Videmčan 5 (2017) by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

- -

bozic brez reklame s. Emanuela Žerdin

Ko stopam skozi svečano okrašeno mesto, se nehote sama vključim v pravljico o čarobnem veselem decembru. Potem pa moram hiteti naprej in naenkrat lučke izginejo, ugasne se bleščeča svetloba, še vonj po klobasicah in vinu je nekje daleč … Že ena sama mala zanemarjena ulica, korak od središča mesta, je enako temna in tiha kot vse noči v letu! Ljudje hrepenimo po sreči. Ob našem rojstvu nam je bilo položeno v srce to hrepenenje in odkar smo na zemlji, je vse naše delovanje, vsa kreativnost, vsa znanost rojena iz tega neizmernega hrepenenja – najti srečo, najti izpolnitev svojih sanj! Tudi božične lučke, tudi nakupovanje neštetih daril – vse je pravzaprav 2 tek za smislom, za tem, da zgrabimo, napolnimo tisto, kar bo umirilo naše srce. V »veselem decembru« pa pride že skoraj sramežljivo tudi Božič, praznovanje Jezusovega rojstva. Kot pred 2000 leti se to praznovanje vse bolj dogaja na tihem, v cerkvah ob jaslicah, ki v meditativnem vzdušju govorijo zgodbo, ki je spremenila svet. Zamislite si božič brez reklam in brez vpitja, brez lučk! Zamislite si božič, ko bi svetile le zvezde na nebu, ko bi angeli igrali na harfe in bi ljudje strmeli v male jaslice, kamor bi bil položen pravkar rojeni otrok! Božič, ki bi na zunaj bil skoraj enak kot vse noči, a v srcih ljudi bi se dotaknil njihove skrite kamrice, jo odprl

in njihovo hrepenenje pobožal z neizmerno tolažbo: »Ne hrepenite zaman, dragi ljudje! Ne trpite zaman, ubogi bolniki, niste umrli kot živali, vi, ki ste odšli! Ne, glejte, sredi noči je k nam prišel Bog, naš Stvarnik, ker je poln sočutja do nas, izgubljenih v različnih željah in sanjah … Stopil je dol iz nebes na to našo zemljico in bil z nami, med nami, v nas. Kot eden od nas, kot eden, ki je videl in doživel vse, kar nas veseli, žalosti, spravlja v evforijo ali obup. Tukaj, v tem majhnem otroku, leži ta skrivnost, ki se jo lahko dotaknemo, jo začutimo, se ji nasmehnemo in jo objamemo!« Praznovanje Božiča se torej v resnici dogaja edino ob jaslicah in v človekovem srcu. Kjer je vseeno, če je prižganih tisoč svetlečih lučk ali nobena, kjer je vseeno, če je potica najboljša ali malo zapečena. Tam v srcu je važno spoznanje, da je v tej noči Bog prišel med nas, da je od takrat vedno z nami in da hodi z nami po naših poteh iskanja smisla. In – ker ve, kako neskončno rabimo druge – ne tiste, izza ekranov ali zaslonov – ampak tiste, ki nas imajo radi, in ki jih mi imamo radi, nam je v božični noči poslal posebno darilo – razodetje božje ljubezni v novorojenem detetu Jezusu! Božič brez reklam … Božič v srcu. Božič z Bogom. In s teboj, ki si vreden vse ljubezni. Blagoslovljen Božič!

Patricija Gornjec

CAS (JE) ZA SPREMEMBE »Kdor božiča nima v srcu, ta božiča nikoli ne bo našel pod smrečico.« (Roy L. Smith)

Ob vsem vrvežu, ki mi ga prinaša december, sem se tokrat za hip ustavila. Ustavila sem se prav ob tej misli, ki mi je v zaskrbljenosti potrkala na dušo. Zakaj toliko vrveža in naglice ob tem, kakšno darilo kupiti komu, da ga bo razveselilo ali pa pripraviti smrečico, ki ne bo takšna kot lani ... Vsekakor je čas za spremembe, mogoče prav za tiste, ki se nam večkrat zdijo preveč samoumevne in nanje kar pozabimo. Sama večkrat pomislim na to, kako lepo bi bilo, če bi si v adventu pred božičem ljudje vzeli čas in skupaj poklepetali. Tokrat brez telefonov, brez misli o tem, kaj bomo kupili in postavili pod smrečico. V tem času pogrešam ravno to, čas zase, za prijatelje, pogovor, nasmeh, objem ... Ne pravim, da tega sploh ne začutim, ampak v vsem študijskem vrvežu, ki me letos preganja, vse to občutim manj kot katerokoli prejšnje leto. Kam izginja? A se ljudje zares ne znamo več ustaviti, o čem spregovoriti, podariti nasmeh, ne da bi se nam kam mudilo?

Priznam, tudi meni se je v adventnem času to večkrat zgodilo. In prav zaradi tega sem se odločila, da bom to storila na malo drugačen način. Ročno sem izdelala majhne kuverte, vanje napisala misel in jo »podtaknila« ljudem, ki mi veliko pomenijo. Res je, da je za to potreben čas, ki kar polzi iz mojih rok, a tokrat sem si ga z veseljem vzela in skušala z majhno pozornostjo polepšati adventni čas, čas priprave na prihod Jezusa. Ob občutku, ko sem mislila na vse te ljudi, se mi je srce kar smejalo. Če se je le dalo, sem jim posvetila trenutek svojega časa, pa naj je to ob kavi, na sprehodu skozi mesto ali pa kako drugače. Še sama težko verjamem, kako vesela sem bila, ko sem opazovala nasmejane obraze. Tako sem napolnila svojo dušo s srečo in vzdušjem, ki sem ga tako zaskrbljena iskala v adventnem času. V mojem srcu je čutiti toplino, ki me kar naprej bodri, da se posvetim odnosom in ne toliko materialnim dobrinam, ki jih bom nekomu podarila. Komaj že čakam, da zazvenijo božične pesmi, da božični večer preživim s svojo družino in ob tem pozabim na vse skrbi, ki me tarejo v tem času. Tudi vam želim, da preživite čas ob svojih najbližjih, podarite nasmeh, poklepetate in ste ob misli na božični čas hvaležni za vse, ki vas spremljajo na vaši poti. Vedno je čas za spremembe, ki vam lahko srce napolnijo z ljubeznijo.

PRAZNIČNE MISLI

- -

BOZICNA NOC, KI SE ZDALEC NI ROMANTIKA Tiho in zamišljeno zrem v list papirja. Od zunaj me že pozdravljajo prvi zvoki avtomobilov in trol, s katerimi se ljudje naveličano peljejo na delo. Okoli okna se je razbohotil nov plesnivi okvir, za katerega sem še včeraj mislila, da sem ga uspešno uničila. Radiator moje premražene noge ponovno ogreje s svojo jutranjo toploto, stol pa me škripaje opomni, da kakšen hipen premik manj ne bi prav nič škodil.

Zopet in znova, tja v nedogled, ponavljam enake gibe, si zamišljam iste misli in se odločam za stare korake, čeprav mi vsak nov dan pokaže, kako zelo potrebujem spremembo. Ne le eno, ampak mnogo njih. Kolikokrat se mi zgodi, da me prehiti lastna ura? Na kolikih mestih bi bilo dobro, da sem hkrati? Kaj pravzaprav mislim, ko rečem: »Ja, seveda, ni problema?« Moj adventni čas je spet povozil čas. No, v resnici sta mi ostali še dve neprižgani sveči. Malo me zvije v trebuhu, ko pomislim, kaj vse še moram postoriti do Njegovega prihoda. Pa vedno ista pesem, ki jo vsako leto znova izjokam na nepopisan list, na adventnem venčku pa svojo obliko izgubita še preostali dve sveči. Pa ti, dragi brat? In ti, ljubljena sestra? Kaj tare tebe? Zvečer težko zaspiš, ko pomisliš na tegobe novega dne? Te je strah ponovnega prepira? Ali pa morda trepetaš pred računom, ki ga ne moreš plačati? Se bojiš telefonskega klica, ki bo v tvojih ušesih razglasil novo nastali križ? Nemara tvojo dušo trga ob misli na nekoga, ki ti je bil tako ljub, danes pa ga več ni na tvoji zemeljski poti? Kaj bova sedaj, ko z grenkim srcem živiva sedanjost? Vsem čudovitim zgodbam navkljub, ki jih venomer skrušeno poslušava in ob tem v mislih naštevava, kaj v najinem življenju ni po pravilih teh prelepih pripovedi, pa se postavi po robu božična noč, ki še zdaleč ni romantika … Je Jožef vpil od navdušenja in vsem v mestu častil pijačo, ko mu je Marija povedala, da je spočela od Svetega Duha? Sta v Betlehem prijezdila na kameli in šla na dopust v najboljšo oazo sredi puščave? In nenazadnje – se je Jezus rodil v zlatih jaslih na dvoru, kjer so ga ujčkali in postavili za novega kralja dežele? Stvari se ne zgodijo kar čez noč, to vem jaz in veš ti. Ni dovolj, da vso svojo decembrsko plačo zapraviš za darila – pravzaprav to ne pomeni nič. Ni dovolj, da rečeš: »Bil sem pri maši na sveti

večer, zdaj pa naj Bog naredi čudež!« In ni dovolj, da prosiš le takrat, ko postane težko. Zakaj ne bi letos, za spremembo, namesto nove igrače, otroku raje vzel telefona (in ne laži, da ga ne uporablja pogosto) in se z njim igral ali pa ga peljal na sprehod? Tvoja žena ne potrebuje novega parfuma, marveč pogovor in objem ob šepetu ljubeznivih besed. Tudi tvoj mož si ne želi ponovnih izbruhov jeze ob stvareh, ki jih spet ni pospravil, bi pa morda rad še kdaj slišal, da si vesela, ker ga imaš. Pa tvoji sorodniki in prijatelji? Ne, šamponov, losjonov za telo in bonbonier imajo dovolj. Povabi jih raje na kavo in si zanje vzemi čas tudi takrat, ko se ti ne ljubi. Božič ni v stvareh, ampak je v odnosih. Nihče ni rekel, da je 24. decembra opolnoči vse lahko in dosegljivo. Marsikaj bo še ostalo zaprto in zakrito, nemalokrat boleče in pusto. Božična noč pa je čas za novo priložnost, za novo rojstvo in novo upanje. Papež Janez Pavel II. je nekoč dejal, da brez praznovanj in praznikov upanje nima kje prebivati. Še kako dobro je vedel, kaj njegove besede pomenijo. Pa ti? Še vedno čakaš pri odprtih vratih? Poglej! Jezus je rojen, Marija in Jožef že kujeta nove načrte, kako bosta preživela svojo družinico … Če lahko oni vsako leto znova dokažejo, da je vredno, potem tudi midva ne smeva oklevati … Pridi, dragi brat! In ne obiraj se, ljubljena sestra! Božično jutro že čaka, da vanj zariševa novo sled upanja …

Špela Černič

PRAZNIČNE MISLI

BISERI PRISTNE SRECE Minuli teden sem srečala znanko, s katero se nisva videli že »celo večnost«, kakor radi pravimo. Pogovor se je kmalu dotaknil družine in otrok, ob čemer se je zgodilo nekaj zame nenavadnega – z njo sem podelila drobec dejstev o starosti in šolanju svojih otrok, nakar je moje srce nenadoma zaprlo vso svojo zakladnico družinskih izkušenj in ni bilo pripravljeno ničesar več deliti.

Še ves popoldan sem razmišljala, kaj je botrovalo tej blokadi, saj sem imela nadvse čutno in prijetno sogovornico … In pomislila sem na Marijo. Kakor vemo, tudi ona ni »objavila« prav dosti svojih družinskih prigod. Če bi jih namreč vztrajno pripovedovala, bi jih apostoli zagotovo zabeležili. Lahko bi jih opominjala, naj zapišejo tudi to ali ono … Če bi bila bolj glasna, bi se kakšna prigoda ohranila tudi med preprostim ljudstvom. Ja, poznamo res samo tisto o Jezusovem izginotju in njeni skrbi ob tridnevnem iskanju svojega Sina! Medtem ko je 30 let njenega družinskega življenja ostalo skritih v njenem srcu … Ko sem razmišljala dalje, sem pomislila na tolike osebne podatke, ki jih ljudje danes brez zadržkov objavljajo na svojih socialnih omrežjih. Fotografije potovanj, prvih zobkov svojih otrok, celo otroka, ki je komaj pokukal na svet … Poljub s sebi najdražjo osebo, skrbno pripravljeno kosilo, svoje domače ljubljenčke, prikupne besede in precej osebne video posnetke … Bisere svoje družine servirajo ljudem (spletnim »prijateljem«), ki jih bolj ali manj »iskreno« komentirajo, delijo naprej in večkrat tudi »trgajo« … Ti biseri ob tovrstnem razgaljanju ne pridobivajo na sijaju, temveč bledijo in izgubljajo svojo vrednost. Lahko bi rekli, da gre za čuden pojav sreče, ki se z deljenjem pogublja, namesto da bi se množila. Včasih se da s fotografijo tudi nekako zaigrati srečo in verjeti vanjo vsaj v virtualnem svetu svojega spleta … Ko stojim pod Gospodovim križem, mi tih glas zaupa: »Glej, hči, tvoja mati!« In tedaj vem, da številčna skromnost Njenih zapisanih besed v resnici pridobiva na zgovornosti v razsežnosti večnosti. S svojim »zgodi se« me opogumlja, da ob težkih trenutkih prepustim krmilo svojega življenja Gospodu, saj On ve, kaj dela, saj Njemu ni nič nemogoče in bo storil vedno tako, da bo zame najbolje – ne, da mi bo udobno, ampak da bo moja duša s koreninami segla tja, kjer se bova srečala … Ko pridejo trenutki, ko se srečam s težkimi okoliščinami, hinavščino in posmehom, me Marija bodri s tankočutnostjo svojega srca, za katerega vemo, da je v Kani

Galilejski prepoznalo stisko z vinom. Tako vem, da bo ob moji stiski pogledala v Njegove oči, meni pa naročila: »Karkoli vam reče, storite.« (Jn 2, 5) Jaz moram samo odpreti svoje srce. In Gospod bo storil! Če se izgubim, vem, da me bo »žalostna iskala«(Lk 2, 48). In potem se me bo silno razveselila! Če me življenje po malem križa, bo hodila ob meni. In ob vsej tej pisani paleti mojega življenja me bo dvigovala s svojo hvalnico: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Rešitelju …« (Lk 1, 47). Saj bi tudi jaz z velikim zanimanjem prisluhnila še kakšni prigodi iz življenja Svete Družine, ampak razumem … Razumem, da smo s tem, ko smo izvedeli manj, izvedeli veliko več … In da je družina najdragocenejši in najlepši biser … In da obstaja blokada, ki jo postavi preudarno srce! Ki jo je postavilo Marijino srce in nedavno tudi moje. In jaz ji pravim blokada tiste prave, pristne sreče! S tem je ne boste zadušili ali ljubosumno zaprli. Dali ji boste možnost, da sije skozi vaše oči, pomirja in nagovarja. Obvarovali pa jo boste pred nevoščljivostjo, izmaličenjem in teptanjem! Dragi Videmčani, prav kakor Marija, tudi vi varujte svoje bisere!!!

Natalija Andrejaš

DRUŽINSKI ADVENT

NEKAJ JE S SRCEM 8

Mesec december - meni, moji družini in tudi vsem kristjanom zelo ljub adventni čas in prihod našega odrešenika Jezusa Kristusa. Jaz sem tudi prvič postala mamica. Sami lepi spomini in doživetja. Vsi se veselimo prižiga prve lučke na prvo adventno nedeljo in tako vse do zadnje, četrte. Doma imamo pravo tekmovanje, kdo od otrok bo prižgal svečko. Pri svetih mašah z veseljem poslušamo poučne, zanimive, sproščene in

preproste pridige našega župnika Mitja, ki ga imamo vsi radi, ker je točno takšen, kot je. Adventne nedelje pri nas so namreč še bolj čarobne, saj so šmarnično obarvane: sodelovanje in neizmerno veselje otrok in mladih s pridigo na odru. Ves advent nas spremlja pod skupnim naslovom »Nekaj je s srcem«. In to je vsem nam kristjanom všeč, kar se vidi na obrazih. Moja sedemletna hči in štiriletni sin: »Mami, mami, gremo k maši, da slučajno ne zamudimo, spet bo zanimiva igrana pridiga. Kako je fajn hodit k maši!« Veseli me, da z veseljem hodita, da ju vzgajam v pravi božji luči. Moram priznati, da tudi jaz z vsem veseljem obiskujem maše, sedaj v decembru pa imamo

še popestritev z igro ob oltarju, imenovana Marijina zgodba. Rada gledam otroke in mlade na odru, ki s svojo preprostostjo pričarajo nepozabno predstavo, ki je poučna, zanimiva, polna smeha in med drugim tudi spontana. V igro vložijo veliko truda, organizacije, složnosti in dobre vere. In prav vsaka njihova igra je do potankosti »izpiljena« in popolna. Od začetka do konca je preprosto vrhunska. In to je veliko vredno, to pomeni, da so kristjani v pravem pomenu besede. Predstavo kot da bi igrali pravi igralci. Sem zelo ponosna na njih. Kako lepo uprizorijo igro in v enem tednu se naučijo besedilo ob drugih obveznostih, ki jih imajo. Meni sveta maša kar prehitro mine. Počutim se nebeško. Ne smem pa pozabiti na pevski zbor ob veselih in čarobnih zvokih kitare, kjer se ti srce kar ogreje in zaigra. Z njimi rada prepevam tudi sama. Vesela sem, da sem del te čarobno preproste zgodbe, ki me znova in znova navdušuje. Adventno šmarnični december nam zopet ponuja priložnosti, vero, noranji mir, nova upanja ter nam vname naša srca in nas pripravi na Božič.

Suzana Župevc Patricija Gornjec

Včasih je dovolj samo objem

V času našega odraščanja, osebnostnega in socialnega, večkrat potrebujemo kaj, kar nahrani naše srce in napolni našo dušo. Tako pričnemo iskati sočloveka - najprej tistega, ki nam je bližje, v družbi katerega se počutimo dobro ... Kasneje nekoga, ki nas razume, v nas vidi odraz svoje podobe in je z nami pripravljen deliti svoje življenje. Dovolj hrane za naše hrepeneče srce.

A vendar prav to nikoli ni povsem zadovoljno, zato iščemo naprej ... Ustvarimo družino in vanjo sprejmemo svoje otroke. Naše srce je polno ljubezni do svojih otrok, do svojega moža ali žene, do svoje velike družine. Potem pa odraščajo otroci, ki kar naenkrat zapustijo družinsko gnezdece, ki jim več ni dovolj, v njem pa poslej samevata mož in žena. “Kaj pa sedaj?” se sprašuje Joahim, ko čuti, da iz objema izgublja mlado Marijo. Takrat prav ta isti Joahim, ki Aninih zapletenih besed nikakor ne more razumeti, pokaže, kaj ga je ljubezen v vseh teh letih naučila: srce ni nikoli tako prazno in navajeno na rutino, da bi ne moglo iskreno ljubiti in se truditi za naše medsebojne odnose, in ni nikoli tako staro, da bi več ne bilo tudi malce noro in barvito. Včasih potrebujemo besede, drugič goro pozornosti, kdaj je lahko dovolj samo objem ...

DRUŽINSKI ADVENT

IZZA LETOŠNJIH ADVETNIH ZGODB 10

Po nekaj letih adventnih družinskih maš je bilo tudi letos že tako rekoč samoumevno, da bomo v decembru prisluhnili igranim »pridigam« in sodelovali pri svetih mašah, ki še bolj kot sicer vabijo prav k dejavnemu »sodelovanju«, deleženju in občestvenosti. Za to »samoumevnostjo« se seveda skriva veliko skrbi, dela, tehnike, logistike, razmišljanja, vabil ... Predvsem pa odprtosti Duhu, iskanja pravih idej, oblikovanja sporočil in poudarkov ter čim bolj ustreznih besednih izrazov, ki naj nagovorijo otroke, mlade in odrasle kristjane, ki se v adventnih nedeljah zbiramo ob oltarju. V tem procesu sem letos začutil, da nas advent želi prebujati. Celostno; zlasti pa odnosno, čustveno in duhovno. Začutil sem, da želi prebuditi naša čustva in hrepenenje, prebuditi

želi naše medčloveške odnose in naš odnos z Gospodom, prebuditi želi našo vero in dejavno ljubezen. Tako se je v nekem trenutku ustvarjalnega procesa rodil naslov »Nekaj je s srcem«, ki že s svojo večpomenskostjo prebuja misel in noče pustiti površinskosti. Osrednje mesto na adventnem odru, ki letos simbolično »objema« oltar, sem v igrah prepustil Mariji. Njeno precej logično izbiro, ki se sama po sebi sklada z adventom, podčrtuje še njena čudovita vloga na letošnjem oratoriju. Tam smo Marijo vzljubili na tak način, kot smo vzljubili doslej praktično vse oratorijske junake; duhovno navezo z njo pa je samo še poglobil oktobrski »šmarnični« teden, ko smo jo – mlado dekle – gledali v vsej njeni najstniški igrivosti – v judovski šoli v Magdali: v okolju torej, ki je otrokom in staršem – vsakemu na svoj način – blizu. Marija je pred nas v adventu stopila v vsej človeškosti. To se mi je ob snovanju igre zdelo ključno. Ob poudarjanju Marijine posebne izbranosti, njenega enkratnega poslanstva v odrešenjskem načrtu, lahko namreč izgubimo izpred oči prav Marijino človeškost. Z izgubo

Marijine človeškosti pa izgubimo tudi velik del njenega svetniškega »realizma«, ki nam govori o tem, da je vsak od nas prav v svoji konkretni človeškosti poklican biti svet – vsak v svoji človeškosti, objeti z Božjo milostjo, pa ima tudi polno in dejansko možnost svetništvo tudi uresničiti. Seveda pa to velikokrat pomeni – prepričan sem, da je tudi za Marijo – težavno iskanje odgovorov, dinamično vstopanje v odnose, reševanje konfliktnih situacij, razpetost med »valovanje« srca in glasove razuma, sladkost »metuljčkov v trebuhu« in ob tem soočanje z zahtevami neusmiljenega življenjskega boja, ob vsem pa še izogibanje številnim pastem skušnjav in iskanje poti, ki jih navdihuje Duh. Med skromno odmerjena biblična dejstva, ki jih – tako v igri, kot sicer – prepoznavamo zlasti po evangelistu Luku, in tisto, kar nam o Mariji pove dragoceno krščansko izročilo, sem zato postavil najprej svoje srce. Dolgo časa sem ga puščal v Marijini družbi, da se je ob njej počutilo povsem domače; včasih prijateljsko, drugič otroško, vselej pa čisto sproščeno. Kmalu je tudi domišljija široko razprla krila. In nisem se posebej trudil brzdati jo. V zgodbah, ki sem jih ustvarjal ves december, sem želel naslikati Marijo, ki bo blizu tudi našim otrokom in mladim. Ker pa je obdana s skrbnimi in modrimi starši Joahimom in Ano, ob tem pa še z učiteljico Rahelo in njego sodelavko Ruto, menim, da so imele zgodbe prenekatero sporočilo ali izziv tudi za nas odrasle kristjane, ki smo tako ali drugače postavljeni v vlogo vzgojiteljev. Marija, ki smo jo videli na odru, je prav zato običajna najstnica, s prebujenim srcem polnih čustev. Ob njej je Jožef (nič sivoglav in sivobrad), poln hrepenenja po Marijini bližini. Prepušča se temu nežnemu hrepenenju, hkrati pa mu ni prihranjeno ne boleče razočaranje in ne – logična – prizadetost. Moški je, ki svojega ogorčenja naposled ne more utišati in v nekem trenutku – spet tako zelo človeško – pa zato nič manj svetniško – z vso silovitostjo izbruhne iz njega.

Tu so še Marijini sošolci, ki jim življenjsko zanimanje tačas seže do novic o tem, da »ima Marija fanta«, s katerim »sta imela zmenek« in ki ji je – kot se je zdelo enemu od njih, čeprav tega ni videl – »sigurno dal lupčka«. A tudi v tej »otročjosti« ali pa otroškosti – je čar, mar ne? Nenazadnje pa so zanimivo odprti modrosti, s katero pred njih stopa učiteljica, ki jih zna nagovoriti v njihovem doživljanju življenja. In tu sta nenazadnje – že omenjena – Joahim in Ana, lik starševstva, in kot taka zelo močna opora najstniške Marije. Pozorna starša sta, ki prepoznavata, da je »nekaj s srcem«, že takrat, ko Marija še v zadregi pravi: »Moj Bog, kdo pa govori o ljubezni?« Saj ni treba govoriti, pravi njena mama, ki si vzame čas in čuti s svojim otrokom. Nič manjše vloge nima oče. Nasprotno: prav on je tisti, ki v ključnih trenutkih pove, da z mamo razumeta, da se s hčerko veselita, hkrati pa zelo jasno postavi meje. Čvrsto ostajata z njo zlasti v trenutkih iskanja in preizkušnje. Ob vsem tem jima ni skrito spoznanje, da se bo njuna starševska vloga z Marijinim osamosvajanjem pričela manjšati. Kar pomeni potrebo na novo postavljati in utrjevati temelje svojega odnosa. Potrebo, ki se tako »prebujajoče« oglasi iz Joahimovega vprašanja svoji ženi: »In kaj bova zdaj?« Vprašanje, na katerega mora slejkoprej (po)iskati odgovor vsak zakonski par, ko otroci počasi zapuščajo družinsko gnezdo in pričenjajo samostojno oblikovati svoje lastno življenje. Joahim in Ana najdeta enega od odgovorov v zavestni in prebujeni medsebojni pozornosti in nežnosti. »Imava drug drugega.« Z nedokončano zgodbo pa vzpodbujata starše, da sami nadaljujejo(te) z iskanjem svojih lastnih odgovorov. Upam, da so nam naša skupna nedeljska bogoslužja pomagala h kanček bolj prebujenemu vstopu v božično skrivnost. In da bo poslej čim več naših besed, dejanj, zlasti pa odnosov – s srcem.

Mitja Markovič

OB KONCU DECEMBRA

TUDI MARIJI NI BILO LAHKO Že ob rojstvu so me starši v varstvo zaupali Mariji. Kot majhna deklica sem v domači hiši vsak dan opazovala podobo Marije Pomagaj. Vsako jutro in vsak večer smo skupaj molili jutranjo in večerno molitev. Poseben očenaš je bil vedno namenjen Mariji Pomagaj, njej smo se v družini vedno priporočali. S prvim razredom osnovne šole sem začela obiskovati verouk in v adventnem času sem hodila k zornicam, v maju pa k šmarnicam. Z največjim veseljem sem hodila k zornicam, saj so mi vedno predstavljale prihod Novorojenega. Ti dnevi so imeli nek poseben, čaroben vonj. Vsega tega pa ne bi bilo, če pred dva tisoč leti mlado dekle ne bi odgovorilo na Božji klic.

Tako sem spremljala tudi letošnje oktobrske šmarnične dneve. Mlado dekle Marija je živela povsem enako življenje, kot vsi njeni vrstniki. Pomagala je staršem, verjetno pa se je tudi igrala z deklicami iz soseščine. Vsak dan smo pričakovali nove zgodbice o Mariji. Bile so postavljene v čas pred dva tisoč leti, pa hkrati tako današnje. Vesele očke naših najmlajših so nam govorile o veselem pričakovanju novih Marijinih dogodivščin. Zdaj je zopet advent. Razmišljamo o mladem dekletu Mariji, ki je odgovorilo na nadangelov pozdrav in na njegovo veselo oznanilo, da bo postala mati Božjemu sinu. Če na ta Marijin odgovor gledam iz današnje perspektive, ji ni bilo lahko. Mlado judovsko dekle, ki bi po svetopisemski pripovedi bila lahko postavljena v posmeh vsem. Jožef jo je namreč najprej hotel zapustiti. Šele po

angelovem obisku je spoznal Božjo voljo in jo je vzel k sebi. Varoval jo je in spremljal od Nazareta do Betlehema, v Egipt in nato nazaj v Nazaret. Kaj pa jaz danes? Pogosto se sprašujem, kaj mi pomeni Marija. Marija je moja zavetnica in priprošnjica. V težkih trenutkih se zaupno obračam k njej po pomoč. V duhu klečim pred Marijino podobo. Vsak dan se ji zahvljujem za njeno varstvo in jo prosim pomoči v vseh težavah in preizkušnjah. V službi, v avtu, pri delu na polju ali visoko v hribih, vedno v mislih prepevam Marijine pesmi. Zelo ljube so mi te nove popevke. Že v mladosti sem pri delu velikokrat prepevala in tako je tudi še danes. To mi daje moč, da lahko premagujem vsakdanje probleme. Mati, hvala ti za vse dobro pa tudi manj dobro, saj le tako zorimo. Marija, ti mati si moja, pri tebi je sreča doma. Daj moč sred življenjskega boja, ko v duši vihar mi divja. Zato pa k tebi moj klic pohiti, Marija, mati, pomagaj mi!

Micka Ferlin

MARIJA JE NAŠA LUČ

KAJ BI DELALA MARIJA?

Adventni čas – trudili smo se očistiti okna svojih duš. V mislih smo spremljali Marijo na poti v Betlehem. Premišljevali smo o njenih občutkih in skrbeh. O njeni potrpežljivosti v pomanjkanju in njeni radosti ob rojstvu sina Jezusa.

Kaj bi delala Marija v adventu - če ne bi bil ravno “tisti” advent, ki se ga vsako leto znova spominjamo, ampak naš advent, eden v dolgem nizu decembrskih pričakovanj?

Ob misli na te dogodke se spominjam obdobij, ko sem s hvaležnostjo pritekla k njej ob dobrih dosežkih mojih dragih. In ob trenutkih, ko mi je bila Marija pribežališče v neurju življenja in zaklonišče, kamor sem se skrila v nevarnosti. Marija je blaženo naročje, kjer se umirim in vdano sprejemam dogodke življenja. Marija je luč, ki nam sveti, da se ne izgubimo. Marija, prosim te, ostani vedno v naših srcih.

Milka Škantelj

Veselila bi se. Zahvaljevala bi se Bogu in ga slavila. Odkrila bi, katere mogočne reči nam Bog podarja vsak dan. Ne bi jo bilo strah prihodnosti. Marija bi pomislila na ljudi okoli sebe. Živela bi vero, ki jo je prejela “... kakor je obljubil našim očetom”. Zanesljivo bi zapela Magnifikat. Morda “Magnificat anima mea Dominum ...”, morda “My soul magnifies the Lord and my spirit rejoices in God, my Savior ...”, morda “Veliča duša moja Gospodina, kliće duh moj u Bogu mome Spasitelju ...” in po naše: “Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Ozrl se je na nizkost svoje dekle, glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi. Velike reči mi je storil Vsemogočni, njegovo ime je sveto.” Koliko smo naš advent oblikovali po Marijinem Magnifikatu? Koliko smo ga začutili? Koliko smo mu pustili, da se nas je dotaknil in preobrazil naše srce, naše dlani? Predvsem pa: Koliko smo se bili pripravljeni za to potruditi in kaj narediti? Pred nami je nova priložnost. Marija z Jožefom in Novorojenim je v jaslih. Za nas.

Alenka Gorjan

OBISKAL NAS JE SVETI MIKLAVŽ

Obrnili sta se dve desetletji tradicionalnega miklavževanja v videmski župniji. V tem času je Miklavževa brada tudi v resnici že nekoliko osivela, ravno tako lasje marsikaterega njegovega pomočnika, nekateri pa so celo ostali brez njih. Vendar ne glede na to, še vedno vsako leto, ko prične zvečer rdeče žareti nebo, zvesto sedajo za tekoči trak v Miklavževi delavnici. Vsako leto marljivo lepijo nalepke z imeni iz Miklavževega seznama pridnih otrok in polnijo vrečke z izbranimi dobrotami. Potem je tu še cel angelski zbor, ki ta večer pusti zvezke in knjige, treninge in zmenke ob strani, da lahko v sprevodu pospremi Miklavža, z njim poje in moli, naloži vrečke z darili na sani ter mu jih pomaga razdeliti. Pa seveda, da ne pozabim Marka, Petra in Tine, lutk iz Miklavževe igrice za otroke, in malih pomočnikov, ki so jim ob pomoči dramaturginje posodili svoj glas.

Skratka vsako leto ista zgodba, ki še vedno nosi v sebi veliko skrivnost. Skrivnost, v katero vstopajo vsako leto novi otroci, ki videmsko cerkev s svojimi starši, dedki in babicami napolnijo z veselim pričakovanjem, prinesejo vanjo toplino doma in medsebojne povezanosti, ter tako prižigajo iskrice v očeh in odpirajo srca tudi tistim, ki so prepričani, da letos v njih ni prostora za prazničnega duha.

Darja Preskar Orbanić

Angelčki so bili po dolgi vožnji iz nebes do naše cerkve utrujeni. A so radi opravili svoje plemenito poslanstvo.

Preden je sveti Miklavž prišel v cerkev, je stopil še do izbranega stilista, ki je poskrbel za njegov popoln videz.

Miklavž nam je zaupal, da v nebesih največkrat molijo očenaš, njemu pa je najbolj ljub sveti angel.

Številni otroci so stopili na VIP podest in se z imenitnim gostom fotografirali. Avtogramov tokrat ni delil :)

Vrvež na odru potem, ko so obdarovani otroci navdušeni odšli domov.

In kako je Miklavžev večer doživel Andrej, ki je poleg Rijane in Lucije pod Martinino taktirko izza paravana vodil lutke? “Komaj sem čakal, da bo torek. V ponedeljek zvečer sploh nisem mogel zaspati, saj sem se veselil igrice, ki smo jo zaigrali. Na začetku me je bilo malo sram, ampak sem se kmalu navadil. Na koncu pa smo še dobili dobrote, ki jih je Miklavž prihranil za nas. Skupaj smo naredili fotografijo z angelčki, škrati, ki so pomagali zavijati darila, in seveda z Miklavžem, ki je obdaril otroke. Potem pa sem ves vesel odkorakal domov.”

Naše prvo poslanstvo

V 27. vrstici Svetega pisma piše: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.«

Po svoji podobi piše. In moškega in žensko piše. In ta podoba – podoba Boga je torej odnos. Odnos ljubezni. Tako samoumevno nam je to! Tako zelo, da zanemarjamo odnos, ga ne negujemo, ga imamo v 36. planu.

Biti v odnosu, dragi moji, to je naše PRVO poslanstvo, biti v odnosu, pomeni odsevati podobo Boga.

Naša prizadevanja za službo, avto, hišo, obleke, igro, zabavo … niso naše prvo poslanstvo. Ne smejo biti, ne morejo biti. To so zgolj skušnjave, ki vodijo stran od bistvenega. Na svetu smo, da poiščemo srca, ki nas dopolnijo. Tukaj smo najprej, da gradimo odnose. Ne minljivih stvari, ki nam dajejo kratka osebna zadoščenja.

Miklavž s svojimi angelčki in pomočniki, nekateri od njih so ostali skriti za odrom. Tudi njim je zelo hvaležen! Nebeško, kajne?

Pogovor na leseni klopci na ulici je lahko velika gradnja. Pa srkanje kave. Morda gugalnica v parku. Objem in pogovor. Ali pa snežni mož, pred domačo hišo? Pisemce? Ja … velike gradnje so lahko precej bolj majhne in učinkovite. Odnosi se ne bodo zgradili in ohranjali sami. In samo v odnosu smo to, za kar nas je Bog ustvaril.

Jezus je v molitvi prosil našega nebeškega očeta, naj bo z nami, ko se znajdemo v skušnjavah, naj nas varuje … In Jezus, to bomo storili tudi mi danes, v našem občestvu … pomagaj nam graditi in podaj nam roko, ko bomo v breznu skušnjav.

V GOSTE SMO POVABILI PATRA KARLA GRŽANA

MENE RESUJE: “KAREL, BODI KMET!” Preprost človek, preproste besede, preprost pristop, preprosta komunikacija, sporočilo s »težo«.

Kadarkoli slišim ime Karel Gržan, mi spomin uide k srečanju z njim. V srednji šoli sem bila prostovoljka na Centru za socialno delo v Krškem. V času Medgeneracijskega tabora na Lisci nas je obiskal in nam s svojo prisotnostjo in besedo popestril skupno druženje. To je bilo še takrat, ko je deloval na Razborju. Že takrat je name naredil poseben vtis. V času mojega študija je imel predavanje v Krškem Mladinskem centru. Še danes mi v glavi odzvanja nauk s tistega srečanja: »Otrok se mora opeči, da na lastni koži začuti vročino.« Sedaj, ko sem že zaposlena, pa sem zopet imela to srečo, da sem ga videla in znova požirala njegove besede in modrost. Že sam začetek je bil spodbuden ter v duhu sproščenosti in smeha. Začel je z besedami:

»Mene rešuje: Karel, bodi kmet!« S tem je želel povedati, da je prizemljen in ponižen. Rdeča nit srečanja je bila medosebni odnosi. Vsebino je črpal iz zadnjih knjig, ki jih je napisal. Ena teh je »95 tez pribitih na vrata kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma«. Sam pravi, da teze temeljijo na evangelijski logiki, od katere naj bi se ljudje oddaljili in padli

pod vpliv prevare hrematizma (ekonomije, ki to ni). Ljudje ne bi smeli čutiti stiske, negotovosti in nelagodja. To je po njegovih besedah nedopustno. Želel nam je predočiti, da na svetu vlada neko protislovje – pravzaprav prevara. Kako je možno, da imamo na eni strani toliko doktorjev ekonomije, na drugi pa toliko ljudi in otrok lačnih, žejnih in brez zdravil? »Tukaj je nekaj narobe,« pravi. Če bi se zares držali evangelija, bi videli, da je lahko drugače. Le v ljudeh je potrebno prebuditi zavest in jih ozavestiti, da smo pod vplivom hrematizma in da je potrebno o tej prevari govoriti na glas. To nam daje tudi pravica govora. Res pa je, da moramo biti v komunikaciji spoštljivi in odgovorni do drugih. Moramo delati v sožitju, dopolnjevanju, ne pa v ločevanju na desne in leve, katolike in muslimane. To je podprl še s primerom kačjega jezika, ki je znotraj enoten, le navzven razcepljen. Rekel je, da je Primož Trubar izpostavil zborni jezik, ki je naša harmonija, narodna identiteta. Če ga ni, smo ranljivi. Ljudje smo mojstri harmonije, večglasja, le vaditi moramo in imeti skupne cilje. Povedal je, da hrematizem odstranjuje vse, ki motijo ekonomijo, ki to ni. Tako hrematizem odstranjuje osebe s posebnimi potrebami, ker te osebe motijo dobičkarje s tem, ker dokazujejo, da je vrednost še kje drugje, ne samo v denarju. Odstranjuje starce in starke, ker so zgodba, modrost, so vrhunec ovidov (iz SSKJ: bistrovid: dovolj je bistrovid, da bo spoznal prevaro). Med svojim predavanjem se je še dotaknil še izobraževanja. Pravi, da imamo cel kup inteligence, vendar se je ne ocenjuje pošteno, pravično. Meri se le ocena, ne pa odličnosti, sočutja in odnosne inteligence. Tisti, ki si vse zapomnijo, ne bodo rešili sveta. Vsak je nekje »štor«, pa kaj potem? Zakaj se ne bi dalo za nekoga napisati oceno odlično 5, ker je sočuten, spoštljiv in odgovoren? Zakaj župan sprejema samo zlate maturante? Zakaj ne bi sprejemal

tudi zlatih kmetov, zlatih mizarjev …?! Sreča ni v 5-ki, sreča je v srečanju. Zaključil je z besedami: »Nobeni Jezusovi trditvi ni možno dokazati zmote. Jezusovi besedi lahko popolnoma zaupaš!«

Ana Špiler

URADNE URE V ŽUPNIJSKI PISARNI PONEDELJEK 8h-11h (Nena Jagrič) 18h-19h (Ivanka Zupančič) TOREK 8h-11h (Micka Ferlin) 18h-19h (Vesna Turnšek) PETEK 8h-10h (Jožica Gabrič) NEDELJA 11h-1130 (Edi Kriegher / Vesna Turnšek) MOŽNOST ZA SVETO SPOVED, DUHOVNI POGOVOR VSAK ČETRTEK 9h-13h in 15h-17h URADNE URE ŽUPNIJSKE KARITAS PONEDELJEK 18h-19h (Ivanka Zupančič) PETEK 8h-10h (Jožica Gabrič)

MISIJONSKO-POTOPISNI VEČER

UTRIP MADAGASKARJA

Obrnila sem svoj koledarček in ta mi je dal vedeti, da je sedaj pa res že zadnji mesec v tem letu. Po jutranji rutini kave, aktivnega iskanja zaposlitve, nekaj dela za magistrsko nalogo sem se odpravila v Krško. Danes je bil tisti dan, ki sem ga čakala že nekaj časa. Stopim skozi vrata stanovanja in že kličem Mirjam in Ajdo, če je potrebno še kaj postoriti, pripravit. Obe mirno odvrneta, da je Mitja povedal, da bo za dvorano poskrbljeno, sicer pa je vse pripravljeno. Z navdušenjem nekaj pred sedmo uro nadenem rutico in se odpravim na potopis, stopim v učilnico in v naslednjem trenutku Mirjam in Ajda že prevzameta slehernega prisotnega. Z zanimivo predstavitvijo, ki se je začela nekje na sredi Madagaskarja, nadaljevala s potovanjem na sever in nato proti jugu. Nekje sredi fascinantne pokrajine, slikovitega pripovedovanja in navdušujoče energije se je dekletoma pridružila še Blažka. Pa sploh ni bilo opaziti, da ni zraven že od začetka. Videlo se je, da so dekleta to zgodbo napisala skupaj, da se jih je dotaknila in jim dala tisto nekaj, kar lahko vname tudi ostale. Priznam, da sem si ob začetnem pripovedovanju na skavtskih srečanjih predstavljala, da

so obiskale nekaj mest, predvsem na eni strani Madagaskarja, a ni bilo tako. No, predstavljala sem si tudi nadvse prelepo naravo, pragozd in vse, kar sodi zraven, ko ekolog pomisli na Madagaskar, a ni bilo tako. Slike so me nekako pustile brez besed … opustošene pokrajine, dekleta povedo, da jih domačini zažigajo. Svet, ki sem si ga vsaj malo drugače predstavljala. Seveda pa so pričakovanja izpolnila njihova bivališča, njihov nasmeh in počasen tempo življenja. Kaos … bi lahko rekli mi, Evropejci, ampak nekaj je v teh ljudeh. Nekaj posebnega, morda primitivnega, predvsem pa pristnega. Ob navdušenem pripovedovanju, anekdotah in vseh nemogočih pripetljajih pa vedno znova prevzame Njegova prisotnost. Vsi misijonarji, ki svoje delo opravljajo v mestih Madagaskarja, tam puščajo pomemben pečat. Takšen, ki ga ne spremlja le Božja roka, ampak tudi izobraževalni vidik. Ob tem pa družabno življenje in grajenje skupnosti. Dekleta so z misijonarjem Tonetom Kerinom prepotovale veliko število kilometrov, večino časa pravzaprav preživele v vozilu, prikolici natančneje. Obiskale so tudi pet misijonarjev, ki svoje poslanstvo uresničujejo na Madagaskarju. V mestih in vaseh pa resnično začutile utrip življenja otoka. Ob vrečah denarja, ki pri nas pomenijo le malo, ob cestnih dogodivščinah, ki bi nas že povsem vrgle iz tira, ob zrelih bananah in rižu, ki bi nas spomnila na pusti jedilnik ter nagradi sedmih kokoši, ki bi nam pomenila bore malo, ob izkušnjah manj in bolj impresivno izvedene duhovne glasbe, večurnih mašah, lomljenju ob francoščini ter učenju malgaščine so spoznavale »drugi« svet. Tisti, ki nam je v tem vrvežu nedotakljiv, nepredstavljiv. Pa tak sijaj so imele v očeh, ko so pripovedovale! V meni je še bolj zagorela želja, da se nekoč

tudi jaz odpravim takšni dogodivščini naproti. Hkrati pa še danes razmišljam o njihovi poti. Predvsem o tem, da so potovale več ur, celo dni, da so naredile pičlih 100 km. A tam ni časa za tarnanje. Vse je eno veliko pričakovanje, velikokrat tudi čakanje. Pravzaprav … tam nisi ti tisti, ki bi upravljal s svojim časom. Tam je ura brez pomena. Mar ni tako tudi, ko pričakujemo čudež? Čudež v jaslicah? Na koncu ne šteje čas, ampak tisto, kar nosi tvoje srce.

Tjaša Sušin

ustaljene, zelo strnjene majske oblike, raztegnili preko celega leta. Ob nanizanih razlogih za to smo izmenjali svoja mnenja o tem. Večino lepih, starih in novejših spominov je ob tako turbulentni ideji preplavilo še več pomislekov. Začutili smo strah in negotovost, pa tudi kanček optimizma in radovednosti. »Zakaj pa ne?« sem si rekla. To, kar je staro, že poznam. In iz tega, kar poznam, vem, da Mitju lahko zaupam, da bodo tudi te šmarnične vsebine dobro pripravljene in da se bodo otroci nanje odzvali. Strašno me je zanimalo, na osnovi česa bo sestavljal zgodbo o Marijini mladosti. Čemu bo dajal poudarek? Pa še eno vprašanje je ostajalo v veliki negotovosti. Se bodo odzvali tudi starši in drugi župljani?

OKTOBRSKE ŠMARNICE?!

POGLED Z MOJEGA ZORNEGA KOTA. OD STRANI. 20 Ste tudi vi presenečeno pogledali, ko ste na zadnji strani septembrske številke Videmčana opazili povabilo na prvi šmarnični teden, pod katerim je bil izpisan oktobrski datum? Se je tudi vam porodila misel, da so šmarnice vendarle že od nekdaj v mesecu maju? Priznam. Sama tokrat nisem debelo pogledala, ker sva z župnikom Mitjem, v začetku septembra, različna župnijska dogajanja skupaj umeščala v naš letošnji pastoralni koledar. Prav tako smo na junijskem srečanju ŽPS, na župnikovo pobudo, govorili o tem, da bi jih, iz

Ko sem prvi in vsak naslednji dan stopila v cerkev, sem bila vesela. Poln prezbiterij otrok, mladih, staršev, dedkov in babic ter ostalih, je pričal o tem. Čeprav sem bila del šmarničnega dogajanja, saj sem prepevala, molila, kdaj kaj prebrala, sem se v nekem trenutku »umaknila« in vse to le opazovala. Mojster Julijan je igral kitaro. Da je bilo naše petje bolj strumno in ubrano, je nekaj deklet pogumno pelo v mikrofon. Trije fantje so skrbeli za ozvočenje, igralci so nam igrali zgodbo, ki smo ji napeto sledili. Dvakrat so nam devetošolci napisali prošnje in zahvale in vsak od otrok, ki je želel, jih je lahko prebral na glas. Nekateri so to počeli vsak dan. Prisluhnili smo čudovitim uvodom v mašo, očenaš in pozdrav miru. Skupna besedila so tekla na zaslonih, ostali bralci, delilci obhajila in ministranti, pa so tudi opravljali svoje službe. Prostor je bil pripravljen. Preproga, na kateri smo sedeli, je bila posesana in blazine čiste. Za povrh vsega se je vse dogajalo v prijetnem in sproščenem vzdušju. Tako sproščenem, da je bilo treba kdaj koga od otrok opomniti, da smo v cerkvi, in da se tu obnašamo drugače kot na igrišču. Ob tej sliki in misli na to, koliko zgodb,

možnosti, priložnosti in potrditev se prepleta v enem takem tednu, so se mi orosile oči. Vsak je na svojem mestu in vsak lahko čuti in doživlja, da je enako dragocen, pomemben in ljubljen. Da je edinstven del celote. Morda se vam/nam to zdi samoumevno. Pa ni. Lahko mi je pa naravno. A ko mi je nekaj naravno, to globoko spoštujem in sem hvaležna. Takrat se zahvalim tudi vsem tistim, ki stojijo v ozadju – napišejo zgodbe, uvode, pretipkajo pesmi, posesajo preprogo … Pogledam jim v oči in jim povem, da sem ponosna nanje. In hvaležna, da so tu. Če začutim, da lahko, jih objamem in priskočim na pomoč, če čutim, da jo potrebujejo. To je moj pogled na (naše) oktobrske šmarnice. Enako pomemben in dragocen kot vaš. Ne glede na to ali se vas je dotaknil, pustil brezbrižne ali v vas celo vzbudil odpor, prisluhnite svoji resnici. Sledite ji in jo s svojim življenjem ponosno izpričujte!

Martina Makovec Žagar

glasilo župnije sv. Ruperta Krško - Videm ob Savi Uredniški odbor:

Natalija Andrejaš, Sara Capl, Tomaž Petan, Špela Černič, Martina Makovec Žagar, Ana Špiler in Mitja Markovič

Oblikovanje:

Mitja Markovič

Lektoriranje:

Milena Žičkar Petan

Tisk:

Koštomaj, Celje

Naklada:

800 izvodov

Spletno mesto:

Videmcan.SI

Knjižna polica:

issuu.com/videmcan

Bi lahko rekli hrepenenje? Začelo se je v votlini, daleč stran od mene in tebe, ko se je zgodil čudež. Prišel je za vse, da bi vžgal naša srca. Bil je kot prižgana sveča, ki sveti le tako, da se daruje. Mnogi so se bali, da bi se jih plamen dotaknil, tiste pa, ki so ga sprejeli, je povabil, da svetijo skupaj in vnemajo druge.

Prepotoval je dolgo pot, da je danes lahko pred menoj in pred teboj. Kaj bova naredila z njim? Lahko se obrneva stran in sva še naprej pusti sveči, ki se bojita, da bi se ju plamen dotaknil. Ali pustiva, da iz mene in tebe naredi naju, da ga širiva naprej. Kaj bova vzela danes? Je spet dovolj samo sveča ali bova tokrat sprejela plamen?

PRENOVA HIŠNE KAPELE

PROSTOR, KI BO SRCE

Zgodba obnove naše hišne kapele ima že dolgo sivo brado. V času, ko smo župnijski dom temeljito adaptirali in celovito obnovili, je kapela »ostala«. Iz preprostega razloga: potreben je bil prostor, kjer se je verouk odvijal nemoteno – kljub prenovi hiše. Pred dobrimi desetimi leti je bil prostor zelo na hitro in posledično kratkoročno »obnovljen« - prav za potrebe verouka. Ker se je mudilo, ni preostalo drugega, kot da smo vse dobesedno »skrili« za mavčne opaže in laminatna tla. V treh tednih do začetka verouka se kaj drugega ni dalo narediti. In tako stanje je ostalo vse do letošnje jeseni.

A v zadnjih letih, ko omenjeni prostor služi zimski kapeli, in ko s hvaležnostjo uporabljamo ostale lepo urejene prostore, je vse bolj kljuvala misel, da bi bilo lepo in primerno tudi Jezusovo sobico ustrezno urediti. Ob letošnjem župnijskem prazniku smo z namenom obnoviti hišno kapelo izvedli namensko nabirko. Čeprav smo nabrali za manj kot 10 % potrebnih sredstev, se je zdelo na mestu, da se obnove še letos tudi zares lotimo. Prva faza del je predstavljala odstranjevanje omenjenih opažev in tal. Za obojim se je pokazala izredno močna vlaga, na tleh pa dobesedna gniloba. Lesena tla so bila namreč v preteklosti nameščena brez tlaka in brez izolacije neposredno na zemljo. Tako smo po strokovnem navodilu iz prostora odstranili več kot pol metra zemlje in s sten vse omete, s stropa

pa številne barvne nanose. Obdobju intenzivnega sušenja je sledila izvedba tlaka in nosilne plošče. Vsa omenjena dela je naredila gospodarska ekipa naše župnije v koordinaciji Andreja Repšeta in Miloša Kukovičiča – torej so bila dela izvedena z lastnim delom in brezplačno. Temu je sledila izvedba vseh potrebnih instalacij, nanos sanirnih ometov, talnih izolacij, estriha, vgradnja varčnih novih oken, novih keramičnih tal in beljenje. Dela, ki presegajo časovne in druge zmožnosti gospodarske ekipe, so izvedli Lico Torsas ter Toni in Robi Habinc. Kapela bo poslej posvečena svetemu Frančišku Asiškemu. Več o razlogih za to odločitev in zgodbi, ki jo bo poslej pripovedovala naša hišna kapela, pa v naslednji številki, v kateri bomo – upam – poročali že tudi o blagoslovu in vnovični uporabi tega prostora, ki bo poslej – z Jezusovo zakramentalno prisotnostjo – znova prostor bogoslužja, molitve in meditacije, torej – srce našega doma.

župnik Mitja

konec koncev ni pomembno. Pred sočlovekom in predvsem pred Bogom namreč šteje usmiljenje. Šteje ne toliko, kaj smo dali, ampak predvsem kako in zakaj smo dali. Ne glede na čase, navade, miselnost, vero, raso, spol ali kdo ve kateri kriterij, ki nas razlikuje med seboj, smo ljudje vedno željni odnosa, besede, tolažbe, sprejetosti. Žeja nas po ljubezni in verjamem, da ste z ljubeznijo obiskali našo, karitasovo tržnico!

OB TEDNU KARITAS

MIKLAVŽEVA TRŽNICA: TRŽNICA BREZ CENE

Tržnico, na kateri ni bilo cene. Pa ne zato, ker bi bili izdelki brez vrednosti, ker bi bili nepomembni ali manjvredni. Res smo želeli določiti ceno našim izdelkom. Ampak nismo zmogli! Kako določiti ceno ljubezni, s katero so bili ti izdelki narejeni? Kako določiti ceno prečutih nočnih ur ob izdelavi izdelkov? Kako določiti ceno pripravljenosti? Ali kako določiti vrednost veselja ali solz matere, kateri bomo lahko plačali položnico za električno energijo? Kako določiti vrednost skrbi očeta, če bo zbral dovolj denarja za plačilo izvenšolske aktivnosti za svojega otroka? Teh vrednosti se ne da določiti! To nalogo smo prepustili vam! Z željo in upanjem, da bomo skupaj prižgali tisto zadnjo svečko na našem adventnem venčku. Svečko upanja namreč! Hvala Vam, dragi Videmčani, hvala, dragi Zdolani! Skupaj smo zbrali 1.083,80 €. Kot odgovor na vprašanje: »Kdo je naš bližnji?«

Ivanka Zupančič, voditeljica Župnijske karitas

Je že tako, da smo danes vsak dan na neke vrste tržnici, kjer ima vse svojo ceno, vse nekaj tehta in sleherni stvari – vedno bolj pogosto tudi človeku – lahko pripišemo vrednost in količino. A kot pravi neka neumna reklama, obstajajo stvari, ki so neprecenljive – ker so storjene z ljubeznijo, predanostjo, nesebičnostjo in velikim čutom za sočloveka. Marsikaj vsako leto pozabimo stehtati, izmeriti in prišteti. To

JESENOVANJE ČETE

ZGODBA ZA VNUKE Odločitev o jesenovanju v šotorih je sledila seveda tehtnemu premisleku in jasnim argumentom. Pa je kljub temu zahtevnost projekta predvsem nas, voditelje, same kar nekajkrat prebudila v nas kak dvom. Pa so se dvomi na koncu izkazali le kot skušnjave.

Ena takih je bil sobotni večer, ko smo se vračali s Kostanjka na naš hrib, ki mu domačini rečejo kar »Gora« in so koraki šumeli skozi pomrznjeno travo, odeto v debelo plast slane, naš hrib pa se je zavil še v gosto mrzlo meglo. Nič manj naslednje jutro, ko so termometri kazali dve stopinji pod ničlo in je bilo treba poskrbeti za suhe noge v mokrih čevljih vseh naših izvidnikov, še prej pa zapustiti tople spalke in smelo stopiti v nov dan. Takega jesenovanja z razlogom nismo napovedali vnaprej. Malo zaradi presenečenja, veliko bolj pa zato, ker smo se zavedali, da bi bila to za marsikoga skušnjava, ki ga bo vneto prepričevala, da je bolje ostati v udobju doma, na toplem in neprijazno jesen gledati le skozi okno. Mi pa smo šli na tisti hrib, na hrib, kamor niti kaka cesta ne pripelje (če ni pri roki ravno kakega traktorja) in živeli pristno skavtstvo, pristen stik z naravo; tudi ko le-ta kaže katerega tistih bolj neusmiljenih obrazov. Sicer pa je bil to pravi izvidniški tabor. Čeprav le za en konec tedna, vendarle povsem tak,

kakršnih smo sicer vajeni v poletnih dneh. Zakaj bi celo leto čakali na šotore, ogenj in kosilo pripravljeno v vodovih kotičkih - smo se vprašali, ko smo pričeli načrtovati. Resda smo šotore potem dvakrat dlje sušili, kot smo jih imeli postavljene, a se je izplačalo, smo se strinjali. Bila je izjemna zgodba. Ena takih, ki zlepa ne zbledijo med drugimi spomini, ki jih najeda čas. Morda se bo kdaj čez desetletja znašla celo med tistimi, ki jih bomo – že ostareli – pripovedovali svojim vnukom. Pripovedovali z ognjem, navdušenjem in, ja, seveda – s kančkom ponosa. Razlogov za to je bilo tisti konec tedna kar nekaj. Nočno postavljanje prenočišč – potem, ko smo prišli do sape ob spoznanju, da bomo čisto zares spali tam, na tistem travniku. Večerja ob toplem ognju, a ob sunkih mrzlega vetra. Naslednje jutro po slovesnem zboru in ocenjevanju zgledno pospravljenih in urejenih šotorov orientacija po bližnji okolici. Zatem ustvarjanje vodovih kuhinj in priprava kosila. Bilo je najboljše – kot vselej, ko ga pripravimo sami, s svojim trudom in lastno iznajdljivostjo. Veliko igro, ki se je pričela sredi popoldneva, je kmalu objela noč, srečanje z »lovci na osamljene duše« pa je bilo še bolj nekaj, čemur smo se na vsak način želeli izogniti – zlasti tako, da smo bili skupaj in ni bil nihče »osamljena duša«. Predvečer Gospodovega dne je narekoval slovesna skavtska oblačila, odpravili smo se namreč k sveti maši. Sveti Vid v Kostanjku nam je nudil enourno zavetje. Po dolgem dnevu in vseh naporih ter mrazu, je bila tista ura lep dan za Gospoda. Če nas je ves vikend Gospod nekoliko »na trdno« vzgajal, pa nam je v nedeljo pokazal izdatno mero svoje očetovske naklonjenosti: za kako uro je našo »Goro« nekoliko sramežljivo sicer, a vseeno - obsijalo sonce. In, verjemite: po tem vikendu marsikaj bolj cenimo. Vsaj za spoznanje bolj. Svojo posteljo denimo. Pa kopalnico s toplo vodo. In še kaj, kar je sicer prehitro in neupravičeno samoumevno.

Mitja. Razigrani viharnik

PASTORALNI NAČRTI

POUDARKI LETOŠNJEGA LETA »Pastoralni del« ekipe (ŽPS, kateheti) smo na jesenskem sestanku prevetrili strateški načrt (2016-2021), pregledali, kaj smo v preteklem letu izvajali in ga opremili z nekaterimi poudarki za letos. Med pomembnejšimi vsebinami izpostavljamo:

VEROUK Verouk v tekočem pastoralnem letu ob domačem duhovniku izvajajo še kapucin br. Marko Senica, teologinja Teja Omerzel in Tanja Petan. Veliko pozornost namenjamo vpisu v prvi razred, oziroma obveščanju staršev, o možnosti župnijskega verouka. Na verouk in dejavnosti za osnovnošolske veroučence gledamo kot na eno od prednostnih področij naših prizadevanj, saj so vstopno mesto tudi za delo z njihovimi starši in družinami. V ta sklop sodi tudi skrb za opremljenost, ogrevanje in čistočo veroučnih prostorov. Družine veroučencev na različne načine skušamo pritegniti k dejavnemu župnijskemu življenju in zlasti k vsaj občasnemu sodelovanju pri nedeljskih svetih mašah.

ŠMARNICE Ker so v vseh letih, kar jih pripravljamo, postale lep praznik, ki pritegne številne otroke, mlade, pa tudi starše in odrasle, in z željo, da to ne bi bil le enkratna duhovna vzpodbuda v letu, bomo letos šmarnice nekoliko razširili in jih razporedili po vsem veroučnem letu. Pripravili bomo torej pet šmarničnih tednov, ki pa bodo imeli skupno rdečo nit (letos bo to Marija), vsebinsko in oblikovno pa ohranjamo vse elemente šmarničnih srečanj zadnjih let (maša okrog šmarničnega oltarja, sodelovanje otrok, pesmi s kitaro, šmarnična igra, v kateri sodelujejo otroci ...). V »šmarnični« sklop sodijo tudi svete maše v adventu in postu, ki so oblikovane s posebno pozornostjo za družine z otroki.

MLADI Z veliko skrbjo, ljubeznijo in praktično pomočjo vzpodbujamo trenutno dobro delujoče dejavnosti za mlade. Posebej izpostavljamo birmanske vikende in poletni oratorij.

ZAKONCI Vzpodbujamo in poudarjamo pomen dela zakonskih skupin. V tem letu se srečujeta dve zakonski skupini. Zakonce jubilante tudi v tem letu povabimo na župnijski praznik.

ramo poskrbeti za duhovno kondicijo sodelavcev. Čutimo potrebo po tem, da bi v tem pastoralnem letu pripravili vsaj kratko duhovno obnovo za župnijske sodelavce.

DOBRODELNOST LITURGIČNI SODELAVCI V tem pastoralnem letu načrtujemo duhovnoizobraževalno srečanje za bralce Božje besede. Izredni delilci svetega obhajila imajo srečanja na dekanijski ravni. Pritegniti moramo nove ministrante in poskrbeti za redna srečevanja z njimi.

PRVI PETKI Vzpodbujali bomo pobožnost prvih petkov. Molitvene ure bodo vsebinsko pripravljene vnaprej. Srečanja seveda niso »namenjena« le molitveni skupini. Je pa slednja »motor« pobožnosti.

PISARNA Za odprta vrata župnijske pisarne skrbijo župnijske sodelavke po urniku.

PRIPRAVA NA MISIJON Srednjeročno pripravljamo vse potrebno za izvedbo misijona v župniji. Pripraviti želimo »sodobni« misijon, ki sega na obrobja župnije, hkrati pa pomaga župnijskemu jedru, da okrepi svojo vero, pripadnost Jezusu in Cerkvi in užije novo duhovno moč za delo. Dotlej mo-

Župnijska karitas nas po presoji sodelavcev povabi h karitativnim dejavnostim. Sodelavci Župnijske karitas skrbijo za zbiranje in razdeljevanje dobrin. Tudi drugi župljani imamo odprte oči in srce za potrebe bližnjih v stiski.

MEDIJI Šestkrat letno izide naše župnijsko glasilo Videmčan. Ključne informacije iz župnijskega življenaj so na spletni strani. Tekoči dogodki se objavljajo na FaceBook profilu naše župnije.

Redna oznanila so na razpolago tudi v tiskani obliki.

BOGOSLUŽNI PROSTORI V tekočem pastoralnem letu je bila končana fasada naše župnijske cerkve. Tako bomo na naš skupni dom še bolj ponosni. Zelo vzpodbujamo skupino, ki skrbi za čistočo in okrasitev župnijske cerkve. V teku je celovita prenova in opremljanje hišne kapele v župnišču za tedenske svete maše in za druga molitvena srečanja.

Kdor zna opaziti drobno cvetico ob svoji poti, pa naj bo še tako neznatna, ter jo nežno prisloniti k svojemu licu, bo ob tem krhkem dotiku morda v srcu začutil neizmerno srečo. Takoj mu lahko postane jasno, da je Gospod velik, a da za svoje razodevanje najraje uporablja nekaj čisto majčkenega. Za svoje rojstvo štalico, za svoje »ovce« odrinjene in za družbo manj pomembne ljudi, za odrešitev tiha in neznatna srca … Ravno miniaturne stvari spreminja v razsežnosti večnega! In v tem je neustavljiv Mojster! Ekipa Videmčana vam iz srca želimo čimveč takšnih drobnih cvetlic ob vaših življenjskih poteh, ki osvobajajo spon in izravnavajo razlike. Predvsem pa blagoslovljen Božič in vse dobro v novem letu 2018!