POŽIREK ZA DUŠO
Institucije same niso več kos vsem problemom v družbi, zato prostovoljno delo dobiva v zadnjem času vse večji pomen. Številne nove oblike prostovoljnega dela nastajajo kot odgovori na različne stiske otrok, mladostnikov in odraslih. Beseda prostovoljstvo je pogosto omejena na pomen neplačanega dela, pa vendar je veliko več, saj prostovoljca bogati na druge načine. Daje mu dober občutek, ker opravlja družbeno potrebno in koristno delo, pomaga mu pri spoznavanju novih ljudi in prijateljev, pridobivanju novih znanj in spretnosti v medsebojnih odnosih, večjo socialno občutljivost, osebno bogatitev in rast.
brote vrnemo tistim, ki nas potrebujejo. Vsakodnevno vsak človek na zemlji išče srečo. A pogosto jo iščemo na napačnih poteh. Prevečkrat mislimo, da je sreča sestavljena iz IMETI in DOBITI ter iz tega, da ti drugi služijo. Dejansko pa je srečo moč najti v DAJANJU in SLUŽENJU drugim in v končnem spoznanju, da je sreča v nas samih. Ljudje svoje prstne odtise pri iskanju sreče puščamo na kljukah vrat, knjig, stenah, tipkovnicah … pozabljamo pa, da ima vsak od nas tudi edinstven srčni odtis, ki se lahko dotakne drugih. Naj nas citirana molitev neznanega avtorja spodbu-
Krščansko prostovoljstvo Za nami je teden Karitas, 5. december je mednarodni dan prostovoljcev, stopili smo v adventni čas, ki nas še posebej vabi, da darujemo svoj čas Jezusu, s tem pa ga darujemo tudi drugim ljudem in sebi. Zato je prav, da v teh dneh razmišljamo o krščanskem prostovoljstvu, saj je prostovoljstvo življenje po evangeliju, ki nas v neštetih opisanih situacijah vabi, da delamo dobra dela. Pravzaprav je evangelij tudi priročnik za vzgojo prostovoljcev in nam daje možnost, da se sprašujemo, kako je Jezus pristopal k ljudem v stiski in kako njegov pristop predstavlja izziv za nas (Bogati mladenič - Lk 18,18-30; Ozdravljenje v kopeli Betesdi – Jn 5,1-8; …). Dela naše dobrote so v vsakdanjem življenju majhna, morda jih drugi niti ne opazijo ali se jim ne zdijo pomembna, včasih se jih še sami ne zavedamo. Hvala Bogu, da so povsod ljudje, ki delajo brez povračila in zgled za svoje ravnanje iščejo v Jezusu Kristusu, svetnikih ter pričevanju Cerkve. Nebeški Oče nam neprestano podarja dobroto in prav je, da delček te do-
2
ja k dobrim delom in naj postane tudi naša molitev: »O Bog, kamorkoli grem danes, mi pomagaj, da bom zapustil srčne odtise. Srčne odtise usmiljenja, razumevanja in ljubezni. Srčne odtise prijaznosti in pristne skrbi. Naj se moje srce dotakne osamljenega soseda ali pobegle hčerke ali zaskrbljene mame ali ostarelega deda. Pošlji me danes, da zapustim srčne odtise. In če mi bo kdo rekel: “Začutil sem tvoj dotik!” naj začuti tvojo ljubezen, ki se ga bo dotaknila skozi mene.
Vesna Turnšek
Miklavževo 2009 • 8-9
Urban Lesjak bogoslovec
Pričakovanja Dnevi so vedno bolj polni teme. Na ulicah mest opazujem može v oranžnih in modrih pajacih, ki se vozijo in se z dvigali dvigujejo vse do zgornjih robov najvišjih stavb. Za sabo puščajo takšne in drugačne lučke, ki bodo zdaj zdaj zagorele, ko bo padal mrak in nam dajale občutek, da nismo izgubili boja, da tema ni in ne more zmagati, da smo prinesli v ta svet luč in je okoli nas dovolj svetlobe, da se ne bomo izgubili. Vse do Božiča samega se bodo dnevi krajšali in šele takrat se bo zgodil preobrat. Noč se bo začela umikati in sonce se bo vedno počasneje potapljalo za rob obzorja, ko razlije še zadnjo krvavo rdečo zarjo slovesa in odpotuje naprej po svoji vedno enaki poti. Težko je današnjemu človeku čakati. Zastrupljeni od virusa hitenja in uspešnosti težko razumemo, da nekatere stvari potrebujejo svoj čas, da se jih ne da izsiliti in jih ugrabiti, da morajo priti k nam same, kakor pride iskren nasmeh na lice ali prijatelj v naše srce. Seveda to ne pomeni, da nimamo pričakovanj. Imamo. Velika in pomembna. Vedno namreč pričakujemo in se za nekaj borimo. Delavci pričakujejo boljše plače in nižje cene. Kmet pričakuje obilno letino in prvi sneg, ki bo naravo pokril s svojim belim plaščem, da bo zemlja dihala počasi in spokojno. Mladi pričakujejo prijazne učitelje in dobre ocene. Športniki pričakujejo nove zmage in vsi pričakujemo še več veselja, zdravja in sreče. Menda so že prvi kristjani živeli v velikem pričakovanju. Verjeli so, da se more drugi Kristusov prihod zgoditi hitro. Hoteli so biti pripravljeni na ta veliki dan. S stoletji smo kristjani na to sladko pričakovanje nekoliko pozabili. Ni čudno. Kristusa ni in ni bilo in potrebno je bilo začeti misliti nase, na naše preživetje v tem svetu. Začeli smo pričakovati velike stvari od sebe in drug drugega in pozabili, da si največjih in najlepših stvari ne moremo dati sami. Adventni čas, v katerem smo se ponovno znašli, nas postavlja zopet na začetek naše duhovne poti. Zopet se vse začenja z drobceno lučko. Eno samo samcato. Z lučko, ki bolj kot to, da greje in sveti, daje upanje, da še ni prepozno, da teme še res ni
povsod in da ji lahko sledijo še druge lučke, če si tega le želimo, če so naša pričakovanja dovolj velika, če si le upamo pričakovati največ, če si upamo želeti srečanja z novim rojstvom in novim začetkom. Kaj smemo od tega novega rojstva pričakovati? Vsako rojstvo da otroka. In otrok je na tem svetu tako premalo. Tako premalo je teh malih velikanov brez obutve in v prekratkih hlačah, da bi nas spomnili na to, da tako prehitro pozabimo, da smo bili tudi mi nekoč stari 5, 10, 15 let, da smo metali svet s tečajev in v tem prezgodaj omagali. Saj se samo zaradi njih, zaradi otrok, vse splača. Zaradi njih, pravi nek pesnik, še pišemo pesmi in izdelujemo igrače, zaradi njih si še upamo dati besedo in živeti v dvoje, zaradi njih ne pozabimo pravljice in ne odpravljamo praznikov, zaradi njih pokleknemo in molimo in zaradi njih še zmeraj odpuščamo in začenjamo znova. Zaradi njih tovarne in podjetja še načrtujejo, umetniki in vzgojitelji še ustvarjajo, duhovniki in preroki še oznanjajo … Vse zaradi njih! Najlepše in največ kar imajo ti otroci pa so njihove sanje. Da, imajo jih, kakor vsi mi in različne so od naših, a to ne pomeni, da so ene lepše od drugih. Eni sanjajo o kruhu, drugi o rižu, eni o Indiji Koromandiji, drugi o strehi nad glavo, eni o zlati ptici, drugi o kozi z mlekom, eni zro v sanjah angele, drugi očeta, ki ga ni, eni sanjajo o zmagah, drugi samo o miru. Pričakujmo največ, kar lahko v tem adventnem času. Pričakujmo Boga, ki je hotel priti kot otrok, da nam zleze v naročja in bi ga lahko ponesli vsakemu, ki misli, da je prestar za lepe sanje, za igro s prijatelji, za smeh do solz s prijatelji in za veselje nad življenjem.
3
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Za UPA Prvi dobrod naše Župnij MESEC KARITAS
Leto dni je že, kar smo v mali dvorani Kulturnega doma Krško sodelavci Karitas obljubili, da se bomo po svojih močeh trudili, da bomo roko pomoči nudili vsem, ki jo potrebujejo. V sebi smo imeli željo. Da prisluhnemo, da pomagamo, da poiščemo, da molimo, da nosimo, da obrišemo solzo, da pomagamo poiskati zimske čevlje in zimsko jakno, da pomagamo poiskati šolsko torbo … Nam je vsaj malo uspelo? Pot ni bila lahka, a bila je lepa. Soočiti smo se morali z nečim novim, svoje skrbi in težave smo morali potisniti na stran. Zastavljali smo si vprašanja: ˝Kako? S čim? Bom zmogla? Bom znala?” Prišla je pomlad, bližali so se prazniki. Mi smo bili skoraj brez hrane. Ponovno smo prosili za pomoč. Mercator nam je dovolil postaviti vozičke z našimi oznakami v svoje prostore. In tu ste nastopili vi. Dan za dnem ste polnili vozičke in rada bi vam opisala te poglede sreče, te solze v očeh, ki so izžarevale na eni strani bolečino, na drugi strani hvaležnost. Presunile so me besede devetnajstletnega fanta … Pa so še dobri ljudje! In te besede so bile pravzaprav namenjene vam. HVALA. Našo rast sem velikokrat primerjala z rastjo otroka. Kako čisto nebogljen pride na svet, naredi prve korake, pade, se pobere in kmalu tudi steče. Pa spet pade in spet vstane. Spremlja, bodri in varujejo ga roke starejših bratov ali navsezadnje roka matere. Zato se počuti varno. Tudi mi smo imeli oziroma še imamo te roke. Ko smo potrebovali nasvet ob ustanovitvi, ali mnenje ob prvem zboru,
4
Miklavževo 2009 • 8-9
PANJE delni koncert jske karitas ko sem hotela preveriti pravilnost odločitve, ali ko sem potrebovala samo ramo in besede tolažbe … Vedno so bili pripravljeni, vedno so si vzeli čas. Rok, Darko, Matej, Barbara … naša Škofijska Karitas Celje. HVALA. Kako lepo (včasih tudi naporno/odgovorno) je delati, če veš, da imaš zaupanje. Da nekdo verjame vate, da imaš prosto pot. Da te razume, ko si skoraj obupal, da te zna prepričati, da ne odnehaš, ko si že trdno prepričan v svojo odločitev. Da ti zna sredi deževnega dne pokazati sonce. In ob njem, pregovor: “Prijatelji so kot zvezde, čeprav jih včasih ne vidiš, veš, da so!” dobi svoj smisel. HVALA Ti, Mitja! Ne vem več, kdaj je dozorela ideja, želja o dobrodelnem koncertu. Ampak kako? To je skoraj nemogoče … Po drugi strani pa, če nam uspe, koliko nasmehov bomo privabili, koliko solz sreče bomo videli, koliko novih plamenčkov sreče, vere, miru in ljubezni lahko prižgemo? Najbrž se ne bi lotili organizacije koncerta, če ne bi verjela, da Vam lahko zaupam. Vam, dragi moji Krčani. In če bomo rekli, da je koncert uspel, je to vaša zasluga. HVALA! Foto: Matic Romih in Marija Kalčič
Dostojevski je rekel: “Iskal sem Boga, pa ga nisem našel; iskal sem dušo, a je nisem odkril; iskal sem brata, pa ga nisem zagledal. Ko pa sem našel človeka, dobrega človeka, pa sem našel vse troje: Boga, dušo in brata.” IN TO VAM ŽELIM! DA BI NAŠLI ČLOVEKA!
(Iz zahvalnega govora predsednice ŽK Ivanke Zupančič na koncertu)
5
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Z veliko in iskreno hvaležnostjo
ZAHVALNA NEDELJA
»Zahvala poraja ljubezen. Je razumevanje, da nas ima nekdo rad, da nam iz obilja svojega duha podarja nekaj, kar potrebujemo, da smo počaščeni, ker nas jasno zaznava.« (D. R. Kingma) Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. (Dan 2,89) »Kako silno lepa so vsa Gospodova dela! Vsako njegovo povelje se ob pravem času izvrši.« (Sir 39,16) »Slavite Gospoda, vsa Gospodova dela, pojte mu hvalnico, nadvse ga poveličujte na veke. Slavite Gospoda, nebesa! Slavite Gospoda, Gospodovi angeli! Slavite Gospoda, vse vode nad nebom! Slavite Gospoda, vse moči! Slavita Gospoda, sonce in luna! Foto: Mitja Markovič
Slavite Gospoda, zvezde neba!
6
Slávi Gospoda, zemlja, poj mu hvalnico, nadvse ga poveličuj na veke.« (Prim. Dan 2,57-63) Miklavževo 2009 • 8-9
S hribčka se ponosno kaže najstarejša cerkev videmske župnije, cerkev sv. Primoža in Felicijana. Nad vinogradi daje videz varuhinje in zavetnice. Kremenčani se veselimo, da so jo za svojo vzeli tudi številni prišleki, ki zadnja leta poseljujejo zavidanja vredne poglede v doline ali na nasprotne Gorjance, Libno, Sljeme, Bohor. Neutrudni ključar gospod Gregor Pleterski s sodelavci je s skrbjo dobrega gospodarja tudi letos pripravil pravo malo gostijo. Gostijo v zahvalo dobri letini in obnovi cerkvene okolice ter v čast sv. Martinu, ki je iz mošta naredil vino. Slovesno sveto mašo je daroval gospod župnik Mitja Markovič. V nagovoru nas je vzpodbudil k razmišljanju o vlogi in pomenu pravega kristjana, ki odgovorno pove svoje družbeno mnenje in živi iz moči Kristusove daritve na križu. Daritev, darovanje, podarjanje zato človeku daje vrednost, potrditev in izpolnitev. V zahvalo, ki je izraz kulture človeka, so vinogradniki k blagoslovu in pokušnji prinesli novo vino. Z njim smo nazdravili dobrim medsebojnim odnosom in srečevanjem tudi v prihodnje.
Milena Žičkar Petan
Foto: Marija Kalčič
Zahvalna nedelja na Kremenu
7
NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Prenovljeno župnišče o »Dela smo se lotili zelo naivno,« je razložil župnik Mitja Markovič, potem ko smo se verniki na nedeljo Kristusa Kralja po deseti sveti maši zbrali na dvorišču pred župniščem, zato da bi prisostvovali blagoslovitvi obnovljenega pritličja župnijskega doma. »Z animatorji smo sedeli za mizo in načrtovali poletni oratorij, ob tem pa ugotovili, da je župnišče že tako zanemarjeno, da bi po končanem oratoriju lahko prebarvali stene na hodniku.« Sredi avgusta so se dela zares pričela in v resnici precej brez načrta in vizije. Mladostno naivnost je odlično reševal Miloš Kukovičič, ki je koordiniral vsa potrebna dela in poskrbel, da je bila obnova zares temeljita. Tako so bili odstranjeni vsi ometi, kar je bilo potrebno zaradi močne vlage v stenah, le-te pa so bile ometane s sušilnimi ometi. Odstranjeni sta bili greznici, župnijski dom pa je poslej priključen na javno kanalizacijo. Obnovljene in menjane so bile vse instalacije: elektrika, vodovod, ogrevanje, plinska
8
Miklavževo 2009 • 8-9
Dober gospodar je tisti, ki začuti utrip ljudi, s katerimi živi … Dober gospodar je tisti, ki vidi, da odpada omet, in da pod vrati piha, a ve, da vsega ne more narediti takoj. Zato tiho in modro išče poti, čeprav se morda zdi, da ne počne prav ničesar … Dober gospodar je tisti, ki začuti, kdaj je dozorel čas, da vzame v roke kladivo in podre tisto, kar je dobro, da pade … Dober gospodar je tisti, ki ve, kaj hoče, a se zaveda, da vsega ne zmore sam in da je župnija skupnost, zato pokliče ljudi s »pravimi telefonskimi številkami«. Tako pod njegovim budnim očesom nastane kreacija preprostosti in veličine … Dober gospodar je tisti, ki odprtih rok pričaka vsakogar, ki želi vstopiti …
odprlo vrata
Hvala vam, dragi gospod Mitja. Pri obnovi župnijskega doma ste se izkazali kot odličen gospodar.
Vesna in Martina
Pred blagoslovom se je župnik Mitja zahvalil tudi drugim župnijskim sodelavcem, g. Miloš pa je skupaj s ključarjema Ivanom Učanjškom in Ivanom Resnikom slovesno odklenil vrata župnijskega doma in nas vse povabil pogledat njegovo notranjost. V župnijskem domu se tudi poslej zbirajo veroučenci, mladi, zakonci, molitvena skupina, pevski zbor, skavti, ministranti, odvijajo se številni projekti in dejavnosti, v njem je župnijska pisarna in tudi pisarna Župnijske karitas, dobrodošel je vsak župljan ali obiskovalec, saj je to naš skupni dom.
Foto: Žan Koprivnik
napeljava, računalniško omrežje ... Urejeni so sanitarni prostori za veroučence in druge obiskovalce župnijskega doma, zamenjana so bila vrata, prezidane nekatere stene, povsem novi sta kuhinja in knjižnica, stene so zelo lepo prepleskane, po vseh prostorih je nameščena kvalitetna keramika, menjana so okna.
9
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Adventni oratorijski dan »Poglej, Leon, pa ti Bernard tudi. Za Jezusa ob rojstvu ni bilo prostora v hiši. Rodil se je v jaslih, v hlevu ... ali se vama zato ne zdi čudno, da ljudje danes praznujejo božič v razkošju?« je mladi Frančišek spraševal svoja brata medtem, ko so se vračali od papeža iz Rima. Iz te misli so se rodile prve žive jaslice, s katerimi so Frančišek, njegova prijateljica Klara in njegovi bratje ljudem uprizorili, kako je prišel na svet Božji Sin.
Foto: Arhiv animatorske skupine
Minulo soboto pa so ta prizor animatorji zaigrali otrokom za pričetek adventnega oratorijskega dne. Ta zgodba in vprašanje, kaj pa bi mi prinesli Jezusu kot svoje darilo za Božič, je bila izhodišče za kateheze po starostnih skupinicah, ki so jih vodili mladi animatorji. Seveda je najpomembnejše tisto, kar bomo Jezusu prinesli v svojih srcih: to pa so naša dobra dela v adventnem času, naše odpovedi ... Vse tisto, kar naredimo komu od svojih bližnjih, je darilo Jezusu samemu.
10
Po različnih zanimivih spoznanjih ob katehezi smo se lotili različnih ustvarjalnih delavnic. Izdelovali smo majhnega Jezuščka v posteljici iz orehove lupine, pa darilno škatlico. Oblikovali smo praznične voščilnice in izdelali seveda vsak čisto svoj adventni venec. Ta nas bo ves december spominjal na naše adventne odločitve in na to, da želi v naše življenje v vsej preprostosti in brez razkošja priti Jezus. Na oratoriju smo se pripravili tudi na sodelovanje pri nedeljski sveti maši, ki je bila predvsem zaradi petja »oratorijskega zborčka« zelo živahna in prijetna.
Mitja Markovič Miklavževo 2009 • 8-9
Naši ministranti odlični na kvizu Tisti, ki smo bili na »tribunah« med navijači, se kar nismo mogli načuditi odličnemu znanju naše ministrantske ekipe. Nobenega vprašanja ni bilo, na katerega Tim, Anej in Blaž ne bi znali pravilno odgovoriti. Pa naj je šlo za vprašanja o Janezu Gnidovcu, Lojzetu Grozdetu ali pa o sveti Evharistiji. Naša odlično pripravljena ministrantska skupina se je udeležila škofijskega srečanja ministrantov v Celju in škofijskega kviza, na katerem so se pomerile ministrantske ekipe iz vse škofije. V treh krogih so odgovarjali na omenjena vprašanja. V začetku preprosta, zatem vse bolj zapletena in podrobna. A kot že rečeno, nobeno vprašanje ni zmedlo naših tekmovalcev. Tisti, ki nismo bili v tekmovalni skupini pa smo po svojih močeh vzpodbujali naše predstavnike. Na koncu sta se na prvem mestu znašli dve ekipi, Šmartno ob Dreti in ministranti iz naše župnije. O zmagi so potem odločile tako rekoč »vejice« v »podaljških«. Ena sama drobna beseda je na koncu odločila, da so naši ministranti dosegli drugo mesto. Vsi smo bili ponosni na njih in smo jim z veseljem čestitali. Čestita jim tudi vsa naša župnija!
Foto: Boštjan Jamnik
Mitja Markovič
11
Foto: Mitja Markovič in Urban Lesjak
KATEHETI SE PREDSTAVIJO
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Naši kateheti se predstavijo ANICA VODEB: Med laičnimi katehistinjami sem se znašla v svojem tretjem življenjskem obdobju, pred devetimi leti, po smrti v družini. Na pobudo jezuita dr. Platovnjaka – enega izmed mnogih, ki so mi pomagali iz žalosti, pri katerih sem prepoznala usmiljeni Jezusov obraz – sem začela poučevati verouk otroke prvega razreda v župnišču v Kapelah. Zame je bil to nov začetek, nov izziv. Kljub dolgoletnim izkušnjam na šoli z duševno manj razvitimi otroki sem se počutila zaskrbljeno: ali bom zmogla, znala na pravilen način otrokom približati, pripovedovati o Bogu. Pa je šlo in še gre. Dvakrat letno osebno vodene duhovne vaje, branje verske literature, didaktičnih napotkov ter vsakdanja molitev k Svetemu Duhu, so mi v veliko oporo.
12
Glavno vzgojo v veri naj bi dobili otroci doma, v svoji družini. Učitelji verouka smo jim le v pomoč. Vesela sem, ko pri nekaterih otrocih čutim, da se njihovi starši zanimajo, jim pomagajo in tako podpirajo ter cenijo naše delo. Pomembna je tudi povezava z učiteljem v šoli, saj otroke bolje pozna, ker je več z njimi. Zadnjih nekaj let “se nahajam” v drugem razredu, pri otrocih naše župnije. Veliko jih je, kar 40. Pomaga mi ga. Ema. Morava se potruditi, da je ura zanimiva. Učbenik, Sveto pismo in rožni venec niso dovolj. Poleg psihične, morava imeti tudi telesno kondicijo, saj je potrebno z otroki včasih tudi čepeti v krogu, poskočiti z njimi, teči k verouku od šole do župnišča in nazaj, skrbeti za njihovo varnost in zdravje.
Miklavževo 2009 • 8-9
Bog daj, da bi otrokom ostal verouk z mano v lepem spominu, meni pa prijeten občutek, da sem opravljala dobra dela.
EMA PANGRIČ: Izhajam iz številne družine. Že kot otrok sem bila varuhinja trem mlajšim bratom in sosedovim otrokom. Življenjska pot me je pripeljala v Krško. Moja največja želja se mi je izpolnila, ko sem se zaposlila v vrtcu. Tam sem delala dvajset let. Z najmlajšimi, še dojenčki, do najstarejših, malih šolarjev. Ko se ozrem nazaj, sem presrečna, ker se mi v vseh teh letih ni zgodila nobena nesreča. Vem, da brez Božje pomoči ne bi zmogla takega varstva. Hvala, dobri Bog. Pridobila sem si mnogo dragocenih izkušenj. Sedaj sem že enajst let upokojena vdova. Imam dva odrasla otroka in enega vnuka. Ko so v šoli začeli z devetletko, se je povečalo število veroučencev. Bila sem povabljena, da bi pomagala poučevati verouk. Nisem se takoj odločila. Bila sem negotova, če bom zmogla. Sedaj mi ni žal. Že ko se pripravljam za verouk, se mi v mislih nizajo otroci. Vidim jih razigrane, polne pričakovanj, kaj bodo lepega doživeli pri verouku. Lepi so ti trenutki. Vsak torek pripeljemo otroke iz šole v župnišče. V učilnici se pogovarjamo, pojemo, molimo,
smo ena družina. Tudi igramo se, pa nimamo igrač iz trgovin. Naše igrače se ne dajo kupiti, nimajo cene, so zastonj. To so prijazen pogled, topel objem, ljubeče srce in veliko potrpljenja. Prosim te, Jezus, da bi bili vsi otroci na svetu obdarjeni s takimi igračami. Ko gledam otroke in mi pogled obstane na teh srečnih otroških očeh, sem najbogatejši človek, pa ne potrebujem nič denarja za bogastvo.
MIHAELA SUVAJČEVIĆ: Sem Mihaela Suvajčević, učiteljica razrednega pouka, poročena, mama dveh že skoraj odraslih otrok (če sploh smo kdaj zares odrasli). Poučujem že 31 let. V začetku moje poklicne poti je bilo nezaželeno biti vernik, zato nisem hodila v cerkev, pa tudi vera je začela počasi izginjati. Bolj kot da bi se Bogu zahvaljevala, sem ga včasih, ko je bilo res hudo, prosila za pomoč. In nikoli me ni pustil na cedilu. Vedno je bil za mene tam, pripravljen, da mi pomaga. Spoznala sem, da veliko lažje živim z Njim. Tudi pri šolskem delu se mi je zdelo, da bi lahko učencem ponudila več, kot sem po učnih načrtih smela. Tako sem zašla v veroučne vode in začela poučevati verouk v sedmem razredu.
MITJA MARKOVIČ: Večrat se spomnim svojih nerodnih katehetskih začetkov. Prvič sem pred veroučence stopil kot diakon v Slovenj Gradcu. Z obilico teoretičnega znanja in brez prave prakse na začetku nisem uspel vzpostaviti avtoritete, kar so moji veroučenci s pridom izkoristili in vse leto sem se z veroukom zelo mučil. Veroučenci verjetno niso imeli kaj dosti od
13
KATEHETI SE PREDSTAVIJO
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
tistega leta, jaz pa izkušnjo, ki sem jo uporabil v naslednjih letih, ko mi je kot kaplanu v Slovenskih Konjicah verouk predstavljal eno od glavnih duhovniških dejavnosti. Praktično vsa leta sem imel po 15 ur verouka na teden. Temu primerno veliko časa sem porabil za ustrezne priprave, pri verouku pa je ostala tudi večina moje energije. Sem pa v tem času verouk vzljubil. Z veliko zvedavostjo sem se udeleževal katehetskih izobraževanj, prebiral Našo katehezo in se veliko pogovarjal tudi z učitelji in starši. Kot župnik na Vidmu se katehetsko udejstvujem pri prvoobhajancih in birmancih. Verouk mi je še v večje veselje, saj se lahko nanj še nekoliko temeljiteje pripravim. Predvsem pa mi je v obogatitev, saj se v (sicer prekratkih) veroučnih urah srečujem z razmišljanjem otrok, ki so predvsem iskreni in na tak način z njihovo resničnostjo. Najlepše je, ko so veroučenci zvedavi, ko jim po glavi rojijo številna vprašanja in leta tudi izrečejo. Žalosti in skrbi pa me, ker je za veliko veroučencev verouk praktično edina versko-vzgojna dejavnost.
zraven. V njih želim prebuditi tista božja semena sreče, ki že od nekdaj naravno bivajo v vsakem od nas. Zato svoje katehetsko poslanstvo doživljam kot nenehni dialog s sabo, z otroki, starši, sodelavci in vsem stvarstvom. Čutim jo kot priložnost za rast. Je nekaj, kar se ne začne v trenutku, ko prestopim župnijski prag in ne konča, ko potihne tamkajšnji živ žav. Vem, da Boga pričujem v svojem vsakdanjem življenju. Tam se izkaže, kdo (mislim da) sem in kakšne vrednote živim. Kot vzgojiteljica in mama vem, da vzgajam s pogledom, barvo in jakostjo glasu, z rokami, držo, dejanji in šele na koncu, res čisto na koncu, tudi z besedo. Zato živim svoje življenje naravno, današnje razmišljanje pa zaključujem z Malaguzzijevimi besedami, v katerih pravi: »Naša naloga, zahvaljujoč kreativnosti, je pomagati otrokom, da se povzpnejo na svojo lastno goro, in to čim više, kot je mogoče. Nihče ne more narediti več od tega.« … In nihče ne more narediti tega namesto njih …
MARTINA M. ŽAGAR: Ko se šestletnikom odprejo vrata šolskih klopi, sem tista, ki jih pričakam na pragu čarobne veroučne učilnice. Tu dihajo podobe, barve, vzdušje, s pomočjo katerih ustvarjam toplino, radost in občutek varnosti in sprejetosti.
URBAN LESJAK: Sem Urban Lesjak in prihajam iz Šentjurja pri Celju. V vašo župnijo me je cesta po-
V prvem razredu odkrivamo, spoznavamo, prepevamo, se igramo in pripovedujemo o ljudeh, stvareh in dogodkih, ki so blizu otrokovemu razumevanju in doživljanju sebe, družine in Boga. Njihova radovednost je iskriva in neizmerna, odgovori pa pristni in neposredni. Zato jih nikoli ne popravljam. Skupaj z njimi odkrivam le, zakaj tako mislijo in novosti nevsiljivo pripnem
14
Miklavževo 2009 • 8-9
doslej živela „tam dol na jugu“ – od Črne Gore do Beograda.
potnega študenta pripeljala to leto. Po končani gimnaziji in petih letih študija teologije sem bil namreč poslan sem, da utrdim svoj poklic duhovnika, odkopljem kakšen svoj zakopan talent in spotoma, kot pravi sam Jezus, poskušam oznanjati evangelij. V veliko veselje mi je druženje in delo z otroki in mladimi. Vedno znova potrdijo namreč to, kar tolikokrat mi, starejši, pozabljamo. Povedo nam, da je vera v prepevanju in veselju, da je življenje v nenehnem spraševanju starejših in modrejših in da so pomembnejše stvari kot bančni račun in vsa dodatna zavarovanja. Sam se bom v vaši župniji največ srečeval z otroki četrtega in devetega razreda, in ker so že prvi apostoli, tisti, ki so hodili z Jezusom, njegovo oznanilo razumeli kot veselo novico ali evangelij, potem je naš celoleten načrt jasen. Želim skupaj z otroki odkriti veselje in srečo v nas samih in v naših življenjih, da bi tako mogli osrečevati še koga. Skupaj bomo poskušali razumeti, da smo rojeni za srečo. In ko bo kmalu, kar en dan vsa, vsa naša, ko jo dosežemo, jo bomo delili z vsemi.
Z veseljem sem se na pobudo župnika Mitje vključila v delo župnije sv. Ruperta in prevzela službo veroučiteljice v petem in šestem razredu. Čeprav sem s seboj prinesla precej bogato izkustvo iz Beograda, kjer sem učila verouk beograjske otroke in otroke iz nemških diplomatskih družin na župnijah in v šolah, sem vseeno na začetku veroučnih srečanj čutila zadrego, ne samo zaradi jezikovnih napak, ampak tudi zaradi mladih obrazov, ki jih še nisem poznala, in ki so prišli k verouku z velikim pričakovanjem: „Kaj nam lahko ena ta starejša „nuna“ novega pove?“ In smo začeli. Naučili smo se imen, spoznali smo se, tudi naše napake nam niso več tuje! Pred otroki namreč zmeraj čutim, kako velika odgovornost je na katehetih, ki jim želimo oznaniti veselo dvatisočletno novico, da je Jezus naš Bog in da je živ. Moji veroučenci so stari deset, enajst let in veliko vedo. Polni so informacij s televizije, računalnikov, manj seveda iz šole. No, da so vendarle le otroci, se vidi po tem, da dostikrat ne vedo, kam z mnoštvom teh informacij, katere so pomembne, katere pa ne. To je mesto, kjer lahko mi kateheti pomagamo staršem, da skupaj naučimo otroke, kaj je v življenju važno, in kako nam pri tem pomaga naša vera in Cerkev. Tako lahko skupaj stopamo po poti iskanja sreče, in to ne nekam v neznano, ampak za Jezusom, ki nam je pokazal pravo pot in dal luč.
S. EMANUELA ŽERDIN:
Mislim, da je v Krškem mnogo takih otrok in mnogo odraslih, ki hrepenijo po veselem evangeljskem sporočilu, kar sem posebej doživela pri zahvalni nedelji, na koncertu Karitas in pri blagoslovu župnišča.
V Krško, to lepo mesto prijaznih ljudi, sem prišla pred dvema mesecema. Kot sestra frančiškanka Brezmadežnega spočetja sem
Se že veselim tudi Božiča, ki bo prav gotovo predvsem notranje bogat v tako živi župniji!
V nedeljo, 29. novembra, smo v Bučerci na domčaiji Vodopivčevih blagoslovili obnovljen križ. Sestra Elica in brat Marjan, ki danes živi na domačiji, sta si edina v tem, da to znamenje stoji tukaj že od nekdaj in so se tukaj domačini zbirali k preprosti molitvi in k priprošnji Bogu. Križ ob poti je tako leta in leta spremljal popotnike in pohodnike. Domačine je še posebej v maju zbiral k skupni marijanski pobožnosti. Kakor se vse zemeljske stvari postarajo, je tudi to znamenje križa pošteno obdelal zob časa in prav zato so domačini stopili skupaj in se odločili, da križ obnovijo. Večino dela je opravil kar sosed g. Slavko Pajtler, ki je skupaj s pomočniki dobrih src in spretnih rok poskrbel, da ima to pomenljivo znamenje zopet svežo podobo. Upamo, da se bodo domačini pod obnovljenim križem zbirali še raje in bo postal prostor srečevanja med ljudmi in z Bogom.
Foto: Gorazd Babič““
Blagoslov križa v Ponikvi
Urban Lesjak
Foto: Miloš Kukovičič
NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
16
Miklavževo 2009 • 8-9
Pevski vikend na Pohorju Že nekaj let zapored se pevci ob začetku cerkvenega leta skupaj z družinami odpravimo na Pohorje. Pravimo, da gre za intenzivne pevske priprave, ob gledanju slik dogodkov iz preteklih let pa ugotovimo, da se na vikendu dogaja mnogo več. Že pred odhodom so bile izbrane pesmi za letošnjo Božičnico in velik del sobote ter nedeljskega dopoldneva smo preživeli v pevskem vzdušju. Naši otroci in pridne roke mož in žena pevk in pevcev pa so organizirali pravi oratorijski dan, saj so izdelovali adventne venčke in bili tako v duhu povezani z domačo župnijo. Posebej so bili živahni večeri, polni smeha in spoznavanja drug drugega. Letos smo z zanimanjem prisluhnili Anamarijinemu potopisnemu predavanju in predstavitvi življenja v oddaljenih krajih. V današnjem vse prehitrem tempu življenja sodelovanje v pevskem zboru za družino predstavlja veliko oviro in žrtev. Zato smo toliko bolj veseli, ko čutimo podporo naših najdražjih in vseh vas. Želim vesel, prijeten in miren adventni mesec december z upanjem, da se na Sveti večer zberemo v farni cerkvi pol ure pred polnočjo in svoja srca združimo v pričakovanju prihoda Najvišjega.
Manja Molan
Čestitamo! V Krškem, v ulici Slavka Rožanca 16, je v začetku decembra praznovala 99. rojstni dan Marija Zierer, roj. Buršič. Vse življenje je preživela ob delu in skromnosti. V zakonu je rodila štiri otroke, od katerih živijo še trije. Z vzgojo otrok, s šivanjem oblačil otrokom, možu in sebi je bila zaposlena od jutra do večera. Pove, da je bilo življenje po vojni težko, da v tistem času vsi skupaj niso imeli nič, bili pa so mladi in, kar je najpomembneje, pomagali so si med sabo. Gospa Marija je sicer še kar dobrega zdravja. Še vedno bere brez očal in piše dnevnik počutja in obiskov. Z veliko hvaležnostjo vsak prvi petek v mesecu prejme sveto obhajilo. Dneve si krajša s poslušanjem radia in z gledanjem televizije. Rada pa se pusti »crkljati« svoji hčerki Veroniki, ki skupaj z vnukinjo Nives skrbi zanjo. Njeno življenje bogatijo tudi otroci, vnuki in pravnuki. Veliko pozornosti pa je deležna od najbližjih sosedov, dobrih prijateljev. Odkar si je pred šestimi leti poškodovala nogo, je na vozičku. Kljub temu je zadovoljna. Še na mnoga leta voščimo otroci, vnuki in pravnuki. Iskrenim in najlepšim željam se pridružuje tudi vsa naša župnija!
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
MIKLAVŽEVO PISMO
Moj dragi (veliki) otrok! V nemiru ni ... miru. V raztresenosti ni ... reda. V temi ni ... luči, nobene svetlobe. V strahu ... ni zaupanja. V srcu ... ni _______________________ Ni ljubezni? O ja, v srce je ljubezen. Speča ljubezen. Prebuditi jo moraš. Prebuditi z dejanji. Dejanja miru pomešana z nežno besedo. Toplina je zelo pomembna. Toplina greje, daje prijeten občutek sprejetosti. V toplini ... ni mraza. V ljubezni ... ni sovraštva, ne jeze, ne zamer. V upanju ... ni obupa. V veri ... je pot. Nova pot. Povabljen si na novo pot! Stara pot je ... Je ... Kakšna? Odgovori si in zapiši. _____________________________ _____________________________ Težko je verjeti v popolnem zaupanju. In prav to je veličina človeka – da more (ima to sposobnost) popolnoma zaupati in verjeti ... celo v nemogoče. Ti je mogoče ustaviti jutrišnji dan? Kako to, da niti najmanjšega ne zmoreš? Da, človek ne zmore spremeniti niti
18
najmanjše naravne zakonitosti (brez negativnih posledic zanj). Vendar zmore več kot le to … spreminjati naravne zakonitosti. Spremeniti stare navade. Staro mišljenje. Spremeniti staro pot v ... novo pot. SPREMENITI SAMEGA SEBE! To je veliko več kot spremeniti naravno zakonitost! Zakaj? Zato, ker tega ne zmoreš storiti sam! No, tudi dneva ne moreš ustaviti brez Njegovega ukaza. Vendar v tem ni smisla! Spremeniti sebe pa ima neskončno velik pomen in smisel! Zakaj? Ker s svojo novo lučjo v sebi prinašaš v ta temačen in mrzel svet nekaj svetlega, toplega in prijetnega! To ima smisel! Da, v tem je tvoja veličina – da dovoliš da pride k tebi (v tvoje življenje) LUČ. Moje poslanstvo je »pomagati« in zato razveseljevati. Pomagal ti bom na novo pot. V novo življenje. Če si tega želiš, ti bom zagotovo pomagal. V zaupanju in veri, da to zmorem, če si to resnično in iskreno želiš, boš videl spremembe. V resnici se lahko le veseliš novega dne, ki prihaja. Ne moreš ga zaustaviti, lahko pa ga spremeniš.
Sveti Miklavž Miklavževo 2009 • 8-9
SPOVEDNI TEDEN od 14. - 19. decembra eno uro pred večerno sveto mašo v istem tednu spoved za veroučence nedelja, 20. december od 17h dalje PRIPRAVA MLADIH NA BOŽIČ petek, 18. 12. ob 19.30, v Sevnici MINISTRANTSKA SKUPINA srečanje: 12. december ZAKONSKE SKUPINE Petanova: 8. december Mavrekova: 14. december KARITAS uradne ure: prvi ponedeljek v mesecu od 17h-19h izdaja/sprejem v skladišču na Zdolah: zadnji torek v mesecu od 17h-19h MOLITVENA SKUPINA ob četrtkih po sveti maši Župnijski pastoralni svet je na svoji novembrski seji sprejel zadnja dopolnila k triletnemu župnijskemu pastoralnemu načrtu. Poslali smo ga škofu, ki ga je potrdil in nam ga izročil med slovesnim bogoslužjem, 26. novembra 2009 v celjski stolnici. Vsebino pastoralnega načrta bomo predstavili v prihodnjih številkah.
OBISK BOLNIKOV petek, 8. januar SKAVTI volčiči: 5. in 12. december SPREJEM LUČI MIRU: 19. december BOŽIČNA BOGOSLUŽJA
je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martina Žagar, Urban Lesjak in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 600 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.
otroška polnočnica: 18h Dolenja vas: 20h Zdole: 24h božična zgodba: 23.30 polnočnica: 24h pastirska Kremen: 2h Božič: 7h, 10h, 18h, 8.30 Zdole
19
DOBROHOTNA POVABILA
Zakaj zapademo v čustvene godlje? Kako se soočiti z malodušjem? Kako obvladati stres in doseči notranji mir? Kaj, ko se pojavijo razočaranja, neuspehi, zaskrbljenost, zagrenjenost, zamera? Kateri so pogoji dobre komunikacije in zdravih odnosov? Če bi se tudi vi radi “nalezli” pozitivnega razmišljanja, iskanja rešitev, delovanja in optimizma,
Med nas prihaja v soboto, 19. decembra.
vabljeni na adventni popoldan Šole odličnosti. Vodi ga priznana predavateljica ga. Nevenka Dautanac. Sobota, 12. december, od 14h-17h.
ŠOLA ZA STARŠE 2009-10
OČKA, MOJ OČE Za vse, ki bi radi bili še boljši starši 9. januar, 13. februar in 13. marec od 14.30-18.00 Izvajalci: p. Silvo Šinkovec, Ana Nahtigal in Klara Ramovš Prijave: milena.zickar@guest.arnes.si