Videmčan 7-8 (2014) by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

Na začetku letošnjega adventa sem prejela krasno darilo. Obiskala sem predano zdravnico, globoko vernico, ki mi je zaupala, da je v letošnji pripravi na božič posebej razmišljala in meditirala o potovanju Marije in Jožefa v mesto Betlehem in o njunem iskanju prenočišča. »Zamislite si«, je dejala, »ta preprosti zakonski par, ki je prišel v neznano mesto! Mati v pozni nosečnosti, oče v velikih skrbeh, saj je žena prvič pričakovala otroka … In v vsem tistem mestu, med vsemi neštetimi ljudmi ni bilo prostora za njiju … Ni bilo odprtih vrat ne kotička toplote, niti beloopranih pleničk za novorojenca. Bila sta sama, zavržena od vseh …« Ja, mož in žena, ki ju je Bog izbral za starše svojemu Božjemu Sinu, sta bila zavržena … zavržena od vseh tistih ljudi, ki sta jih prosila za pomoč.. Bila sta nepomembna, uboga, neuporabna, zavržena …

drugačna kot vse druge noči v letu? Je mogoče zato Božji vsemogočni Sin prišel med nas kot nepomemben, zavržen otrok, rojen v jaslicah, položen na slamo, ogret z dihom ovc?

Bog je Ljubezen in ljubezen zmeraj najde način, kako vstopiti v prostor bolečine; v srce, ki je obupano, ranjeno, ponižano, zavrženo … Božjo ljubezen ni strah postati majhna, nevidna, nepomembna, samo da se lahko stisne k ljudem, ki so sami in jočejo. Božja ljubezen dela čudeže tudi tako, da v ljudeh, ki ne marajo cerkve in ne vedo ničesar o Bogu in evangeliju, vzbudi sočutje in mehko roko ter grobost spremeni v nežnost, zavist v čestitko in neuspeh v začetek neke nove poti. Zato bodo letos moje misli z zavrženimi med nami. S tistimi, ki jih ne bo v medijih, ki jih ne bo mogoče niti v cerkvah, mogoče niti ob jaslicah … Moja molitev bo poskušala tem

Božič zavrženih In tako tudi jaz ob pričakovanju letošnjega božiča, mislim na zavržene ljudi med nami ... Na tiste, ki jih nihče ne sprejema, ki prosijo od vrat do vrat, od srca do srca, a ne najdejo usmiljenja, sočutja, ne odprtih rok, ne prijaznega nasmeha …

Pa to niso ljudje tam v Afriki, v vojni na Bližnjem vzhodu. To so ljudje med nami … Tvoj sosed, moja sosestra, prijatelj tvojega otroka, fant v šoli, punca na avtobusu, stari gospod v domu, bolna mamica v bolnišnici … Zavrženi … Nepomembni … Sami …

Medicinska sestra mi je pripovedovala, kako so ona in njene sodelavke pred davnim, nepozabnim novim letom, ko so delale v še zdaj znanem in uspešnem podjetju, na 30. december dobile voščilnico vodstva podjetja – in odpoved. Rekla je, da sama ne ve, kako je tisti večer prišla domov … Od takrat ne mara praznovanja novega leta, ker z vsakim izpitim kozarcem vina ali šampanjca v ustih čuti še zmeraj grenkobo tistega novega leta, ko so bile, v glavnem ženske, odpuščene na grob, ciničen način in niso imele nikogar, da bi z njim podelile svojo bolečino, niso smele niti vpiti ali protestirati! Res so bile zavržene kot smeti, ki jih nekdo več ne rabi in jih odvrže v kontejner. Je mogoče prav zaradi teh ljudi božična noč že 2000 let

zavrženim, pozabljenim, zaničevanim prinesti Božjega otroka, saj se ob Bogu – otroku lahko vsak nasmehne, a otrok se s svojimi ročicami enako mehko dotakne dobrega in slabega!

Božič je prav zato takšen »otroški« praznik, da bi doumeli, kako je Bog res Oče, ki vse ljudi pozna po imenu, Oče, za katerega ni nihče nepomemben ali pozabljen ali nevreden. Bogu smo tako pomembni in tako dragi, da je dal svojega Sina Jezusa za nas vse. Položil ga je v jaslice na začetku njegove zemeljske poti in ga s križa sprejel nazaj v svoje naročje, da bi nam izpolnil najgloblje hrepenenje – da smo ljubljeni, srečni in bomo večno živeli. Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: božji otroci se imenujemo in tudi smo … Vemo, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je, in vsak, kdor ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je tudi On čist (prim. 1 Jn 3,1-3 ).

Vsi zavrženi, nepomembni, prezirani in pozabljeni! Stopite ponosno k jaslicam! Vsi smo božji otroci!

To je veselje božiča, to nam prinaša Jezus, Novorojeni Bog! S. Emanuela Žerdin Božič 2014 • 7-8

izbiram Luč. In božič je praznik luči, mar ne?

Martina Makovec Žagar urednica

A v meni vse valovi in se spreminja.

Nov pogled Zima je. Rada jo imam, ker je do nedavnega naravo odevala v snežno odejo, kar mi je zelo lepo in želim si, da bi bilo tudi letos tako. Rada jo imam, ker mi je toplo pri srcu, ko gledam, kako v kaminu gori ogenj in čutim njegovo toplino. Zima je in ni mi všeč, ker ima kratek dan in mi manjka sonca. Božič je. Rada ga imam, ker z družino na sveti večer postavljamo jaslice, s katerimi se igramo v naslednjih tednih. Rada ga imam, ker diši po dobrotah in srečanjih s sorodniki in prijatelji. Božič je. Eh, škoda, da se Jezus rodi samo na ta praznik. Pa se res? Moj občutek mi pravi, da to ne drži, saj me življenje tiho, toplo, mehko in ljubeče ali pa razigrano, navihano, prešerno in glasno vabi, da vsak dan in vsak trenutek

Ko je moj vsakdan lahkoten in kar plujem na valu Ljubezni, takrat z lahkoto delam, mislim in čutim dobre in lepe stvari in vidim, kako se mi to tudi vrača – srečujem ljubeče ljudi, vrstijo se lepi trenutki, dogajajo se mi drobni čudeži. Ko pa izgubim višino in me je strah, čutim nemoč, stisko in ločenost od Boga, ko bi najraje jokala in vzdihovala, se zavem, da sem svobodna in da lahko namesto tega v sebi in svetu namerno iščem lepe stvari. Uživam v tej svobodi, zato se takrat zahvaljujem za to, da živim, hvaležna sem za lepe stvari, ki me obdajajo, se smejim in nasmejim glasu, ki me hoče prepričati, da mi ne bo uspelo. Takrat se potrudim, da ustvarjam radost. In stvarstvo se odzove. Srce se mi spet napolni z veseljem in ljubeznijo. Zima je in Božič je. Ne glede na to, kaj vam je v življenju že uspelo in ne glede na to, kako polno ali prazno se vam zdi vaše srce, vam želim, da bi se vsak trenutek zavedali, da ste za Boga prav vi njegova najdragocenejša stvaritev. Komu želi vsak trenutek prinesti mir in radost, če ne ravno vam? Da pa ne bo ostal pred vrati ali moral mimo, čaka le na eno stvar – na vaše odprto srce.

Radi smo skupaj Praznični čas je čas mnogih srečanj in srečevanj. Čas, ko obiščemo stare prijatelje, že skoraj pozabljene znance in čas, ko skoraj po pravilu obsedimo za kakšno obloženo mizo na obletnicah z ljudmi, s katerimi smo si pred petimi, desetimi, dvajsetimi leti delili šolske klopi, delovno mizo ali iste igrače v vrtcu. Karkoli je že bilo, je sedaj že daleč za nami in čas je urezal med nas globoke struge, ki jim rečemo življenjske usode in izbire ter nas tako pustil vsakega na svojem bregu, da se danes komajda še spoznamo. Spremenili smo se. Ni važno ali smo postali medtem odrasli, zreli ali celo ostareli. Ni važno ali smo postali pek, kmet ali politik. Vseeno je. Življenje nas je izzvalo, nas postavilo v nova razmerja in z njimi smo postali drugačni, spremenjeni tudi mi. Drži. Vsako leto se obrnejo isti datumi in praznujemo iste praznike. A vendarle. Ste prepričani, da so vsakoletni prazniki za vas tudi enaki? Mislim, da ne. Drugačni so, ker ste drugačni vi, ker ste ob letu osorej vedno za kak dogodek, spoznanje, celo za kakšno osebo bogatejši ali osiromašeni.

Kako praznovanje božiča in priprava nanj zgleda v gnezdecu mlade družine, kako se praznovanje spremeni, ko miza ni več pogrnjena le za dva, ampak za pet, sta nam zaupala Iztok in Lucija Umek z Raven pri Zdolah. Še pred nekaj leti sta božič praznovala kot zaljubljen par, potem kot zakonca, danes kot oče in mama, starša treh čudovitih otrok: Davida, Julije in Urbana. Iztok in Lucija, kaj vama najbolj ostaja v spominu iz vajinega otroštva ali mladosti, ko pomislita na božič in praznovanje božiča?

Iztok: Najbolj se spomnim, kako smo postavljali jaslice – to je bila naloga fantov, punci (mami in sestra) pa sta okraševali smrekico. Potem je sledila praznična večerja, nato pa smo se zbrali pri božični smreki, se družili ter slavili: skupaj smo peli, molili in se pogovarjali. Malo pred polnočjo pa smo se odpravili k polnočnici, kjer sem ministriral. Lucija: Pri nas je bilo najprej na vrsti pospravljanje. Tisti, ki je prvi pospravil, je lahko naredil jaslice in postaBožič 2014 • 7-8

Foto: Arhiv družine Umek

PRAZNIČNI POGOVOR

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

vil smrekico. Ob petih, ko se je začel sveti večer, smo se zbrali skupaj, s kadilom blagoslovili stanovanje in zmolili vse tri dele rožnega venca. Nato se je začela priprava praznične večerje, pa tudi mi smo se lepše oblekli. Po večerji, ki je trajala kar dolgo, smo ponavadi skupaj pogledali kak film, nato pa odšli k polnočnici. Zadnja leta, ko smo odrasli, smo film zamenjali z družabnimi igrami ter obdarovanjem drug drugega. Božični dan smo preživeli skupaj v prazničnem vzdušju. Sta to, kar sta sama doživela v svojih družinah, prinesla tudi v vajino skupno družinico, ali pa s svojimi otroki praznujeta povsem drugače?

Veliko stvari sva prenesla tudi v svojo družino, predvsem stvari, ki so nama naredile božič res poseben: Iztok se rad posveti jaslicam, jih skuša narediti res posebne, skupaj tudi zmolimo in blagoslovimo stanovanje. Drugače pa sveti večer in božič preživimo pri najinih družinah, pri vsaki en dan, zato sva najino stanovanje okrasila in blagoslovila že kakšen dan prej, ko smo še živeli na svojem. Verjetno sta kakšen božič in novo leto preživela skupaj še kot študenta, kot fant in punca? Sta kdaj kam odšla, si kaj privoščila čisto zase, sta praznovala praznike bolj »bučno«, kot to počneta danes z otroki?

Božič se nama zdi družinski praznik, zato ga vedno praznujeva v krogu družine. Tako kot fant in punca nikoli nisva praznovala skupaj, sva se pa seveda videla na polnočnici in pri božični sveti maši, ker prihajava iz iste župnije. Novo leto pa sva že prej praznovala skupaj. Kot par smo s prijatelji praznovali v Ljubljani, malo zunaj na prostem, malo pa v stanovanju. Sedaj ga z istima prijateljema praznujemo kot družini skupaj, saj imamo tudi približno enako stare otroke, smo pa vedno pri kom doma, saj so otroci še majhni. Družinica mora imeta verjetno svoj »sistem«, da je ob praznikih vse pripravljeno. Kdo za kaj poskrbi pri vas (peka, kuhanje, pospravljanje, okraševanje, jaslice, smrečka …)?

Načeloma stvari počneva skupaj oziroma jih

počnemo skupaj, ni moških in ženskih opravil. Greva po sistemu, kaj je komu ljubše početi. Iztok drži komando pri jaslicah, Lucija pa pri pospravljanju in peki. Božično večerjo pa pripravimo skupaj oziroma pomagamo tistemu, pri katerih preživljamo sveti večer. Letošnje leto nas bo sveti večer praznovalo kar 14, saj se bo zbrala vsa družina, tako da bo veliko pridnih rok in lačnih ust. :) Se bomo pa zagotovo imeli fino. Kdo v družini se praznikov najbolj veseli in jih pričakuje?

Zaenkrat še midva. David in Julija vesta, da bo kmalu Jezusov rojstni dan in se veselita predvsem njegove torte, pa tega, da bodo vsi strici in tete doma. Je ob otrocih in živahnosti, ki jo prinesejo s sabo, med prazniki čas tudi za vaju, da se sprostita, zadihata z obema kriloma pljuč, ali sta vesela, ko minejo?

Ne, zelo nestrpno jih pričakujeva. Je že res, da je potrebno tudi nekaj načrtovanja in usklajevanja, kako preživeti praznike, ampak to zelo hitro opraviva. Vzameva pa si čas tudi za naju, saj je takrat tudi kakšna roka več za varstvo, tako da lahko pobegneva za kakšno urico ali dve. Sicer pa smo radi skupaj. Božič, praznovanje rojstva Jezusa Kristusa, ostaja praznik, ki ga poznamo vsi po enaki vsebini, a ga praznujemo različno, kakor poznamo melodijo stare pesmi, ki pa jo lahko vsak zapleše drugače: eni sproščeno, drugi razuzdano, spet drugi veselo in tretji otožno ali celo objeti v dvoje. Iztok in Lucija ga plešeta in praznujeta od nedavnega tudi po taktu novih ritmov in tonov, ki pa se, kakor pravita sama, lahko zlijejo v čudovit akord, sozvočje, ki poboža telo in sprosti duha. Iztoku in Luciji želimo, da bo tudi letošnji božič za njiju Svet, imeniten, polno doživet, da bosta našla čas zase in za svoje. Davidu, Juliji in Urbanu pa, kaj drugega kot to, da bo Jezušček vsakemu odrezal najslajši kos svoje rojstnodnevne torte  Z Lucijo in Iztokom se je pogovarjal Urban Lesjak

NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Pričak in dob

Kje se konča mit in se začne resničnost? Miklavž bo že vedel ... Koliko otroških src se veseli in pričakuje? Miklavž jih vestno prešteje ... Kako se naučiš molitve, ko komaj ponoviš zven besed? Miklavž je dobrodušen ... Kako se cerkev spremeni v čudovito kuliso za lutkovno igrico? Nekdo je bil vesten ... Kakšne pesmi zazvenijo v pozdrav? Nekdo jih je zapel ... Kakšna darila so bila pripravljena za otroke? Nekdo je izbral ... Koliko veselja se je razlilo v videmski cerkvi prvi decembrski petek? Miklavž bo zagotovo vedel ... Božič 2014 • 7-8

Jaz pa sem bila poleg in sem ga videla veliko, ogromno, pričakovanja, ki je skoraj otipljivo, veselja, ki kar vzhaja, navdušenja, ki je nalezljivo in ... Miklavža. Alenka Gorjan

Foto: Miloš Kukovičič, Goran Rovan

kovanje brota

Spoštovane Krčanke in Krčani, po dolgi poti, ko obdarujem vse pridne otroke in ostale, sem prišel tudi k Vam na vhod v to čudovito staro mestno jedro Krškega.

Od preteklega leta, ko sem bil pri Vas, se je mnogo spremenilo. Z božjo pomočjo ste lepo uredili staro mestno jedro. Uživajte v njem, in če vam morda kakšna stvar ni všeč in se jezite na uslužbence na občini, se spomnite, da oni delajo po svojih najboljših močeh, da bi Vam uredili lepo okolico. Lahko Vam zaupam, da vidim mnoge druge ljudi, ki si želijo tako čudovite arhitekture v svojem življenjskem okolju, vendar jim žal to ni dano.

Vem, da ste mnogokrat razočarani nad svojimi partnerji, vendar se tedaj spomnite, da obstajajo mnogi, ki si iz srca želijo ob sebi imeti nekoga, ki bi jih spremljal na poti življenja, vendar ima Bog za njih drugačne načrte. … in če Vas vaši otroci kdaj razjezijo, bodite Bogu hvaležni, da Vam jih je podaril, kajti mnogi si želijo ob sebi imeti svoje otroke, vendar jim Bog ni naklonil te čudovite milosti.

V grbu svojega mesta imate zavetnika, mojega dobrega prijatelja sv. Janeza Evangelista. Priporočajte se k njemu vsak dan in ga prosite za vse tiste, ki jih imate radi in zato, da bo čuval to Vaše čudovito staro mesto na obeh bregovih Save! Čaka me še dolga pot do vseh pridnih otrok in ljudi, zato bom na koncu rekel samo še to: »Bog blagoslovi Krško in Krčane!«

Miklavžev nagovor ob pričetku veselega decembra v Krškem Edvard Krieger

PRAZNIČNI POGOVOR

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

»Sreča je, ko za nekoga nekaj narediš.« Praznični obisk pri zlatoporočencih Marici in Slavku Kovačiču Sredi novembra – ko mineva okroglih 50 let od njune poroke – sta povabila velik krog svojih sorodnikov in prijateljev in še enkrat pred Bogom in njimi obnovila svojo zakonsko zvestobo Marica in Slavko Kovačič.

»Njuna življenjska pot je prepletena z delom, poštenjem, pomočjo potrebnim in onemoglim. Vse delata z veliko ljubeznijo in vztrajnostjo, zato jima uspe vse, kar si zadata. Če je želja velika, je mogoče veliko ustvariti in onadva sta živ dokaz, da delo krepi, ljubezen bodri in to v mladosti in starosti,« je med zlatoporočnim bogoslužjem v Kostanjku dejala snaha Darinka in ob tem vse zbrane povabila na hiter sprehod po njuni skupni življenjski poti. Zaželel sem si, da bi lahko v kak kotiček pokukal še podrobneje, zato sem se dober mesec kasneje k njima od-

pravil še na daljši klepet, ob katerem sta mi povedala še marsikateri spomin na svoja otroška leta, na družinski vsakdan in praznovanja. Hišo Kovačičevih naseljujejo tri generacije. Poleg zlatoporočencev še družina sina Metoda z vnukoma Elo in Galom. V njihovi hiši pa je svoj dom našla tudi 93-letna gospa Majda, za katero Marica skrbi že veliko let. »Meni je v zadovoljstvo, ko vidim, da je človek zadovoljen. Toliko bolj, ko gre za človeka, ki nima nikogar,« mi zaupa Marica in ob tem razloži, kolikokrat

gospa Majda pokaže svojo hvaležnost in pove, kako veliko ji pomeni, da je prišla k tako dobrim ljudem. »To te potem žene dalje.« Za skrb zanjo sta se Marica in Slavko odločila potem, ko je Marica več kot osem let skrbela za svojo onemoglo in nepokretno mamo.

Božič 2014 • 7-8

Smeh, ki ga v hiši Kovačičevih ne manjka ne v spodnjem, ne v zgornjem nadstropju, veliko pove o njihovih dobrih odnosih, pa tudi o notranji vedrini in tistem pristnem veselju, o katerem apostol Pavel pravi, da je sad Svetega Duha. In čeprav starejša in mlajša generacija živita vsaka v svoji etaži, »ta mladi« zelo radi pridejo v spodnje nadstropje in se zadržijo pri dedku in babici. Ko sedemo za mizo, najprej opazim adventni venec v kotu. Marica mi pove, da je izmed tistih, ki so jih letos izdelale in ponudile sodelavke župnijske karitas. Adventni venec in adventno razpoloženje je del tistega duhovnega ozračja, ki sta ga tako Marica kot Slavko prinesla vsak iz svoje družine. Obe sta gojili pristno krščansko izročilo. »Včasih so bili pri tem zelo strogi. Morda prestrogi,« pove Marica. Slavko se ob tem takoj spomni na to, kako sta mama in ata v šolskem spričevalu vedno najprej pogledala oceno za »obnašanje« in »verouk«. Če je šlo kaj drugega slabše, ni bilo tako hudo. Niti to, da je neko leto imel kar 40 neopravičenih dni, mi pripoveduje, ker je čas rajši kot v šoli preživljal v gozdu, na češnji in ob nabiranju borovnic. Takoj potem pa Slavko iz rokava že potegne zgodbo o tem, kako je bilo, ko jih je nekega leta obiskal Miklavž. »Bila je prva ali druga adventna nedelja in ravno tisto nedeljo je bil Miklavžev večer. Otroci smo takrat šli k različnim mašam, ker nismo imeli vsak svojih čevljev. Dva sva šla k maši zjutraj z očetom, potem pa hitro domov, da sta čevlje dobila druga dva in šla k naslednji maši. Oče je bil pri maši zelo na preži, kako se obnašamo otroci in kaj počnemo. Pred obhajilom je bilo treba k spovedi. Šel sem do spovednice, in ker je bila velika gneča, sem neopazno smuknil mimo in šel potem naravnost k obhajilu. Vse je izgledalo v redu, a oče je to seveda opazil. Doma me je o tem temeljito izprašal in dobil sem tudi kazen. To pa še ni bilo vse! Zvečer nas je obiskal Miklavž. Seveda ne sam. Zraven so bili parkeljni. Šele veliko kasneje sem izvedel, da sta bila to najstarejša brata. Prišli so v hišo. Z verigami in vso ostalo ‘parkljevsko’ opremo. Vsi otroci smo sedeli prestrašeni. Miklavž je vsakega izprašal o tem, če smo bili kaj pridni, če ubogamo starše, če molimo. Potem pa se je nenadoma Miklavž obrnil k meni in me vprašal: ‘Slavko, kako si pa ti sveto spoved danes opravil?’ Parkeljni pa so že vedeli, da morajo posredovati. In so to naredili zelo temeljito. Meni pa še dolgo potem ni bilo jasno, kako je Miklavž za to izvedel.«

Marica na to zgodbo, ki jo že dobro pozna, doda, da se ji tak način vzgoje sicer ne zdi najbolj primeren, a tako je bilo. Danes je hvala Bogu drugače. Še vedno pa je zelo odbijajoče, če kristjan, zlasti pa duhovnik, koga ošteva, razlaga Marica. Zlasti, če je to v cerkvi, pri pridigi ali sicer. Tudi pri verouku. »Poznam kakega duhovnika, ki se obnaša kot diktator. Tam še blizu ne grem,« je iskren Slavko, Marica pa pogovor odpelje nazaj na Miklavža in se spomni še Miklavževih daril. »Mama je pekla ‘Miklavže’, medtem pa smo otroci morali po kakem opravku, da ne bi česa opazili. Kako veliko veselje je bilo, ko smo dobili tiste Miklavže! Jaz jih še vedno vsako leto spečem. Ker otroci rečejo, da so dobri. Pa suho sadje in nekaj orehov je bilo v Miklavževem darilu.«

Najlepši spomini decembrskih dni so spomini na božič, polnočnico, praznovanje. »Stric je zvezal velik snop iz

koruznice, ki je služila za baklo na poti. In vsi smo šli za njim. Slabo oblečeni. In bilo je snega! Ampak bilo je veselje! Mi smo komaj čakali! Doma pa smo vsako leto pripravili jaslice. Bile so preproste, lesene. Pripravili smo veliko smrečja, pa mah, na mah pa smo dali kosme vate, da je spominjalo na sneg. Stari ata pa je naredil še lepo ograjo iz lesenih palčk. Okraske pa so odrasli naredili iz svetlečega in iz krep papirja. Ali pa iz koruznega ličkanja. Mama pa je spekla piškote, ki smo jih obesili na smrekove veje. Tiste piškote smo otroci potem skrivaj jemali z drevesa

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi po božiču. To je bilo veselje!«

Božič pa je še vedno razlog za veselje ...

»Tudi naš letošnji božič bo po starih običajih. Božič je še vedno tudi naš družinski praznik. Vsi bomo skupaj. Pred skupno večerjo bomo zmolili, tako kot nekoč. In tudi zapeli bomo,« nam zaupa, misel pa se »Prazniki, pa tudi nedelje so bile priložnost za mašo, ob tem pa tudi za srečanje. Mi smo praznike komaj čakali. Tudi zaradi jedi, ki so bile samo za praznike. Bel kruh recimo. Mi smo komaj čakali, da smo zmolili in da smo lahko potem šli jest. Tega si danes otroci sploh ne morejo predstavljati. Tudi nedelje smo se zelo veselili, ko smo šli k maši. To je bilo tudi nekakšno razvedrilo, srečanje in bilo nam je zanimivo. Tam smo se srečali, se videli. Seveda smo morali biti pridni. Nedeljsko kosilo pa je bilo nekaj imenitnega. Kruha pri nas namreč ni bilo veliko. Jaz sem si v šolo za malico velikokrat nesla zavitek žgancev. Doma pa smo največkrat jedli krompir. In še tisti je bil na Kostanjku zelo droben. Mama ga je skuhala v velikem loncu za vse skupaj: za nas in za prašiče,« se

spominja Marica. In modro doda: »To ni bilo hudo. Mi nismo za boljše

vedeli. In smo bili zadovoljni. To je tudi ena od velikih razlik z današnjimi časi. Danes se mi zdi, da je veliko več pohlepa. Zlasti po denarju. Pa denar ni sreča. Jaz sem vedno spoznavala, da je sreča, ko za nekoga nekaj narediš.«

včasih dež in to je treba sprejeti ... čas pa mora iti dalje. Odpuščanje je recept. Pa zaposlen moraš biti. Pomagati otrokom in vnukom,« se zasmeji Marica.

Marici in Slavku želimo tudi v prihodnje veliko vedrine, smeha, dobrote, predvsem pa še veliko skupnih zdravih let! Na obisku pri Marici in Slavku sem bil Mitja Markovič

Foto: Mitja Markovič

PRAZNIČNI POGOVOR

spet vrne v otroška leta.

Marica in Slavko sta se spoznala leta 1961. »Takrat še zelo mlado Marico, ki se je ravno začela učiti frizerskega poklica, je opazil vedno nagajiv in hudomušen Slavko. Bil je na kolesu, ki je vedno zvonil za njo, ko je šla peš domov. Že takrat se je odločil, da bo nekoč njegova,« je na praznovanju zlate poroke zbranim zaupala snaha Darinka. »Poročila sta se pred 50 leti, novembra 1964, saj je Slavkova mama takrat imela zadosti velikega prašiča, da so lahko naredili koline in pripravili gostijo.« Postala sta mož in žena, a imela nista ničesar. Le drug drugega, ljubezen, zagnanost in mladost. Ob tem pa veliko željo po svojem domu. Precej časa sta v iskanju primernega zaslužka delala tudi v tujini, ob tem pa si pričela graditi hišo, v kateri živijo sedaj. Še preden pa sta imela dograjeno hišo, sta v svojo družino sprejela sina Metoda in hčerko Simono. Danes sta sin in hčerka poročena, Marica in Slavko pa se veselita svojih vnukov. In kakšen je njun recept, da zakonca doživita zlato poroko? »Zakon je tako kot vreme: včasih je sonce,

Božič 2014 • 7-8

Pričevanje Gregorja Čušina V pričevanje je vpletel lastno uglasbeno evangelijsko poezijo. Tudi tokrat ni šlo le za prenos svetopisemskega znanja, pač pa za oseben odnos z Bogom. Razmišljanje je oplemenitil s svojimi izkušnjami in hudomušnostjo na svoj račun. Skorajda že poznamo tudi njegovo ženo, pa njunih šest otrok, prilike in neprilike njihovega življenja. Ob svojem igralskem talentu razodeva še izjemno tenkočuten in domišljen duhovni svet, katerega center je Jezus Kristus. Vsemogočnega postavlja v

vsem znane situacije. Vidi ga v času rojstva, se sprašuje o skoraj neznanem odraščanju in razmišljanje pripelje do prvih čudežev. Vzporeja svoje in Jezusovo življenje, svet danes in svet pred 2000 leti.

Poslušalec zlahka zdrsne v Čušinovo logiko, saj je tudi sam del tega sveta. Sam trpi, ljubi, umira, vstaja in živi. In znova in spet. In hodi za Jezusom in hodi počasi za Jezusom in hodi prepočasi … in zdrkne v vsakdan. Gregor Čušin pa nas znova zbudi, saj trka po moji vesti: delaj dobro … bodi božji volji vdana … trkaj … išči … prosi … ne sodi … ljubi … blagoslavljaj … moli … Milena Žičkar Petan Foto: Miloš Kukovičič, Mitja Markovič

Péti evangelij po Čušinu nas je razvnel v četrtkovem večeru drugega adventnega tedna. Izvrstni igralec in neutrudni misijonar nam je znova izprašal vest in nas pripravil na božič.

Za praznike si želim in pričakujem veliko snega. Najlepši trenutek mi je, ko se vsi doma zberemo za mizo in se praznovanje začne. Andrej Preskar

Božični prazniki so nekaj najlepšega, ker je takrat pri nas doma zelo pestro. Obiščejo nas mnogi naši sorodniki in znanci, z družino gremo po nakupih, čistimo, pospravljamo, postavimo smrečico in jaslice ter okrasimo stanovanje. Smo skupaj in se obdarujemo, mene pa obiščeta Božiček in dedek Mraz. Eva Voglar

Praznike vsako leto praznujem z mamico in atikom doma. Seveda nas vedno obišče Božiček in nama z bratcem prinese darila. Sama se tudi potrudim in vedno pripravim za praznike kakšno predstavo ali kaj smešnega, da se imamo vsi doma lepo. Teja Vodopivec

Za božič me obiščejo kakšni sorodniki in pa seveda Bog, ki se rodi v hlevčku. Zato doma postavimo jelko in jaslice. Zelo težko že pričakujem božič in se veselim, da ga bom praznoval skupaj z atijem, mamico in dvema bratcema. Vital Koritnik

Še preden me za paznike obišče Božiček, doma postavimo jelko in jo okrasimo, na vrh pa postavimo zvezdo. Tudi jaz pomagam in naredim kaj dobrega, saj potem pričakujem tudi darilo. Pija Pacek Geršak

Pred prazniki je treba doma marsikaj postoriti. Postavimo jaslice, okrasimo hišo in izdelujemo okraske, postavimo božično drevo, prižgemo sveče, jaz pa vsako leto napišem še pismo za Božička in mu ga pošljem. Potem nestrpno pričakujem, kaj bom dobil. Timotej Planinc

Pred božičem se še posebej potrudim, da se lepo obnašam in doma pomagam, ko krasimo hišo. Potem me pohvalijo domači in sorodniki, ki pridejo na obisk. Zelo pa si želim, da bi bil sneg, ker je takrat še posebej lepo. Tina Kuselj

Prazniki so čudoviti. Še posebej je fino, ko zapade sneg in se smučamo ter sankamo. Vsako leto se veselim obiska vseh dobrih mož in se zato potrudim, da sem še posebej pridna in se tiho igram ter pomagam doma pri opravilih. Nina Pleterski

Pripravil: Urban Lesjak

Komaj čakam, da me obiščeta Božiček in dedek Mraz, pa da zapade sneg in se bom lahko smučal in sankal. Takrat bomo tudi okrasili hišo z lučkami in postavili božično smrečico. Obiskali me bodo teta, stric in sestrična. Tim Kučič Pungeršič

Pred božičem vsi doma pomagamo postaviti jaslice, pripravljamo darila, pečemo piškote, okrasimo dom. Med prazniki ima god tudi moja sestra, zato je še posebej veselo. Sanja Jan

Med prazniki me vedno obiščeta babi in ata, z družino pa se odpravimo tudi na kakšno smučanje in zanimiv izlet. Vedno smo veseli in skupaj praznujemo ter dobimo kakšna dobra darila. Maša Planinc

Foto: Sara Capl

PRAZNIČNI POGOVOR

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Praznični obisk pri družini Glas

Prisotnost posebne energije Nedelja popoldan. Sremič. Oče Jože, mati Sabina, hči Urša in sinova Jernej in Gregor. Družina Glas. Z velikim veseljem sem se odpravila k njim, v njihov prijeten dom. Moji prijatelji. Rada sem del njih. Rada jih opazujem pri vsem, kar počnejo. Mati in hči sta skrbno pripravljali kosilo. Oče je medtem obiskal svojo mamo v domu za ostarele, Jernej in Gregor pa sta se učila. Že smo sedli za mizo, zmolili in se ob okusnih dobrotah nedeljskega kosila zabavali in smejali. Tem za pogovor nikoli ne zmanjka. A najraje se pogovarjajo o športu. Fantoma se oči ob pogovoru o košarki kar svetijo. Obožujeta jo. Ostali člani ju pri tem zelo podpirajo. S športom smo zaključili in nadaljevali z božičem, zaradi katerega smo se pravzaprav zbrali. Nastala je krajša tišina. Iz katere pa so se rodile te iskrene besede. Kaj je pri vašem božiču tako drugačnega?

Sabina: Drugačno je to, da smo v tem času res vsi skupaj doma. Da nikoli z možem sama ne postavljava jaslic. To opravijo otroci. In se ob tem neizmerno zabavajo. Cilj nam je tudi, da se skupaj odpravimo k polnočnici. Do letos smo vedno hodili na otroško polnočnico, a letos bomo prvič odšli h glavni polnočnici, saj so otroci že dovolj veliki, da bodo mašo lahko vzdržali. Pravo doživetje je priprava večerje in seveda veselje pri odpiranju daril. Kaj v času božiča najbolj pogrešate?

Sabina (njen glas je umirjen in oči se zarosijo): Ja. Pogrešam. Svojo mami. Najlepši spomin na božične praznike?

Sabina: Med najlepšimi je spomin, ko so najini otroci še verjeli , da obstaja Božiček. To je bilo tako doživeto in toliko veselja je bilo prisotnega.

Božič 2014 • 7-8

Vam božič daje upanje?

Sabina: Seveda. A tudi sama delam na tem. Vedno imam zastavljen nekakšen cilj, ki ga poskušam doseči. Se naveličate katerekoli stvari v božičnem času?

Sabina (odločno): Nikoli. V tem času je prisotna takšna posebna energija. Nič mi ni težko narediti, vse zmorem. Nekaj žene naprej. Cilj je pomemben in tako lepo je, ko je dosežen. Sporočilo ljudem.

Sabina: Želim jim več strpnosti in ljubezni pri njih samih. Poznam veliko dobrih ljudi, ki so ločeni, ko družina ni več družina. Naj se to spremeni. Naj se ne bojijo boriti za nekaj, kar jim je nekoč veliko pomenilo in naj to ohranijo. Na kaj pomislita ob besedi jaslice?

Gregor (zadržano): Na jaslice v cerkvi. Na hlev. Na božič, ki je tako zelo poseben dan v letu. Sabina: Na mojo lepo družino. To je največji dar, ki mi je dan. Še pišete Božičku?

Urša (odločno): Nikoli nismo pisali Božičku. Vedno samo Miklavžu. On nam je vedno pustil darila zunaj, pred hišo. Za božična darilca pa sta vedno poskrbela mami in ati, ki pa smo jih vselej odpirali pri smrekici.

Kaj ti pomeni božič?

Urša: Ne predstavljam si, da božiča ne bi preživela z družino. Hvaležna sem, da jo imam in prav tako sem hvaležna za vse tiste, ki niso moja ožja družina, a jih vseeno prištevam mednje. Božična želja?

Urša: Želim si, da bi ostali takšna družina, kot smo. Da bi božič okrepil naše vezi, da bi bili srečni in da nas nič na tem svetu ne bi ločilo. Prijetnosti nikoli ni preveč. Izkoristila sem še nekaj časa za fotografijo družinske idile. Kako lepo jih je bilo gledati skupaj za mizo. Velika, prijetna družina Glas. Družinska slika je uspela. Radi se imajo. Zelo. To se vidi, ko si del njih. Pa tudi fotografija to pove. Hvala vam za prijetno nedeljo, ki sem jo zopet lahko preživela z vami. Božič je čas za resnico. Želim vam resnico božične noči, ki naj bo tako mogočna, da se bo dotaknila še vsakega dne v letu 2015. Blagoslovljen božič vam želim, dragi moji Videmčani. Na obisku pri družini Glas sem bila Sara Capl

BOG JE SVOJ NAČRT, DA SE BO RODIL JEZUS, URESNIČIL S POMOČJO MNOGIH “SODELAVCEV”. UGOTOVI, KDO SO ...

TRIJE KRALJI SO SE ŽE ODPRAVILI PROTI BETLEHEMU. POMAGAJ JIM NAJTI PRAVO POT IN PRI TEM PAZI, DA SE NA POTI IZOGNEJO ZLOBNEMU KRALJU HERODU.

VSE ŽIVALI BI BILE RADE OB JEZUSU. POBARVAJ JASLICE IN TISTE ŽIVALI, KI SODIJO VANJE.

STRAN ZA OTROKE

Angel, ki je obiskal Marijo:

G A

R I

Ime enega od treh kraljev:

B O L

E Ž A R

Žival v jaslicah:

O S Tri kralje je vodila do Jezusa:

Z V

Z D A

Še eden od treh kraljev:

PREPIŠI ČRKE IZ POBARVANIH OKVIRČKOV, IN DOBIL BOŠ IME MESTECA, KJER SE JE RODIL JEZUS

Adventno srečanje animatorjev

Predzadnji dan novembra. Animatorji smo se po doooolgem času spet zbrali. Na začetku je že kazalo, da iz našega srečanja ne bo nič, saj nas je bilo zelo malo, potem pa se nas je počasi nabralo kar nekaj. Seveda smo najprej obujali spomine na naš zadnji projekt, oratorij. Nasmejali smo se fotografijam in podoživeli uspešen teden. Sledila je igra. No, vsaj mislili smo, da je igra. Po vseh prostorih v župnišču, v cerkvi in tudi zunaj so bile ovojnice s številkami. Animatorji smo žrebali številke, nismo pa vedeli, da sta listka z enako številko dva. Poiskali smo svoje kuverte, v katerih je bilo navodilo za pogovor z animatorjem, ki je izžrebal isto številko. ZATE mi je MAR! je bil naslov klepeta. Pogovarjali smo se o naših pogledih na božič, o decembrskem vrvežu, animatorstvu, naših druženjih in o načrtih za naprej. O prijatelju smo marsikaj izvedeli, na predstavitvi pa tudi o drugih. Na vrsti je bila kateheza v naši kapeli. Mitja se je potrudil in nam dal veliko misliti. Med njegovim razmišljanjem smo se spraševali o pomenu adventa in božiča. Bogu smo povedali tudi svoje prošnje in ga posebej prosili za zasnežen božič. Zaenkrat ne kaže prav dobro, mogoče pa se Bog še premisli in nam pošlje malo snega.  Za konec smo si izdelali še adventne venčke in poklepetali. Bilo je srečanje, ki smo ga podarili drug drugemu in tudi Bogu. Ker nam je mar! Neža Petan

ŽUPNIJSKA KARITAS

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

S sedmim dobrodelnim koncertom »Za Upanje« smo zbrali 1.649 € namenjenih Sanji in njeni mamici. Z akcijo »Vrečke« smo zbrali: 162 polnih vrečk, v njih pa skupaj: 75 l olja, 96 kg sladkorja, 43 kg testenin, 118 kg moke, 53 kg riža, 30 l mleka, 42 kozarcev vloženega sadja in zelenjave ... Sodelavci Karitas smo izdelali 72 adventnih venčkov, za katere ste darovali 420 €.

Jesen Župnijsk Moj bližnji, ki čaka na mojo ljubezen, ki potrebuje moje priznanje in prijateljstvo. Moj bližnji, ki mu lahko pomagam s smejočim pogledom, prijazno gesto, prijateljsko, prisrčno besedo. Moj bližnji ne živi za devetimi gorami ali onstran morja. Moj bližnji je tukaj. Moj bližnji: to je moj mož, moja žena, moj otrok in vsak otrok, ki išče toplino mojega srca. To so ostareli starši, za katere moram skrbeti in jim moja ljubeča pozornost dobro dene. Moj bližnji je tukaj. Moj bližnji: to je bolnik v soseščini, ki je že dolgo osamljen in priklenjen na posteljo. To je slepi, ki ga lahko spremljam pod roko. To je on, ki je izgubil delo, ki je zagrenjen in nihče več ne misli nanj. Zakaj svoje bližnje iščem tako daleč? (Phil Bosmans)

Božič 2014 • 7-8

v naši ki karitas

Ko je četrti kralj prispel v Betlehem, pripoveduje neka zgodba, tam novorojenega Kralja že ni bilo več. Zamudil ga je, ker se jo po poti obotavljal. Brž ko je hotel pospešiti korak, je spet naletel na koga, ki se mu je v srce zasmilil. Vse darove, namenjene Kralju, je med potjo razdal. Prejeli so jih ubogi, v resnici pa jih je prejel On. »Kar koli ste storili komu izmed najmanjših, ste meni storili.«

Kdo je Novorojeni zame? Je Kruh življenja, je Beseda, je Resnica, je Luč, je Življenje, je Ljubezen, je Daritev … ampak Jezus je tudi lačni, ki ga moram nahraniti; je žejni, ki ga moram napojiti; je brezdomec, ki ga moram sprejeti; je bolnik; je berač, ki se mu moram nasmehniti; je pijanec, ki ga moram poslušati; je prizadeti, ki ga moram obiskati; je ostareli, ki mu moram postreči … Kdo je Jezus zame? Moj brat, moja sestra, nedaleč stran, ki potrebuje mojo pomoč … Ivanka Zupančič Voditeljica Župnijske karitas

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Špela Černič, Tomaž Petan, Sara Capl, Martina Makovec Žagar, Urban Lesjak in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 900 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.

Skupina voditeljev je po koncu programskega srečanja pripravila svečke za prihod Luči miru iz Betlehema

Dober lov! Nekateri danes že pozdravljajo: Bodi pripravljen!

Izvidniki na jesenovanju pri nedeljski sveti maši v naravi. Gospod nas je čudovito obdaril, ni bilo težko biti hvaležen.

Decembrske dni smo si želeli polepšati stanovalcem doma starejših občanov, zato smo izdelali snežake in pripravili program.

Skupnost voditeljev

Ko naši starši staknejo glave, problemi postanejo samo še izzivi.

Stanovalce v domu smo prijetno pozdravili, zapeli nekaj pesmi in jim prebrali zgodbo. Vsakemu smo namenili topel stisk roke in podarili nasmeh ter izdelan obesek z lepimi željami.

Popotniki smo letos prehiteli začetek skavtskega leta in tako že septembra zasedli odlično 3. mesto v roverčku na tekmovanju Na kol.

Dežela škratov prebudi veselje ... riše iskren nasmeh čez eno in drugo lice. Skavtska pesem ... Pri sveti maši ob začetku skavtskega leta.

Mark in Marko pri priljubljenem izvidniškem opravilu ... Naši starši so vedno znova za akcijo. Je to že slutnja prihodnje skupine odraslih skavtov?

SKAVTSKA JESEN “Bolje je prižati eno samo, še tako drobno lučko, kakor preklinjati temo.” Potem, ko smo premagali Duha teme in prijetno razsvetlili noč, smo se pogumno odpravili v bivake ...

Foto: Arhiv stega Krško 1

Ko volčiča mladiča ugrizne podivjana rdeča mravlja, lahko Akela za trenutek postane tudi mama.

“Ne da bi pričakoval druge zahvale ...” Popotniki pripravljajo darilca ...

Prvo uradno srečanje je bilo polno novega vetra in svežine, ki je obogatil Kir Kul Klan KK 1.

Novo vodstvo čete vodi prvi svečani svet. Imenovanje vodnikov, in razglasitev najboljšega voda in modra beseda nekdanjih izvidnikov.

Voditeljsko ekipo je zelo okrepila in obogatila naša nepogrešljiva Špela.

Pričetek svečanega sveta čete Krško 1. Na tradicionalnem mestu.

“Življenje ni popolno. A ima popolne trenutke.” (V. K.)

Sklonimo naše glave in naredimo počep. Že od daleč zasliši se veliki slovesni klic.

Poslanstvo vodnika je pridobljeno znanje in izkušnje posredovati mlajšim.

Ko Akela poskrbi za svoje krdelo.

Tudi začetek letošnjega skavtskega leta smo vhod v cerkev nekoliko preuredili ;)

Upravičeno ponosen pogled v nov dan, potem ko smo uspešno preživeli deževno noč v bivakih. Voditelji smo se na delovnem srečanju v Artičah zahvalili dolgoletni voditeljici in stegovodkinji Metki.

Foto: Arhiv stega Krško 1

SKAVTSKA JESEN

Vodniki in podvodniki čete na vodovem vikendu. Preden bomo posredovali znanje drugim, ga moramo obnoviti sami.

Vse v nas valovi in se spreminja. Vse na svetu valovi in se spreminja. Vse v vesolju valovi in se spreminja. In vsi to čutimo, saj smo povezani v mreži Življenja. Vsi smo Luč. Zato si recimo: »Jaz sem Luč. Kar koli se mi dogaja, je to le zato, ker se spreminjam.« Boga in angele prosimo za vodstvo in pomoč, v sebi in svetu iščimo to, kar nas osrečuje, zahvaljujmo se za to, kar imamo radi, veselimo se svetle prihodnosti, ustvarjajmo radost in v polnosti živimo ta trenutek. To je edino, kar res imamo. Uredništvo