POŽIREK ZA DUŠO
Spomnim se neke pripovedi o oboroženem moškem, ki je sredi nedeljske maše stopil v polno cerkev in prestrašeni množici rekel, naj v klopeh ostanejo tisti, ki so pripravljeni umreti za Boga, ostali pa naj hitro zbežijo. Po teh besedah so v cerkvi ostali pičli trije verniki, skupaj z duhovnikom. Tedaj je moški rekel: „Sedaj lahko nadaljujete z mašo,“ in odšel. Tudi sama sem bila včasih ena izmed tistih, ki so ob vprašanjih o veri hitro pogledali v tla in molčali. Bala sem se, da me bodo ljudje obsojali in bom v njihovih očeh manj vredna. O božji ljubezni sem vedela premalo, da bi vanjo lahko verjela, nedeljske maše pa so bile zame le težko breme, ki sem se mu večkrat spretno izognila. Sveta birma je bila zadnje in odločilno dejanje. Imela sem dve možnosti – nadaljevati, čeprav ni-
slabonamernih kritik, slišala ogromno grdih besed, se srečala z nešteto neodobravajočimi pogledi. Samo zato, ker sem izgovorila besedo verujem. Danes sem goreča animatorka, ki se že šesto leto trudi navduševati mlajše. Vem, da je med njimi veliko tistih, ki ne verjamejo, zato jim skušam dokazati, da jih razumem, saj sem bila tudi sama včasih takšna. Otrokom in mladim moraš dokazovati, da Bog je, in da je njegova ljubezen brezmejna, ker nikoli ne sprejmejo puhlih besed. Z njimi se moraš pogovarjati in jim pustiti, da naredijo napako, ker se iz tujih ne znajo učiti. Dati jim moraš čas in priložnost, morda dve, včasih veliko več, da zacvetijo in ti pokažejo delček sebe. Moraš jim biti zgled s svojimi besedami, dejanji, koraki, in jim pokazati, da se tudi sam motiš
Animatorka v
letu vere
sem vedela kam, ali končati. Naposled sem se odločila, da bom samo poskusila, in če mi ne bo všeč, še vedno lahko preneham. Tako se je pričela moja animatorska pot. Sprva sem bila precej boječa, tiha in neodločna, saj nisem vedela, kako naj mlajšim razlagam o Vsemogočnem, če niti sama ne vem, kje ga najti. Minevala so srečanja, se vrstili oratorijski dnevi in oratoriji ter birmanski vikendi … Vsaka skupna molitev mi je pomagala, da sem čutila in spoznavala božjo moč in bližino, vsako srečanje z zunanjim svetom pa me je postavljalo na preizkušnjo. Vame je bilo uprtih vse več oči, sama pa sem se trudila in vztrajala; vsak dan sem se srečevala z večjimi ovirami in bila vedno bolj odločena, da se borim. Pot vsekakor ni bila lahka. Prejela sem veliko
2
in se je motiti človeško. Sprejemati jih moraš z vsemi njihovimi slabostmi in si nikakor ne dopustiti, da bi jih obsojal. Vedno pa jih moraš ljubiti – brezpogojno, nesebično in jim podariti svojo dušo. Šele takrat, ko vse to občutijo, lahko postaneš ne le njihov dobri animator, ampak veliki prijatelj in zaupnik. V letošnjem letu vere se moramo zavedati, da smo vsi bratje in sestre, in da moramo, kot vsaka družina, stopiti skupaj ter širiti božjo ljubezen z gorečnostjo, preprostimi besedami in prepričljivimi dejanji. Vsak je lahko animator - tisti, ki navdušuje - vendar le, če verjame. Špela Černič, animatorka Jesen 2012 • 7-8
Martina Makovec Žagar urednica
iščemo rešitve. Prinesimo v svet vedrino in hvaležnost.
Priložnosti
ali katastrofe? Dragi moji …
Od našega zadnjega srečanja je minilo poletje in jesen, ki jo dihamo, se počasi preveša v svojo drugo polovico. In prav v teh nekaj zadnjih mesecih nam je narava večkrat pokazala svojo moč. Suše takrat, ko jih nismo vajeni, in tisočletne vode vsakih 5 let. Spreminja se, kajne? In ko že vse to ni dovolj, nam znižujejo plače, ostajamo brez služb ali šolskih malic, poglabljajo se politične krize, kriza vrednot, podirajo se ideali cerkvenih mož, v katere smo tako sveto verjeli, opažamo, da ljudje ne verujejo več … Ker nas je strah, nas vse to zelo skrbi in ker ni (takoj) nič boljše, se (upravičeno) jezimo in o tem razmišljamo, beremo, razpravljamo … in celo zbolimo.
Vsaka sprememba v nas ali zunaj nas je lahko priložnost ali katastrofa. Od nas je odvisno, kako jo bomo dojeli. In to, čemur dajemo pozornost, se krepi. Zdravo je, da opazimo neprijetne okoliščine v svojem življenju in okrog sebe. A namesto da nad njimi tarnamo, lahko
Prinesimo ju v svoj vsakdan. Poglejmo, koliko priložnosti zanju imamo vsak trenutek in se jih veselimo. Blagoslavljajmo to, kar je, kar smo ustvarili in kar smo prejeli. In se zahvaljujmo za to kar smo, kar že imamo dobrega in lepega in za vse tisto, kar si tako želimo … zdravja, miru, ljubezni, denarja, sreče … O tem razmišljajmo in govorimo, za to skrbimo in iščimo v sebi in okrog sebe. To delimo z drugimi. Pred leti mi je ga. Žabotova rekla, da imam vsak trenutek na izbiro: radost ali trpljenje, hvaležnost ali zamero, samozavest ali nevrednost, srečo ali pritoževanje. Ker to vem, izbiram radost, hvaležnost, samozavest, srečo, ko vstanem, ko se mi mudi in stojim v vrsti, ko bi se najrajši jezila ... In tako živim. Zdaj veste tudi vi. Kaj boste izbrali? O čem boste razmišljali in se pogovarjali? Kaj boste iskali v sebi in svetu? Želim vam, da bi zavestno izbirali dobro.
ŽIVIMO LETO VERE
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Vstopili smo v novo pastoralno leto leto vere Papež Benedikt XVI. je 11. oktobra predstavil apostolsko pismo z naslovom Vrata vere (Porta fidei), s katerim je razglasil leto vere in tako celotno Cerkev povabil v prenovljeno in poglobljeno zavedanje temeljnega osebnega odnosa z Bogom, iz katerega Cerkev raste in živi.
VRATA VERE
Morda se je dolga stoletja govorilo in živelo v zavedanju, da je Cerkev tista, ki odpira vrata vere vsem ljudem in na nek način je res tako. Vendar pa odprta vrata še samodejno ne pomenijo tudi vstopa in prečkanja pragu. Vstop skozi vrata vere, ki jih odpira na stežaj vsakemu človeku zakrament svetega krsta, ki
4
vsakega v veliki skrivnosti, nikoli dokončno dosegljivi našemu človeškemu razumevanju, neposredno posinovi v Jezusu Kristusu in ga v Očetovo naročje vrne ne več kot hlapca in sužnja, ampak kot sina. Prav to je temelj odnosa, ki naj bi vsakega kristjana prežel tako močno in celostno, da bi njegovo življenje postalo iskanje Očetovega obličja tukaj na zemlji, da bi ga kot logično posledico našel v večnem življenju.
SPREMENJENE RAZMERE
Galilejevi ugotovitvi o vrtenju sveta in Heraklitovi filozofski resnici o spreminjajočem in nikoli povsem enakem življenju, ki diha, raste
Jesen 2012 • 7-8
OBNAVLJANJE VERE JE POT CERKVE
Zanimivo je, da Cerkev k obhajanju leta vere ni poklicana prvič. Božji služabnik Pavel VI., je leta 1967 napovedal podobno leto, da bi obeležil spomin na smrt apostolov Petra in Pavla ob 1900-letnici njunega mučeništva. Zamislil si ga je kot slovesen trenutek, ko bi po vsej Cerkvi prišlo do »pristne in iskrene izpovedi iste vere«; poleg tega pa je želel, da bi bila ta vera potrjena na »individualen in skupen, svoboden in zavesten, notranji in zunanji, ponižen in iskren način. Mislil je, da se bo tako lahko vsa Cerkev »zavedla svoje vere, jo poživila, prečistila, potrdila in izpovedala«. Veliki preobrati, do katerih je prišlo v tistem letu, so še bolj izpostavili nujnost obhajanja take pobude. Ta se je končala z izpovedjo vere božjega ljudstva, ki je pokazala, kako bistvene vsebine, ki že stoletja sestavljajo bogastvo vseh vernikov, potrebujejo potrditev, razumevanje in poglobitev na vedno nov način, da bi verujoči verodostojno pričevali v zgodovinskih okoliščinah, ki se razlikujejo od tistih v preteklosti. Leto vere se zavestno vključuje tudi v obhajanje 50. obletnice II. vatikanskega koncila, kar nikakor ni naključje. Prav bistven in fundamentalen cilj leta, v katerega smo stopili, je
Na koru v letu vere
Leto vere je med nami s posebnim razlogom in ni naključje, da je bilo razglašeno v času, ko se še vedno na vseh nivojih bivanja soočamo s krizo, se sprašujemo o njeni razsežnosti in iščemo njeno dno. Leto vere je priložnost, da pometemo prah iz najbolj skritih kotičkov naše notranjosti in se ponovno vprašamo, kaj je bistvo in kaj je smisel našega delovanja. Tudi v tem letu se bomo pevci še naprej trudili v ponižnosti iskati le tiste poti, ki jih spremljajo melodije, posebej izbrane in s srcem zapete. V treh desetletjih delovanja smo spoznali, da je največ, kar lahko podarimo, le prava pesem na pravem mestu. Ta lahko človeka omehča, lahko dvigne njegovo dušo, mu ponudi košček veselja, lahko ga potolaži ali pa vlije pogum. Lahko je tudi molitev. Iskreno upamo, da bo naša pesem pripomogla, da bomo lažje doumeli bogoslužno darovanje in obhajanje zakramentov. Ti so odgovor živega Boga za vse, ki verujemo, da je, sicer skrit v koščku kruha, kapljici vina ali v milosti zakramenta, tudi danes z nami. Pa saj to ne more biti le cilj tega leta, le pozabili smo morda ... Manja Molan
Foto: Martina Makovec Žagar
in s tem dobiva nove oblike in vsebine, lahko samo pritrdimo. Sploh v zadnjem koncu stoletja so pospešene družbene spremembe pripeljale do porušenja nekaterih form in oblik, ki smo jim bili priča v preteklosti. Danes namreč, kakor ugotavlja papež Benedikt XVI., kristjane pogosto bolj skrbijo socialne, kulturne in politične posledice njihovega dela, pri čemer vero razumejo kot samo po sebi razvidno predpostavko sožitja. Dejansko pa ta predpostavka ne samo, da ne drži več, ampak se jo pogosto celo zanika. Medtem ko je bilo v preteklosti mogoče prepoznati enotno kulturno tkivo, ki so ga ljudje široko sprejemali v njegovem sklicevanju na vsebine vere in iz nje izhajajoče vrednote, danes temu v obsežnih delih družbe ni več tako zaradi globoke verske krize.
ŽIVIMO LETO VERE
Skavtska voditeljica v letu vere
Že v osnovnem namenu skavtske vzgoje je pomemben duhovni razvoj otrok in mladih, za kar se vsako leto posebej trudimo tudi skavtski voditelji. Med njimi tudi sama kot skavtska voditeljica skušam našim in vašim otrokom približati božjo besedo in besede sv. Frančiška. Ta je zaradi svoje ljubezni in življenja z naravo vzor prave vere. Še posebej za otroke, ki še niso zmožni razumeti samega božjega nagovora. In ravno zaradi tega smo ob njih skavtski voditelji. S svojimi dejanji in bližino kot skavti, ki smo zvesto obljubili služiti Bogu, živimo vero in jo iščemo v sočloveku ter naravi. Tako odkrivamo njen pomen in ga delimo z najmlajšimi, ki rastejo in se z majhnimi koraki bližajo Bogu. Zato se bom še posebej v letu vere trudila našim najmlajšim služiti v polnosti zaupanja in upanja v našega Gospoda. Valentina Bizjak
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
namreč obnovitev tega, kar je nekoč zapisal mož blaženega spomina papež Janez Pavel II.: »Besedila, ki so nam jih zapustili koncilski očetje ne izgubljajo niti svoje vrednosti, niti svoje privlačnosti. Brati jih je treba na ustrezen način, znotraj cerkvenega izročila ... Bolj kot kdaj koli prej čutim dolžnost, da pokažem na koncil kot na veliko milost, od katere je imela Cerkev korist v 20. stoletju: v njem nam je ponujen kompas za orientacijo na poti skozi stoletje, ki se odpira pred nami«. Prav v tem smislu nam je pot in smer v leto vere že pokazana in začrtana, saj se želja po vrnitvi k pristnem odnosu s Kristusom in nenehna želja po spreobrnjenju in prečiščevanju Cerkve kažeta prav tam, v dokumentih II. vatikanskega koncila, kjer je Cerkveni zbor v dogmatični konstituciji o Cerkvi zatrdil: »Medtem ko je bil Kristus 'svet, nedolžen, neomadeževan' (Heb 7,26) in ni poznal greha (prim. 2 Kor 5,21), temveč je prišel le v spravo za grehe ljudstva (prim. Heb 2,17), pa ima Cerkev v svoji sredi grešnike, je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem. Cerkev 'nadaljuje svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga' in oznanjuje Gospodov križ in njegovo smrt, dokler Gospod ne pride (prim. 1 Kor 11,26). Krepi pa se v moči vstalega Gospoda, tako da s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmaguje nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami, in da na svetu, čeprav v sencah, vendar zvesto razodeva njegovo skrivnost, dokler se ne bo na koncu razodela v polni luči.«
VERA KOT PRISTNO VESELJE
Leto vere je s tega vidika povabilo k pristnemu in prenovljenemu spreobrnjenju h Gospodu, edinemu Odrešeniku sveta. Po skrivnosti svoje smrti in vstajenja je Bog razodel polnost Ljubezni, ki rešuje in kliče ljudi k spreobrnjenju življenja prek odpuščanja grehov (prim. Apd 5,31). Jasno zavedanje odpuščanja in odrešenosti v Jezusu Kristusu pa človeka vrneta v veselje, saj se človek
6
Jesen 2012 • 7-8
iz ljubezni rodi in jo išče vse svoje življenje. Kako umestno se zdi, da bi kristjan ljubezen našel prav v odnosu z Bogom in iz te ljubezni zaživel v veri kot v novi življenjski »pomladi«, veselju in radosti. Samo oznanilo vere, porojeno iz lastnega veselja in navdušenja lahko zasadi seme tudi v tem svetu; seme vere, ki bo odporno na trdo in utrjeno zemljo, na katero se je danes v vseh družbenih plasteh ulegla nekakšna kronična negotovost, egoizem in zaprtost vase ter reševanje samega sebe po svojih najboljših močeh in seveda, s svojo logiko zaprtosti v ta svet.
KREPITEV VERE IN KRISTJANOVA ODPRTOST V SVET
Pričujoče leto naj bi v vsakem verniku vzbudilo hrepenenje po izpovedovanju vere v polnosti s prenovljenim prepričanjem, zaupanjem in upanjem. To bo priložnost tudi za poglobitev praznovanja vere v bogoslužju, zlasti v evharistiji, ki je »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izhaja vsa njena moč«. Hkrati pa bo tako življenjsko pričevanje vernikov raslo v svoji verodostojnosti. Znova odkriti vsebine vere, ki jo izpovedujemo, živimo in molimo, in razmišljati o samem dejanju vere sta nalogi, ki si ju mora zlasti v tem letu zadati vsak vernik. Zavedanje in poznavanje vsebin vere je nujno, saj ji sledi druga pomembna in ključna sestavina krščanskega apostolstva – oznanilo svetu, saj je vera oznanjena po in v Jezusu Kristusu že po svoji naravi apostolska ali misijonska in naravnana v svet, k drugemu. Izpovedati z usti pa pomeni, da vera vključuje tudi pričevanje in javno nalogo. Kristjan ne more nikoli misliti, da je verovanje zasebna zadeva. Vera pomeni odločiti se ostati z Gospodom in živeti z Njim. 'Življenje z Njim' uvaja v razumevanje razlogov za verovanje. Ravno zato, ker je svobodno dejanje, vera zahteva tudi družbeno odgovornost do tega, kar verujemo. Cerkev na binkoštni dan jasno pokaže to javno razsežnost verovanja in oznanjevanja svoje vere vsem ljudem brez
Sodelavka Karitas v letu vere
Vera, kratka, pa vendar tako zelo globoka beseda. Beseda skrivnosti, ki biva v nas, ki veje iz naše notranjosti, iz dna duše, iz srca. Mar se sploh zavedamo, kaj vse nam nudi vera, tista trdna, močna vera v Gospoda? Dvomim. To ni samo „aha, saj sem bila zadnjič pri maši“, ali pa „saj sem zmolila očenaš, pa nič ne pomaga“ ali „ja pa saj vem, da je nekaj nad nami ...“ Ne ne, to ni dosti. Je že res, da je bolje kot nič. Ampak zakaj rečemo “nekaj”? Za nas kristjane ima ta “nekaj” ime in to je Jezus Kristus. Gospod, ki nam kaže pravo pot, ki nam vedno ponudi roko, nam stoji ob strani, nas ima rad, nam trka na vrata, od nas pa je odvisno, ali ga povabimo naprej, ali pa ga pustimo pred zaprtimi vrati in preprosto nanj pozabimo. Začelo se je leto vere, za nas bi to lahko bil nov začetek, začetek poglobitve vase, v naše duhovno mišljenje, počutje, v naše družine. Ko nosiš Gospoda v sebi, gledaš na svet popolnoma drugače, vidiš, da ni potrebno živeti v gradu polnem marmorja in zlata, z najlepšim bazenom, pa savno in ne vem čim še, da bi se počutil bogatega. Bogat si tudi v preprosti hiši, v toplem objemu dobrih in iskrenih ljudi okoli sebe, ob mizi, kjer so preproste jedi, skratka, bogat si tudi, če si srečen in si človek do soljudi. Vse to vidimo in občutimo ljudje, ki imamo vero, kajti Gospod vedno poskrbi za nas, če ga le povabimo in mu izročimo svoje pošteno delo. Zamislimo se, kaj nam vera dejansko ponuja, znebimo se slabosti in ne obsojajmo se, da ne bomo sojeni. Znebimo se stare obleke in oblecimo novo, svežo in z Gospodom prepojeno srajco. Naj bo to srajca dobrega, poštenega in srečnega človeka. Marjana Kovačič
7
strahu. Dar Svetega Duha nas usposobi za poslanstvo in utrjuje naše pričevanje tako, da je to iskreno in pogumno.
ŽIVIMO LETO VERE
KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE
Zelo pomembno vlogo mora, kakor poudari papež Benedikt XVI., odigrati v tem letu najpomembnejši dokument, ki ga je zapustil II. vatikanski koncil, to je Katekizem katoliške Cerkve. Če namreč leto vere izraža skupno prizadevanje za vnovično odkritje in študij temeljnih vsebin vere, ki so sistematično in organsko povzete prav v Katekizmu katoliške Cerkve, je izbira tega dokumenta kot karte, ki po vstopu v vero s krstom pomaga verniku razumeti novo življenje, ki se pred njegovimi očmi razprostre, povsem razumna. Tukaj se namreč pokaže bogastvo nauka, ki ga je Cerkev sprejela, hranila in posredovala naprej skozi svojo dvatisočletno zgodovino. Od Svetega pisma do cerkvenih očetov, od teologov do svetnikov, ki so se pojavljali skozi stoletja, Katekizem nudi trajen spomin na številne načine, na katere je Cerkev meditirala o veri in napredovala v nauku, da bi vernikom ponudila gotovost v njihovem ver-
skem življenju. Katekizem katoliške Cerkve po svoji strukturi odraža razvoj vere vse do velikih tem vsakdanjega življenja. V tem letu bo torej prav ta dokument lahko služil kot pravo orodje v podporo vere, zlasti za vse, ki jim je pri srcu krščanska vzgoja, ki je tako odločilnega pomena v našem kulturnem okolju. Vera je namreč bolj kot v preteklosti izpostavljena vrsti vprašanj, ki izhajajo iz spremenjene miselnosti. Ta še zlasti krči območje razumskih gotovosti na to, kar predstavljajo znanstveni in tehnološki dosežki. Vendar pa ima tudi vera svoje mesto v današnjem okolju in lahko z roko v roki in v komplementarnem razmerju dopolnjuje tehnološka in znanstvena odkritja, ki smo jim priča.
VERA KOT GOREČA LJUBEZEN DO BLIŽNJEGA
Apostol Jakob je z besedami, ki vse od začetka zadevajo kristjane, zatrdil: »Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: 'Pojdita v miru! Pogrejta
se in najejta!' a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva. Vendar bo kdo rekel: 'Ti imaš vero, jaz imam pa dela. Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del'« (Jak 2,14–18). Vera brez ljubezni ne prinaša sadov, ljubezen brez vere pa bi bilo občutje, nenehno prepuščeno dvomu. Vera in ljubezen ne moreta ena brez druge, tako da ena omogoča drugi, da izpolni svojo pot. Številni kristjani namreč svoje življenje z ljubeznijo darujejo tistemu, ki je sam, zapostavljen ali izključen, kakor tudi tistemu, ki je prvi, h kateremu se kaže napotiti, in najpomembnejši, saj se ravno v njem odraža Kristusovo obličje. Zaradi vere lahko v tistih, ki prosijo naše ljubezni, prepoznamo obličje vstalega Gospoda. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Te besede morajo veljati kot nepozaben opomin in trajno povabilo, naj ljubezen, s katero On skrbi za nas, darujemo naprej.
Odprta vrata prinesejo v prostor novo svetlobo, nov veter in novo svežino. Odprta vrata dajejo možnost prehoda in možnost srečanja med tistim, »ki je notri« in tistim, »ki je zunaj«. Odprta vrata spremenijo vse, saj spremenijo vsebino prostora in mu dajo novo formo, obliko. Takšno naj bo letos srce kristjana. Odprta vrata, ki bodo omogočila pretok novih milosti Svetega Duha. Odprtost, ki bo z vetrom sprememb in lučjo resnice v kristjanovo hladno in zaspano notranjost prinesla to, kar nova pomlad vedno prinese. Ptice, ki posedajo na ozelenelih vejah. Naj se vrne življenjska in živa, dejavna vera tudi v naše notranje prostore, da bomo v novem veselju zaživeli najprej mi, od tega sveta utrujeni kristjani, in bodo, kakor ptice k našim nogam, poleteli tudi tisti, ki si želijo zrna resnične svobode, veselja in odrešenja.
Urban Lesjak
9
ŽUPNIJSKA KARITAS
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Peti dobrodelni koncert naše Karitas ZaUpanje
10
Jesen 2012 • 7-8
ZA UPANJE
Že dan prevesil se je v noč, ko smo zbrali skupaj se za upanje in moč. Potiho prosili smo Boga, da dvorana polna bi bila. A nič zato, če polna ni, vseeno smo zadovoljni, ker kar nekaj je ljudi, ki radi bi pomagali. So mladi in stari peli, plesali, igrali in ob lepih besedah nam spodbudo dajali. Smo polni zagona in moči za vnaprej, da bomo pomoči potrebnim na voljo vedno kot doslej. Trudili se bomo, kar se le da, da vsakomur življenjska pot bi lepša bila, da se vsakdo odgovorno in zavedajoč lahko na nas obrne po pomoč. Naj bo pomoč iskrena in iz srca, odkrita in radostna, naj jo tako začutijo ljudje, ki jim naše delo daje novo upanje. Zato upajmo skupaj vsi, da pošteno in človeka vredno življenje vsak zaživi, da se novega dne veseli in zaupanje medsebojno v ljubezni in sreči deli. Marjana Kovačič
11
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Seveda! Sem izvidnik.
Prejšnji petek smo se skavti čete Krško 1 zbrali na še eni nori in zabavni stvari – na Jesenovanju izvidnikov na Blanci. Naša jesenovanja imajo že nekaj let »tradicionalno« poimenovanje, in sicer: »Seveda! Sem izvidnik.« Namen teh izhodov je, da nas na začetku novega skavtskega leta spet preplavi skavtski duh, novinci pa lahko na takem vikendu začutijo, kakšno je izvidniško življenje. Po zbiranju smo odšli na bližnje igrišče, kjer smo se igrali 'Lov na cekin'. Nekateri so se v igro zelo vživeli, drugi pa so le opazovali in bili, kot bi rekel eden izmed naših voditeljev, le 'kip lenobi'. Čisto utrujeni smo se vrnili nazaj v šolo, kjer so nas že pričakale slastne palačinke.
Kasneje smo se igrali različne igre, kmalu pa je nastopil čas za spanje. Hitro smo smuknili v spalne vreče, čez približno 20 minut pa smo doživeli presenečenje: »Misija nemogoče.« Narediti smo morali skoraj nemogoče stvari, a ker nam seveda vse uspe, je bila misija opravljena. Spet smo zlezli v spalke in tokrat zares zaspali. Naslednje jutro smo se po telovadbi in zajtrku zbrali v krogu, kjer so nam voditelji predstavili pet sklopov dejavnosti, v katere smo se potem izvidniki po svojih željah razvrstili. Vsak je lahko izbral le tri delavnice, zato se je moral prav pošteno potruditi, da je dobil 'vstopnico'. Sama sem si izbrala delavnice stezosledstva,
Foto: Arhiv čete Krško 1
MLADA CERKEV
Jesenovanje čete
12
Jesen 2012 • 7-8
komuniciranja in preživetja v naravi (ker je samo še to ostalo, a je bilo na koncu carsko!). Zvečer je sledil zabavni večer 'Zvezde plešejo', ki je hitro minil in kmalu je bila ura že veliko, zato smo skočili v spalke in premamil nas je sladek spanec. Zjutraj so nas zbudili naši voditelji, sledila sta telovadba in zajtrk. Dopoldne smo delali marsikaj: preizkušali naša čutila, zabijali žeblje in žagali ter izdelovali ptičjo krmilnico, prepevali in se igrali. Za tem pa smo se lotili priprave na sveto mašo. Potem pa je bil čas za to, česar najbolj ne maramo – pospravljanje, seveda! Prelep dan, ki nam ga je Bog podaril, smo izkoristili tudi tako, da smo si izbrali prostor za mašo sredi čudovite jesenske narave. Med sveto mašo smo razmišljali o tem, kako Bog ceni našo velikodušnost in pripravljenost, izvedeli pa smo tudi za rdečo nit letošnje duhovnosti v četi. To bodo »viteški« svetniki in svetnice. Na mestu, kjer smo obhajali sveto mašo, smo pojedli tudi kosilo ter sklenili naše jesenovanje. Bilo je super, uživali smo, se smejali in se naučili
veliko novega. Uf, kakšno bo šele zimovanje.
Špela – Udarna lisica
13
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Gostili smo srečanje skavtov mariborske regije
Letošnja jesen je prinesla našemu skavtskemu stegu velik izziv – organizacijo srečanja skavtov vse mariborske regije v našem mestu. Lotili smo se ga zavzeto – že sredi vročega poletja. Oprijeli smo se ideje o ener-
14
giji, ki je nekakšna sopomenka kraja – znanega pač predvsem po naši edini nuklearki. In že je bil tu naslov: »Začuti energijo!«
Jesen 2012 • 7-8
Foto: Rok Rakun, Mozirje 1
MLADA CERKEV
»Začuti energijo!«
Od tu so sledile dejavnosti, igre, izzivi, ambientacija, spominki, majice ...
Le deževni jesenski dan se je najprej kazal kot tisti, ki bo pohrustal nekaj energije, namesto da bi nas z njo napolnil. A smo se zmotili. Srečanje smo sicer prestavili s travnika ob Savi v športno dvorano osnovne šole, dan pa je ostal napolnjen z energijo. Pozitivno. Praktično vse skavtske skupine naše regije so se odzvale našemu povabilu in 700 raznobarvnih rutk okrog vratov skavtinj in skavtov je pobarvalo veliko telovadnico, medtem ko se je s polovice odra že razlegala prijetna glasba.
Druga polovica odra je bila bolj problematična. Na njih so obležali leni atomčki. Kar je bil velik izziv za profesorja Baltazarja in njegovo simpatično in pametno asistentko Hildegardo. Marsikateri recept sta morala preizkusiti, preden sta atomčke spravila v gibanje. Najprej izziv, potem okusno kosilo, pa požirek Božje besede v lepem in zbranem bogoslužju v »kapeli svetega Frančiška« in energetsko polje, v katerem so sodelovali vsi stegi.
Atomčki so se pričeli naposled urno gibati. Še več: poskakovali in plesali so. In naposled ugotovili, da so meje, ki jih obdajajo, zlahka premagljive. In da jih lahko z le malo truda preskočijo. Potem šele se je pričela sproščati energija! Kot se v vsakem pristnem srečanju. Iz srečanja atomov se je sprostilo brez števila »nevtronov«, ki bodo ustvarjali nova srečanja in sproščali nove energije na začetku skavtskega leta po vsej mariborski regiji.
Voditelji našega stega se zelo zahvaljujemo staršem za velikodušno pomoč pri pripravi in izvedbi srečanja,
prisrčno se zahvaljujemo tudi številnim institucijam, zlasti Mladinskemu centru Krško, Osnovni šoli Jurija Dalmatina Krško, Občini Krško, Kulturnemu društvu Leskovec in Tiskarni KolorTisk.
15
MLADA CERKEV
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
16
Jesen 2012 • 7-8
Foto: Tomaž Petan
Bogu »Hvala« na Kremenu na Martinovo nedeljo
Kakor uboga vdova z velikim srcem in občutkom za druge smo se Kremenčani in prijatelji, bratje in sestre, zbrali na zahvalni Martinovi maši pri svetem Primožu in Felicijanu na Kremenu.
Darovali smo vsak od svojega: svoj nedeljski čas, svojo moč za pot navkreber, svoje poslušanje božje besede, svoje besede sosedu, svoje znanje peke, svojo pripravljenost postreči, svojo pripravo na sveto mašo, svojo dobro voljo …
vse svoje življenje vlivala tolažbo in dajala pogum ljudem v ječah. Vinogradniki in ljubitelji žlahtne kapljice pa posnemajo današnjega svetnika, ki se je zavzemal za reveže. Imamo odlične zglede, zato je vsakokratno srečanje na vrhu Kremena priložnost za dati in prejeti. Milena Žičkar Petan
Darovali smo vsak po svojih močeh in prosili blagoslova. V nas je bilo obilo zahvale za čudovit jesenski dan, za obilno letino, za prestane preizkušnje, za čas, ko smo smeli biti z našimi dragimi, za zavedanje, da nas Gospod nosi v naročju … Kremenčani se v veri obračamo po pomoč in blagoslov k našima patronoma, ki sta
17
ZAHVALNA NEDELJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Dobri Bog, hvala za Tvojo razsipno velikodušnost
18
Jesen 2012 • 7-8
19
Foto: Mitja MarkoviÄ?
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
kanonik Janez Zorko
(2. 12. 1922 - 15. 5. 2006) ob 90. obletnici njegovega rojstva
Bilo je čudovito poletno jutro, ko je sonce s svojimi prvimi žarki posvetilo na našo cerkev in v igri barvnih odtenkov sem začutil, da je to v resnici pravo svetišče, kjer prebiva Bog. Božja bližina – to je imeniten občutek. Pod tem vplivom sem se poln pričakovanj odpravil v naše župnišče. Takoj ko sem vstopil skozi vhodna vrata, je zadišalo po jutranji kavi, ki jo je znal pripraviti le naš kanonik. Božanskim občutkom so dodale svoj čar še zemeljske dobrine. Miza v kuhinji je bila polna domačih dobrot in kanonik me je povabil, da skupaj pozajtrkujeva. Vzdušje se je stopnjevalo. V sproščenem pogovoru sva načrtovala še zadnje podrobnosti za potovanje, ki naju je tisti dan popeljalo daleč! Na Madžarsko! Tam sva namreč želela dobiti nekaj domačih dobrot za naše župljane, ki so v zadnjem času na različne načine pomagali naši župniji.
s kanonikom Janezom Zorkom. Nanj imam čudovite spomine. Bil je duhovnik z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem … Ljubil je Vsemogočnega in vedno vdano sprejemal njegovo voljo. Občudoval je naravo, ki mu je bila v tolažbo v težkih trenutkih. V veselje mu je bilo jutranje petje ptic, občudoval je rože, ki so se iz nežnih popkov prelevile v občudovanja vredne cvetove, ki so oznanjali, kako čudovito je božje stvarstvo … Vedno je bil optimist in s spodbudnimi
Foto: Zasebni arhiv Edvarda Kriegerja
HVALEŽEN SPOMIN
In memoriam:
V zavedanju božje prisotnosti sva sedla v avto, prosila Boga, da bi blagoslovil najino pot, in se prepustila dogodivščinam, ki so bile zame vedno nekaj posebnega, lepega in enkratnega … Tako so se pogosto začela moja poletna jutra
20
Jesen 2012 • 7-8
besedami je bodril nas, ki smo imeli križe in težave. Življenje z njim je bilo zanimivo in razgibano, vedno polno prijetnih dogodkov in lepih presenečenj. S svojim pristnim humorjem je znal pripeljati veselje v sleherno dušo. V cerkvi je bil duhovnik, v župnišču dober gospodar, v kuhinji je vedno dišalo po dobrotah madžarske in prekmurske kuhinje, ki so nastajale izpod njegovih rok, ter ne nazadnje je bil tudi zelo dober prijatelj, in čeprav ni imel lastnih otrok, je bil dober oče vsem nam, ki smo potrebovali toplo roko in objem nekoga, ki nas ljubi. Vedno je rad molil za svoje farane in vse, ki potrebujejo pomoč. Rožni venec je bil njegova izkaznica. Nesebično je pomagal drugim, kakor tudi meni. In ko sem ga nekoč vprašal, kako mu bom lahko to vse povrnil, mi je po kratkem premisleku odgovoril: »Vedno boš imel ob sebi nekoga, ki bo potreben tvoje pomoči. Takrat se spomni, da je nekoč tudi tebi nekdo pomagal, in nikoli ne pusti človeka samega v njegovi bolečini.« Prišel je dan, ko ga je Bog poklical k sebi. Ob njegovi smrti sem začutil srčno bolečino, kot takrat, ko sta umrla moja nečakinja Valentina in moj oče. V takih primerih lahko najdeš tolažbo samo pri Bogu in tako je Sveto pismo čudoviti vir tolažilnih besed – v takih trenutkih me najbolj pomirijo naslednji verzi: Privij me k svojemu srcu kot znamenje, kakor pečat, ljubezen je močna kot smrt in hkrati trda kot grob, njen žar je žar ognja, ki nadvse silovito plameni. Ni vode, ki bi jo pogasila, ne reke, ki bi jo potopila. (iz Visoke pesmi) Tako je božja ljubezen privila k sebi že mnoge, ki sem jih imel rad. Med drugim tudi našega kanonika Janeza Zorka.
Draga Marjanca, Sandi in Jožek!* Danes sem izvedela za mojo diagnozo. Ni rožnata in malo časa mi še ostane na tem ljubem svetu. V življenju sem šla skozi težke in manj težke čase. Upam, da mi bo Bog dal moči za težke čase ob slovesu od tega lepega sveta, ki sem ga jaz znala tako občudovati. A vsega lepega je enkrat konec in tako je prav, da živi nov rod naprej. Draga Tina, Janja, Vid, Lana, Anej, Dejan in Gregor. Te vrstice so namenjene vsem vam, ki vas imam srčno rada. Vaša mama Marija Paternuš
(* Z dovoljenjem moža rajne Marije, naše nekdanje župljanke, in po posredovanju njene prijateljice Angelce Janžek objavljamo pismo, ki ga je napisala v bolnišnici svojim otrokom in vnukom tri tedne preden je umrla. Izbrane besede odsevajo njeno preprosto, a preizkušeno vero. Pretresljivo je moč čutiti globok mir ob odhodu s tega sveta; mir, ki korenini v globoki veri, da smrt ni odhod v nič, ampak prehod k Bogu.
Marija -“Mimica” , kot so jo klicali domači - je pred dvema letoma v drobni knjižici z naslovom Hvaležna, da živim, opisala svojo družino, zlasti čas izgnanstva, vrnitev na domačijo na Libni, vaško in versko življenje, čas šolanja na Vidmu in marsikatero zanimivost tistega časa.)
Lep spomin nanj bomo ohranili tudi z nedeljsko sveto mašo, 2. decembra ob 10. uri. Radi molimo zanj, kajti on je rad molil za nas!
Edvard Krieger
21
DOBROHOTNA POVABILA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Jesen 2012 • 7-8