Videmčan 5 (2018) by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

ZGODBA O ANI Natalija Andrejaš

Spoznali sva se na prvi šolski dan. »Daj čopka dol!« so bile njene prve besede, medtem ko sem ji navdušeno predstavila svoje ime in jo prvič prijela za roko. »Jaz sem tvoja spremljevalka in sedaj te peljem v tvojo novo učilnico,« sem ji pojasnila. Imenujmo jo Ana ... Drobcena, živahna, nadvse prijetna slabovidna deklica, ki je vstopila v moje življenje.

Že kmalu na začetku mi je postalo povsem jasno, da obožuje zgodbe. Tako sva prve korake po šolskih hodnikih naredili kot Sneguljčica in Palčica. V mnogih trenutkih zanjo novega vsakdana je uspela najti pot do pravljičnih povezav in tako sem sčasoma doumela, da bodo morale postati pravljice tudi velik del mene. Kljub slabšemu vidu ni poznala strahu. Njeno zaupanje v lahkotno gibanje po neznanih novih prostorih je v meni večkrat budilo začudenje. Včasih se mi je zdelo, da je svobodnejša od mene, ki sem jasno videla vse robove in vse stene naše šole. Njeni živahnosti sem bila včasih komaj kos. Počasi sva skupaj usvajali šolska pravila in šolsko rutino. Najlepši pa je bil seveda čas odmorov in igre. Tako mi je nekega dne pred spustom po toboganu svoji roki pritisnila ob čelo in rekla: »Danes si stara cestna svetilka in jaz te prižgem! Že goriš ...« »Očitno nastopam v novi zgodbi,« sem si mislila in se prepustila njenemu pravljičnemu svetu. Večkrat sem se zalotila tudi izven delavnika, kako rada sem se spominjala njenih izjav in kolikokrat so mi izvabile nasmeh na obraz. Pri srcu mi je vselej postalo toplo in morala sem si priznati, da mi je »zlezla pod kožo«. O njej sem tudi silno rada pripovedovala svojim najbližjim. Morda je v meni prebujala že davno pokopano radost majhne Natalije, ki se je znala veseliti preprostih in včasih povsem drobnih stvari. Včasih se mi je zdelo, da mi je njena drobna rokica

segla na dno srca, tam odprla skrinjo spominov mojega otroštva in vračala upanje večkrat žalostni deklici, ki si je nekoč želela sprejetosti in prijateljev.

Kakor strela z jasnega je v najino pravljico zarezala »reorganizacija šolskega dela«, ki me je prestavila v povsem drug razred k novi deklici. Še predno sem dodobra dojela novico, so solze prehitele mojo »plemenito« trdnost in zameglile pogled. Bil je nenaden in nepričakovan padec. In soočenje z resnico, da sem jo vzljubila preko meja poklicne profesionalnosti.

Pred nekaj dnevi sem poiskala pravljico o Stari cestni svetilki. In zgodba pripoveduje takole ... Svetilka je že več let vestno opravljala svoje delo, nakar so se v tistem mestu odločili, da jo bodo zamenjali z novejšo oljno svetilko. Staro cestno svetilko so stalili in postala je nov svečnik (kakor se lahko načeloma vse staro spremeni v nekaj novega). Veter pa je svetilki nekoč obljubil, da bo lahko svoje misli in spomine še vedno pošiljala v srca drugih, ko bo nekdo v njej prižgal voščeno svečo. In ko je to storil mlad pesnik, so njeni spomini prehajali v njegove pesmi in osrečevali mnoge, mnoge ljudi! »Ti si svetilka in jaz te prižgem! Že goriš!« so Anine besede znova zazvenele v mojem srcu. In danes je moj članek tisti pesnik, ki z vami deli svoje spomine in upa, da vas kljub nevarnosti, da boste ranjeni, nagovori k odprtosti srca za ljubezen. Ranjeno srce se namreč celi tako, da se nekoliko poveča. Pridobi na globini in širini. Pa čeprav se iz rane kdaj pa kdaj še malce pocedi ... Anina mamica mi je nedavno zaupala, da odslej nastopam v skoraj vsaki Anini pravljici ... Jaz pa lahko zatrdim, da sem ob njej odkrila, da je življenje kljub vsemu težkemu včasih prečudovita pravljica! Hvala ti Ana, da si me »prižgala« in zdaj ponovno gorim.

Martina Makovec Žagar urednica

SPET JE TU DECEMBER Čas, ko se izteka koledarsko leto, začenja pa cerkveno. Čas, ko vedno daljšo noč razsvetljujemo z lučkami mnogoterih barv in oblik. Čas, ko se veselimo njegovih čarov in pridiha pravljičnosti, a obenem tudi čas, ko od številnega tekanja ob njem zavijamo z očmi in na trenutke komaj čakamo, da mine. Še nekaj desetletij nazaj je bil to čas tišine, ko nas je s snežno odejo pokrita narava vabila k počitku, umiritvi življenja in pogledu vase. Da bi v hvaležnosti použili to, kar nam je leto dalo in se umirjeno pripravili na rojstvo, ki bo sledilo s pomladjo. Da bi si v

medsebojnem druženju in praznovanju delili pozornosti, izkušnje in modrost. Novi časi so prinesli številne dobrine, a prav toliko pasti, v katere se (ne)hote ujamemo. V naglici in zunanjem blišču hitro pozabimo, da moč luči izvira iz njene notranjosti. Da njena veličina pride v polni meri do izraza prav v temi in da je vse to tudi v nas in del nas. Sami izbiramo, kaj bomo. Letošnjo predzadnjo številko smo posvetili škofu Nikolaju, ki je ob koncu tretjega stoletja živel v Mali Aziji in ima v srcu vsakega otroka posebno mesto. V sliki in besedi pa vas bomo popeljali tudi skozi najrazličnejše dogodke, ki so se zvrstili po izidu prejšnje številke. Želim Vam, da bi Vas obiskalo veliko dobrih mož, še bolj pa tega, da bi čim večkrat bili to tudi sami! Redki posamezniki razpolagajo z neizčrpnim finančnim virom, ki so ga pripravljeni deliti. Vsak od nas pa lahko podari iskren nasmeh, topel pogled, objem ali dlan. Sejmo jih!

Nikolaj je bil v 4. stoletju škof v mestu Mira v Mali Aziji (današnji Demre v Turčiji). Rodil naj bi se leta 240 ali 270 v Patari, bogatima in zelo pobožnima staršema. Ime Nikolaj izhaja iz grškega imena in pomeni zmaga ljudstva. V duhovnika ga je posvetil njegov stric, škof. Po smrti staršev je podedoval veliko premoženje, ki ga je razdelil revežem. Po stričevi smrti je odšel na romanje v Sveto deželo. Ker se tam niso mogli zediniti, kdo naj bo novi škof, so sklenili, da bo škof tisti, ki bo prvi stopil v cerkev. Tako je Nikolaj, ne da bi vedel, kaj se dogaja, postal škof. Umrl naj bi v visoki starosti v prvi polovici 4. stoletja. Jaroslav Čermák, Sveti Miklavž. Vir: Wikimedia Commons

Na Slovenskem mu je od vseh svetnikov posvečenih največ cerkva, blizu dvesto. Sv. Nikolaj – Miklavž je zavetnik ljubljanske škofije. Posvečena mu je stolnica, kar ni naključje. Za svojega zavetnika so si ga izbrali ljubljanski čolnarji in ribiči, ki so živeli v bližini. V Rusiji, kjer je bil ta svetnik najbolj v časteh, mu je bila v vsakem mestu posvečena vsaj ena cerkev. Sv. Nikolaj je tudi zavetnik mornarjev, trgovcev, študentov, mlinarjev, pekov, mesarjev, pisarjev … in še beračev ter mladih deklet.

KAJ VEMO O NJEM?

SVETI MIKLAVŽ Vsi vemo, kaj se dogaja na predvečer godu sv. Miklavža. Vemo že od malih nog, da moramo na tisti skrivnostni večer nastaviti posodo, v katero sv. Miklavž odloži skromno darilo. Vemo, da sv. Miklavža spremlja parkelj, ki kara poredne otroke in jim podarja šibo. Se pa sprašujem, če vemo, kdo je ta sveti mož.

Po legendi naj bi bil Nikolaj veliki čudodelnik in mogočni zavetnik. Pred sramotno usodo naj bi rešil tri sestre, ker jim oče ni mogel dati dote. Nikolaj naj bi jim ponoči porinil skozi okno tri kepe zlata. Ena se je zavalila v copat. Od tod morda šega, da otrokom prinaša ponoči darove v nastavljene posode. Po drugi legendi naj bi od smrti obudil tri šolarje – študente, katere naj bi pokončal neki krčmar (ponekod omenjen mesar). Legendarni sv. Miklavž je začel deliti darove. Ob tem so ga spremljali hudič/zlodej/parkelj/ vrag. Le-ta se je ohranil še iz poganskih šeg. Deklice so švrkali s šibami, deklice in dečke mazali s sajami. Parkeljni naj bi bili kosmati, na pogled strašni, rogati; naj bi rožljali z verigami in rogovilili po cestah in hišah. Spremljala sta ga tudi eden ali dva angela, ki sta bila odeta v belo haljo do tal, na hrbtu sta imela perutnice.

Miklavž ima čez dolgo belo haljo oblečen mašni ali večernični plašč. Na glavi nosi mitro. V roki drži škofovsko palico, ki je zavita in okrašena, v drugi roki, vendar ne vedno, pa nosi knjigo. Na rokah ima rokavice. Sv. Miklavž je povsod, kjer se pojavlja, tako zelo priljubljen tudi zato, ker prinaša (zlasti otrokom) darila. Na predvečer svojega godu hodi ta svetnik – kakor otroci v svoji nedolžni preprostosti verujejo – s svojim spremstvom, angeli in parkeljni, od hiše do hiše in prinaša pridnim otrokom darila, porednim pa šibe. Marsikje god svetega Miklavža porabijo za dan krščanske dobrodelnosti: z materialnimi darovi se spomnijo zapuščenih, revnih in

osamljenih otrok. V svojem diplomskem delu sem med ostalim poizvedovala tudi o tem, kaj so ljudje kot otroci med obema svetovnima vojnama od sv. Miklavža prejeli. Seveda so se moja predvidevanja izkazala za resnična. Za darilo so prejeli jabolka, orehe, jabolčne krhlje, suho sadje, pečene parkeljne, tisti premožnejši pa poleg naštetega še bodisi denar, bombone ali čokolado. Ta poredni pa še šibo. Dobrotnik je pred vrati in nebo se že barva v roza-rdeče barve, ker se tam nekje pečejo keksi, parkeljni ter miklavži. Vsako leto znova in znova čakam sv. Miklavža. Čakam, ga v mislih kličem in se sprašujem, kaj mi bo prinesel. Darilce ali darilce s šibo? Ja, Miklavž že ve, saj ima celo leto čas z zlatimi črkami zapisovati v svojo zlato knjigo o vsem, kar se z nami dogaja. Do sedaj sem bila kar pridna. Kaj pa vi?

Ana Špiler Gentile da Fabriano, Dota za tri device (1425, Pinacoteca Vaticana). Vir: Wikimedia Commons

Prvi zapis o miklavževanju na Slovenskem je iz leta 1839 in opisuje šego, kakršno poznamo še danes. Glede na zgodovinske vire je najverjetneje, da se je šega iz meščanskih hiš razširila na podeželje.

PRIČAKOVANJE JE ZA OTROKA VREDNOTA Ponedeljek. Med vsemi zadolžitvami tistega dne me koledar opomni, da me ob 13.30 v Domu starejših občanov Krško čaka prav poseben obisk.

V lepo urejeni avli me že pričakujejo. Predstavimo se, se prestavimo v svetlo jedilnico in pričnemo s pogovorom. Priložnost imam govoriti z dvema, že na pogled zelo prijetnima, gospema, Ano Butkovič in Marijo Pleterski. Njune besede me v hipu, ko spregovorita, ponesejo nazaj, v tople spomine, ki so še tako sveži in pristni, kot bi jih pisali včeraj. Še preden sem karkoli vprašala, sta iz src že vreli navdušenje in otroška iskrivost.

Prihoda svetega Miklavža se vsi otroci pristno veselijo. Imata tudi sami kakšen spomin na ta čas pričakovanja? Marija: »Veselili smo se tega večera, bili smo v pričakovanju. Na ta večer smo se ponavadi družili s sosedi, da nas je bilo več in je bilo še lepše. Zelo dobri prijatelji smo bili z neko družino, kjer je bil oče cerkovnik in si je lahko izposodil oblačila iz cerkve, da se je lahko

preoblekel v Miklavža in je bilo veselje še bolj pristno. Tu pa tam je kdo prepoznal kakšno podobnost med tem možakom in Miklavžem. Naša mama mu je posodila svoje štrikane rokavice, kar smo otroci opazili. Spomnim se, da sem takrat rekla: »Poglej, ta ima prav takšne rokavice kot naša mama!« Vseeno pa smo v Miklavža tako verjeli, da sploh nismo posumili, kdo je v resnici. Sedaj so otroci bolj prebrisani.« »Zelo smo se bali parkljev. Na Zdolah je bila včasih neka gostilna, kjer se je to praznovalo

na veliko. Otroci smo tulili kot zverine, ko smo videli parklje.« Ana: »K nam je hodila gospa, ki ni imela svojih otrok. Vedno se je, do zadnje potankosti, preoblekla v Miklavža. Si je pa enkrat pozabila preobuti copate. Pa je rekel sosedov fant: »Poglej, ta Miklavž ima pa take copate kot sosedova teta!« Marija: »To obujanje spominov je nekaj čudovitega. Vsak jih ima v sebi še ogromno in vesela sem, ko se o njih pogovarjamo. Takrat smo ta praznik zelo cenili, danes pa veliko pomeni le še redkim. Tistega veselja, pa čeprav je bilo vse tako skromno, ni več. To je bilo pričakovanje, ki je za otroka vrednota.«

Kakšna so bila darila? Kaj je bilo pomembno takrat? Ana: »Miklavž je prinesel par orehov in kakšno jabolko. V Krškem je bila takrat slaščičarna, kjer so imeli majhne Miklavže in tiste je naša mama vedno kupila. Takrat je bilo vse na karte in brez njih nisi dobil nič. Potem, ko si lahko v trgovini že kaj dobil, nam je Miklavž prinesel fige, rozine, pomaranče in mandarine, kasneje tudi pecivo in že kakšnega parklja. Ko sem imela svojo družino, pa sva jih s hčerko pekli sami in jih tudi razdelili vsem, ki so prišli na obisk.« Marija: »Bilo je ogromno veselja, otroci smo globoko verjeli v Miklavža. Ko smo že znali pisati, sem se odločila, da Miklavžu napišem pismo. In sem pisala: »Dragi sveti Miklavž, lepo te prosim, prinesi mi očala!« Zelo sem si jih želela, ker se mi je to dopadlo, in kdor je imel očala, je izgledal bolj učen in ga je bilo lepo videti. Saj ne, da bi jih potrebovala, se mi je pa dobro zdelo in sem mu o tej želji kar nekajkrat pisala. No, sedaj pa jih moram imeti.« Ana: »Pri naši hiši smo bili štirje otroci in smo na mizo nastavili vsak svojo posodo. Zjutraj so bila v njih darila, na sredini pa za vse obvezno še ena šiba.«

Marija: »Moja mama je šivala in nam je kdaj sešila kakšno srajčko ali spalno srajčko, morda kakšne nogavice in je to priložila k Miklavževemu darilu, zraven pa še fige, jabolka. Spodnje srajčke sem bila tako vesela, ker je bila podobna mamini in sem vzkliknila: »Ampak, da je prav takšno spodnjo majčko prinesel, kot jo je šivala mama!«

Kako sta pa praznovali god svetega Miklavža s svojimi otroki? Ste ohranili običaje? Ana: »Tudi z našimi družinami smo tako praznovali. Spomnim se, da sem enkrat hčerki v kuhinji pripravila darila, medtem ko so bile same v drugem prostoru. Darila sem želela skriti, pa sem srečala hčerko, ki je prihajala po stopnicah, pa sem tako hitro tekla nazaj, samo da hčerka ne bi videla daril.« Marija: »Sin je dobil enkrat skiro, to je bila že malo večja igrača. Tako je bil vesel, da je imel tisti skiro vso noč zraven sebe, od veselja pa sploh ni spal.« »Z leti pa, dokler sem lahko, sem svoji družini pripravljala darila za svetega Miklavža. Lepo se je bilo družiti in veseliti na ta večer. Nismo pa nikoli preveč strašili otrok s parklji, tudi nas niso.«

Kako pa sv. Miklavža in praznike pričakujete v domu, s sostanovalci? Ana: »Praznujemo v jedilnici ali v avli in skupaj pričakamo svetega Miklavža. Po navadi gre Miklavž obdarovat ljudi po vseh nadstropjih, tudi tiste, ki ne morejo sami priti do avle na praznovanje. Imamo kar nekaj priprav – eno leto sem tukaj, v domu, pokazala drugim, kako se pečejo parklji. Jih pa skrbno pripravijo v kuhinji, da jih dobimo na Miklavža.«

»Vsako leto v tem času okrasimo še ves dom in postavimo smrečice, največji sta v jedilnici in avli. Pred tem naredimo tudi adventne venčke, vsakič iz kakšnega drugega materiala, tako da ima vsako nadstropje svojega. Krasit gremo tudi smreko na videmsko tržnico. Gospodje iz doma izdelujejo čudovite lesene okraske, ki jih obesimo na smreko, letos bomo poleg njih dodali še kaj drugega. Vedno imamo zelo lepo okrašeno.« Marija: »Lani sem bila v tem času v rehabilitacijskem centru Soča, kamor nas je prišel obdarit sveti Miklavž, spremljali so ga otroci. Prinesli so nam šopke rož in darila, ki sem jih prinesla tudi sem, v dom. Bila sem zelo presenečena.«

Ob vprašanju, če imata tudi danes kakšno željo za svetega Miklavža, sta se gospe Ana in Marija spogledali, malo pomolčali ter se kmalu strinjali: »Zdravja!«

Dragi Miklavž … pogovarjati se s tako čudovitima gospema je bilo ganljivo lepo. Občutila sem in skorajda tudi okusila njune žive spomine, pristno veselje in pričakovanje. Ob koncu našega snidenja sta že hiteli vsaka na svoj konec, kjer sta imeli še druge aktivnosti, ob katerih se dan hipoma prevesi v večer. … Če je le možno, bi danes tudi jaz pristavila svojo željo – prosim te, da bi na svoji poti imeli milost srečevati tako modre, preudarne in življenja polne ljudi, kot sta gospe Ana in Marija. V takšnih trenutkih se človek zave tistih pravih in pomembnih življenjskih vrednot. Vam, dragi bralci, pa želim, da v srce pospravite vsaj delček zapisanih spominov in jih prikličete v misli, ko bo decembrski vrvež postal preglasen za preudarne misli. Še tako veliko darilo ne more prinesti sreče – povezana družina je tista, ki to zmore. Pogovarjala sem se Špela Černič

Vsi – od najmlajših dalje – vemo, da je lepo in prav napisati pismo svetemu Miklavžu. In v tem pismu se ne spodobi pisati le svojih želja. Lepo je svetemu Miklavžu zaupati kaj o sebi, pa o svojih srčnih hrepenenjih. In predvsem ga je lepo povabiti k sebi, v svojo hišo. Navajeni smo tudi, da nam že nekaj tednov pred Miklavževim obiskom v naši cerkvi pišejo iz Miklavževega urada. A, saj veste, to je tako bolj uradno pismo ... Ne zgodi pa se pogosto, da bi sam sveti Miklavž vzel v roke pero in sam napisal in poslal pismo. In prav to – Miklavževo pismo – se je znašlo v Videmčanovem poštnem nabiralniku! Z velikim veseljem ga v celoti objavljamo.

MIKLAVŽEVO PISMO Spoštovani, v teh imenitnih predprazničnih trenutkih pričakovanja, ko se bomo zopet srečali, pogosto razmišljam o tem, kaj bi lahko naredil, da bi poleg materialnih dobrin prinesel srečo v srce slehernega človeka. Vesel sem, ko človek prejema darila, ki mu razveselijo srce in ga preplavijo kratki trenutki sreče. Moja tiha želja pa je, da bi bili ljudje vedno srečni, tudi takrat, ko bodo težke preizkušnje postale del njihovega življenja. V samoti, ko sem sam s svojim Bogom, se zavem, da so bili svetniki vedno srečni, čeprav je meč bolečine pogosto globoko zarezal v njihovo srce.

Poznam njihove življenjske poti in med drugimi vrlinami je enotna vsem, da so Boga postavili v središče svojega življenja, in da so vedno več dajali kot prejemali. Poleg ljubezni do Vsemogočnega so z radostjo v srcu odpuščali, delili materialne dobrine in pomagali pomoči potrebnim. In to je zdravilo za srečo slehernega človeka v vsakem trenutku. Prihajajo prazniki! Vsi bomo z veseljem v srcu obdarovali svoje ljubljene, svoje prijatelje, svoje dobrotnike … Z njimi se bomo veselili. Kakšen pa bo naš odnos do tistih, ki so nas prizadeli? Jim bomo odpustili? Jim bomo podarili ljubezen? Prepričan sem, da bomo postali srečni, če se bomo tudi v teh primerih zgledovali po ostalih svetnikih, predvsem pa po našem Stvarniku. Če nas je kdo prizadel, mu iz srca odpustimo. Podarimo mu ljubezen! Molimo zanj … Naši odnosi se bodo vidno izboljšali, in kar je najbolj pomembno, Vsemogočni Bog bo postal središče našega življenja.

Z vami želim podeliti naslednjo brezčasno misel, ki naj bo naše večno vodilo:

Beatius est magis dare quam accipere. -- “Srečnejši je tisti, ki več daje kot prejema.” Kmalu se snidemo! Bog naj blagoslovi Krško in Krčane!

Vaš Miklavž

P. S.: Prosim Vas da tudi vi meni izpolnete željo! Pogovorite se z vašim župnijskim sodelavcem Edvardom Kriegerjem, da mi bo tudi letos čuval kočijo pri videmskem farovžu, ko se bom s svojimi angelčki in vami veselil v vaši župnijski cerkvi. Verjemite, saj bi prosil koga drugega, vendar se je on že zelo dobro izpopolnil v tej vlogi in moram povedati, da so tudi jeleni zelo zadovoljni z njim.

Merlon Dras, Stolp slonokoščeni. Vir: deviantart.com

Z MIKLAVŽEVIMI OČMI 10

Ko sem bila še majhna, smo pozimi doma veliko molili rožni venec in litanije. Pri tem nisem skoraj ničesar razumela, v spominu sta mi ostajala melodija jezika in besede, številne podobe pa sem si poskušala kar najbolj realno predstavljati. Tako so me »hiša zlata, skrinja zaveze, vrata nebeška, roža skrivnostna, stolp Davidov« povsem spominjale na predmete iz domačega dvorišča ali okolice – domačo (zlato) hišo s štalo, veliko skrinjo za moko iz podstrešja, ogromna obokana vrata v dedkovo vinsko klet, dišeče babičine vrtnice, vodovodni stolp v Jeruzalemu. »Stolp slonokoščeni« pa je bil povsem druga pesem. Ker mi ni bilo niti malo jasno, kako naj bi ta izgledal, sem si to besedno zvezo naslikala kot »100 slonov na steni« - tako mi je zvenela,

čeprav mi ni bilo nikoli jasno, kako lahko stojijo drug na drugem in ob drugem, pa še to na steni. Podobno je bilo z zgodbami o različnih svet-

Takrat sem bila otrok, zato je bilo sprejemljivo gledati na svet iz te perspektive.

nikih. V moji glavi so izgledali čisto drugačni, kot sem jih kasneje videvala na umetniških upodobitvah. S sliko enega svetnika pa nikoli nisem imela teh težav. Z Miklavževo. Tako daleč kot sega moj spomin, vem, da nas je ta vsako leto čisto konkretno obiskal. Na ta težko pričakovani večer sem se z bratoma, bratrancema in še s kom gnetla na topli babičini peči, na kateri so fantje – enako kratkohlačni kot jaz - kar tekmovali, kdo od njih bo pogumnejši in si bo upal sam na glas moliti in iti k njemu po darilo. Bili smo glasni in neučakani, mislili smo, da na peči nimamo dovolj prostora, da … ko pa so zunaj zarožljale verige in se je na hodniku zaslišal globok Miklavžev glas, je zastal tudi naš dih.

Naše zavedanje in obnašanje, sta se v hipu spremenila … Bili smo prisotni in »prizemljeni«

čista in okrašena. Da je pozimi ogrevana, zato boste za seboj hvaležno zapirali vrata. Slišali boste doneče orgle in ubrano petje. In skrbno izbrane in iskrive misli, ki prihajajo izpred ambona, bodo lahko ogrele Vaše srce. Opazili boste marsikaj. Morda tudi to, da so kje potrebne še kakšne roke, glas, da bo lepše. Vaše.

Mislim, da jim ni delil le materialnih dobrin. Zagotovo je videl globlje in dlje. Ali pa vsaj onkraj. Vse to so darovi za Vas – Miklavževi, Božji, naši … za katerimi tiho stojimo konkretni ljudje s svojimi imeni. Tudi pričujoč Videmčan je nastal na tak način. Ko boste tudi Vi na svet okrog sebe pogledali z Miklavževimi očmi, boste opazili ljudi, ki vam bodo hvaležni za Vašo toplo besedo, nasmeh, objem, čas, kruh, pomoč ali podarjen denar. Ne le v prihajajočem decembru. Vse leto.

Martina Makovec Žagar

Z odraščanjem se je moje razumevanje sveta spreminjalo, spomini na tedanje predstave pa so mi postajali smešni. A takrat sem bila otrok, zato je bilo sprejemljivo gledati na svet iz te perspektive. Ne vem, kako si Vi predstavljate Miklavža in kolikokrat na leto imate občutek, da Vas obišče. Čeprav ga poznamo kot škofa, ki je svojo bogato dediščino razdajal ubogim, mislim, da jim ni delil le materialnih dobrin. Zagotovo je videl globlje in dlje. Ali pa vsaj onkraj. Če se boste vsakič, ko stopite v domačo cerkev, tudi Vi »prizemljili« in pogledali onkraj svojih misli in pričakovanj, boste opazili, da je ta

glasilo župnije sv. Ruperta Krško - Videm ob Savi Uredniški odbor:

Natalija Andrejaš, Sara Capl, Tomaž Petan, Špela Černič, Martina Makovec Žagar, Ana Špiler in Mitja Markovič

Oblikovanje:

Mitja Markovič

Lektoriranje:

Milena Žičkar Petan

Tisk:

Koštomaj, Celje

Naklada:

600 izvodov

Spletno mesto:

Videmcan.SI

Knjižna polica:

issuu.com/videmcan

MLADA CERKEV

KAKO TO MISLIŠ JESENSKE ŠMARNICE?

Šmarnice v jeseni? Kje ste pa to slišali? Takšen je bil moj odziv (pa verjamem, da tudi še od mnogih drugih), ko sem prvič slišala za šmarnice v jeseni, natančneje v mesecu oktobru. Toda ugotovila sem, da je na Vidmu tudi to mogoče. In tako smo se že drugo leto zapored veselo zbirali ob večerih pri otroških šmarnicah.

Tudi letošnji prvi del šmarnic (za drugi del bomo morali še malo počakati) smo z veseljem preživljali v družbi sedmošolcev, ki pri verouku vedno znova spoznavajo svetopisemske zgodbe in ob tem odkrivajo pomembne vrednote, ki so del njihovega vsakdana. Tokratne šmarnice so sedmošolci in vsi drugi otroci, ki so prišli k jesenskim šmarnicam v družbi prijateljev, bratov in sester, mamic in očkov, babic in dedkov ter vsi ostali šmarničarji podrobneje spoznavali Jožefa in njegove brate. Čeprav se je njihova zgodba dogajala pred skoraj 4000 leti v Palestini, so sedmošolci kaj hitro našli vzporednice z njihovimi življenji. Hkrati z njimi pa tudi vsi ostali, ki smo z njimi preživeli teh nekaj skupnih večerov. Večerov, ko smo si vzeli čas zase in za Boga. Čas, ko smo se umirili in ubežali hitremu ter stresnemu dogajanju, ki zapolnjuje naše dni. To je bil čas, ko smo se skupaj zbrali v pesmi in molitvi Bogu. Prav vsak večer pa so s svojimi zabavnimi prigodami in izjavami popestrili naši sedmošolci, zato smo se vsakič znova domov odpravili nasmejani in dobre volje. Se spomnite, ko so fantje ugotovili, da je bilo Jožefovih bratov ravno za eno nogometno ekipo. In da bi lahko bila njihova starša sodnik in trenerka. Pa takrat, ko so se sedmošolci zmrdovali nad Jožefovim modnim okusom ob njegovi novi pisani suknji. In koliko je bilo šele govora ob Jožefovi stilski preobrazbi, ko je postal upravitelj egiptovskih posesti. Saj se še spomnite tiste nenavadne lasulje in vsega nakita, ki ga je nosil? Ja, vse to je kar malce nenavadno in nerazumljivo za današnje dni. In tedaj, ko smo govorili o poklicih in smo izvedeli, da bomo imeli v prihodnjih letih priložnost izbirati sladoled med več kot petdesetimi različnimi okusi, med njimi boste lahko našli tudi sladoled z okusom paradižnika in celo hrastovega lubja (takšna sladoledarna naj bi se namreč po željah sedmošolcev kmalu odprla v Krškem). Pa ne pozabite na tista prijetna in manj prijetna presenečenja, ki jih sedmošolci včasih pripravijo – ali bi tudi vi pojedli nekaj, česar drugače ne marate, da bi ublažili neprijetno novico ob prejetju slabe

ocene? No … naši sedmošolci včasih naredijo tudi kaj takšnega. Seveda pa ni bilo dovolj, da smo se ob igranih zgodbah zgolj nasmejali. Prav vsak dan je bilo potrebno te zgodbe tudi zaključiti in izpostaviti eno ali več pomembnih idej in vrednot. Seveda te misli najlažje strne in izpostavi veroučiteljica (tokrat sem se v tej vlogi znašla jaz). Priznati moram, da sem bila vsak večer posebej navdušena nad razmišljanjem in razumevanjem sedmošolcev. Med drugim smo spoznali, kako pomembno je držati dano obljubo in ji ostati zvest. Da se moramo naučiti, kako prepoznati negativna čustva, kot sta jeza in ljubosumje, in da jih moramo znati tudi »prepoditi« oziroma premagati. Spet drug večer smo spoznali, kako pomembno je živeti varčno in včasih razmišljati kar z lastno »kmečko pametjo«. Rešitev je velikokrat namreč kar tik pred nami. Govorili smo tudi o naših talentih, ki so seveda Božji dar. Razmišljali smo tudi o tem, da naš poklic ni zgolj delo, saj Bog želi, da bi z delom razveseljevali druge, hkrati pa s takšnim delom izgrajujemo tudi nas same. Ne pozabimo tudi na to, kako pomembno je vztrajati v veri in upanju takrat, ko se znajdemo v stiski. Pa tudi to, da je včasih potrebno drugemu, da mu polepšamo dan, reči zgolj eno samo besedo, kot so hvala, prosim, oprosti. Spet drugič bo morda dovolj zgolj tih in nežen objem. Ja, s pomočjo sedmošolcev tudi vsak od nas vedno znova najde temo, ki odpira mnoga vprašanja in nam daje priložnost za razmislek. Če vas zanima, kaj vse nam želijo še povedat naši sedmošolci, pa se nam le pridružite še v drugem delu letošnjih šmarnic – mesec maj bo namreč kmalu tu.

Klavdija Bizjak

ZAKONCI

uspelo. Nehemija je obnovil Jeruzalem.

UTRDITI KLECAVA KOLENA

Potrebujem vztrajnost in disciplino, s katerima bom kljubovala vsakdanjim zdrsom in vzdrževala duhovno kondicijo.

Vsakdanjik terja mnogo discipline, odpovedi, moči, znanja, novosti, prilagajanja, samopotrjevanja … V primežu različnih dejavnosti tako v službi kot doma le-te povzročajo nered, kaotično stanje, občutek hitrostnega minevanja. Vsakodneven boj za obstanek nad črto terja veliko moči, ne daje pa tako veliko sadov, kot bi si želela. Najbolj na udaru sta dobra volja in veselje do življenja, pozneje pa tudi občutek nemoči in nekoristnosti. Vsemu temu lahko rečemo življenje, ki mu neprestano klecajo kolena. Kot da izgubim kompas, kot da izgubim smer, v katero naj gre moje življenje. Vsako nedeljo tako skušam naravnati svoja razmišljanja v pravo smer. Občasno se gnojnih ran znebim pri sveti spovedi. In vedno znova se znajdem v primežu vsakdanjika in občutki se redno ponavljajo. Kako naj izidem iz tega kroga? Prerok Nehemija mi je v svoji življenjski zgodbi zgled. V obdobju, ko je bilo mogočno mesto Jeruzalem v ruševinah, je bil kot izgnanec v službi tujega kralja. Služil mu je z vsemi svojimi močmi. Bil je vesten, ponižen, spoštoval je kralja. Kralj pa mu je to vračal, saj se je zavedal, kakšnega podanika ima. Nehemija je seveda svoje delo zmogel z Božjo močjo, z Božjo besedo. In to prenašal v svoj vsakdanjik. V molitvi mu je bilo povedano, naj se vrne v porušeni kraj svojih prednikov in naj obnovi njegovo obzidje. Z vsem spoštovanjem je prosil svojega gospoda za dovoljenje. Tako je začel z delom. Nehemija natančno pripoveduje, kako je začel in vztrajal v obnovi, kako mu je kljub nasprotovanju mnogih, ki jim Božje delo ni bilo pogodu, Fotografija je ilustrativna. Ulica starega Jeruzalema. Vir: Wikimedia Commons

Tudi jaz vsak dan potrebujem obnovo svojega življenja. Potrebujem močno obzidje, ki me bo varovalo, da bom v vseh vlogah videla cilj.

Potrebujem ozdravitev notranjih ran, da bom lahko rastla. Potrebujem moč, da bom dobra pomočnica možu. Potrebujem potrpežljivost, da bom dobra mama. Potrebujem duhovno obilje, da ga bom lahko delila drugim. Potrebujem odpuščanje, da bom lahko vse in vsakogar sprejemala. Potrebujem zavedanje, da je vsak padec priložnost za nov začetek.

Dovolj je klecanja! Utrditi moram svoje obzidje, da se ne uresničijo besede: »Razdejano mesto brez obzidja je človek, ki se ne obvlada.« (Prg 25,28)

Milena Žičkar Petan

SEMINAR TAJNIKOV ŽPS

Z OBČUTKI VESELJA IN HVALEŽNOSTI V soboto, 17. novembra, je Pastoralna služba škofije Celje pri sv. Jožefu pripravila seminar za župnike ter tajnike in tajnice ŽPS, ki sva se ga udeležila tudi midva z župnikom Mitjem. Srečanje je bilo namenjeno razmisleku in iskanju idej in poti do mladih družin, da bi jim pomagali pri posredovanju vere od otrokovega krsta do vstopa v šolo. Vse zbrane je najprej nagovoril vodja Pastoralne službe, g. Miha Herman, in nas povabil k skupni molitvi. Pozdravnemu nagovoru škofijskega upravitelja Roka Metličarja je sledilo pričevanje Ervina Mozetiča o njegovem izkustvenem delu z družinami. Gospod Mozetič je župnik župnije Koper – sv. Marko in voditelj pastoralne službe v tamkajšnji škofiji. Med pričevanjem je poudarjal, da morata biti župnik in župnija odprta, saj se le ob odprtosti za vsakega pletejo pristni človeški odnosi in vezi, ki so osnovni temelj vsega. Kot pravi, je Cerkev najprej v odnosih in šele nato v strukturah. Vsa njihova srečanja se zaključijo z majhno veselico, saj je prav veselje na obrazu vsakega kristjana pri maši in v vsakdanjem življenju tisto, kar nas z Jezusom povezuje okrog oltarja in privlači oddaljene župljane ter na tak način gradi skupnost. Med številnimi dejavnostmi, ki jih organizirajo pri njih, sem našla kar precej takšnih, ki so tudi v naši župniji v zadnjih letih že utečena praksa. O nekaterih novih se bomo zagotovo pogovarjali tudi na prihodnjem srečanju našega

ŽPS, številnih njihovih zanimivih srečanj pa k nam ne moremo kar preprosto preslikati, ker zaenkrat nimamo dovolj sodelavcev, ki bi jih bili pripravljeni izvajati. Predavanju je sledilo delo v šestih skupinah. V njih smo se člani različnih župnij pogovarjali o tem, kaj si kot župljani želimo od župnije pri prenosu vere na otroke, na kakšne načine v naših župnijah že delujemo v tej smeri in kaj konkretnega bi pri tem še lahko naredili. Tako pri delu po skupinah kot pri zaključnem poročanju smo hitro našli stične dejavnosti, ki potekajo po večini udeleženih župnij. Sicer pa so največje razlike med nami prav v odprtosti župnikov in celotnega župnijskega občestva do novih načinov pričevanja vere. Naš župnik in župnija pri tem v škofiji tako izstopata, da je po koncu srečanja, še v dvorani, Mitja dobil vabili na pričevanji v župnijah. Domov sva se vračala z občutki veselja in hvaležnosti. Za nova znanstva, ideje in izkušnje, za to, kar sva prejela in kar sva dala, za mimobežni klepet s prijatelji. S ponovnim zavedanjem tega, da ni nič od tega, kar »imamo« v naši župniji samoumevno, čeprav smo teh številnih dejavnosti navajeni in v marsičem razvajeni. Hvaležna za vse (do)‌sedanje župnijske sodelavce in vsakega izmed vas, ki vas, k živemu pričevanju svoje vere, tudi danes vabimo.

Martina Makovec Žagar, tajnica ŽPS

temi. Kar naenkrat je zaslišal nekakšne glasove, ki niso bili Očetovi. Kot bi se nekdo želel z njim pogovarjati v čisto neznanem in čudnem jeziku. Sam pri sebi je zamrmral: “Upam, da sem že tu.” Glas je utihnil in spet se je znašel v popolni tišini. Čisto izgubljen je naprej taval v temno neznano. Začutil je nekakšno roko, ki ga je vodila po neznani poti. Hodil je po stopnicah gor, po stopnicah dol.

PEVSKI VIKEND ViDeS

K LUČI SKOZI TEMO 16

Sinek je spal v toplem objemu svojega Očeta. Oče ga je prebudil in mu rekel: “Sin, nekaj imam pripravljenega zate. Poslan boš na dogodivščino, na kateri boš spoznal in občutil žalost, strah, ljubezen in še mnogo lepih in tudi manj lepih stvari.” Sin je bil popolnoma zmeden. Po glavi se mu je porajalo na tisoče vprašanj za svojega Očeta, a vendar ni mogel izustiti niti enega. “Vem, da imaš neskončno vprašanj zame, ampak mislim, da tvoja dogodivščina ne bi bila smiselna in razburljiva, če bi že poznal vse odgovore na to, kako se bo končala, se ti ne zdi?” To retorično vprašanje je bilo zadnje, kar je sinek slišal od Očeta. Čutil je samo še, kako mu je prevezal oči z ruto in izginil. Znašel se je v popolni temi in tišini ter prvič ni čutil tople bližine. Počutil se je tako grozno, kot še nikoli. Stalno se je spominjal Očetovih besed o nekakšni dogodivščini. Sklenil je, da vendarle gre na pot. Začel je tavati po neznani strašni

Spet je slišal glasove, a ti so bili za spremembo veliko glasnejši. Bližje kot je prihajal, glasnejši so bili in vedno bolj ga je bilo strah, ker je vedel, da se verjetno bliža koncu, in res ni imel pojma, kje bi lahko bil. Potihoma si je celo zaželel, da bi raje še malo taval po temi. Glasovi so dosegli že skoraj maksimalno kapaciteto njegovih malih bobničev. Pred njim so se odprla vrata in njegova preveza se je odvezala. Ker ni vedel, če si želi pogledati, je raje še malo mižal. Zbral je pogum in odprl oči. V njegove oči je planila močna, a prijetna svetloba. Ker dolgo ni gledal, je rabil nekaj sekund, da se je privadil. Končno je videl. Zagledal je obraz ljubezni, čutil je objem ljubezni in takrat je vedel, da se je njegova prava dogodivščina šele začela ... Verjetno si mislite, da se je temu kitaristu skupine ViDeS zmešalo, da za Videmčana piše čudne zgodbice, ki se po vsej verjetnosti sploh ne navezujejo na pevski vikend, ki ga je skupina preživela. A vendar moram reči, da je bilo vaše mišljenje oblikovano precej previhravo. Naj vam to dokažem z našo zgodbo. V petek zvečer smo se odpravili na pevski vikend, katerega lokacije nam zborovodkinja Špela ni izdala. Za povrh tega nam je vsem prevezala oči z rutami, tako kot je Oče naredil svojemu sinu. Celo uro in pol vožnje smo vsi videli in čutili ravno to, kar je čutil sin v zgodbi - totalno izgubljenost. Sam vam lahko povem, da še nikoli nisem bil tako izgubljen v času in prostoru. Prispeli smo pred župnišče, kjer sta nas voznici avtomobilov, s katerima smo potovali, postavili v vrsto (v “vlakec”) in vodili po stopnicah gor in dol do vrat župnišča. Glasovi, katere je slišal sinek vse do vrat, so bili prispo-

doba za petje mladincev, ki so ravno končevali svoje mladinsko srečanje. Res nisem imel pojma, na kakšno svatbo nas je Špela pripeljala. Resno sem hotel kar iti nazaj domov. Vrata so se odprla in lahko smo si sneli preveze. Jaz nisem želel takoj pogledati, ker me je bilo resno strah, kaj bom videl. Odprl sem oči in zagledal ljubeč obraz in čez nekaj sekund občutil tudi ljubeč objem. Ne boste verjeli, ampak bil je Urban Lesjak, naš bivši kaplan! Ima moja zgodba zdaj malo več smisla, kajne?

Julijan Andrejaš

PEVSKI VIKEND Petkov večer, osem pevskih duš. Odhod na kraj, kjer bo nekaj vaj. Nihče ni vedel, kam bomo prispeli, saj s prevezami na očeh smo si to za skrivnost vzeli. Čez nekaj časa smo prispeli, v kraj Vitanje smo »prileteli.« Pričakal nas je naš Urban, nas sprejel v topel pristan. Skozi vikend smo peli in se veselili, kar nekaj dobre hrane zaužili. Doživeli smo tudi prvi sneg in obilo dobre volje, smeh. Patricija Gornjec

ROMALI SMO NA SVETE GORE

Jesenovanje izvidnikov

SEVEDA. SEM IZVIDNIK! Seveda sem izvidnik – tudi ko se mi v nedeljo zjutraj ne da k maši in bi se raje skril pod odejo. Seveda sem izvidnik – ko je treba iti peš iz šole, pa bi raje sitnaril mami, da me pride iskat. Seveda sem izvidnik – ko vidim, da je prijateljica žalostna in potrebuje objem in toplo besedo, mene pa je strah, kaj ji reči in bi zato najraje pobegnil stran. Seveda sem izvidnik – ko vem, da se moram učiti, pa bi raje gledal televizijo. Seveda sem izvidnik – ko je treba premagati zmaja.

Seveda sem izvidnik – zato rečem ja, ja, ja, ja in 100x ja. Seveda sem izvidnik – brcnem lenobo v rit, vstanem s kavča in rečem ja. 100x ja nalogam, 100x ja obveznostim, 100x ja življenju. Seveda sem izvidnik. Seveda rečem ja. Tudi mi, izvidniki čete Krško 1, smo rekli ja in se v petek, 23. novembra, odpravili na jesenovanje. In ni nam bilo žal!

Ajda Žagar in Mirjam Kerin

Najboljša je bila orientacija Kot večina najstnikov bi lahko ta vikend ležala na kavču in gledala televizijo. A ker sem izvidnik, sem si tako kot mnogi drugi rekla DA in se odpravila na jesenovanje, kjer je za dva dni, gasilski dom na Gori postal naš dom. Kljub megli in nekaj dežnim kapljam smo se zabavali, vrhunec pa je bila orientacija, kjer smo se kot vod lahko še bolj povezali. Presenetili so nas tudi popotniki, ki so se nam pridružili pri maši, ki jo je vodil Mitja. Za mano je ena lepših izkušenj in zato mislim, da je izzivom res vredno reči DA.

Nastja Jan

Medvedke – naš nov vod Letošnje jesenovanje se je odvijalo na Gori. V petek smo imeli kviz in začetno ceremonijo, za vrhunec večera pa smo se igrali 3D-morilca. V soboto smo se zbudili v megleno jutro. Po kvadratu smo odšli na zanimivo, zabavno in tudi malo deževno orientacijo. Popoldne smo napisali zlata pravila čete Krško 1, nato pa je napočil trenutek za »slavni« roverček. Bilo je deževno predvsem pa športno. Sledila je večerna ceremonija, na kateri smo bili potrjeni novi vodniki in pa naš nov ženski vod – medvedke. Zvečer smo imeli mašo, na kateri so se nam pridružili naši klanovci. Po maši pa je sledila večerja in zabavni večer. V nedeljo smo se zbudili v malo manj megleno jutro, imeli telovadbo, zajtrk in jutranji kvadrat. Po kvadratu smo imeli uvod v veščine in seveda pospravljanje. Po kosilu se je naše jesenovanje zaključilo. Tako smo v celem vikendu ugotovili, da seveda smo izvidniki v vsakem trenutku in izvidništvo nas žene naprej.

Zala Petan

Arhiv stega Krško 1

niso prekoračili puščave, saj jih je teža hude usode zadela tukaj, v našem mestu, v naši ulici in zaselku. Jih bomo tudi mi pognali čez pragove naše domovine? Bomo pustili, da tudi oni postanejo begunci, iščoči usmiljenja v očeh oddaljenih kultur in se izgubijo v vrtincu brezupa?

ŽUPNIJSKA KARITAS

ISKAL SEM MOČ IN BOG MI JE DAL NAPORE 20

V preteklih mesecih, letih so nas kot po pravilu vsepovsod spremljale slike ljudi v »pošvedranih« čevljih, bornih oblačilih, s culami na ramah, ki kakor valovi po oddaljeni naravni katastrofi prihajajo na obale našega domovanja, ne da bi kaj rušili, ampak zato, da nam spregovorijo. Spregovorijo o tem, da se največje katastrofe ne zgodijo nekje nad in pod zemeljskim površjem, zgodijo se prav na njem, zgodijo se tam, kjer se sočutje konča, kjer se po krivici zamenja naravni red stvari in človek pristane na najnižji lestvici zanimanja njegovega bližnjega. Revni in ubogi, v gumijastih čolnih, so samo klicaj na koncu tega opozorila, ki ga nosijo s seboj. Beguncev ne pričakujemo, jih ne bomo šele sprejeli. Begunce imamo že med sabo. Med sabo imamo mnogo tistih, ki morda

Lahko človeku odrečeš pomoč? Ali pa bratu? Ali sestri? Sem mar Jezusova ali samo obiskovalka cerkve? Ja, vem, velikokrat sem naivna, pa vendar vem, da ima dan za vsakogar izmed nas samo 24 ur, da imate službe, da imate svoje družine, svoje otroke in vnuke, svoje prijatelje, svoje obveznosti v samostanu, svoje obveznosti na fakulteti. A velikokrat vam zazvoni telefon in izpiše se moja številka. Hvala vam, da telefon ne zvoni v prazno. Velikokrat potrkam na vaša vrata. Hvala, da ne ostanejo zaprta! In priznam, da bi se ta čas najbrž obrnil drugače, če mi Mitja pred letom ne bi podaril knjigo s pomenljivim naslovom »Zberi pogum«. »Nehaj se spraševati, kaj hočeš, kaj si želiš, kaj te zanima. Raje se vprašaj: Kaj mi je bilo dano? In še: Kaj moram vrniti? Potem to vrni. Dober dan, strah. Hvala, ker si tukaj. Kažeš mi, da delam tisto, kar moram narediti. Vprašaj se, kaj je najboljše kar lahko naredim. In potem to naredi!« Čez nekaj dni bodo zasvetile zunanje lučke. Ne pozabimo prižgati tiste najpomembnejše – luč v našem srcu!

Ivanka Zupančič, voditeljica Župnijske karitas

Iskal sem MOČ in Bog mi je dal napore, ki so me naredili močnega. Iskal sem MODROST in Bog mi je dal probleme, ki jih je bilo treba rešiti.

V letošnjem letu se je kar 16 parov odločilo stopiti pred oltar. Med njimi Ana in Marko.

Iskal sem BOGASTVO in Bog mi je dal pamet in telo, da lahko delam. Iskal sem POGUM in Bog mi je dal ovire, ki jih je bilo treba premagati. Iskal sem LJUBEZEN in Bog mi je dal ljudi, ki jim je bilo treba pomagati. Iskal sem DOBIČEK in Bog mi je dal priložnost. NIČ NISEM DOBIL OD TISTEGA, KAR SEM ISKAL, A DOBIL SEM VSE, KAR SEM POTREBOVAL!

Vsaka zgodba ljubezni, vsaka poroka je nekaj posebnega. Tudi poroka Mije in Rudija je bila.

NOVO

POROČENCI

Čudovita zgodba je ogrela mrzel prvi decembrski dan, ko sta si zvestobo obljubila Adela in Benjamin.