Videmčan 6 (2018) by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

PRIŠEL JE S. Emanuela Žerdin

Se spomnite vznemirjenja, ko pride v vašo hišo dolgo pričakovani gost? Naenkrat je pozabljen čas čakanja, tiste dolge ure, dnevi in tedni, ko se je upanje in hrepenenje pomešalo z nemirom in strahom: Kaj pa, če ga ne bo? Izgine vsa utrujenost zaradi priprav in dejavnosti, ki so narejene pred prihodom. Vsi mi, ki smo ga čakali, stopamo v ozadje in na prvo mesto postavimo Njega, ki smo ga čakali.

Nepozabno je pričakovanje iz otroških dni, ko smo se stiskali ob oknih in gledali preko dvorišča, poslušali, ali bodo zaškripala vrtna vratca in bodo koraki nestrpno pričakovane osebe zapeli pesem prihoda!

Tudi jaz se rada spominjam nepozabnih obiskov naše skupnosti, ko sem od daleč prišla k starejšim sestram. Ena od njih je s svojo palico in širokim nasmehom prišla do vrat, me stisnila k sebi in radostno vzkliknila: Kako sem srečna, da ste prišli! Božični čas nas uči prav tega – kulturo dobrodošlice. Da se razveselimo Njega, svojega Boga, ki je prišel med nas, k nam; da mu odpremo svoj dom in svoje srce in da mu pokažemo, kako pomemben in važen je njegov prihod za nas. Krščanska vera je vera pričakovanja.

Prav božič je praznik, ki nam govori, da Bog res izpolni, kar nam, ljudem, obljublja. V sveti noči miru in ljubezni je stopil iz svetih nebes in se naselil med nami, da bi nam pokazal pot odrešenja. Prišel je enkrat kot zgodovinska oseba, prihaja vsak dan kot kruh za duše in prišel bo nekoč ob koncu vseh časov. Povedal nam je, da je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju!

Veliko smo ali še bomo nakupovali te dni. Kar pa se ne more kupiti, je prav ta radost zaradi Božjega prihoda. Ta radost se lahko rodi le v srcu, ki ve in veruje, da je Bog Ljubezen prišel med nas, da bi se tudi mi, ljudje, naučili ljubiti s srcem, ne z darili. Če bomo našli v srcu hrepenenje po neskončni sreči in ljubezni, mu bomo ob jaslicah lahko iskreno zašepetali: Kako srečni smo, da si prišel!

Alenka Gorjan

HVALEŽNOST V letošnjem letu me je objela hvaležnost. Našla me je v besedilih, ki sem jih brala, in me tako dolgo izzivala, da sem jo posvojila. Hotela sem poskusiti, kako deluje, če se trudim ne spregledati darov in blagoslovov. Vsak večer pomisliti na svoj dan in najti v njem nekaj, kar je življenje naredilo lepše, boljše, srečnejše. Najti božje sledi okoli mene in božji obraz v ljudeh okoli mene. Ujela sem se.

Seveda sem to delila. Skoraj ni minil večer, da najmlajšemu nisem »težila« z vprašanjem: »In za kaj si danes hvaležen?« Leto se je že skoraj prevesilo in advent v naši družini je poln dobrega. Vsak dan vsak od nas na prav za ta namen oblikovano zaprto skupino na instagramu napiše ali objavi sliko ali film s svojim HVALA. Si zamislite, kakšen čudovit adventni koledar bomo ustvarili! Zdaj ni več hvaležnost samo moja, zdaj je naša in neskončno jo je. Mehča nas. Spreminja. Množi zavedanje vsega dobrega na naših poteh. Ta hvaležnost se bo prelila v božič – v zahvalo, da nas Bog ne pozablja, da prihaja in je z nami. Vedno znova nam Novorojeni podarja svojo prisotnost. Želim vam, da to navzočnost začutite v svojem srcu. Najdite hvaležnost, srečo in mir …

Kot pravi S. Uhernik: »Hvaležnost ni samo odnos do življenja in štetje preteklih, trenutnih in bodočih blagoslovov, ampak je prav tako način življenja, ki daje smisel preteklosti, omogoča vizijo za jutri in, kar je najbolj pomembno, prinaša mir in spokojnost v vsak sedanji trenutek. Hvaležnost je več kot samo ozaveščanje danih nam blagoslovov. Morda najbolj izpostavljen učinek hvaležnosti je ta, da spreminja naš pogled na svet. Ko pa dosežemo stopnjo, kjer se spremeni naš pogled na svet, se spremeni z njim tudi naš svet in naše doživljanje le-tega, povezano z njim.«

S PASTIRJI V PRAVLJICI 4

Danes postavljamo jaslice. Na lesena polena polagam zelen mah. Tokrat prav počasi in tako, da sem z vsemi mislimi pri tem toplem dejanju. Tako prav postopoma pred menoj raste majhna planota, na vrhu katere bo stal hlevček in v njem majhne jasli. Vsi vemo, da postavljamo najlepši in najbolj prisrčen prizor iz Jezusovega življenja. V postavljenem hlevčku bo bivala nocoj, kakor tudi že vsa mnoga minula leta, poglavitna Lučka naših src.

Preplavi nas čarobnost, ki jo zmore le božični čas ... Ampak danes nekoliko počakam s postavljanjem hlevčka (ga v celoti prepuščam hčerinim

rokam) in si ogledujem zeleno planoto. Tja bom namestila pastirje in njihovo skromno čredo. “Prav v tistem kraju so pastirji prenočevali pod milim nebom ...”, se nekje v mojem srcu prebudijo besede (Lk 2,8). “Kako so posrečeni!” otroško vzkliknem. Enega za drugim počasi polagam na majhno planoto, ki prav zares postaja živahna. Kot bi vsaka figurica dobivala svoj značaj ... In tako nekateri že utrujeno počivajo, spet drugi nadobudno stražijo, tretji nabira trske za kurjavo, četrti pripravlja nekaj za pod zob ... “Kakšna so bila kaj njihova imena?” se potiho vprašam, medtem ko pogumno raztresam ovčice po pravkar nastalih zelenih livadah. V tem času moja hči že izpopolni jasli in hlevček. Prav po otroško ležem na trebuh in si podprem glavo. Še vedno sem tam, pri pastirjih, in pomislim: “Gospodov

angel je stopil k njim in Gospodova svetloba jih je obsijala, da so se zelo prestrašili.” (Lk 2,9–10) Gospod že od začetka izbira majhne in obrobne ... Pastirje! Je možno? Namesto, da bi novico o Sinovem rojstvu najprej oznanil na dvoru, jo zaupa bornim pastirčkom ... Pa saj to je vendarle čudovita novica! Zakaj čudovita? Ker tudi jaz ne živim na dvoru in sem po “velikosti” tudi tam nekje na obrobju naše velike družbe! Nagajiv nasmešek zaigra na mojem obrazu in hčerka me z veliko mero uvidevnosti, ker me je pravljičnost jaslic očitno posrkala vase, pusti tam “na planoti” malce samo.

krajšali dolge večere. Njegova pripoved je tokrat segla v daljni, pradaljni čas, ko je bil svet še povsem nov in izjemno lep. Takrat se je na vsem tem lepem in sploh prelepem svetu pojavil škrat s svojim zlobnim ogledalom. To ogledalo je imelo sposobnost, da je vse lepo pretvarjalo v grdo, in kdor je samo pogledal vanj, v ničemer več ni mogel videti niti trohice lepega. Takrat nas je vse pastirje postalo silno strah in stisnili smo se bližje drug k drugemu. Tobi, ki je opazil našo strahopetnost, je nagajivo zvišal dramatičnost svojega glasu in nam zaupal, da se je nekega dne zgodilo nekaj strašnega.

Pastirček spregovori

Razbito zlobno ogledalo

Tudi jaz bi torej lahko bila med njimi, med pastirji ... In ni več daleč trenutek, ko se zbudi moje zaspalo otroško srce in me po stopinjah skrivnostnega vetriča popelje tja, na zeleno planoto, pod zvezdnato nebo, k skromno odrezanem kosu kruha in skodelici vode. Moja edina skrb postane dejstvo, ali bom to noč kaj spala zaradi straže in ali bodo zjutraj uspešno preštete vse ovce ... Sedem k toplem ognju, ki smo ga zakurili s pastirji, in se lahkotno pomenkujem z njimi. Oglasi se pastirček Tobi in predlaga, da nam nocoj on pove prav posebno pravljico. Tako so si namreč pogosto

Zlobno ogledalo se je namreč razbilo na tisoče in tisoče koscev, ki so se nato raztresli po vsem svetu! In najhuje od vsega tega je, da lahko ti drobci še vedno zaidejo v človeško oko in povsem popačijo sliko tega lepega sveta. Tak človek potem več ne opazi, kako lep je svet, ki ga je ustvaril naš Gospod. “Joj, prejoj!” vzklikne Tinček, najbolj droben med pastirji. “Ampak ti drobci ne zaidejo samo v oko!” je malce tišje nadaljeval neustrašni Tobi. “ Lahko padejo tudi veliko globlje, tja notri, prav v srce! In takrat,



takrat ta človek do nikogar več ne more čutiti dobrega.” “Pa saj to je naravnost grozno!” smo vzkliknili vsi naenkrat. Otrpli, široko razprtih oči in polni strahu smo nenadoma zagledali svetlobo, ki nas je obsijala. Od silnega strahu smo v en glas zakričali! “Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudi. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod. Po tem znamenju ga boste spoznali: našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli” (Lk 2,10-13), smo slišali govoriti Gospodovega angela. Bine je medtem že pobegnil za grmovje, Tinček je komaj še dihal, Tobi je pozabil na pogum pripovedovalca pravljic in stekel brezglavo nekam ob strugo potoka, Cene je padel vznak in ležal v nekakšni polzavesti, le Jože in jaz sva tresoča se stala tam ob ognju in nemo zrla v plamene tehtajoč, ali se nam ni vse skupaj le sanjalo in ali nas ni mogoče ta huda Tobijeva

pravljica toliko prestrašila, da smo izgubili razsodnost! “Ali si videl?” sem ga s tresočim glasom vprašala. V najinem pogledu je bilo čutiti, da pritrjujeva vsemu temu nedoumljivemu in da smo prav zares imeli častni obisk. “Pridite, gremo!” je Jože pogumno sklical vse razbežale sodelavce. “Gremo v Davidovo mesto!” Tisto noč je vzšla čudovita in doslej najsvetlejša zvezda, kar smo jo pastirji, ki vedno prenočujemo pod milim nebom, videli. Kazala je na hlevček, kjer smo našli, kar nam je obljubil angel: “Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno.” (Lk 2,16-17) Ko smo stali okrog svete družine in tiho gledali majhno detece, je iz nas izginil vsak kanček strahu in dvoma. Naš mali Tinček je pokleknil čisto ob novorojeno detece, ga pobožal po čelu in prstkih in potihem dejal: “Že vem, že vem, kako se konča Tobijeva pravljica!!!” “Ja, kako vendar?” je nekoliko dvomljivo pripomnil Jože. Mali Tinček je ponosno in suvereno zaključil: “Na Zemljo je prišel majhen deček, ki je imel to sposobnost, da je pobral vse tiste razsute drobce hudobnega ogledala iz človeških oči in človeških src, če so si to vsaj malo želeli. In ta deček je nocoj prav tole majhno Marijino detece!”

Vse najboljše! “Boš čaj, mami?” me nazaj z zelenih livad prikliče hčerin glas. “Ja, prosim!” zamrmram kot v nekakšnem polsnu in počasi vstanem. Težko se poslovim od Ceneta, Bineta, Jožeta, Tobije in Tinčka. Ali kakorkoli že so nekoč zvenela njihova imena ... Težko izstopim nazaj iz “idile” hlevčka in topline resnične pravljice. Ampak zdaj vem, da obstaja Deček, ki pobira tiste drobce, in obstajamo pastirji, ki moramo ljudi voditi k Njemu, da bo svet znova zasijal v lepših slikah in bo v srcih klilo vse več in več ljubezni. Jezus, Čudežni Deček, vse najboljše za Tvoj rojstni dan! Prav zares, čisto zares, nadvse rada te imam!

Natalija Andrejaš

zgodbo. Jezus sedi ob »puščici« v templju in opazuje, kaj in koliko ljudje mečejo v to nabirko. Zamislite si nekega župnika, ki bi sedel ob skrinjici za npr. ogrevanje in opazoval, koliko bomo vrgli!!! Ne vem, koga bi bilo bolj sram, župnika ali nas …

ŽUPNIJSKA KARITAS

POROČILO Z MIKLAVŽEVE TRŽNICE Kdor sprejme Jezusa za svojega Učitelja, mora biti pripravljen na presenečenja in izzive. Če le preberemo vse, kar on govori o denarju, o materialnih dobrinah, se zavemo, da ga ni preprosto razumeti. Te dni mi v spomin prihaja prizor, ko se Jezus razjezi. Ja, razjezi se in sicer preprosto zaradi tega, ker so ljudje Božjo hišo – tedanjo cerkev, sveto mesto, spremenili v trgovino! V tej svoji jezi razmeče trgovcem njihove stojnice in po tleh raztrese njihov denar. Ne zanima ga, kaj in kako so si ga zaslužili, hotel jim je le povedati, da je nekaj, kar je v Božji hiši več vredno, ker je edino sveto in zato na prvem mestu. In to je Božja navzočnost. Lahko sem videla razmetane stojnice, a v srcu sem imela prošnjo »O Jezus, usmili se nas, odpusti nam! Ampak kam drugam naj gremo? Zunaj je mrzlo, vetrovno, temno, mokro …« Saj vem, sami izgovori … Če pa evangelij beremo naprej, najdemo drugo

Jezus pa ne gleda samo na številke izpisane na denarju, on gleda v srce, kaj je tam, v skrinjici duše. In ni čudo, da je bil tiho, ko so bogataši bahavo metali zlatnike v puščico, da je zmagoslavno zacingljajo. Ko pa je prišla uboga vdova, vsa tiha in ponižna, in vrgla svoja dva novčiča, je vstal, poklical učence in jim povedal eno najlepših lekcij o darovanju, o dobrodelnosti! Dva novčiča sta ostala eno najlepših poglavij evangelija vse do danes. Kajti tudi danes mečemo v puščico takšne ali drugačne denarje, a ni pomembno koliko vržemo, ampak s kakšnim srcem vržemo ali bolje - damo nekaj Gospodu. Kajti kar koli damo potrebnim, damo ne samo njim, ampak Njemu, ki vidi v srce in ve, koliko ljubezni je v njem. Kot že tolikokrat do sedaj, nas je mati Marija sprejela v svoje varstvo (kako je pregovorila svojega sina, ne vemo). Naša Karitasova Miklavževa tržnica ni bila pregnana iz cerkve. Ko smo preštevali novčiče, smo lahko občutili tudi Jezusov blagoslov. 950 € je bilo … Hvala Vam, dragi Videmčani! In v prazničnih dneh ne pozabite »Najboljših in najlepših daril ni pod smrekico!«

Ivanka Zupančič, voditeljica Župnijske karitas

PRAZNIČNI OBISK PRI DRUŽINI PETAN

»ZA NAS JE BOŽIČ ČAS DRAGOCENIH SKUPNIH TRENUTKOV« Bili smo zmenjeni ob petih popoldne. Da jih pokličem, ko bom parkirala, in me pridejo iskat. Medtem ko sem radovedno opazovala veličastno okrašeno lipo na Hočevarjevem trgu, sem prisluškovala, s katere strani bom slišala otroške korake. Kmalu sem jo zagledala. Najstarejšo, Klaro, ki me je prijazno vodila do vhodnih vrat večstanovanjske hiše. Vmes mi je še povedala, kje imajo igrišče s toboganom, na katerem se največkrat igrajo same. Ker tukaj ni drugih otrok. Hip za tem, ko je pozvonila na domofonu, se je po starem stopnišču razlegel vrišč in trušč, s katerim je privršala Karin. Copate zame je nevede prinesla kar s seboj in jih prav tako tudi odnesla nadstropje više. Daleč izza najlepše okrašenih vhodnih vrat v hiši, so me za hip pogledale še ene otroške oči. Tadejine. Kot bi mignil se je izgubila za visokimi vrati in za roko v kuhinjo pripeljala še ata Janka. Saj veste, če si star 2 leti in pride v hišo neznana teta, bo on že vedel, kako z njo, da bo vse lepo in prav. Okrog štedilnika se je sukala mama Tanja in na bogato založeni mizi postregla še s čajem. Med risbicami, škarjami, sestavljankami in slikanicami smo klepetali o tem, kaj jim božič pomeni, kako se nanj pripravljajo in še o marsičem. Klarine oči so me tako radovedno gledale, da sem začela pogovor kar z njo.

Klara, vas boš prosim, predstavila? Klara: Jaz sem Klara in sem stara 8 let. Hodim v tretji razred in bom šla letos k prvemu obhajilu. Karin je stara 5 let, Tadeja pa 2. Obe še hodita v vrtec. Mami je ime Tanja, atiju pa Janko.

Rada hodiš v šolo? Klara: Ja, k verouku pa še rajši. Tam mi je lepše. Ima nas brat Marko.

Zdaj je advent – čas priprave na božič. Se ga veseliš? Kako se pripravljate nanj? Klara: Božič mi je zelo všeč. Najlepše mi je to, da gremo na božično noč v cerkev, ker se rodi Jezušček. Doma postavimo majhne jaslice, pa smrekico, pa tako … Kdaj pride tudi babi. Všeč mi je božično praznovanje. Tanja: S puncami prebiramo zgodbe iz adventnega koledarja, ki nam ga je prinesel Miklavž, zvečer pa molimo ob adventnem venčku. Klara, ki je že večja, razume, kaj so prošnje in zahvale, zato v molitvi za domače in prijatelje izražamo tudi te. Ob tem mi je zanimivo opazovati Karin in Tadejo, ki vse to opazujeta in se po svojem razumevanju spontano vključujeta. Pri tem se prav vidi, kako poteka učenje z vzgledom.

Kako pa okrašenost mesta, trgovin, zunanjosti hiš vpliva na vas in vaše pričakovanje? Zaradi tega čutite kakšen pritisk? Tanja: Všeč mi je lepa okrasitev mesta, zelo pa me moti to, da so vse trgovine okrašene že novembra. Seveda so otroci zelo pod vplivom tega, zato kar naprej sprašujejo, zakaj pa mi tega še ne delamo? To jim težko razložim. Kar se tiče našega doma, ga čim dlje pustimo takšnega, kot v njem živimo. Tako imajo vse tri možnost, da same pridejo z idejami, kako naj

ga okrasimo – prinesejo jih iz vrtca in šole. Ob tem ustvarjanju se tudi sama spomnim svojega otroštva, ko sem dajala podobne pobude. O Jezusovem rojstvu pa se pogovarjamo šele tik pred božičem. Ko me sprašujejo »Zakaj spet praznujemo Jezusovo rojstvo?«, jim povem, da je to tako, kot ko imajo one svoj rojstni dan. Zato za ta dan tudi zanj spečemo tortico ali pa naredimo kakšno drugo sladico in jo s tem namenom pojemo.

Kdaj pa delate jaslice? Janko: Postavljamo jih na sveti večer. Midva sva oba vključena tudi drugod v župniji, zato nam za to ostane malo manj časa. A ker smo doslej imeli zelo male jaslice, je to šlo. Ker pa za otroke to ni bilo tolikšno doživetje, sem se zmenil s svojo mamo, da so ji pomagale postavljati njene jaslice. S plastičnimi ovčkami ni bilo težav, pri ostalih figuricah iz mavca, pa so morale bolj paziti, saj so mami dragocene. Seveda ji z navdušenjem pomagajo okrasiti tudi smreko, opazil pa sem, da je mama ob tem zelo »na trnih«. 

Tanja: Zavedava se, da so ji stare figurice in stekleni okraski dragoceni. Poleg vrednosti so na njih vezani številni spomini. Otrokom pa se hitro kaj ponesreči … Kar pa se tiče našega domačega postavljanja jaslic, mi sicer še ne uspeva, da bi jih na sveti večer postavili »čisto v miru«. Kot je že Janko povedal, smo imeli doslej zelo majhne – v enem kosu, zato to še niti ni bilo tako težko. Z leti pa se človek spreminja in prav čutim, da sem prišla v obdobje, v katerem sem prerasla željo po majhnem kotu. Želim si, da bi imeli večje družinske jaslice, z večjimi in lepšimi figuricami. Kar nekaj jih imam že »nagledanih«, a me skrbi, da jih bodo punce polomile.

Kakšen je vaš sveti večer?

Tanja: Dokler sem imela še Iskrice (pevski zborček), je bilo popoldne, do otroške polnočnice, še bolj napeto. Kljub temu, pa smo Jankovo mamo, ki je sama, po njej vedno povabili k nam. Skupaj smo pripravili večerjo, se družili in počakali na polnočnico. Ker so hčerke še majhne, sta nanjo odšla Janko in mama, sama pa sem z njimi ostala doma. Na polnočnico prav tako pride moja mama s partnerjem iz Sromelj, mojo 85-letno babico pa od tam pripeljejo k otroški polnočnici.

Kaj pa božič? Tanja: Seveda gremo k maši, po njej pa k moji mamici in partnerju na Sromlje. Ob tem obiščemo še moje malo tamkajšnjo sorodstvo. Očetovim sorodnikom sicer pišem in jih, kadar grem na Gorenjsko, tudi obiščem. Sicer me povabijo v hišo, a če sama ne bi ohranjala stikov, teh že dolgo ne bi bilo več. Očitno jim niso pomembni. Ker so Jankovi mami naša družinska srečanja dragocena, smo se že pred leti domenili, da se po novem letu srečamo pri njej. Ker smo zdaj že številčni, mama pa v letih, vsak nekaj prinese. Bolj kot hrana nam je pomembno druženje.

Karin, ti si stara 5 let – za vse prste ene roke! Ti je božič všeč? Karin (se iskrivo nasmeji in poskoči na stolu): Ja, mi je! Zato, ker doma delamo smrekico! Gor damo bunkice. Mi to delamo (ponosno pokaže na vse zbrane okoli mize) – Tadeja, jaz, Klara, ati in mami! V jaslicah je pastirček, pa Marija, ovce in krave. Angelčki pa čuvajo otroka.

Kaj vama pomeni božič? Tanja: Meni je pomembno, da smo kot družina takrat preprosto doma. Dragoceni so mi mirnejši skupni dnevi in večeri, ko se nam nikamor ne mudi. Seveda imam rada tudi skupne izlete, čedalje več pa mi pomeni to, da mi ni treba nikamor hiteti in da smo skupaj. Ker imam kot katehistinja 1. in 2. razreda vse sobote v šolskem letu zasedene, mi je ta skupni čas še posebej dragocen. Janko: Zame je božič poln najlepših otroških spominov, zato se trudim, da bi jim tudi sam kar najbolje sledil. Seveda takrat nismo imeli toliko drugih obveznosti, zato smo imeli veliko več časa. Ker sem zaradi službe ob popoldnevih veliko odsoten, sem se odločil, da bom v tem božičnem času dva tedna doma.

Janko, omenil si spomine. Kako pomembni so za vaju, pri

vajinem zdajšnjem doživljanju teh praznikov? Janko: Pri meni igrajo veliko vlogo. Spomnim se, da smo imeli v dnevni sobi veliko omaro polno knjig. Na sveti večer smo jo en del spraznili in tako je pod televizorjem nastal prostor za jaslice. Oče je zanje naredil poseben okvir in ga vstavil vanjo, potem pa smo vsi delali jaslice. Dokler so se smreke v gozdovih še lahko sekale, je oče vedno poskrbel zanjo in ko sem zrasel, sem šel lahko celo z njim. Kasneje smo tudi mi iz praktičnih razlogov prešli na umetno smrečico, seveda pa smo še naprej sami nabirali mah. Ko sta brat in sestra, ki sta starejša od mene, odšla od doma, se je zame praznovanje zelo spremenilo, še posebej ko sva ostala sama z mamo. Je pa začela mama urejati starovaško cerkev, kjer sem ji pomagal pri postavitvi jaslic, kar mi je bilo zelo zanimivo. Tanja: Pri nas doma je oče poskrbel za smrekico. Ker je bilo na hodniku bolj hladno, je vedno stala tam. Sicer pa se v samo izdelavo jaslic ni vključeval. Velikokrat je ženi (moji mami) rekel, da nima idej, ona pa to vse obvlada, zato je vse zamisli prepustil njej. Jaslice smo vedno imeli v kotu, v katerem je v ostalem delu leta stalo kaj drugega. Mami je res imela polno idej, a mi je vedno dovolila, da sem lahko sodelovala in pod njenim budnim nadzorom figurice tudi premikala.

Božiču kmalu sledi novo leto. Klara, kaj si želiš zanj? Klara: Najbolj si želim, da bi bila lahko, ko pride novo leto, do polnoči pokonci. To je zame nekaj posebnega! (Ob tem ji zažarijo oči in nariše nasmeh na obrazu.) To je zame nekaj posebnega, ker sem lahko celo noč pokonci. Veliko se igram, pa z mamico plešemo, imamo za jesti, potem pa pride novo leto.

Kaj si v prihajajočem letu želita zase, za družino, družbo, župnijo …?

Janko: V naši družini si želim več objemov in poljubov, v najinem odnosu več pozitivizma in potrpežljivosti, v družbi in tudi župnijskem občestvu pa predvsem iskrenosti, odprtosti in sodelovanja. To so želje in hkrati moji osebni načrt, da ne rečem zaobljuba. Tanja: Ob vprašanju kaj si želim v prihajajočem letu sem vedno skromna. V prvi vrsti si želim, da bi mi služilo zdravje, da bom lahko dejavna na vseh področjih (mati, žena, hči, prostovoljka, župnijska sodelavka ...). Prav tako si želim obilo zdravja za vso družino. Za načrte v prihajajočem letu pa sem sama pri sebi razmišljala, da se moram bolj potruditi za svoje bližnje, jim prisluhniti, jih slišati, razumeti in se jim posvetiti (možu, otrokom in mamici).Velikokrat sem prehitra z vsemi obveznostmi in premalo časa posvečam svojim najbližjim. Kadar se s puncami in možem igramo, crkljamo, listamo po knjigah, rišemo, ustvarjamo v kuhinji ... ugotovim, kako dragoceni trenutki so to. Naj jih bo v prihajajočem letu vedno več.

Na obisku pri družini Petan sem bila Martina Makovec Žagar

Miloš Kukovičič

PRAZNIČNI UTRIP: DRUŽINA URBANČ - ŽUPEVC

DRUŽINSKI KROG ... TO JE ČAR ... Sobotno jutro. Drnovo. Dve deklini in dva korenjaka. Družine kot take nisem poznala, a bila sem prijetno navdušena. Že ob prihodu so mi mahali z balkona, me lepo sprejeli, energija je bila čudovita in obisk je postal prijeten del dneva. Oče Gregor, mami Suzana, lepotička Hana in mali nagajivček Gal. Družina Urbanč Župevc. Pogovor je bil spontan, otroka sta se med pogovorom igrala, pili smo čaj in uživali v slastnih krofih. Dopoldan bi se lahko zavlekel v pozno popoldan, zato je bilo potrebno začeti. In začeli smo takole.

KAKŠEN JE VAŠ TEDEN? KAKO »PRIDETE« DO NEDELJE Z VSEMI AKTIVNOSTMI, KI JIH IMATE? Mami Suzana (s širokim nasmehom): Uh. Zelo je pestro. Zjutraj vstajam ob 5.30, se uredim. Nato je na vrsti Gal, ki še potrebuje pomoč. Hči Hana se uredi in pripravi za v šolo sama. Ko smo vsi pripravljeni, se odpravimo v Krško. Gal gre v vrtec, Hana pa tisti čas do začetka pouka ostane pri mojih starših. Po službi pa se začne drugačno hitenje. Vse aktivnosti, domače naloge. Večer. Skupaj, doma. Malo se »pocartamo« in čas je za spanje.

KAKO PA SE TI DNEVI RAZLIKUJEJO V ADVENTNEM ČASU?

Hana: Svetemu Miklavžu sva napisala pismo in mu pripravila mleko in piškotke.

Mami Suzana (iskren in glasen smeh): Ta čas je pa še veliko bolj pester. Krasimo postopoma. Ampak moram povedati, da sem letos toliko bolj srečna ob tem času, ker bomo lahko letos postavljali in krasili smrečico na predvečer, čeprav bi jo otroka rada že zdaj, saj je bil do letos moj predvečer vedno delaven in je bilo potrebno vse postoriti prej. Letos bo drugače, tako kot v mojih otroških časih, in to mi pomeni zelo veliko. (V pogovor se vključi tudi Gal, tako da je smeh ves čas prisoten.)

Gal: Pa šibe nama je prinesel. In to z zvončkom.

GAL IN HANA. KAKO PA VIDVA POMAGATA PRI OKRASITVI DOMA, PRI PEKI, ČIŠČENJU DOMA? Hana (malo zamišljeno in z nekaj strahu): Pekli bomo piškotke, izdelovali »rokice« (odtis v testu), ki jih bomo lepo okrasili in nato razdelili kot darilo. Pa bunkice bom tudi dala na smrekico.

Mami Suzana: Sveti Miklavž vedno pusti pismo za otroka. Letos je bilo pismo drugačno od vseh prejšnjih. Bilo je malo bolj kritično. Miklavževi pomagači so zabeležili več minusov kot plusov. Ampak, ker vsak večer zmolita … (Gal prične na glas in razločno moliti Sv. angel), jima je sv. Miklavž dal še eno možnost do drugega leta in seveda vseeno prinesel darila. Gal: Veš »Sala«(Sara), napisal nam je, da nas ima rad. Pa da moram ubogati mamico in atija.

SI V ADVENTEM ČASU KAJ POSEBEJ ZAŽELITE? Mami Suzana: Sem zelo eksplozivna oseba, zato si nadvse želim biti kar se da strpna, saj vsa norija, obveznosti jemljejo veliko pomembnih lastnosti človeka.

Gal (pridrvi k mizi): Veš »Sala«(Sara). Ati ne pomaga pri smrekici, ampak gre pa v gozd po mah.

ČESA SE VESELITE OB BOŽIČU?

KDAJ PA GRESTE K MAŠI?

Mami Suzana: Resnično se veselim postavljanja smrekice, jaslic. In umirjenih ur, ko bomo lahko resnično skupaj.

Mami Suzana: Do sedaj nismo hodili k glavni polnočnici, saj sta bila otroka premajhna, ampak želim si, da bi mogoče pa le lahko šli. (Hana pogleda mamico in ji po tiho reče, da si želi k otroški polnočnici, ponoči pa ne bi šla k maši).

KAJ PA PRAZNOVANJA?

Hana/Gal ( zelo na glas): Daril. In Jezuščka.



KAKO PA JE Z OBDAROVANJEM?NEKATERI PRIČAKUJEJO VSE TRI DOBRE MOŽE, SPET DRUGI SAMO ENEGA: KAKO PA JE PRI VAS? Mami Suzana: Obiščejo nas vsi trije dobri možje. Lani smo po hiši celo opazili bele sledi Božička. Darila pusti na mizi, blizu balkonskih vrat, saj pride skozi vrata, ker ne more skozi dimnik. Hana: Meni je najljubši Božiček, saj prinaša igrače. In ker je to čas, ko se rodi Jezušček. Gal: Jaz imam pa rad prav vse tri može.

KAKO IN S KOM PRAZNUJETE BOŽIČNI VEČER?

BOŽIČNI VEČER JE, VSI SKUPAJ SEDITE ZA MIZO DOBROT IN SE VESELITE. NAKAR ZASLIŠITE ZVONEC NA VRATIH IN SE ZAČUDITE, KDO NEKI ZVONI OB TEJ NEPRIMERNI URI. ZUNAJ STA DVA, NA VIDEZ REVNA IN UTRUJENA, KLOŠARJA, BI REKLI PRI NAS. ONA VISOKO NOSEČA, ON PA STAR IN NEMOČEN. IŠČETA PRENOČIŠČE. ČISTO ISKRENO – NA KAJ BI POMISLILI IN KAJ BI NAREDILI? Gal: Dal jima bi hrano. Dovolil jima bi , da bi živela pri nas in tudi rodila bi lahko tukaj.

Gal (odgovori prvi): Z družino. Družina je ati, mami in Hana.

Bila sem presenečena nad Galovim odgovorom. Bil je – njegov. Nobenih namigovanj mamice ali mene.

Mami Suzana: Ostanemo doma. Uživamo v dnevni sobi. Na tla si položimo odeje in smo skupaj. Tako je bližina najbolj pristna.

Potem je prišel domov tudi oče Gregor. Vesela sem bila pogovora z njim, pa čeprav je bil ta precej kratek. 

BESEDA BOŽIČ … DOBRI MOŽJE! Oče Gregor: Božič je družinski praznik. Malo bolj se posvetimo drug drugemu, kar žal med letom kar malo pozabimo. Doma smo in vse skrbi so takrat odveč. Dela si razdelimo. Jaz sem tisti, ki gre po mah, in to rad naredim. Tradicija z vasi je še vedno del mene. Na sveti večer gremo k sosedom trosit orehe (legenda pravi, da s trosenjem orehov po hiši, prinese dobro letino in naj bi kokoši nosile veliko jajc). Ker pa lani ni bilo orehov, in seveda nismo želeli izpustiti tradicije, smo trosili bombone, kar je otrokom še bolj osvetilo oči. Božično jutro je posebno jutro. Čas se takrat ustavi in to je res dober občutek. V miru se udeležimo maše, sledi kosilo z razširjeno družino. To je čar, družinski krog. Zame, najbolj spoštovan dobri mož, je že od otroških let sv. Miklavž . On je prvi dobri ter najslajši mož.

Naj se vsakemu izmed vas za trenutek ustavi čas. Božič je. Novo rojstvo, nov začetek, mogoče nadaljevanje nečesa, kar je že utečeno in lepo. Objemite ljudi, za katere vam je mar, povabite nekoga na sprehod po mestu, napišite voščilo in ga pošljite po pošti ter ne pozabite nase. KER SKUPAJ JE TAKO LEPO. Pogovarjala sem se Sara Capl glasilo župnije sv. Ruperta Krško - Videm ob Savi Uredniški odbor:

Natalija Andrejaš, Sara Capl, Tomaž Petan, Špela Černič, Martina Makovec Žagar, Ana Špiler in Mitja Markovič

Oblikovanje:

Mitja Markovič

Lektoriranje:

Klavdija Bizjak

Tisk:

Koštomaj, Celje

Naklada:

900 izvodov

Spletno mesto:

Videmcan.SI

Knjižna polica:

issuu.com/videmcan

Spoštovani bralci Videmčana V teh decembrskih dneh se nam vsem kam mudi, hitro urejamo še vse potrebno pred pričetkom praznikov, pred Jezusovim prihodom.

Želimo vam, da si izberete take poti, ki vas bodo vodile v pravo smer in med prave ljudi. Naj vas decembrski čas ovije v plašč nemirnega pričakovanja, ko bomo s čistimi srci in z iskrenim objemom medse sprejeli Čudež. Naj vam isti Čudež prinese obilo radosti, nariše nasmehe na obraze vam dragih ljudi in vas spremlja ter polni vse dni v novem letu. Človek ne zna voščiti toliko želja kot jih more uslišati življenje! Preproste stvari in majhne pozornosti delajo čudeže. Naj jih bo čim več! Vam želimo uredniki Videmčana

PRAZNIK RESNICE ... ... TUDI O SEBI ... Ko se leto prevesi proti zadnji četrtini in sonce dan za dnem izgublja moč, se moje misli velikokrat srečujejo z božičem. Vsako leto znova me prva misel o božiču, tista, ki je običajno sopotnik prvemu padajočemu jesenskemu listju, popelje domov. Verjamem, da so spomini na božič doma za vakega izmed nas posebej živi. Ne govorijo zaman mnoge pesmi o tem. Normalno, saj je božič dejansko dom, v katerega se vračamo, leto za letom. Poti do doma pa so včasih dolge, včasih hladne, ah včasih že hoja tako boli, da ne moremo teči; pa vendar …, ni važno, kakšne so poti, pomembno je, da znamo priti domov; pa čeprav samo na božični večer. Od doma

se ne morem pohvaliti z veliko jelko z zlatimi bunkicami, takšno, ki bi zmagala pred jelkami mojih prijateljic, nikoli ni bilo velikih pisanih daril ... bilo pa je. Ah, tako nekako posebej toplo. Namnoženi občutki, da si pripadamo, da smo skupaj. Prijetnost mojega otroškega božičnega večera je takšna, ki me še danes hrani in me rada pokliče nazaj v mladost. In … oh, kako rada bi bila še enkrat otrok.

Resnica ... hvaležnost ... Božič me vsako leto na poseben tih način spreminja; tako mimogrede se v razmišljanje prikradejo misli, ki spreminjajo moje srce, mojo naravnanost in me postavljajo blizu resnice. Dano mi je bilo, da sem v novembru nekaj ur preživela v družbi zelo drugačnih otrok. Bivanje z njimi me je v prvi vrsti navdahnilo s hvaležnostjo, da sem bila z njimi; z njimi, ki jih je življenje na trd način pripravilo, da bivajo drugačno življenje. Prijetno druženje je bilo. Toliko topline, dotikov, pravih toplih pogledov, iskrenosti, kot da je božični večer. Pa vendar mi občutja hvaležnosti tega srečanja v tem božičnem času še posebej trkajo na vrata. Sprašujem se, kako je z mojo hvaležnostjo. Sem morda padla v množico reklam oz. stilu življenja, ki vsak trenutek človeku polaga na vest, kako je slab, nemočen, nesrečen, ker nečesa nima. Nikoli reklame niso obrnjene v to smer, da bi nam pokazale stvari, ki jih imamo ... In zato, se v tem času še posebej zavedam, da je prav, da sem hvaležna za to, kar imam in mi je drago; za zdravje, za dom, za moje tri doma, ki življenje zajemajo na svoj način, za moje bližnje. In hvaležnost človeka namnoži toliko zraka, da se potem, kar vsak dan lažje diha. Čutim, da je bližina dragih ljudi toplo zavetje, tudi pred mrzlo zimo. Ne verjamem, da bi enemu samemu pastirju v tisti božični noči uspelo najti hlev in v njem detece.

Dovoliti (si) bližino Tako pastirci kot kralji so si dovolili bližino. Bližina človeka pa daje človeku varnost in moč, da prehodi mraz, da na čudovitem zvezdnatem nebu, kjer je na milijone zvezd, najde tisto pravo repatico, ki kaže pot. Da, tudi zato je božič v mojih očeh praznik, ki mi govori, da moramo pustiti ljudi, da so na neki način ob nas. Ne verjamem, da smo lahko zadovoljni samo s klepetalnicami in z blogi, kjer se

izražamo ... dovolimo si, da nam ljudje pridejo blizu, takšni kot so.

In naposled – upanje Ko zaprem oči in se postavim med pastirje v tisti noči, ko so iskali Luč, ali pa se usedem na kamelo in grem s kralji na pot, da se poklonim ... čutim eno; ni pomembno, ali živim kot pastir ali kot kralj. Pomembno je, da imam to, kar so imeli oboji. Upanje. Upanje, ki vsak naš dan, vsak naš korak dela živega, polnega energije, daje moč. In božična zgodba nam polaga na srce, da je upanje tisto, ki hrani naša življenja; nas lahko pripelje do cilja. To je eden izmed naukov božične noči. Zato naj nam tokrat božič še posebej pove, da potrebujemo upanje, mi pa si dovolimo priznati, da so srca brez upanja prazna. Ne vem, če znam opisati hvaležnost za to, ker je božična noč živa, ker se dogaja, živi, nas premika, leto za letom. Božična zgodba nas spreminja. Vem pa, da želim vsem, da bi se odpravili tudi letos na to pot in na svoj način poiskali resnico. Božični večer je. Verjamem, da vam je toplo, pa vseeno imam veliko želja, da bi vas še bolj ogrele. Želim vam bližine ljudi, bližine prijaznih besed; moč, da najdete upanje in pripravljenost, da odprete srce in začutite, da se je rodil za vse nas. Mir z vami.

Mojca

MIKLAVŽEV OBISK

DELAJMO, DELAJMO ZLATA KOLESA Miloš Kukovičič Praznik sv. Miklavža niso samo darila, sladkarije in svetleči papirji. Zato smo se vsi, ki smo to začutili, odzvali še enemu lepemu povabilu, da skupaj s pesmijo in molitvijo prikličemo sv. Miklavža tudi k nam, v našo cerkev sv. Ruperta na Vidmu.

Praznik dobrote in ljubezni se je poln pričakovanja v očeh in srcih vseh, ki smo napolnili cerkev, pričel z angelskim petjem naših tretješolcev. Ti so nas spomnili na Miklavževo najljubšo pesem o zlatih kolesih. S prijetno igro so nadaljevali nastopajoči na prav posebnem decembrskem odru, ki je postavljen ob oltarju in na katerem se odvijajo prizori iz vsakdanjega življenja. Ti so zabavni in poučni hkrati. Ko so angelski glaski ponovno zapeli o angelčku, se sv. Miklavž ni mogel več upirati in skupaj s številnim spremstvom angelov je prišel med nas. Polna cerkev iskrenih otroških oči, polnih sreče in pričakovanja, je ogrela vsako srce. Miklavž je pred tem, ko je ponovno pokazal, da je velik dobrotnik, povabil še k molitvi in dobrim delom, ki predstavljajo tista zlata kolesa iz njegove pesmi. Dobra dela je povezal z ljubeznijo, spoštovanjem in prijateljstvom. Otroci polnih rok in starši polnih src smo poskrbeli še za spominske posnetke z Miklavžem, ki nas bodo spremljali vse do prihodnjega leta.

Andreja Sikošek

»Tisti« občutek

Poznam »tisti« občutek svetega večera. Vsako leto me čudežno obišče. Velikokrat ga tudi čez leto prikličem v spomin, predvsem takrat, ko dvomim in ko se sprašujem, ali se splača vztrajati in zakaj je težja pot pravilnejša … Težko pa ga opišem. Znanih je večino spremljevalnih elementov: domača cerkev, praznično okrašena in petje … v središču dogajanja so jaslice. Duša zaplapola pod strop znanih sten s poslikavami, zaprem oči, jaz pa v mislih objamem vse ljudi okoli sebe, dejansko objamem celo cerkev. In potem se naseli vame, v moje srce, ki je takrat, čutim, najbolj odprto. Mir, Radost, Hvaležnost za vse, kar je. In bolj kot vse potrebujem to izkušnjo, potrebujem dotik Novorojenega, ki me potem spremlja, opogumlja, vodi, podpira. Ker gre za nov začetek in mojo novo zaobljubo. Vsem želim iskreno čutenje ob »tem«, letošnjem svetem večeru in vesele božične praznike!

Manja Molan

Lansko poletje sem spet vzljubil zvezde. Bilo je lepo pod zvezdami. Toliko pogledov v nočno nebo je bilo zaznamovanih z lepimi zgodbami. In zvezdnih utrinkov z željami. In ozvezdij z osebami. Na prvi pogled so vse zvezde enake. Le svetle pikice na črnem nebu in nič več. Ko pa jih gledaš večer za večerom, noč za nočjo, ko jih gledaš dolgo in vztrajno, ko jih pričneš gledati s srcem, postanejo drugačne. Vsaka malo drugačna. Dobijo celo imena. Med njimi nastanejo nevidne črte, ki jih povezujejo v ozvezdja. In tudi na nebu se pričnejo izrisovati podobe in pripovedovati zgodbe. Zvezde so tako podobne ljudem. Pogledano na hitro smo vsi enaki. Malo različno oblečeni in malo različnih značajev, a vsi isti. Pikice, ki bežijo sem in tja po svojih poteh. Ko pa se nekdo ustavi in gleda dolgo in vztrajno, ko gleda večer za večerom in noč za nočjo, ko gleda s srcem in prisluhne, postanejo nekateri ljudje drugačni. Nastanejo nevidne črte. Izrisovati se pričnejo podobe. Pisati se pričnejo zgodbe. Naj novo leto napiše veliko posebnih, iskrenih zgodb!