Videmčan 9-10 (Božič 2012) by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

Poslušam poročila v tihi noči, ko se je zunaj temperatura spustila krepko pod ničlo. In spet se zalotim, kako se sprašujem: Zakaj sploh poslušam vse te novice, ko pa se vsak dan znova govori samo o krizi na vseh področjih, o demonstracijah, o korupciji, o lopovih … Hvala Bogu, da imamo vsaj radio Ognjišče, ki nam dovoli, da pokukamo tudi na drugo stran, na stran, kjer sije sonce, kjer ni vse črno, kjer so tudi dobri ljudje in lepi dogodki!

Človeka kar stisne pri srcu, če pomisli, da prihajajo lepi božični prazniki, da se pri verouku pletejo adventni venčki, da skavti prinašajo luč iz Betlehema … A zdi se, da je vse to tako daleč od realnega življenja, kjer je vedno več nezaposlenih, vedno manj lepe uspešne slovenske dežele, vse je temno, celo darila so manjša …

to ta pravi, popolni … Že dva tisoč let je Odrešenik vsem, ki verjamejo njegovim besedam!

In ni bil ne bogat, niti učen, niti politik, niti modrec. Prišel je med nas, ljudi, kot Otrok. Vsak je lahko pristopil k njemu in se nasmehnil, kot se nasmehnemo zmeraj, ko nam pridejo nasproti naši otroci in se zaiskrijo lučke v njihovih očeh.

Imel je mamo, ki ni bila super lepa, niti super vzgojiteljica – enkrat ga je celo izgubila! A je bila supermama, ker je imela v superčistem srcu vero, upanje in ljubezen. Imel je očeta, ki ni bil njegov pravi Oče, a ga je sprejel in spoštoval, kot da mu je pravi oče … Jezus mu je ime. Rojen je na božič. Letos bi po našem ljudskem štetju praznoval 2012. rojstni dan! A ker je Bog, je večen in ne potrebuje šteti svojih let.

Božič nam je prinesel

Odrešenika!

Kar sam od sebe se iz srca vzdigne klic: O, kdo nas bo odrešil? Potrebujemo Odrešenika! Ja, potrebujemo ga takoj, urgentno, nujno! Potrebujemo Odrešenika! Takšnega, ki bo našo lepo domovino spet spremenil v pravljično deželo, ki bo s čarobno palico rešil vse težave, da bodo vsa podjetja spet uspešna, vsi mladi zaposleni in denarja kot morje! Odrešenika potrebujemo! Kje naj ga najdemo? Takšnega Odrešenika iščejo danes po vseh krajih, med vsemi strankami, med modrimi, učenimi ljudmi, med politiki in umetniki, med mirnimi in upornimi, med oblasti željnimi in ponižnimi … Kdo bo prišel in nas odrešil? Kdo bo pokazal pot iz krize?

Ni ga človeka, ki bi si upal prevzeti to nalogo! Četudi bi nekdo zbral dovolj poguma ali ošabnosti in verjel, da je prav on odrešenik, bi ga življenje samo kmalu postavilo na realna tla … Spoznal bi, da četudi bi rešil vse težave države, vse krize in krivice, vsa podjetja, nasul morje denarja v srca ljudi, še vedno ne bi bil njihov odrešenik … Ljudje smo namreč čudna bitja … Naše srce rabi zmeraj nekaj večjega, novega, lepšega … Samo Eden je bil, ki je prišel in povedal, da je Odrešenik. In

Vanj verjamemo vsi mi, ki prihajamo k jaslicam, kjer On počiva kot Otrok. Zaradi tega, kar je bil in storil in nas učil, vemo, da je On ta pravi, čisto pravi in edini Odrešenik!

Jezus je Odrešenik za vse ljudi, za vse čase in vse probleme. On je naš Bog, ki nas je »prvi ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe« (1 Jn 4,10).

Naš božični Odrešenik je učlovečena Božja beseda, naš Gospod. »Ni rešil človeških, naravnih in zgodovinskih problemov, sejal je le semena, na nas pa je, da jih gojimo. Ko nam je podaril svobodo božjih otrok, nam ni odvzel človeške svobode tveganja, iznajdljivosti, spodrsljajev … Vendar pa je podelil zgodovini smisel in dostojanstvo, ki jo v njenem jedru in dovršitvi povzdigujeta v božje območje« (Anton Štrukelj). Zato smo kljub vsem poročilom, kljub krizi in črni kroniki tudi ob letošnjem Božiču polni otroškega zaupanja v Njega, ki je prišel, ki je med nami in ki bo prišel na koncu časov. Naj bo blagoslovljen Odrešenik, ki prihaja!

s. Emanuela Božič 2012 • 9-10

Urban Lesjak kaplan

Čas zame

in zate

Na začetku tega zapisa naj stoji opozorilo. Resno opozarjam vse, ki se srečajo s temi besedami, da obstaja velika verjetnost, že kar gotovost, da tole besedilo postane nostalgično in romantično ter sploh zelo sentimentalno. Vsem, ki imate težave s takimi besedili, resno odsvetujem nadaljnje branje, vsi ostali to delate na lastno odgovornost. Dobro. Bili ste opozorjeni. Takole gre ... Vsako novo konča nekaj starega. Moderno zamenja arhaično. Tudi tokrat v januarju ne bo nič drugače. Zavrnili in pozabili bomo minulo in zahrepeneli po novem. Novem začetku, novi priložnosti, novih sanjah, novi službi, novi oblasti, novi obleki, novih neodkritih krajih, novih ljudeh. Morda je dober le majhen opomnik. Obstaja namreč lapsus, napaka mišljenja, ki se je prikradla v človeka. Od kdaj je že tako, da je novo zagotovilo za boljše, da je moderno porok kakovosti in da je “biti takšen kot včasih” razlog za sram? Življenje, ki ne teče po strugah naših zamisli in se ne da ujeti v naša pričakovanja, nas uči drugače. Uči nas, da se z leti veliko izboljša, včasih pa kaj tudi pozabi, in da je brez prvega življenje dosti težje, z nezavedanjem drugega pa slej kot prej pusto in prazno.

Mene je na takšne pozabljene drobtinice sreče spomnil minuli sneg. Zapadel je na debelo in tudi sneg, kakor vse, razdeli poglede, vzbudi različna čustva, privleče na belo rjuho svoje čistosti različne spomine. Otroci v njem ne vidijo nasprotnika v tekmi s časom, ki jih prisili, da čistijo ledene zaplate z avta in omejijo hitrost koraka. Oni v njem ne vidijo nasprotnika v tekmi za popoln izgled in mu pustijo, da pomokri njihove hlače ter kodra njihove lase. Oni že ostareli, s polno malho spomina na svojih ramah in z leti obteženi, zatrjujejo leto za letom, da tudi sneg ni več to, kar je bil. Jaz sem nekje med njimi. Spomnim se, kako sem kot otrok s sestro sedel ob oknu dolgo, dolgo v noč in gledala sva snežinke, ki so

polnile ulice in najina srca s tiho radostjo in upanjem, da bo jutri vse drugače. Da bodo oblike najinega sveta bolj okrogle, bolj mile, da bo vse belo kot pokrito s stepeno smetano in bova lahko naredila prvo gaz na poti v šolo. Pri babici sem hodil za dedkom do hleva in drvarnice. On se je nerodno ugrezal, jaz sem hodil po vrhu debele skorje lahkotno kot ptica. Z leti se je tudi meni začelo ugrezati. Krivil sem slabe zime in pozabil na moč gravitacije, ki me je vsako leto močneje pritiskala k tlom. Povsem premraženi smo otroci prihajali v toplo naročje babičine peči, posedali ob njej in greli svoja telesa. Mehčali so se prsti, ki so se se pred trenutki oprijemali trdih kep in mehčal se je topel kruh v ustih. Pili smo čaj in že delali načrte za največjega snežaka, z najlepšim loncem na glavi, ki bo za nas otroke simbol ponosa, za starše razlog občudovanja naše vztrajnosti. In bili so prazniki. Vsi čuti so čutili polnost trenutka. Slišalo, okušalo in dišalo je od vsepovsod. Zunaj so drevesa povešala svoje veje, iz babičine kuhinje je dišalo po najboljših piškotih in slišalo se je zavijanje darilnega papirja. Dedek je vzel staro kadilo in otroci smo mu sledili v hišo in hlev. Dim je ostajal v naših nosovih in domovih. Za blagoslov, za boljši jutri. »To so bili stari časi,« boste rekli. Jaz pa pravim: »To so bili naši časi.« Časi, ko smo si vzeli čas zase in za druge, čas, ko so ure končno obstale v tem življenju in ni bilo več preganjanja minut v trgovinah in odštevanja ur na neosebnih poslovnih večerjah. Bili smo brezčasni. Pustite tudi vi času čas. Pustite čas drugim in sebi, pustite čas starim radostim, da vas navdušijo in nov smisel bo prišel sam od sebe. Pa srečno, vam in temu letu!

BOŽIČ V LETU VERE

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Adventni oratorijski dan

Leto je okoli in spet je tu adventni čas. Z namenom, da se poveselimo in skupaj pripravljamo na božič, smo animatorji pripravili adventno oratorijsko delavnico, ki je potekala v soboto pred prvo adventno nedeljo. Zbralo se je okoli sto otrok od prvega do devetega razreda osnovne šole. Tako je bilo v župnišču vseskozi čutiti veselo in delavno vzdušje. Najprej smo se zbrali v cerkvi, kjer smo se posedli pred oltar in imeli kratko molitveno bogoslužje, ki so ga spremljali zvoki kitare in otroški glasovi. Sledile so delavnice. Otroci so lahko izbirali med petimi različnimi delavnicami. Izdelovali smo namizne aranžmaje, ki krasijo naše praznično obložene mize.

Božič 2012 • 9-10

Foto: Mitja Markovič

Martina Makovec Žagar nam je pokazala, kako se naredi lesene podstavke, na katere lahko postavimo vroč lonec, hkrati pa služi tudi kot okras. Z župnikom Mitjem smo se preizkusili v peki prazničnih muffinov, s Tanjo Petan smo naredili svečnike, sestra Maristela pa nam je pomagala okrasiti Jezuščka. Dogajanje smo sklenili v cerkvi, kjer smo blagoslovili naše izdelke ter zapeli še nekaj pesmi. Domov smo odšli polnih rok in z nasmehom na obrazu, saj smo preživeli lep dopoldan. Vsi izdelki, ki smo jih naredili, pa nas bodo še dolgo spominjali na oratorijski dan. Urša Glas

Foto: Tina Vehovar

Spreminjam se, torej sem Jesenovanje popotnikov

Trenutne družbene razmere, v katerih živimo, so ljudi pognale v boj, v aktivnost na ulicah, da se izrazi preprosta želja in potreba po revoluciji. Želja po spremembi na bolje, želja po napredku, ki nam bo omogočilo boljše življenje in lažje preživetje. Nihil novem, sub Solem! /Nič novega pod soncem!/, bi rekli stari Rimljani. Sonce, ki stoji nespremenljivo ter trdno in svet, ki pleše okrog njega vedno po istih tirih in v istem ritmu ter se z gibanjem spreminja. Z njim se spreminja tudi človek, in če ima nekaj sreče, dovolj znanja in pridobljene sposobnosti, spreminja sebe in svoje okolje na bolje.

Tudi popotniki in popotnice stega Krško 1 smo v začetku letošnjega decembra vsaj za tri dni spremenili svoje okolje in želeli z zunanjo spremembo življenjskega prostora doseči tudi spremembo v sebi. V zavetju pohorskih gozdov, pobeljenih stezic s snegom in svetlih zvezd daleč nad nami smo iskali svoja semena upanja. Iskali smo svoje izgubljeno znanje, sanje in želje, ki smo jih že imeli, pa smo pozabili, da so naše in prav zato pomembne in jih imamo ravno zato, da z njimi naredimo spremembo v tem svetu.

»Gospod, uči me velikodušnosti, da ti bom služil, kakor zaslužiš,« govori del naše skavtske molitve. Ni prav to cilj? Veliko srce, ki je sposobno biti za drugega? Ni to napredek v meni, ki je dober zame, zate, za nas vse? »To želimo tudi mi,« smo na koncu jesenovanja sklenili v klanu. Spremeniti svoje srce, da bo vzplamtela volja, da se bodo razprle roke, da se bo pokazala pot, ki vodi k ljudem in stvarem, ki si prav tako kot mi želijo spremembe.

Foto: Arhiv družine Živič

PRAZNIČNI POGOVOR

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Vera je milost. To želim povedati vsem.

Marico Živič sem spoznala že pred mnogimi leti. Spominjam se njene življenjske energije in njenega smeha in njenih vedno pridnih rok, ki so ob vsaki priložnosti tako nesebično spekle veliko dobrega peciva. Ko sem se peljala na Zdole, da za tole številko Videmčana malo pokramljava, sem se spraševala, če je še vedno tako polna energije. V megleni cesti sem si v mislih črtala vprašanja in ob prihodu na hišna vrata spoznala, da je Marica svoji hiši že dala praznično podobo. Ob adventnem venčku je ob vratih goreča sveča izražala luč in dala slutiti, da bo v hiši toplo. Na vratih sta me pričakali dve mladenki, Marica in Žana, in prijetnemu povabilu k mizi se je pridružila na mizi odprta knjiga Mojca Pokraculja, ki sta jo skupaj ta večer prebirali. Ob dobrem čaju z medom se je pričelo božično popotovanje …

Marica, vam je bila vera že položena v zibelko …

Da, vera mi je bila položena v zibelko, saj sem rastla v tradicionalno verni družini, v kateri se je moralo hoditi k maši, morali smo popoldne hoditi k večernicam, moralo se je moliti … Poudarjam moralo, ker je bila to nekako skrita zapoved v hiši, v družini … čeprav kot otrok nisem rada hodila k maši. Tudi verouk je bil bolj strog, morda že zaradi župnika, ki je bil strog človek. Ko sem kasneje

svojo življenjsko pot nadaljevala v Ljubljani, tam v štirih letih nisem nikoli šla k maši, saj se mi je uprlo, ker sem kot otrok morala ...To dejstvo sem pri vzgoji svojih otrok vedno upoštevala in jih resnično nikoli nisem silila k maši, ampak sem jim s svojim zgledom kazala, da je maša zame potreba. Bila sem jim nevede skrit zgled in oni so hodili. Imela sem milost, da je bila moževa družina zelo verna, da je bilo moč vero pri njih čutiti. V družino so me toplo sprejeli in s tem sem dobila čutenje vere. Vendar osebno vero, tisto, ki jo imaš v sebi, ki jo Božič 2012 • 9-10

resnično živiš, ki ti daje moč, sem srečala šele kasneje v življenju. In vaša vera … je bila temelj, na katero ste se potem v življenju opirali …

V službi pri Agrokombinatu sem bila zadolžena tudi za Aktiv kmečkih žena. Zanje sem organizirala razne strokovne ekskurzije, najbolj pa so bile odmevne razne prireditve in pa pohodi v gore. Vedno sem bila nekako sama pri sebi prepričana, da nam bo to uspelo. In res nam je in še vreme nam je bilo vselej, res vselej naklonjeno. To dejstvo me je z leti počasi nagovarjalo, da je nekaj na moji strani … In nekega dne sem v današnjem rondoju v Krškem doživela prometno nesrečo. Na cesti me je začelo zanašati; ob prvem znaku, da me bo zaneslo, sem se samo zavedala dejstva, da moram volan zaviti v desno in misel »Ljubi Bog, pomagaj«, da ne bom koga ubila. Zgodilo se je, da sem zavila pod hrib in začuda nazaj na cesto; in na pločniku, na cesti ni bilo nikogar, ki bi ga poškodovala. Ko sem prišla v službo in jim vsa prebledela povedala, kaj se mi je zgodilo, je sodelavka ob dejstvu, da se je vse tako dobro izteklo, dodala: »Saj ni čudno! Saj imaš na ključih obesek Marije iz Međugorja.« Tudi v tem trenutku se je v meni nekaj predramilo, da nekje je nekdo, ki me čuva, ki ima z mano lepe načrte. Ko smo se z družino vračali gledat obrise,

kje se je zgodila ta nesreča, sem še posebej čutila, da je nekje nekdo. Potem pa sem nekega dne naredila temeljito osebno spoved, in ko sem začutila, da mi je Bog vse odpustil, se je začela pot moje osebne vere. Osebne, tiste, ki jo resnično čutiš in živiš.

Na okenski polici sem videla Sveto pismo. Po platnicah je bilo čutiti, da je večkrat v rokah in da ga lastnik odpira. Zato ni bilo težko nadaljevati z vprašanjem … In kako se danes razodeva vaša vera …

Vsak dan berem Sveto pismo. Sveto pismo je živa hrana in vir žive vode. S Svetim pismom se mi Bog razodeva. Sveto pismo, ki mi ga je mož oblepil, je vir živih besed, vodnjak, ob katerem se vsako jutro napijem.

Marica mi pokaže Sveto pismo. Na prvi strani je s prelepo pisavo, ki je danes ne najdeš v šolskih zvezkih, napisano veliko verzov, besed. Zaupa mi, da včasih napiše tudi kakšno pesem, prozo, saj jo Sveto pismo nagovori. Skorajda nisem upala vprašati, če bi na tem mestu lahko kakšno zaupala tudi nam, toda domačnost hiše in trenutka sta me nagovorila, da sem le povprašala, če bi lahko katero izmed njih zapisali v tej številki in … Marica mi da list in s prelepo pisavo je bilo zapisano:

PRAZNIČNI POGOVOR

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Vera se je v meni spet zbudila, z njo je vstalo upanje, da mi Bog odpušča grehe preko vstalega Zveličarja. Tavala sem dolgo v temi, Bog me pa zapustil ni, zdaj z menoj se veseli. Hvala ti o moj preljubi Oče, pravičen si in dobrotljiv, čakaš svoje izgubljene ovce, da bi jih v nebesih lahko gostil. Marica, ali je vera privilegij človeka?

Ne, vera je najmanj kar je privilegij. Je milost. Samo s pravo osebno vero živiš kvalitetno življenje do sebe, do drugih. Samo z vero lahko veš, zakaj živiš. To želim povedati vsem. Včasih pridejo na klepet osebe, ki trpijo. In želim jim povedati, pokazati, kaj čutim. Da je samo življenje z vero vredno življenja ali pa kot sem o tem zapisala v eni izmed mojih misli. Tvoje besede me spreminjajo. Tvoje besede mi dajejo moč, me tolažijo, mi dajejo upanje. Tvoje besede bi rada oznanila. Daj mi jih položi na jezik. V pravem času, na pravem mestu. In kje ste še danes aktivni? Vem, da ste mama, babica, žena, prijateljica, oseba, ki pomaga, ki daje … da ste vedno aktivni, polni energije ... Sem kaj pozabila?

smrečica. Velike jaslice so pravi pečat naše družine. Veliko ljudi jih pride pogledat. Letos tudi otroci iz vrtca, saj jih je najmlajša Žana vse povabila. Jaslice imamo radi. Prazniki so lepi, božič tudi pri nas. V naši družini da vsak izmed nas praznikom delček sebe. Tina, Matevž in Žana pa prinesejo tudi delček skavtskega duha, pride skavtska luč. Božič je lep. Vsako leto. Za vse nas. Polnočnica pa … razodetje milosti. Na božični dan ostanemo vsi doma. Nihče ne gre z doma. S tem družina dobi smisel, pomembno je, da smo na ta dan še posebej usmerjeni drug na drugega, da smo drug drugemu luč.

Matevž, Žana in Tina so med pogovorom prišli pogledat, kako nama z Marico gre. Videla sem, da se imajo radi, da si pripadajo. Vem, da bo božič v tej družini lep in kot bi rekli mladi - na mestu. Vem, da bodo s ponosom na prelepem adventnem venčku, ki je krasil mizo in ga je naredila Helena, prižgali četrto svečko in da bodo veselju, ki ga dajejo drug drugemu, dodali milost in toplino božične noči. Sama sem že spila čaj z medom. V srcu pa je ostalo nekaj sladkega in verjamem, da boste to sladkost, to radost, ki mi je bila dana ob tem klepetu z Marico ,in njeno milost vere v teh božičnih dneh ob branju začutili tudi vi. Naj bo srečen božič vsem. Mojca

Da. Sem v pastoralnem svetu in bralka pri maši. Da, hodim redno k maši, ob nedeljah. Zame je vsaka nedelja praznik. Božič in božični prazniki pri vas doma …

Radi jih imamo. Na božični večer zmolimo skupaj in gremo skupaj k polnočnici. Pri nas je tako, kot je bilo včasih pri nas doma, kjer so bile jaslice v središču, ne pa smrečica. Mož naredi čudovite lepe jaslice, velike. V dnevni sobi so čez četrtino sobe. In te jaslice so v središču. Središče božičnih praznikov so jaslice in ne

Božič 2012 • 9-10

Faraonova hči prepričuje svojega očeta, da bi obdržala otročička, ki ga je našla v Nilu.

Drugošolci s katehistinjo s. Emanuelo v lepo obnovljeni veliki veroučni učilnici.

Prvošolci s katehistinjo Tanjo se veselijo svoje enkratnosti, ki je čudovit Božji dar.

Podarjamo vam nekaj predprazničnih utrinkov z veroučnih srečevanj Foto: Mitja Markovič

Četrtošolci so se preoblekli v oratorijske obleke in uprizorili Mojzesovo življenje.

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Dedek v letu vere

BOŽIČ V LETU VERE

Papež Benedikt XVI. je oklical leto vere z namenom, da bi znali ljudi osvojiti za evangelij.

Zato si postavljam vprašanje: »Kakšna je moja vera, da bi pozitivno vplivala na soljudi?« Pravijo baje, da ima vsak človek v sebi določeno »vero«. Bo že držalo, saj vsi hitimo in se pehamo v veri za boljši jutri. V zadnjem času z bučnimi demonstracijami, podkrepljenimi z vandalizmom, veru-jejo, da bodo s temi dejanji priklicali boljšo prihodnost. Otrokom nekateri starši z zadnjimi finančnimi sredstvi nudijo vse mogoče ugodnosti verujoč, da jim bo šlo nekoč bolje. Premožni in finančni manipulanti neumorno podpisujejo vprašljive pogodbe v trdni veri za velik dobiček itd. Lahko bi našteval v nedogled. Ko pomislim, kako mnogokrat brezglavo hitim za obveznostmi in v trdni veri mislim, kako so pomembne, na koncu ugotovim, da ostanem praznih rok. Demonstracij se ne udeležujem, ker verujem, da na tak način ne rešimo ničesar. Otrokom sva z ženo pomagala tako in drugače, na finančnem področju še najslabše, ker se na finančne malverzacije nič ne spoznam. Te vrste vera se pri meni ni obnesla. Kaj zdaj?

Pri sveti daritvi molimo: »VERUJEM v enega Boga, očeta vsemogočnega,…« Jaz pa bezljam po tej ubogi zemlji kot kura brez glave. Prevečkrat se zanašam le na lastno moč in pamet ter lastne rešitve, ki se mi v večini primerov izmuznejo iz rok.

Znova moram premisliti, kakšna je moja vera. Znova moram odpreti dušo in srce Bogu očetu VSEMOGOČNEMU in ga iskreno prositi: »Pomnoži mi vero Gospod, da bom s tvojo pomočjo očistil svojo dušo in srce nepotrebne navlake. S tvojim blagoslovom očiščen bom znova lahko veroval, da le s tvojo pomočjo lahko rešujem vse probleme in osvajam tudi ljudi okoli sebe za evangelij.« Adventni čas lepo sovpada v leto vere. S pomnoženo in oživljeno vero v božjo pomoč pričakujemo prihod Boga na svet, pa bo naše življenje lepše in bolj optimistično. Najinim vnukicam in vnuku bom pa skušal razložiti, kako vesel dogodek se bliža ob božiču, ko bo prišel na svet dojenček, ki jih ima, poleg staršev in dveh dedkov in babic, najbolj rad.

Vsem župljanom in bralcem Videmčana želim veliko prave in globoke vere v veselem pričakovanju prihoda Boga na svet! Jože Habinc

Birmanska botra v letu vere

Spomnim se prejema zakramenta svete birme. Ko pomislim na tisti dan, se mi zdi, kot da je bil včeraj, poln pričakovanj, vznemirjenja in novih vprašanj. Po tem dogodku so se začela tista leta, ki so, vsaj kot pravijo, najlepša v življenju. Tista leta, ko odkrivaš čarobnost sveta, spoznavaš sebe in se oblikuješ kot oseba. Boter pa je tisti, ki ti pomaga do spoznanj, te uči in preprosto je ob tebi. Takšna je bila in še vedno je moja botra Barbara. Ob prazniku svete birme je stala ob meni in mi s tem dala obljubo, da bo tako tudi do konca življenja. Sprejela je odgovorno in pomembno funkcijo, a vendar težjo, kot se zdi na prvi pogled. In kako to vem? Bil je običajen, a poseben dan in s Tjašo sva bili zmenjeni, da greva na sok. Nekaj minut sva razpravljali o vsakodnevnih temah, nato pa me je vprašala, ali bi bila pripravljena sprejeti vlogo botre. Tako se je začela najina zgodba. Moja o botri in njena o birmanki. Devetdnevnice, birmanski vikendi, priprave za botre, razmišljanje o pomenu birme, vse to je bilo ponovno del pomladi, le da sem tokrat na vse to gledala kot starejša in zrelejša oseba. Ravno, ko sem spoznala samo sebe in ko sem ugotovila, kaj želim od življenja, sem dobila nalogo, da stojim Tjaši ob strani, saj je sedaj ona tista, ki se je podala na brzice žive vode. Dodobra smo že vstopili v leto vere. In če je res, da je praijateljstvo, podpora in razumevanje del vere, potem bom s svojo birmanko to leto preživela brez problemov. Bolj pomembno kot to, da skupaj hodiva k maši ali greva skupaj k spovedi, se mi zdi, da greva na vročo čokolado, koncert ali pa se obiščeva in se imava lepo. Saj Bog ve, kaj mladi potrebujemo. Prijateljstvo, ljubezen in toplino, a hkrati svobodo, da lahko raziščemo najbolj skrite kotičke sveta. Klara Eva Kukovičič

Sestra redovnica v letu vere

Vera je kakor ljubezen, ne more se izsiliti.

Vera je kakor ogenj, rabi temo, da bi lahko svetila.

Odnos vere in znanja je kakor jata ptic – druga brez druge ne more. Kakor je telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva.

Z vero lahko zmagujemo na vseh področjih svojega življenja – skupaj z Jezusom lahko preskočimo vsak problem. Tako lepo je biti v povezanosti z Jezusom! Tako dobro je nositi v sebi njegovo življenje in njegovo moč! Kajti to je tisto, kar premaga svet – naša vera!

No, kljub vsemu pogosto molim svetopisemsko prošnjo: Verujem, pomagaj moji neveri!

Prav tako se pogosto, skoraj vsakodnevno, znajdemo v vlogi apostola Tomaža: Ne bom verjel, dokler ne vidim, otipam! To je tako imenovana – kriza vere.

Ko hudobni duh želi našo vero oslabiti, nas najprej oddalji od naših bratov in sester, da bi tako naša vera bila vse manjša in manjša. Kot pri Tomažu, ki ni verjel, kar so mu apostoli pripovedovali, ampak je za njegovo vero bil potreben posebni Božji čudež. Vera je podarjena moč, da bi premagali svet, kar pomeni – svoje skrbi in probleme. Vedno znova moramo skrbno negovati svojo vero, da bi ta rasla v Bogu. Zato tudi jaz končujem svoje misli z Jezusovimi besedami: Žena, velika je tvoja vera! Naj se ti zgodi, kakor želiš! (Mt 15,28) Sestra Andrijana

Rokavice za svetega Miklavža Ko na zemljo lega temna noč, Miklavž gre tiho mimo koč. Darove z angelci deli, pri otrocih pridnih jih pusti.

Na začetku adventa - pričakovanja rojstva Jezusa Kristusa, nas vsako leto obišče Miklavž. Sveti Miklavž je svetnik, ki obdari otroke in jih pouči o ubogljivosti staršem in lepem vedenju, da bodo tako všeč Jezusu in bodo postali njegovi prijatelji.

Foto: Miloš Kukovičič

NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

je bilo skrivnostno. Srca otrok so se veselila prihoda Miklavža, obenem pa se je vanje prikradel strah pred parkeljni. Pred prihodom Miklavža so otroci spremljali lutkovno predstavo z naslovom Rokavice za svetega Miklavža, ki jo je tudi lets pripravila Martina Makovec Žagar.

Nato pa so otroški obrazi zažareli, saj so v ozadju zaslišali zvonjenje. Kmalu se je v spremstvu angelov prikazal Miklavž, nikjer pa ni bilo nobenega parkelj-

V naši fari je bilo čutiti posebno vzdušje že ves teden pred Miklavžem, ko so starši sporočali imena svojih pridnih otrok in ko so se pripravljala darila za obdarovanje.

Otroci s starši so na predvečer sv. Miklavža v velikem pričakovanju napolnili farno cerkev. Vzdušje

Božič 2012 • 9-10

na (na srečo otrok in na žalost odraslih).

Miklavž je otroke lepo nagovoril, z njimi zmolil, nato pa so angeli vsakega otroka poklicali po imenu, Miklavž pa ga je obdaroval. Vse je potekalo v mirnem in lepem vzdušju. S polnimi vrečami in nasmejanimi obrazi so otroci skupaj s starši zadovoljno zapustili veselo dogajanje.

Nataša Škrabar

Na čast svete Cecilije

Četrtek zvečer in ura je osem. Tako kot že veliko četrtkov se zberemo na koru. Manja za orglami, soprani in tenorji na njeni desnici, alti in basi pa na levi strani. Kot ena družina preživljamo skupaj dve urici ob petju. Potekajo predvsem priprave za nedeljo Kristusa Kralja, v roke pa smo dobili tudi že prve note za božični čas. Ura neusmiljeno teče, ko vadimo. Za zaključek pa Tomaž predlaga, dodamo še pesem, ki je posvečena sveti Ceciliji. In že zadoni: Najlepšo pesem zapojmo devici Ceciliji iz dna srca. Mučenki mladi, krvavi cvetlici, ki vzcvela je za Jezusa, ... Vendar pa ta četrtek vaj še ne končamo, zberemo se v župnijski kuhinji, kjer ob prigrizku in kozarčku vsi skupaj še nazdravimo. Ob prijetnem druženju pa nas Manja preseneti še z bunkicami. Predlaga, da se na

Foto: Mitja Markovič

NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

vsako izmed njih vsi podpišemo z najlepšimi željami za blagoslov v naših družinah. Bunkice so veselo krožile med nami, mi pa smo se z veseljem podpisovali z različnimi barvami. Vsak si je izbral eno izmed njih in jo odnesel domov. Letos naj bi našle prostor na naših novoletnih jelkah ob jaslicah z željo obilo blagoslova in ljubezni v družini. Brigita

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Špela Černič, Tomaž Petan, Martina Makovec Žagar, Urban Lesjak in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 1000 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.

Drugačen božič. Uspešna akcija polnjenja praznih vrečk

»Oj, ti mesto betlehemsko, ki nas nočeš ...« Pred leti nisem mogla razumeti prebivalcev Betlehema pred 2000 leti. Pričakovali so ga, upali ... potem pa niso našli ene same tople postelje, enega samega toplega kota ... Edino kar so premogli, je bil »tresk« z vrati. Kako hudobni ljudje! Ne vem, kdaj sem odrasla, a kar naslednjo nedeljo zvrhana. Prosim Vas samo, da vanjo položite z ljubeznijo!« Hvala! Hvala, da nisem sama in moji sodelavci zaslišala tistega mrzlega »tresk«. Še več! Ne smem reči, da ste me presenetili. Verjela sem Vam. Toliko verjela, da sem zaupala, da bomo letos skupaj pričarali drugačen božič. Za marsikoga. In prav sem imela! Tisti ponedeljek smo sodelavci Župnijske Karitas našteli 140 napolnjenih vrečk. In verjamem, da je bilo v njih tudi nekaj nevidnega. Vaša Ljubezen! V letu, ki prihaja, Vam skupaj s sodelavci želim, da Ljubezen nikoli ne zapusti vaših src. In verjamem, da se je Jezus že rodil v naših srcih. In božič le ne bo zgolj samo en dan na koledarju.

Ivanka Zupančič

Ena vrata so mi posebno pri srcu. Kadarkoli potrkam nanje, vedno se odprejo. Vedno! In vedno sem dobrodošla! Še več! Vedno dobim tudi toplo, pomirjajočo besedo ... Tudi danes, ko to pišem, sem jih odprla. Pred dobrim mesecem sem trkala na Vaša vrata. Se še spomnite: »Ne, ni treba, da je vrečka

Foto: Mitja Markovič

naenkrat sem jim postala podobna. Ta »tresk« z vrati je bil tako zelo enostaven. Ko sem hotela biti sama »tresk«. Ko nisem prenesla soseda »tresk«. Ko nisem prenesla sodelavca »tresk«. In čas je mineval in spet je bil tu advent in spet napev »Oj, ti mesto betlehemsko ...« Pa saj pri vseh milijonih ljudi, si pa Bog res menda ne bo izbral mojih vrat!?

Gregor Čušin: Janez brez glave Foto: Mitja Markovič

NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

V tednu Karitas in pred pričetkom adventnega časa smo v goste povabili dramskega igralca in pričevanjskega kristjana, gospoda Gregorja Čušina. S seboj pa je "pripeljal" Janeza Krstnika in njegove številne sodobnike.

je nagovoril s svojo odločno besedo, s svojim živim in pričevanjskih krščanstvom. Povzeto po Videmcan.SI

Gregor Čušin nam je predstavil svojo četrto avtorsko delo z naslovom "Janez brez glave", ki jo je iskrivo podnaslovil "Moraliteta o resnih življenjskih vprašanjih, ob katerih se lahko tudi smejete". V resnici smo se iz srca nasmejali, obenem pa bili duhovno zelo obogateni in nagovorjeni. Prepričali smo se o mojstrskem talentu Gregorja Čušina, hkrati pa nas

Božič 2012 • 9-10

Dekanijsko adventno srečanje mladih

Foto: Mitja Markovič in Nejc Turnšek

V času priprave na božič smo se tudi mladi naše dekanije, v petek, 14. decembra, zbrali na adventnem srečanju v naši župniji sv. Ruperta na Vidmu. Domači animatorji in mladi sodelavci v naši župniji so poskrbeli, da je bilo srečanje dobro pripravljeno in gostom iz drugih župnij prijetno že ob prihodu, ko smo jih pozdravili. Srečanje smo nadaljevali s praktičnimi delavnicami, kjer smo se učili peke sladkih in slanih dobrot, vlivanja in izdelovanja prazničnih svečk ter petja spevov, ki smo jih kasneje uporabili pri spokornem bogoslužju v naši cerkvi. Priprava na praznike pa ne pomeni samo pripravo zunanjih stvari, ampak tudi urejanje svojega notranjega, duhovnega sveta. Prav zato smo tudi mi v cerkvi ob glasbi in božji besedi razmišljali o skušnjavi, ki tudi nas velikokrat odpelje stran od Boga in njegove ljubezni. Z opravljenim zakramentom svete spovedi smo na koncu dobili še zadnjo popotnico za veselo in sproščeno praznovanje, ki je na kratko potekalo že tukaj na Vidmu, gotovo pa se je preselilo v naslednjih dneh tudi v domove vseh, ki smo se srečali.

Foto: Peter Gorjan

NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Bogoslužje z brati adventisti v Ameriki Ko pride do načrtovanja izletov, je naša družina najbrž najbolj organizirana na svetu. Zato smo se nekje na polovici našega potovanja v Ameriki konec oktobra v nedeljo zbudili z jasnim namenom, da obiščemo eno izmed bogoslužij v tamkajšnjih lokalnih cerkvah. Že v Sloveniji smo (predvsem otroci) navdušeno navijali za obisk črnske cerkve, ker nas je pač zanimalo, če bodo res tako plesali in peli, zraven pa vzklikali hvalnice Bogu kot v filmih. Zato smo se po zajtrku odpeljali do ene izmed mnogih baptističnih cerkev na Floridi, Bethel Baptist Church. Ker smo že malo zamujali, smo v leseno cerkev, ki deluje bolj kot večnamenska dvorana s klopmi in odrom, vstopili malo negotovo, ker nismo vedeli, kaj pričakovati. Ne vem več natančno, kaj sem pričakovala jaz, a zagotovo S skavtskim pozdravom izkazujemo spoštovanje naši domovini in skavtski družini.

nič od tistega, kar se je zgodilo. Ko smo vstopili, so nas pozdravili prijazni pogledi in topli nasmeški. Na odru je že igral in pel polno opremljen bend s tremi pevkami in vsi v prostoru so glasno peli skupaj z njimi, med nekakšno mešanico pozibavanja, objemanja zamudnikov in občasnega vzklikanja »Hallelujah, praise the Lord!! Aleluja, slavite Gospoda!« Malo kasneje so vsi začeli vstajati iz klopi in več jih je prišlo do mene in me stisnilo v močen objem, nato pa mi zaželelo dobro jutro. Posvetilo se mi je, da je to najbrž nekakšna različica pozdrava miru, in kmalu sem se dovolj opogumila, da sem tudi sama stiskala neznance v objeme, kar se je izkazalo za izjemno pomirjujoče (priporočam ). Presenetilo me je, kako so bili vsi popolnoma sproščeni, kot da bi se naokoli sprehajali v svoji dnevni sobi med družinskimi člani, kot resnično povezana skupnost. Ko je na oder prišel pastor v kavbojkah in majici s kratkimi rokavi, v rokah pa je držal ogromen plastičen kozarec kokakole z ledom in slamico ter začel z žarom razlagati Rutino knjigo, sem ugotovila, da nisem pridige tako pozorno spremljala že dolgo. Ob koncu bogoslužja, ko smo odhajali, nas je pastor dohitel in nam podaril ogromen čokoladni kolač, na katerem je pisalo »Hvala, ker ste obiskali našo cerkev!« Obisk baptistične cerkve je bila ena izmed najboljših stvari, ki sem jih na potovanju doživela. Mislim, da sem tam končno razumela, kaj pomeni biti občestvo kristjanov, drug drugemu bratje in sestre, družina. In kako neverjetno in čudovito je, da ljudje na drugem koncu sveta prav tako slavijo božjo ljubezen kot mi, enajst tisoč kilometrov stran. Simona Gorjan

Svet čete je najbolj svečano srečanje veje izvidnikov, ki zahteva skrbne priprave.

Božič 2012 • 9-10

Lisice na sestanku svojega voda. Vsestransko ustvarjalne.

Simpatična svižčevka (Metka) tudi letos opravlja funkcijo stegovodkinje našega skavtskega stega.

Novoimenovana podvodnika skupaj z vodnikom Jakobom pozdravljata četo.

Z nazivom najboljšega voda se bodo (vsaj) do zimovanja ponašale Bobrovke.

Nekaj poznojesenskih skavtskih utrinkov

Skupnost voditeljev na skupnem kosilu med preverbo (evalvacijo) regijskega srečanja.

Skupina izvidnikov v ŠIV (šoli izvidniških veščin) izpopolnjuje veščino orientacije v brezpotju.

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Foto: Martina Makovec Žagar

PRAZNIČNI OBISK

Na obisku v Varstveno-delovnem centru

Na čudovit decembrski dan sem sledila svojemu vodiču in parkirala avto pred hišo v Leskovcu, ki jo domačini dobro poznajo. Ta je na zunaj zelo podobna tisti, ki stoji nekaj 10 metrov pred njo, pa tudi uporabniki obeh so si po srcu, duši in svoji iskrenosti izjemno blizu. Vsaj ena razlika pa vendarle obstaja: ko otroci v prvi stavbi prerastejo plenice in si v večini znajo zavezati vezalke, zapustijo vrtčevske igralnice in čez približno 20 let postanejo odrasli ljudje, medtem ko druga hiša takrat na stežaj odpre vrata tistim, ki bi po svojih letih lahko bili odrasli, a so po mišljenju, čustvovanju, svoji samostojnosti in neposrednosti ostali (različno stari) otroci. Z gospodom Danetom Mižigojem sva prispela v Varstveno-delovni center (VDC) Krško – Leskovec.

Ko pokukava v eno izmed delavnic, svojega starega znanca z veseljem pozdravijo, mene pa premerijo z dobrohotnim, a zadržanim pogledom. V svojih prostorih naju sprejme tudi gospod Andrej Romih, ki v zadnjih letih vodi to ustanovo.

Gospod Romih, kaj bi nam lahko povedali o vaši ustanovi?

VDC Krško - Leskovec je regionalni zavod odprtega tipa, ki ima svoji enoti še v Brežicah in Sevnici. Vanj je vključenih 98 oseb z motnjami v duševnem razvoju, kar nas uvršča med srednje velike zavode v Sloveniji. Del našega zavoda je tudi bivalna enota, ki je dom 17 ljudem. Ti nimajo več svojcev, ki bi lahko skrbeli zanje. Naš program zajema varstvo, vodenje in zaposlitev pod posebnimi pogoji. Delujete vse dni v letu?

V bivalni enoti ja. VDC pa je odprt vse delovne dni v letu med 7. in 15. uro. Kakšne vrste zaposlitve pa nudite svojim uporabnikom?

V lastnem programu izdelujemo voščilnice, izdelke iz gline in papirja, različne vrste slik, imamo pa tudi mizarske delavnice. Druge dejavnosti pa potekajo kooperativno. Tako pri

Božič 2012 • 9-10

papirni galanteriji sodelujemo s Tespackom, Papirotijem in Muflonom. Pri njih smo vezani na roke, a kljub krizi v velikem obsegu zelo dobro sodelujemo. Tega smo še posebej veseli. Življenje v zavodu najbrž ni povezano le z delom?

Seveda ne, pri nas je delo zelo prežeto z ostalimi dejavnostmi. Imamo športne, plesne, glasbene in likovne delavnice, ki jih vodijo naši strokovni delavci, pri čemer so nam v veliko pomoč prostovoljci. Različne delavnice v okviru bivanja varovanci obiskujejo po lastni izbiri. Vsako leto izpeljemo tudi nadstandardne programe, ki zajemajo letovanje na morju v Ankaranu, dnevne ekskurzije ter tekmovanja v okviru specialne olimpijade. Dejali ste, da vas zelo dobro sprejema tudi okolica.

Res je, zelo dobro sodelujemo tudi z okoljem. Z društvi Sožitje iz Krškega, Sevnice in Brežic, ki so nam v pomoč pri izvajanju dejavnosti, ter seveda z vsemi občinami in krajevnimi skupnostmi, iz katerih izhajajo naši uporabniki. Ker jih želimo čim bolj vključiti v normalno socialno življenje, so uporabniki iz bivalne enote vključeni tudi v gibanje Vera in luč, ki ima redna mesečna srečanja v Brestanici, občine in KS pa so nam v veliko finančno pomoč, zato zaenkrat lahko izpeljemo vse načrtovane dejavnosti. Zdi se nam zelo pomembno, da sodelujemo tudi z lokalnim prebivalstvom. Tako nas domačini poznajo, saj nas videvajo na sprehodu po ulicah, na malici v gostilni, v Antony klubu pa nam zavrtijo tudi glasbo, saj naši varovanci zelo radi plešejo.

pobudnikov za ustanovitev centra, kakršnega poznamo danes. Kakšni so bili vaši skupni začetki?

Vesel sem, da danes vse tako teče in da se je odnos domače okolice ter celotne slovenske družbe do teh ljudi v zadnjih desetletjih tako korenito spremenil. Ko smo pred približno 34. leti v Krškem začenjali s tem, je bilo veliko strahu s strani staršev ter nerazumevanja okolice. V prvo obliko VDC-ja so se vključili 3 ljudje s posebnimi potrebami. V vseh teh letih smo v društvu prirejali tudi različne seminarje in delavnice za naše starše ter jih tako ozaveščali, veliko pa so k temu pripomogle tudi dobre strokovne šole ter dobra sistemska ureditev v državi, ki vsem osebam z motnjami v duševnem razvoju prizna nadomestilo za invalidnost. Seveda pa je napredovala tudi stroka, ki takšne otroke in starše spremlja že od nosečnosti naprej. Sicer pa društvo poleg izobraževanj prireja tudi različne dejavnosti in prireditve, ki bogatijo življenja teh ljudi.

Po prijetnem klepetu še o marsičem, me je gospod Romih popeljal med svoje »uporabnike«, kot jim pravi. V vsaki izmed delavnic so se ga le-ti zelo razveselili. To je bil več kot zgovoren dokaz za to, da se ljudje v tej ustanovi in okolici dobro počutijo. Ker jih imajo radi in jih spoštujejo v njihovi drugačnosti. In prav to nam je lahko čudovita popotnica za vstop v novi svet. Martina Makovec Žagar

Tako široko zastavljen program zahteva tudi dobro logistiko in strokovno podporo. Koliko zaposlenih skrbi za vse to?

Celoten kolektiv šteje 31 zaposlenih, ki so večinoma delovni inštruktorji in varuhi, v vsaki enoti pa so tudi strokovni delavci, ki pokrivajo socialno področje ter specialno pedagoško in delovno terapijo. Vsi pa imajo izostren socialni čut ter zelo toleranten odnos do drugačnih. Gospod Mižigoj, vi ste bili eden izmed

NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Vikend starejših animatorjev v Preboldu Nekaj je bilo v zraku. Na poti proti Škrlatici na najbolj vroč poletni dan smo začeli snovati idejo. Do jeseni je ideja ostajala nekje v naših mislih in na poti iz Stične proti Krškemu je »padla odločitev«. Sprejeli sva izziv in se odločili, da narediva nekaj novega za animatorje pri nas. V zadnjem času smo namreč nekateri zrasli za glavo in pol, veliko mladih nadebudnežev pa se je odločilo stopiti med animatorske vrste. Zato je bilo potrebno osnovati načrt, ki bo to skupnost različnih starostnih skupin, želja, pogledov, a vendar s skupnim ciljem - delati nekaj dobrega za druge okoli nas, ZDRUŽEVAL. Odločili sva se torej, da prevzameva prvo odgovornost na poti k tem spremembam in začeli sva pri nas, starejših animatorjih.

Ugotovili sva, da nas je večina odšla na nove življenjske poti. Te so nekoliko drugačne od tistih prej, ko smo še vsi bili otroci brez večjih skrbi in nalog, ki bi od nas terjale več pozornosti in našega časa. Temu se je torej potrebno prilagoditi. Zato se nama je zdelo smiselno »staro družbo« - torej animatorje, ki so dijaki 3. in 4. letnika srednje šole ter vse študente, ponovno zbrati na kup in za nas pripraviti vikend, ki bo temeljil na druženju in polnjenju naših praznih baterij, ter tako morda doseči tisti čisto prvi korakec na poti proti novemu poglavju animatorstva v naši župniji. Ideje sva nabirali več popoldnevov in noči. Preko doooolgih telefonskih pogovorov, gmail-talka, ob ribniku na Resi in v naši dobri »farovški kuhinji«. Najprej sva poslali vabila, nato snemali anima-trailer, izdelovali načrt, kako se bomo imeli »čim bolj fajn«. Naš vikend je nosil naslov »vescor, exoro, amare«, kar v prevodu iz latinščine pomeni »jej, moli, ljubi«. S tem naslovom sva hoteli sporočiti našim soanimatorjem, da je prvi korak do tega, da bomo zmogli služiti in delati dobro za druge ta, da najprej poskrbimo zase in za svoje baterije, za našo skupnost, za naše soanimatorske vezi. Le če bomo najprej mi dober vzor in če se bomo trudili negovati našo skupnost, bodo to opazili tudi tisti, ki prihajajo za nami in vidijo v nas smer, po kateri naj bi kot animatorji hodili. In ravno zanje, ki bodo gradili prihodnost mladih v naši župniji, moramo držati skupaj in vložiti kolikor vsak od nas pač zmore v našo animatorsko skupnost, ki pa ne bo ostala skupnost, če se za to ne bomo vsi zavzemali in negovali naših odnosov. Večer in dan, ki smo ga skupaj po dolgem času preživeli starejši animatorji v Preboldu v Aninem domu sta bila nabita z dogajanji in energijo. Lahko bi rekli, da je bil to nekakšen mozaik, sestavljen iz degustacije in čudovite uvodne dinamike v vinogradu na Velikem Trnu, »partyanima vožnje« in s tem povezanega sprejema v Anin dom v Preboldu, »katehez v dvojini«, poznega »zajtrka«, budnice ob operi, ki ji je sledila čudovita »zaroka« ob soju svečk in ob ognjemetu ob 4. uri zjutraj. Naslednji dan pa nas je čakala »čudovita jutranja dinamika«, obilen zajtrk, medsebojna izmenjava čudovito pripravljenih nalog oz. »osebnih vezi«, velika dvojna poroka (že skoraj tradicionalna dejavnost na animavikendu) z vsemi potrebnimi elementi – piknik, slikanje, veliki Božič 2012 • 9-10

obred, velika gostija, metanje šopkov, potem pa je sledila še debata, v kateri smo nekako »analizirali stanje« in pripravili nekaj nastavkov za prihodnost animatorske skupine. Po kosilu s predjedjo, glavno jedjo in sladico, ki smo si ga pripravili sami, je sledilo še tradicionalno pospravljanje in vožnja domov.

Če sva uspeli doseči cilj, ne veva. To bo pokazal čas. Vsekakor pa sva naredili prvi korak, uspeli pritegniti nekatere naše ljube animatorje,  s katerimi se že dolgo nismo družili kot soanimatorji in v vsakem primeru smo skupaj napisali še eno zgodbo, ki se jo bomo še kdaj verjetno spominjali in se ji nasmehnili.

Midve pa sva hvaležni Mičotu, da naju je pripeljal do te ideje, da sva se jo sploh upali realizirati. Obe sva se namreč neizmerno zabavali, presmejali in povezali ob ustvarjanju tega vikenda za starejše animatorje. Imeli sva veliko tremo in nešteto vprašanj in pomislekov: »... se splača, kaj če ne bo uspelo, kaj če se ne bo nihče prijavil …« Prijavljenih 20 animatorjev nama je bila dovolj zgovorna motivacija. Vikend je za nami. Zgodba je napisana.

V decembru smo v naši župniji gostili dva dogodka na dekanijski ravni. Poleg srečanja mladih v pripravi na Božič, je bilo to še dekanijsko srečanje duhovnikov, ki je povezano s kratko mesečno duhovno obnovo. Tako smo skupaj prisluhnili meditaciji, ki jo je pripravil kaplan Urban, pred skupno sveto mašo pa smo imeli tudi priložnost za sveto spoved.

Mesečno srečanje, ki smo ga tokrat gostili v naši župniji, ima sicer dva dela. Poleg že omenjenega, ki ima za glavni cilj duhovno obnovo, sledi še pastoralni sestanek, v katerem smo tokrat analizirali nekatere minule dogodke, hkrati pa načrtovali nekatere skupne dejavnosti.

Srečanje ima vselej tudi družabni značaj, tako smo ga tudi tokrat sklenili ob skupni mizi, za katero so poskrbele naše sestre.

Foto: Mitja Markovič

Foto: Sebastijan Štravs

Enia & Teja

Gostili smo dekanijsko srečanje duhovnikov