kar sem se pridružila Župnijski Karitas Videm – Krško, verjetno na eni izmed največjih akcij tega leta. Ponudila sem svojo pomoč in trenutke, ure ter noči namenila človeku. Ko sem v oktobrskih nočeh stala na železniški postaji v Dobovi, z mrzlimi rokami in premraženimi nogami, a s toplino v svojem srcu, da delam prav, da nisem le kaplja v velikem morju, ampak človek, dober človek, ki dela dobro dejanje. Dobro dejanje za druge. Ob tem pa sem odkrivala tudi sebe. Ker sem skavtinja, me na vseh mojih poteh spremlja tudi skavtski zakon, ki pravi Miklavž 2016 • 5
takole: »Skavt pomaga bližnjemu in naredi vsak dan vsaj eno dobro delo.« Bližnjemu, torej človeku, ki nam je dan. To je lahko šofer avtobusa, prodajalka v trgovini, sodelavec v službi, sošolec v šolski klopi ali brat in sestra, oče in mama, mož ali žena. Priložnost imamo vsak dan, vsak trenutek, da se nekomu nasmehnemo, ga lepo pozdravimo, mu skuhamo dišečo kavo, mu pomagamo pri matematični nalogi, pospravimo njegovo posteljo, pomijemo posodo ali ga samo objamemo. Prav tako je bilo tudi letos. Že deveto leto zapored je v dobrih srcih gorela iskra ljubezni in je žarel pogum. Bili
jske karitas ZaUpanje
obrega človeka
so odločeni, prepričani, da oni to zmorejo in so tako kot že vseh osem let pred tem, tudi letos storili dejanje dobrote, dobrodelni koncert ZaUpanje, ki ga je pripravila Župnijska Karitas Videm – Krško. Z njim so želeli vsem nam polepšati večer ob raznolikem glasbenem in plesnem izboru gostov. Za vsakogar se je našlo nekaj. Vsi, ki smo preživeli lep glasbenoplesni večer, pa smo z našim obiskom, tistim, ki upajo in zaupajo, pričarali nasmeh. Za upanje. Za lepše življenje. Ob koncu vas prepustim besedam, ki jih je zapisal Dostojevski, da moramo najprej v sebi najti dobrega človeka.
Ko pa sem našel človeka, dobrega človeka, pa sem našel vse troje: Boga, dušo in brata.«
Valentina Bizjak
Foto: Črt Lipej
»Iskal sem Boga, pa ga nisem našel; iskal sem dušo, a je nisem odkril; iskal sem brata, pa ga nisem zagledal.
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Popoln advent
V prijetnem jesenskem jutru hodim skozi center Ljubljane, zatopljena v misli in načrte, na kar me zdrami nepričakovan prizor. Opazim prva dva Božička, ki sta že splezala na eno od trgovin na Čopovi ulici. Takoj po prazniku vseh svetih, natančneje 10. novembra! Postanem razburjena, predvsem pa vedno bolj pozorna na dogajanje okoli mene. Po ulicah centra, ki so peš cone, se »bašejo« kombiji, delavci pa pridno nameščajo lučke. Pravzaprav so jih večino že namestili. Eden od »lučkarjev« ima na sebi celo kapo v obliki božične smrekice. Poskušam se prepričati, da je to OK, normalno, v redu ter pogledati na to dogajanje iz druge perspektive, pozitivne. Vsi očitno že »pričakujejo«, si mislim, med tem pa opazim pregrešno drage bele omele, ki se bohotijo na stojnicah Plečnikove tržnice. Ne zmorem se dovolj prepričljivo umiriti. Začnem računati, kdaj neki je advent. Celotno mesto očitno že pričakuje! Jaz pa ne vem niti, kdaj je letos advent! Za vikend pridem kot običajno domov, v Posavje. Pred nedeljskim kosilom prejmem klic. Uredništvo Videmčana me naproša, da spišem misli o adventu. Zdaj postanem zares panična. Zakaj neki me advent letos kar lovi, če pa so ravno to jesen moje misli povsem drugje in niti približno še ne pri
adventu? Cela štala! Tisti, ki so mi blizu, pravijo, da je moja domišljija včasih prevelika in da imam talent za narediti »dramo« … četudi je ni. Skušam ostati torej mirna, a mi ne gre preveč od rok. Nikakor me ne »zajame« adventni »duh«. Odločim se torej, da o tem, kaj je advent, povprašam tiste, s katerimi preživim največ časa in tako morda tudi sama končno vstopim v to razpoloženje pričakovanja, s katerim sem očitno v zamudi – »al kaj«?!
Najprej »izvedem raziskavo« pri mojih najmlajših prijateljih. »Ko ni adventa, moja sestra kuha mulo. Ko pride pa advent, je moja sestra vesela«, zapiše in slikovno to tudi upodobi, pri eni od veroučnih ur, moj veroučenec drugega razreda. Gledam njegovo sliko in … se nasmejem, saj me na nek način nagovori. »Veselje« … to bo to. Iskati veselje? Je to bistvo adventa? »Vijolična barva, adventni venec, pričakovanje.« Tako je opi-sala advent večina mojih sošolcev na Teološki fakulteti. Teološko imajo verjetno prav ... »To je čas na koledarju, ki šteje štiri tedne. Konkretnih, Miklavž 2016 • 5
drastičnih sprememb ni. Je neko obdobje priprave na božič. Je en tak lep čas, ker je lepo vzdušje in veliko lučk.« Pravi moj skavtski brat.
Moj prijatelj pa poglobljeno odgovori: »Advent? To je spokorni čas, v katerem pričakujem rojstvo Jezusa Kristusa. Pričakujem ga s samorefleksijo in odpovedjo. Torej počnem stvari, ki jih po navadi čez leto ne počnem«. Tolažim se s tem, da imam za vse to še čas, in da se bom letos lotila adventa z eno res dobro odpovedjo, ob kateri bom osebnostno zrastla kot še nikoli poprej. Moja cimra pa mi odgovori: »Sploh si ne predstavljam, kako bi življenje izgledalo, če ne bi bilo adventa in potem božiča. Česa bi se sploh lahko veselila? To je najlepši čas v letu. Komaj čakam!« Zakaj zna biti tako vesela, si mislim! Zakaj jaz nisem!?
Nato se spomnim še na prijateljico, ki je pred kratkim prvič postala mamica. Pomislim, da bi lahko bila ona navdih za moj vstop v razmišljanje o adventu. Vidim vzporednice, gre namreč za podoben »proces« - pričakovanje novega življenja, rojstva in to »iz prve roke«. Kako je to, ko pričakuješ rojstvo otroka, jo vprašam. Takole mi odgovori: »Na začetku je presenečenje, negotovost, spraševanje, kako naprej. Ob prvih »brcikah« neizmerno veselje in prvič se zares zaveš, da v tebi raste živo bitje. Pred porodom spraševanje, ali si vse pripravil, neučakanost in pa strah pred novim, negotovost, ali boš zmogel. Ves čas pa ena velika ljubezen, ki se z vsakim dnem veča.«
Moje srce in misli se ob njenem zapisu popolnoma »omehčajo« in »razelektrijo«.
Sedim pred ekranom, večer je in v desnem kotu opazim na facebook klepetu »zeleni krogec«, ob imenu sošolca, s katerim že (pre)dolgo nisva govorila in je moj prijatelj, s katerim se skorajda nikoli ne razidem, brez da imava vsaj eno »poglobljeno« debato. Vem, da je facebook, vem, da ni tako osebno, kot bi bilo ob kavi. Ampak preprosto zaslutim, da je on tisti, ki ga moram povprašati. Tokrat sicer ne tako spontano, saj debato načrtno usmerim z vprašanjem, za katerega vem, da bo že samo po sebi zanj dovolj provokativno in ga bo izzvalo. »Kaj ti misliš, da je pričakovanje? Kaj pričakuješ v življenju?« mu napišem. Takole mi odgovori:
»O pričakovanju težko kej povem, ker mi ta beseda zveni tko, da pasivno čakaš, da se neki zgodi – sam pa nisem vajen tko delat stvari, ampak vedno poskušam sam neki nardit v smeri, kamor bi rad, da stvari grejo. Še največkrat se znajdem v enem stanju pričakovanja, kadar za kako stvar molim in naredim vse, kar je v moji moči, pa se še vedno ne zgodi. Običajno je tko, da sem pol v tem času precej bolj pozoren na vse znake in spremembe, ki bi lahko bli povezani s tem, za kar molim.« Joj, kakšno slabo vest mi je vzpodbudil! In kako prav ima! Prevečkrat pričakujem, da se bo kar zgodilo, prišlo, odšlo … postajam neučakana … Predvsem pa me je moj prijatelj spomnil, da svoja pričakovanja premalokrat položim pred Njega, pred Boga. Nadaljujem …
»Pa advent, kaj je zate torej advent, če ni pričakovanje?«
In takrat se je zgodilo … dobila sem odgovor, ki sem ga tako zelo iskala. Odgovor, ki je pomiril mojo »slabo vest«, odgovor, s katerim sem se znala poistovetiti in me je vzpodbudil, nagovoril, da pa morda še ni vse izgubljeno in da bo ta advent čisto zares lahko priložnost za rojstvo nečesa novega v štali mojega srca. Kajti spomnila sem se na tisto, morda že obrabljeno, pa vendar čudovito misel: »Jezus se rodi v štali«.
Odgovoril mi je: »Advent pa zadnja leta doživljam precej divje. Na faksu, v semenišču, nasploh v centru Ljubljane to ni najbolj mirno obdobje. Včasih mi je šlo to na živce, ker sem se hotu nekak umirit pa bit cel poduhovljen, letos pa vedno bolj ugotavljam, da je lahko tud vse divjanje in vrvež v adventu v pomoč za bolj doživet advent. Ko človek nima miru, si ga namreč najbolj želi in če je advent cel divji, to še poveča pričakovanje Božiča, ko se pa stvari nekak umirijo. Ko se lahko preprosto usedeš pred Boga v jaslicah in si v miru z Njim«. Kakšen privilegij imam, da sem Božji otrok. Kako čudovito je biti v takem odnosu, imeti Boga za Prijatelja, za Očeta, pomislim. Kakšen privilegij imam, da me vedno čaka, da je vedno pripravljen – čisto zares. Vedno, tudi če sama nisem in tudi če ne znam pospraviti in pripraviti štale, tako kot celotno mesto, kot otrok, ki vnaprej sluti veselje, kot mamica, ki pričakuje in se pripravlja na rojstvo.
Meni pa Oče pošlje vse te ljudi, ki me imajo radi, ki me navdihnejo in postanejo tako Njegovo orodje, ki uredi nered v meni … da se v mojem srcu naposled zgodi tisti občutek – ki je nasprotje bolečine, zaskrbljenosti …
Morda je kdo od mojih prijateljev nagovoril tudi tebe, ali pa te nagovarja katera izmed oseb, ki je zdajle v tvoji bližini. Morda je to vijolična barva, adventni venec, lučke v mestu, odpoved, ki si jo boš zadal. Sama pa sem med to »adventno raziskavo« spoznala, da bo On prišel, da se bo On rodil … in da je On vedno pripravljen, da me čaka, pozna, da je ob meni. Tudi če nisem vzhičena, tudi če se trenutno ne zmorem veseliti in tudi če še ne vem, kako bom pospravila in pripravila prostor za Njegovo rojstvo. Hvaležna sem, da lahko verjamem. Verujem! Hvaležna sem, da sem Božji otrok.
Tudi sama komaj čakam, da me objame tisti občutek presežnega, prevzetosti … in miru … tam ob naših jaslicah, v naši cerkvi … ob Njem, ki se je pripravljen roditi v naših štalah, vedno znova. Kajti na koncu vsega direndaja, »popolnega« adventa ali pa malo manj dodelanega, po merilih tega sveta … se bo on rodil. In me čakal … da mi podari najlepše božično darilo – Luč, ki bo razsvetlila temo v srcu in vanj naselila mir. Teja Omerzel
Moj advent
Pogled mi pobegne skozi okno v deževno, turobno novembrsko jutro. A spomin na preteklost, ko sem pričakovala adventni čas, me napolni s toplim hrepenenjem in pričakovanjem nekega velikega dogodka, ki se bo zgodil.
Adventnega časa – lepega na ‘oko’ – ni težko pričarati. Naredimo venček, ga lepo okrasimo, dodamo še štiri svečke in stvar je končana. No, morda še ob nedeljah prižgemo svečke, da je miza bolj »pravljična«. Ne, globoko sem prepričana, da to ni vse in da temu ni tako. Jezus nas v začetku adventa nagovori, da se zamislimo, kakšen čas je to in čemu je naše življenje namenjeno. Vsak dan moramo biti čuječi in se zavedati prisotnosti Jezusa Kristusa. To je čas, ki nas spodbuja, da živimo v sedanjosti in da se pripravljamo za večnost. Zato ima človek v adventu pred seboj absolutno neskončno prihodnost.
Advent je čas, da nas strezni, da postanemo budni, pozorni in da spoznamo, kje se v življenju nahajamo, kje grešimo in kakšna je naša pot h končnemu cilju – da pridemo k Njemu, ki nas ljubi. To je čas čakanja, čakamo na božič, na rojstvo našega odrešenika Jezusa Kristusa. Upočasnimo naše vsakdanje hitenje, vzemimo si čas za človeka, ko morda drugi nimajo časa zanj, poklepetajmo, razvedrimo jih, povabimo v cerkev – da, to je velika molitev. Zame je zadnja tri leta adventni čas nekaj čisto posebnega, a hkrati potrditev, da smo tu na zemlji samo v veliki čakalnici in čakamo na večno življenje. Ko sem pred tremi leti na venčku prižgala četrto svečko, je ugasnila sveča življenja mojemu ateku tu na zemlji. A prižgala se mu je sveča večnega življenja. Zato naj bo vsak dan za nas adventni čas. Nena Jagrič
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Kaj? Skavtsko leto, ki so ga verjetno še bolj kot voditelji pričakovali naši mlajši skavti. Bil je deževen nedeljski dan. Ampak skavt ne pozna dobrega in slabega vremena, saj je vedno pripravljen! Zbrali smo se v naši župnijski cerkvi skupaj z mamicami in očki ter pričeli, kot se spodobi. Slovesno. Z dvigom zastav, skavtsko in slovensko himno ter molitvijo. Po obnovitvi skavtskih zakonov smo odprli vrata in srce. Zato
In kaj so počeli starši? Tudi oni so občutili skavtskega duha. Prav zares. Za začetek smo se predstavili drug drugemu, potem pa je od stegovodkinje že priletela prva naloga. Razdelitev v skupine in zapis krajšega besedila z besedami, ki se začno na črko njihovih imen in priimkov, na temo »Zakaj otroka pripeljem k skavtom?«. Mala malica za naše brihtne in na vse pripravljene starše. Nastale so fantastične misli:
»Vaš zgled pri vzgoji mladih meni pomeni veliko.« (skupina #1)
»Mali in veliki resnično radi koristijo jasnim željam. Molitev, igra, veselje, korajža => resnične želje veščine krojijo. Jutranje vstajanje in razgibavanje krepita mišice. Volčiči rešujejo miselne igre. Izvidniki radi raziskujejo vero – Jezusa Kristusa molijo.« (skupina #2)
»Naši nadobudni froci potrebujejo dobro družbo pa druženje, ful fajn dogodivščine pa koristno delo. Da pa ne posedajo dolgočasno doma, pa naj pečejo dobre
Končno se je (spet) začelo! pa je bil potreben ključ vsakega izmed nas. Da smo lahko čisto zares začeli, pa je bilo potrebnih še nekaj odhodov in menjav vodstva, s ceremonijo seveda! Kot je rekla že lisica v Malem Princu: »To je tisto, zaradi česar je kak dan drugačen, kot so drugi dnevi, kaka ura drugačna, kot so druge.«
V nadaljevanju so se vsi novinci, volčiči, popotniki, izvidniki in voditelji razdelili v mešane skupinice in se odpravili po našem ljubkem, takrat skrivnostno meglenem in pustolovsko deževnem mestecu iskat spomine. Letos naš steg praznuje 10 let obstoja, in če smo želeli odpreti nova vrata, je bilo potrebno malo pospraviti srce, obuditi spomine, se kaj novega naučiti, predvsem pa najti svoj ključ. Ključ, s katerim bomo letos navdušeni in odgovorni stopali po skavtski stezici.
12
palačinke. (klanu) Pa upajo na nepozabne dogodke. Predvsem pa družba, ki ne krade pa ne pije pa nikakor ne uporablja drog.« (skupina #3)
»Tile skavti tega stega Krško 1 delujejo tako posebno kot najboljša tovarišija. Dobri skavti sodelujejo kot pravi kreativni team. Starš dobrega skavta takoj potrebuje kavo s smetano ter tudi kako tortico.« (skupina #4)
Miklavž 2016 • 5
»Tukaj želimo svojim potomcem pristnega prijateljstva ter globokih življenjskih srečanj, lepih prijetnih avantur, prvih ljubezenskih spoznavanj.« (skupina #5)
Misel četrte skupine smo hitro uresničili, kajti v nadaljevanju so mamice pripravile sladico za svoje otroke, atiji pa prinesli in pripravili mize ter uredili prostor pogostitve. Ob kavici in piškotih smo izvedli sestanek za starše, potem pa že zaslišali glasno veselje naših otrok.
Vsaka skupina je na poti nabrala nekaj foto spominov, ki smo jih položili pred oltar. A tu še ni bilo konec … Saj je pot prinesla tudi nekakšne koščke, ki so vsak zase delovali bolj nesmiselni, a ko so se najmlajši potrudili in jih sestavili skupaj, je nastalo veliko srce. Ob molitvi in sladici smo poklepetali in uvodno poglavje nove zgodbe je dobilo zadnjo piko. Do danes pa se je zgodilo že veliko novih poglavij v veliki knjigi skavtstva.
Dragi skavt, ki tole bereš: “Upam, da veš, da je tvoj ključ tisti, ki lahko odpre marsikatera vrata. Takrat, ko prideš zraven, veliko srce stega Krško 1 bije še močneje in takrat lahko ves širni svet še bolj ZAČUTI ENERGIJO, ki jo trosimo že 10 let. Bodi pripravljen!”
Dragi starši in ostali župljani, hvala, ker ste z nami, nas podpirate in nam dajete potrditev, da je vredno. Vredno podariti čas, vredno prostovoljno risati nasmehe na obraz. Letos bo še zanimivo skavtsko leto in tudi za vse starejše, ki bi si skavti želeli postati, se bo kmalu ponudila priložnost. Zgrabite jo!
Seminar za delilce obhajila
Duhovna energija Zakaj so potrebni dodatni delilci svetega obhajila, sem se spraševal, medtem ko sem se vozil v Sevnico na priprave. Gotovo ne zato, da bi obred deljenja svetega obhajila potekal hitreje. Sveta maša bi bila končana nekaj minut prej, a naglica vodi v zmanjševanje pomembnosti svečanega dogodka. V času, ko se nam neprestano mudi, je dobrodošlo, da kakšno minuto več mislimo v cerkvi na Boga.
V Sevnici sem priprave dojel kot kratke duhovne vaje. Zbrali smo se bodoči delilci svetega obhajila iz Posavja in Zasavja. Poudarek je bil na srečanju človeka s človekom in z Bogom. Obravnavali smo tematiko deljenja obhajila v cerkvi in pri bolnikih na domu. Dotaknili smo se problematike pomanjkanja duhovnikov v Sloveniji, prihodu drugih kultur v naše okolje, približevanja skrivnosti naše vere občestvu … Imeli smo veliko časa za pogovor in razmislek. Kakor že mnogokrat do sedaj sem tudi tokrat doživel, da sem na duhovno srečanje odšel nekoliko nejevoljno z mislijo, da si bom zapravil prosto soboto, vrnil pa sem se poln duhovne energije.
Vsak je imel možnost obrniti se vase in si odgovoriti na vprašanje, zakaj se je odzval povabilu za delilca svetega obhajila. Sam sem prišel do spoznanja, da je to eden od načinov, s katerim bolje pričujem za našo vero. Aljoša Preskar
Foto: arhiv stega Krško 1
Stegovodkinja Tjaša, Nepogrešljiva svižčevka Poleg Aljoša Preskarja so se povabilu Župnijskega pastoralnega sveta odzvali še Tomaž Petan, Renata Mavrek, Ivanka Zupančič, Jernej Repše ter Jožica Gabrič in se udeležili obeh srečanj seminarja za delilce svetega obhajila. Po koncu tega usposabljanja bodo od škofa prejeli tudi ustrezno listino. Na praznik svetih treh kraljev januarja se bodo tako pridružili Ediju Kriegerju in s. Veroniki, ki sta že doslej stalna delilca svetega obhajila v naši župniji.
Mitja Markovič, župnik
Ta vikend je na našem koledarju pisalo »jesenovanje«. To je prvi večdnevni dogodek v novem skavtskem letu. Za svoj cilj ima, da se skupina med seboj začuti, da se močneje povežemo v okviru novih vodov, predvsem pa da se znova navdušimo nad preprostim načinom življenja, ki mu pravimo skavtski duh: nad življenjem v naravi, poznavanjem narave in odkrivanjem Božje ljubezni v stvarstvu in v našem prijateljstvu. Verjetno se strinjate, da so to kar lepi cilji. Tudi nam se je zdelo tako.
No, in potem se vikend počasi bliža. Voditelji se srečamo in pričnemo izdelovati program. Potem ga dograjujemo, se pogovarjamo, načrtujemo: velika igra, skavtske veščine, kateheza, zabavni večer, ceremonija; pa čisto običajne skavtske reči kot je zgodnje bujenje, jutranja telovadba, skupni obedi, veselje, druženje ... In vikend jesenovanja je vse bližje ... Na ogled so tudi že prve vremenske napovedi. Po suhem tednu bo naš konec tedna deževen. Vsi načrti lepi, vreme pa – res neobetavno.
Seveda. Sem Ti, Jezus,
Petek bo topel, a do večera bo zahodni veter prinesel tudi do naših krajev dež. Reke bodo naraščale in potoki bodo prestopali meje. In v soboto se bo dež krepil. Vse do noči, ko bo šele ponehal. Si predstavljate misli nas štirih, voditeljev?
Kje bomo našli razlog za navdušenje? Kako bomo navduševali naše mlajše brate in sestre? Vprašanja postajajo vse bolj zaskrbljena. V pričakovanju najslabšega nam prične primanjkovati energije, tu in tam postanemo že celo pikri in nepotrpežljivi drug do drugega. In veste, kak Car se je potem pokazal Jezus?
V soboto zjutraj nas za nekaj trenutkov pozdravi celo sonce. Veselo smo se odpravili na jutranjo telovadbo. Celo zajtrk smo imeli zunaj, sedeči na dvorišču okrog mize s kruhom in marmelado in toplim čajem. Dežja pa še kar ni bilo. Sredi dopoldneva smo se odpravili v naravo, kakor smo imeli v načrtu. Seveda opremljeni za dež, a v toplem
jesenskem vremenu. Neverjetno, si mislimo sami pri sebi. Hodimo po gozdovih, iščemo poti, kurimo ogenj, ogledujemo jesensko naravo in se učimo novih znanj. Čas je za kosilo. Tako, skavtsko, seveda. Skuhano na ognju. Ki ga zanetimo zgolj s kresilom. Kako uro kasneje smo že pri kosilu. Takrat šele pričnejo padati prve dežne kaplje. Ki pa – potem, ko smo si skuhali kosilo – ne pomenijo nič drugega več kot izziv. Tako bo dan in naša dogodivščina imela le še bolj zanimivo zgodbo. Ko se dežne kaplje zgostijo, se nam zahoče še tekmovanja v prižiganju ognjev. Z nezmanjšano vnemo si medtem druga skupina utira poti po brezpotjih Trške gore, bere izohipse in za spust v dolino čez nenavadno strmo pobočje pozno popoldne uporabi kar vrv in plezalne pasove. Če bi ne bilo dežja in če nas ne bi lovila noč, bi sploh ne bilo tako zabavno. Nekje do šestih se vsi vrnemo domov, v župnišče. Povsem mokri, a vsi v sebi neizmerno zadovoljni. In zares hvaležni za to pustolovščino. Jezus, zares si Car. Tak Car, da to ni mogoče povedati. Nam pa energije še zdaleč ne zmanjka. Molitev pred
večerjo je zares izraz pristne hvaležnosti in preprosti makaroni tako zelo teknejo. Zabavni večer poln preprostega veselja in smeha. Celo ob tistih igrah, ki smo jih potegnili iz naftalina, kot se to reče, in se običajno ob njih le še namrdnemo in zvijamo nosove ... Sinoči je bilo vse zabavno in veselo. Ker je Jezus res Car. In on se ob vsem tem sploh ni postavljal kam v ospredje. Vse do večerne molitve, ki je prišla na vrsto v resnici šele zgodaj zjutraj, ko je bila že nedelja, nismo posebej pomislili na Jezusa. A On je bil ves čas tam. On je s tako močjo pošiljal v mlada srca svojega Svetega Duha. Ja: tisto veselje sinoči je bilo dar Njegovega Duha. In pogovori. In prijateljstva. In simpatije. In zadovoljstvo nas štirih. Jezus, res si Car! Kar najbolj »naravno« je bilo to notranje razpoloženje preliti v nedeljsko praznovanje praznika Jezusa Kristusa Kralja ... Mitja Markovič, Razigrani viharnik
Foto: arhiv čete Krško 1
msi paizvidnik! car!
Foto: Miloš Kukovičič
IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Gost Rupertove nedelje
Urban
Letošnje poletje: »Stara, ostanem še eno leto.« Nepopisno veselje. Mesec dni kasneje: »Urban gre.« Žalost. Še en mesec kasneje: »V nedeljo pride Urban. Bo imel mašo.« Moja prva misel takrat? »Ojoj, spet bo jok.« Seveda bolj iz moje strani kot njegove. Nič novega ne povem, ko rečem, da je Urban pač oseba, ki jo moraš enostavno imeti rad. Ena, dva, tri in že ti zleze pod kožo vsa ta pozitiva, odprtost, odkritost. V teh njegovih letih na Vidmu sva tudi midva ustvarila veliko spominov, ki me bodo vedno spravili v smeh, no ja, pa tudi v jok. Gibonnija nikoli ne bom več mogla poslušati brez prizora v glavi, kako bi to Urban doživeto z vso dodatno mimiko obraza in mahanjem rok odpel. Ja, res bom pogrešala vse tiste dolge pogovore na tleh pred vrati njegove sobe in ob »nujnih« kavah. Ko bom potrebovala kakšno dobro knjigo »za dušo«, bom pogrešala besede: »Ej, to moraš prebrat!«
hvala Bogu vedno takšne krasne osebe, da potem, ko morajo oditi, mi postanemo sebični in jih nočemo izpustiti. Seveda jih, ampak najraje bi jih vse obdržali v svojem krogu. Maše na Vidmu so v zadnjih letih postale nekaj drugačnega, nekaj posebnega. Mladi vsepovsod, mladi z veseljem sodelujejo, prihajajo, besede iz pridig pa stalnica v mojih zapiskih posebnih izrekov in citatov. Urban svojo (ne)zadnjo pridigo konča z besedami: »... del mene bo vedno doma tu, na Vid-
Pa je prišla ta dolgo pričakovana nedelja. Sedem v klop, zamišljeno gledam v tla. Ko se Urban postavi na svoje »staro« mesto ob oltarju, je vse v cerkvi postalo mirno. Ja, naši »fantje«, kot nekateri rečemo videmskim duhovnikom, so
16
Miklavž 2016 • 5
mu.« In solze so tu. Iz klopi se sliši smrkanje, tihi smehljaji in hihitanje. Tudi jaz se zjočem sredi cerkve, vmes pa si mislim: »Joj, Rebeka, kot da bo odšel v Afriko, ne pa eno uro stran v drugo župnijo.« Po koncu maše mu hoče vsak zaželeti še enkrat vse lepo, mu seči v roko, se posloviti. Posloviva se tudi midva, ampak to bolj na način: »Nič adijo. Ampak se vidiva.« Tako je najboljše. Prišel je čas za njegove nove dogodivščine, da gre dobro voljo sejat med nove, dobre ljudi. Kot Kekec. Dokler pa se spet ne srečava, pa bodo ostali spomini na uvele ciklame, na izjave po maši: »Jutri moram nujno k frizerju, saj vem, kar naroči me.« Na jutranje budnice mene, njegovega »osebnega taksista«, ker gospodič (takrat še brez izpita za avto) seveda še ni bil niti pripravljen za odhod. Na smeh do solz ob reklami za moški deodorant, na njegove abstraktne manikure (nima ravno mirne roke, ampak se pa potrudi), na vse njegove zapise v Videmčanu, na vse pridige, nasvete, lepe besede. In Urban, če boš to bral, še vedno čakam tisti »jagodni izbor« tvojih neobjavljenih zgodb in prigod. Neke vezi, ki se spletejo, se včasih težko razložijo. Neke vezi prijateljstva kljubujejo razdalji, času in logiki, ker nekatere vezi so enostavno usojene. 6 let nazaj nama je bilo usojeno, da sta se v cerkvi na Vidmu prekrižali najini poti, s tem pa se je začelo eno lepo prijateljstvo. Hvala Bogu za to in naj bo usojeno, da traja. Rebeka Capl
Martinova zahvalna nedelja
Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota. (Ps 107)
V nedeljo, 13. novembra, smo se kremenski domačini ter mnogi videmski farani in naši prijatelji od drugod zbrali na s soncem obsijanem hribu ob cerkvi sv. Primoža in Felicijana na Kremenu, kjer je potekala že tradicionalna Martinova in hkrati tudi zahvalna nedelja. Ob tej priložnosti smo se želeli zahvaliti Gospodu za vse letošnje poljske pridelke ter sadove v sadovnjakih in vinogradih. In ker je Kremen obdan z vinsko trto, je obenem potekal tudi blagoslov mladega vina. Po končani maši je, kot po navadi, sledilo druženje in pogostitev, za še bolj prijetno vzdušje pa je poskrbel Toni Sotošek s svojimi učenci. Praznik zahvale pa ni le dan hvaležnosti za dobro letino, ampak tudi za druge darove, kot so dom, dobrota, svoboda, vera, prijatelji … V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. (1 Tes 5,18)
Ana Pleterski
ZANIMALO VAS JE
SMO KATOLIČANI ZGREŠILI ADVENT in ali božič res ni Jezusov rojstni dan?
Imam za cel kupček vprašanj v zvezi z adventom. V nedeljo je bila na spletnem portalu nacionalne televizije objavljena novica o adventu. O tem, da gre za običaj, da naredimo adventne vence s štirimi svečami, da se pripravljamo na božič in še nekaj takih osnovnih informacij. Z zanimanjem sem prebral prispevek, potem pa sem preletel še komentarje pod novico. Nekateri uporabniki so tam zapisali kar nekaj vprašanj in pomislekov, na katera tudi sam nimam pravih odgovorov. Kar se mi zdi, da za kristjana ni dobro. Torej, konkretno. Je res, da smo katoličani vsebino adventa zgrešili, ker ga predstavljamo predvsem kot pripravo na božični praznik, v resnici pa je to priprava na Jezusov drugi prihod in na konec časov? Kako se ujameta advent in »veseli december«? Slednjemu kristjani verjetno nasprotujemo? Ali je res, da se Jezus sploh ni rodil 25. decembra, ampak smo kristjani povzeli poganski praznik sonca in mu dali le novo vsebino? Upam, da ni vprašanj preveč in bom vesel, če mi boste lahko odgovorili. T. F.
Najprej hvala za vaša vprašanja. Res jih je za cel »kupček«, kakor pravite. Skušal bom vsaj na kratko na vsa odgovoriti, zaradi pomanjkanja prostora pa seveda to ne bodo zelo celoviti odgovori. Gremo lepo po vrsti.
Vsebina adventa
Preden sem se lotil odgovorov na vaša vprašanja, sem tudi sam prebral novico na RTVSLO in poiskal komentarje, o katerih govorite. Mislim, da sem med številnimi uporabniki uspel odkriti tistega, o katerem govorite. Glede na njegove poudarke menim, da gre za pripadnika naše sestrske krščanske adventistične cerkve. In poudarek je na mestu: ko poslušamo Božjo besedo adventnega časa – zlasti prvega dela – gre zares za besedila, ki govorijo o koncu časov in o Jezusovem drugem prihodu. Ali smo torej katoličani na stranpoti, ko advent v večji meri razumemo kot čas priprave na božič? Menim, da ne. Se pa moramo zavedati, da je vsebina vsakega svetega časa in nenazadnje tudi vere kot take vselej širša od naših poudarkov. Vsebina adventa je vselej: več molitve, spreobrnjenje, miloščina, post, oziroma odpoved v širšem smislu, pa ureditev odnosov, preverjanje svoje lestvice vrednot, zavestnejše zbližanje z Gospodom, spoved ... Ampak, saj veste: če bi vsako leto našteli vse te »poudarke«, bi sploh
18
nič več ne bil poudarek. Zato se rajši osredinimo na enega ali dva v želji, da bi tisto vzeli zares, ponotranjili in naredili temeljit korak k spreobrnjenju in zbližanju z Bogom, kar je ključni cilj svetih časov. V naši župniji smo se letos recimo odločili – ob navdihu papeža Frančiška – da kot temeljni poudarek izpostavimo to, da je vsak od nas v Božjih očeh ljubljen in cenjen in da se nihče ne sme čutiti odrinjenega iz Cerkve. Zato smo Marijo in Jožefa poslali na pot k ljudem, ki doživljajo različne stiske. Seveda pa imajo tudi naši bratje adventisti zelo prav, ko nas spominjajo, da je vsebina adventa tudi priprava na Jezusov dokončni prihod v slavi.
Advent ali veseli december?
Pred nekaj leti sem v eni od adventnih pridig govoril o tem,
kako so bili včasih kristjani žalostni – sam to vem samo po pripovedovanjih – ker niso imeli priložnosti praznovati božiča. Tudi na praznik je bilo recimo treba v službo. O adventu – v javnem življenju – ni bilo ne duha ne sluha. Danes vsi praznujejo božič in praznično razpoloženje se je raztegnilo ne le na celoten december, ampak tu in tam že vse do polovice novembra. In kristjani spet nismo zadovoljni. V tem sodobnem, komercialnem božiču praktično ni več Jezusa in jaslic. Tu so božički, obdarovanje, kuhano vino, stojnice in lučke.
Sprašujete, če kristjani temu nasprotujemo. Menim, da ni nobenega razloga za to. Zakaj bi mene jezilo, da nekdo drug praznuje? Zakaj bi me jezilo, če v svoje praznovanje ne vključuje tistega, kar je pomembno meni kot verniku? Kristjani se ne smemo toliko ukvarjati z »drugimi«, saj se nam lahko hitro zgodi, da nas same ujame skušnjava. Pomembno se mi zdi, da smo kristjani pozorni zlasti na svojo notranjo adventno držo. Četudi družba, sredi katere živimo, živi »veseli december«, moramo mi preprosto ohraniti svetost adventa. Z vsem tistim, kar smo našteli zgoraj: z odpovedjo, molitvijo, resnostjo, umirjenostjo, varčnostjo, dobroto do bližnjega. Seveda to ni lahko. Bolj se moramo ukvarjati s svojim srcem in svojim spreobrnjenjem, kot pa z vprašanjem, ali je prav, da praznične lučke in smrečice stojijo že konec novembra. Nobenega razloga ni, da nas to moti, da je le naše srce v Gospodu.
A božič ni Jezusov rojstni dan?
Božič je praznik Jezusovega rojstva. Obenem pa za konkretni datum Jezusovega rojstva seveda ne vemo. Po evangeljskih zapisih o vladarjih, ki so v tistem letu zasedali svoje položaje, lahko določimo leto, bolj natančnih podatkov pa nam niti evangelisti niti drugi zgodovinski viri ne povedo.
Vemo, da praznik Jezusovega rojstva v očeh prvih kristjanov ni bil med najbolj pomembnimi prazniki. Odtod tudi razlog, zakaj le dva evangelista sploh kar koli povesta o Jezusovem rojstvu. Daleč najpomembnejša je namreč za nas Jezusova velikonočna skrivnost. Jezusova smrt in njegovo vstajenje sta naše odrešenje. Šele potem so na vrsti drugi elementi njegovega življenja, med drugimi tudi božični dogodki.
Božič je mlajši praznik od velike noči. In ko so prvi kristjani določali datum tega praznovanja, so se ozirali tudi na kozmološke resničnosti. Tako kot so v času, ko ima Sonce na videz najmanjšo moč, po zimskem obratu (solsticiju) pa spet prične pridobivati na svoji moči, Rimljani praznovali praznik boga nepremagljivega sonca, se je kristjanom zdel to zelo logičen čas praznovanja Jezusovega rojstva. Za nas je pač Jezus tisto resnično in nepremagljivo »sonce«, ki je s svojim prihodom na svet razsvetlil temo greha, minljivosti in smrti in nam prinesel luč evangelija in večnega življenja.
»Kar se mi zdi, da za kristjana ni dobro ...«
Upam, da sem v tem omejenem prostoru uspel vsaj približno nakazati odgovore na vaša vprašanja. Za sklep bi rad le še enkrat podčrtal vašo zanimivo misel, ko pravite, da se vam zdi, da za kristjana ni dobro, če (si) ne zna odgovoriti na osnovna vprašanja svoje vere.
Seveda drži, da je vera veliko več od zgolj razumskih razlag. Vera je živ odnos in nekdo je lahko svet človek, četudi ne zna katekizma. Po drugi strani pa je res tudi to, kar vi zapišete. Kristjani smo namreč tudi pričevalci evangelija; po krstu in birmi smo poklicani biti misijonarji v svojem okolju. Zato je še kako na mestu, da znamo tistim, ki »nas vprašajo o razlogih našega upanja«, odgovoriti o tem, kaj verujemo. Lahko da bo za koga prav naš jasen odgovor pot do iskanja njegove osebne vere in morda celo do osebnega odnosa z Jezusom. Zato je še kako prav iskati odgovore na vprašanja o naši veri. Župnik Mitja
(Če imate tudi vi vprašanje s področja krščanske vere, krščanskega življenja in podobno, ga pošljite na urednistvo@videmcan.si in nanj bomo skušali najti odgovor.)