POŽIREK ZA DUŠO
Te dni se v naših hišah kadi od potic. Pečemo piškote, krasimo jelke, postavljamo jaslice. Naši praznični dnevi so trenutek počitka po napornih mesecih, ko smo se bojevali za vsakdanji kruh in izpolnjevali svoje obveznosti. Učenci so imeli še zadnje kontrolne naloge pred božičnimi počitnicami, starši so se bojevali s prehladi svojih otrok, trgovci so bili do
več beremo v Svetem pismu: »Da je namreč Bog tako ljubil svet, da je dal svojega Sina, da bi se nihče, kdor veruje v Jezusa, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Kaj to pomeni? Pomeni, da se je v nekem zgodovinskem trenutku pred 2000 leti v kraju Betlehem, ko se je za zgodovinarje rodil Jezus iz Nazareta, v tej osebi resnično rodil Bog, ki se je učlovečil.
Po potici diši zadnjega dne zaposleni s prodajanjem prazničnih daril, v tovarnah je bilo treba še dodatno zavihati rokave, da bi do konca leta dosegli normo, sodniki so se trudili premagati zaostanke, celo v parlamentu se je kadilo od zakonov in dogajanja. Zdaj je čas, ko se vse umiri, snežna odeja in spokojnost objemata deželo. Potrebni smo predaha, da si naberemo novih moči. V tem času nas prazniki popeljejo v intimo družine, ne samo naše, ampak svete družine, ki jo na Božič že stoletja občudujemo v jaslicah, da se ob zgledu Božjega rojstva odpremo drug drugemu, se spet najdemo, se začnemo bolj pogovarjati, se znova srečamo. Je pa tudi čas, ko lahko odkrijemo skrivnost svojega odrešenja – tako verujoči kot neverujoči. Je čas, ko se sprašujemo, ali je božična pravljica samo pravljica ali je zadaj še nekaj več. In o tistem
2
Zakaj? Zato, da bi z Bogom Očetom sklenil novo pogodbo, novo zavezo, ki bi ljudem omogočila, da imajo neposredni dostop do njega. Prelepo, da bi bilo res? Izkušnja mnogih je, da so sprejeli Jezusa za svojega Boga in Odrešenika in Bog se jim je razodel. Zato je letošnji Božič lahko priložnost, da vzamemo v roke tudi Sveto pismo in prosimo Boga, naj se nam razodene. Gotovo pa je tudi čas, da se ob božičnem drevescu zberemo, zapojemo kakšno božično pesem in ob vanilijevih rogljičkih obujamo spomine na to, kako je bilo za Božič, ko nam jih je še pekla naša babica. In ob obveznih Jingle-bells in kosu potice se nam bo morda prilegla tudi Gruberjeva, a tudi naša, domača Sveta noč. Silvo Molan Božič 2007 • 12
Andreja Pavkovič
Lepota pričakovanja Bil je tisti dan, prelep, najlepši, ko sem izvedela, da bom še enkrat mati. Pričel si rasti, ti, ki si le moj, najin, naš ... Začenja se naše devetmesečno pričakovanje, ki ga lahko primerjam z adventom, ki nas popelje do Božiča, do rojstva. Prvi ultrazvočni pregled, pogled na ekran. Vidim le majhno pikico, kmalu zaslišim najlepšo pesem; slišim utrip srca. To si ti, moje malo dete, ko se razvijaš v mojem telesu. Teh občutkov se ne da opisati. Z novico odhitim k možu. Že na obrazu mi vidi, da sem srečna. Kmalu sva srečna oba. Zadržujeva dih, saj sanjava najine sanje. Božava, takrat še ravni trebuh, in se v tihi noči pogovarjava: Kdo si? Komu boš podoben? Boš zaspanček kot Maja ali naju boš prebujal sredi sladkih sanj? Boš zgovoren ali tih? Hodim po mestu, najraje bi celemu svetu zakričala, da te pričakujem, da te že zdaj neizmerno ljubim. Ustavim se. V globini srca začutim bodico. Strah me je. Bom znala? Te bom pravilno vzela v naročje? Bom dovolj nežna? Bom ponoči slišala, ko me boš klical, bom slišala tvoje dihanje, tvoje premikanje? Boš zdrav? V tem trenutku pokličem Gospoda: »Gospod, naj se zgodi tvoja in ne moja volja!« Hčerka, prvorojenka, je ob novici navdušena. Veselo mi razlaga, kaj vse bo podarila dojenčku, kaj vse bosta skupaj počela. Nežno jo ustavim, saj v svoji zagnanosti
pozablja in se še ne zaveda, da je v igri dojenček. Tudi zanjo se začenja novo obdobje življenja. V jeseni je prvič prestopila prag velike šole. Vsi smo vznemirjeni in polni pričakovanja. Zjutraj je vsa ponosna vzela torbico in odkorakali sva do šole in v razred. Preden je, nekoliko preplašena, vstopila v razred, se je ustavila, poljubila moj trebuh, ga pobožala in se poslovila. V oči so mi stopile solze. Kako rada bi ta trenutek podarila sleherni mamici. Tudi dete v mojem telesu se zgane. Končno ga začutim. Kako hrepenim po minutah, ki so le najine, ko v tišini poslušava drug drugega. Gospod, neizmerno sem ti hvaležna za to milost. Milost, da sem lahko mati, da lahko čutim, hrepenim in ljubim. Letošnji advent doživljam drugače kot prejšnja leta. Veliko bolj sem povezana z Jožefom in Marijo, ki sta bila, tako kot naša družina, zaznamovana s pričakovanjem Skrivnosti, ki se zgodi v Sveti noči. Veliko bolj razumem Marijin strah za otroka v njej in strah pred neznanim. Toda zaupanje in vera sta ji dajali moč, da je vzdržala. Držala se bom njenih načel in v preizkušnjah, ki me čakajo, poskušala biti močna, kot je bila ona, ko ji je bilo najtežje. V Sveti noči, ki prihaja, želim vsem bralcem Videmčana, da bi bili polni pričakovanja in polni vere v jutrišnji lepši dan.
3
V LETU DRUŽINE
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Božično praznovanje v družini
Postati (kakor) otrok »Mami, naši piškotki bodo kmalu pečeni,« zakriči Urban! »Super, ali jih bomo takoj pobarvali?« »No, malo počakajta,« jima odgovorim. Nestrpnost narašča. »Mami, ne moreva več čakati! Vse sva z Lucijo že pripravila za barvanje in krašenje naših piškotkov.« Sedemo k mizi in pričnemo z delom. Otroka hitita in se smejeta. »Poglej, kako sem lepo pobarval zvezdico,« pravi Urban! »Jaz tudi,« zakriči Lucija in pokaže z barvnimi sladkorčki posutega medvedka.
Med vnetim delom steče pogovor. Otroka mi zastavita vprašanje, ali bomo praznovali. »Da,« jima pritrdim. Praznovali bomo rojstvo otročička, ki se je rodil pred mnogo leti. Kdo je ta otročiček? Kako mu je ime? To je otročiček z imenom Jezus. Ja, in kdo sta mamica in ati, me v smehu v en glas vprašata? Jožef in Marija, jima odgovorim. Aha, skoraj sva pozabila, to je tisti dojenček, ki ga imamo spravljenega v škatlici. »Saj res,« pove Urban. »Najprej praznujem svoj rojstni dan jaz, potem pa Jezušček!« Skozi vrata stopi Ivan. »Ati, ati, poglej piškotki, praznovali bomo!« Misel mi zaplava k Jezusovim besedam: »Postati kakor otrok«. Ko se zazrem v očke najinih otrok, globoko zajamem sapo. Kakšna preprostost, veselje, odkritost, pripravljenost, odprtost do Boga. Da, Gospod. Tudi jaz te gotovo ne bi spoznala v Detetu, ker svojemu Bogu ne bi pripisovala take ponižnosti. Ne morem se zamisliti, v kolikšni meri se Bog zanima za Nas. V tej ponižnosti si
4
Božič 2007 • 12
je izbral podobo otroka, da bi nas rešil. Poslal je svojega edinega sina zame, zate … si Bog, ki mu moremo popolnoma zaupati. Vedno pripravljen prav zame, zate … Bog, ki te pričakuje, te ljubi. »Mami, jutri gremo z atijem po mah in smreko! Rekel je, da bomo naredili jaslice.« Pomislim, prihaja k nam v revščini in ne v bogastvu, skromen, v slabosti in ne v slavi, samo za to, da bi učil ljudi: kaj pomeni biti človek, kaj pomeni dajati in ne jemati, služiti in ne vladati, ohranjati in ne uničevati!
Naslednji dan. »Uh, kako močne veje. Ati, dajmo, hitro. Poglej Marijo, Jožefa, pastirčke, oslička, ovčke, pa tudi angelčke imamo,« hitita otroka pripovedovati z navdušenjem. Ja, pastirčki nas s svojo preprostostjo vabijo, naj tudi mi sprejmemo novorojeno Dete in ga iskreno počastimo. Ovčke, zelenje, cvetje, ki so del narave, ki je sprejela Odrešenika in se mu poklonila na svoj način. Božični drevešček, za kristjane simbol življenja, lučke na njem, luč, ki jo je Kristus prinesel na svet ter okraski in darovi na njem in ob njem, pa so vsakomur prijazno znamenje dobrote, kakršno čutimo posebno ob božiču. »Kje pa je škatlica z Jezuščkom?« »Počakajta malo,« odgovori Ivan. Najprej mu moramo pripraviti hlevček, zibelko, prostor, kamor ga bomo položili. Da, pomislim. Pripraviti mu moramo svoje srce, da ga sprejmemo. Tukaj je in čaka! Čaka name, nate … Bog, ki nas ljubi brezpogojno. Bog, ki ne zahteva, Bog, ki se daruje za človeka v vsej polnosti. »Ne razumem.« O, Gospod, pomagaj nam, da postanemo otroci, da bomo gledali drugače na življenje, da se bomo veselili majhnih stvari, da bomo verovali v ljubezen ljudi.
Boga. Opaziva, da naju otroka opazujeta. V tišini si Jezusa podajamo iz roke v roko ... »Mami, Jezuščka moram še pokriti, ker ga zebe,« z zaskrbljenostjo, pove Lucija. Zasliši se otroško mrmranje, Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč ... spavaj dete sladko!
Veselje! Veselje, ki ga oznanja in prinaša praznik Kristusovega rojstva, je učlovečenje Božjega Sina, z namenom odrešiti svet. Bog je postal človek in se naselil med nami, da bi mi prišli k njemu. Vsebina praznika je tako povezana s skrivnostjo Božjega učlovečenja. Nevidni Bog postane viden, da ga moremo poslušati in posnemati. Bog postane človek zato, da bi mi živeli božje življenje. Srčika praznika pa ni le v tem, da se spominjamo Jezusovega rojstva in prihoda na svet, ampak je praznik za vsakega kristjana, priložnost, da se odpre in dovoli, da se Bog rodi v njegovem srcu in tako utrdi in poglobi svojo vero. Praznik Gospodovega rojstva je vedno sodoben, saj je praznik vseh trenutkov našega življenja.
Renata in Ivan Učanjšek
Zmoti me vrišč in prerivanje otrok. »Jaz, ga bom dala v hlevček spat,« pove Lucija. »Ne, jaz,« poudari Urban. »Jaz sem prvi odprl škatlico.« »Dovolj!« Vzamem škatlico z Jezusom. Predlagam, da sedemo na tla, v bližino jaslic. S sklenjenimi rokami se umirimo. Z Ivanom se spogledava in si podava Jezusa. Začutiva prisotnost
5
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
POGOVOR
Pravzaprav sem se moral kar malo potruditi, da sem jo prepričal v pogovor. Pred tem mi je dvakrat dejala, da ona dela za svojo dušo. Naposled je pristala. Obiskal sem jo zvečer, v njeni prijetni stari hiši na Sremiču. Povabila me je za staro mizo sredi sobice, ki je vsa stilno opremljena. V njenem stanovanju se takoj začuti tisto, kar pove sama o sebi, namreč, da je »iz fine familije in da so jo vzgojili za lépo«. V kotu stoji železen »gašperček«, ki je tam samo za okras, a soba je kljub temu prijetno topla. Večji del stene zakriva okusno izdelana secesijska omara, ki jo je njen ded, magister farmacije, kupil in »uvozil« z Dunaja. Povsod po policah je videti umetelno izdelane majhne okrasne in uporabne predmete iz žgane gline. Moj pogled pa najprej pritegneta dve uokvirjeni priznanji. Prvo je pravzaprav zlata medalja, ki pripada njenemu pokojnemu dedku Vladimirju, dobil ga je leta 1922 od hrvaškega gospodarskega društva za svoje ocenjevano vino, pridelano v svojih sremiških vinogradih. Drugo priznanje je njeno: zahvala, ki jo je prejela od župnije svetega Jožefa v Stubiških Toplicah za restavriranje oltarja v cerkvi svete Katarine. Nekje tu, v Stubiških Toplicah, se pričenja novo področje vsestransko ustvarjalnega življenja in dela zdravnice, fiziatrinje, Vesne Bartulić. Pravzaprav je ob svojem poklicnem delu ves
Pogovor z restavratorko
Na božično noč ustavljajo na čas ohranjala in razvijala še druge svoje talente, med drugim risanje, ki ga je morda podedovala od stare mame po očetovi strani. Z restavratorstvom pa se je Vesna Bartulić spoprijela tako rekoč po naključju. Leta 1996 je v cerkvi v Stubiških Toplicah videla neogotski oltar s podobami svetnikov in manjšo upodobitvijo jaslic, ki je bil ves zelo poškodovan in črviv. Obnovo so zaupali nekemu domačinu, lesarskemu mojstru, ki pa zahtevnemu delu ni bil dorasel, zato se je ponudila, da bi se sama lotila tega dela. »Moji prijatelji pravijo, da mi je Bog dal zlate roke. Vse, česar se lotim, mi uspe. To je nek poseben občutek. Nekaj vidim in naslednjič to naredim. Tudi tako stvar, ki je pred tem nisem še nikoli delala.«
6
Božič 2007 • 12
zadrego, ko me je spomnila, da sem pred kakim letom in pol razmišljal o tem, da bi te zelo poškodovane jaslice morda zamenjali s kakimi cenenimi, a novimi figurami. »Mislim, da si vi, moški, težko predstavljate, kaj lahko nastane iz nečesa, če je očiščeno in popravljeno. Ko jaz gledam kak star kos pohištva, ki je ves črviv in polomljen, ali pa ko gledam kip iz jaslic, ki ima poškodovano barvo, mu manjka roka ali je ves okrušen, ne gledam takega kot je, ampak vidim takega, kakršen bo, kakršen bi moral biti. V tem je skrivnost.« Nam lahko predstavite potek vašega dela. Trajalo je več mesecev. Ko pogledam stare posnetke poškodovanih kipcev, ki so jim manjkale cele roke, ovcam ušesa ... kar ne morem verjeti, da se to da. Gotovo gre za zelo natančno delo, ki zahteva veliko časa in potrpežljivosti.
o naših župnijskih jaslic
č se vsi pogledi a enem mestu
»Na kip pastirja z ovco v naročju, ki je zaradi neprevidnega prenašanja in neprimernega shranjevanja ostala brez glave, sem tudi sama najbolj ponosna. Pa tudi angeli, ki so jim manjkale cele dlani, enemu celo cela roka od ramena dalje, so bili velik izziv.
Tako se ni čuditi, da so bili nad Vesninim restavratorskim delom v Stubiških Toplicah naravnost navdušeni, sama pa je tako odkrila še enega svojih talentov. Da, tudi pogled na njeno delavnico, v katero me je povabila, veliko pove o njenih »zlatih rokah«: sredi sobe specialna peč za žganje gline, lončarsko vreteno, v drugi sobi šivalni stroj z vsem potrebnim priborom, v predprostoru raznovrstno domače orodje za obdelavo lesa, vse okrog pa spet razni izdelki, pa barve, čopiči ... Edino, česar ne mara, je serijsko delo.
A če gremo po vrsti: najprej je bilo treba vse kipce temeljito očistiti, vsi so bili namreč zelo umazani, barve pa zaradi tega precej potemnjene. Deloma zaradi prahu, ki se nabira na njih med letom, deloma zaradi maha in umazanije, ki pada s postavljenih dreves. Veliko časa in energije pri restavriranju je bilo potrebnega zaradi odstranjevanja posledic nestrokovnega popravljanja jaslic v preteklosti. Napake in odlomi so bili namreč popravljeni s pomočjo silikona, ki ga je bilo potrebno najprej temeljito odstraniti, ker se sicer novi material ne sprime dobro s keramično podlago.«
In v tej njeni delavnici so od letošnjega aprila dalje dobivale novo – pravzaprav izvirno – podobo naše župnijske jaslice. Ko sem videl prve restavrirane kipce, sem bil povsem osupel. In Vesna me je dodobra spravila v
Za nadomeščanje manjkajočih delov kipcev verjetno ni mogoče uporabiti gline. Kateri materiali se uporabljajo za tovrstno delo? In kakšen je postopek ustvarjanja manjkajoče roke ali glave?
7
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
»Glina se pri sušenju krči in zato je ni mogoče uporabiti za tako delo. Edini pripravni material je gips. A tudi pri tem je treba paziti na ustrezno razmerje z vodo in na pravilno pripravo. Podlaga mora biti temeljito očiščena in keramika navlažena. Sicer pa si je restavratorsko delo, ko nadomeščamo celo roko ali kak drug del, najlažje predstavljati kot nekakšno zidanje z gipsom. Ne gre torej za to, da bi naredili nek surov podaljšek manjkajoče roke in bi jo potem naknadno brusili in odstranjevali odvečni material, ampak se z majhno lopatico nanaša samo potrebni material, plast za plastjo.«
POGOVOR
Za tem je treba »popravek« dobro osušiti, potem se prične barvanje. »Barvani so samo 'popravki', sicer so kipci ohranili originalno barvo. Barva je le očiščena, celotni kipci pa zaščiteni z ustreznim premazom. Da, popravljene dele je treba prebarvati. Za to se uporabljajo originalne oljne barve. Ker gre seveda za senčene prehode, je bilo treba na nekaterih delih nanesti več plasti barve različnih odtenkov. Ker sem konservativna in ne uporabljam novejših dodatkov za hitro sušenje, se vsaka plast barve suši približno pet dni. Pri tem delu ni moč hiteti.«
nisem katerega pohodila. Na koncu sem bila že prav jezna. Bilo jih je vedno več. Tu so stali trije, tam pet, pri vratih cela čreda. Med njimi mi je na koncu ostal samo še ozek »koridor«, kjer sem lahko šla do okna. Potem pa sem se na njih navadila. Sedaj se mi zdi stanovanje prazno.« Jaslic niste samo restavrirali, ampak ste v vsakem od podob ujeli tudi njen delček zgodbe. Vsaka oseba in jaslice v celoti pripovedujejo neko zgodbo. »To so praktično zamrznjene jaslice v gibanju. Umetnik jih je ujel v trenutku, ko so se v začudenju velike božične skrivnosti zazrli v Odrešenikove jasli. Osnovna ideja, ki jo je imel avtor jaslic v mislih, ko jih je ustvarjal, je središčna usmerjenost pogledov vseh figur. Vsi liki gledajo v eno samo točko. V točko, ki priteguje na božično noč vse poglede, torej na Novorojenega.
Sedaj so jaslice zares izjemne. Njihovi obrazi, telesna drža, ustavljeni gibi rok, vse nam nekaj pripoveduje ... Ko sem se pogovarjal z vami, ste večkrat pripovedovali o Mojci in Janezu ... Ta imena ste jim dali vi. Osebni odnos? »Z nekaterimi osebami sem se ukvarjala zelo dolgo. Morala sem ugotoviti, kje lik stoji, zakaj stoji prav tam, kje so njegove roke, kam je usmerjen njegov pogled. Da, z njimi sem se na neki način tudi pogovarjala. Enemu od angelov je ime Mojca, mlada pastirčka, ki ležita blizu ovc pa sta Metka in Janezek, harmonikar je Aleš. Glavni liki tako ali tako že imajo svoja imena. Moram pa priznati, da sedaj jaslice kar malo pogrešam v svoji hiši. V minulih mesecih so mi sicer zasedli dobršen del hiše in vsak dan sem morala paziti, da
8
Božič 2007 • 12
Od blizu ga nežno gleda Marija, Jožef se pobožno sklanja nad Dete. Eden od angelov kuka iznad Marije in zre v Jezuščka, druga dva angela stojita ob strani oziroma rahlo pod hlevčkom. Pod jaslimi ležita vol in osel in kvišku stegujeta svoji glavi, da bi zagledala »veliko čudo«. Skupina pastirjev z ovcami je nekoliko bolj oddaljena, a tudi oni so že zagledali znamenje in se rahlo plašno ozirajo v daljavo, čeprav se jih novica o Jezusovem rojstvu še ni povsem dotaknila. Od strani, od daleč počasi prihajajo modri z vzhoda, ki se vsak dan premikajo bliže Jezuščku. Jaslice, kot jih postavljamo, so sicer sestavljene iz dveh kompletov, iz dveh jaslic, obe imajo svoj izvor v pletrskem samostanu. Vseh figur je 31, večina je samostojnih, nekatere živalske pa so skupinske.« Proti koncu prijetnega pogovora, ki je v dveh urah od jaslic odtaval še na marsikatero zanimivo področje, sem še malo popasel svojo radovednost. Tako sem izvedel med drugim, da sta bila njen oče in dedek lekarnarja v Zagrebu. Na posestvu, na katerem sedaj živi Vesna, pa so imela velike grede, kjer so gojili zdravilne rastline. Na tem posestvu je preživela svoje otroštvo. Kasneje jo je pot ponesla v hrvaško prestolnico, zadnja leta svojega poklicnega udejstvovanja pa se je vrnila na očetovo haciendo. Ob vrnitvi je bilo posestvo v zelo žalostnem stanju, povsem zapuščeno, zaraščeno; a s svojo krepko voljo se je lotila postopne obnove. Do leta 2001 je
bila še zdravnica in se je vozila s Sremiča v Zagreb, poslej ostaja v svojem malem kraljestvu. Kakor je široko in mnogovrstno področje njene ustvarjalnosti, kakor razsežen njen intelektualni razgled, tako je bogat in širok tudi njen nabor zanimanj, ki se ne ustavijo tudi pri filozofskih in religioznih vprašanjih, med njena zanimanja sodi tudi parapsihologija in nadnaravno nasploh. Sicer prepričana kristjanka, ki nadpovprečno dobro pozna Sveto pismo, pravi o sebi, da gre v cerkev, ko sama hoče in da je gotova, da jo »Bog sliši tudi na mojem balkonu«. Motijo jo sicer dvolični ljudje in je mnenja, da Jezus cerkvene hierarhije ni imel v načrtu. Pravi še, da je sama v opoziciji glede na vsako oblast, vsakega nadrejenega in vsako hierarhijo. Ne verjame v naključja in se ne ponaša rada z nazivom »doktorica«, ker so nazivi po njenem znatno manj pomembni kot to, da je nekdo dober človek. Ob koncu najinega pogovora sem se dr. Vesni Bartulić v imenu naše župnije zahvalil za njeno izjemno velikodušnost in neprecenljivo delo, ki nam ga je podarila v obnovljenih jaslicah. Sama pa je to priložnost izkoristila in sporočila svojim prijateljem, da bodo letos »zaradi jaslic ostali brez daril«, ker ji je za njihovo izdelavo zmanjkalo časa. Vsem, ki se bodo ustavljali ob restavriranih jaslicah in vsem župljanom pa želi veliko blagoslova in vse dobro. Mitja Markovič
9
NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Adventna oratorijska delavnica V soboto pred prvo adventno nedeljo smo animatorji za veroučence pripravili prvo v vrsti letošnjih oratorijskih delavnic. Dobro smo se pripravili na njeno izvedbo, saj smo želeli otrokom približati adventni čas in njegovo duhovno vsebino. Po skupnem pozdravu in nekaj igrah, ki so nas ogrele v hladnem jesenskem jutru, smo se razdelili v tri starostne skupine. Vsi smo imeli za cilj spoznati tri “pripomočke”, ki nam jih advent ponuja za duhovno pripravo na Božič, in sicer: post ali odpoved, molitev in dobra dela. Najmlajši so odkrivali te skrivnostne pripomočke s pomočjo sestavljanke, druga skupina s pomočjo posebnih kart, najstarejši pa so naredili plakat, ki predstavlja temine v našem svetu, na drugi polovici pa so bile priložnosti, kako v ta isti svet prinesti luč. V drugem delu si je vsak udeleženec ob pomoči animatorjev izdelal svoj adventni venec. Ko smo z delom končali, smo se zbrali v cerkvi k blagoslovu vencev, pripravili pa smo se še za sodelovanje pri obhajanju nedeljske svete maše. Naslednja oratorijska delavnica bo trikraljevska, v soboto pred praznikom svetih treh kraljev. Povzeto po Videmcan.SI
10
Božič 2007 • 12
Novi ministranti so rekli svoj “Hočem” Dragi prijatelji, v Svetem pismu je zgodba, ki me vedno znova pritegne. Mogoče jo že poznate. Veliko ljudi je sledilo Jezusu, da bi ga slišali. Morda so bili nekateri že dolgo na poti in zato zelo lačni. Učenci niso prav dobro vedeli, s čim naj nasitijo toliko ljudi. Vprašali so Jezusa za nasvet. Jezus je dal pogledati, kolikšne zaloge hrane imajo ljudje s seboj. Na tem mestu potem poroča Janezov evangelij o neki podrobnosti, ki se drugim evangelistom morda ni zdela dovolj pomembna, da bi jo zabeležili. V evangeliju po Janezu beremo: Tukaj je neki deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj, ko je toliko ljudi? In Jezus je vzel kruh in ribi, se zahvalil Bogu za darove ter jih dal razdeliti med ljudi. Potem beremo, da se je tisoče ljudi nasitilo, in še vedno je ostalo dvanajst polnih košev! Si lahko mislite, čemu pripovedujem to zgodbo prav sedaj. Malega dečka med številnimi odraslimi najbrž niso vzeli čisto zares. A prav njegove hlebe in njegovi ribi je Jezus vzel, da bi z njimi nasitil ljudi. Njega je uporabil, da bi pokazal, kako velike reči nam Bog hoče storiti. Jezus ne terja, da bi morali narediti kaj izrednega, temveč bi rad, da mu služimo s tem, kar imamo in kar zmoremo. Služba ministranta je velik podvig za vsakega izmed mladih in tudi starejših. Ministrantska služba pa ni lahka stvar: medtem ko drugi
doma spijo, mora ministrant vstati, medtem ko se prijateli igrajo, so ministranti na vrsti za službo. Ampak veselje, ki ga pridobiš kot ministrant, se pa ne da opisati. Na srečanjih se veliko naučimo preko iger. Naša najljubša igra so Cekinčki, kjer se mora ministrant naučiti timskega dela in iznajdljivosti. Skozi vse leto mora ministrant gledati v »ogledalo«, ki je v obliki vprašalnika, s tem vsak izmed ministrantov osebno raste in se preverja, kaj dobrega je storil v določenem času. Zato se je potrebno na to službo pripraviti in biti skrben; kajti le tako lahko pomagaš drugim. Tudi letos smo med nas sprejeli nove fante, ki so pripravljeni služiti Bogu. Od začetka leta smo se pripravljali, da so lahko na tretjo adventno nedeljo pri deseti sveti maši stopili v naše vrste. Ti fantje so Matej Humar, Blaž Hervatin, Andrej Požar in Nikolaj Mavrek. Veseli smo, da so se odločili za božjo službo, saj so tako dobili veliko več, kot so pričakovali. Bogu Hvala! Iztok Umek
11
NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Luč miru iz Betlehema znova med nami
Že tretje leto zapored smo skavti stega Krško 1 prinesli Lučko miru iz Betlehema v župnijo na Videm in v okoliške župnije. V Slovenijo je prišla 16. decembra z Dunaja, mi pa smo jo počakali v Celju, kjer smo vsi skavti mariborske regije stopili skupaj ter sestavili sprejem Luči miru. Na Vidmu pa smo lučko s prireditvijo sprejeli v petek, 21. decembra 2007, v cerkvi sv. Ruperta. Z razdeljevanjem luči smo nadaljevali po sprejemu in cel konec tedna tudi v okoliških župnijah.
oddaj, namenjenih invalidnim otrokom namesto daril, delili plamen Luči miru, prižganem v Betlehemu v votlini Jezusovega rojstva. Vse od leta 1986 pa je Lučka miru iz Betlehema zajela celo Evropo. Cilj vsakoletne akcije je, da bi na božični večer Luč miru iz Betlehema gorela v čimveč družinah v vseh državah Evrope in jim prinašala mir. Tako imajo skavti v vseh evropskih državah pred Božičem veliko dela, saj smo ravno mi raznašalci Luči.
Projekt Luči miru iz Betlehema poteka v Sloveniji že sedemnajsto leto. Izvira iz Avstrije, natančneje iz Avstrijske televizije ORF, kjer so v eni izmed
Tako je tudi v videmski župniji in njeni okolici. Tudi želja nas, videmskih skavtov, je, da bi plamen Luči miru iz Betlehema gorel v vseh domovih v naši okolici. Želimo si, da bi plamen s seboj nosil tudi svetlobo miru, ki bi jo začutila naša srca. S sprejemom Lučke miru smo skavti želeli sporočiti, da so majhne pozornosti, drobne malenkosti tiste, ki štejejo in veliko prispevajo k miru v naših družinah in v krogu prijateljev. To, da si pozoren do svoje okolice, da znaš opaziti in tudi kaj ukreniti, ko ne gre vse najbolje, ko se znaš z nekom razveseliti ali pa skupaj z njim jokati. Nikoli namreč ne vemo, kdaj bomo prav mi potrebovali pomoč nekoga drugega. Prav
12
Božič 2007 • 12
tako pa lahko čisto nezavedno nekomu pomagamo rešiti življenje. To sporočilo smo skavti skušali prikazati skozi zgodbo o Martinu, ki mu življenje ni prizanašalo. Kot majhen fantič je v prometni nesreči izgubil sestrico in mamico, a so mu pri odraščanju pomagali ljudje, ki so ga imeli radi. Kasneje sta se skupaj z očetom morala preseliti v drug kraj, kjer ni poznal nikogar. Ko je že skoraj obupal, pa je spoznal svojega najboljšega prijatelja, s katerim sta skupaj preigrala marsikatero igro nogometa, dobila pozornost kakšnega dekleta in včasih tudi kaj ušpičila. Martin je odrasel v pametnega in močnega fanta, odvetnika, ki je znal opazovati svet in ljudi okrog sebe. Tako je bil zmožen pomagati tudi sam. Ni potrebno veliko, da nekomu priskočimo na pomoč in ga razveselimo. Dovolj je majhna pozornost. O tem govori tudi letošnja poslanica Luči miru. Skupaj z vzpodbudo, da bi morali biti pozorni do drugih, nas opominja tudi na to, da bi se morali potruditi in pristopiti prvi. Zakaj? Ker je to težko. Vendar pa se vedno razveselimo prve pozornosti nekoga. In ravno zato se moramo potruditi in prvi pristopiti do sočloveka. Za konec pa še misel slovenskega nadškofa in metropolita msgr. Alojza Urana, ki je Luč miru sprejel z naslednjimi besedami: "Ta milost iz Betlehema prihaja zate in zame. Koliko je ljudi okrog nas, ki čakajo, da bodo letos prejeli luč. Morda je za koga zadnja možnost, da jo prejme, za tebe in mene pa morda zadnja priložnost, da jo podariva." Skavti stega Krško 1 vam želimo blagoslovljene praznike ter da bi bili kar najbolje pripravljeni služiti drugim! Lucija - Zanesljiva svižčevka
Projekcija filma Zgodba o Jezusu V prvih adventnih dneh smo si v naši župniji ogledali biblijsko zgodbo, posneto po Lukovem evangeliju - Zgodba o Jezusu za otroke. Film Jezus je največkrat prevedeni in prikazani film v zgodovini. Razlog za tak uspeh filma je verodostojnost, natančnost in občutek za podrobnosti. Jezus je delal s svojimi rokami, živel med resničnimi ljudmi, jedel njihovo hrano, poznal njihove bolečine. Gledalec tako dobi občutek, da bolje razume tega človeka in Boga, ki je spremenil tok zgodovine in še danes spreminja življenja. A pomembno vlogo v filmu odigrajo otroci, ki povezujejo odlomke iz Jezusovega življenja. Pet nadebudnih otrok se vsak večer pogovarja o njem, saj jih je tako prevzel, da ga spremljajo na vsakem njegovem koraku. S pomočjo sinhronizacije je zato film dostopen tudi najmanjšim in najmlajšim gledalcem, ki pozornost usmerijo v najmlajše akterje in se tako rekoč z njimi poistovetijo. Ob gledanju filma otroci doživijo občutek, kako je, če si Jezusov prijatelj in ga osebno poznaš. Spoznajo, kako lahko osebno srečanje z Jezusom popolnoma spremeni njihovo življenje. Morda so otroci ob teh vprašanjih celo lažje odgovorili kot mi, ki že leta »verujemo in poznamo delovanje Jezusa Kristusa«. Ali pa smo ga zares pripravljeni sprejeti in povabiti v svoje življenje? Zdaj je pravi čas za to. Čas milosti in obilnega blagoslova je. Film je bil “poslovenjen” ob prizadevnosti članov društva Družina in Življenje. V naši župniji je bil predvajan trikrat, vedno je bil lep odziv tako s strani otrok in mladih kakor odraslih kristjanov. Tomaž Petan
13
ADVENTNI VEČERI 2007
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Adventni večeri 2007: Tone Kerin
Ko imaš rad Boga, ni nič več problem Naša župnija je v letošnjem adventu pripravila dva adventna večera. Prvi je prišel med nas misijonar Tone Kerin, človek vere in dejanj. Njegovo pričevanje je navdušilo številne zbrane poslušalce in ob koncu smo imeli vsi zadovoljni občutek, kot bi se udeležili malih duhovnih vaj. Zgodbo svojega misijonskega poslanstva je gost pričel v bogoslovskih letih. Bistvena je pritrditev Gospodu: »Da, Jezus!« Vedno znova. Tudi takrat, ko se Jezus z nami »poigrava«. To se dogaja pogosto. Vedno pa z enim samim namenom: da nam pomaga, da nam odpre oči, da nas popelje na pravo pot. Misijonsko navdušenje mladega misijonarja je kmalu naletelo na ogromen križ: naj-
14
prej so ga poslali delat v zapor. Izkušnja srečanja s temi ljudmi ga je pretresla. Molitev nenadoma ni bila več obveza, ampak neobhodna potreba. »Tako je s prijatelji. Če ti je nekdo prijatelj, mu boš povedal, kar ti leži na srcu.« Naslednje pomembno misijonarsko spoznanje je bilo: ljudem je treba pomagati preživeti. Dokler človek umira od lakote, ne bo mogel poslušati pričevanja o Bogu, ne izgrajevati svoje duhovnosti. Tako so s kolegi najprej poskrbeli, da so imeli umirajoči zaporniki vsaj majhen obrok riža. Nove izkušnje so porajale nova vprašanja. Med njimi morda najbolj pereče: »Zakaj trpljenje, če pa nas je Bog ustvaril za
Božič 2007 • 12
srečo?« In Bog nas je ustvaril za srečo. »Bog nas je ustvaril za srečo, vse drugo je laž. Božje kraljestvo se začenja tu na zemlji, če na zemlji nismo srečni.« A preden vstopimo v to Božjo logiko življenja, moramo v središče postaviti Jezusov križ. Brez tega logika krščanstva preprosto ne vzdrži. Misijonska pot je Toneta popeljala na samostojno župnijo. »Tam pa je kot v raju. Ljudje so čudoviti.« Razložil je, da je najpomembneje spoznati in začutiti tamkajšnjo kulturo. »Preden oznanjaš o Jezusu, je treba pomisliti in spoznati, kako jim boš spregovoril. In nenazadnje, kako jim boš pomagal.« Praktično to najprej pomeni naučiti se jezika in načina razmišljanja tamkajšnjih ljudi, ki se zelo razlikuje od naše. Ker je glavno delo in temeljna preokupacija Malgašev sajenje riža, je ljudi in njihov način življenja in mišljenja misijonar najbolje spoznal na polju. Tonetova župnija obsega 80.000 ljudi, od katerih je le kakih 2000 kristjanov. Župnija sestavlja 18 podružnic, kar praktično pomeni vsak mesec skoraj 300 kilometrov pešačenja. Malgaši so sicer sami po sebi zelo religiozni ljudje. Verujejo v stvarnika, ki je vse poklical v življenje, potem pa se je umaknil in nekje s skritega mesta opazuje in po
potrebi kaznuje ljudi. Še bolj kot v boga pa verujejo v duše prednikov. V tej religioznosti je oznanilo o Jezusu, ki je Bog z nami, nekaj povsem novega. Oznanjevati na Madagaskarju pomeni vabiti, oznanjati in čakati. Tako je nenazadnje delal tudi Jezus. Tudi on ni nikogar silil, zato tudi njegovi učenci ne moremo biti drugačni kot on. Za sprejem krščanstva je bistvena človekova odločitev. Ko se skupina ljudi odloči, da bi radi sprejeli krščanstvo, se začne temeljita kateheza, verouk in resno oznanilo. Ob tem jih veliko odide, ostanejo tisti, ki bi res radi postali kristjani. »S krstom ne prehitevamo. Nič se ne mudi. Priprava lahko traja tudi štiri, pet let. A tisti, ki ostanejo, so zelo zanesljivi in njim potem tudi drugi sledijo.« Temeljno izikustvo, ki ga želi misijonar posredovati tamkajšnjim ljudem je, da je Bog nekdo in ne nekaj. Bog je nekdo, ki mi je blizu, ki mi pomaga, s katerim se lahko pogovarjam. Bogoslužja so zato čudovita. Ljudje, ki jih krščanstvo prevzame, čutijo, da so prišli Nekomu, ki ga imajo radi, reči: »Dober dan, prijatelj.« Ljudje ne gredo k maši, ker bi bilo to obvezno. Iti k maši ni žrtev, ampak radost, veselje. Nedeljske maše so dolge: dve, tri ure. Praznične so tudi dvakrat daljše. »V krščanstvu je pomemben odnos do Boga. Če imaš rad Boga, nič ni problem.« To resnico je Tone razlagal ob primeru podeljevanja zakramentov. O sebi pravi Tone, da je glede zakramentov strog duhovnik. Nič ni narobe, če kdo kakega zakramenta ne prejme. Malgaši dobro razumejo, če ne smejo k obhajilu, čeprav jim je to nekaj najdragocenejšega. To ni razlog, da bi obupavali, ampak še z večjim
15
NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
veseljem prihajajo k sveti maši, k Bogu. »Če imaš rad Boga, nič ni problem. Noben zakon, nobena omejitev,« je še enkrat naglasil misijonar Tone. Vsi kristjani v Tonetovi župniji se vsako leto morajo udeležiti tudi petdnevnih duhovnih vaj. To velja tako za odrasle, kakor za mlade kristjane. V drugem delu svojega pričevanja je misijonar približal življenje Malgašev in tamkajšnjih družin. Družine tam so zelo velike. Imajo 12 in več otrok. Otroci so zanje največje bogastvo. Kdor nima otrok, je izločen iz družbe, saj so prepričani, da so od bogov in duhov prednikov zapuščeni. V tem smislu zelo poskrbijo za svoje otroke. Slovenski misijonarji pa pri tej skrbi zelo pomagajo. V zadnjem času si slovenski misijonarji najbolj prizadevajo za razvoj šolstva in zdravstva. Ogromna večina otrok namreč ne hodi v šolo. Misijonarji skušajo vsaj nekaj otrok poslati v šole. Potem se ljudje sami prepričajo in vidijo, da je izobrazba edina pot do odprave zatiranja in tako si vedno več mladih želi v šole. Problem je tudi v tem, ker so javne šole zelo slabe zaradi nemotiviranosti njihovih učiteljev. Tonetova velika želja je zato zgraditi in vzpostaviti kvalitetno zasebno šolo. Misijonar je odgovoril še na številna vprašanja udeležencev prvega adventnega večera, na koncu pa predstavil še adventni in božični čas v deželi, kjer je na Božič neznosno vroče.
riprave pevskega P zbora na Pohorju Prvi vikend v decembru, ki se je zaključil s prvo adventno nedeljo, so pevci z družinami preživeli v Dominikovem domu na Pohorju in ga namenili intenzivnim pripravam. Na sporedu so bile božične pesmi, katerih takti in melodije so napolnjevale hišo. Z otroki smo si privoščili prve užitke na snegu, v soboto popoldan pa z veseljem naredili adventne venčke. Obiskal nas je misijonar Tone Kerin, ki je tudi maševal in nas s čudovito pridigo ter s svojo pristnostjo navdušil. Pesmi, ki jih je Manja skrbno izbrala in učila z žarom in natančnostjo, bodo pevcem in vsem ostalim povezale dneve adventa - od prvega do zadnjega in nestrpno pričakujemo božični večer, ko bodo prav te pesmi zazvenele v svoji lepoti, ob ravno pravem času, na ravno pravem kraju in bodo odmevale v vseh nas. Alenka Gorjan
(Povzeto po Videmcan.SI) Vsebino drugega adventnega večera boste lahko prebrali v januarski številki Videmčana.
16
Božič 2007 • 12
Miklavž bi nas skoraj pustil na cedilu Sveti Miklavž je našo zakonsko skupino tudi letos zaprosil, naj mu pomagamo pri pripravi daril. In to rekordnih 239. Poglejte, koliko pridnih otrok imamo na Vidmu! V pismu nam je naročil: »Ne pozabite na knjigo za vsakega otroka, da mu jo boste starši ob čudovitih zimskih večerih lahko prebirali. Ne sme manjkati adventni koledar, da bomo skupaj v sladkosti pričakovali Božič. Pa tudi misijonski koledar mora biti v vsaki vrečki! Seveda pa ne smete pozabiti na male sladke dobrote, kruh in sadje, ker to jaz, Sveti Miklavž, prinašam otrokom že dolgo, dolgo. V pismih, ki sem jih prejel od vaših otrok, sem prebiral o željah po igrački. Nisem dovolj bogat, zato so bolj skromne, a za potešitev radostne igrivosti ravno pravšnje. Ker me čakajo še drugi otroci, bom vse našteto pustil kar v župnijski pisarni.« Težka naloga! Pričakovanje se je na Miklavžev večer stopnjevalo. Stopnjeval pa se je tudi strah, da Svetega Miklavža k nam ne bo. Pomirilo nas je zagotovilo tajnice nebeškega urada, da gotovo pride, le malo potrpljenja moramo imeti, saj je ta dan na nebesnem svodu kar precejšnja gneča angelov. Gospod župnik Mitja je imel »pridigo«, nato pa je v družbi Iskric in mladih, ki so nam pripravili prijeten program, čas hitreje stekel. Prišli so tudi parklji, takšni z dolgim jezikom in rogovi na glavi, a jih je naša molitev takoj pregnala. Veseli smo bili, da so nas, starše in naše otroke, mladi naučili, da se pred takšnimi črnimi nadlogami, pa tudi pred zlom lahko zavarujemo z molitvijo in zaupanjem v Boga. Z veseljem sem Svetemu Miklavžu pomagala pripravljati darila in ob tem sanjarila o tistih drobnih kristalčkih v otroških očkah, ki so še posebej svetile tisti večer. Manja Molan
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Nova pridobitev podružnice v Starem Gradu
Miklavž je prinesel nove klopi Na pobudo gospe Angelce Krulc smo začeli zbirati sredstva za nove klopi v cerkvi svetega Miklavža v Starem Gradu. Dogovorili smo se za nabirko in po pričakovanjih smo zbrali dovolj sredstev za nakup novih klopi, saj je stare najedel zob časa in niso bile več primerne. Novo pridobitev smo naši podružnični cerkvi izročili v uporabo na žegnanjsko, Miklavževo
Stopila v 100. leto Antonija Vodišek je letošnjega 25. novembra v krogu svojih najbližjih praznovala svoj 99. rojstni dan. Rodila se je v Virštanju na Kozjanskem, fara Olimje. Bila je ena od šestih otrok družine Zakošek. V rani mladosti se je preselila k teti na Polšco, na Videm, kjer danes živi s tremi generacijami potomcev. Skrb, nega in bližina hčera, pozornost vnukov in pravnukov, prijazne in tople besede ter molitev je vse, kar mama Antonija Tončka potrebuje v svojih častitljivih letih. Mesečni obiski župnika, molitev in priprošnja k Mariji naj ji dajejo moč še vnaprej.
Družina Krošelj
18
Božič 2007 • 12
Poleg novega oltarja in lepo izdelanih klopi, je cerkev dobila še nova vrata v zakristijo ter stopnice in lesena tla v zakristiji. Ob koncu svete maše nas je obiskal pravi sveti Miklavž s spremstvom in obdaril vse otroke, ki so na prvo adventno nedeljo prišli k sveti maši, hkrati pa je vsem popestril naše praznovanje. Zahvaljujem se vsem, ki ste darovali za nakup opreme, gospodu Mitju pa hvala za blagoslov in izrečene besede. Jože Arnšek
ŠTEFANOVO pri vseh svetih mašah blagoslov soli SVETA DRUŽINA 30. december: blagoslov družin in otrok pri vseh svetih mašah SILVESTROVO polnočnica ob 23.30 ORATORIJSKA DELAVNICA sobota, 5. januar, od 9h-12h BOŽIČNI KONCERT 5. januar, ob 19h BLAGOSLOV KAPELE NA SREMIČU termin bo objavljen naknadno BIBLIČNI SEMINAR ponedeljek, 7. januar, ob 19h SKAVTI SKVO izhod, 26.-28. december srečanje čete, 12. januar izhod sveta vodnikov, 18.-19. januar srečanje čete, 26. januar ANIMATORJI srečanje, 4. januar, ob 19h oratorijska delavnica, 5. jan. ob 9h načrtovanje birmanskih vikendov, 25. januar, ob 19h
Nekateri ga sploh niso čakali. Nekateri so ga samo čakali. Nekateri so ga pričakovali. Nekateri so šli na pot in se jim je razodel. In padli so predenj in ga počastili. Iz srca želim, da smo skupaj pri Njem. Vaš župnik Mitja
OBISKI BOLNIKOV 11. januar 1. februar MINISTRANTI 12. januar, ob 10h 26. januar, ob 10h
15
PRED NAMI
nedeljo. K prazničnemu bogoslužju se je zbralo veliko domačinov in gostov od drugod. Na začetku svete maše je župnik Mitja blagoslovil novo oltarno mizo ter nove klopi, v katere smo na začetku svete maše tudi prvič sedli.
DOBROHOTNA POVABILA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
V novo leto s polnočno sveto mašo
Blagoslov obnovljene kapele na Sremiču
Na silvestrovo 31. decembra ob 23.30
BOŽIČNI KONCERT župnijskih pevskih zborov v soboto, 5. januarja, ob 19. uri v župnijski cerkvi.
Med koncertom bo prva projekcija FILMA OB 850-LETNICI NAŠE PRAŽUPNIJE Trikraljevska oratorijska delavnica za veroučence V soboto, 5. januarja, od 9.-12. ure.
Romanje v Rim
25.-28. marec 2008
Nedelja Svete Družine v nedeljo, 30. decembra BLAGOSLOV DRUŽIN IN POSEBNI BLAGOSLOV OTROK Vabljeni!
Prijave do 7. januarja v župnijski pisarni. Cena: 259 € (od tega 100 € ob prijavi) Božič 2007 • 12