Videmčan 7-8 Jesen 2013 by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

Poti

Zbudi me mravlja v spalni vreči. Ura je pol dveh ponoči. Zagledam zvezde in takoj prepoznam ozvezdje velikega voza. Noč je mirna in tiha, slišim samo šumenje reke, smrčanje in psa Fluja, ki nas spremlja na taboru. Nato se zavem, kje sem.

Kot skavt v četi Krško 1 in član KergaKulKlana Krško 1, sem se letos udeležil poletnega popotniškega tabora, ki smo ga izvedli od reki Kolpi. Že samo ime ˝popotnik˝ pove, da smo drugačni od skupine skavtov, ki jih najbolj poznamo, čete. Popotniki nimamo lastnega tabora, v katerega se lahko zatečemo ob slabem vremenu ali pa v nevarnosti. Ne igramo se več igric, ne podimo po blatu in ne gradimo lesenih skulptur. Pri popotništvu gre za to, da skupaj premagamo pot. Táko, pravo pot po naravi, skozi gozdove, reke, gore skozi vsa doživetja, ki nas spremljajo ob tem.

Kot na letošnjem taboru, ko smo hodili po obrežju Kolpe brez vode in hrane, pa še temperature nam niso bile naklonjene. Ko smo se bali dežja in se kasneje tudi stiskali pod šotorko, da bi se izognili mokri spalni vreči. Ko smo veslali po Kolpi, kjer seveda ni šlo brez težav in nevšečnosti na brzicah . V živo se spomnim, kako težko mi je bilo veslati z mučno bolečino v roki in nato še padec v vodo, reševaje

tovora in sprejetje, da je kitara premočena in mogoče ne bo več uporabna. In navsezadnje, ko smo skupaj prispeli na cilj.

Pri popotništvu oziroma v vsakem človekovem življenju pa gre tudi za Pot (z veliko začetnico), kjer spoznavamo samega sebe, ugotovimo česa smo zmožni in kje so naše meje. Spoznavamo ljudi okoli sebe, odkrivamo lepote narave in sveta. Iščemo in najdemo Stvarnika v različnih stvareh in s tem poglabljamo svojo vero vanj.

Nobene izmed teh poti mi ne bi uspelo premagati brez ljudi, ki so me spremljali.

Skavtov, s katerimi sem preživel teden dogodivščin in zgodb, o katerih bom govoril še mnoga leta. Skavtov, ki so mi s svojimi besedami vlivali novo energijo med hojo, ko so mi vse moči pošle. Ali mi ponudili požirek vode, sicer samoumevno stvar, vendar takrat tako pogrešljivo. Ali prevzeli moje breme, odvečno opremo, pritrjeno na moj nahrbtnik, ki mi je bila kot trn v peti. In seveda vsi pogovori, delavnice, dejavnosti, ob katerih se sprašuješ, kdo sploh si? Kaj tu počneš? In v takšnih okoliščinah se ljudje najbolj zbližamo in spoznamo. Tako v odnosu do samega sebe, do sočloveka ali do Boga.

In na ta način smo na taboru skavti med seboj ustvarili močne vezi, ki se ne bodo nikdar pretrgale. Še več. Spletli smo poti do srca drugega.

Anže Molan, Opremljeni gams

Jesen 2013 • 7-8

Špela Černič animatorka

Kako pa je

hoditi?

Spomnim se, ko sem že kot majhna deklica želela potovati in videti vse velike stvari, ki sem jih lahko vedno le občudovala v slikovitih knjigah. Želela sem spoznati nove ljudi in kraje, ki so me vedno znova prevzeli s svojo lepoto. Želela sem videti svet – pisan, svetal in lep. Vedno sem mislila, da za pot šteje le tista cesta, ki si jo ogledaš na zemljevidu in se odločiš, da jo boš prehodil; lahko je lepa in sončna, ko hodiš tja, kjer ti je najljubše, ali pa tista težka, ki vsako jutro pelje izpred domačega praga pa vse do šole, službe. Menila sem, da lahko dolgo pot prehodijo le tisti z veliko mero vzdržljivosti in vztrajnosti; da je to težka odločitev, ki ne ne more sprejeti kar vsak. Seveda sem imela prav, na nek svoj, otroški način. Zato me je bilo strah, preden sem prvikrat stopila na čisto svojo pot in sem v pesku pustila svojo prvo stopinjo. Bilo je poletje, tik pred pričetkom takratne male šole, ko sem sedela na domači postelji in opazovala mamico, kako lika. Pomislila sem, da bom morala iz vrtca, ki mi je bil tako ljub, nekam, kjer nikogar ne poznam, in kjer včasih zjutraj več ne bom mogla ostati doma ter se zaspano izgubiti v maminem toplem objemu. To je bil dan, ko sem prvič občutila, kako je, ko tvoja usta prevzame grenak okus, pri srcu pa ti je neprijetno in tesno. Potem pa človek prične odraščati in se zavedati, da pot ni le fizična in tudi ni samo ena. Kmalu spozna, da k cilju ne vodi le ena gaz ampak mu je ponujenih nešteto. Tedaj postanejo nekdaj varne družinske poti dolgočasne in puste,

sam pa si želi odkrivati nove, drznejše. Ljudem okoli sebe želi dokazati, da zmore prehoditi veliko več, kot od njega pričakujejo sami. Odloči se stopiti na neuhojeno pot in tam pustiti čisto svojo sled, saj želi, da bi za njim hodili tudi drugi. Potem pa se izgubi. Prvič. Drugič. V strahu išče pravo pot in tava po zapuščenih ulicah, se srečuje s črnimi možmi ter obupuje. Tretjič. Izmučeno sede na ulične stopnice in se bridko zjoka. Takrat se ob njem znajde Nekdo, ki mu poda roko in mu ponudi svojo razvejano in neskončno pot, iz telesa prežene strah in iz srca grenkobo, dušo pa napolni z veseljem. Danes sem verjetno nekje na sredini prvega meseca svojega študentskega življenja. Vesela sem, ker se končno sama sprehajam po mestu in se počutim odgovorno. Hkrati pa je lepo vedeti, da se lahko še vedno zatečem v mamin objem, ko ga bom potrebovala. Kako pa je hoditi? Nadvse lepo in brezskrbno, saj me vodi On, ki mu zaupam in se mu prepuščam. Dragi bratje in sestre ... V času, ko zvečer sklenemo stare poti in se ob jutranji zori po rosi odpravimo novim naproti, vam želim, da se veselite tistih drobnih, nepričakovanih stvari, ki napolnjujejo naša srca in lajšajo dolgo potovanje. In ne pozabite – svoje poti ne potrebujete načrtovati, to je Nekdo že storil namesto vas. Prijetno potovanje!

PAPEŽ FRANČIŠEK

Papež Frančišek Luč našega upanja Velikega človeka prav zares spoznaš po sposobnosti pristnih in globokih poklonov, po sposobnost postati majhen, preprost pred človeškim ali božjim obličjem. Svojo veličino v tem smislu od svojega prvega javnega nastopa nesporno potrjuje prav papež Frančišek. Morda se je v začetku zdel zgolj kot prijeten vetrič, ki je zavel po velikokrat hermetično zaprtih vatikanskih hodnikih, danes pa že lahko ugotovimo, da sveža sapica prvega srečanja z verniki na Trgu svetega Petra, še vedno živi, še vedno vztrajno izpodriva in pometa zatohlo ozračje togih struktur, narejenih odnosov, in častihlepja, ki so hočeš nočeš Kristusovi nevesti Cerkvi skozi zgodovino vzeli prvotno nedolžnost in čistost, da je vedno bolj mezela med ostale človeške strukture, ki jih slej kot prej začnejo povezovati samo še skupen interes ali kar je še slabše želja po imeti in biti pred drugimi. Velik je ponižni Frančišek postal tudi po svoji prvi zapisani besedi, ki jo je strnil v cerkveni dokument Luč vere. Velik najprej zato, ker se je s tem dokumentom poklonil svojemu predhodniku Benediktu, ki je dokument začel pripravljati ko zadnji del svoje« triologije«

o teoloških krepostih vere, upanja in ljubezni. In velik zato, ker je prav zares uspel Benediktovi dogmatični natančnosti in doktrinalni striktnosti, dodati svojo umirjeno, sproščeno in človeško preprosto misel. Tako se pisana beseda ne zdi samo visokoleteče modra, ampak hkrati tudi prav zares povezana z resničnim življenjem, s tem kar vernik izkuša na svoji poti vere in kot taka, lahko prav zares nagovori, celo spremeni um in srce. Vera, ki jo je s svojo potjo v obljubljeno deželo začel Abraham, tudi nas kliče na pot, kliče nas, da zapustimo svoja varna bivališča, svoje ustaljene navade in razvade, da stopimo iz svojih cerkvenih okopov in se napotimo proti Drugemu, proti Obličju, ki nas vabi na srečanje s seboj. Vsako pot je mogoče dokončati zgolj iz ljubezni do končnega cilja. Tudi krščansko in duhovno. Ljubezen do poslednjega cilja, do Boga, je tista, ki pot preizkušenj in križa, post spraševanja, iskanja in odpovedovanja samemu sebi in lastnim interesom, naredi sploh možno. Vera se torej neposredno napaja, živi ali pač umre, prav zavoljo ljubezni, ki jo sproži v posamezniku. Krščanska vera se tako Frančišku vse bolj kaže kot vera v popolno ljubezen, vera v njeno učinkovito moč, v njeno Jesen 2013 • 7-8

zmožnost, da preobrazi svet in osvetli čas v katerem se človeštvo nahaja. Srečanje z Drugim in drugimi v ljubezni in odprtosti more edino iztrgati posameznika lastni resnici, veri, ki mi ugaja, ki mi daje varnost in gotovost znotraj ustaljenosti in tradicije in tako vera postane skupna blaginja, dobrobit vsakomur in vsem. Vera, ki jo je sprožila resnica in zavest o ljubezni Očeta ne more dušiti, ampak doseže srce, osebno središče vsakega človeka in ni nepopustljiva, obtožujoča, ampak raste v sožitju, ki spoštuje drugega. Kar nekaj poskusov je bilo v minulih desetletjih, da bi ljudje zgradili nekakšno vesoljno, nacionalno ali internacionalno bratstvo med seboj, zgolj na osnovi nekakšne skupne enakosti. Postopno in vedno bolj pa se kaže, da takšno bratstvo ne more obstati, če mu manjka odnos do skupnega Očeta kot poslednjega temelja. Zato je vera, rojena iz zavesti ljubljenosti in živeta na območju te darovanjske ljubezni, edina možna vrnitev k resnični korenini bratstva. Takšna vera, res odpira zaprta vrata, ko iz posameznikov naredi skupnost, iz tujcev znance, iz vernikov brate in sestre zbrane ob poslušanju Besede, lomljenju kruha in obhajanju zakramentov. Velikokrat ponavljamo, da je vera milost, zastonjski dar od Boga. Frančišek, ponižni božji služabnik v Rimu, nam s svojo besedo in zgledom pritrjuje, ko svoje prve misli o veri sklene z molitvijo: »Pomagaj nam, Gospod, da se nas bo dotaknila tvoja ljubezen, da se bomo mi mogli dotakniti tebe. Pomagaj nam, da se ti bomo popolnoma izročili, verovali v tvojo ljubezen in vsej v našo vero veselje Vstalega.« Urban Lesjak

Blagoslov križa na Strmi poti

Krščanska znamenja so od nekdaj spremljala slovenskega človeka, saj je naša domovina pravzaprav prepredena z belimi kapelicami, križi in drugimi verskimi znamenji, ki so vsakega mimoidočega vabila, da se za trenutek ustavi in svoje delo, skrbi ali načrte priporoči božjemu varstvu. Tudi na Strmi poti so se nekoč mladi otroci radi zadrževali in srečevali pri križu, k njemu nosili prvo spomladansko cvetje in prižigali drobne svečke. Otroci so odrasli, a resnične vezi med njimi, ki so se spletale tudi v času pod skupnim križem, so ostale. Prav zato so sosedje poskrbeli, da bo znamenje križa na Strmi poti še naprej ostalo urejeno in dostojanstveno in pri blagoslovu, v nedeljo 1. septembra, prosili, da se pod in ob njem morda splete še kakšno prijateljstvo med ljudmi in Bogom, ali pa obudi lep spomin na otroške dni in preteklo dobro s katerim smo bili obdarjeni. Naj Bog povrne vsem skrbnim sosedom in drugim dobrim ljudem, ki ste poskrbeli in skrbite za urejenost tega lepega verskega znamenja na Strmi poti.

Nena Jagrič

55 5

PISMO PAPEŽU

Po drugi poti do istega cilja Dragi papež Frančišek!

Ko je hči slišala, da Vam »moram« napisati pismo, je rekla, da naj Vam povem, da bi Vašo pisarno morala voditi ženska roka. Če bi bila to tudi Vaša želja in izbira se strinjam z njo…Zagotovo bi bilo drugače…a le Vi bi lahko vedeli ali bi bilo to tudi prav in bolje… Če pobrskam po svojem spominu vidim, da je bil papež zame vedno nekdo, ki je bil zelo spoštljivo oddaljen od mojega vsakdanjega življenja, čeprav sem kot otrok velikokrat gledala fotografijo, na kateri se je moj dedek v Vatikanu rokoval z Janezom Pavlom II. Ko sem kot najstnica in študentka tiho kritično opazovala spremembe v družbi, mi ni bilo jasno, zakaj tako vplivna oseba, kot je papež, ne ukrene kaj bolj konkretnega v strukturi Cerkve, če vendar vidi, da harmonije znotraj in zunaj nje že dolgo ni več…Zakaj se ukvarja s 500 ali 50 let starimi problemi, namesto, da bi se lotil današnjih?… Kdaj pa kdaj sem preletela njegove številne

obiske po svetu, prepevanje v pevskih zborih ob obeh njegovih obiskih naše domovine, pa je bilo zame tudi svojevrstno doživetje. A vmes sem odrasla in krščanske vrednote, ki sem jih ponotranjila skozi družinsko vzgojo, verouk in študij je bilo »treba« bolj dejavno in konkretno živeti v svojem vsakdanu. To sploh ni bilo težko, dokler sta moje dojemanje in dejanja hodila po poti tradicije ali drugih utečenih navad, v katerih se ne sprašuješ »ali je to tako«, »zakaj je to tako«, »zakaj, tako delaš«, »čemu to služi«, »ali je to še vedno res tako« in »ali je to prav«. Ko začneš o tem razmišljati, pa slej ko prej opaziš, da so ti tradicionalne vrednote sezidale mogočno katedralo s svojo hierarhijo, znotraj katere je vse že vnaprej določeno ali pa so ti dale močne temelje, na katerih svojo življenjsko katedralo zidaš sam. Če izbereš prvo možnost (ali kakšno od njenih različic) potem zelo verjetno nikoli ne prerasteš razmišljanja svojih staršev, svojega učitelja, najljubšega ali edinega župnika in zmeraj veš, kaj bi morali drugi narediti za to, da bi bili tvoje življenje, tvoja služba, naša župnija, država ali družba boljši kot so… In če drugi nič ne naredijo tako kot bi ti rad, potem je zagotovo to, da si nesrečen in da trpiš božja volja. Na tej poti najdeš mnogo sogovornikov in veliko sočutja. Če pa uvidiš, da je spoštovanja vredna tradicija lahko le tvoj temelj, pa se marsikaj prekucne na glavo. Takrat Jesen 2013 • 7-8

lahko padejo cerkvene institucije in Petrovi namestniki, ostane pa evangelij, in množice sočutnežev, ki prej vzdihujejo s teboj, zdaj začnejo s prstom kazati nate in ti morda celo privoščijo spodrsljaje… Na tej poti ni gneče, so pa dragoceni prijatelji, ki vedo, da ti je Bog dal čudovito možnost kreacije življenja in univerzuma ter te pri tem podpirajo. A tu oboji vedo, da si sam odgovoren za svoje življenje in vse, kar je v njem, ter da je božja možnost kreacije vsajena v vsakega izmed nas. Dragi papež Frančišek in vsi, ki ste prebrali razmišljanje do teh vrstic… Vas v Vaših mislih, čustvih, besedah, željah, dejanjih, viziji… v vsem, kar ste, vodi Ljubezen? Če Vas v 100% še ne, imate vsakdan mnogo možnosti, da kaj ukrenete v tej smeri… Če pa Vas, pa se Vam ni treba bati Boga ali planetarne katastrofe… Morda se lahko ustrašite ljudi – lahko Vas očrnijo in izločijo, ustrelijo, povozijo ali zastrupijo. Univerzum pa se bo, tako kot vedno odzval Vaši božanski kreaciji, s katero boste po drugi poti prišli do istega cilja. Do spoznanja Boga, ki je vselej in v vsem prisoten. Martina Makovec Žagar

Moje pismo papežu

Skozi leta človek opaža kako svet okoli njega spreminja svojo podobo in spoznava njegov proces delovanja. Tako je tudi z družbo. Sam živim v spektru različnih ljudi. Verujočih in neverujočih ter tistih vmes. Svoje versko okolje nikoli nisem dojemal oziroma čutil kot skupnost, ki se med seboj rada druži in je enotno povezana. Vse prej kot to je polna posameznikov, ki živijo drugače in korakajo sami. Polna je različnih mnenj, ki so morebiti modra, morebiti prazna ali pa vsaj težje razumljiva. In ne glede na premišljenost in zaletavost s predsodki, smo tiho nastrojeni en proti drugemu. Čas je, da se poslušamo. Čas je, da se resnično spoznamo, da si vzamemo čas en za drugega, da si pogledamo v oči in si rečemo oprosti, hvala, prosim. Del svojega pisanega spektra ljudi me včasih utesnjuje. Dovolj imam črnogledosti. ‘Svoje roke mečem v zrak nad glavo, plešem, vriskam nad spremembami!’

M. K.

PISMO PAPEŽU

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Dragi papež Frančišek!

Kar nekako se mi je hotelo zapisati »dragi brat Frančišek«. Pa me je naučena in privzgojena spona zaustavila in mi rekla: »To se vendar ne spodobi!« Tista spona, ki spoštovanje lažno enači z »Vi-ji«, »gospodi«, »eminencami« in kar je še teh odličnosti. Moja dilema pa je bila povsem drugje. Nisem se mogel odločiti med »brat« in »oče«. Saj res: »oče«. Tako se je reklo že vsem papežem: »Sveti oče.« Razen tistim prvim, med katerimi je bil še zelo živ Jezusov duh in njegova beseda: »Eden je vaš Oče. Vi vsi ste pa bratje.«

Ponudila se mi je čudovita priložnost. Napisati pismo svojemu papežu. Sem napisal »svojemu«? Oh, spet se mi je kar zapisalo ... Nemara pa vam bo všeč? Tako zares sem se začutil skupaj z vami na istem čolnu. Tudi vi na čolnu, ne v komandni sobi nekje v protiletalskem bunkerju. Vi – z nami. Na čolnu. In čoln na razburkanem morju. Med visokimi valovi. Vsak pri svojem veslu. Že malo utrujeni. Odkar ste poprijeli za krmilo, se nekako spet zdi smiselno. Veslati. Saj veste, kako težko je vlagati napor, če veslač ni gotov, da je smer prava in da je cilj dosegljiv. Če veslač ni gotov, da čoln nemara ne bo celo potonil. Sedaj spet gre. Sedaj je to spet poslanstvo učenca na čolnu Božjega kraljestva in ne veslanje sužnja na zavojevalčevi galeji. Verjamem, da ne boste pomislili, da so to le besede brez vsebine. Saj veste, da nimam razloga, da bi pisal fraze. Še nobenemu papežu jih nisem. Še nobenemu papežu nisem sploh ničesar pisal. Niti pomislil nisem na to. Papež je tam daleč. V Rimu. Za obzidjem. Na prestolu. V palači. Bil. To vam ne bi bilo všeč. Vem. Zato tja sploh nikoli niste šli.

Dragi brat Frančišek, torej! O, kako dobro se to sliši. In kako resnično! Tako kot pri Frančišku, ki vam je podaril svoje ime. Čutim, da ste bolj brat kot eminenca. Kakor čutim, da se vam zdi primerneje poljubiti na lice človeka, kakor veljakov prstan. In namesto »vaša svetost« se vi imenujete »grešnika«. Veste, prav zato ste v mojih očeh v resnici »svetost«. Svetnik. In svetilnik. Ponižnosti. Človeškosti. Evangeljskosti.

Jesen 2013 • 7-8

Ostali ste tu. Zunaj. Med valovi. Z nami. Pustili ste se omrežiti stiski malega človeka. Pustili ste se okužiti s tusvetnostjo. Ne da bi ob tem sami postali posvetni. In svetnost čudovito dvigate v svetost. H Gospodu. Niste šli tja, na prestol, v palačo. In niste se pustili obleči v škrlat in svilo. Seveda. Saj vendar skupaj z nami hodite za Njim, ki je bil oblečen v ponošeno volneno tuniko. Za Njim, ki je po zadnji večerji umival umazane noge. Za Njim, ki se je pustil objeti objokani grešnici. Naši Cerkvi ste prinesli upanje. Se mi zdi. Vsekakor ste ga prinesli meni. Saj veste, mlad človek se loti svojega poslanstva z veliko vnemo. S prepričanjem, da bo vselej imel dovolj moči za brezpotja in da se ne bo nikoli pustil ujeti v dobrouhojene in lagodne poti, ki ne vodijo nikamor. Da se ne bo nikoli pustil ujeti v prazne besede, v jalove analize in jadikovanje nad sencami točasnosti. In saj veste tudi, da postane tu in tam zelo težko. Težko plavati v drugo smer. Težko stopati skozi dežni naliv in se upirati vetru, ko ledeno mrzle in ostre kaplje režejo v lica in se njihova voda meša s solzami razočaranja in osamljenosti.

Prinesli ste upanje. Ravno pravi čas. Še preden bi morda pričel misliti, da je pot nesmiselna, da je trud neučinkovit, da je noro hoditi po umazanem blatu in se prebijati skozi neprehoden gozd, ko pa lahko človek počaka na toplem, pod streho, in medtem dela dober načrt o tem, kako bo hodil proti cilju. In razmišlja in znova in znova preverja svoj načrt, medtem ko ne neha in ne neha deževati. Hvaležen sem, da ste nam pokazali, da je pot krščanstva še vedno – ali pa spet? – pot človeka. Pot preprostega človeka. Človeka, ki je Božji otrok. Človeka, ki je Božje delo in zato v svojem najglobljem bistvu lep, dober, pošten in plemenit. Hvaležen sem, da ste nam pokazali, da je vera osvoboditev človeka iz ujetosti ponižanja, nesmisla in življenjske praznine. Da je poslanstvo Jezusovega učenca skloniti se k bratu in sestri, ju objeti in jima sočutno pokazati, da v svoji bolečini nista sama. Pokazali ste nam, da dostojanstvo Jezusovega učenca ni v izbranih oblačilih, ampak v iskrenosti. Pokazali, da njegovo dostojanstvo ni v brezvsebinski vzvišenosti, ampak da je pozdrav »Dober večer, bratje in sestre,« izrečen iz srca, vsaj tako pravilen, kot »Hvaljen Jezus,« brez srca. Pokazali ste nam, da je iskren pogled lahko vsaj tako sporočilen kot pravilno formulirana teološka resnica. Občudujem vas in hvaležen sem vam za vaše pogumno sporočilo, da se tudi pred velikimi težavami ni treba vdati. Ničesar ne pričakujem od vas. Le zelo si želim, da boste zmogli ostati na svoji poti. Na Jezusovi, evangeljski pravzaprav. Da boste zmogli velikodušno vztrajati v poslanstvu, ki se ga je nekoč pred stoletji prav tako po svoje lotil Frančišek, ki vam je odstopil ime. Kažete nam, da naše poslanstvo ni obsojati človeka, ampak zlo. Da naša naloga ni iztegovati prst obsodbe. Da naše delo ni izkopavati nesoglasja in nasprotovanja. Da naša dolžnost ni uokvirjati greh, ampak najprej in predvsem v sočloveku videti Božjega otroka, ljubljenega Božjega otroka. Otroka, ki, kot vsi otroci, hrepeni po ljubezni, po sprejetosti, po objemu. In ki se v umanjkanju le-tega lahko usodno izgubi, pade in obleži. Le zelo si želim, dragi brat Frančišek, da boste zmogli ostati na svoji poti! Mitja Markovič

OR AT

IJ OR ORATORIJSKE CVETKE Izmislimo si kratko zgodbo na temo usmiljenja. Adrijana: »Živela je deklica, ki je umrla.«

ORATORIJSKE CVETKE Zakaj ima Mitja sive lase? Teja V.: »Ker mu sivi bolj pristojijo!« Animator Davorin: »Eva jih je ene par pregnetla.« Renata J.: »Za oratorij me je navdihnila mami.«

ORATORIJSKE CVETKE (Na vodni delavnici) Animator Jernej: »Kaj pa delate na vaši delavnici?« Animatorka Jasna: »Neki z vodo ...«

Animator Davorin: »Pravi sanjski moški, ta Miha.«

ORATORIJSKE CVETKE Nejc Z.: »Upam, da bo oratorij obratoval še veliko let!«

SPOMINI NA POLETJE

Šla sva na Svete Gore

Budilka zazvoni ob 3.30 uri. Brez večjih težav se vstanem in tiho stopam proti kopalnici, da koga ne zbudim. Pogledam se v ogledalo in vprašam: "Si res pripravljena na pohod? Boš zmogla?" Nasmejem se in pobožam trebušček, ker vem da želim po štirih letih ponovno prehoditi to pot. Res je, da sem bila takrat noseča šele dober mesec, tokrat pa že sedem mesecev. Nato pohitim v kuhinjo, kjer si pripravim zajtrk, malico za na pot, topel čaj za moja zaspanca in "lunch paket", ki nam bo prišel prav po končani maši. Pogledam na uro, ki kaže že 4.45, zato pohitim.

Napolnim nahrbtnik, se toplo oblečem, obujem in smuknem skozi vrata. Hitro stopam in vsa zasopihana prispem na križišče Zdolske in Sremiške ceste, kjer se vsako leto dobijo pohodniki iz bližnje okolice. Tam ni nikogar, zato pogledam na uro in pokličem Špelo, če so videmski pohodniki že odšli. Odgovora ni in razočarana ugotovim, da Špele na letošnjem pohodu ne bo. Zaskrbljena gledam proti Sremiču, ko naenkrat zagledam drobno žensko postavo. Sestra Maristela mi je hitela naproti in oddahnila sem si, da nisem več sama. Kmalu so se nama pridružili Andrej, Anica in zakonca Knez.

Jesen 2013 • 7-8

Ob 5.15 uri smo se odločili, da odidemo na pot, kajti zeblo nas je in videmskih romarjev ni bilo od nikoder. Anica nas je vodila čez zdolski hrib, kjer so nas dohiteli Videmčani in skupaj smo prispeli do dolenjevaške skupine, ki nas je pričakovala na vrhu. Pri cerkvi Sv. Jurija na Zdolah se nam je pridružila še skupina domačinov. Tam smo imeli krajši postanek, kjer smo se Bogu priporočili za srečno pot, nato pa smo pohiteli dalje, kajti jutro je bilo hladno, pred nami pa še dolga pot. Nesrečna stopam za dvema mamicama, ki se pogovarjata o prvem roditeljskem sestanku in ugotavljam, da nimam nobenega sogovornika. Kje so Špela, Sara in Klara? Pa tako sem se veselila, da bom z nekom klepetala. Tako poslušam pogovore o vrtnarjenju, vinogradništvu, otrocih, težavah v službi, pripravah na vaško veselico ... Šele ko smo se začeli vzpenjati proti Rucman vrhu sem ugotovila, da sem tako zadihana, da govoriti sploh ne bi zmogla. Tik pred vrhom smo se za nekaj minut ustavili med vinogradi in občudovali jutranjo zarjo. Kmalu se je asfaltna cesta končala in nastopila je gozdna pot, ki je bila za stopala veliko bolj prijetna. V gozdu smo si privoščili počitek in se okrepčali. Takrat pa se je nekdo prebudil. "Dobro jutro," sem pozdravila otroka, ki me je z nekaj močnimi gibi opozoril nase. Tako me je gibanje dojenčka vsake toliko časa opomnilo, da nisem sama. Preostanek poti je bil tako veliko lažji. Prijetno je bilo

imeti sogovornike in čas mi je hitreje minil. Dobila sem celo nekaj koristnih nasvetov o porodu, negi dojenčka in okrevanju, ki mi bodo kmalu prišli prav. Med zadnjim delom poti smo zmolili desetko rožnega venca, saj smo predvidevali, da bomo zamudili križev pot, ki so ga pripravili romarji z avtobusa. Po končani molitvi sem zagledala vrh cerkve Svetogorske Matere Božje in tako smo videmski romarji uspešno prispeli na cilj. Še zadnji vzpon do cerkve in pot je končana. Pri vhodu v cerkev sem spoznala, da ne glede na to, kako zahtevna je bila pot in koliko časa je trajala, sem jo uspešno in brez težav premagala. Bila sem zelo zadovoljna in ponosna, da mi je, oziroma nama je, uspelo. Po končani sveti maši sem Mariji priporočila našo družino in s hčerko sva skupaj prižgali svečko za srečen porod in zdravje najmlajšega romarja. Tanja Petan

SPOMINI NA POLETJE

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Alica na vmesni strani travnika

Letošnji poletni tabor se je odvijal na travniku v Tržišču, ob reki Mirni, ki smo ga začeli 20.7.2013 točno ob 17 h. Da bi postavili nekaj skavtskih stavb in pričakali ostalo četo smo se vodniki z voditelji odpravili na tabor dva dni prej. Ko se je vse skupaj bližalo k mogočnemu začetku našega tabora, smo veselo pričakali še vso ostalo četo, ki so nasmejanih ust vstopili v svet Alice, ki nas je spremljala skozi ves poletni tabor in nam postavljala uganke. Kmalu zatem smo postavljali , most, oltar in mnogo drugih zanimivih stavb. Ko smo dokončno postavili tabor, se je začelo še bolj razburljivo dogajanje. Vsak dan, smo namreč tekmovali v igri Dame, kjer smo poteze pridobivali na podlagi drugih skavtskih iger in rešenih ugank, ki nam jih je zastavila Alica. Ves čas je

bilo zelo napeto, saj je pozitiven tekmovalni duh med vodi naraščal. Skozi ves tabor smo urejali svoje kotičke, si sami pripravljali kosila, včasih tudi večerje in se predvsem zabavali, saj ko je bil čas za kosilo, nam je večkrat tudi reka Mirna lajšala vroče dneve pod soncem. Seveda, nikoli ne bom pozabila večerov, ko četa skupaj sede okoli mogočno postavljenega ognja, in poje pesmi, ter si včasih pripravlja tudi obrok. Vsi vodniki smo komaj čakali, da bomo lahko krstili novince in jim nadeli skavtska imena. Mislim, da so vsi novinci zelo veseli, da so za vedno dobili svoja najlepša skavtska imena. Zmeraj pa pride tudi čas, ki ga vod veselo pričakuje. To je namreč potep. Odpravili smo se vsak na svoj kraj in si poiskali bivališče, pozdravljali mimoidoče, naredili kakšno dobro delo in

Jesen 2013 • 7-8

se z vodom še bolj povezali. To je zares čas, ko vod stopi skupaj in se še bolj poveže. Mislim, da so letošnji potepi zares dobro uspeli. Zelo nestrpno pa smo vsi pričakovali pot preživetja, ki je bila letos, vsaj zame, malce naporna in zelo razburljiva, kajti teren je bil skoraj neprestano strm in poln blata, ki se mu nisi mogel izogniti. Mislim, da je tale pot v vseh nas prebudila vsaj malo adrenalina, če že ne veliko. Kmalu pa se je bližala tudi ceramonija, ko novinci izrečejo obljubo, da bodo vedno zvesti Bogu in skavtskim zakonom. Pred tem, pa se je na to slovesnost vsak posameznik tudi pripravljal z >puščavo< oz. razmišljanjem. Moj najljubši del tabora poleg potepa in skavtskih večerov preživetih ob ognju je še vedno ceramonija, ko novinci izrečejo obljube. Ko smo nekega večera oblekli popolno skavtsko opremo in v tišini odkorakali v kvadrat, me je malce stisnilo pri srcu, saj so mi po glavi rojile različne misli, ki so me spominjale na dan, ko sem jaz izrekla obljubo in dobila rutico ter na vse preživele trenutke v četi. Ko sem poslušala njihove obljube, mi je po licu večkrat spolzela solza, saj sem se spomnila na to, da sem že 5 leto v četi, in bom kmalu prestopila v klan. A povrhu vsega, se vseeno veselim tudi klana in nikoli ne bom pozabila na spomine v četi. Patricija Gornjec, Radovedna bobrovka



SPOMINI NA POLETJE

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Jesen 2013 • 7-8

Zdolani na romanju po Prekmurju

V soboto 3. avgusta smo Zdolani in naši prijatelji iz Videmske župnije romali v prekrasno Prekmurje. Pot nas je najprej peljala v Lendavo, kjer smo imeli sveto mašo, ki jo je daroval naš gospod kaplan Urban. Po maši nam je gospod Martin, ki nas je v Lendavi sprejel, predstavil zgodovino, sedanjost in delo tamkajšnje dvojezične župnije. Veliko je povedal tudi o župniku Danijelu Halosu, ki je bil rojen v Čresnovcih in je po gimnaziji stopil v bogoslovje. Najprej je bil kaplan v Ljutomeru, zatem v Lendavi, nato pa je postal prvi župnik v novoustanovljeni župniji Velike Dolane. Po razlagi, skozi katero smo izvedeli veliko novega in zanimivega je sledilo kosilo, in sicer zelo dober bograč. V nadaljevanju nas je pot vodila do hiše Vina Čuk, kjer smo imeli degustacijo vin in sladico – štrudelj (retaš). Ogledali smo si še cerkev Svete Trojice, zapeli nekaj pesmi, se zahvalili gospodu Martinu za lep sprejem in se z željo, da se še srečamo, poslovili ter zapustili Lendavo. Pot smo nadaljevali v Dobrovnik, kjer smo si ogledali

tropski vrt. Tako man je za konec ostal še ogled najlepše Plečnikove cerkve v Bogojni. S tem smo zaključili naše romanje in se veseli, srečni in duhovno obogateni vrnili domov. Hvala Bogu in vsem Vam, ki ste bili z nami na romanju za tako čudovit romarski dan. Slavica Ban

MLADA CERKEV

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Nekaj posebnega

Bum bum bum ta energični naboj, Bum bum bum vedno nosim jaz s seboj. Bum bum bum skavtski duh razganja me, Bum bum bum skavtski duh je meni vse.

Ste bili kdaj skavt/skavtinja? Ali pa vsaj del njih? Sama v svoji generaciji nisem imela te možnosti, da bi lahko doživela vse to, o čemur vam bi rada zdaj na kratko pripovedovala. Balu (Urban) je kriv, in vesela sem da je tako. Džungla je velika in potreboval je pomoč. Sicer nikoli nisem bila del skavtskega življenja, nikoli zares razumela zakaj toliko navdušenja na tem. Letošnji poletni tabor z malimi volkci, Akelo (Valentina B.), Bagiro (Klavdija B.), Balujem (Urban), Kačo Kajo (Franja Š.), Čilom (Simona G.)

in Želvo U (Tina V.) je vse to spremenilo. Začelo se je zjutraj, ko sem najprej dobila seveda svoje novo, džungelsko ime. Postala sem Pav Mor. Samo še pozdrav v slovo staršem in že smo bili na poti v vas Šmarjeta, ki smo jo kmalu preimenovali v »SMRKODOL«. Teden dogodivščin, ustvarjalnosti, je bil namenjen malim junakom- smrkcem. Dnevi so bili dodobra zapolnjeni z igro, pesmijo, molitvijo, ustvarjanjem , čofotnajem v naravnih toplicah. Bila sem samo v pomoč glavnim džungelskim junakom, zato sem lahko opazovala otroke, vsa dogajanja. Navdušenju kar ni bilo konca. Ata Smrk in Smrketa sta vsak dan pripravila nekakšen uvod v nov dan. Jutra so bila prijetna, saj jih je v nov dan iz toplih postelj popeljala pesem »Maček Muri«, v zasedbi glavnih volkov. Že jih je zanimalo kaj vse bomo počeli, kam bomo odšli popoldan, koliko prostega časa bo na voljo… Dnevi so minevali prehitro, a mi smo imeli še toliko enerJesen 2013 • 7-8

gije, volje po druženju. Povedati vam moram, da do tega poletnega tabora najmlajših nikoli nisem občudovala lepote ognja na odprtem. S kakšno željo, navdušenjem so ga otroci pripravljali, ga zelo previdno prižigali. In ko sediš v tišini ob ognju, ni potrebno nič več kot to. Kar naenkrat sem imela solzne oči, ko sem opazovala tista že kar precej utrujena telesa otrok, kako pričakujejo da ogenj doseže dovolj visok plamen, in bodo lahko zapeli eno izmed svojih ljubih skavtskih pesmi. Res ni potrebno veliko, da nam je lepo. Težko bi izbrala najljubšo dogodivščino celotnega tabora, a ena izmed ljubših, ki me je dodobra ganila je bila skala posveta, kamor smo se odpravili predzadnji večer, v popolni tišini, otroci ponosni v svojih krojih in mi z njimi. Bili smo sami, sredi jase, ki je žarela v soju svečk. Nekaj otrok je tisti večer dalo obljubo in dobilo svoj tako težko pričakovani kroj. Spomnim se, meni zelo ljubega fanta, po imenu Tomaž, kako mi je razlagal, kako ponosno bo nosil rutico, kroj in spoštoval skavtstvo. Molčala sem. Ne vem kakšen je ta občutek, a ti mali junaki vasi Smrkodol so mi ga zelo dobro pribljižali. Ko sem jih opazovala kako, s kančkom strahu, a vseeno ponosno berejo zaobljubo, z največjim ponosom ob sprejetju med ostale ponudijo svoj pozdrav, sem imela polne oči solz. Ne da

se opisati, kako je to lep trenutek. Da se tako majhno bitje odloči biti zvest nečemu novemu, in temu sledi… S skale posveta smo odšli drugačni. Bolj združeni, večji prijatelji. Otroci so se objemali, si ogledovali kroje, rutice. Večer smo zaključili ob ognju, s pesmijo, in z nekaj sladkih dobrot, ki so kar hitro izginjale. Teden je minil prehitro. Že smo hiteli iskati nogavice, lev čevelj, tisto vijola majico …Starši so kukali izza vogalov. Otroci so jim tekli v objem in hiteli s pripovedovanjem. Hvaležna sem vsakemu posebej, za lep teden, tabor ki mi je dal veliko novega, meni manj znanega. Otroci so iskreni in prav tako njihove izjave: »Pav Mor, zakaj pa ti nimaš kroja in ne rutke?« »Pav Mor, a boš na zimovanju tudi z nami?« »Pav Mor, kaj ti res nisi skavt?« Zdaj razumem. VSE. Vse tisto česar prej nisem. Verjemite, lepo jim je, radi so del vsega tistega preprostega, tam sredi jas, pod milim nebom, drug ob drugemu, s kitaro, pesmijo ki jih druži in z vso ljubeznijo njim ljubega skavtstva. Bodite kdaj del njih. Ne bo vam žal. Meni ni.:) Pa DOBER LOV vam želim. Pav Mor - Sara Capl



MLADA CERKEV

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Jesen 2013 • 7-8

Del Stične mladih

Že mesec dni prej so se pričeli črvičenje v trebuhu, vse priprave na zbiranje prijav, ustvarjanje seznamov, pogovor z udeleženci iz vse Slovenije, tisti pravi dan pa kar ni in ni želel na plan. Naposled je na koledarju le zasijal težko pričakovani 21. september, ko smo se ob pol osmih zjutraj odpravili Stični naproti. Vožnja se je kmalu prelevila v razigrano rajanje, prepevanje pesmi in obujanje preteklih spominov, izza hiš, dreves in hribov pa smo po uri vožnje le uzrli vrh samostanske cerkve. Občutek, ko stopiš skozi vhod in te objameta mladostniško veselje ter neverjetno vzdušje, je nepopisen, od tu pa se lepe stvari ob množici tisočih mladih le še stopnjujejo.

Skrbno pripravljen program za mlade, pester izbor delavnic, bogate stojnice, vzpodbudna sveta maša in nor

zaključek so stvari, zaradi katerih se prav tu, v Stični, mladi zbiramo že veliko let. Verjetno ni potrebno razlagati, da smo bili Krčani zopet najglasnejši, da smo, tako kot vsa leta poprej, plesali in peli v prvi vrsti, da je naša eksplozivna in žareča energija nasmejala in prepričala tudi ostale. Sveti Duh je bil zagotovo z nami, saj ga je bilo čutiti v vsakem pogledu, objemu, nasmehu in v vsaki nepričakovani pozornosti.

V knjigo spominov smo spravili še en lep dogodek – to, vsako leto težko pričakovano, tretjo soboto v mesecu, ko Stična mladih prekipeva od ljubezni in skupnih trenutkov. Tako bo tudi prihodnje leto. Se vidimo pred odrom!  Špela Černič, animatorka

DOBRODELNI KONCERT

Spoštovane sodelavke in sodelavci Župnijske karitas Lepo se zahvalim za prijazno vabilo na 6. Dobrodelni koncert, ki se ga zaradi drugih pastoralnih obveznosti žal ne morem udeležiti. Dovolite, da se Vam po tej poti iskreno zahvalim za Vaše požrtvovalno dobrodelno dejavnost in zvesto hojo za Jezusom KristusomUsmiljenim Samarijanom v službi ubogim, trpečim in preizkušanim bratom in sestram. Skupaj z Vami prisrčno pozdravljam vse udeležence dobrodelnega koncerta, še posebej nastopajoče in vse, ki bodo s svojimi darovi prinašali novo upanje ljudem v stiski. Naj Vaše plemenito poslanstvo spremlja obilen Božji blagoslov, varstvo Božje Matere Marije ter zgled in priprošnja Sv. Ruperta in bl. škofa Antona Martina Slomška.

Pozdrav celjskega škofa, Stanislava Lipovška

ZaUpanje za up

Jesen 2013 • 7-8

e mnogim panje

Ob koncu 1. dobrodelnega koncerta sem se poslovila z besedami Dostojevskega: »Iskal sem Boga, pa ga nisem našel; iskal sem dušo, a je nisem odkril; iskal sem brata, pa ga nisem zagledal. Ko pa sem našel človeka, dobrega človeka, pa sem našel vse troje: Boga, dušo in brata.« In dodala željo, da bi našli Človeka. Spet sem zadnji dan imela kamen v želodcu, spet je bilo moje zaupanje nekje daleč ... ko mi je le nekaj ur pred velikim dogodkom zazvonil telefon. Izpisana številka in ime zraven mi je vzela dih ... »Joj, pa menda ja ne ...?« Ampak na drugi strani pomirjajoč glas:«Kako ste?« in » Saj bo vse v redu!« so bile njegove besede ko je skoraj slišal moj jok od strahu in negotovosti. In glej presenečenje ... uspelo mu je skoraj nemogoče. V očeh je posušil solze, kamen je izginil, na obrazu se je



Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

DOBRODELNI KONCERT

Dober večer, pogumni ljudje!

pojavil nasmeh. Do tega dne se nisva srečala, nikoli prej spregovorila besede ... Ni bilo več težko preživeti tistih par ur in že sem lahko opazovala obiskovalce med prihodom v dvorano, pa nastopajoče, pa tehnično ekipo, pa sodelavce, pa ... In imela sem kaj videti. Videla sem Človeka. Ta moj Človek je pisan z veliko začetnico. Ker se lahko samo moj Človek istočasno odpove prostemu času in honorarju, ker lahko samo moj Človek zamenja ležanje na kavču s koncertom sredi tedna, ker lahko samo moj Človek posveti svoj čas sočloveku, ker je samo ta Človek sposoben sredi najhujše zime menjavati okna – zato, da bo nekomu bolje. Ta moj človek zna deliti objeme, ko jih najbolj potrebuješ, ta moj Človek ti po skupnem delu pošlje sporočilo:«Aja, pa lepe sanje. In če boš že župnije sanjala, ti želim lepe sanje (Saj veš, kaj mislim s tem ... nekje v kroniki je zapisano ... Med najlepše .. šteje se župnija Videm« če ni celo najlepša ...) Ne bom dala na glasovanje ali je res najlepša. Je pa sigurno naša. Naša župnija, naša občina, naši ljudje. Pa naj bo bogata ali revna, obnovljena ali razkopana. Naša je. In naši so ljudje. »Kar seješ, to žanješ. Hvala Bogu!« so bile zadnje besede, izrečene ta večer na odru. In moj Človek seje ljubezen, dobroto, prijaznost, potrpežljivost, solidarnost ... In mogoče nekdo potrebuje ravno naš objem, da bo spet našel Boga.

Zakaj pogumni, se boste morda vprašali, ker vsi vsak dan bolj vemo, da je dobrota sirota, vi pa sre zbrali pogum in dobro vzeli zares. Ko ste nocoj prišli na dobrodelni koncert ŽK ste pokazali, da dobrota le ni sirota, marveč edina dedinja modrega in pravičnega sveta, kjer je vsakdo dragocen, vreden, da živi svoje življenje in potrben bližine in ljubezni. Vsak od vas, od izvajalcev in organizatorjev do vas obiskovalcev je danes s svojo prisotnostjo in trudom pokazal delček te resnice. Ohranite ta pogum, pogum za dobroto, ki zmore spreminjati svet.

Sporočilo generalnega tajnika Škofijske karitas Celje, Mateja Pirnata

Ivanka Zupančič

Jesen 2013 • 7-8

Iskrice na izletu

Gledam skozi okno in opazujem sonce, ki se prebuja. Kar naenkrat zaslišim glas: "Mami, mami!" Pohitim v Klarino sobo in še dobro ne odprem vrat, ko me zaspanka vpraša: "Grem danes v vrtec?" Pojasnim ji, da je sobota in da v vrtcu ni nikogar. Na poti v kopalnico se Klara ustavi v hodniku in vpraša: "Zakaj pa sta tu nahrbtnik in torba?" Nasmejim se in jo vprašam: "Si pozabila, kam gremo danes?" Klara razmisli, nato pa zakriči: "Danes gremo v Dobovo z vlakom! Juhu, juhu, juhuhu!" Ves teden je komaj čakala soboto, ker sem ji obljubila, da gre z Iskricami na bazen, če bo seveda pridna. Trudila se je dan za dnem in tako zaslužila nagrado. Še zadnjič preverim, če imam vse kar potrebujeva in pohiteli sva na železniško postajo. Tam so naju že pričakovale Iskrice. Saj ne morem verjeti svojim očem! Bile so točne in vseh štirinajst punc se je zbralo za končni izlet. Lepo bi bilo, če bi tudi na vajah bile tako točne in v popolni zasedbi. No, moram priznat, da je bilo lepo opazovati vesele, nasmejane obraze, ki so komaj čakali na zasluženo nagrado za minulo pevsko leto.

V tem letu smo Iskrice sodelovale pri miklavževanju, otroški božičnici, materinski nedelji, prvem obhajilu in župnijskem prazniku. Menim, da je naše udejstvovanje bilo skromno, a žal nismo bile pripravljene izvesti več. Nekatere punce so tudi ob sobotah imele obveznosti, pa še sama sem imela na razpolago samo dve soboti v mesecu. V zimskem času so nam ponagajale bolezni, zato je bilo kar nekaj odsotnosti. Priznam, da smo imele premalo vaj in tako ni bilo mogoče polepšati še kakšno nedeljo med letom. Prepričana pa sem, da so se punce maksimalno potrudile, dale vse od sebe in se po svojih najboljših močeh predstavile v dobri luči, četudi nam je kdaj kakšna pesem spodletela. Ponosna sem nanje in upam na čim boljše sodelovanje v naslednjem letu. Punce ugotavljajo katera ura je bolj točna in kdaj prispe vlak, ko zaslišimo moški glas, ki nas poziva na kateri peron se moramo postaviti, če želimo potovati v Dobovo. Končno je prispel in vkrcale smo se. Vsaka je želela sedeti ob oknu, vendar zaradi prevelike gneče smo se hitro posedle kjer je bil prazen sedež. En, dva, tri in že je bila pred nami železniška postaja Dobova. Izstopimo in se napotimo proti termam Paradiso. Nekatera dekleta so prvič obiskala ta bazen zato so bila zelo radovedna kaj vse nudi. Vsi pa smo nestrpno čakali da se osvežimo v vodi. Sklenile smo dogovor, da z vstopom na bazen pazimo ena na drugo, upoštevamo pravila, ki sodijo na bazen, smo pozorne do drugih kopalcev in ne pozabimo na čas odhoda. Tako je peturno kopanje potekalo brez težav. Plavale, potapljale smo se, se spuščale po toboganu, skakale v bazen, se žogale, počivale, se sončile, privoščile smo si sladoled in posnele nekaj smešnih fotografij za spomin. Nisem se mogla načuditi, kako so uživale ko so se spuščale po toboganu, še posebej, ko jim je reševale dovolil, da se smejo spuščati v parih. Smeha, kričanja in vriskanja je bilo na pretek . Bilo je lepo in nepozabno. Vendar pa tudi pet uric hitro mine, še posebej če si v dobri družbi in se zabavaš. Zapustile smo terme, naredile zadnjo skupinsko fotografijo in pohitele na vlak, ki nas je že čakal. Punce so na vlaku pele, se smejale in bile kar precej živahne. Jaz pa sem utrujen obsedela na sedežu in ugotavljala, da je bil to naš najboljši izlet od kar imam pevski zborček. Kaj pa ve menite iskrice? Tanja Petan, voditeljica zbora

Cescenje Najsvetejsega vv

20. oktober popoldne ob 15h sveta maša v trapistovski kapelici na Sremiču

3. november zahvalna nedelja 10. november Martinova zahvalna na Kremenu

14. oktober kapela na Resi 15. oktober v župnijski cerkvi na Vidmu 18. oktober na Zdolah

Sveta maša za bolnike, ostarele in invalide naše župnije

nedelja, 27. oktober ob 15h