Videmčan 9-10 (Božič 2013) by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

Majhen deček sem v dolgih in mrzlih nočeh tolikokrat sedel ob peči na previsoki klopi, da so moje bose noge zvonile pod mano. V tisti hiši, z majhnimi okenci, na katerih so se bohotile ledene rože, z nizkim stropom in škripajočim lesenim podom, v katerem se je še dalo brati letnice mogočnih dreves in so služile moji domišljiji znova in znova, ko sem gledal predse in so iz grč, krivulj in temnih lis v moji glavi nastajali gradovi, levje grive, princeske in leteči zmaji. Ogenj v peči je lezel v moj hrbet, kakor zleze vino iz grla v glavo. Brez posebnega občutka. Znajde se tam in omehča tvoje sklepe. Oblike postanejo mehke, besede zvenijo slovesno. Babica je sedela na drugi strani in pod jalovo svetlobo napol ugašajoče svetlobe pletla rokavice, nogavice, kape in šale. Volna je polzela med njenimi prsti lahno, vdano, kakor se svila ovije voljnega telesa. Pletla

Spomin na težek čas, ki si ga preživel ne zaradi svoje spretnosti in znanja, ampak zaradi nekoga, ki ti je omogočil, da beseda v tvojem grlu ni nikoli zares zamrla, da si imel sogovornika, ki je enako cenil tvoje žalostinke in balade, ki ti je bil vdano občinstvo, ki tudi najbolj otožni pesmi zaploska, ker čuti pesem v svojih prsih kakor njen avtor in nič ni več samo moje, samo tvoje, vse postane najino, naše.

Včasih, ko ostanem sam in nimam nikogar, da bi mu rekel besedo, ko sedim sam v sobi in noben program, nobena internetna stran ne odtehtata dobrega sogovornika, čez gorovja let prihajajo k meni kakor iz neke lepe tuje dežele glasovi. Slišim babičino pripoved, vidim se pred jaslicami v mrzli cerkvici na hribčku, kamor me je neke noči peljala. Dečka, ki stoji kot jagenjček pred stajo: nisem blejal, nisem molil, samo strmel sem v luč na oltarju. Bilo je vse

Pod srečno zvezdo je zame, da bi mi bilo toplo, a ni vedela, da moje široko odprte oči ne potrebujejo oblek, da potrebujejo besedo. In začela je. Vsak večer znova. Igle so tiktakale v njenem naročju in besede so v enakem ritmu jemale moj dih. Zgodbe so se vrstile in nikoli se jih nisem nasitil. Govorila mi je o časih, ki jih nisem poznal, o hudih zimah, dolgih vojnah, preveliko otrocih za mizo brez kruha, o šoli, kjer je otroke vzgajala palica v rokah učitelja. Nikoli nisem mogel razumeti, kako je možno, da mi je dogodke in osebe izpred pol stoletja opisovala s kirurško natančnostjo, potem pa se je dvignila, zravnala in pomagal sem ji iskati škarje, ki jih je še pred minuto odložila na drugi strani mize. Verjetno bi lahko vedel že takrat. Človek ima dva spomina. Najprej tistega, ki ti pomaga, da sploh preživiš v tem svetu. Zato ohraniš določeno nujno znanje. Veš, kako zaslužiti in varčevati z denarjem, odrediti živino, posejati polje, govoriti spretno, biti priljuden, ubogljiv, izdelati nekaj s svojimi rokami. A to ni vse. Verjemite, videl sem ljudi, ki jim ni krulilo v želodcu, a so bili že na videz izstradani, dokončno lačni in nepotešeni. Lačni lepe besede, blagega spomina na ljubezen, bližino, dragocenega nekoga, ki te je videl še lepšega, kot si upaš samega sebe predstavljati v najbolj grešnih sanjah. Samo takšen spomin lahko oživi staro telo, prepogne koleno v poklek, upadla lica poravna v nasmeh.

bleščeče in lepo, nenavadno, mnogo lepše in vse bolj zlato kot v naši šentjurski cerkvi. In zdelo se mi je, da vsi ti ljudje, ki se gnetejo okoli mene, orgle, pesmi, molitve, duhovnik, kadilo, ki sili v nosnice, zlato, ki ščemeče v oči, goreče sveče in tudi smehljaj Marije, da je vse to zame, za dečka, ki v tej mrzli noči ni sam, ki ima besede babice, ki jih tako rad ponavljam, kadar je težko: »Tudi ti si rojen pod zvezdo, srečno zvezdo, tudi zate se je rodilo veselje na tem svetu. Lahko si srečen.«

Novo leto, tudi od takrat, zame ni več samo dan zaobljub. Je dan blaženega spomina na preteklost, ki mi dovoli sanjati o lepši prihodnosti. Nismo vsi vsaj malo takšni? Takšni, da se tako navadimo na neko bolečino, umanjkanje, tiho trpljenje, osamljenost, nezadovoljstvo, da vse te stvari postanejo tako veliki deli naših življenj, da začneš verjeti, da so nujnost, da morajo biti tu, ker se le še stežka spomniš časa, ko jih ni bilo. In nehaš pripovedovati svojo zgodbo, nehaš živeti in se samo še preživljaš. No, jaz se spominjam in temu letu obljubljam. Ko bo prišel dan, ki bo drugačen, ko se bo zdelo, da je nekaj narobe, ker bo tako tuje in novo, si bom dovolil biti srečen, si bom dovolil vstati in vzeti, kar mi po naravi stvari pripada. Srečo in veselje. Urban Lesjak Božič 2013 • 9-10

Mitja Markovič župnik

Poiskat Odrešenika Približno začetek letošnjega adventa je bil, ko so številni ljubiteljski zvezdogledi skupaj z vsaj tako številnimi strokovnjaki svoj pogled (in teleskope) usmerjali proti zelo zanimivemu nebesnemu pojavu. Od nekod, z roba našega osončja, je proti njegovemu središču letel komet. Na nebu komajda viden s prostim očesom kot drobna zvezdica. A astronomi so pustili svoje običajno delo in usmerili vso svojo pozornost na komet. Od blizu (v vesoljskih razmerah, seveda) opazovati in proučevati kamne in led, stare nekaj milijard let, ni kar tako. Tega se ne sme zamuditi. Obstajala je možnost, da bomo zanimiv pojav - »zvezdo repatico« - lahko zelo od blizu gledali prav v prazničnih dneh, ko bi letel razmeroma blizu naše Zemlje. Je bilo nekaj podobnega videti pred dva tosoč in še nekaj leti z Bližnjega vzhoda? Je bil komet tisti, ki je pritegnil pozornost babilonskih dvornih modrecev, tako imenovanih »treh kraljev«? Odgovori na tovrstne naše radovednosti bi seveda znatno presegali namen evangelista Mateja, ki o skrivnostnih poganskih obiskovalcih in o znamenju na nebu poroča na začetku svojega evangelija. Pričenjajo pa se tu prava vprašanja za vernega človeka. Zvezda, konstelacija planetov ali morda komet – kar koli od tega so modreci opazili na nebu – namreč še zdaleč ni edino »božično« znamenje, popisano v evangelijih. Tudi skrivnostni angel pred devetimi meseci, ki ga je doživela Marija in njegovo vprašanje o njenem morebitnem sodelovanju v Božjem načrtu, je znamenje. Pa večkratne sanje njenega kasnejšega moža. Znamenje je izbor darov, s katerimi modri prihajajo pred Jezusa. In nenazadnje dejstvo, da se Božji sin rodi v hlevu ... In to, da se je Herod »in ves Jeruzalem z njim« tako strahotno zbal prerokbe, da je ukazal pokol Betlehemskih malčkov ... In dejstvo, da je mlada družina prva leta Jezusovega življenja preživela v begunstvu ...

Znamenja. Stvari, dogodki, osebe, doživetja, ki so presežni, ki kažejo še na nekaj drugega. Velikokrat na Nekoga drugega. Znamenja, ki pripovedujejo, pričujejo, vabijo, razlagajo ... Seveda le, če se ob njih ustavimo. Če jih opazimo. Če jim »prisluhnemo«. Če vanje usmerimo svojo pozornost in se vprašamo o njihovi sporočilnosti. In če jih – kakor so to naredili babilonski modreci – prepojimo z Božjo besedo. Modri so videnje znamenja na nebu povezali z besedili izraelskih prerokov. Ne da bi se tega zavedali, so povsem naraven, fizikalni pojav prepletli z Božjo besedo. In našli Odrešenika! Kaj bi se zgodilo in kakšna bi bila odrešenjska zgodovina, če bi Marija v angelu prepoznala le nenavaden naravni pojav? Kako bi se razpletlo, če bi tisto jutro Jožef pozabil na svoje sanje in se lotil pomembnih dnevnih opravil? Ne upamo pomisliti. Kdaj bi drugoverci izvedeli za Jezusa, če bi babilonski modreci ostali za svojimi primitivnimi teleskopi in bi svojega razuma ne pustili bogatiti preroškim besedilom? Če dovolimo, da dogodke, osebe in stvari okrog nas »motri« le naš razum, srcu pa ne damo besede, se lahko zelo osiromašimo, marsikaj zamudimo in marsikaj (marsikoga) izgubimo. Tudi svojo vero! Ali nemara tudi danes Bog ne govori po znamenjih? Ali pa jih le spregledamo. Jim nočemo prisluhniti ali si celo zatisnemo ušesa (srca) pred njimi. Segrevanje Zemlje, zelen božič, gospodarska kriza, bančna luknja, stresni dan, razpadle družine, bolezni ... Ali niso to znamenja? Pa jasen in sončen zimski dan po tednu megle, obisk dragega človeka, stisk roke in iskreno voščilo, novo življenje, prižgana svečka, droben čudež, ljubeča skrb za bližnjega. In jaslice ... Ali niso to znamenja? Znamenja. Ki nas kličejo, naj se odpravimo na pot. Poiskat Odrešenika.

Foto: Arhiv družine Pompe

BOŽIČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Božič v naši družini

Le kako bi vam opisala božič v naši družini? V bistvu je en sam. Kakor je pri mladih družinah v navadi, so nas k sebi vedno lepo povabili naši starši, babice in dedki, ki nas vsakodnevno razvajajo, nudijo podporo, ljubezen in toplo zavetje. Zato je bil že čas, da božič končno postavimo na naše noge in mi, otroci, povabimo k sebi naše starše, stare starše. In to je se je zgodilo ravno v preteklem letu … Glas moje mame, ko sem ji omenila, da bi enkrat za spremembo praznovali božični večer pri nas doma, v naši novi hiški, ob toplem ognjišču kamina, je bil po mojem kar skrb vzbujajoč. Ali bomo zmogli pospraviti hiško, jo okrasiti z novoletno smrekico in z vsemi okraski in lučkami, ki sodijo zraven, postaviti naše prelepe jasli v središče dogajanja ter pripraviti pogrinjek in večerjo? Ja, seveda mami, bomo zmogli, jaz in moji trije fantje! Nato je sledil najtežji del, odločiti se, kaj bomo jedli …

Želela sem pripraviti nekaj, kar je na našem jedilniku prej redkost kot pravilo. Hvala Bogu si lahko kljub težkim časom še privoščimo nekaj drugačnega, nekaj posebnega, saj je tudi namenjeno posebni priložnosti,

božiču, največjemu prazniku naše družine. Ko mi je končno uspelo sestaviti jedilnik in narediti seznam potrebščin, me je preplavil občutek, da sem že vse postorila. Seveda me je mama, kakor mame znajo, večkrat kontrolirala in preverjala, kako napredujejo priprave, če potrebujemo kakšno pomoč, ali lahko ona kaj skuha in prinese … Ko sem jo skušala na vse načine odvrniti, sem ji končno popustila pri tatarskem bifteku, ki je njena specialiteta in je postal že kar tradicija ob takšnih praznovanjih ter ji obenem omenila, da bo to tudi edino meso, ki ga bomo zaužili pri večerji. Najbolj pomembno pa mi je bilo, da so se moji trije fantje strinjali z menoj in me podpirali pri idejah in kreacijah, čeprav sama nisem bila ravno prepričana, ali mi bo vse skupaj uspelo. Božič 2013 • 9-10

Starejši sin, Luka, je pravi gurman. Bolj kot je kosilo neobičajno, bolj mu je všeč. Očitno imajo tile kuharski šovi velik vpliv nanj. Tudi pomaga zelo rad, sploh če lahko kaj nareže ali olupi. Zato je bil navdušen, da bo lahko prvič v življenju poizkusil bukovega ostrigarja na žaru z rukolo in široke rezance s tartufi v smetanovi omaki. Verjetno si ni niti predstavljal, kaj točno bo dobil na krožnik, a si s tem ni belil glave. Mlajši sin, Jaka, pa je pravo nasprotje. Najraje vidi, da je na krožniku nekaj preizkušenega, nekaj, na kar je navajen, zato ga je kar malce skrbelo, ali mu bo večerja teknila. Široki rezanci so med njegovimi najljubšimi jedmi, samo ne s takšno omako, zato je še vedno potihoma računal na rezervni načrt, da mu pripravim kosmiče, čokolino, palačinke z nutelo itd. Še najbolj navdušen pa je bil nad sladico, ki je bila v duhu praznika, božična jelka iz kruhkov z božičnim maslom, zraven pa postrežen beli kakav. 24. december, dan, ko se pripravljamo na Jezusovo rojstvo, je v naši družini obenem tudi dan po praznovanju sinovega rojstnega dne. Dan se nam tako prične s pospravljanjem po veselem praznovanju, hkrati pa se ponovno vse pripravi za novo praznovanje. Kar naenkrat je ura pet in naši gostje so že pred vrati. Zberemo se za mizo, se segrejemo ob topli kavi in čaju, nato pa se hitro uredimo za otroško polnočnico. Komaj že čakamo kakšen program so tokrat pripravili naši animatorji z

Urbanom in Mitjem na čelu …

Kot vedno sveta maša presega naša pričakovanja in nam zariše tisto pikico na i, tisto čarobnost celotnega večera, ko je vse v zraku, ko se vse umiri, ko smo vsi eno, ko začutimo srečo, notranje zadovoljstvo in mir v naših srcih ... Ko nič več ni pomembno, samo ta trenutek, ta drobec sestavljanke, ki še manjka v velikem mozaiku. In potem je vse lažje, vse svetlejše, polno upanja za naprej … Preden odidemo domov, se zaustavimo še pri jaslih in jih z vsem spoštovanjem občudujemo. Po duhovni hrani pa je na vrsti naša večerja, ki poteka počasi, najprej predjed, nato glavna jed in na koncu sladica. Vmesni čas pa je namenjen pogovorom, družabnim igram, smehu in kozarčku domače kapljice skrbno pridelanega vina. Naš božič je bil lep. Spet tako lep … kot pretekla leta, ko smo ga praznovali pri eni mami, pa pri drugi mami.

Tisti občutek, da smo in da je vse v najlepšem redu in skromna želja, da bi bilo naslednje leto spet tako. Skupaj, zbrani, vsi ... Družina. Tudi letos bo tako. Vem. Preprost božič, tako kot vsako leto poznan, brez skrivnosti. A naš božič.

Družina Pompe

PRAZNIČNI POGOVOR

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Imejte radi življenje Le kdo se je ne spomni in komu ni padla v oči, ko se je pred nekaj leti vrnila iz Beograda, kjer je pred tem službovala? Duhovita sestra Emanuela Žerdin, doma s prekmurskih ravnic, je tako v naši župniji postala ena izmed katehistinj, kmalu pa se je njeno službovanje razširilo vse do Sevnice. Z letošnjo koledarsko jesenjo se je odločila za drugačno pot, zato smo jo z zanimanjem povprašali o vzgibih za to in o delu, ki ga opravlja. Sestra Emanuela, kako je bilo za vas prestopiti od dela z otroki pri verouku v hišo Hospic, kjer negujete in delate s hudo bolnimi in umirajočimi ljudmi?

Preprosto zgodilo se je. Ko sem hodila v Ljubljano na enoletno duhovno izpopolnjevanje na teološki fakulteti, sem od nekoga slišala, da je v Ljubljani hiša hospic. Takoj me je zanimalo, kje in kakšna je, saj sem se na delu v Avstriji srečala s kulturo hospica že v devetdesetih letih. Našla sem njihov naslov na internetu in vprašala, ali

jih lahko pridem obiskat. Vodja hiše Tatjana Fink mi je odgovorila z velikim veselim DA in tako sem začela prihajati v hišo najprej kot prostovoljka in kmalu že kot medicinska sestra.

Ja, res je, delo v hiši Hospica je čisto nekaj drugega kot verouk. Nekaj časa sem delala še eno in drugo, potem pa sem preprosto videla, da ne gre, saj to oboje rabi celega človeka … Kaj je pravzaprav vaše delo v hiši Hospica in kaj je to hospic?

Hospic je latinska beseda, ki pomeni zavetišče, pribežališče. V srednjem veku so mnogi samostani imeli svoje “hospice”, kjer so sprejemali popotnike, predvsem pa romarje v Sveto deželo ter jim nudili hrano in prenočišče.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa je medicinska sestra v Angliji videla, kako se v velikih moderniziranih Božič 2013 • 9-10

bolnišnicah umirajoči bolniki in tisti, od katerih so, po domače povedano zdravniki dvignili roke, porivajo nekam na rob, nekam v kot, celo v prostore toalet, ali se jih preprosto ignorira, dokler ne izdihnejo. To jo je tako globoko pretreslo, da je ustanovila društvo Hospic, ki se zdaj po vsem svetu trudi ohraniti človeško dostojanstvo do konca. Društvo, ki ga je v Sloveniji ustanovila dr. Metka Klevišar, pomaga ljudem, da se jim izpolni pogosto njihova zadnja in največja želja – umreti doma … Hiša Hospic pa želi biti varen prostor za tiste ljudi, ki jim ni mogoče ostati doma, da se lahko pri nas od življenja poslovijo na dostojen način in, če je le mogoče, v krogu svojih najdražjih. Je takšno delo težko, zahtevno, ga lahko vsak opravlja?

Takšno delo je globoko povezano s spoštovanjem in iskrenim srčnim sočutjem do ljudi, do vsakega človeka v vsej njegovi edinstvenosti. Ja, je težko, saj so to težki bolniki, a ni, kot pogosto mislijo ljudje, delo v mrtvašnici. Ne, to je delo z živimi ljudi v odhajanju. Z ljudmi, ki imajo še pogosto veliko želja, veliko upanja, si želijo še veliko doživeti. Z ljudmi, ki se borijo, ki znajo biti neizmerno hvaležni, ker niso sami. Predvsem pa me je izredno pretreslo spoznanje, da v hišo Hospica nikoli bolnik ne pride sam. V takem zelo občutljivem življenjskem obdobju bolnik s seboj »pripelje« tudi vso svojo družino, svoje domače, svoje prijatelje, odnose z vsemi ljudmi, s katerimi je živel. Velikokrat je delo z bolniki lažje kot pa vstopiti v sveti prostor družine in pomagati tistim, ki bodo po odhodu bolnika ostali in živeli naprej. Torej se včasih tudi v hiši Hospica srečujete z otroki, z mladimi ...

Vsakodnevno! Večina naših bolnikov so mlajši ljudje, torej iz družin, kjer so manjši ali večji otroci. In zato imamo v hiši Hospic tudi otroški kotiček, kjer se otroci lahko igrajo, se počutijo domače, se srečujejo s hudo bolnimi na svoj iskren, preprost otroški način, ki tudi starejšim dostikrat pomaga ubesediti najpomembnejša čustva ali odnose v življenju. Prav tako se srečujem z mladimi, saj pri nas opravljajo prakso študentke višje zdravstvene šole, k nam prihajajo prostovoljci od 18 let

naprej, pogosto pa imamo tudi akcije podpore naši hiši in dejavnosti, ki jih mladi radi spremljajo in podpirajo. Lahko kako opišete?

Z veseljem. Na sv. Martina, ki je zavetnik hospica, je Waldorfska šola iz Ljubljane pripravila živo verigo lučk od svoje šole do naše hiše. S sodelavci smo opazovali najstnike pa tudi otroke iz prvih razredov, ki so s svojimi starši spoštljivo prižigali svoje lampijončke in v sveti tišini za pol ure razsvetlili pot od svoje šole do hiše Hospic. Bilo je res neverjetno! Potem smo se zbrali na našem dvorišču, ki je bilo premajhno za okrog 400 otrok in njihovih staršev. Otroci so nam zapeli še nekaj pesmic o sv. Martinu in o lučkah, mene pa se je najbolj dotaknila pesmica z refrenom: »Na nebu svetijo zvezde, na zemlji svetimo mi!«… In potem so podelili srčke, ki so jih delali otroci, mladi in starejši po celi Sloveniji - od veroučencev iz Beltincev v Prekmurju do doma starejših v Piranu. Te so porazdelili po vseh odborih društva hospica, da jih lahko naše sodelavke podarijo vsem našim podpornikom, donatorjem, prijateljem, predvsem pa hudo bolnim in njihovim družinam, ki nam podarjajo svoje zaupanje. Kako pri vas praznujete božič?

Zelo svečano … No, letos smo en božič praznovali že v septembru. Od življenja se je poslavljala mlajša gospa … Ko je hotela od zdravnika izvedeti resnico, ji je povedal, kako je z njeno boleznijo. Pri nas zdravnik, pa tudi mi, bolniku vedno povemo resnico. Po njegovem odgovoru je gospa zavzdihnila: »Torej ne bom dočakala božica …« Ker sem bila prisotna, sem rekla: »Pa saj je božič lahko tudi prej!« Tako smo se v timu dogovorili, da ji pripravimo božič – v septembru. Vsi smo sodelovali – prinesli

PRAZNIČNI POGOVOR

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

pravo, še dišečo jelko, spekli toplo potico, povabili vse njene domače in prijatelje, vstopili k njej s kadilom in pesmijo Sveta noč. Naredili smo ji tudi sladoled, za njo in mamo, kot je želela. Potem smo jo pustili samo z domačimi, ki so imeli solzne oči, saj prav gotovo ne bi mogli priti vsi, če bi bilo to povabilo na božično praznovanje … Sodelavci smo odšli na našo teraso in v tišini globoko srečni, da smo naredili kaj takega, strmeli v sončni zahod nad Ljubljano … Ponoči je gospa umrla in verjamemo, da zdaj praznuje že pravi božič, kot si je želela. Seveda praznujemo tudi druge praznike – za veliko noč domačim pripravimo velikonočni zajtrk skupaj z bolniki, za valentinovo smo letos imeli izvrstne godce tamburaše, ki so peli na naših stopnicah … Kako pa zdravi ljudje sprejemajo srečanje z minljivostjo, ki je v vaši hiši?

Spet moram povedati, da nas zmeraj znova presenetijo. Le redki so, ki zbežijo in ne prenesejo takšnih srečanj … Pa jim ne zamerimo! V današnjem materializiranem svetu je težko preklopiti antene srca na nekaj drugega, kot je le uspeh, rast proizvodnje, denar in še enkrat denar. Ni enostavno stopiti v našo hišo in videti, kako se enkrat vse konča … Ampak tisti, ki najdejo moči, vidijo in sami spoznajo, kako dragocena so takšna srečanja! Spomnim se skupine mladih, ki so se posedli na tla okrog enega gospoda na invalidskem vozičku in se z njim precej dolgo pogovarjali. No, med drugim jim je ta ugleden gospod takole povedal: »Veste, otroci, najpomembnejša v življenju pa je ljubezen.« In mladi so takrat čutili, da te besede res držijo! Kako boste praznovali letošnji božič?

Vsako leto imamo predbožično srečanje s svojci, prosto-

voljci in prijatelji naše hiše, kjer se spomnimo vseh, ki so od zadnjega božiča odšli na drugo obalo življenja. Imamo koncert, kjer v posebej svečanem trenutku preberemo imena vseh umrlih in jih položimo v posebno posodo, obkroženo s svečkami. To v naši tihi sobi damo pred oltar, za njih pa se daruje tudi sveta maša. Potem povabimo domače in sorodnike, da podelijo z nami svoje spomine in izkušnje, saj spremljamo ljudi tudi v procesu žalovanja. Zato vemo, kako pomembno je, da lahko na prvi božič brez drage osebe tudi jočeš in glasno poveš, da je hudo, ker je to prvič božič brez njega ali nje … Ko prva bolečina izzveni, jo ublažimo še z glasbo, ki seže do srca in poboža težo samote … Kaj bi pa nam zaželeli ob božiču iz hiše hospica?

Imejte radi življenje! Mnogi se šele na koncu svoje poti zavejo, kako lep je vsak podarjeni dan in kaj vse nam je bilo darovano.

V hiši Hospic sem se naučila biti zelo hvaležna za male vsakdanje stvari … za to, da lahko jem, in da v hrani uživam, da spim in se zbudim naspana, spočita, da lahko grem na Sremič in vidim, čutim, vonjam lepote okrog sebe … Predvsem pa, da so najlepša stvar na tem svetu ljudje! V vsej svoji edinstvenosti, kompliciranosti, temnih straneh, iskanju in trpljenju!

Jezus je vedel, da mora postati človek, kar se je zgodilo ravno na božično noč, da bi nam povedal, koliko smo vredni in kako velika je naša cena. Jezus je kot človek preživel vse - rojstvo, mladost, odraslost in smrt. Od njega se učim, kako biti z ljudmi in ohraniti njihovo dostojanstvo od rojstva do smrti. Učim se, da je ljudem na koncu življenja najbolj žal za stvari, ki jih niso naredili, ker si niso upali tvegati, ali niso zbrali dovolj poguma …

Učim se, da so najpomembnejša in najdragocenejša stvar v življenju dobri medsebojni odnosi … V času odhajanja iz tega sveta vse zgubi svojo vrednost, ostane pa neskončna potreba po ljubezni, bližini, prisotnosti. Naj bo torej letošnji božič poln - ne toliko daril, kot ljubezni! Pogovarjala se je Mojca Kukovičič

Adventni oratorijski dan

Novembrski dnevi so se počasi iztekali in kot animatorki so moje misli že uhajale k soboti pred prvo adventno nedeljo. Ta sobota je zame vedno tista, ki me spomni na to, da je leto že skoraj okrog, da je tu spet tisti praznični čas, ko misli uhajajo v tisočere lučke, lučke ponovnega upanja. To je sobota, ko me otroški nasmehi vedno znova spomnijo na to, da se je v življenju največja sreča veseliti drobnih, preprostih stvari. To je tista sobota, ko se v naši župniji že vrsto let zgodi adventni oratorij.

Adventni čas, čas pričakovanja, čas razmišljanja o samem sebi, čas, ko pomislimo na svoje bližnje, čas drobnih pozornosti. Adventni oratorijski dan, dan poln energije, hitenja, izdelovanja, dan, ko se v župnišče naseli prvi duh pričakovanja svete noči. Kot vsako leto, se nas je tudi letos zbralo okrog 100 otrok in animatorjev, ki smo svoj dan pričeli v Mehiki, v družbi mogočnega vladarja Alfonsa, ki se je pogosto opravil v beraška oblačila ter se tako približal svojim podložnikom. Nekega dne se je tako odpravil v mesto in srečal dečka, ki je ravno pripravljal drva. Sklenil je, da bo preizkusil njegovo poštenost. Zato ga je skušal napeljati k misli, da bi si fantič drva nabral v kraljevem gozdu. To je bila »sveta« zemlja, ki je za podložnika pomenila takojšnjo smrt, a drevesa tam so bila mogočna in les visoke kvalitete. Ta fantič se ni dal in naj je vladar Alfonso še tako zvito in prebrisano izbiral besede, je fantič ostal pri svoji butarici drv in se odpravil domov. Kralj je bil presenečen nad poštenostjo

mladeniča in že naslednjega dne je njegovo družino bogato obdaril. Po drobtinicah duhovnosti, ki so se naselile v naša srca, smo se najprej razdelili v katehetske skupinice in poiskali bistvo adventnega časa. Nato smo se razdelili v štiri skupinice in odšli v ustvarjalne, skrbno pripravljene delavnice. Ena delavnica je bila čisto posebna, tam nismo izdelovali, ampak se igrali in urili svoje sposobnosti v veliki igri. V preostalih delavnicah pa smo si izdelali božičnonovoletni okrasek, ki bo krasil naše stanovanje v teh decembrskih dneh, iz plastenke in krožnikov naredili ptičjo hišico, da bomo poskrbeli za ptičke v mrzli zimi ter adventni venček, da bomo lažje pričakali Jezusa. Seveda pa si lahko predstavljate, da se pri toliki količini dela kar utrudiš in tudi želodček potrebuje novo zalogo energije. A tu so pridne roke, ki vedno pomislijo tudi na to, ki vedno s srcem priskočijo na pomoč. Roke, ki nikoli ne zahtevajo plačila, ampak so za vso dobrosrčnost in podarjen čas največje plačilo žareče otroške oči in skromna beseda hvala. Dopoldne je minilo hitro, tako kot mine vse, kar je lepega. Blagoslovili smo naše venčke, skupaj zapeli pesmico in naše angele prosili za varno pot domov. Otroci so polnih rok stekli v objem svojih staršev, animatorji pa smo posrkali vroč kakav in se lotili pospravljanja. Za mano je še en adventni oratorij. Vsako leto isti, pa vendar drugačen. Sedaj odštevam dneve do božiča, na nebu iščem tisto zvezdo, ki mi kaže pot še v tako temni noči, na venčku prižigam svečke, ki mi vedno znova pred oči pričarajo prisrčne otroške obraze in vlivajo novo upanje. Svetloba pa me spomni, da je že čisto blizu tisti poseben dan, dan Njegovega rojstva. Tjaša Sušin

BOŽIČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Večer, ki je imel smisel

Igralec, ki je vajen velikih odrov, dolgih in zahtevnih scenarijev, velikih a mogoče tudi kdaj manj uspešno odigranih predstav. Pričakovala sem prijetnost, a na koncu bila prijetno presenečena nad danim. Gospod Gregor Čušin … Prijeten, nasmejan, duhoven človek. Drugačen je. Igralce si v večini vsak od nas predstavlja drugače. In priznam, da je bil tudi on med njimi, o katerem sem imela svojo predstavo. Je svoj, samostojen, rad počne to, kar počne, beseda mu je dana v veliki meri, in nikakor

ne skopari z njo. Vse povedano na mrzel ponedeljkov večer, je imelo velik smisel. Ko sem si ogledovala ljudi, so ob njegovih besedah našli del sebe, sklanjali glave v razmišljanje, slišal si lahko globoke vdihe, a bilo je tudi nasmejanih lic. Na koncu vsega tega je bilo sporočilo pravo in za življenje. Smo se kaj naučili ob slišanem? Bi kaj dodali? Smo se našli v besedah »vere levega razbojnika«? Gotovo. Zato smo bili tam. Verjamem, da je vsak od nas odnesel košček vere, ki jo je ponujal razbojnik. Igralec, ki navdušuje množico ljudi velikih dvoran naše dežele, je tokrat navdušil nas, Videmčane. In hvaležni smo mu za to. Veselimo se ponovnega snidenja, ko bo še en večer imel smisel. Ljudje so počasi odhajali, sama pa sem se še malo pogovarjala z gostom. Govorila sva o stvareh, o katerih kar ne govorimo vsakodnevno. Bilo je prijetno, domače in verjemite, človek bi kar poslušal … Kaj vam je bližje? Križ ali jasli?

(zasmeji se iz srca) Ob jaslicah je križ. Meni so sicer jaslice zelo blizu, saj imam 6 otrok in smo vsa ta desetletja v adventu v jaslicah, kar se otrok tiče in družinskega razpoloženja. Ampak znotraj te štalice je križ zmeraj nastavljen. Ne morem se odločiti. Oboje je sestavni del mojega življenja. Človek se nekaj časa počuti sveto, svečano, kar se pri jaslicah spodobi, nekaj časa si pa trpeč na križu. Jaslice na križu, tako bom rekel. Ste mogoče že prerasli kakšno svoje pričevanje?

Sem, seveda. Vse kar sem govoril, v to še vedno verjamem. Nikoli nisem govoril nečesa, kar bi obžaloval. Mogoče bolj kot karkoli drugega obžalujem način, na

Božič 2013 • 9-10

katerega sem to povedal. Mogoče za primer, prerok Jona … Ta bes … Mislim, da sem s tem besom mnoge ljudi prizadel, užalil. Kje jemljete navdih za vse to, o čemer govorite?

Oh, navdih se najde. Pogledaš malo okoli sebe. Živim med ljudmi, veliko sem na poti, opazujem naša obnašanja. Navdiha je dovolj, če so le oči dovolj odprte. Kako je pri vas doma za božič?

Imate kakšno sporočilo za ljudi, ki v teh težkih časih kar ne verjamejo več?

(globoko vdihne in se zamisli) Včasih sem mislil, da

lahko ljudem nekako pomagaš z dano besedo. Vedno bolj spoznavam, da ljudem, katerih zgodb ne poznamo, ko ne veš, kako velika je resnično njihova stiska, ko jih ne čutiš, jim nikakor ne moreš in smeš »soliti« pameti. Ljudem želim samo, da bi se jih Bog dotaknil. Če se mu bodo pustili, jim bo zagotovo pomagal. Bog ne pride kar tako. Pride, ko on misli, da je resnično potrebno. Sara Capl

Foto: Mitja Markovič

Pestro je. Zelo. Božič je miren. Sam advent je pa pester. Pred leti smo začeli z navado, da se nekaj dni pred božičem vsi skupaj usedemo za mizo, ata ima govor (smeh) in se dogovorimo, da od tega trenutka v tej hiši ne bo več prepira. Karkoli se zgodi, nobeden ne vpije na drugega, nobeden se ne skrega. Vsi se trudimo za to. Ni preprosto, ampak nekako zmoremo. Sam božič je pa pri nas dogodek. Naše posestvo lepo »požegnamo«, gremo na obhod po vasi. Otroci se tega zelo veselijo. Eden nosi Jezuščka, drugi drži kadilo, dva blagoslavljata, četrti nosi rožni venec, itd. Po obhodu, ki se prične pri jaslicah, ki jih imamo zunaj in konča pri jaslicah, ki so v hiši, že napoči čas obveznosti. Sam imam že nekaj let duhovne nagovore v cerkvi, otroci imajo svoje obveznosti - pevski zbor, ministriranje … Ko pa otroci zaspijo, si pa še mama in ata privoščita svoj božič v miru, naredita manjšo refleksijo … Ampak verjemi mi, odkar imamo ta »pakt« za mir nekaj dni prej, so božiči res lepi.

NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Želja svetega M

Pričakovanje, prebujanje otroka v meni ... Ko se nebo prvič okopa v jesenski rdeči zarji, mi zadišijo Miklavževi piškoti ... Glej, da boš pridna! ...

L.1977 - Z bratom leživa v topli postelji pokrita do vratu in se trudiva, da ne bi zatisnila očesa. Letos ga bova videla! Pričakovanje je premočno, zaziblje naju v sen. Zjutraj pa rožiči in čokoladici Braco in Seka.Le kako mu je spet uspelo! L. 1997 Rožljanje verig v poltemi cerkve. Otroški jok. Mamii, nee, parkelj me bo. Ne bo, priden si bil!

In vmes leta, ko nisem več pustila, da bi bil Miklavž del mojega sveta. Prerasla sem ga in vstopila v svet odraslih. A Miklavža nikoli ne prerasteš. Poišče te! Piškoti ti zadišijo prek telefonske žice ... obstaneš sredi prehoda v mestu in zreš v rdeče nebo ... mm, toplina doma ... To si želim za Miklavža!

In jo imam. Delajmo, delajmo zlata kolesa, ki nas popeljejo v sveta nebesa, angelci pojejo ... Pozlačene šibe in kruhovi parkeljni. Sicer je malih prstkov, ki gnetejo Božič 2013 • 9-10

a za Miklavža

Miklavževe piškote vsako leto manj, a pričakovanje še ožarja lica. Mami, letos bom angel!

L. 2011 - .Starši z malimi otroki nagneteni v cerkvenih klopeh razgreti od pričakovanja. Mami, saj bo prišel ne, veš da sem bil priden?! Pravljični prizor ... Miklavžev sprevod z nešteto smejočimi angeli znanih obrazov. In v tistem trenutku jo začutim - toplino doma v naši domači cerkvi. Ustvarili smo jo vsak s svojim pričakovanjem, pripravljenostjo, odprtostjo drug za drugega, s toplim dotikom rok in pogledov.

L. 2001 ... 2005 ... 2009 ... 20013 Minevanje ... Iskanje novega ... Pričakovanje ... Minevanje ... Delajmo, delajmo zlata kolesa ... Foto: Miloš Kukovičič

Miklavž ostaja. Prebuja otroka v nas in odpira srce.

Miklavževanje - priložnost, da začutimo drug drugega in si podarimo sprejetost - toplino doma ob cerkvenem ognjišču. Darja Preskar

BOŽIČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Vsak dan je lahko božič, če ne pozabiš živeti za druge Prav na dan, ko je Banka Slovenija objavila svoje stresne teste, sem se odpravljala k Neni na klepet. V meni je vrela negotovost in na tone vprašanj, kako bodo naši zanamci živeli s to finančno popotnico. V sebi sem bila razočarana, jezna. Tako težko sem zbirala misli na bližajoči se večer; saj nisem mogla mimo tega, da smo kot generacija svojim otrokom in zanamcem pustili slabo popotnico. Ah, nobenega dostojanstva, nobene medgeneracijske povezanosti ni ... res je tale svet ... saj niti ne vem, kako bi ga imenovala. S tako zmedo v glavi sem hitela po poti. Sočasno sem si na poti postavljala vprašanja za Neno. Vedela sem, da preprosto živi za svojega očeta, vedela sem, da je demenca spremenila življenje njenega vsakdana, za oba, za vse, za njeno razširjeno družino. Nisem si predstavljala, kaj pomeni

brezpogojno živeti za druge. Vse prehitro se potolažim, da če za nekoga žrtvuješ nekaj svojega časa, da ... da temu že lahko rečeš, da živiš za druge. Pa vendar je razgovor v Nenini kuhinji spremenil moje gledanje na živeti za druge ... Nena, spomini na otroštvo so topli ali že daleč ...

Spomini so tako čuječi, tako topli, tako dobri ... tako blizu. Kot bi bilo včeraj. V naši družini smo se imeli vedno radi. Lahko rečem, da sva z Jožetom imela dobre, predobre starše, ki so za naju dali vse. Dali so nama čutenje, da je imeti nekoga rad blagoslov in sreča. Da, blagoslov pa tudi je, če lahko za nekoga moliš. Veliko smo romali. Romanje nas je povezovalo, domov smo vedno prišli srečnejši za spoznanja, za ljubezen, tisto od zgoraj. ImeBožič 2013 • 9-10

la sem lepo otroštvo, prelepo. Resnično. In božič v vaši sredini je bil ...

Naš ati je vedno pripeljal smrekico. Že kar nekaj dni pred božičem. Običajno je stala tam pred hišo in čakala, da jo povabimo in postavimo v našo prijetno družino. Vsako leto smo nabrali ogromno maha. Vedno smo naredili lepe jaslice. Na božični večer smo bili vsi doma. Po večerji smo molili, običajno kar rožni venec, potem smo blagoslovili hišo z žegnano vodo. Polnočnice pa ... lahko bi rekli, da smo imeli maraton. Bili smo pri polnočni maši v farni cerkvi, potem še v Dolenji vasi, za tem še na Kremenu. Mogoče za današnje uho čudno toliko maš, vendar mi smo jih preprosto potrebovali in bili smo veseli in srečni, da smo lahko bili pri vseh mašah. In ko demenca, ta bolezen, ohromi očeta … se v vaši hiši potem še praznuje ...

Da. Nič manj in nič manj slovesno, vendar drugače. Polnočnice so sedaj doma, ob maši na televiziji. Ata je v stolu, sama naredim jaslice in mu pripovedujem o božiču in pojem božične pesmi. Atek zaradi svoje bolezni, ko vsi mislimo, da je tako umaknjen, ve in čuti, da je praznik v hiši. To zagotovo vem. Ima poseben izraz na obrazu, mil. Tudi pri pozdravu miru je čutiti, da njegovo srce čuti. Takšni so božični večeri. Lepi in sveti. Z božičnimi pesmimi napolnim najino dnevno sobo. Takšne so tudi nedeljske maše. Nena, takole 24 ur skrbeti za očeta, je težko? Kako zmoreš? Čemu? Se nikoli ne naveličaš? Si nikoli ne rečeš, sedaj pa ne zmorem več?

Moji starši so veliko, ogromno, neznansko ogromno naredili zame in jaz jim lahko samo - ne povrnem tako povem, da jih imam rada. Zanj skrbim, resnično 24 ur na dan, že vrsto let. Saj ne vem, za koga je takšno življenje večji blagoslov. Zanj ali zame. Vem, da sem presrečna, ker mi je dano, da lahko skrbim zanj. In ko se mi misli na trenutke zaustavijo, me v kuhinji čaka listek: “Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.” Ja, pa še to. Molim in vem in čutim, da ljudje molijo zame in molitev dela čudeže. Zato preprosto zmorem in hočem, ker s tem,

ko skrbim za ateka, sama dobim več, kot dajem. Saj rečem; to je blagoslov, da imaš možnost, da lahko živiš za druge. Atek pa ... si to zasluži. Tudi zame je vsak dan nekaj novega in hvaležna sem, ker resnično čutim, da je vsak dan dar, najprej zame in za ateka. Ko takole skrbim zanj, se mi zdi, kot da se me dotika božja ljubezen. Tako je za naju oba vsak dan božič.

Da, ljubezen ima različne podobe. Če nekateri mislimo, da že skuhan čaj za druge pomeni, da lahko rečem, da znam živeti za druge, pri Neni ni tako. Preprosto in resnično 24 ur na dan, ahb ne vem že koliko let. Ko sem se naužila njene prešerne energije, ko sem videla, da je njen atek resnično srečen, sem se v sebi spraševala, ali je prav, da danes starost običajno skrivamo v najvišje domove ostarelih, da je najdlje od običajnega našega vsakdana; je res prav, da jo umikamo pred mladimi, da se preprosto delamo, da je ni ... Nenin atek se mi je zdel miren. Tako mirno je spal in zanj je bilo tako dobro poskrbljeno. Resnično srečen. Njegov mil izraz na obrazu mi je razodeval, da je zanj poskrbljeno, in da to ve in da preprosto živi v svojem miru. Kristjani smo poklicani k temu, da živimo za druge. Pa. Včasih gre, drugič spet ... Včasih pa se zadovoljimo s preprostimi rečmi, da si potolažimo vest in si rečemo, da - saj to je to. Vem, da je Nenino srce veliko, njena požrtvovalnost ne pozna meja. Da takšnega odrekanja, ki ga vidim s svojimi, očmi, preprosto ne zmoremo vsi. Vem pa, da delček tega, čisto mali delček, res zmore vsakdo izmed nas. . Naj božični večer v vsakem izmed nas prebudi željo, da lahko drug za drugega naredimo nekaj dobrega. In ... in začnimo z majhnimi deli in s prvimi koraki. Pa še to. Čudež je, da imamo drug drugega in da lahko delček sebe podarjamo tistim, ki jih imamo radi. Lahko začnemo že jutri. Še ni prepozno. Miren božič vsem. Pogovarjala se je Mojca Kukovičič

NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Verjamem vate

Začelo se je kot v pravljici. Pred leti, že desetletji je bil Nekdo toliko pogumen, da mi je rekel: »Verjamem vate!« Čisto potiho, skoraj neslišno. Sicer sem pa jaz tako kričala, da je bil ta šepet res nemogoče slišati. Ampak tisti Nekdo se ni vdal. Ne takrat, ne vda se niti danes. Ko že mislim, da je odšel, mi spet spregovori: »Verjamem vate!« In danes vem, da to nista le dve besedi na papirju. To je nekaj več ...

Ne vem, ali je naključje ... v teh dneh je minilo pet kratkih ali dolgih let, ko smo bodoči sodelavci Župnijske Karitas zaslišali tisti: »Verjamem vate!« Še dobro, da je bil On toliko pogumen, ker moja vera takrat je bila manjša od gorčičnega zrna.

Ampak bila je želja. Želja po iskanju toplih bund, želja po iskanju novih čevljev, želja po prižgani žarnici, želja po nasmehu pri sočloveku, želja po ... Ko smo občutili svojo nemoč, ko se je v naša srca prikradlo nezaupanje, smo si tako želeli slišati tisti: »Verjamem vate!« Ko je bil pred nami dobrodelni koncert, ko so bile pred nami napol prazne police, ko smo iskali nove prostore našega skladišča, ko smo izdelovali adventne venčke, ko smo

iskali tolažilno besedo, ko smo potrebovali samo ramo ... Takrat smo slišali in videli vaše besede: »Verjamem vate!« Besedi sta postajali nekaj več ... besedi sta postali način življenja. Našega in vašega! Samo zato naše police s hrano niso prazne, samo zato v vaših domovih gorijo svečke na čudnih adventnih venčkih. Na venčkih brez cene, pa vendarle tako lepih. »Verjamem vate!« je darilo naših skavtov.

»Verjamem vate!« so tudi dejanja podjetij, ki jim gospodarska kriza ni izbrisala čuta do sočloveka. Podjetij, ki vidijo našo nemoč, ki slišijo tudi še ne izrečene prošnje po pomoči. »Verjamem vate!« so tudi vse molitve in vse dobre misli, ki nam jih namenjate!

»Verjamem vate!« naj bo tudi iskreno voščilo naše Župnijske Karitas! Letos si za božič podarimo Boga. Tako, da ga iščemo in najdemo v drugem človeku. Veliko časa za to Vam želim. Ivanka Zupančič

Jesenovanje izvidnikov »Seveda. Sem izvidnik.« je tradicionalno poimenovanje izvidniškega jesenovanja. Tudi letos smo dokazali, da smo skavti narejeni iz pravega testa.

Naše jesenovanje smo pričeli 22. novembra na Pokleku nad Blanco. Svoje domovanje smo si na petkov večer uredili v prijetnem gasilskem domu, ki je kmalu postal naša spalnica, jedilnica in tudi prostor za slovesne trenutke. Verjetno bi vsak izvidnik napisal, kako zabavno je bilo streljati z lokom, se poskušati pogovarjati z babico, ki je izgledala precej nevarno, se pozno v noč igrati banse, ki so odmevali po vsej vasi ... skozi oči skavtske voditeljice pa je, tokrat, zgodba malce drugačna.

Na koncu dneva, ko smo med skavtsko himno ponosno zrli v zastave, sem Boga malce obsojajoče vprašala, zakaj na takšen način. Seveda mi je odgovoril takoj, ko sem se po pisku obrnila in opazila vse navdušene obraze naših, mojih otrok – njih, ki so tako svojstveni, bistri in lepi v svojih srcih. Takrat sem se le nasmehnila in v mislih rekla: »Nova izkušnja, kajne? Naslednjič lahko pripraviš še kakšno. Saj veš, skavti se Ti že ne bomo pomehkužili. « Špela Černič, voditeljica

Izhod voditeljev

Foto: Mitja Markovič

Urnik je bil, tako kot vedno, lepo izdelan in usklajen z vsemi vmesnimi stvarmi, ki so nas čakale: »lov na zlati lisici«, informativni ŠIV dan, gala večer Zlati tun ... Vendar pa nam je Bog kaj kmalu pokazal, da je nesmiselno imeti dobro začrtano časovnico, ko je že sam poskrbel za vse prihajajoče dogodke. Tako je pričel v zgodnjih sobotnih urah velikodušno zalivati Poklek in z njim tudi vse nas. V začetku je bilo to sicer zelo zabavno, vendar se je po premočeni uri in pol mišljenje malce spremenilo. Seveda Bog ni odnehal, zato je domov poslal tudi našega Mitjo, ki je nepričakovano zbolel. Za pestro dogajanje (ker le-tega po celodnevnem deževju, bolezni, kaosu in iskanju »planov B, C, D ...« namreč ni bilo dovolj) pa je poskrbela še naša Sara, ki je zaradi žepnega nožka pristala na urgenci in svojo levo roko obogatila s petimi šivi.

Foto: Mitja Markovič

NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Birmanska vikenda prvič Naša župnija se vsake toliko časa loti kakšnega novega podviga. Zamisel o dveh »serijah« birmanskih vikendov, torej v decembru in dva po novem letu, se je porodila že nekaj časa prej, in ker naš Mitja zelo rad preživlja svoj čas z mladimi, smo vedeli, da se bo ideja tudi kmalu uresničila. Birmanska vikenda smo imeli kar doma, v župnišču na Vidmu. V petek zvečer smo se zbrali, povečerjali, se razdelili v skupine in si ogledali film Vsemogočni Evan, ki nam je bil v pomoč pri delu in pogovoru v skupinah. Razpravljali smo o sebi, svojih čustvih, mišljenju in težavah, pa o razlikah med mladimi in odraslimi ter se tudi moralno opredeljevali. Imeli smo tudi športno popoldne in druge prostočasne aktivnosti, zabavni večer, ki se je včasih končal šele, ko nas je dokončno premamil spanec. Izžrebali smo tudi svoje skrite prijatelje, ki smo jim izdelali in poklonili drobno pozornost v spomin na skupne trenutke.

predvsem za druženje in spoznavanje. Ker nismo hiteli, pa je bil občutek precej drugačen in smo tako imeli še vedno dovolj časa za vse stvari, ki smo jih želeli početi. Birma se vztrajno približuje, mi pa imamo pred seboj še dva zabavna, prijateljska in novih dogodivščin polna birmanska vikenda. Tudi animatorji že komaj čakamo, da se zopet vidimo! Špela Černič

Vikenda sta bila precej drugačna od prejšnjih, saj smo imeli dovolj sproščenega časa, ki smo ga seveda porabili

Božič 2013 • 9-10

Pozdrav sveti Ceciliji Četrtkov večer, predzadnji v novembru. Večer, ko bomo zopet razgibavali glasilke, večer, ko se bomo pripravljali na zaključek cerkvenega leta in narahlo pogledovali že po adventnem in božičnem repertoarju. Pevci so že zbrani v »naši pevski sobi«. Župnišče je prijetnejše, ker je spregovorilo tudi centralno ogrevanje. Po kratkem upevanju in komentiranju preteklih dogodkov ubrano zapojemo. Za začetek Kristusu kralju, s katerim bomo zaključili tudi pastoralno leto. Dobro zveni. Težje je pri pesmih, ki sledijo, predvsem tistih za božični čas. Smo jih že kar pozabili, a do božiča bodo veliko lepše zvenele. Na koncu dodamo še pesem naši zavetnici sv. Ceciliji. Naj nas spremlja in blagoslavlja naše petje, da bo tudi vnaprej lepo zvenelo in bo prijetno za uho. A to je le prvi del večera. Gospod Mitja nam v kuhinji pripravi bogato obloženo mizo, da se skupaj poveselimo ob prazniku zavetnice cerkvenega petja. Ne le on, tudi mi se zahvalimo njemu, pa tudi nam vsem skupaj, da nas še po tridesetih letih vsak četrtkov večer vleče na pevske vaje. Za zaključek se odpravimo še do ene od manjkajočih pevk in ji s podoknico voščimo za rojstni dan. Pravijo, da kdor poje, dvakrat moli. Kako je šele, če kdo dvakrat poje?

Tomaž Petan je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Špela Černič, Tomaž Petan, Sara Capl, Martina Makovec Žagar, Urban Lesjak in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 800 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.