POŽIREK ZA DUŠO
Na pot se nikoli ne odpravimo brez cilja. Razen če je pot zgolj sprehod, vedno vemo, kam želimo priti. Jesenski dnevi so v župnijski skupnosti vedno taki, ki zastavljajo vprašanja o cilju, o tem, kam želimo prispeti čez eno leto. Še več: nadvse smiselno je najprej pogledati, kje sploh smo. Še na zastavljeni poti? Ali smo nemara bili nepozorni na razpotjih in smo odšli po kaki bolje markirani poti, ki pa ne vodi do zastavljenega cilja? Morda smo pozabili pogledati na zemljevid in smo se zanesli na občutek?
Gotovo se ne bodo naučili nič slabega ... Med tistimi, ki nas omenjena vprašanja zlasti vznemirjajo, smo kateheti, veroučitelji. Začenši z vprašanjem, kdo sploh smo. Smo učitelji? Pedagogi? Vzgojitelji? Verniki? Ponudniki ene od obšolskih dejavnosti? Vsega po malem? In takoj za tem s kupom novih vprašanj. Kaj sploh želimo? Kaj je naše poslanstvo? V čigavem imenu delamo? V imenu župnije? V Jezusovem imenu? V imenu svoje vere? Ali sploh kdo računa na nas? Spet župnija? Morda krščanski starši? Ali pa nihče in smo preprosto nekakšna nuja? S kakšnim namenom k nam pošiljajo svoje otroke starši? No, na to vprašanje tu in tam dobimo kak odgovor. »Tako smo bili vzgojeni in želimo, da so tudi naši otroci.« »Z možem sva prepričana, da se tam ne bodo nič slabega naučili.« »Sošolke gredo vse k verouku in zdaj tudi naša hči želi hoditi. Jo lahko vpišemo?« Gotovo razumete, da je veroučna zgradba v takih (ne redkih) primerih postavljena na zelo šibke temelje. Tudi
2
če se bo ta zgradba zoperstavljala vetrovom in neprilikam osnovnošolskega obdobja, bo zelo težko obstala v nadaljevanju. Delček drugačnih – manjkrat izrečenih – motivov, zakaj starši pošiljajo otroke k verouku, kateheti zaslutimo pri tistih veroučencih, kjer se po njihovem znanju, besedah in največkrat tudi iskrivih vprašanjih jasno vidi, da so jih starši poslali k verouku zato, ker želijo, da bi kateheti okrepili in potrdili njihovo versko izkustvo, ki ga prejemajo v primarnem, to je družinskem okolju in z nekim novim pogledom odgovorili na katerega od njihovih otroških ali mladostnih vprašanj in iskanj. Vprašanja o tem, kaj krščanski starši pričakujete od katehetov, pa je podobno vprašanju, kaj kristjani pričakujemo od svoje župnije in kaj smo pripravljeni vanjo vložiti. Dejansko gre za zelo preprosto vprašanje naše osebne vere. Posledično pa sledi vprašanje, kako visoko na lestvici mojih vrednot je moja vera, molitev, bogoslužje, Bog, župnijske dejavnosti. Od lestvice vrednot pa je kajpada odvisno čisto praktično ravnanje, odločitve, razporeditev časa ... Te misli niso tarnanje in obžalovanje nad stanjem naše vere, verske pripadnosti in posledično izredno široke palete otrok in mladih, ki so se minuli teden spet pričeli srečevati v veroučnih učilnicah. Kateheti krščanskim staršem obljubljamo, da bomo – v stereotipni govorici zlajnanih športnih intervjujev – tudi v tem veroučnem letu dali vse od sebe. Trudili se bomo za didaktično zanimiva, predvsem pa osebno pričevanjska, veroučna srečanja, ki imajo bolj kot precizno versko znanje za svoj cilj prijetno izkustvo bližine vernih vrstnikov in bližine Boga, ki nas ima rad. Ne moremo pa vam obljubiti, da bomo naredili tisto, kar lahko naredite edino starši. To je: otrokom pomagate zgraditi življenjske temelje. Z drugo besedo: otrokom podarite in pomagate odkriti osebno vero. Sta verouk in verska vzgoja pot ali le sprehod? Bi radi, da bo čez eno leto v srcih naših otrok kaj drugače kot danes? Kaj? In katera sredstva bomo za to potrebovali? Po številu vprašajev v tem kratkem sestavku ste nemara zaslutili, da ni lahko biti katehet. Morebiti se je kateri od vprašajev zadel tudi v vaše misli ... Zanimivo bi bilo izvedeti, kako odgovarjate nanj ... Mitja Markovič, župnik in katehet Jesen 2010 • 6
s. Emanuela Žerdin katehistinja
Spet so tu ... Spet je verouk! Veliko stvari lahko počaka. Vendar ne otrok. Njemu ne moreš reči – jutri. Njegov čas je danes. (Gabriela Mistral, Nobelova nagrajenka) Mesec dni je že minilo od začetka šolskega leta. Minila so vznemirjenja, v glavnem smo vsi našli svoje šole, knjige, razrede, prijatelje, učitelje. Šola je spet postala del vsakodnevnega življenja, ki ni zanimiv za medije, čeprav na začetku vsakega šolskega leta posvetijo ogromno pisanja skrbi za prometno varnost otrok, za ugibanje ali bo stavka učiteljev ali ne, o otrocih pa je kaj malo napisanega … Z začetkom šolskega leta se je začel tudi verouk. Lepo je videti spet ves ta pisani živžav v našem župnišču, ki je po uspešnem poletnem oratoriju kar malo »zaspalo«, sedaj je pa spet prelito z vsemi mavričnimi barvami mladosti! Otroci so me nedavno vprašali: »Zakaj moramo hoditi k verouku?« Najlažji odgovor je seveda – ker tako želijo starši. A tisti bolj pravilni je, da zato, da bi se učili o Bogu, veri, zakramentih in medsebojnih odnosih. Prav tako se učimo, kako se pogovarjati z Bogom v molitvi. Je to sploh pomembno? Mislim, da je prav naš odnos z Bogom najpomembnejši odnos v življenju, iz katerega raste vsak drugi odnos. Skupaj se duhovniki, kateheti in katehistinje trudimo izpolniti to, kar od nas pričakuje Bog, kar od nas pričakujejo otroci. A otroci so zelo zahtevni! No, mi smo za njih tukaj, njim želimo utrditi luč vere, ki so jo v njihovih srcih prižgali starši. Biti kristjan ali Jezusov otrok ni isto, kot hoditi v glasbeno šolo, h karateju, ni isto kot biti baletna plesalka ali ne vem kakšen športnik.
Vendar - koliko časa damo tem izvenšolskim dejavnostim, a kako pogosto nam zmanjka časa za Boga… Kateheti smo le posredniki Božje ljubezni in dobrote. Sami se pogosto čutimo nemočni, slabi, polni dvomov,… Ne vemo vsega, nismo najboljši, a vendar dajemo naprej to, kar smo prejeli od zgoraj… Lani sem v enem od razredov govorila, kako vsak dan molim za svoje veroučence. Nejeverno so me gledali in majali z glavami: »Prav za vsakega od nas molite? Pa nas je veliko in še druge skupine imate! To pa je veliko časa!« Iz žepa sem potegnila rožni venec in jim ga pokazala: »Glejte, na rožnem vencu je petdeset jagod in na vsako jagodo izmolim vsak dan eno Zdravamarijo za enega veroučenca. Če izmolim na dan en rožni venec, je to že molitev za 50 otrok! In če vsak dan v tednu izmolim rožni venec, je to 350 Zdravamarij za 350 otrok! A ni to čudovito?« Mesec oktober je mesec rožnega venca. Vse skrbi za naše otroke, vso našo ljubezen in strah pred vzgojo mladih 21. stoletja po molitvi rožnega venca položimo v naročje Njej, Božji Materi Mariji, ki je tudi sama bila Mama, in to Mama prav posebnemu Otroku, ki ga pogosto ni razumela, a ga je neskončno ljubila … Ona bo tudi nad naše otroke razprostrla plašč svoje milosti in ta plašč jih bo varoval še bolj kot rumene rutke!!! Molite z nami tudi vi!
3
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Camino de Santiago je ena izmed najstarejših romarskih poti, stara več kot tisoč let. Pot je dobila ime po svetem Jakobu in je označena z »Jakobovimi školjkami«, ki označujejo samo pot in vse popotnike, ki romajo po poti. V Santiago vodi več romarskih poti, pravzaprav obstaja zemljevid vseh poti iz Evrope, ki vodijo v Santiago; nekateri romarji priromajo po teh poteh v Španijo, saj naj bi se po starem izročilu pot v Compostelo pričela na domačem pragu. Danes je pot proglašena za evropsko kulturno pot. Izmed vseh poti v Santiago je najbolj znana in tudi najbolj obiskana francoska romarska pot, ki se prične v Franciji, v prečudovitem mestu Saint Jean Pied de Port.
BOŽJA POT
Zakaj Camino?
S Caminom sem se srečala že pred leti iz knjig. Ko sem spremljala popotnike na poti skozi večerno branje, sem bila prevzeta. Kmalu sem vedela, da moram tja. Preprosto: noro želela, očitno me je Camino na svoj način poklical. Na pamet sem poznala zemljevid poti. Slike, ki jih človek v tej moderni tehnologiji dobi na internetu in ki človeka iz domače hiše popeljejo v še tako oddaljene kraje, so me prevzele. V sebi sem preprosto vedela, da želim, hočem, moram. Želja je v meni brnela kot večni nemir. Nekaj let sem se zbujala z občutkom, da moram v Camino, najmanj tisoč razlogov sem nosila v sebi, da odidem tja. Pa vendar. Kako naj pustim Klaro, Matevža in Rožleta doma, kako naj odidem, ko pa sama še nikoli res nisem potovala, bila na letalu … Kako? Ali sploh znam zapustiti dom in oditi? Premorem? Tako nekako sem oklevala nekaj let. Potem pa. Najlepše darilo za rojstni dan. Voščilo mojih prijateljev in najbližjih in »prašiček z denarjem za na pot« ter: »Pojdi in ujemi svoj Camino.« Ob spominu na ta trenutek bom vedno imela rosne oči. Odločitev je padla: »Avgusta greva v Camino
4
Moj, najin
– s kolesom, potrebujeva samo nekaj kondicije, da naju ne izvrže, za vse ostalo je poskrbljeno.« Tako nekako je Miloš pospremil odločitev za najino pot. 11. avgust: naša Klara goduje, midva pa na pot.
To je bilo najdaljše jutro v življenju. Miloša ni in ni bilo iz službe, jaz pa ... čakala sem, da grem. Ko sem hodila mimo svojih treh doma, sem čutila strah, kako bom brez njih. Na skrivaj sem se nekajkrat zjokala. Kdo bo poskrbel za najmlajšega? Bo srednji ves čas »prilepljen« na računalnik? Bo za Klaro, s katero sva se dogovorila, da prevzame »komando« v hiši, to pretežko breme? Odhod v avto, v njem sta bili najini kolesi, tistih nekaj majic in želja nedoživetega. Naši trije so nama naredili zvezek, v katerega so dali delček sebe, svojih misli in želja za na pot in slovo so pospremili z obljubo, da jim
Jesen 2010 • 6
Foto: Miloš Kukovičič
n Camino
bo doma že dobro. Prve kilometre v avtu težko opišem. Na kolenih sem imela zvezek najinih otrok in jokala, pa vendar naju je samo 1.800 km ločilo od mesteca Saint Jean PIed de Port – izhodišča najine poti. Torej, časa za zjokati se dovolj. 13. avgust: Saint Jean Pied de Port Kukovičiča postaneta »romarja - peregrinosa«
Vsi romarji začnejo svojo pot s prijavo v uradu za popotnike. Tam dobiš tudi romarski potni list – »Credencial del peregrino«, ki te spremlja na poti. Z njim se v prenočiščih za popotnike (albergue, refugi) identificiraš, da si romar na poti, kar pomeni, da lahko za nekaj evrov deliš domačnost prenočišč - pogradov, praktičnost kuhinj in potrebnost kopalnic z ostalimi romarji. V potni list za popotnike na poti prejemaš žige na raznih
pomembnih točkah. Trenutki, ko sem dobila svoj potni list, so bili zame nepopisljivi. Ne vem, morda primerljivi tistim, ko na svoj poročni dan stopaš v cerkev. Vedela sem, da sedaj gre zares. Za vratom pa Jakobova školjka, vodič na moji, najini poti. 13.-20. avgust: Mojca in Miloš - »peregrinosa« - sveža jutra, neskončna pšenična polja, lepota katedral, še lepše doživetje španskih vasi, hrib, dolina … velikodušnost domačinov, toplina popotnikov, preizkušnja na poti, strgana zračnica ...
5
BOŽJA POT
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Prve kilometre v klanec mi je srce razbijalo kot noro. Neprestano sem se spraševala, ali bom zmogla teh 830 km na kolesu. Miloš za mano je svoj prvi nemir tako dobro skril za objektiv fotografskega aparata, jaz pa … Poganjala, poganjala pedala na kolesu … kot nora. Seveda mi je že prvih nekaj kilometrov hriba postalo jasno, da na kolesu nisem sama, da je poleg še tistih nekaj kilogramov prtljage, ki pa postane še težja, pa … s sabo sem imela samo tri majice, pa nekaj malega prtljage, pa takšna teža. Vem, da bi bilo kar nekaj izvodov Videmčana premalo, da bi lahko napisala kaj o mestih in o mojih potepan-
jih po poti. Mesta, zgodovina – čudovita. Narava. Ko jo dojemaš s kolesa, ko ti oko seže daleč in še dlje … si rečeš, da je bila božja roka v tem delu sveta še posebej radodarna. Romarska pot vije preko znanih španskih mest. Katedrale v njih so čudovite, zgovorne. Pamplona, Logrono, Burgos, Astorga, Ponfederada, Portomarin … prelepa mesta, ki so človeku kot na dlani. V vseh mestih so kažipot »Jakobove školjke«, odtisnjene na tlakovce pločnikov ali pa kot »prometni znaki« romarja vabijo v mesto, v cerkev, na pravo pot. In iz blišča velikih mest te školjka pripelje v prelepe vasice. Oznake na poti dobro poskrbijo, da se romar ne izgubi. Težko povem, s kakšnim ponosom si popotnik na tej poti. Domačini te vsi pozdravljajo, stari in mladi in to z žarom in spoštovanjem: Buen camino! (Srečno pot). Romarju tak pozdrav dene. In pri pozdravih domačini resnično niso varčni. Sama sem na poti občudovala mlade, ki so romali peš. V povprečju 30 dni hoje vsak dan, ob vsakem vremenu, tudi ko pšeničnemu polju ni videti konca in ti v glavo udarja 36 stopinj celzija, še vedno vstanejo in nadaljujejo pot. Kaj jih žene venomer naprej? Morda vztrajnost,
morda ljubezen. Kakšni so razlogi, da greš, greš? Ne vem. V nekaj albergih sem se imela zvečer priložnost srečati s pravimi »romarskimi« nogami, na katerih so žulji ali pa po pravici povedano, bilo jih je veliko. Ko sem videla, da je ta romar naslednje jutro vstal, vzel svoj nahrbtnik in odšel naprej na pot … sem pomislila, da so razlogi za pot resnično samo v iskanju Ljubezni. Srečanja z romarji. Na poti srečaš veliko popotnikov z različnih koncev sveta. Srečaš tudi tistega prijatelja, ki
6
Jesen 2010 • 6
ga je vedno zelo težko najti in včasih celo ne sliši, ne vidi, ne čuti … To je pot do samega sebe. Božja dobrota je za romarje še posebej radodarna in »tisti« v meni je bil vesel, včasih je jokal in jokal, včasih pa … se je zahvaljeval, da mu je Bog dal to možmost, da je romar na poti v Camino. Dobrosrčnost romarjev, ki sem jih srečala z vseh koncev sveta, je brezmejna. In večeri, ko smo se pogovarjali (z mojo polomljeno angleščino), so bili tako mirni, da sem si želela, da bi trajali in trajali. Vsak romar ti je nekaj dal – delček sebe. Tudi večer, ko sva slabih 100 km pred Santiagom prespala v telovadnici, saj so bili vsi alberuge polni, je bil zaradi skavtov, s katerimi sva si delila do sedaj največjo posteljo – telovadnico, čudovit.
tanas. In klasju sem obljubila, da ga iz naše hiše nekega dne vrnemo na polje, od koder je prišlo.
Mojca in Miloš ter kolo. In neskončna ljubezen.
Pojdite, naj bo Buen Camino!
Ne vem, če sem se kdaj v življenju čutila tako ljubljeno kot na poti v Camino. Miru, ki je bil v meni in z mano, ne morem opisati. Rada bi, pa ne gre. Želim pa si, da bi mi bilo dano še kdaj tako čutiti. In tudi vam. In ko je človek odprt, se ima ljubezen kam naseliti.
Ko zaslutite, da vas Camino vabi, ko vas resnično pokliče, ne oklevajte. Pojdite - sami, s prijateljem, s kolesom, peš, z avtom ... Camino da več, kot si lahko zamislite v najlepših sanjah. Zato, če čutiš, pojdi in naj bo Buen camino!
Santiago de Compostela: Cilj! Te res spremeni?
Mojca in Miloš Kukovičič
Dvajsetega avgusta popoldne sva prišla na Cilj. Katedrala sv. Jakoba pod svoje okrilje dnevno zbira romarje. Cilj, pa sem si takoj hip zatem želela, da bi pot še trajala. Bog ve zakaj. Ne vem, kako naj z besedami opišem čarobnost, ki se dogaja pred katedralo. Solza, jok, ihtenje, molitev, obljuba, ponos, sreča – ne vem. Sama sem preprosto na trgu nekaj časa sedela in jokala. Moja drža je bila sama molitev. Vedela sem, da sem na cilju in da je na nek način moje pravljice konec. Na poti domov sva se z Milošem ustavila še v Fisterre in Lurdu. Kilometri so bili dolgi in neizprosni in so se vlekli in vlekli, jaz pa sem bila že nestrpna, da vidim moje tri doma. Pa sem jih vendar pogrešala. Pravijo, da te Camino spremeni. In res je tako. Camino ti neskončo veliko da in zato lahko neskončno veliko daješ. Na drugačen način. In nama je odprl pot, do sebe in poti drug do drugega. Sama vem, da se bom v Camino vrnila. Morda s kolesom, morda peš. Miloš zagotovo tudi. Sicer pa: doma pri potrdilu me čaka žitno klasje s poti - polja pri vasi Hon-
7
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Našo župnijo je prvič obiskal naš novi škof, dr. Stanislav Lipovšek. Srečal se je z birmanci, z nami obhajal sveto mašo, dobrodošlico pa so mu izrekli najožji župnijski sodelavci.
Gospod Ciril Velkovrh, priznani slovenski fotograf, je v naši cerkvi razstavljal »Znamenja ob Slovenski planinski poti«. Razstavo je predstavila naša prijateljica Alenka Černelič Krošelj.
Najbolj prizadevni šmarničarji, otroški zbor Iskrice in ministrantska skupina so bili na nagradnem izletu. Sprehajali so se po Pohorju, obiskali bogoslovje in pobožali travo na novem nogometnem stadionu.
Obhajali smo župnijski praznik. Skromno pozornost smo izkazali zakoncem jubilantom. Župnijsko priznanje so prejele sestre Frančiškanke. Za piknik pa nam je Gospod priskrbel lepo vreme.
8
Foto: Miloš Kukovičič, arhiv stega KK1 in župnijski arhiv
ŽUPNIJSKO POLETJE
O poletnem oratoriju je poročal Oratorijski Videmčan. Od zadnje redne številke pa se je zgodilo še marsikaj. Nekaj utrinkov ...
Jesen 2010 • 6
Velika maša je bila tudi letos posebej slovesna v Dolenji vasi. Nekateri smo prisostvovali odprtju in blagoslovu novega doma krajevne skupnosti. Še pred velikim šmarnom pa smo obhajali tradicionalno Primoževo nedeljo na Kremenu in Marjetino na Libni.
Naš diakon Urban je v rojstnem Šentjurju obhajal svojo novo mašo. Številni smo bili zraven. Nekateri pridigali, nekateri krasili, nekateri stregli. Izvidniki so pričeli svoj tabor na novi maši. Teden za tem je Urban novo mašo »ponovil« v naši župniji.
Po novi maši so se izvidniki preselili v staro Grčijo. Popotniki so prestopali meje na Kozjaku, volčiči pa so v Sharewoodskih gozdovih pomagali Robinu Hoodu.
9
BOŽJA POT
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Že ob romanju sodelavcev Župnijske karitas in članov molitvene skupine v Heiligenblut letos spomladi se je porodila želja, da bi spet pripravili župnijsko romanje v naše narodno Marijino svetišče. Misel so podprli tudi številni, zlasti starejši župljani, ki imajo manj možnosti za tako romarsko pot. Skoraj za dva avtobusa se nas je konec avgusta odpravilo proti Brezjam. Naše romanje je sovpadalo s praznikom svetega Avguština in Monike, ki sta posledično dala nekaj duhovnega »okusa« našemu romanju. Vremenoslovci pa so nam za ta dan napovedali »okus« po obilnem dežju. Na poti proti Gorenjski se je v resnici na veliko ulil iz nebeških zapornic. Nihče pa ni mogel verjeti, da je res, ko smo na parkirišče pred Marijino baziliko stopali suhi, medtem ko se je nebo pričelo jasniti. V cerkvi smo se najprej zadržali v osebni pobožnosti ob Mariji, zatem pa smo skupaj
10
Marija nam je pod
Romanje na Brezje in
Jesen 2010 • 6
darila čudovit dan
e k Mariji n v Crngrob
Foto: Slavica Ban in Mitja Markovič
z drugimi romarji, ki so prišli ta dan k Mariji, obhajali sveto mašo. Ko smo se poslovili od Marije in se odpravili iz cerkve, pa je bilo presenečenje še večje kot dopoldne: navkljub žalostni vremenski napovedi nas je pozdravilo toplo sonce in to nas je začuda spremljalo še dobršen del popoldneva. Tako smo se obsijani s toplimi sončnimi žarki kaki dve uri kasneje sprehajali po starem mestnem jedru Radovljice, potem ko smo se pri Lectarju dobro najedli in si ogledali izdelavo lectovih src. Pot nas je namreč popeljala po Linhartovem mestu, kjer smo si ogledali župnijsko cerkev, lepi stari trg, kjer se vsako poletje odvija znameniti festival, našo pozornost pa je pritegnil tudi spomenik, posvečen Josipini Hočevar, ki je bila po rodu Radovljičanka, pa je v našem mestu s svojo dobrodelnostjo pustila velik pečat. Med drugim je darovala večino denarja za izgradnjo naše sedanje župnijske cerkve na Vidmu. Zadnji postanek našega romanja pa je bil spet pri Mariji, tokrat pri njenem najstarejšem romarskem kraju na naših tleh, v Crngrobu. Domačin nam je razložil veliko zanimivosti o cerkvi in tamkajšnjem kraju in nam predstavil častitiljivo in starodavno zgodovino te romarske poti. Cerkev nas je prevzela s svojo mističnostjo in nenavadnostjo. V njej smo obhajali večernice, zapeli Marijine litanije in se še nekoliko zadržali v osebni pobožnosti. Tudi v hvaležnosti za podarjen zares lep dan.
Brigita Verstovšek
11
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Pričetek novega pastoralnega leta je v naši župniji že nekaj let zaznamovan z romanjem k Materi Božji na »Daljne gore«, kot starejši župljani pravijo romarski cerkvi na Svetih Gorah nad Bistrico ob Sotli.
BOŽJA POT
Včasih so naši verni predniki tja romali v zahvalo za srečno vrnitev iz pregnanstva, danes pa tej zahvali pridružujemo prošnjo za blagoslov novega pastoralnega leta, zahvalimo pa se Bogu tudi za vse dobrotnike naše župnije. Na Svetih Gorah se nas je tako tudi letos zbralo veliko župljanov Vidma in Zdol. Najbolj pogumni so se tudi letos tja odpravili kar peš. Naše srečanje pri Mariji smo pričeli z molitvijo križevega pota, ki je postavljen ob strmi cesti, ki vodi s parkirišča do cerkva na vrhu hriba. Zatem smo obhajali sveto mašo z lepim ljudskim petjem. Bogoslužje je vodil naš župnik Mitja ob somaševanju domačega župnika Damjana Kejžarja. V nagovoru je predstavil vsebino letošnjega pastoralnega leta, ki sledi letu svete Evharistije in bo posvečeno solidarnosti. Po sveti maši smo se najprej zbrali ob milostnem Marijinem kipu in tam molili rožni venec v zahvalo za naše dobrotnike, zatem pa nam je skrbnik tamkajšnjega romarskega kraja predstavil in pokazal še ostale štiri cerkve, ki obdajajo glavno romarsko. Začutili smo veliko vero, ki je kristjane skozi dolga stoletja vodila, da so najprej ta lepa svetišča zgradili, jih vzdrževali in se v njih zbirali k molitvi.
12
Ob začetku pas
K Mariji z in po bla
Jesen 2010 • 6
storalnega leta
z zahvalo agoslov
Učimo se iskati odseve svetega
Učenci, učitelji in starši smo že krepko stopili v letošnje šolsko leto, ki je polno skrbi in vprašanj, želja in navdušenja, precej enakomerno porazdeljenih vsem stranem. Na koncu procesa vzgoje in izobraževanja želimo imeti pred seboj dobrega in samostojnega človeka, ki bo premišljeno in pogumno izbiral svoje poti v življenju. Pa je za dosego tega visokega cilja dovolj šola?
Foto: Tomaž Petan
So dovolj javna mnenja, prevladujoče izražena v medijih povsod okoli nas? Smo starši dovolj vztrajni in iznajdljivi, ko svojim otrokom posredujemo vrednote, ki jih bo potreboval v življenju? Ali tudi sami nismo povsem prepričani o pomenu poštenosti, ponižnosti, solidarnosti, sočutja, sprejemanja, vztrajnosti, vernosti …? Morda se nam celo kdaj zdi, da je naše znanje, ki smo ga dobili pri verouku, povoženo in preslabo in neuporabno, da bi ga podajali otrokom.
Kolikor jih poznam, naši kateheti niso prav nič malodušni in so nam pripravljeni z navdušenjem pomagati, posredovati »veselo sporočilo« ter krepiti upanje, vero in ljubezen naših otrok. »Pri verouku je O.K.,« mi pravi moj. In delovni zvezki so lepi in sodobni, sem ugotovila pri bodočem prvoobhajancu. In poleg minimalnih 45 minut na teden, bodo imeli otroci možnosti iskati odseve svetega tudi pri oratorijih, skavtih, Iskricah, Slomškovem bralnem priznanju, ministrantih … Vzgoja je lažja, če si tudi prijatelj prizadeva za isto.
Življenje je boljše, če dnevi samo ne minevajo, ampak jih znamo mali in veliki sprejeti kot darilo, v njih videti božje dobrote in se ozreti nanje s hvaležnostjo Bogu.
Zaupajmo si in upajmo si pričakovati veliko: konec leta bomo vsi skupaj bolj povezani, manj sami, bolj čistega srca in s hostijo v roki, polni znanja in milosti Svetega Duha … Alenka Gorjan
11
NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Prečudovite besede Mojce Kukovičič so nas uvedle v slovesno mašo, ki jo je vodil letošnji novomašnik Urban Lesjak. »Na ta dan sem pred enim letom prvič stal v tej cerkvi med vami. Spraševal sem se, kaj vam lahko dam in kaj lahko od vas prejmem ...« Sedaj pa, tako sam pravi, se hvaležen spominja vsega tega bogastva, ki ga je bil deležen in ga je pridobil v tem letu takrat kot praktikant 6. letnika Teološke fakultete, danes kot duhovnik. Nato nadaljuje, kako ga je to leto druženja in sodelovanje z našo župnijo zaznamovalo in obogatilo. Prav tako pa smo se ga srčno razveselili vsi, ki smo ga v tem letu bolj ali manj spoznali. Topli objemi, iskreni nasmehi in močni stiski rok so se kar vrstili. Lahko si začutil hvaležnost, ki pripada Bogu, za ta dar spoznanja, druženja, sobivanja Ur-
Vedno nekaj posebn
Rupertov
bana in župnije. Župnijski pevski zbor, pod vodstvom Manje Molan, je našo praznično nedeljo s svojim ubranim petjem obogatil in dal sveti daritvi enkraten pečat. Prav tako razveseljuje in čudovito bogati sodelovanje naših mladincev, skavtov in skavtinj, ki so s posebnim občutkom dali izrečenim prošnjam svojo enkratnost. Osrednja misel uvoda, kako prazniki povezujejo brate in sestre, se je čutila v tem nedeljskem dopoldnevu. Kljub dežju smo se po maši zadržali še pred cerkvijo, kjer so nas družila domače pecivo in pijača,
14
Jesen 2010 • 6
Foto: Miloš Kukovičič
Uvod v praznično sveto mašo
nega in dragocenega
va nedelja
za kar so poskrbele pridne in delovne roke zvestih gospodinj. V tem prijetnem vzdušju pa še eno skrito presenečenje za Urbana, s katerim se mu je župnija želela zahvaliti za pečat minulega leta in mu omogočiti, da se bo lahko tudi na ta način vračal k nam. Veselje in hvaležnost, ki ju je bilo razbrati z njegovega vedrega izraza (obraza), sta ga takoj po maši posadila na kolo, ki ga je z navdušenjem testiral kar v cerkvi. Sad Duha pa je ljubezen, veselje ...
Renata Mavrek
Ko se v družini med družinskimi člani odnosi razrahljajo, ko življenje nanese tako, da živijo drug mimo drugega, ko jih preplavlja čutenje, da je vsak izmed njih osamljen, in da nikomur v družini več ne pripada … tedaj mama in oče vesta, kaj je najpreprostejše zdravilo za polomljene odnose. Praznovanje. Preprost čaj, kolač ali dva, družina se zbere ob domači mizi, beseda da besedo, misel odpre misel, mama in oče ljubezen namnožita, veselje dobi priložnost in družina se po praznovanju običajno postavi v nove tire. Je pač tako, da mama in oče že vesta, da je in kdaj je praznovanje za družino potrebno, da le-ta ne ohromi. Ni slučaj, da je Bog naše domove postavil ob cerkev sv. Ruperta. Že desetletja se na ta dan Videmčani kot ena družina še prav slavnostno zbiramo k sveti daritvi, danes še prav posebnemu praznovanju, ker je … ker je praznovanje tudi za našo župnijsko skupnost zdravilo. Bog ve, da smo v sebi ohromljeni, da smo ujetniki sivega vsakdana, da nas je dež čisto osiromašil; on ve … On ve, da imamo radi sonce in ljudi, da danes, na to Rupertovo nedeljo, Videmčan še posebno potrebuje to zdravilo - ta dar, to praznovanje. Zato: danes nam je dana še posebna priložnost, da se povežemo, da si povemo, kako smo ali pa morda, da si pripadamo, in da smo hvaležni, ker domujemo v objemu te domače in tople Rupertove cerkve. Zato: danes se veselite, naj vsako izmed nas z nasmehom na ustih stopa k slehernemu človeku. Verjemite, da vsako praznovanje našo skupnost močno povezuje in vsako praznovanje je za vsakega izmed nas še posebna priložnost za nov začetek, za novo pot. Mojca Kukovičič
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
NOVO PASTORALNO LETO
Kako poteka letošnji verouk in kaj se ob njem še dogaja? Tisti, ki dogajanje okrog verouka in drugih dejavnostih spremljate bolj od blizu, boste hitro ugotovili, da od lanskega leta ni kakih bistvenih sprememb. Lahko bi rekli, da se oprijemljemo sistema »dobrih praks« oziroma načela, da tistega, kar dobro deluje, ni pametno spreminjati. Za vse tiste, ki nimate neposrednega »vpogleda« v dogajanje mladega dela župnije, pa tu nekaj za dobro predstavo.
Verouk 2010-11 Verouk za prvi razred zadnja leta poteka ob sobotah. S tem je rešeno vprašanje spremstva in varnosti najmlajših. Da pa je za starše lažje, je verouk dvakrat mesečno po dve uri skupaj. Najmlajši se tudi letos zbirajo v pisani učilnici s tapisonom na tleh, brez miz in stolov, in tudi letos bodo premore med veroukom lahko izkoristili za igranje z lego kockami in drugimi priljubljenimi igračami. Tudi za to zna prisrčno poskrbeti njihova katehistinja Martina Makovec Žagar, po poklicu sicer vzgojiteljica v Artičah. Drugi razred se zbira ob s. Emanueli Žerdin, iz šole in nazaj do nje pa imajo otroci spremstvo, da je njihova pot bolj varna. Za to poskrbijo Anica Mikolavčič in sestre, občasno pa še kdo. S. Emanuela je sicer katehistinja tudi v petem in šestem razredu. Tretji razred se tudi letos ob rednem verouku pripravlja na prvo sveto spoved in prvo sveto obhajilo. Novost je povsem nov delovni zvezek, ki je zelo simpatičen in uporaben tako pri veroučnih urah kot za domače naloge. Tretji razred »poučujem« sam, tako kot tudi lanske
16
prvoobhajance, letošnje četrtošolce, in letošnje birmance, torej osmošolce. V okviru priprave na birmo se bodo osmošolci tudi letos udeležili enega od dveh duhovnih vikendov na Šmihelu nad Mozirjem. Skupaj s prvoobhajanci in ostalimi se bodo vključevali v šmarnice, zanje bo pripravljena devetdnevnica in še marsikaj. Sedmošolci so tudi letos v skrbnih »rokah« Mihaele Suvajčević, ki je po poklicu učiteljica razrednega pouka na Osnovni šoli v Brestanici. Z devetim razredom pa se – brez učbenikov in zvezkov ter na tepihu kot najmlajši – srečuje novomašnik Urban Lesjak.
Iskrice, ministranti, oratorij ... Ob rednem verouku imajo veroučenci tudi letos možnost sodelovanja v številnih njim namenjenih župnijskih dejavnostih. Tudi te so že uveljavljene in utečene. Otroški pevski zbor Iskrice vodi mlada mamica Tanja Petan. Letos imajo pevske vaje ob sobotah od 11h do 12h, mesečno pa sodelujejo pri nedeljski sveti maši, pripravljajo program za materinski dan, sodelujejo pri Miklavževem obisku in še kje. Ministranti se bodo letos srečevali med tednom, sodelujejo pa zlasti pri nedeljskih svetih mašah, občasno tudi med tednom. Sodelujejo na dekanijskih in škofijskih tekmovanjih, kjer so se zadnja leta vselej odlično odrezali. Priljubljena »obveroučna« dejavnost v naši župniji so oratorijski dnevi med letom in zlasti poletni oratorij. Tudi letošnji
Jesen 2010 • 6
ga stega se poleg rednih srečevanj dogajajo še številni projekti, kot so Luč miru, Dan zemlje, zimovanja, poletni tabori in podobno. Srečanja in vse dejavnosti povsem prostovoljno pripravljajo in vodijo skavtski voditelji in voditeljice: Metka in Franja Štravs, Janez, Marjeta in Minca Ferlin, Aleš Erjavec, Lucija in Iztok Umek ter pridružena sodelavka Anja Štor.
Foto: Mitja Markovič
Od lanskega leta pa poteka v naši župniji tudi tekmovanje za Slomškovo bralno priznanje. Vodijo ga Jožica Repše, Vesna Turnšek ter katehistinji Martina in s. Emanuela. Otroci v štirih starostnih kategorijah preberejo tri knjige, ki si jih lahko izposodijo kar v župnijski knjižnici, potem pa sodelujejo na literarno-ustvarjalnih delavnicah ob določenih terminih.
je bil s številnimi udeleženci ter zelo kvalitetno pripravo, izvedbo in številnimi animatorji in sodelavci pravi »hit«. Vse animatorje, ki žrtvujejo veliko svojega prostega časa, je tu nemogoče našteti, kakor tudi skrbno »tehnično ekipo« in številne sodelavce, ki nam pomagajo pri izvedbi delavnic.
Pa še skavti, SBP in še mariskaj Tudi skavte omenjam na tem mestu, ker delujejo v okviru župnije. V mlajši skupini so vključeni v veliki večini veroučenci, čeprav se načeloma v to dejavnost lahko vključujejo tudi drugi. Najmlajša starostna veja, imenovana »volčiči in volkuljice«, je namenjena učencem od drugega do četrtega razreda. Osnovnošolci od petega razreda do konca osnovne šole pa se lahko vključijo v osrednjo starostno vejo »izvidnikov in vodnic«. V okviru skavtske-
Z veliko ljubezni Veroučence pa tudi letos spodbujamo k sodelovanju pri nedeljskih svetih mašah. V ta namen smo letos prvič izdelali »Nedeljski album«, ki ga otroci polnijo z nalepkami, ki jih dobijo kot nagrado za sodelovanje pri sveti maši. Vse naštete dejavnosti potekajo v razmeroma skromnih župnijskih prostorih, ki pa so kar se da skrbno opremljeni in zlasti po zaslugi nekaterih skrbnih žena tudi vedno lepo očiščeni. Verouk je v naši župniji še vedno povsem brezplačen, kar pomeni, da se vsi stroški vzdrževanja, ogrevanja, materialov, tiskovin in mnogega drugega financirajo iz rednih nedeljskih nabirk nedeljnikov. Tudi večina drugih dejavnosti je brezplačnih ali pa so prispevki minimalni. Tisti, ki naštete dejavnosti spremljate pobliže ali imate celo sami izkušnjo s pripravami takih ali podobnih dejavnosti, veste, da je vanje vloženega veliko truda, časa in predvsem veliko ljubezni. Vsi, ki si zanje prizadevamo, smo zelo hvaležni vsem, ki znate to ceniti.
Mitja Markovič, župnik
17
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Ponovno na delo z geslom » Čut do sočloveka« iz čete prestopile tri skavtinje v klan. V času srečanj skavtov pa je bilo poskrbljeno tudi za starše. Dobili smo se na prvem letošnjem sestanku, kjer sta jih nekdanja in aktualna stegovodkinja pozdravili in oborožili z obilico novih informacij. Tako so že znani datumi taborov in drugih skavtskih projektov, ki nam vsako leto popestrijo program dela.
Skavti stega Krško 1 smo v nedeljo, 10. oktobra 2010, slovesno začeli novo skavtsko leto z geslom ČUT ZA SOČLOVEKA. Z uvodi in petjem smo sodelovali pri sveti maši ob 10h ter vernikom pričarali malo skavtskega vzdušja in vzbudili skavtski duh.
Nedeljsko srečanje smo zaključili ob 12h. Steg Krško 1 trenutno šteje 80 članov, ki redno obiskujejo tedenska srečanja, v svoje kroge pa vabimo tudi nove navdušence, ki jih veseli druženje v naravi in preizkušanje novih izzivov.
Iztok Umek
Po maši nas je v uradnem krogu pozdravila novo izvoljena stegovodkinja Metka Štravs, bolj poznana po imenu Akela. Vsaka starostna veja se je nato zbrala na svojem kotičku župnijskega travnika, kjer so voditelji po skupinah pripravili že prvo letošnje srečanje. Srečanja po starostnih skupinah (volkci, četa in klan) so bila prav posebna. Po petih letih delovanja se je namreč prvič 17 volkcev preselilo v skupino izvidnikov (četa). Prav tako so
je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martina Makovec Žagar in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 600 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.
Foto: Aleš Erjavec
NOVO PASTORALNO LETO
Začetek skavtskega leta
Jesen 2010 • 6
Predstavljamo nov Župnijski pastoralni svet Že spomladi smo tudi v naši župniji izvedli volitve v nov Župnijski pastoralni svet, ki bo svoje delo opravljal vse do leta 2015. Poleg izvoljenih župljanov so v ŽPS po statutu tudi predstavniki pastoralnih skupin in dejavnosti (zakonci, pevski zbor, animatorji, skavtski voditelji ...) in nekateri osebno povabljeni župljani. V torek, 5. oktobra, se je nov ŽPS sestal na ustanovni seji. Med seboj smo se predstavili, se seznanili s poslanstvom ŽPS ter s pastoralnim načrtom, ki ga je izdelal ŽPS v prejšnji sestavi. Na tem mestu predstavljamo novo sestavo pastoralnega sveta: • Alenka Gorjan • Edvard Krieger • Gabrijel Metelko • Manja Molan • Aljoša/Darja Preskar • Ivan Resnik • Vida Šoba • Ivan Učanjšek • Ivanka Zupančič • Urša Bernardič • Špela Černič • s. Emanuela Žerdin • Anamarija Capl • Renata Mavrek • Anica Gerjevič • Polonca/Boštjan Petan • Milena Žičkar Petan • Marjetka/Jože Osetič • Iztok Umek • Brigita Resnik • Zinka Deržanič
KARITAS • uradne ure: ponedeljek in sreda eno uro pred sveto mašo • skladišče na Zdolah: 26. oktober • DOBRODELNI KONCERT: 7. november ob 15h VSI SVETI nedeljski razpored svetih maš molitev in komemoracija na pokopališču: Krško ob 14.30 Zdole ob 15.30 molitev za rajne v cerkvi ob 17h VEROUK ZA PRVI RAZRED sobota, 23. oktober sobota, 13. november sobota, 20. november ŽUPNIJSKI PASTORALNI SVET redna seja: torek, 9. november, ob 19h PRIPRAVA STARŠEV NA KRST OTROK prvo srečanje: 4. 11., ob 16.30 drugo srečanje: 11. 11., ob 16.30 OBISK BOLNIKOV PO DOMOVIH petek, 5. november VEČERNE SVETE MAŠE do nedelje, 31. 10. ob 19h od ponedeljka, 1. 11. ob 18h WWW.VIDEMCAN.SI/KOLEDAR WWW.VIDEMCAN.SI/OZNANILA
Obilo modrosti, poslušnosti Svetemu Duhu, ljubezni do župnije in močne vere v odgovornem poslanstvu želi pastoralnemu svetu vsa župnija.
19