Videmčan 7-8 (2011) by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

Ko sem bila mala Teja, je bil moje vse ate. Ate je bil junak. Moj dedek. Pripovedoval mi je zgodbe. Pri njem sem najbolj občudovala, kadar mi je s posebnim tonom in navdušenjem pripovedoval o svoji mami - moji prababici. Rada sem imela njegove zgodbe. In kar je bilo najboljše - vedno je imel čas zame. Potem pa je bil pred dvema letoma poklican med angele. Nepričakovano. Želim si, da bi ga poznali. Imel je namreč neverjetno lastnost, za katero si vsi tako prizadevamo. Poznal je celovit pomen besede ljubezen.

Mojemu

najine skupne zgodbe in jaz sem nemočno sedela v zadnji klopi naše cerkve, vedoč, da bi mu lahko namenila na tone več pozornosti in časa. Pa časa ni bilo več.

Potem pa sem na koncu maše na rami občutila dlan. Toplo dlan. Bila je žena, naša faranka, s katero me pravzaprav ni prav nič povezovalo. Bila je kot angel, ki mi jo je On poslal, pa čeprav sem se v mislih celo bogoslužje jezila Nanj. Ta žena mi je v tistih trenutkih podarila največ. Čeprav verjamem, da tega še danes ne ve. Podarila mi je namreč čas in ramo. Podarila mi je besedo tolažbe, objem ali dva. Prisluhnila mi je. Začelo je rositi. A ona je še vedno povsem mirno sedela ob meni na stopnicah. Po tem, ko sem odhajala domov, sem začela razmišljati. Ta žena mi je podarila le čas. Svoj čas. In takrat sem dojela.

angelu

Prav to je tisto, kar je meni dal ate, kar nam je vsem dal Jezus: čas.

Ljubezen si ponavadi predstavljamo le v tisti najbolj svetli luči. To plat verjetno vsi zelo dobro poznamo. To je takrat, ko nas razganja in bi bili pripravljeni prestopiti vse svoje meje. To so trenutki, ko nam je toplo, imamo v trebuhu metuljčke in ko nas niti mraz ne odvrne od sprehoda z našo ljubljeno osebo. To so dnevi, ko niso pomembne več naše obveznosti in pomanjkanje časa, ko sta denar in služba zadnja skrb in ko bi zanj/o plezal po drevesih in se naučil vse tisto, za kar prej sploh nisi vedel, da obstaja, kaj šele, da bi te zanimalo.

Želim si, da bi znali posnemati in opaziti te ljudi, ki razumejo tudi drugo plat besede ljubezen. To je žrtvovanje, solidarnost, podarjanje upanja in miru.

In če dobro pomislim. Ali ni to precej sebično? Kaj pa vsi ostali ljudje okrog nas? Verjetno v odnosih z njimi vsi večinoma „pritisnemo pavzo“, kot pri gledanju filma, če dobimo obisk. Pa se v odnosu to ne pozna? Smo prepričani?

Ne bom pozabila nekega jesenskega dne, ko sem dojela, da se ate resnično poslavlja. Jezna sem bila. Na Boga, na zdravnike, na medicino ... Ko sem z rdečimi očmi odhajala iz bolnišnice, sem zavila naravnost v cerkev. K maši. Tako zelo jezna sem bila. In moj svet se je porušil ob misli, da moj junak odhaja. V glavi so se mi vrtele vse

In želim si, da bi si vsi mi znali vzeti čas. Za vse okoli nas, ki nas tako ali drugače potrebujejo. Vzeti si čas, ne le v tisti nori ljubezni, ko smo v sedmih nebesih in ne le za eno osebo. Zmoreš biti tako plemenit, žrtvovati del sebe, svoj čas, za ljubezen do bližnjega?

Nekega jutra se bomo namreč zbudili s spoznanjem, da smo namenili njej ali njemu premalo trenutkov. Trenutkov, ki ostanejo, ki jih ni moč izbrisati in so na koncu največje darilo. Nobena stvar, nobena služba ali priznanje in naziv nam ne dajo toliko, kot nam da občutek, da si naredil nekaj dobrega za sočloveka.

... Že veš, kako boš dal danes babici, ženi, možu, sodelavcu, prijatelju, sosedi ... vedeti, da so edinstveni? Želim ti, da bi spoznal, kako posebni so ti ljudje okoli tebe, še preden ti zmanjka časa. Teja Omerzel November 2011 • 7-8

Mitja Markovič župnik

Decembrske

lučke

Saj se še spomnite tiste lepe pravljice o štirih svečah. Prvi je bilo ime MIR, drugi LJUBEZEN, tretji VERA. O tem, kako so vse po vrsti ugašale. In je ostala prižgana samo še ena in o tem, kako je prav tista potolažila vse bolj prestrašenega človeka, ki ga je zajemala tema. Dejala mu je: »Ne joči. Dokler bom gorela, lahko zmeraj ponovno prižgem ostale. Ime mi je UPANJE.« Da, december, ki je pred nami, bo predvsem čas iskanja tega četrtega plamena. Upanja, s katerim bi radi prižgali preostale tri in še kako ugaslo svečo. Ko se v kaki zadolženi državi politiki poenotijo, je to upanje; in ko statistični urad izračuna za nekaj desetink višjo gospodarsko rast. Upanje je, ko trgi zaznajo rast povpraševanja in ko nova firma zaposli skupino brezposelnih delavcev. Slovenci veliko upanja polagamo v volitve, na katere se bomo odpravili že čez nekaj dni. Upanje je tudi, ko ugotovimo, da smo ljudje bolj okoljsko osveščeni in ko začutimo, da naši otroci iz šole prihajajo vse bolj učeni, ob tem pa še vse bolj odgovorni. Upanje je, ko zaznamo povečano solidarnost družbe in ko se odločimo, da bomo držali skupaj, ker je tako laže dosegati zastavljene cilje. Veliko je razlogov za upanje ... ... Da, vem. Tudi vi ste si ob tem naštevanju rekli: »Ja, že res. Ampak v resnici pa je marsikaj ravno obratno!« Res je: veliko razlogov, ki sicer budijo upanje, se spreminja v svoje pravo nasprotje. Na vsakem koraku je čutiti skrb, zmedenost in razočaranje. A vsaj nas, kristjanov, to pač ne bi smelo spraviti iz tira, našega srca vse pričujoče dogajanje ne bi smelo zmesti. Z vso odgo

vornostjo pripadamo zemeljskim skupnostim, skušamo biti odgovorni državljani; dobro bomo premislili, koga bomo podprli na volitvah. Krepiti moramo svojo odgovornost do okolja, v katerem živimo in odgovornost do rodov, ki prihajajo za nami. Ni nam vseeno, če v družbi vlada nepoštenost in če politika tišči vse več ljudi onkraj socialnega roba. Ne, ni nam vseeno in ne sme nam biti! Svojega upanja pa vendarle ne postavljamo na zemeljske resničnosti. Saj smo vendar državljani nebes! Na koncu pripadamo Božjemu kraljestvu! Če nas nova in nova medijska poročila o krizi ter žalostni statistični kazalci spravljajo iz tira, je to morda opozorilo, da smo tudi mi, božji državljani, temelje svojega upanja postavljali na peščenih tleh, tam, kjer stavba upanja dobro stoji samo do prvega deževja. Nam pa se ponuja drugačen temelj: edini, ki ne razočara, edini, na katerem upanje preživi še tako orkanske vetrove in nalive. Resnični temelj našega upanja je lahko samo Jezus Kristus. On, ki je o sebi rekel, da je skala. Čeprav v božični noči prihaja k nam kot krhko Dete. Morda bo prav to osrednji program našega letošnjega adventa: poglobiti svoje upanje vse do te edine trdne Skale. Prav tam, v hlevu božične noči, bo zagorel plamen upanja. In to ne bo neznaten plamenček sveče, ki ga lahko ugasne že lahen piš. To bo neugasljivi božji ogenj. A ne zatiskamo si oči. Nasprotno: v adventu in v prazničnih dneh bomo še posebej pozorni na stiske in bomo po svojih močeh katero olajšali ali ublažili. In tako z neugasljivim ognjem upanja prižgali komu že ugaslo svetilko.

LETO SOCIALNE PRAVIČNOSTI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Velike besede za preproste ljudi

Moja babica je v mesto prihajala zelo poredko. Življenje na oddaljenih hribčkih nekje na Kozjanskem je bilo daleč od vsakodnevne potrebe po trgovini ali lekarni. Pravzaprav je zavladala v sicer mirni hiški z majhnimi okenci skoraj nekakšna prej nepoznana napetost, ko je prišel dan, ko je bilo treba jutranjo in vsakodnevno rutino spremeniti. Nič več preprostih oblek in visokih škornjev, da bi zakorakala v hlev, ki so ga s svojimi telesi grele živali, jim rekla svoj »bogdaj« in z njimi pokramljala kot s človekom, čeprav je vedela, da so obupni sogovorniki, a njihove ponižno sklonjene glave in koža, ki se je pustila pobožati, je oddajala nekakšno zaupanje, da morda res ne razumejo besed, a čutijo nekaj, česar oči niso mogle uzreti. Jutranji avtobus in vožnja po kot slepo črevo zavitih in luknjastih cestah verjetno ni pripomogla k vzhičenemu vzdušju, ko je kmečka ženska izstopila na avtobusni postaji in so okrog nje zahrumeli motorji in stroji, ko so se trepalnice skoraj zlepile od vlažne megle in težkega smoga, ki se je ponosno vil iz dimnikov tovarn in blokovskih naselij. Bilo je že prepozno, da bi se obrnila, čeprav jo kar vidim, kako je izgubljena sama v sebi in v svetu, ki ji je tuj s košaro v roki zakorakala vedno po isti poti. Banka, lekarna, Kmetijska zadruga, trgovina. Nikamor drugam. Potem je prišla še k nam. Doma sem bil po pravilu sam, ker sem prvi prišel iz šole in čakal sem jo na notranji strani vrat, ker bi lahko

z zaprtimi očmi in rokami na ušesih točno vedel, kdaj se je ustavila pred našimi vrati. Iz njene košare je dišalo po domači potici in svežem kruhku iz peči, ki ga je naredila samo zame in vanj z nožem, še preden je postala skorja trda, vrezala križ. Verjetno sem še v istem dnevu dobil deset drugih sladkarij, z najmodernejšimi nalepkami v paketu in svetlečimi podobami na embalaži. A ta dan, niso pomenile nič, čisto nič. Babica je vstopila, me objela in se samo utrujena sesedla v naš naslonjač, ki je bil zanjo vidno prevelik. Nikoli je nisem videl tako utrujene, niti takrat, ko so se ji noge šibile pod zvrhanimi koši stelje za hlev in je zvečer pred vsemi skrivala svoje žulje in odprte rane na ramah. Tokrat je samo vzdihnila: »V kakšnem svetu živite tu. Sploh se ne znajdem več. Domov moram, čimprej.« Velikokrat prav čutim in vidim, kako se korak za korakom bližam svoji babici v njen svet nerazumevanja časa, ki spreminja vse in nas ne vpraša, ali smo pripravljeni na spremembe, ali jih sploh želimo. Njeni obiski so oddaljeni, a zgovorni. Kljub temu, da se je v »modernem« svetu počutila nekoliko tuje in je točno vedela, da njen dom ni tukaj, je vanj prinesla nekaj domačega, preprosto človeškega, nekaj dobrega.

Človeku človek

Nalašč sem izbral preprostega človeka in preproste besede. Samo te nam namreč ponavadi v resnici kaj povedo za življenje in jih ne potrebujemo še stokrat razvozlati in pretresati v svojih glavah, da jih razumemo in sledimo. Morda se motim. Morda pa vas premaknejo besede, kot so solidarnost, pravičnost, naravno pravo, moralni imperativ, personalno in osebnostno načelo, skupno dobro, vzajemnost, subsidiarnost pristojnosti. Te besede so namreč pravi temelji, bistveni gradniki k cilju, ki ga je Cerkev v Sloveniji letos poimenovala: Pastoralno leto socialne

November 2011 • 7-8

pravičnosti – PRAVIČNOST V LJUBEZNI. Oprostite, da grem zopet k moji babici, ampak prav rad bi jo videl danes, ko verjamem, da že uživa večno Pravičnost in Ljubezen, z letakom, na katerem so natisnjene zgoraj napisane besede. Gotovo bi verjela, da niti ene od njih ne izpolnjuje, da se je ne tičejo, da niso zanjo, da je njeno življenje preveč majhno in nepomembno, da bi jih uspela živeti, kaj šele uresničiti. Pa jih je. Celo do največjih podrobnosti. Ne bi rad, da se že na začetku letošnjega pastoralnega leta tudi mi počutimo, kakor da smo stopili v prevelike čevlje in obleko, ki se nam ne poda, ki v resnici ni naša in se izgubljeni utrudimo v iskanju pravih smeri.

Dobro vemo, da Jezus v svojih dobrih tridesetih letih na tem svetu ni samo molil in prosil za blagoslove »od zgoraj.« Življenje in dogodke okoli sebe je večkrat in celo po pravilu dobesedno vzel v svoje roke in jih reševal s simpatično človeško naklonjenostjo do ljudi in njihovih težav, ki jih je opazil okoli sebe in božjo močjo, ki je poskrbela, da so okoli njega ljudje začeli imeti raje svojega Stvarnika, sami sebe in svoje bližnje. Iz te prenovljene in ponovno oživljene ljubezni, ki jo je prekril prah vsakodnevnih skrbi (od kod mi je to že poznano?), so se rodili novi odnosi med Njegovimi učenci. Preprosti ljudje, ki so preprosto razumeli povsem preproste stvari. Razumeli so, da so ustvarjena bitja postavljena drug ob drugega v tem svetu in morajo najti skupni jezik v življenju in živeti tako, da bo vsem prijetno, da bo vsak dobil svoje, da bodo oblikovali zakone in pravila obnašanja, ki bodo vsakemu omogočila, da se rodi, da živi, da postane oseba ne glede na barvo, spol, nadarjenost in zdravje, da ima vsak svojo svobodo in sme razmišljati, da sme svoje misli tudi na glas izraziti, da mora sprejeti svoje odgovornosti za svoj dom, družino, mesto in državo. Spoznali so, da obstajajo pravice, ki si jih nismo podelili sami, pravice ki so nam dane zato ker smo ljudje, in nam jih noben človek ne država in ustava ne smejo vzeti. Pravice, ki so trajne in zadevajo onega, ki ne pozna atomske fizike in celične biologije, ki ne drvi po cesti z avtomobilom in ki se izgubi v svetu s preveliko

ulic, kakor tistega, ki počne vse to in se komaj še počuti del narave, ki jo je izgnal na obrobje svojega betonskega sveta.

Naš svet, naš dom

Moja, v moderni družbi izgubljena babica, je morda res imela svoj strah in pomisleke, da ne spada med nas, ki smo si v 21. stoletju uredili svet hitrega napredka, ki ga ni razumela. A vseeno je vsak njen obisk v naš svet, meni, otroku tega sveta, prinesel nekaj temeljnega, nekaj domačega, nekaj toplega, nekaj, kar sem čutil, da mi po pravici pripada in ni nikoli v resnici zastaralo in postalo nemoderno. Prinesla mi je zavedanje, da bom temu svetu in naši družbi največ dal in nikoli ne bom zastarel, če se bom oklenil stvari, ki ne rjavijo, če bom znal ločiti slabo od dobrega, laž od resnice, če mi bo resnica pomenila več od osebnega napredovanja, če bom sposoben poravnati krivice, ki sem jih storil, če ne bom prezrl pravic drugih, ko se potegujem in iščem svoje. Si mislite? Tega me je naučila sključena žena v našem naslonjaču, ki si je želela samo še domov. Tudi sam si želim te želje po domu, želim si, da bi vedel, da moram postoriti vse, da se bodo ljudje okoli mene počutili doma, da bodo sprejeti takšni, kot so in bodo dobili to, kar jim pripada, ne po moji dobrohotnosti, ampak že zato, ker živijo, ker so med nami, ker so ljudje, ki želijo postati del naše družbe. Povabimo jih v naš svet, svet pravičnosti in ljubezni, svet, v katerem se vsak počuti domače.

Urban Lesjak

Foto: Miloš Kukovičič, fotografije so simbolične

LETO SOCIALNE PRAVIČNOSTI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Pravičnost v srcu, ljubezen v pravičnosti Slovenski škofje so letošnje pastoralno leto 2011/12 razglasili za leto socialne pravičnosti, pod geslom „Pravičnost v ljubezni“. Namen tega leta je, da bi kristjani osebno in v cerkvenih skupnostih, zasebno in v javnem življenju prepoznavali in duhovno razločevali družbena dogajanja, jih presojali v duhu družbenega nauka Cerkve ter se aktivno vključili v delo za večjo socialno pravičnost.

Na seminarju Karitas v oktobru z naslovom „Srce, ki vidi“, smo razmišljali, kako kot kristjani lahko opazimo stisko sočloveka in imamo sočutno srce do vseh potrebnih pomoči, obenem pa na njihove stiske odgovorimo s pravilnim načinom pomoči.

Mislim, da mnogi dobri kristjani sploh ne vedo, da ima naša Cerkev dobro izdelan in praktičen družbeni nauk, objavljen v Kompendiju družbenega nauka Cerkve. Zato želijo škofje na neki način opogumiti slovenske kristjane, da se prav letos potrudijo za bolj pronicljiv pogled na novo resničnost in

kritične razmere stanja duha v naši družbi. Kar pa seveda ni dovolj. Potrebno je začeti odločno stopiti na pot zavzemanja za več pravičnosti, najprej v sami Cerkvi in cerkvenih skupnostih, potem pa tudi v širši družbi. Tako radi namreč pozabimo, da med nami pri maši, pri molitvi in pri različnih druženjih v cerkvi in okoli nje, stojijo ali sedijo ljudje, ki jih tudi mi, Jezusovi učenci, tako radi porinemo nekam v kot, na neko bolj temno mesto … Ranljive skupine v družbi so pogosto ranljive skupine tudi med nami verniki November 2011 • 7-8

... Otroci s posebnimi potrebami, starejši, invalidi, brezposelni, tujci, ženske, Romi … Tudi v naši župniji … Da bi bolje spoznali socialni in družbeni nauk Cerkve, bomo imeli letos številne priložnosti na predavanjih na škofijski in slovenski ravni. Da bi pa ta pravičnost prišla v naše vsakdanje življenje in medsebojne odnose, si lahko pomagamo z metodo, ki so nam jo predlagali organizatorji tega pastoralnega leta. Metoda temelji na treh glagolih: VIDETI - PRESOJATI - DELOVATI.

Videti ...

pomeni imeti odprte oči. Kristjan naj bi bil čuteč, njegovo srce naj bi bilo odprto za stiske drugega, za socialno nepravičnost. Življenje v vseh razsežnostih naj bi se ga dotaknilo. Ko se človeka neka situacija močno dotakne, ji ne more ubežati. Videti v tem kontekstu pomeni tudi začutiti, prepoznati, opaziti, dotakniti se.

Presojati ...

Ni dovolj, da vidimo! Poklicani smo tudi, da izražamo, kaj je prav in kaj narobe. To je dolžnost vsakega kristjana. Za kristjane sta pri tem glavni vodili Sveto pismo in družbeni nauk Cerkve, navdih

pa Sveti Duh, ki v vsakem položaju omogoča prepoznavati božjo voljo in božje delovanje. Ne pomeni le odločati, kaj je prav in kaj narobe, ampak tudi razločevati – torej prepoznavati božjo voljo. Prizadevati si za prava merila presoje.

Delovati ...

v prvi vrsti kaže na to, da bi bila vera brez del mrtva. Če se tematika pastoralnega leta in njegov temeljni namen ne bosta opazila tudi na družbenem nivoju, lok ne bo zaključen. Slovenski kristjani se morda preveč pogosto ustavimo prav pred tretjim korakom. Določene stvari nam je sicer dano videti in tudi razsojati, za samo delovanje v družbi pa smo pogosto premalo pogumni.

Na začetku pastoralnega leta je v Celju duhovnikom, redovnicam in redovnikom, pastoralnim sodelavcem in sodelavcem Karitas, predaval dr. Ivan Štuhec z zanimivim naslovom Katolicizem in sekularizacija. Dr. Štuhec je predavanje pripravil na osnovi zanimivih in tudi provokativnih tez filozofa Gabriela Fragniera. Poudaril je, da gre v družbenem nauku Cerkve za vprašanje odnosa med odrešenjskim oznanilom in urejanjem našega tosvetnega bivanja, za vprašanje odnosa med vero in politiko, vero in oblastjo, za vprašanje odnosa med državo in Cerkvijo oz. verskimi skupnostmi. Nenazadnje gre danes za vprašanje umeščanja krščanstva v sekularizirani, pluralni, demokratični in laični prostor.

LETO SOCIALNE PRAVIČNOSTI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Izziv je tudi zahteva, da je danes potrebna nova govorica o Božjem. Prof. Štuhec meni, »da se Božje manifestira kot personalno, ljubeče in zastonjsko bivanje. Človek se mora odločiti o tem, kaj bo naredil iz sebe in iz sveta, kaj bo ustvarjal. Kajti ni Boga, ki bi odločal v njegovem imenu, tudi ni vrednote, ki bi bila neodvisna od njegove presoje, in ne usode izven njegove izbire. Božje ni v stvareh. Če sekularni človek najde kakšno zatočišče svojemu bivanju, potem ko je Bog univerzuma mrtev, potem najde to zatočišče v samem bivanju oseb, ki živijo na osebnostni, ljubeč in podarjen način. Oblika, v katero se ta vera lahko spremeni kot nova religija, se bo manifestirala na popolnoma nov način glede na vprašanje oblasti v preteklosti«. Prof. Štuhec je na kratko opredelil Družbeni nauk Cerkve, zgodovino le-tega, predstavil sekularizacijo kot novo priložnost. Predavanje je sklenil z izzivalnim vprašanjem: »Ali ni Katoliška cerkev prišla v čas, ko bo v njej morala dozoreti misel, da se kot institucija odpove vsem državniškim atributom in postane zgolj in samo duhovna avtoriteta? To bi imelo izjemno velike posledice tudi navzdol, do zadnje župnije, kjer bi župnijski voditelj lahko vladal zgolj in samo z duhovno avtoriteto, nikakor pa ne s formalno ali celo politično. To vprašanje si lahko postavimo ne samo ob Fragnierejevih tezah, ampak tudi ob branju okrožnice papeža Benedikta XVI. Bog je ljubezen.« Ali si upamo postaviti to isto vprašanje v globini svojega srca? Ali si upamo nanj tudi odgovoriti? Ali si potem upamo o tem tudi spregovoriti? O tem bomo poročali na koncu tega pastoralnega leta.

s. Emanuela Žerdin

Začetek novega skavtskega leta V začetku oktobra se je začelo letošnje skavtsko leto ( končno! ) in skavti vseh treh vej stega Krško 1 smo se skupaj zbrali pri nedeljski sveti maši, ki pa to nedeljo ni bila običajna – bila je skavtska! Že pred začetkom bogoslužja smo lahko opazili vrvi, pa pohodniške čevlje, karabine, sekire … in pod velikim skavtskim drevesom zbrane ponosne krške skavte; najmlajše volčiče, starejše izvidnike in vodnice ter še popotnike in popotnice. Skavti smo mašo popestrili s pesmijo (takšni pač smo – ne vedno uglašeni, ampak brez pesmi ne gre!) ter sodelovanjem pri maši. Naučili smo se, da lahko svojo ustvarjalnost uporabimo zato, da pomagamo bratu in sestri

Foto: Miloš Kukovičič

ter se z njimi povežemo, pa tudi da odkrivamo svoje talente in jih izkoristimo za dobro. Po maši so nas pred cerkvijo pričakale še prave skavtske dobrote (kakšne tudi malo zažgane in trde kot kamen, pa nič zato) in skavti smo si končno lahko hiteli pripovedovati o pustolovščinah, ki smo jih doživeli poleti; o poteh, ki smo jih prekolesarili, dežju, ki smo mu kljubovali, Kekčevi deželi, ki smo jo raziskovali in še in še … Letošnje leto smo skratka začeli polni skavtskega duha ter pripravljeni na nove izzive, na kljubovanje nevihtam sredi noči in na igrivo preganjanje v džungli, na dolge poti, ki se zdijo brez konca, a jih nekako zmoreš zaradi prijateljev ob tebi, na raziskovanje sveta in pesmi ob tabornem ognju … Mladost je norost in upam, da bo to skavtsko leto čim bolj noro! 

Simona Gorjan

DOBRODELNI KONCERT

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Tretji dobrod Župnijske kar smo si odpočili oči, ob bogastvu besed smo umolknili. »Dobrota je sirota,« pravi slovenski pregovor. Kako je nastal in zakaj, ne vem. Vem pa, da dobrota napolnjuje človeka, bogati medsebojne odnose, povezuje generacije, odpira možnosti, podarja izkušnje …

To je bilo to. Za letos. Dobra obiskanost in hvaležnost z obrazov tistih, ki dobroto delijo drugim. Lažje bo šlo. Dali bodo tam, kamor je treba. Tolažili bodo tiste, ki so tega

Letošnji dobrodelni koncert naše Karitas je znova potrkal na naša vrata. Kdor jih je odprl, je bil presenečen in obogaten. Na odru velike dvorane Kulturnega doma Krško so se zvrstili znani Slovenci in dobri domačini. S poslušalci so si segli v roke. Eni z melodijami, drugi s petjem, tretji s kleno slovensko besedo, četrti z mislimi. Ob znanih obrazih in napevih smo zapeli, ob simpatičnih novih nastopajočih

November 2011 • 7-8

delni koncert ritas ZaUpanje potrebni. Nasmehe narisali tistim, ki jih sami ne zmorejo.

Milena Žičkar Petan

Župnijska karitas Videm-Krško Savska pot 1, Krško. TRR: SI56 0298 0009 2052 287 Sklic: 00 23102011

Foto: Miloš Kukovičič

Zato hvala, dobri ljudje. Hvala odprtim rokam in velikim srcem. Hvala drage gospe in gospodje, ki vidite več.

INTERVJU

Foto: arhiv animatorske skupine in Uršin zasebni arhiv

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Naša animatorka Urša: naj prostovoljka leta Vem, da bi bil verjetno idealen začetek tega pogovora ugotovitev, kako sem vedno, od samega začetka, od prvega trenutka, ko sem videl preprosto dekle, Uršo po imenu, že v njenem nasmehu, stisku roke in njenih prvih besedah vedel, da je ena tistih, ki bo druge ljudi postavila pred lastne interese, da je ena tistih, ki opravlja ure in ure brezplačnega dela za druge. Pa, roko na srce, ni bilo tako. To sploh nima nič opraviti s tem, da se teh stvari na Urši Bernardič, 19-letni študentki v Ljubljani, še pred kratkim pa dijakinji na gimnaziji v Brežicah, ne da opaziti. Gre bolj za to, da niso očitne, kakor bi si kdo mislil. Pomislite. Poznal sem jo debelo leto, pa pravzaprav nisem vedel, da poleg tega, da redno prihaja v naše župnišče in ga polni s svojimi idejami, smehom, sposobnostmi in talenti, ki jih deli med naše večje in manjše otroke, opravlja podobno, seveda brezplačno delo zgolj za svoje srce, še na mnogih drugih krajih. Preprosto o tem ni govorila veliko. Dokler niso dozorela njena dejanja, se je lahko skrila za svojo skromnostjo, vendar nič več. Urša je namreč postala Najprostovoljka leta 2010, njena dejanja so prepričala brez besed komisije in ljudi širom Slovenije. Torej je skrajni čas, da zaslišimo kakšno besedo in misel, ki se za vsemi temi plemenitimi dejanji skriva.

November 2011 • 7-8

Urša, najprej iskrene čestitke za priznanje in nagrado Prostovoljka leta 2010, ki si jo prejela. Si jo pričakovala in celo načrtovala, ali se je zgodila »naključno« in te je presenetila?

Naključno, definitivno. Od prostovoljstva nisem (in upam, da nikoli ne bom) pričakovala kaj več (pravzaprav je to največ) kot tisti droben nasmeh, iskrive oči in občutek zadovoljstva, da si nekaj premaknil, na boljše seveda. Že samo ko so mi povedali za idejo, da me bodo predlagali sem bila v dvomih. In še danes sem. Toliko pozornosti se je obrnilo name, pa vendar vem (in to poizkušam vsakič tudi omeniti), da poznam in sodelujem z ljudmi, ki bi si prav tako zaslužili podoben naziv. O načrtovanju te nagrade pa lahko rečem samo to, da za ta projekt, dokler nisem dobila vabila na slovesno podelitev priznanj od predsednika države doktorja Danila Türka in njegove soproge Barbare Miklič Türk, o tem projektu nisem vedela skoraj nič. In pravzaprav je bilo tako neverjetno, da prvih nekaj sekund sploh nisem spoznala, da sem jaz ta Urša Bernardič, ki jo oni kličejo na oder. Še dobro, da sta mi potem to jasno nakazali moji učiteljici. Si po takšnem »polnem« in aktivnem letu utrujena? Potrebuješ sedaj kakšno leto oddiha ali še imaš kaj energije zase in za druge?

Ja, žalostna resnica je, da mi dnevu še ni uspelo dodati 25. uro, ki bi mi večkrat zelo prav prišla. O utrujenosti in oddihu ni »ne duha ne sluha« (vsaj zaenkrat). Predvsem zato, ker so to dejavnosti, ki sem si jih izbrala sama in spadajo v rubriko »moj prosti čas«. Prepričana sem, da se ti vse, kar delaš s srcem in pozitivno energijo, vrne, na tak ali drugačen način. Energija pa ostaja, tako za druge, kot seveda tudi zame. Moram pa priznati, da mi navdušenja, skromnega veselje ter novih idej ne manjka.

ponoči za druge. Zakaj? Kaj torej motivira mladega človeka, da se odloči za to?

Pravega in edinega razloga na vprašanje zakaj ne poznam. Vsekakor pa se je vse začelo že v mojem otroštvu. Tako da sta temeljna »krivca« (hkrati tudi moja največja idola) moja starša  Od nekdaj sta naju z bratom Jakom učila, kako je potrebno pomagati kakorkoli lahko, vedno smo pobirali štoparje, nosili ježke iz ceste, pomagali Romunom iz barke … in še in še. Tako temelji mojega prostovoljstva izhajajo iz moje družine. In tudi ko je težko, ko se ti zdi, da projekt ni uspel, ko bi svoje življenje lahko primerjal z nevihtami … so imeli vedno čas zame in moje zgodbe. Vedno so mi nudili varen pristan. Tako na tem mestu … HVALA vsem Vam (ati, mami, Jakec, stara mama, stari ata) … brez Vas bi bilo moje življenje samotna in dolgočasna puščava. Motivacija pa je seveda prihajala tudi s strani mojih prijateljev, soanimatorjev, voditeljev, sodelavcev … pa »šefeta« Mitja in tebe, Urban. In spomnim se, da sem po enem duhovnem vikendu napisala mail Mitju, da si z vami in ob vas upam odpreti firmo na samotnem otoku in vem, da bo uspelo. Z Vami in ob vseh Vas je bilo resnično lahko rasti in odraščati. No, seveda si med vsem svojim prostovoljnim delom uspešno zaključila tudi tisto »neprostovoljno«, obvezno delo, ko si uspešno zaključila gimnazijo in se vpisala na fakulteto. Se ti ni nikoli zdelo, da ti zmanjkuje časa zase?

Pa si me ujel v zanko ;) Ja, žal je bilo večkrat tako, da je

Če sem pravilno izbrskal med podatki, si opravila v minulem letu preko 900 ur prostovoljnega dela, kar je več kot en mesec neprestanega dela podnevi in

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

bilo moje šolsko delo podrejeno, za kar mi je danes malo žal. Ampak četudi bi mi dal Bog čarobno paličico in bi lahko spreminjala prehojeno pot, bi danes ponovila prav vse korake. Vse padce (ki tako dobro učijo) in vzpone (ki mi dajejo vedno novo energijo). Je pa res, da sem večkrat izkoristila svoje noči za učenje in tako nekako prišla na zeleno vejo. Tako da običajni podočnjaki izhajajo iz koriščenja noči za učenje in ne iz prekrokanih noči ;) Brez skrbi …

INTERVJU

Tvoje delo ti ni napolnilo denarnice. Ti je dalo kaj drugega namesto tega?

Hvala Bogu, so dotlej za mojo denarnico vedno poskrbeli drugi. Tako sem sama lahko dala energijo, talente in pripravljenost drugim, zame trenutno pomembnejši stvari = prostovoljstvu. Dalo mi je ogromno. Najboljše sopotnike, ki jih lahko najdeš, nov pogled na svet, nove priložnosti, življenjska »pravila« … poleg vsega tega pa sem pridobila tudi kar nekaj neformalnih znanj, ki so danes resničen trend. Od tega, kako organizirati svoj čas, voditi nekaj, kako NE zamujati … In mislim, da sem

se ravno v naših sferah naučila, kako potrebno je, da včasih stvari, osebe, dejanja … prepustimo drugim. Kako odpuščati in pustiti nahrbtnik večnih izgovorov doma. Vem, da se je tvoje delo raztezalo čez različna področja in si bila aktivna v Mladinskem centru Krško, Centru Sonček v Krškem pa vse do oratorijskih in skavtskih organizacij in še bi se našlo kaj. Katera dejavnost ti je bila najbolj pri srcu, če jih sploh lahko kategoriziraš in ocenjuješ na takšen način?

Ne, nikakor jih ne ocenjujem in kategoriziram. Še vedno mi vse ostajajo zanimive in prijetne. So pa tako različne, da se včasih težko prelevim iz kakšne oratorijske zgodbe v pogovor s starejšim. Ampak s časom postane vse lažje. Pri vsem delu moramo resnično slediti svojemu jazu, svoji osebnosti in srcu, ki nas nikoli ne pusti na cedilu. Kakšen je bil odziv tvojih prijateljev in prijateljic, ko so izvedeli za tvoje delo, ki ga opravljaš prostovoljno, in za nagrado, ki si jo ob tem prejela?

Odzivi na to, koliko prostovoljnega dela opravljam, so različni. Nekateri so zaskrbljeni (pravijo, da ne bi nekega dne popolnoma izgorela), spet drugi ponosni in tretji začudeni (le kaj je z mano, ko pa sem tako mlada?! …). So pa bili vsi veseli, ko so izvedeli, da sem ravno jaz tista, ki je navdušila komisijo, ki je stala poleg predsednika države, imela prispevek na Televiziji Slovenija, imela intervju na Radiu Slovenija ... Kaj naredi Urša, ko vendarle pomisli nase in se razvaja? Greš v naravo? Odpreš knjigo? Zaviješ v kino?

Woou … vse to in še marsikaj drugega. Zelo rada se vrnem na našo podeželsko kmetijo, kjer me vedno pričakajo konji, moje kokoške, koze, ovce … in ostala narava. Rada pa privoščim svojim ušesom kak dober koncert, svoji duši kako študentsko mašo (ki je resnično izvir žive vode) in svojemu srcu dobro knjigo. Pa tudi November 2011 • 7-8

Foto: Tomaž Petan

pečenje različnih dobrot me navdušuje, odkar sem postala prava slovenska ženica = kuharica. Včasih pa moram preprosto oditi na potovanje, da razširim svoja obzorja. To leto se je zate začelo drugače. Si v Ljubljani in začenjaš nekakšno novo epizodo svojega življenja. Kakšni so tvoji načrti? Se bo še našlo kaj časa za druge in prostovoljstvo?

Načrtov je ogromno. Tako osebnih kot skupnih, tako da resnično upam, da mi bo tudi v prihodnje uspelo graditi in zgraditi vse moje ideje, misli in tako uresničiti svoje želje. Moji načrti so danes precej preprosti, držati se Baden-Powellovega mota ter narediti vsak dan za spremembo boljši. Dati objem osamljenemu, besedo bolnemu in sočutje pomoči potrebnemu. Ter ohraniti sonce v sebi in okrog sebe. Urša, vem, da bi s tabo lahko kramljal v nedogled. Odprta in pozitivna oseba kot si, si gotovo v mnogih izmed nas prebudila upanje v našo mlajšo generacijo in našo prihodnost. Spoznavamo, da ostajajo med nami ljudje, ki jim pojem »naša družba« pomeni več kot izraz, ki zase in lastno zadovoljstvo ter ne le za plačo delajo z drugimi in za druge. Hvala ti za tvoj zgled in velikodušnost, ki smo je bili in smo je deležni ob tebi.

Martinova nedelja na Kremenu V nedeljo, 13. novembra, je lep sončen dan na Kremen privabil številne vernike, ki so se udeležili tradicionalne Martinove nedelje na tem vinorodnem gričku. Zbrali smo se z namenom, da se zahvalimo Gospodu za njegove darove, ki nam jih je letos naklonil. Kot se spodobi za praznik svetega Martina, smo posebno pozornost namenili žlahtni kapljici, ki jo je gospod kaplan tudi blagoslovil z željo, da bi pri uživanju vina spoštovali delo pridnih rok. Po končani maši je sledilo še prijetno druženje ob mladem vinu in pogostitvi, ki jo vsako leto pripravijo Kremenčani. Sedaj, ko so končana vsa kmečka opravila, se zemlja pripravlja na počitek, da nam bo prihodnje leto zopet bogato obrodila. Takrat se bomo zopet lahko zahvalili Gospodu za njegovo dobroto in se znova srečali na Kremenu.

Petra Pleterski

Pogovarjal sem se Urban Lesjak

ZAHVALNA NEDELJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Zahvalna nedelja V nedeljo, 16. novembra, je naša župnijska cerkev žarela v razsipnosti božjih darov … Vsak njen kotiček je pripovedoval svojo zgodbo o hvaležnosti za vse naravne dobrine, ki so nam tako vsakdanje, da so nam že kar samoumevne … Lahko bi se pridružili Pavčkovim besedam, ki pravijo: »Dober dan življenje! Silno in milo. Kot na praznik prihajam v tvoj hram in ti šepetam na uho besedilo zaljubljenih: »Rad te imam!« Hvala Vam, draga Anica Mikolavčič, Bernarda Urek, Brigita Verstovšek, Ivan Resnik in sestra Maristela! Skozi vaše zlate roke smo lahko vse to doživljali v drugačni luči …

Martina Makovec Žagar

November 2011 • 7-8

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Ministrante morda praviloma res srečujete v cerkvi, kjer v belih oblekah ob oltarju strežejo duhovniku in poskrbijo, da se nihče v cerkvi ne sprašuje, kaj bo naslednja stvar, ki jo bo potrebno podati duhovniku v roke, da bo obred svete maše potekal nemoteno. Vendar se prav ti isti fantje odlično znajdejo drug ob drugem in obvladajo še kaj več kot le kelih, vrčke, zvonec in sveče, kadar odložijo svoje ministrantske obleke in se skupaj odpravijo v svet. Prav slednje so ministranti naše župnije pokazali v soboto, 22. oktobra, ko smo odpotovali na ministrantski kviz v Celje, točneje v župnijo bl. Antona Martina Slomška, kjer se je zbralo kar 18 ministrantskih skupin iz različnih župnij celjske škofije. Ne samo, da so naši ministranti pokazali, da nekaj znajo, ampak so se odlično odrezali, ko so spretno krmarili s pridobljenim znanjem skozi pravo morje zvitih in težkih vprašanj. Letos so se nanašala na zakrament sv. krsta in življenjsko pot bl. Janeza Pavla II. Končno so naši tekmovalci, ob samo enem zgrešenem odgovoru, zasedli sedmo mesto in ker je tudi Bog Oče slednjič, po napornih šestih dneh, počival in si nabral novih moči, smo ministranti poskrbeli zase in si obnovili moči. Zakorakali smo po mestu Celje, poiskali dobrote za naše želodce in oči ter se ob resnično prijateljskem druženju odlično okrepčali. Pridobljeno znanje, nove skupne izkušnje ter še trdnejše prijateljske vezi smo tako prinesli tudi domov in jih bomo sedaj lahko zaživeli med vami, tako v cerkvi okrog našega oltarja, kakor tudi zunaj nje, kjer korak za korakom postajamo vedno bolj pogumni kristjani.

Urban Lesjak

Foto: Urban Lesjak

NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Naši ministranti na škofijskem kvizu

November 2011 • 7-8

Srce, ki vidi Kako raznolik je in čuden ta svet, včasih vroč je kot sonce, včasih hladen kot led. Ta svet smo ljudje, ki se čudimo vsem, začinimo ga z dobroto ali pa z zlim. Poglejmo bolj s srcem. Mar nič ne boli, ko vidiš koliko ljudi je potrebnih pomoči? Koliko otrok je lačnih vsakdan, medtem pa drugi kruh mečejo stran? So žejni, a piti nihče jim ne da, zaprta so vrata našega srca. Odprimo in sprejmimo klic bolečine, življenje to nam tako prehitro mine. Delimo dobroto iz vsega srca, da zmanjkalo nam časa ne bo, ko stopili bomo pred razsodbo to. Takrat ne bo vprašanje, kaj imaš, le dobra tvoja dela bodo dala ti obraz. Marjana Kovačič

MIKLAVŽEV OBISK ponedeljek, 5. december ob 17h (Starši, ne pozabite se pravočasno oglasiti v Miklavževem uradu!) SPREJEM LUČI MIRU IZ BETLEHEMA sobota, 17. december, ob 19h. KARITAS uradne ure: vsak ponedeljek od 17h—18h PRIPRAVA STARŠEV NA KRST OTROK četrtek, 1. december, ob 1630 OBISK BOLNIKOV petek, 2. december petek, 6. januar VEROUK 1. razred: 3. in 10. december vsi ostali po urniku do 23. decembra SKAVTI volčiči: 3. december ob 9h izvidniki: 3. in 10. december popotniki: 10. december ob 17h SKVO: 2. december ADVENTNA PRIPRAVA božična spoved vsak večer med tednom pol ure pred večerno sveto mašo devetdnevnica: 16.—24. 12. ob 18h POLNOČNICE

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martina Makovec Žagar, Urban Lesjak in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 600 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.

18h: otroška v župnijski cerkvi 20h: v Dolenji vasi 22h: v župnijski cerkvi na Zdolah 2330: božična zgodba, polnočnica 2h: pastirska na Kremenu WWW.VIDEMČAN.SI/KOLEDAR

In še novica od našega nebeškega poročevalca V času nastajanja Videmčana Miklavževi pomočniki že polnijo koše in nebeške vozove, s katerimi se bo letos Miklavž pripeljal v našo cerkev. Glede na Miklavževo dobro voljo in veliko količino daril, ki se tu pripravljajo, je jasno, da so bili vaši otroci letos zelo pridni.

Kdaj in kje? Če ne bo gneče na nebeških cestah, pride sveti Miklavž v cerkev na Vidmu 5. decembra ob 17h. Na začetku njegovega obiska bo kratka lutkovna predstava.

Otroci, preden pošljete svoja pisma svetemu Miklavžu, jih pokažite staršem, da bodo v njih popravili vse slovnične napake in pripisali manjkajoče vejice. Starši pa lahko pisma oddate v Miklavževem uradu, ki ima svojo izpostavo tudi v župnišču. Za Videmčana iz nebes za vas poročam vaš zavetnik sveti Rupert.