Zbornik "Med najlepše kraje Slovenskega Štajerja šteje se Župnija Videm" (predogled) by Mitja Markovič

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

ZUPNIJA VIDEM Zbornik ob 850-letnici prve pisne omembe pražupnije Videm ob Savi

Župnija Videm - Krško Valvasorjev raziskovalni center Krško Krško 2007

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-774(497.4Videm ob Savi)(082) ECCLESIA catholica. Župnija (Videm) Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm : zbornik ob 850-letnici prve pisne omembe pražupnije Videm ob Savi / [urednika Alenka Černelič Krošelj in Mitja Markovič ; prevodi povzetkov Mojca Retelj]. - Videm ; Krško : Župnija sv. Ruperta ; Krško : Valvasorjev raziskovalni center, 2007 ISBN 978-961-92160-0-2 (Župnija Videm-Krško) 1. Gl. stv. nasl. 2. Černelič Krošelj, Alenka 234264320

VSEBINA Uvodnik dr. Anton Stres: Preteklost, ki nas potrjuje 7 Franc Bogovič: Pečat, ki ne gre v pozabo 9 Jožica Mikulanc: Ob izidu zbornika 11 Alenka Černelič Krošelj in Mitja Markovič: Svoje delo predajamo naprej 13

1. Sv. Ema in sv. Rupert: pražupnija Videm kot sad križanja dveh svetniških poti mag. France Baraga: Listina iz leta 1154/55 s prvo omembo kraja Sv. Rupert ob Savi 17 dr. Bogdan Kolar: Sveti Rupert in njegovo mesto v slovenski vernosti 25 dr. Bogdan Kolar: Nastajanje prvih župnij na Slovenskem in prispevek Eme Krške 33

2. Na prepihu stoletij Andrej Preložnik: Zgodovina in pomen raziskav prazgodovinske Libne 45 Mihaela Kovačič: Videmska pražupnija od inkorporacije kostanjeviškemu samostanu do vključitve v lavantinsko škofijo (1331–1786) 59 mag. Bojan Cvelfar: Prebivalstvo v videmski župniji od konca 18. do prve polovice 20. stoletja 71 Alenka Černelič Krošelj: Videmski župnik Dragotin Ferdinand Ripšl in njegov pogled na način življenja Vidma in Videmčanov 105 Dragotin Ferdinand Ripšl: Kronika fare Videm 139

3. Cerkvene zgradbe: kraji srečevanj žive Cerkve mag. Igor Weigl: Župnijska cerkev sv. Ruperta na Vidmu in Cesarsko-kraljeva centralna komisija za raziskovanje in ohranjanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov z Dunaja 165 Alenka Černelič Krošelj: Josipina Hočevar, prelom stoletja, gradnja nove župnijske cerkve. Zgodba o povezovanju in življenju dveh bregov, zgodba o Videmčanih in Krčanih 173 dr. Mihael Napotnik: Govor pri slovesnem posvečenju nove župnijske cerkve sv. Ruperta na Vidmu ob Savi, 7. 9. 1897 211 dr. Daša Pahor: Cerkve v videmski župniji 217

4. Ponosni na preteklost, zazrti v prihodnost Ljudmila Šribar: Vpetost župnije sv. Ruperta v življenje 20. stoletja na Vidmu 241 Ljudmila Šribar (uredila): Duhovniki videmske župnije 333 Mitja Markovič: Na začetku 21. stoletja: odličnost preteklosti za izzive prihodnosti 349

Preteklost, ki nas potrjuje Dolga in slavna zgodovina je kakor rodovnik, ki nam pove, kdo smo, od kod prihajamo in čemu se imamo zahvaliti, da smo danes tukaj. Ugotavljamo, da je naša preteklost bogatejša, kakor smo domnevali in da je zato tudi naša odgovornost, da vse to ohranimo in nadaljujemo, velika. Toda preteklost nas ne obremenjuje, temveč nas potrjuje. Sebe še bolj cenimo, ko se zavedamo, na kakšnih temeljih stoji naša hiša in iz kakšnih korenin raste današnje drevo. Tako se krepi naša zavednost in naš ponos. Smemo in moramo biti zavedni in ponosni, kar seveda nima nič skupnega z ošabnostjo in prezirom do drugih, ki nista združljiva s krščansko življenjsko držo. Tudi starodavna župnija sv. Ruperta na Vidmu, ki obhaja 850-letnico svoje prve omembe, je lahko za svoje člane vir krščanske zavednosti in zdravega ponosa. Povezana je z najslavnejšimi osebami naše cerkvene in svetne zgodovine, v kateri je imela dolga stoletja veliko vlogo kot obsežna pražupnija najbolj jugovzhodnega dela naše celjske škofije. Ko prebiramo zgodovinske podatke, si skušamo predstavljati, kaj vse se je dogajalo pod zvonikom sv. Ruperta in pustilo v ljudeh, njihovih značajih in celo v krajini svoj pečat. Naša domišljija je prešibka, da bi si lahko dovolj živo in verodostojno naslikali življenje in ljudi, ki so tod delali, se vojskovali, garali in se veselili, ustvarjali in umirali. Zato bo branje teh zgodovinskih raziskav krepilo našo krščansko in krajevno zavednost. Ob vseh neznankah, ki ostajajo, je eno gotovo: krščansko občestvo te stare župnije pričuje o veri številnih rodov naših prednikov, za katere je bila vera velika vrednota. Vero so cenili, brez nje si niso znali predstavljati človeka vrednega in osrečujočega življenja, brez nje bi nehali upati in vztrajati v težkih preizkušnjah, ki jih v teh dolgih stoletij ni manjkalo – od bolezni in lakot do vojn in nesreč. Presenetljiva življenjska žilavost naših prednikov je imela en sam vzgib in izvir: njihovo močno vero. Zavedali so se, da poleg svojih domov, pogosto revnih in tesnih, potrebujejo Božjo hišo za svojo veliko verno in ljubečo dušo, da

Anton Stres, celjski škof

potrebujejo hišo, kjer bodo slišali Besedo, kakršne ne premore svet, in kjer bodo dobili Kruha, ki hrani drugačno življenje, kakor bije v njihovih zemeljskih telesih. Vedeli so, da poleg svoje rodbine in družine, ki jim je edina nudila zaslombo in varnost, pomoč in podporo v boleznih in starosti, potrebujejo še eno in večjo družino, veliko družino Božjih otrok, svojo župnijo in vesoljno Cerkev. Življenje župnije je nakazovalo smer in dajalo vrednost, prazničnost in globoko duhovno vsebino njihovemu življenju. Preteklost je osnova za prihodnost. Naloge, ki jih imamo danes, so v marsičem drugačne, kakor so bile v preteklosti. Temeljne vrednote pa ostanejo iste. Preživeli bomo kot kristjani in kot narodno občestvo na tej zemlji, kjer so bivali naši predniki, če bo le tudi nam življenje usmerjala krščanska vera, zaupanje in vztrajnost, zvestoba in ljubezen do Boga in bližnjega. Preživeli bomo, če se bomo zavedali, da je življenje več kakor gmotno blagostanje, in da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz Božjih ust. Ta Beseda je zbirala v občestvo naše prednike, samo ta Beseda je beseda Življenja tudi za nas: beseda večnega življenja in zato tudi beseda življenja, vrednega, da ga živimo tudi tukaj.

Pečat, ki ne gre v pozabo Zapisano je, da si je Bog med Krko in Savo izvolil poseben kotiček. Vode, ki nikoli ne presahne in ljudi, ki nikdar ne pozabijo Nanj. Tako torej zgodovina, ki le z vsemi obrazi svoje podobe polni celoto in predstavlja vez rodov. Tistih, ki so bili, ki smo in tistih, ki prihajajo za nami. Spoštljivo dolga je vrsta dogajanj, ki so posebej pomembna za rast in zorenje našega naroda. Vsak čas vtkan v častitljivih 850 let župnije svetega Ruperta na Vidmu prav tako. Generacije in stoletja so v teh krajih tkala svoje življenjske niti na različnih družbenih področjih, tkala so jih tako skrbno in tako prepoznavno, da so pustila pečat, ki ne gre v pozabo. Najdragocenejša dediščina pa ni le v stavbah in dogodkih, najdragocenejša dediščina je v ljudeh. V njih je globina minulih stoletij, svoboda duha, ki ne obsoja človeka ob različnih zdrsih, ki se v življenju dostikrat zgodijo, ampak pomaga, svetuje, odpušča in prosi za odpuščanje. To je v svetu in v naši majhni človeški skupnosti velikega pomena, kakor je pomembna skrb za duhovno življenje, za moralne in življenjske vrednote, ki imajo svoje korenine v krščanski civilizaciji, v medsebojnem razumevanju in strpnosti. Župnija Videm ob Savi nosi ime sv. Ruperta, imenitnega učitelja katoliške vere, evangelijskega nauka in vsakršne dobrote. Omenjeno je bistveno zaznamovalo našo kulturo in celoten način bivanja. Vse troje tudi po 850 letih ostaja trdno vgrajeno v stebre naše družbe. Zbornik pred nami nas nagovarja k častitljivemu vpogledu v zgodovino, ki jo s svojimi dejanji, odločitvami in prepričanji pišemo vsak sleherni čas. Veseli me, da se knjižni zakladnici priključuje zbornik, ki bo za vedno ohranil del bogate preteklosti in usmerjal tudi prihodnost. Bodite povezani in odprti do življenja …

Franc Bogovič, župan občine Krško

Ob izidu zbornika Zgodovina našega mesta Krško se je pisala na levem in desnem bregu reke Save v različnih okoliščinah pri različnih posvetnih in cerkvenih oblasteh. Posebno mesto ima 850 let prafare Videm, ki je zaznamovala najjužnejši del naše domovine na bregovih reke Save in Sotle. Kraji so se ob različnih razvojnih vzponih in padcih, vojnah in miru razvijali, predvsem pa ohranjali ljudi in slovensko besedo. Posebno vlogo v tem 850-letnem obdobju je imela župnija svetega Ruperta na Vidmu, ki je bila sedež prafare. Prav gotovo je ta čas zaznamoval tudi Videm in njegov zgodovinski prispevek. Zadovoljstvo Krajevne skupnosti mesta Krško je v tem, da smo ob dosedanjem ozkem krogu posameznikov, ki so poznali zgodovino prafare in njeno življenje, le-to zapisali v ta zbornik, ki bo sedanjim in prihodnjim rodovom približal delček bogate dediščine. Zgodovinski dogodki našega mesta so v zadnjem obdobju bolj kot kdaj koli prej zabeleženi v brošurah, knjigah in zbornikih. Prav gotovo bodo ti zapisi vzpodbudili sedanje rodove, da bodo s posebnim občutkom spoštovanja preteklosti na obeh bregovih reke Save spletali vezi med prebivalci ter, o tem sem prepričana, zanamcem pustili prepoznavna dela sedanjega časa. Vesela sem, da bo zbornik prafare sv. Ruperta na Vidmu spodbudil krajane pri iskanju najboljših rešitev za novo podobo našega mesta, občine Krško in pokrajine Posavje. Zavedamo se, da živimo v družbi evropskih narodov, v kateri imamo tudi mi svoj prostor. Vsem organizatorjem praznovanja tega častitljivega jubileja se iskreno zahvaljujem. Avtorjem, ki so vložili svoj trud in znanje za izdajo zbornika ob 850-letnici prafare Videm, pa izrekam čestitke in zahvalo.

Jožica Mikulanc, predsednica sveta KS mesta Krško

Svoje delo predajamo naprej Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm – tako začenja zapisovanje v kroniko leta 1894 dvakratni Videmski župnik Henrik Verk. Njegov zapis se začne na 107. strani prvega zvezka kronike, ki ga je pripravil župnik Dragotin Ferdinand Ripšl. Tako kot kronista zadnje četrtine 19. stoletja smo si tudi v začetku 21. stoletja zadali nalogo, da zapišemo in trajno zabeležimo preteklost in sedanjost s pridihom prihodnosti skozi raznovrstne vpoglede v življenje župnije Videm in okolja. Takrat je bila to kronika, danes je to zbornik. Leta 1880 je Ripšl na prvo levo stran v usnje oblečenega zvezka z ornamentiranimi robovi in z zlatimi črkami zapisanim naslovom Chronik der Pfarre Videm zapisal: »Pisana beseda več velja kot tisoč spominov. (star pregovor)« Pisana beseda ostane, natisnjena v knjigo pa še toliko bolj. Zbornik je tako spomin na 850-letnico prve pisne omembe župnije in kraja Videm ob Savi kot sredstvo za odkrivanje in posredovanje različnih zgodb, ki so se odvijale na prostoru župnije, ki so jih ustvarjali ljudje, ki so tu živeli, sem prihajali, od tu odšli ... Vse to je strnjeno v zborniku, ki ima ambicijo – postati in ostati dokument, morda postati celo del vsakdanjega življenja današnjih in prihodnjih župljanov videmske župnije. Okvirna vsebina, ki sva jo oblikovala urednika, je usmerjena v čim širši prikaz življenja župnije Videm v različnih obdobjih in predstavitev pomena župnije za širši prostor ter vpliv tega prostora na župnijo. Ob tem sva skušala pritegniti znane in manj znane raziskovalce in pisce, tiste, ki Videm že dobro poznajo, tiste, ki so specialisti za posamezna obdobja in predvsem tiste mlajše avtorje, ki so kakor koli povezani s tem okoljem. Navidezna številna literatura, v kateri je omenjen tudi Videm, je razkrila številne »luknje« in praznine. Njihova zapolnitev, predvsem na področju odkrivanja življenja Vidma v najstarejših obdobjih, je bila neuresničljiva naloga, še posebej glede na načrtovano leto izida.

Alenka Černelič Krošelj, Mitja Markovič, urednika

Vsi raziskovalci, pisci, kronisti se zavedamo pomanjkljivosti naših končnih izdelkov, za katere smo prepričani, da bi bili veliko boljši, če bi imeli še malo več časa, če bi lahko vsaj še en dan brskali po arhivu, se srečali še s tem in onim, prebrali še drugo literaturo in temi posvetili popolno pozornost. Z zavedanjem vseh pomanjkljivosti in vèdenjem o tem, kaj vse bi še lahko vključili, v trenutku, ki pomeni zaključek oblikovanja vsebine zbornika, predajamo naše delo naprej. Naj živi, popravljajte ga, poiščite napake, dodajte svoje védenje, predvsem pa ga uporabljajte. Zbornik je sestavljen iz štirih vsebinskih sklopov, ki sledijo najpomembnejšim elementom življenja župnije od začetka do danes. V prvem sklopu Sv. Ema in sv. Rupert: pražupnija Videm kot sad križanja dveh svetniških poti sledimo začetkom župnije v luči življenja in dela obeh svetnikov. Sklop začenja prepis in prevod listine, kjer prvič najdemo zapisano ime kraja. Pripravil ga je France Baraga, vodilni strokovnjak za stare listine na Slovenskem. Profesor doktor Bogdan Kolar, dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, je pripravil prispevka o sv. Rupertu, zavetniku župnije in sv. Emi, pomembni podpornici krščanstva na Slovenskem. Sklop Na prepihu stoletij začenja prispevek arheologa Andreja Preložnika, sodelavca prof. ddr. Mitje Guština, ki

je vrsto svojih raziskovalnih poti in let namenil krajem ob Savi in Krki. Preložnik, sodelavec Inštituta za dediščino Sredozemlja, predstavlja številna izkopavanja, ki potrjujejo pomen Libne in območja v različnih obdobjih. Zgodovinarka Mihaela Kovačič je povzela objavljene raziskave o povezanosti župnije Videm s cistercijanskim samostanom v Kostanjevici na Krki in zajela obširno časovno obdobje od inkorporacije leta 1331 do vključitve župnije v Lavantinsko škofijo leta 1786 (razpustitev samostana v Kostanjevici na Krki). Prispevek mag. Bojana Cvelfarja, direktorja Zgodovinskega arhiva Celje, odkriva življenje župnije v 19. stoletju, predvsem z vidika prebivalstva, družin, njihovih priimkov ter raznih drugih podatkov, ki pričajo o župniji Videm in njenih vaseh. Iskanje priimkov in sledenje družini je zanimivo branje in dokument gibanja prebivalcev in odkrivanja »starih« videmskih družin. Alenka Černelič Krošelj raziskuje življenje mesta Krško v različnih obdobjih. Pri tem delu je spoznala tudi raziskovalca domačega okolja, predvsem Vidma, Olafa Lovrenčiča, ki je zadnje desetletje 20. stoletja posvetil prevajanju različnih virov iz nemškega jezika. Med njegovim delom ima posebno mesto Ripšlova kronika, ki jo je ravno on, s pomočjo župnika Janeza Zorka, ponovno odkril in jo pripravil za »uporabo«. Več kot desetletje je prevod služil raziskovalcem in uporabnikom Valvasorjeve knjižnice Krško, kamor je prijazno prinašal rezultate svojega dela. Lovrenčičeva želja je bila objava v knjižni obliki, uresničila pa se je, na žalost, šele po njegovi smrti. Tako se z besedilom o piscu kronike in videmskemu župniku Dragotinu Ferdinandu Ripšlu, kratko predstavitvijo prevajalca in z objavo narodopisnega dela kronike klanjamo spominu vseh kronistov župnije Videm in se jim zahvaljujemo za njihovo delo. Ripšlova zapuščina presega območje videmske župnije, njegovo delo za povzdig sadjarstva, veljavo slovenskega jezika in uveljavljanje dosežkov vsakdanjega življenja (ljudske

pesmi, napitnice idr.) in pristno veselje do življenja, pa je odmevalo na Slovenskem še v prvi polovici 20. stoletja. Upamo, da bo prispevek služil tudi ponovnemu odkrivanju njegovih zaslug in dela. Stanje na Vidmu, način življenja Videmčank in Videmčanov v »Ripšlovem času« popelje v tretji sklop zbornika Cerkvene zgradbe: kraji srečevanj žive Cerkve. Odpira ga zanimiv prispevek mag. Igorja Weigla o obisku konservatorja dr. Arnold pl. Luschin-Ebengreuth na Vidmu 3. oktobra leta 1891, ko si je temeljito ogledal in natančno premeril župnijsko cerkev sv. Ruperta, naredil nekaj izpiskov iz omenjene župnijske kronike Dragotina Ferdinanda Ripšla in se pozanimal o okoliščinah, ki so pripeljale do načrtovanega rušenja in novogradnje. O vsem pa je Cesarsko-kraljevi centralni komisiji za raziskovanje in ohranjanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov na Dunaju izčrpno poročal. Avtor prispevka je njegova poročila »odkril«, prepisal in prevedel. O okoliščinah gradnje nove cerkve, vzgibih zanjo, ki jih slikovito razkrivajo zapisi v župnijski kroniki in ljudeh, ki so sodelovali pri tem obsežnem »projektu«, pa v prispevku Alenke Černelič Krošelj. V njem je razkrita zgodba o življenju in delu bogate meščanke Josipine Hočevar s sosednjega brega – Krčanke, ki je za novo cerkev, ki jo je lahko opazovala skozi okno prvega nadstropja svoje hiše, donirala zajetno vsoto. Prispevek skuša prikazati povezanost življenja na obeh bregovih reke Save, kjer sta se vzporedno razvijala Videm in Krško. Ko je bregova, deželi Štajersko in Kranjsko, ljubljansko in lavantinsko škofijo (danes novomeško in celjsko) leta 1866 povezal še most, se je zgodba o dveh bregovih vedno bolj prepletala v eno. Leta 1894 so Videmčani sodelovali pri slovesnostih ustanovitve nove župnije Krško, 7. septembra 1897 pa so Krčani obiskali Videm, ki je bil slovesno okrašen, svečanost pa se je zagotovo čutila tudi v zraku. Čez most so priromali prijatelji in znanci iz različnih koncev in krajev, številni so se pripeljali z vlakom. Slovesnost je vodil škof dr. Mihael Napotnik, njegov govor objavljamo kot poseben razdelek po prispevku. Sklop zaključuje umetnostno zgodovinski pregled razvoja in pomena sakralnih zgradb (cerkva in kapel) v župniji. Dr. Daša Pahor razkriva in vrednoti arhitekturne dosežke graditeljev in skrbnikov cerkva. Ob tem izpostavlja tudi nekaj slikarskih in kiparskih stvaritev, ki presegajo lokalni okvir. V zadnjem sklopu Ponosni na preteklost, zazrti v prihodnost se približamo sodobnosti in se ponovno zazremo v življenje župnije. 20. stoletje, stoletje treh vojn, štirih držav ter silovitega napredka in razvoja Vidma je v najobsežnejši prispevek strnila Ljudmila Šribar, znana in predvsem odlična skrbnica domoznanske zbirke Valvasorjeve knjižnice Krško. V

domoznanski oddelek se steka vse, kar nastaja v teh krajih in je na voljo številnim, ki svoje življenje zapolnijo z brskanjem po preteklosti, ki daje zanimive razlage za sedanjost in napotke za prihodnost. Pestro življenje prebivalcev župnije, ki ni teklo brez srečevanj in sožitja s široko okolico, je predstavljeno z navedki iz kronike, iz spominov in pričevanj. Prispevek zaključuje zanimiv vpogled v življenje redovne skupnosti sester Frančiškank Brezmadežnega spočetja, ki so si za dom izbrale dvorec s kapelo sv. Jožefa na Resi. Seznam duhovnikov, ki se začenja z zaenkrat prvim znanim Rudibert (Rodbert, Rupert) iz leta 1213, je delo različnih raziskovalcev, uredila pa ga je Ljudmila Šribar. Nekaterim imenom so k letnicam službovanja na Vidmu dodani še drugi podatki. Župnijo Videm, ki se zaradi starosti in pomena imenuje tudi pražupnija, so v stoletjih vodili duhovniki, ki so pustili neizbrisljive sledi in dediščino, ki je vidna široko izven župnijskih meja. Zbornik zaključuje prispevek videmskega župnika Mitje Markoviča, ki je jubilej 850-let prve pisne omembe Vidma (oziroma prve zaenkrat znane pisne omembe) s sodelavci že od leta 2005 peljal skozi zanimive dogodke in srečanja do tega zbornika. Na začetku 21. stoletja župnija združuje številne Videmčanke in Videmčane, ki aktivno sooblikujejo življenje župnije in celotnega območja ter povezujejo dva bregova združena v eno mesto Krško, kjer se ime Videm ne zgublja tudi zaradi trdne pripadnosti svojemu bregu. Zbornik je poljuden in berljiv, hkrati pa uvrščen v strokovno-znanstveno literaturo in je kot tak opremljen z znanstvenim aparatom, s seznami referenc, prevedenimi povzetki ter kazalom. Iskrena hvala vsem avtorjem prispevkov, ki so svoje delo opravili iz veselja do raziskovalnega dela in objave prispevkov. Hvala mag. Bojanu Cvelfarju, direktorju Zgodovinskega arhiva Celje, ki je pomagal pri različnih vprašanjih in nam pomaga že nekaj let. Hvala številnim domačinom, ki so zbirali raznovrstno, predvsem fotografsko dokumentarno gradivo. Hvala Jožetu Habincu, predsedniku sveta KS mesta Krško v času praznovanja 850-letnice in članu uredniškega odbora, Videmčanu, ki svojo pripadnost mestu kot celoti izraža s poudarjanjem povezanosti obeh bregov in s pripovedovanjem zgodb, ki bodo našle mesto v naslednjem zborniku. Hvala mu predvsem zato, ker je videl in verjel, da je zbornik tisto delo, ki bo kot pomemben in neizbrisljiv dokument našim zanamcem pustil sledi naših prednikov in predstavil tudi nas. Zbornik je tako kot vsak drugi zbornik tudi odraz časa, zaznamovan z okoliščinami, življenjskimi zgodbami in pogledi soustvarjalcev, ki svoje delo tako z olajšanjem (ker je končano) kot s strahom in pričakovanjem (zaradi odziva) predajo bralcem.

Narodopisci, zapisovalci življenja na Slovenskem, v drugi polovici 19. stoletja so radi ob koncu svojih kronik, knjig, narodopisnih in zgodovinskih del že vnaprej priznali svoje zmote, se za njih opravičili in prosili za naklonjenost bralcev. Sto in več let kasneje je naša želja enaka.

Listina iz leta 1154/55 s prvo omembo kraja Sv. Rupert ob Savi

: France Baraga

Zunanja stran pergamentne listine z žigom iz leta 1154/55, v kateri je prvič omenjena župnija svetega Ruperta. (Hrani Štajerski deželni arhiv, Gradec) Stran 2—3: Zvonik župnijske cerkve svetega Ruperta v jutranji meglici nad reko Savo. (Foto: Miloš Kukovičič)

Uvod

Župnija sv. Ruperta v Krškem, do leta 1953 v samostojnem Vidmu ob Savi, spada med najstarejše pražupnije v Sloveniji. Patrocinij sv. Ruperta spominja na Šentrupert z druge strani Save, obe župniji pa na Salzburg, od koder izvira njun cerkveni zavetnik. Z zgodovinsko podobo tega ozemlja se prvič srečamo v listini iz leta 895, ko je cesar Arnulf 1 svojemu fevdniku Waltunu podelil nekatere posesti, med drugim tudi »tri kraljeve kmetije v Rajhenburgu in neko drugo posest onstran Save na Krškem«.2 Ponovno se srečamo z njo v listini salzburškega škofa Balduina iz leta 1043.3 V njej grofica sv. Hema odstopa »svoje posestvo v Rajhenburgu ob Savi« salzburškemu škofu v zameno za večji del salzburške desetine na Koroškem v korist župnijam, ki jih je tam ustanovila.4 Čeprav je besedilo listine ponaredek, pa ima navedba zgodovinsko osnovo, iz katere sledi dvoje: da je medtem postala lastnica omenjene posesti sv. Hema in da je izročila to posest salzburški škofiji. Ustanovitev obeh župnij sv. Ruperta na tako pridobljenem salzburškem ozemlju, tostran (Videm ob Savi) in onstran Save (Šentrupert na Dolenjskem), lahko datiramo v čas neposredno po letu 1043. Verjetno je že v 10. stoletju tu obstajalo kako svetišče, vendar ime sv. Ruperta dokazuje salzburški vpliv. Duhovna oskrba tega območja je slej ko prej pripadala Ogleju, dejstvo, da je Oglej obe cerkvi napravil za središče dveh velikih pražupnij, pa nas navaja na sklep, da v teh krajih prej ni bilo drugih cerkva.5 Pražupnija Videm ob Savi je mejila na jugu na Sotlo, na zahodu na Savo, na severu na 1 Listina je ohranjena samo v prepisu iz zadnje četrtine 12. stoletja, in sicer (kot prva listina) v prvi kopialni knjigi krškega kapitlja. 2 Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, zv. II, Ljubljana 1906, 234, št. 309. 3 Listina je ohranjena v prepisu iz zadnje četrtine 12. stoletja (neposredno potem, ko je bila ponarejena) v prvi kopialni knjigi krškega kapitlja. 4 Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, zv. III, Ljubljana 1911, 85—86, št. 124. 5 Prim. Franc Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije, Maribor 1928, 90.

F R A N C E B A R A G A : L I S T I N A I Z L E TA 1 1 5 4 / 5 5 S P R V O O M E M B O K R A J A S V. R U P E R T O B S AV I

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

pražupnijo Laško. Iz nje so izšle naslednje župnije: Rajhenburg (danes Brestanica), Sevnica, Pišece, Sromlje, Dobova, Koprivnica, Kapele pri Brežicah, Artiče, Zabukovje in Zdole.6 V pričujoči listini iz leta 1154/55 se po imenu župnijskega zavetnika prvikrat omenja kraj »pri sv. Rupertu«, posredno torej župnija s cerkvijo. Ime »pri sv. Rupertu« je dodano širši krajevni oznaki Rajhenburg, ki v oglejskem seznamu papeške desetine iz leta 1296 pomeni župnijo Videm ob Savi.7 V naslednjem letu (1297) izvemo tudi za ime takratnega videmskega župnika Engelberta Brežiškega.

Originalna listina, prepis 1154/55 Št. Radegunda (na Koroškem) / Sv. Rupert (Videm pri Savi) Krški škof Roman I. leta 1154 naznanja, da je kupil od koroškega vojvode Henrika V. posest »Ternberch« ob reki Savi ter naročil Henriku Prisu, naj jo namesto njega podeli škofiji. Ta jo je, kot škofov delegat, leta 1155 podelil krški škofiji. Orig. perg. (57,5 : 21,5) v deželnem arhivu v Gradcu (A). – Prepis v prvi kopialni knjigi krškega kapitlja, fol 21v, prav tam (B). Objava tu po A (po digitalni kopiji, Gradec 21. julija 2006). – Predhodne objave: Hormayrov Archiv für Geographie 12 (1821), str. 415, št. 141. (po B);– August von Jaksch, Monumenta historica Ducatus Carinthiae I (1898), str. 154—155, št. 187/I in II; Franz Schumi, Urkunden - und Regestenbuch des Herzogtums Krain, I (1882/83), 106—107, št. 109 in str. 113, št. 115a. Objava regesta: Gottlieb Frh. v. Ankershofen, Kärntner Regesten. V: Archiv für Kunde Österreichischer Geschichtsquellen 8 (1852), 340, št. 345 in str. 346, št. 350; Andreas v. Meiller, Regesta archiepiscoporum salisburgensium, Wien 1866, str. 73, št. 91 (samo 2. del); Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev IV, Ljubljana 1915, str. 171–172, št. 326 in str. 184–185, št. 358. Dorzalna notica: – De Terenberck predio. Privilegium Romani, episcopi Gurcensis. Čas zapisa je težko določiti (15. stol.?). Jaksch notice ne navaja. Stara signatura: – Lad: 87 Fas. 1. No 2 (z rdečim tušem). – 1155 / C / No 8. Novejša signatura: 142c. – Žig: Archiv des Joanneums Graz. Pripombe k Jakschevi objavi originalnega besedila: – (1) Gurk/Gurc transkribira napačno kot Gvrk/Gvrc. (2) Črka d pri imenu Livpodus ni popravljena iz b. (3) Gosto interpunkcijo izvaja na minimum, tu jo upoštevamo, razen pred veznikom

6 Prim. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, 85. 7 Janez Höfler, O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem. Prolegomena k historični topografiji predjožefinskih župnij, Ljubljana 1986, Priloga 2, 44, št. 414: »plebanus de Rexchinburch«.

Pergamentna listina z dne 27. junija 1331, s katero oglejski patriarh Paganus della Torre inkorporira v letu 1331 kostanjeviškemu samostanu župnijo svetega Ruperta na Vidmu ob Savi. Udine. (Arhiv Republike Slovenije)

Videmska pražupnija od inkorporacije kostanjeviškemu samostanu do vključitve v lavantinsko škofijo (1331—1786)

p Mihaela Kovačič

Pergamentni not. instrument z dne 29. julija 1392, s katerim zagrebški stolni kapitelj izda na prošnjo kostanjeviškega opata Andreja 29. julija 1392 transumpt dokumentov z dne 27. junija 1331 in 5. aprila 1344 v zadevi inkorporacije župnije svetega Ruperta na Vidmu ob Savi samostanu. (Arhiv Republike Slovenije)

Namen pričujočega članka je kronološki pregled dogajanja v videmski pražupniji od priključitve kostanjeviškemu samostanu vse do razpustitve samostanov v času jožefinskih reform in vzpostavitve nove cerkvene uprave. Vzporedno pa je članek namenjen pregledu literature, ki se ukvarja s cerkveno zgodovino območja med Savo in Sotlo – današnjega Posavja, torej z območjem, ki ga je obsegala pražupnija Videm ob Savi v tem času. Temelj in ogrodje raziskovanja tega področja je vsekakor postavil Jože Mlinarič v svojem delu Kostanjeviška opatija 1234-1786 iz leta 1987, ki se je sicer v okviru svojega raziskovanja delovanja kostanjeviškega samostana vzporedno celovito lotil pregleda virov za videmsko pražupnijo od inkorporacije (pridružitve) kostanjeviškemu samostanu do njegove ukinitve. Ostale literature je malo, obstajajo le drobci, ki nikakor ne skušajo in tudi ne zmorejo predstavljati celote. Iz tega razloga je tudi Mlinaričevo delo temelj tega povzetka o videmski pražupniji, ki ga skušam dopolniti z drobci različnih avtorjev, predvsem tistih, ki tehtno pripomorejo izostriti naš pogled na obravnavano obdobje. Moram še dodati, da lahko mnogo več drobcev v literaturi najdemo za viharna obdobja v času pred

inkorporacijo tja do konca 16. stoletja, kasneje pa neprimerno manj, čemur je verjetno vzrok tudi nekakšna umiritev razmer med Savo in Sotlo v cerkvenoupravnem smislu. Vsekakor pa je pred mladimi rodovi raziskovalcev še mnogo neodkritih tančic lokalne zgodovine, veliko dela in izzivov. Na področju južno od Drave – na teritoriju oglejskega patriarhata – je bilo šele po porazu Ogrov leta 955 moč pričeti z vzpostavljanjem cerkvenoupravne ureditve. To je bil dejansko proces, ki se je odvijal počasi, pražupnije pa so bile osnovni temelj prvotne cerkvene organizacije. Pražupnijo Janez Höfler opredeli kot cerkveno ozemlje s središčem pri cerkvi s krstno in pogrebno pravico. Pražupnija Videm ob Savi pri cerkvi sv. Ruperta je verjetno nastala v sredini 11. stoletja v času salzburškega prevzema posestva med Savo in Sotlo in je nastala na škodo lastniške cerkve1 sv. Petra in Pavla v Brestanici, saj je patriarh določil za sedež videmsko cerkev. (Höfler 1986, 19) Ta je v virih prvič omenjena leta 1155. Samostani – predvsem cistercijanski in benediktinski – so v 13. in 14. stoletju, ko se je inkorporacijska praksa izvajala v 1 Lastniška cerkev je ustanova zemljiškega gospoda, laičnega ali cerkvenega. V primeru cerkve sv. Petra je bil ustanovitelj salzburški nadškof kot fevdalec na območju, ki je spadalo pod oglejsko jurisdikcijo.

M I H A E L A K O VA Č I Č : V I D E M S K A P R A Ž U P N I J A O D I N K O R P O R A C I J E K O S TA N J E V I Š K E M U S A M O S TA N U

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

največjem obsegu, s pridruženimi župnijami dobili funkcijo organizacije dušnopastirskega življenja. Dohodki župnij naj bi samostanom pripomogli izboljšati njihov finančni položaj. Ta praksa vzpostavljanja cerkvene upravne organizacije se je na današnjem slovenskem ozemlju izvajala na področju oglejskega patriarhata. Za oris: na Štajerskem je bilo v 12. stoletju 19 pražupnij, ob koncu srednjega veka jih je 15 pridruženih samostanom in ostalim podobnim ustanovam. (Mlinarič 1991, 71) 14. stoletje je na splošno čas, ko so cisterce na današnjem slovenskem ozemlju doživljale razcvet v gospodarskem in duhovnem smislu. Deležne so bile radodarnosti ustanoviteljev in ostale gospoščine v obliki privilegijev, darovnic, ki so konec 15. stoletja skoraj popolnoma izostale. V času opata Janeza (1320—1333), in sicer dve leti pred njegovo smrtjo, je oglejski patriarh Paganus della Torre kostanjeviškemu samostanu inkorporiral pražupnijo sv. Ruperta na Vidmu (sancti Rouperti juxta Sauuam prope Gwrghenueld) kot četrto pridruženo župnijo po vrsti2, hkrati ji je pridružil oziroma potrdil tudi župnijo sv. Petra pri Gorenjem Mokronogu, ki jo je avstrijski vojvoda Oton pridružil samostanu 3. aprila 1331. V dokumentu iz dne 27. junija 1331 je oglejski patriarh potrdil obe župniji in postavil pogoje. (Mlinarič 1987, 181) Samostan je s to pogodbo prejel zelo velik župnijski teritorij, ki se je raztezal med Savo na jugovzhodu in Sotlo na jugu, na severu pa je mejil na pilštajnsko in laško župnijo. (Benedik 1977, 159) Listina omenja, da je bil vzrok za pridružitev med drugim tudi pustošenje Ogrov in da je želel patriarh s to pridružitvijo izboljšati finančni položaj kostanjeviškega samostana. Dejansko je bila pozicija kostanjeviškega samostana in Kostanjevice nasploh ob reki Krki velikega pomena, saj je na robu nemškega cesarstva predstavljala enega izmed pomembnih členov v verigi, ki so jo zemljiški gospodje na tem področju oblikovali v obrambne namene pred sosedo Ogrsko, in izhodišče za kolonizacijo proti redko poseljenem oziroma nenaseljenem področju južno od Krke. (Kosi 2003, 77—94) Patriarh Paganus je v 'pridružitveni' listini zapisal tudi svoje pogoje, ki so v prihodnosti postajali vse bolj natančno opredeljeni zaradi upornih vikarjev. Le-ti so se dolgo borili za svoje pravice, ki so jih nato z inkorporacijo izgubili. Samostan je moral skrbeti za nastavitev stalnega vikarja, ta pa je moral nositi odgovornost za vse dajatve in bremena kot v vsaki drugi župniji. Naslednik patriarha Paganusa della Torre Bertrand iz St. Ginnesa je 5. aprila 1344 potrdil pridružitev župnije in preciziral zahteve do samostana. (Mlinarič 1987, 179) Zahteval je nastanitev stalnega župnika ter plačilo davkov: papeški davek, nabirke papeških legatov in patriarhov. Vsakokratnega župnika je predlagal samostan patriarhu, ki je imel pravico do potrditve. V 2 Prva pridružena župnija je bila Kostanjevica l. 1249, druga Vidovina l. 1321, tretja Gorenji Mokronog, nato Videm ob Savi – obe l. 1331, nato Kovor l. 1333 in zadnji Žumberk (pred l. 1405) in sv. Križ (Podbočje) l. 1474. (Mlinarič 1987, 40)

letu 1344 je bil župnik (plebanus) videmske pražupnije Herman (sicer opatov vikar), ki je imel pomočnika pri cerkvi sv. Petra v Rajhenburgu. V letih 1340 in 1343 se omenja za to cerkev stalni duhovnik Vulfink. (Mlinarič 1987, 178—179) Dokument patriarha Bertranda iz leta 1341 je očitno nastal na pobudo videmskega župnika Janeza, ki je patriarha prosil za dokončno umestitev dolgoletnega vikarja Vulfinka na župnijo sv. Petra v Rajhenburgu3. Dokument govori o odnosih med videmskim župnikom in njegovimi pomočniki na podružnicah sv. Petra v Rajhenburgu, sv. Miklavža (Nikolaja) v Sevnici in sv. Lovrenca v Brežicah. Patriarh Bertrand iz St. Ginnesa je na tem mestu preciziral dolžnosti brestaniškega vikarja Vulfinka do videmskega župnika Janeza ter do sebe. Videmski župnik se je zaradi moči in prestiža boril proti odtujitvi pravic, ki jih je imel do svojih podružnic, za vsako ceno jih je želel imeti pod svojim okriljem. Pred letom 1331 je videmski župnik imel namreč pravico predlagati kandidate za mesta na teh postojankah, po inkorporaciji je ta pravica pripadla kostanjeviškemu opatu. Spori pa so vse tja do konca 15. stoletja in še naprej potekali na vseh nivojih, in sicer zaradi nastavitev vikarjev in predvsem zaradi davkov, ki so jih župnije odslej plačevale videmskemu župniku, opatu, patriarhu in papežu. Tej verigi davkov se je z inkorporacijo na novo priključil kostanjeviški opat. (Mlinarič 1987, 193) Samostani so s pridruženimi župnijami veliko pridobili, na drugi strani pa so jim pridružene župnije vedno znova povzročale tudi veliko skrbi in preglavic. Videmska župnija je s svojimi podružnicami, ki so sčasoma postale vikariati, nato župnije, kostanjeviškim opatom vse tja do konca 16. stoletja prinesla finančne koristi, na drugi strani pa veliko nevšečnosti, sporov in pravd ter posledično tudi veliko stroškov.

Nastanek redno oskrbovanih dušnopastirskih postojank ter osamosvojitev župnij Glede nastanka redne dušnopastirske postojanke in nato odcepitve župnij izpod okrilja videmske pražupnije obstaja obilo nejasnosti, in sicer predvsem zaradi nedosledne uporabe izrazov v virih in nasploh zaradi zapletene cerkvene terminologije 3 Besedilo je povzetek iz knjige Kostanjeviška opatija 1234—1786, glede na zapis si bistvo nastanka tega dokumenta tako razlagam.

J Prejšnji strani: Pogled na osrednji del videmske župnije z Libno v ozdaju ter železnico in reko Savo v ospredju. (Foto: Miloš Kukovičič)

ter prav tako nedosledne uporabe izrazov v literaturi.4 Natančno datiranje, kdaj so podružnične cerkve (predvsem tista v Brežicah) postale redno oskrbovane dušnopastirske postojanke – vikariati in nato čas nastanka samostojnih župnij, je dejansko težko določljivo in v raziskovanju še odprto. Jožetu Mlinariču, katerega prispevek za zgodovino videmske pražupnije je v zadnjih dvajsetih letih daleč največji, lahko očitamo le nepazljivost pri opazovanju izrazov v virih in uporabi izrazov v interpretacijah, kot so plebanus (samostojni župnik – izraz se je uveljavil v 12. stoletju), vikar, župnija, vikariat … Posledično so njegove interpretacije listin nenatančne in potrebne revizije, vsaj kar se tiče videmske pražupnije. Po drugi strani pa Mlinariču tega ne moremo zameriti, saj glede na nedosledno uporabo teh izrazov v virih tudi danes še ni možno narediti zaključka o pravilni interpretaciji le-teh.5 Moramo pa upoštevati tudi dejstvo, da glavni namen tega obsežnega dela ni bilo le vprašanje pridruženih (pra)župnij, temveč celotno delovanje kostanjeviške opatije. Prva omemba videmskega župnika v virih je postavljena v leto 1213, ko so omenjeni župnik Rudibert (Rupert) in njegovi štirje kaplani: Franc, Hartvik, Markvard in Rivin. Podatek očitno namiguje, da so bile cerkev sv. Lovrenca v Brežicah, cerkev sv. Petra v Brestanici in cerkev sv. Nikolaja v Sevnici videmske podružnične cerkve. (Mlinarič, Ljubljana 1987, 30) Seznam desetin oglejskega patriarha iz leta 1296, ki daje vpogled v cerkvenoupravno ureditev tistega časa, pa izmed 114 župnij in vikariatov, identificiranih kot poseljenih s Slovenci6, omenja kot 414. »Plebanus de Rexchinburch«. Höfler k temu zapisu pripiše Videm ob Savi, kar pomeni, da navkljub registru, ki navaja Rajhenburg oz. rajhenburškega župnika, Höfler predvideva, da je s tem zapisom mišljena videmska pražupnija.7 Ostalih cerkva vključenih v videmsko pražupnijo, ki so kasneje izšle kot župnije (Brežice, Sevnica), register ne navaja, iz česar lahko sklepamo, da so najbrž bile oskrbovane kot podružnice, da pa še niso prešle v vikariate. Malce begajoča je sama zamenjava imena Rajhenburg – Videm.8 V letu 1297 (samo eno leto po nastanku registra) se v virih omenja videmskega župnika, in sicer je ob menjavi na poziciji, po smrti župnika Markvarda, prevzel to mesto Engelbert, ki ga je umestil patriarh Rajmund della Torre. (Mlinarič 1987, 30) 4 Posledično tudi ta pregled pred vami ne zmore predstavljati natančnih poimenovanj, ker časovne meje, kdaj postane posamezna podružnica vikariat in nato župnija, niso jasno določene in se v zvezi s tem v literaturi trejo mnenja. 5 Dolinar v svojem prispevku razloži nekatere ključne pojme in ugotavlja zgoraj navedeno. (2003, 96—98) 6 Pri nas se je zadnji s tem registrom ukvarjal Janez Höfler. (1986, 65—69). 7 Podobna zamenjava je v virih zabeležena še enkrat, in sicer tista iz l. 1155, kjer se navaja »Richenburch apud sanctum Rodbertum«, torej Rajhenburg pri sv. Rupertu. (Mlinarič 1987, 30; Benedik 1977, 156) 8 Glej podnaslov »Rajhenburg«.

Jože Mlinarič je navedel, da so vse tri cerkve že v 13. stoletju imele stalne duhovnike in da so v začetku 14. stoletja postale samostojne dušnopastirske postojanke: nastanek brežiške župnije postavi v čas okoli leta 1200, za Sevnico pravi, da se v letu 1323 omenja samostojen župnik, za Rajhenburg pa omenja samostojnega vikarja pred letom 1340, pri čemer za zadnji dve navaja pisne vire. (Mlinarič 1987, 193) Mlinarič je pod pojmom samostojne dušnopastirske postojanke mislil na nastanek vikariatov predvsem za Sevnico in Rajhenburg. Nedvoumen je z izrazom župnija za Brežice, kjer je med raziskovalci največ razhajanj, nihče pa nastanek samostojne župnije ne postavlja tako zgodaj. Kvečjemu postavljajo nastanek brežiške župnije v kasnejši čas, kot to velja za Rajhenburg in Sevnico, kakor bomo v nadaljevanju prispevka opazili. Mlinaričeva datacija, ki predvideva čas nastanka brežiške župnije okoli leta 1200, je že samo v navezi s podatkom o prvi omembi iz leta 1213, ko so omenjeni videmski župnik in kaplani, nekoliko kontradiktorna. Tej trditvi pa oporeka tudi desetinski register iz leta 1296, če seveda sprejmemo dejstvo, da je ta popis natančen. Mlinarič v svojem delu Kostanjeviška opatija 1234-1786 na več mestih to svojo tezo ovrže, zato je mogoče, da se za zapisanimi besedami skriva pravilno pojmovanje. Kot problematične vidim predvsem Mlinaričeve dobesedne prevode cerkvenega izrazoslovja in nato uporabo le-teh izrazov kot takšnih v interpretacijah. Izrazi sami v virih nas napeljujejo k zaključku, da so jih tudi ustvarjalci dokumentov nedosledno zapisovali.

Rajhenburg Vsekakor podružnica sv. Petra v Rajhenburgu predstavlja izjemo med ostalimi župnijami, ki so se osamosvajale vse tja do jožefinskih reform. Cerkev sv. Petra je bila namreč lastniška cerkev salzburških nadškofov, ki so dobili posest med Savo in Sotlo v last od Heme Krške leta 1043. Razlog za prej omenjeno zamenjavo imen v desetinskem registru iz leta 1296 bi lahko iskali tudi v dejstvu, da je bil v času nastanka pražupnije sedež salzburškega posestva prav Rajhenburg in da se je celoten okoliš salzburškega posestva v Posavju imenoval »Rajhenburg«. Ozemlje samo je bilo v posesti salzburške nadškofije, cerkvena jurisdikcija nad ozemljem je pripadala oglejskemu patriarhatu. Dejanski ustanovitelj pražupnije je bil oglejski patriarh, ki je vzpostavil pražupnijo in za sedež določil Videm ob Savi in tako izmaknil sedež pražupnije Rajhenburgu, da ne bi tvegal pristanka tako velike ustanove v rokah fevdalca, v našem primeru salzburške nadškofije. (Höfler 1986, 13-19) Videmska cerkev s svojim patrocinijem (sv. Rupert), ki kaže na povezavo s Salzburgom, prav tako kaže na salzburški izvor. Franc Kovačič postavi njen nastanek v leto 1050. (Kovačič 1928, 90)

M I H A E L A K O VA Č I Č : V I D E M S K A P R A Ž U P N I J A O D I N K O R P O R A C I J E K O S TA N J E V I Š K E M U S A M O S TA N U

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

Starejši rod zgodovinarjev sicer dobesedno jemlje desetinski register iz leta 1296 in predvideva, da se za zapisom »Plebanus de Rexchinburch« dejansko skriva rajhenburška župnija. Cerkev sv. Petra v Rajhenburgu je najbrž res zgodaj dosegla status redno oskrbovane dušnopastirske postojanke, Franc Kovačič postavlja njen nastanek že v 12. stoletje. (Kovačič 1928, 92) Leta 1420 je prva izmed podružnic postala samostojna župnija, ustanovil jo je opat Blaž (1417—1425) in je bila tako še vedno priključena kostanjeviškemu samostanu, ki jo je »iz upravičenih in pametnih razlogov« ločil od videmske pražupnije. (Mlinarič 1987, 229) Dolgo ni ostala v tem izjemnem položaju, saj je kostanjeviški opat v letu 1501 »v svoji neprevidnosti prepustil Janezu Rajhenburškemu patronatske pravice pri tej cerkvi«. (Mlinarič 1987, 266) Tako je rajhenburška župnija prešla iz rok kostanjeviškega samostana, ki je bil tako ob svoje pravice in dohodke.9 Takšno stanje potrjujeta tudi oba popisa župnij iz konca 16. stoletja – Bizancijev in Montagnanov. (Höfler 1982, 39, 76)

Sevnica Franc Kovačič pravi, da je v Sevnici zaradi velike oddaljenosti že zgodaj nastal vikariat, in sicer omenja podatek, da se je v mestu že leta 1431 ena izmed ulic imenovala Cerkvena ulica in da je cerkev sv. Nikolaja že takrat obstajala. Mlinarič zasledi prvo omembo samostojnega duhovnika10 v Sevnici že leta 1323 (»Johanns pfarrer ze Liechtenwald«). Leta 1545 je Ivan Sevniški ustanovil kaplanijo v Sevnici. (Kovačič 1928, 92) Ni znano, od kdaj je Sevnica župnija, verjetno je, da se je oblikovala nekje v času med letoma 1545 in 1581. Omenja jo namreč Bizancijev vizitacijski popis na Kranjskem iz leta 1581 kot župnijo s štirinajstimi podružnicami, ki ima župnika z dvema kaplanoma. (Höfler 1982, 38)

Brežice Kdaj je brežiška podružnica nastala redno oskrbovana dušnopastirska postojanka in nato župnija, je odprto vprašanje. Metod Benedik pravi, da so Brežičani imeli lastnega vikarja pred letom 1354, župnijo naj bi dobili šele v 17. stoletju. (Benedik 1977, 158) Janez Höfler navaja dokument iz leta 1478, kjer je omenjen župnik, in pravi, da je župnija nastala v drugi polovici 15. stoletja. (Höfler 1982, 15) Tudi Pavle Blaznik se sklicuje na 9 Franc Kovačič omenja letnico 1504 v zvezi s prehodom patronatskih pravic na Ivana (Janeza) Rajhenburškega. 10 Tu se opazi nedoslednost uporabe izrazov v virih, iz tega zapisa bi prav lahko sklepali že na župnijo, saj »pfarrer« v prevodu pomeni župnik.

dokument (mogoče celo identičen) iz leta 1478, kjer je omenjen »plebanus in Rayn« in navaja listine vse od leta 1436 naprej, ki omenjajo brežiško župnijo – »Ranner ali Rayner ali Rainer Pfarr«. Vikariat pa naj bi postala brežiška podružnica že pred letom 1364, kjer se omenja vikar Janez. (Pavle Blaznik 1986, 77) Dejansko tudi Montagnanov popis cerkva na Štajerskem, ki je nastal med letoma 1592 in 1596, navaja župnijo sv. Andreja v Brežicah (Höfler pripiše v prevodu, da je to župnija sv. Lovrenca) s tremi podružničnimi cerkvami in dvema duhovnikoma. Popis je nastal v času, ko je bila župnija zaradi zapadlih dolgov dana v zakup oskrbniku brežiškega gradu Ivanu Ritterju. (Höfler 1982, 74) Bizancijev popis iz leta 1581 ne omenja brežiške župnije in podružnic. Za brežiško župnijo je opravil pregled literature France M. Dolinar v zborniku, ki je soroden pričujočemu, in sicer ugotavlja glede na navedbe v literaturi, da so zgodovinarji v preteklosti vzeli za ustanovno leto brežiške župnije leto 1641, ko so v Brežicah začeli voditi krstno knjigo. Sam pravi, da je poročna knjiga najbolj verodostojen dokaz popolne samostojnosti neke župnije. V Brežicah so jo pričeli pisati šele v letu 1738. (Dolinar 2003, 94-97) Zdi se, da je to le nekoliko prepozno datiranje, saj se v različnih virih brežiška župnija pogosto in dosledno navaja mnogo pred tem datiranjem. Iz zgoraj navedenega lahko zasledimo, da obstaja izmed vseh župnij, ki so izšle iz videmske pražupnije, največ zmede ravno glede nastanka samostojne župnije Brežice. Ponavadi je izpuščena iz popisov, v Montagnanovem popisu pa ima zopet poseben status, saj za videmsko in sevniško župnijo opat oporeka patriarhu pravico potrditve župnika in jo hkrati s pravico prezentacije pridržuje zase, medtem ko za brežiško tega pripisa ni.

Viharno obdobje pražupnije od inkorporacije do konca 16. stoletja Samostanom so inkorporirane župnije na eni strani pomenile vir dohodkov. Zelo zgovoren podatek o dobrem gospodarskem položaju videmske pražupnije je tisti o višini papeške desetine iz leta 1370, ki nam razkrije, da je dajatev za kostanjeviški samostan in videmsko župnijo predpisana v isti višini. (Mlinarič 1987, 198) Na drugi strani pa so pridružene župnije samostanom

J na podružnicah sama po svobodni volji. Videmski župnik pa je bil tisti, ki ga je predlagal kostanjeviški samostan. Glede dohodkov je sporazum poudarjal, da je videmska pražupnija s podružnicami podrejena kostanjeviškemu samostanu. Mlinarič navaja dejstva v tem dokumentu kot dokaz, da postojanke še niso polnopravno izločene iz videmske pražupnije. (Mlinarič 1987, 199—202)

Zunanja stran listine Paganusa della Torre z dne 27. junija 1331 z žigom. (Arhiv Republike Slovenije)

povzročale kopico skrbi zaradi nenehnih sporov, ki so se odvijali predvsem zaradi nastavitev vikarjev ter plačil dajatev.11 Prvi spor, ki je dobil velike razsežnosti in je potekal med duhovniki Kostanjeviški cisterci pridruženih videmskih župnij oziroma vikariatov in opati na eni strani in na drugi med duhovščino samo, se je pričel v začetku šestdesetih let 14. stoletja in je trajal do pričetka 15. stoletja. Spori nasploh pa so bili stalnica posavske duhovščine vse do konca 15. stoletja. Ta borba za službo generalnega videmskega vikarja se je končala s sporazumom v Ogleju leta 1378, ki je preciziral pravice samostana in pravice njegovih vikarjev pri videmski župniji in podružnicah. Naj navedem še drugo plat spora, ki še bolj oriše nemirno stanje v cerkvenem življenju v Posavju, in sicer je bil npr. v letu 1376 opat v sporih z vsemi tremi vikarji podružnic – sevniškim, brestaniškim in brežiškim, in sicer zaradi neplačevanja dajatev in prilaščanja župnij brez opatovega dovoljenja. Sporazum iz leta 1378 je predvideval, da je bil pri cerkvi sv. Ruperta večni vikar (vicarius perpetuus), na podružnicah pa so bili vikarji do smrti, potem se je ta služba zopet vrnila videmski župniji, ki je imela tako pravico nastavljanja vikarjev 11 Vse spore oz. večino tistih, ki jih je moč najti v arhivskem gradivu, in ki so potekali vse od časa po inkorporaciji videmske pražupnije h kostanjeviškemu samostanu, je natančno opisal Jože Mlinarič v delu Kostanjeviška opatija 1234— 1786. Iz tega razloga jih tudi natančno ne navajam v pričujočem pregledu.

Za časa kostanjeviškega opata Andreja (1391—1406), ki velja za izredno sposobnega predstojnika kostanjeviškega samostana, je potekala med samostanom in neposlušnim vikarjem pražupnije Videm ob Savi Alohom Helfenbergerjem desetletna pravda, ki se je pričela kmalu po Alohovem nastopu službe vikarja zaradi neplačevanja dajatev samostanu. (Mlinarič 1987, 222—224) Komaj je to pravdo zaključil leta 1399, so se podobni spori pričeli med njunima naslednikoma. Opat Blaž je bil v sporih z Alohovima naslednikoma Janezem Spekkerjem in Janezom iz Podsrede zaradi neplačevanja dajatev ter zaradi prezentacije (nastavitve) vikarjev na videmskih podružnicah. (Mlinarič 1987, 229). Po sporazumu iz leta 1378 je imel pravico nastavitve vikarjev na pridružene župnije videmski župnik, očitno pa je že v naslednjem stoletju to pravico izgubil v prid opata. V zvezi s prezentacijo vikarjev so imeli opati očitno veliko dela, lep primer je poizkus videmskega župnika, ki si je leta 1474 lastil pravico nastavitve vikarja na izpraznjeno mesto na podružnici v Brežicah. (Mlinarič 1987, 238) Spori na vseh nivojih nam kažejo predvsem nenehno poizkušanje s strani duhovščine pridruženih župnij povrniti si stare pravice, ki so bile vse od inkorporacije naprej dodeljene kostanjeviškemu samostanu.

Čas reformacije Celotno 16. stoletje je bil čas globoke gospodarske in duhovne krize. Kostanjeviški samostan so izčrpavali splošna gospodarska kriza, vse pogostejši vpadi Turkov, posledično dajatve deželnim knezom za obrambo proti Turkom. Tudi zaradi naselitve Uskokov je v prvi polovici kostanjeviški samostan izgubil ogromno kmetij in posesti. Razkroju duhovnega življenja na splošno v instituciji katoliške cerkve je sledil nezadržen vpliv protestantskih idej, kar se je odrazilo tudi v kostanjeviškem samostanu in v življenju pridruženih župnij. Na tisti posesti opatije, ki so jo poseljevali Uskoki, pa je pravoslavje izpodrivalo katoliško vero. V času reformacije so se naše posavske župnije (v kolikor jih vse tako že sploh lahko imenujemo) posledično znašle v kritičnih razmerah. Vikarji na župnijah so zanemarjali plačevanje dajatev in zaradi davčnih zaostankov so župnije prišle v tuje roke. Posebej kritično stanje je bilo za časa opata Lenarta Hofstetterja (1563—1579), ki je glede na vire živel razvratno življenje

M I H A E L A K O VA Č I Č : V I D E M S K A P R A Ž U P N I J A O D I N K O R P O R A C I J E K O S TA N J E V I Š K E M U S A M O S TA N U

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

in skrbel za lastne koristi bolj kot za samostansko skupnost in posest. V njegovem času so bile župnije v Posavju v tujih in ne samostanskih rokah, večinoma protestantskih. Med prvimi je bila prvič zasežena zaradi davčnih zaostankov župnija sv. Lovrenca v Brežicah že za časa opata Malaveca (1527—1540), pred letom 1570 pa jo je dežela Štajerska zasegla in jo dala v zakup oskrbniku brežiškega gradu Ivanu Rittrerju. Opat Hofstetter leta 1579 v odgovoru na obtožbe, zaradi katerih je moral še istega leta odstopiti, priznava, da ima brežiško župnijo v rokah luteran. Do konca stoletja je bila nazaj v rokah kostanjeviškega samostana. (Mlinarič 1987, 297, 326—327). Tudi Montagnanov popis cerkva, ki je nastal v času med 1592 in 1596, ne omenja protestantov na položaju. (Höfler 1982, 74) Sevniška župnija sv. Miklavža je v tem obdobju tudi doživljala vzpone in padce. Zaradi davčnih zaostankov sta jo že opata Lenart Hofstetter in Lenart Pachernecker (1597—1580) leta 1579 dala v zakup sevniškemu tržanu Avguštinu Pernauerju. Na to stanje je naletel tudi Pavel Bizancij za časa svoje vizitacije leta 1581 in ugotovil, da je župnik mladoletni dijak, namesto

njega župnijo vodita dva duhovnika. Ker se Pernauer ni držal pogodbenih obveznosti, mu je opat Andrej Arzt odvzel župnijo in sklenil novo pogodbo z Jurijem Ratajcem. (Mlinarič 1987, 331—332) Tudi na župniji sv. Ruperta na Vidmu so se razmere še poslabšale pod opatom Lenartom Hofstteterjem. Leta 1579 so davčni zaostanki znašali okoli sedemsto renskih goldinarjev in zato je dežela Štajerska tudi to župnijo zasegla ter jo dala v zakup luteranski rodbini Egkh. Kljub srditim borbam za pridobitev župnij nazaj pod kostanjeviško okrilje, pritiskov deželnega kneza na stanove, pritiskov patriarha na vsakokratnega opata, je trajal boj celo desetletje, natančno datiranje ponovne pridobitve župnije v listinah ni zavedeno (Mlinarič 1987, 328—331). V inventarju zapuščine opata Andreja Arzta (1584—1593) pa se nahaja tudi zapis o pridobitvi videmske župnije. (Mlinarič 1987, 321) Tudi brestaniška župnija je bila v protestantskih rokah, kar je bila tudi zasluga barona Eckgha. V Bizancijevem in Montagnanovem popisu zasledimo le omembo brestaniške župnije brez Besedilo listine Paganusa della Torre z dne 27. junija 1331. (Arhiv Republike Slovenije)

J opisov in naštevanja podružnic, ker je bila že od začetka 16. stoletja ta župnija odtegnjena arhidiakonovi oblasti. Bizancijev popis iz leta 1581 omenja na župniji Videm ob Savi »heretičnega župnika« Aleksandra Paradaiserja z dvema kaplanoma, eden izmed njiju je Peter Lupus (Volk), ki ga v Monatgnanovem popisu iz devetdesetih let 16. stoletja srečamo kot župnika brez pomočnikov. V župniji Videm ob Savi je nasploh Montagnano našel najslabše stanje izmed vseh vizitiranih župnij, le še Kostrivnica naj bi bila v primerljivem stanju. Temu zapisu se niti ne moremo posebno čuditi, saj naj bi videmska župnija za časa vizitacije komaj prešla iz rok protestantov nazaj k samostanu. (Höfler, Ljubljana 1982, 11, 38, 40, 72, 74) Höfler pravi, da protestantizem ni vplival na cerkveno organizacijo. Očitno pa je ravno že tako slabe razmere v današnjem Posavju prav pretresel. Kot priča časa širitve protestantskih idej v Sevnici nam je zanamcem ostala Lutrova klet, ki je v času reformacije bila protestantska molilnica. Proti koncu 16. stoletja so si župnije opomogle v duhovnem in gospodarskem smislu in pričele z bolj mirnim obdobjem. Za naslednje obdobje poroča Mlinarič o pomanjkanju omemb v samostanskih dokumentih o dogajanju na videmski župniji in vseh župnijah, ki so iz nje izšle, posledično tudi v literaturi ne najdemo mnogo podatkov vse do nastopa Marije Terezije in Jožefa II., katerih vladavina je prinesla obilo sprememb.

Sklep stare ureditve Na cerkvenem področju so bile potrebe po spremembah že dolgo na vidiku, najbolj očitno so izbruhnile v času reformacije. Samó področje cerkvene uprave je postalo nesmiselno. Večina slovenskega ozemlja je spadala pod oglejski patriarhat, katerega sedež je bil na ozemlju Avstriji sovražnih Benečanov. Tako je ogromno ozemlje oglejskega patriarhata največkrat bilo prepuščeno samovolji imetnikov različnih cerkvenih funkcij, samostanski arhidiakonati npr. so bili neodvisni. Tudi v primeru salzburške nadškofije in ljubljanske škofije so bile meje nenaravne in razbite, prav tako meje župnij. Neurejena situacija v cerkveni upravi pa se je med drugim odrazila na vseh nivojih duhovnega življenja. Potrebno moč za spremembe sta zbrala posvetna vladarja Marija Terezija in še posebej kasneje njen naslednik Jožef II, ki sta si lastila pravico cerkev podrediti interesom države. V začetku leta 1751 je papež ukinil oglejski patriarhat, ki je preživel celo tisočletje, in ustanovil dve nadškofiji, za avstrijski del je to bila goriška nadškofija, razdeljena na 11 arhidiakonatov, 69 dekanatov in 475 duhovnij (župnij). Prvi goriški nadškof je postal Karel Mihael Attems, ki se je z vso vnemo lotil verske in moralne prenove novoustanovljene nadškofije. Zname-

nit je predvsem zaradi svoje vizitacijske vneme, saj je obiskal vse dežele, ki jih v preteklosti že dve stoletji ni noben oglejski patriarh. (Dolinar 1991, 155) V Posavju sta se za časa prvega goriškega nadškofa izločili iz videmske župnije župnija Sromlje leta 1753 in iz brežiške župnije samostojen vikariat Dobova leta 1765. Sicer se po ukinitvi oglejskega patriarhata na našem področju razmere niso dosti spremenile, še vedno je celotno dušno pastirstvo nad pridruženimi župnijami kot arhidiakon nadzoroval opat kostanjeviškega samostana. Radikalnejše spremembe so prinašale reforme cesarja Jožefa II., ki so pomenile grobo poseganje države na cerkveno področje in so obsegale: ukinitve samostanov, arhidiakonatov, romanj, bratovščin, preureditev župnij … Kostanjeviški samostan je bil ukinjen z dekretom z dne 2. oktobra 1785, 3. januarja 1786 je bila menihom razglašena ukinitev samostana. Z ukinitvijo samostana je bil hkrati ukinjen tudi njegov arhidiakonat za vse samostanu pridružene župnije. Posavske župnije so pripadle novoustanovljeni dekaniji s središčem na Vidmu ob Savi, ki je bil zaradi tradicije prepoznan kot središče cerkvene uprave v Posavju. Ker je bila ukinjena tudi goriška nadškofija, so posavske župnije prišle pod jurisdikcijo lavantinske nadškofije s središčem v Št. Andražu na Koroškem. Ukinitev kostanjeviškega samostana so dočakali opat Aleksander Haller pl. Hallerstein in dvajset menihov, slednji so prešli med posvetno duhovščino. Župnik v videmski župniji in hkrati dekan je postal Dizma Jan, ki je v videmski župniji deloval skoraj 30 let, in sicer vse tja do leta 1814. (Mlinarič 1987, 507) Vzporedno z ostalimi reformami so oblasti izvedle tudi preureditev župnij, in sicer je bila nova župnija ustanovljena, če je ustrezala naslednjim zahtevam: če je bil dostop do stare hudo oviran, če je bilo do središča stare župnije nad uro hoda ter če je izpolnjevala število župljanov, ki naj bi znašalo okoli 700 duš. V Posavju so bile predlagane naslednje župnije: sv. Jurij na Zdolah, Devica Marija v Koprivnici, sv. Kancijan na Rožnem, sv. Barbara v Rovišah, Kapele s cerkvijo Marijinega vnebovzetja, Vranje s cerkvijo sv. Štefana, sv. Anton v Leskovcu ter sv. Duh v Artičah in lokalije (lokalne kaplanije, ki naj bi kasneje postale župnije): v Šedmu, Podgorje s cerkvijo Device Marije, Zabukovje s cerkvijo sv. Lenarta. (Kovačič 1928, 340) Od predlaganih sta leta 1786 postali župniji Artiče12, ki se je izločila iz sromeljske župnije, in Kapele, ki se je izločila iz

12 Jože Mlinarič navaja podatek, da je bila l. 1787 ustanovljena v Artičah kuracija, župnija šele l. 1799. (1987, 460) Isti podatek navaja tudi Krajevni leksikon Dravske banovine. (1937, 76) Vendar v Artičah pričnejo voditi krstne, poročne in smrtne knjige že l. 1787.

M I H A E L A K O VA Č I Č : V I D E M S K A P R A Ž U P N I J A O D I N K O R P O R A C I J E K O S TA N J E V I Š K E M U S A M O S TA N U

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

župnije Pišece.13 Lokalije pa so postale Zdole14, Zabukovje15 in Podgorje. Od navedenih novoustanovljenih upravnih enot je bila v kratkem opuščena lokalija Podgorje. (Kovačič 1928, 341)

Reference Benedik, Metod Krško in okolica v cerkvenopravnem pogledu. V: Lado Smrekar (ur.), Krško skozi čas. Zbornik ob 500-letnici mesta, Skupščina Občine Krško, Krško 1977, 153— 164. Blaznik, Pavle Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500 (Historična topografija Slovenije II), 1 A-M, Maribor 1986. Dolinar, M. France Jožefinizem in janzenizem. V: Metod Benedik z uredniškim odborom, Zgodovina cerkve na Slovenskem. Inštitut za zgodovino cerkve pri Teološki fakulteti, Mohorjeva založba Celje 1991, 153—171. Vpetost župnije Brežice v cerkveno upravo oglejskega patriarhata. V: Jože Škofljanec (ur.) Župnija sv. Lovrenca v Brežicah. Župnijski urad Brežice Brežice 2003, 91—100. Höfler, Janez Trije popisi cerkva in kapel na Kranjskem in slovenskem Štajerskem s konca 16. stoletja. Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana 1982. O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem. Prolegomena k historični topografiji predjožefinskih župnij. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana 1986. Kosi, Miha Na meji imperija: Kostanjevica in oblikovanje državne meje na Dolenjskem v srednjem veku. V: Andrej Smrekar, (ur.), Vekov tek, Zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta, Kostanjevica na Krki 2003, 77—96. Kovačič, France Zgodovina lavantinske škofije 1228—1928. Lavantinski kn. šk. Ordinat, Maribor 1928. Krajevni leksikon Dravske banovine. Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine Ljubljana 1937.

SUMMARY The ancient parish of Videm from the incorporation into the Kostanjevica monastery to the inclusion in the bishopric of Lavant (1331—1786) The purpose of the article is the chronological survey and outline of events in the St. Rupert ancient parish (Urpfarre) of Videm ob Savi in the period from its incorporation (joining) into the Kostanjevica Cistercian monastery up to the monastery closure at the time of Joseph II. The article follows the events in the religious field in the whole geographic ancient parish area - thus the area of today’s Posavje region - from the ancient parish annexation to the monastery up to the foundation of the deanery Videm ob Savi after the closure of the monastery. The text is intended for literature survey that deals with this period and field. The article which tries to present the events in a chronological period of almost five centuries endeavours to outline the achievement of independence processes of all joined parishes in the Posavje region and it mentions the problems which the abbots had with rebellious priests and vicars at the beginning. The author makes clearer the parishes situation during the Reformation and at the end she outlines the new image of ecclesiastical order in the Posavje region which was left by Mary Theresa and Joseph II.

Mlinarič, Jože Kostanjeviška opatija 1234–1786. Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki, Ljubljana 1987. Cerkev na Slovenskem v srednjem veku. V: Metod Benedik z uredniškim odborom, Zgodovina cerkve na Slovenskem. Inštitut za zgodovino cerkve pri Teološki fakulteti, Mohorjeva založba Celje 1991, 61—91. Tiller, Viktor Dekanija Videm v brežiškem okraju. Založil dr. Viktor Tiller, Groblje-Domžale 1939. Zelič, Zoran Župnija Sv. Nikolaja v Sevnici. Društvo Trg Sevnica, Sevnica 2003. Viri: Arhiv Republike Slovenije, Zbirka listin, 1163—1686, AS 1063. 13 France Kovačič omeni, da je v Pišecah zaradi velike oddaljenosti od središča pražupnije nastal vikariat zgodaj, vendar ne pred l. 1331, ne postavi pa kasnejše datacije. (1928, 92) Viktor Tiller pa omeni, da so Pišece postale župnija okoli l. 1657, žal ne navaja vira podatka. (1939, 20) Glede na čas nastanka je najverjetneje, da je ta podatek in tudi nekatere ostale privzel iz Krajevnega leksikona Dravske banovine. (1937, 76) Krstne knjige v Pišecah datiramo v l. 1675, poročne pa v l. 1695. 14 Zdolska lokalija je leta 1874 postala samostojna župnija. (Tiller 1939, 22) Krajevni leksikon Dravske banovine navaja leto 1789. (1937, 76) 15 Lokalija Zabukovje je leta 1812 postala samostojna župnija. (Tiller 1939, 30)

Prebivalstvo v videmski župniji od konca 18. do prve polovice 20. stoletja

Bojan Cvelfar

Mapna kopija št. 5, k. o. Sremič iz leta 1825, Franciscejski kataster za Kranjsko, 1823—1869. (Arhiv Republike Slovenije)

J Videm je bil dolgo časa v lasti Breže–Selških. Poslednja predstavnica tega pomembnega rodu, pri Slovencih nekoč tako priljubljena sv. Ema, je oblast nad tukajšnjimi kraji leta 1043 odstopila Salzburškemu nadškofu. Zato se ne gre čuditi, da so cerkev na Vidmu, ki naj bi bila prvič postavljena nekako v tem času, posvetili prav ustanovitelju in zavetniku salzburške nadškofije, Sv. Rupertu. V ohranjenih listinah pa se tukajšnja cerkev prvič omenja leta 1155. Leta 1331 je patriarh Pagan videmsko župnijo podaril cistercijanskemu samostanu v Kostanjevici, ki je od takrat naprej postavljal tamkajšnje župnike, ponavadi imenovane vikarji. Tako je bilo vse do leta 1787, ko je bil samostan ukinjen. Zanimivo je predvsem to, da je vse do leta 1751 v cerkvenem okviru župnija spadala pod oglejski patriarhat, čeprav je bila zemlja last solnograške nadškofije. Med letoma 1751 in 1787 je spadala pod goriško nadškofijo, po ukinitvi kostanjeviškega samostana pa je prešla pod lavantinsko škofijo. Takrat, natančneje 14. junija 1787, so ustanovili tudi dekanat Videm.1 Prvotni obseg prafare se ujema z mejami dekanije, izjema je le župnija na Bizeljskem. Videmska pražupnija je namreč »mati« številnih župnij: Artiče, Dobova, Kapele, Koprivnica, Pišece, Rajhenburg, Sevnica, Sromlje, Zabukovje in Zdole (Schmutz 1823, 261; Janisch 1881—85, 1176; Krajevni leksikon 1937, 84; Tiller 1939, 6—7).2 Vrsto duhovnikov na Vidmu začenja Engelbert iz Brežic (1297), nato se omenjajo še Hermann (1347), Weygandus de Hetnold (1377) in Johan Conrad iz Podsrede (1417) (Janisch 1881—85, 1176). Bolj kontinuiran seznam pa se začenja šele v drugi polovici 17. stoletja: Andreas Tschandigh (1662), Georg Perner (1668), Vitalis Maieritsch ali Majerizh (1672)3, Andreas Mauritsch (1685), Franz Höffinger (1695), Ferdinand Ernst Portner (1706)4, Gregor Kamnikar (1708), Anton Josef Kniffiz (1718), Laurentius Kos (1725), Franz Anton Schutritsch (1728), Joseph Ignatz Wesse (1733), Joseph Stanitsch (1747), Dismas Jan – zadnji cistercijan in prvi videmski dekan (1775), Martin Balon, provizor (1814—16)5, Ignatz Franz Zimmermann – kasnejši gubernijski svetnik in med letoma 1824 in 1843 lavantinski škof (1816), Georg Allitsch tudi Jurij Alič6 – dekan, župnik, konsistorialni svetnik in častni kanonik ter šolski okrožni nadzornik v videmskem dekanatu (med letoma 1818 in 1845), Anton Rajc – dekan, župnik in častni kanonik (1845—1874), Karl Ferdinand (tudi Dragotin) Ripšl (1874— 1887), Janez Novak (1888—94), Henrik Verk (1894—1900 ter 1907—1919), Josip Žičkar (1900—05), Franc Černenšek 1 Dekanija je bila pod patronatom državnega gospostva Kostanjevica na Kranjskem in gospostva Brežice. 2 Glej tudi: Znanstveni raziskovalni center pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (v nadaljevanju ZRC SAZU), Inštitut za slovensko narodopisje, Göthova topografija, 451 (Videm) – odgovori na vprašalnico gospoščinam in imenjem (zapisal dekan Georg Allitsch). 3 Schmutz ga ne navaja. 4 Schmutz navaja letnico 1696, Göthova topografija in Janisch pa 1706. 5 Omenja ga le Krajevni leksikon Dravske banovine. 6 Kot v svojem leksikonu omenja Schmutz, je Alič v slovenščino prevedel tudi statut in ustanovitveni akt c. kr. Kmetijske družbe na Štajerskem.

(1905—1907) in Janez Medvešek (od 1923). V letih 1874— 94 ter 1911—1923 je mesto dekana zasedal brežiški župnik (Schmutz 1823, 261—262; Janisch 1881—85, 1176; Tiller 1939, 6).7 17. oktobra8 1746 je Videm s cerkvijo in župniščem vred pogorel. Cerkev so ponovno postavili leta 1782, toda z mnogimi pomanjkljivostmi. Stolp so nekoliko polepšali šele leta 1802, cerkev pa v letu 1820 v celoti obnovili. To je bila zgradba, ki izvorno vsekakor ni bila tako obširna. Stolp je prehajal iz štirikotne v osemkotno obliko, z izjemo ne preveč lepe čebulaste strehe je bil sicer gotski. Prezbiterij je premogel gotske oboke, ladja pa ni kazala nikakršnih gotskih sledi, tudi ni bila obokana, temveč je imela raven strop in stropnike s štukaturami. Cerkev je imela 4 oltarje: a) Glavni oltar v prezbiteriju je imel odlično izklesan in pozlačen kip sv. Ruperta, ki je stal v zastekljeni niši. Na hrbtni strani je imel kronogram: »Vt sIs paroChIae patronVs te DepreCaMVr paroChIanI«. Levo in desno od te niše sta kot freski na steni viseli na les naslikani stoječi figuri apostolov Petra in Pavla, delo ljubljanskega slikarja Taučarja. Prezbiterij je imel poleg okroglega okna za nišo glavnega oltarja še okno v jugozahodni steni. b) Ksaverijev oltar je stal na jugozahodni steni ladje v obokani istoimenski kapeli z lesenim kipom tega svetnika, ki ga prikazuje, ko krstí temnopoltega dečka, zraven pa sta stali stranski figuri, ki sta upodabljali sv. Donata in sv. Florijana. Oltar je bil posvečen 17. 7. 1760, leta 1846 pa prenovljen. c) Marijin oltar pred vhodom v prej omenjeno kapelo je imel v zastekljeni niši pozlačen kipec Nebeške kraljice z Jezusom v eni in žezlom v drugi roki. Zadaj, za kanonskimi tablicami, se je nahajal napis: »Haec ara erecta est sub. A. D. F. A. Schuttrich Parocho Loci 1731«. d) Štefanov oltar se je nahajal levo od prejšnjega. Na njem se je seveda nahajal kip sv. Štefana z dvema Judoma, ki ga kamenjata, nad njima pa lebdita dva angela. Za kanonskimi tablicami je bil heksameter, pod njim pa kronogram s črnimi in rdečimi inicialkami na beli podlagi: En StephanVs SaXIs HeV CrIMen! CaeDItVr Insons; – »Ast CoeLo InserItVr, QVI MoDo SaXa TVLIt.« – »SVb A. R. FranCIsCo AntonIo SChVtrICh ParoCho Et R. Iosepho Wesse Cooperatore Prosto A … O CoMta …«. Zadnji dve besedi sta bili že nečitljivi. Poleg tega oltarja se je nahajala preprosta prižnica, ki je bila le redko v uporabi. V severozahodni steni, blizu stolpa, je bil dostop na kor. Ta je stal na dveh kamnitih stebrih in treh lokih. Orgle so imele 9 registrov, 7 v manualu in 2 v pedalu. Izdelal jih je mojster Johann Franz Genehek iz Celja leta 1737. Na zunanji strani stolpa se je nahajala ura na štiri zvone, nameščena leta 7 ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Göthova topografija, 451 (Videm) – odgovori na vprašalnico gospoščinam in imenjem (zapisal dekan Georg Allitsch). 8 Scmutz omenja datum 18. oktober.

B O J A N C V E L F A R : P R E B I VA L S T V O V V I D E M S K I Ž U P N I J I O D K O N C A 1 8 . D O P R V E P O L O V I C E 2 0 . S T O L E T J A

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

1852. Velik zvon je tehtal 1840 funtov, na podstavku je imel relief, ki je prikazoval križanje, sv. Andreja, sv. Marijo z Jezusom in rožnim vencem ter sv. Antona Padovanskega. Na notranjem robu je bil napis: »Od farmanov Bogu darovan s pomozhjo G. Antona Reitz Tehanta v letu 1848. Potolashi nepokojni zhas, o Bog! Klizhe mojega petja glas.« Nekaj višje, pred križanjem pa napis »Nr. 713. Opus Antonii+«, za križanjem pa »Samassa Labaci 1848«. Srednji zvon je imel napis »Anton Samassa in Laibach Anno 1825«, rožni venec, božjo mater, križanje in škofa s palico. Manjši zvon je imel napis »Milo ubrani glas svonov doni. Mir. Edinost farmane uzhi« ter nad tem »Nr. 714 Antonii Samassa Labaci 1848«, nato križanje, sv. Marijo, Janeza, Jožefa z Jezusom in Franca Ksaverija. Ta je tehtal 531 funtov. Vsi trije zvonovi so zvonili v E-molu. Četrti je bil mrtvaški zvon. Nosil je letnico 1764, na njem sta bila v reliefu upodobljena dva svetnika, ki pa ju ni bilo več moč prepoznati (Janisch 1881—85, 1178). K župniji je spadalo pet podružničnih cerkva: Sv. Mihael v Stari vasi, Sv. Nikolaj v Starem Gradu, Sv. Marija v Dolenji vasi, Sv. Margareta na Libni ter Sv. Primož in Felicijan na Kremenu. Sedanjo cerkev so gradili med letoma 1893 in 1897 v romanskem slogu, posvečena je bila 7. septembra 1897. Cerkev ima tlorisno obliko križa in ravno zaključen prezbiterij. Leta 1934 je bila njena zunanjost popolnoma prenovljena (Krajevni leksikon 1937, 84; Tiller 1939, 8). Okoli cerkve se je do leta 1831 nahajalo pokopališče, obdano z visokim zidom. Nanj je bilo moč vstopiti skozi železna vrata z vzhodne, zahodne in severozahodne strani. Novo pokopališče so umestili jugovzhodno, nad vasjo. Njegovo ureditev so predlagali že 1819, uredili pa šele 1831 – 6. novembra tega leta so ga blagoslovili. Danes je to območje preurejeno v park nasproti osnovne šole Jurija Dalmatina. Najbolj oddaljeni verniki so sredi 19. stoletja imeli do cerkve uro hoda.9 Novo župnišče je bilo zgrajeno med letoma 1822 in 1826. V Janischevem leksikonu je omenjeno, da je bila to na zunaj sicer izjemno lepa zgradba, a z izredno nefunkcionalno notranjostjo. Ob župnišču so v letih 1871 in 1872 postavili gospodarsko poslopje. Sicer pa je župnijsko imenje Videm, ki je po okrajni pogodbi iz leta 1806 spadalo v okraj Rajhenburg, imelo tudi nekaj, sicer bolj skromnih zemljiških dohodkov. Imelo je 6 gld. in 12 kr. rustikalne funtne napovedi ter 33 gld. in 24 kr. rektificiranega 25 % dominikalnega davka v denarju. Imelo je tudi 137 dni ročne tlake, ki pa v naravi ni več obstajala – leta 1787 je bila reluirana. Uradni sedež imenja je bil v župnišču Videm, njegova uprava pa se je nahajala v Brežicah. Svoje podložnike je dominij imel v celjskem okrožju, v okrajnih gosposkah Brežice in Rajhen9 ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Göthova topografija, 451 (Videm) – odgovori na vprašalnico davčnim občinam.

burg. Skupaj je premoglo le 34 rustikalnih in 10 dominikalnih podložnikov. Vsi, razen enega kajžarja, ki se je nahajal v župniji Artiče, so bili v videmski župniji. Imenje ni potrebovalo posebnih uradov, saj so vsi podložniki živeli v okolici Vidma, Stare vasi in Pesja. Imenje je imelo tudi nekaj lastnih zemljišč, skupaj v izmeri 20 oralov in 785 kv. sežnjev10: PP dominikalna: pod parc. št. 1 njivo (3 orale in 20 kv. sežnjev), št. 2 pašnik (218 kv. sežnjev), št. 3 njivo (232 kv. sežnjev), št. 4 travnik (474 kv. sežnjev), št. 5 travnik (1 oral in 29 kv. sežnjev) in št. 6 manjši vrt (25 kv. sežnjev), vse pri kozolcu; PP rustikalna št. 15, pod parcelno št. 53 sadovnjak pri kozolcu (146 kv. sežnjev); PP št. 4716, pod parc. št. 494 listnati visoki gozd na Slomu (3 orale in 390 kv. sežnjev); PP rustikalna št. 190, pod parc. št. 50 travnik v Stari vasi (1408 kv. sežnjev), št. 124 njivo (3 orale in 917 kv. sežnjev), št. 174 njivo v Trebežu (1 oral in 676 kv. sežnjev) in št. 176 pašnik v Trebežu (91 kv. sežnjev); PP urbarialna št. 19, pod parcelno številko 1171 travnik (4 orale in 46 kv. sežnjev); PP št. 659, listnati visoki gozd v Črni mlaki (2 orala in 912 kv. sežnjev). Parcele št. 494, 50, 124, 174, 176, 1171 in 659 so spadale pod okrajno gosposko Brežice. Poleg zgoraj naštetih zemljišč je župnijska nadarbina imela tudi vinograd na Kranjskem, na mestnem hribu nad Krškim s površino okoli 1 orala. Dominij je vodil svojo ekonomijo in je vse njive obdeloval sam. Na njivah, ki so bile vse po vrsti izjemno visoke kvalitete, so pridelovali pšenico, rž, ječmen, oves, pa tudi poletne pridelke, kot so koruza, krompir, fižol, lan, repa in ajda. Živine pa dominij ni redil. Zaradi preprostega razloga – za krmo primeren travnik je bil oddaljen kar 2 orala in 312 sežnjev. Pa še ta krma je zadostovala le za zimsko hranjenje. Drug travnik pa so uporabljali zgolj kot kislo krmo za konje. Dominij je s temi zemljišči gospodaril le s težavo, saj si ni mogel več pomagati s tlako. In kot je v odgovoru na Göthove vprašalnice zapisal takratni župnik Jurij Alič, »večina poslov ne čuti nobenega pomanjkanja, pregovor pa pravi: Kar plug pridobi, zdravje požre.« Na področju videmske župnije sta kot glavni gospodarski dejavnosti tukajšnjih prebivalcev prevladovali poljedelstvo, predvsem pa vinogradništvo. Tudi gozdovi v lasti imenja niso bili kaj prida. Hrastov gozd na Slomu je ležal že v brestaniški župniji in je bil od Vidma oddaljen 3 ure hoda. Bil je že močno izsekan, razprostiral se je na visokem hribu z rebrijo proti severozahodu. Na obrobju tega gozda je tekel potok Brestanica. Les iz tega gozda so proda10 Površine so izražene v oralih in kvadratnih (kv.) sežnjih. 1 oral znaša 1600 kv. sežnjev. Sicer pa je 1 oral 5700 m² (57 arov). 1 kv. seženj pa 36 kv. čevljev oziroma 3,59 m² (Sergij Vilfan, Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero (XVI.—XIX. stoletje). V: Zgodovinski časopis let. 8, št. 1—4, Ljubljana 1954.)

Sava je velikokrat poplavila vasi in rodovitna polja. Stari Grad po obsežnih poplavah v petdesetih letih 20. stoletja. (Hrani Valvasorjeva knjižnica Krško)

jali večinoma v trgu Brestanica. Od drevesnih vrst sta močno prevladovala rdeča bukev in gaber. So pa listje teh dreves uporabljali kot steljo za domače živali, tako pa je nastal še hlevski gnoj. Drugi gozd je bil v Črni mlaki, velik 2 orala in 912 kv. sežnjev. Premogel je borna, pritlikava hrastova drevesa, ki so dajala le steljo za živino. Ležal je na majhni vzpetini z rebrijo proti jugozahodu. Župnijsko imenje je imelo kar nekaj bremen: hrano za kaplana, letno plačilo državnemu gospostvu Kostanjevica 60 gld. 33 kr, bremena za upravljanje posesti, za katerega so letno plačali 50 gld. Zemljišča so bila podvržena desetini, vinograd na Kranjskem na mestnem hribu nad Krškim pa je bil podvržen vinski dajatvi, tako imenovani gornici z 2 ½ vedroma in seveda prav tako desetini. V župnijskem imenju Videm so vzdrževali tudi skrbstveni fond s kapitalom 300 gld. in 10 kr.11

Upravna organiziranost Videm je z upravnimi reformami cesarice Marije Terezije od leta 1748 spadal pod celjsko okrožje. Tukajšnji podložniki so »služili« kar štirim različnim gospodom, namreč lastnikom gospostev Brežice, Rajhenburg in Šrajbarski Turn, nekateri pa tudi župnijskemu imenju Videm (Schmutz 1823, 260). Davčna občina Videm je v predmarčni dobi obsegala le istoimensko vas s 53 hišami. Kraj je bil od sedeža okrajne gosposke Rajhenburg oddaljen ¾ ure, od najbližje poštne postaje Celje pa 8 ½ milje. Ležal je tik ob okrajni meji z Brežicami. Skozi kraj je potekala glavna okrajna cesta proti Brežicam. Občina je 11 ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Göthova topografija, 451 (Videm) – odgovori na vprašalnico gospoščinam in imenjem (zapisal dekan Georg Allitsch).

ležala večinoma v ravnini, med vrstami zemljišč so v največji meri prevladovale njive, travniki in vinogradi – slednji so se raztezali po bližnjih gričih. Tok reke Save je občino zapuščal na vzhodni strani. Zunaj vasi Videm sta bila na Savi dva mlina na vodi. Gozdovi so bili le listnati, večinoma nizki in le v manjšem delu razdeljeni med prebivalstvo. Sicer pa je dominikalni del obsegal le 2 orala in 563 kv. sežnjev, medtem ko je delež podložnikov obsegal kar 28 oralov in 1326 kv. sežnjev. To gozdno prostranstvo je večinoma služilo kot tako imenovani vejnik (Laubbusch) za vinograde. Tla so bila večinoma ilovnata in peščena – veljalo je, da je bila tukajšnja zemlja najboljša v okraju.12 Leto 1848 ni prineslo sprememb le na področju odnosa podložnik – zemljiški gospod, pač pa tudi velike spremembe na upravnem področju. Z ukazom notranjega ministrstva 23. avgusta 1849 je namreč bilo ustanovljeno okrajno glavarstvo Brežice, ki je spadalo pod mariborsko okrožje. Zajemalo je področje štirih, po ukinitvi sodnega okraja Podčetrtek pa le področje treh sodnih okrajev: Brežice, Sevnica in Kozje. Naselja župnije Videm so spadala pod sodni okraj Brežice. Z ukinitvijo okrajnih glavarstev leta 1854 so tudi na tem območju do 1868 delovali mešani okrajni uradi, ki so teritorialno obsegali območja bivših sodnih uradov. Leta 1868 pa je bilo ponovno ustanovljeno okrajno glavarstvo Brežice (Bukošek, Zajc Cizelj 1997, 21). Sicer pa je krajevna občina Videm v drugi polovici 19. stoletja obsegala šest katastrskih občin: Stara vas, Stari Grad, Anovec, Pesje, Sremič in Videm. Njena skupna površina je dosegala 3205 oralov (1842,875 ha), na katerih je stalo 290 hiš in živelo 1465 duš (714 moških in 751 žensk). Sama katastrska občina Videm pa je obsegala le 156 oralov (89,7 ha), imela 43 hiš in 230 prebivalcev (113 moških in 117 žensk) (Janisch 1881—85, 1175). Leta 1881 je Videm dobil tudi samostojno občino (Krajevni leksikon 1937, 84). 12 ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Göthova topografija, 451 (Videm) – odgovori na vprašalnico davčnim občinam.

B O J A N C V E L F A R : P R E B I VA L S T V O V V I D E M S K I Ž U P N I J I O D K O N C A 1 8 . D O P R V E P O L O V I C E 2 0 . S T O L E T J A

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

Nekaj podatkov o življenju in navadah prebivalcev videmske župnije v 19. stoletju V prvi polovici 19. stoletja je bila od uradov v kraju le občina, ki je premogla tudi nočnega čuvaja. Ta je opravljal policijski nadzor.13 A že v drugi polovici 19. stoletja se je stanje izboljšalo. Kraj je pridobil poštni urad in sodarski merski urad (Janisch 1881— 85, 1176). Okrajni ranocelnik je tukaj deloval že v predmarčni dobi – plačevala ga je okrajna blagajna, zato je okrajne reveže moral obravnavati brezplačno. Na Vidmu sta bili tudi dve izprašani babici.14 Šola je bila v kraju ustanovljena leta 1804. Sprva je bila trivialka za 25 učencev. Dolžni so jo bili obiskovati otroci z Vidma, Stare vasi in Libne. Najbolj oddaljen otrok je imel do šole ½ ure hoda (Schmutz 1823, 260). Leta 1827 je na primer šolo obiskovalo 22 dečkov (12 z Vidma in 10 iz Stare vasi) in le 10 deklic (6 z Vidma in 4 iz Stare vasi). V primerjavi z letom poprej 7 dečkov in 6 deklic manj. Takratni učitelj Franc Trefalt v poročilu navaja tudi starostno strukturo otrok: dvanajstletnikov je bilo sedem, enajstletnikov 6, desetletnikov 8, devetletnikov 6, po 2 osem- in sedemletnika, eden pa je dopolnil šest let.15 Ker šola ni imela primernih prostorov, so se odločili v ta namen preurediti staro župnišče.16 Prenova je bila končana leta 1829.17 Kot je razvidno iz priloženega načrta, je bila to za tiste čase izjemno prostorna enonadstropna zgradba. V pritličju je imela vežo (I), stanovanje za učitelja – večjo (II) in manjšo (III) sobo, kuhinjo (IV) ter shrambo (V) – sobo za pomočnike (VI), zadnji izhod (VII) in dve stranišči (VIII). V prvem nadstropju predsobo (IX), dve šolski učilnici za 60—70 otrok (X in XI), sobo za shranjevanje učil (XII), dve stranišči (XIII) in stopnice na podstrešje (XIV). V tem poslopju je bil vzidan rimski napisni kamen iz bližnjega Neviodunuma, visok 61 in širok 63 cm z besedilom: INVICTO DEO CHARTO NEVIOD. SVMM. (Schmutz 1823, 261; Janisch 1881—85, 1176) Leta 1877 se je šola razširila v dvorazrednico, leta 1903 pa v štirirazrednico (Tiller 1939, 8). 13 ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Göthova topografija, 451 (Videm) – odgovori na vprašalnico davčnim občinam. 14 prav tam 15 Zgodovinski arhiv Celje (v nadaljevanju ZAC), Okrožni urad Celje, AŠ 130, a.e. 1030a, fol. 731. 16 Danes hišo prenavljajo in preurejajo za socialna stanovanja. Stoji na dvoriščni strani hiše na Cesti 4. julija št. 18. 17 ZAC, Okrožni urad Celje, AŠ 130, a.e. 1030c.

Kraj je premogel kar spodobno število obrtnikov in trgovcev. Schmutzev leksikon navaja krojača, dva čevljarja, kovača, mesarja, kramarja, barvarja, podobarja in mizarja (Schmutz 1823, 262). Odgovori na Göthove vprašalnice pa prav tako krojača, dva čevljarja, kovača, mesarja, mizarja ter že dva kramarja. Medtem ko na seznamu ni več barvarja in podobarja, pa na novo navaja klobučarja, dva mlinarja na vodi in kar osem gostilničarjev.18 Za ostale vasi v župniji imamo podatke le o številu mlinov: v Anovcu so na Loškem grabnu stali štirje mlini, vsak s po dvema kamnoma; v Dolenji vasi je potok Močnik gnal tri mline, vsak je imel po 3 kamne in stope; v Pesju sta bila na istem potoku še dva mlina, vsak je imel po 2 kamna (Kuret 1985, 93). Za požarno varnost v predmarčni dobi je bilo v kraju slabo poskrbljeno. Razen požarne lestve, ključa (mačka – Feuerhacken) in vedra občina ni premogla nikakršnih drugih protipožarnih pripomočkov. Hiše in gospodarska poslopja so bila zavarovana pri graški zavarovalnici.19 Prostovoljno gasilsko društvo Videm pa je bilo ustanovljeno 1888 (Videm-Krško 1957, 76). Leta 1862 je bila dokončana železniška proga Zidani Most— Sevnica—Brestanica—Videm—Krško—Brežice—Zagreb— Sisak. V smeri med Brestanico in Vidmom poteka železniška proga tesno ob Savi, ločuje ju le podporni zid. Levo od železnice se pri brestaniški železniški postaji vzdiguje Sremiški hrib, ki se razteza do Vidma ter je znan predvsem po izvrstnem vinu. Sicer strmo pada proti Savi, vendar je ob njej še prostor za v drugi polovici 19. stoletja zgrajeno novo okrajno cesto, na vrhu hriba pa je bilo dovolj prostora za vasico in veliko vinogradov, ki so dajali izvrstno črno in rdeče-rumeno vino. Na drugem bregu Save se je delno videla stara cesta; strmo v reko se je vsipalo kamenje, ki so ga uporabljali za žganje apna in obrambne gradnje. Pred vasjo Videm so zaradi gradnje železniške proge morali odstraniti kar 13 hiš, postajno poslopje pa so postavili v Stari vasi. Med njo in vasjo Videm je zrasel prisrčen »Hotel Ogrinc«. Celotna proga je bila sicer zgrajena malodane v skalovje in na lepem in trdno zgrajenem podpornem zidu na eni strani proti Savi, na drugi pa proti okrajni cesti (Janisch 1881—85, 1176). Železnica pa v kraj ni prinesla le postajnega poslopja, pač pa tudi mnogotere spremembe v vsakdanjem življenju tukajšnjega prebivalstva. Do tedaj so namreč razno blago, predvsem sadje, vino, žito, drva, deske, železo, apno in podobno prevažali predvsem po Savi na splavih in manjših ladjah. Sava je tukaj imela zelo plitvo strugo, ni tekla hitro in je bila plovna tudi proti toku. Ladje so bile dolge od 20 do 25 sežnjev ter 2 sežnja široke. Navadno so proti toku vozili tovor 800 do 1200 centov. Ladje so plule po Savi do Zaloga pri Ljubljani. Vlačilna steza je bila na desnem bregu reke, na kranjski strani. Ladje so najprej vle18 ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Göthova topografija, 451 (Videm) – odgovori na vprašalnico davčnim občinam. 19 prav tam

J kli ljudje sami, nato so za to resnično težaško delo uporabljali vlečno živino, predvsem vole in konje (navadno 6, včasih tudi do 20 parov) (Tiller 1939, 5). Sicer je bil ta način transporta v uporabi tudi po prihodu železnice, vendar le še v manjšem obsegu med Vidmom in Brežicami za vračanje praznih plovil. Že leta 1826 je bil na osnovi dvorne odredbe in gubernijskega obvestila sprejet sklep o regulaciji Save od Krškega do Brežic, s katero so skušali izboljšati plovnost po reki. Načrtovana gradnja nasipov pa naj bi po mnenju prebivalcev Stare vasi pomenila potencialno nevarnost poplavljanja Save. Stvar so še istega leta preiskali in razčistili. Strah vsekakor ni bil odveč. Proti Brežicam se namreč dolina presenetljivo razširi v veliko ravnino, ki jo je večkrat polagoma prekril mogočen tok reke Save in s kačjimi zavoji pogosto povzročil veliko škode. Pustošenja ob pogostih poplavah v župniji Videm, še posebno v vaseh Stari Grad, Pesje, Stara vas in Dolenja vas so bila strašanska. Nekaj sto oralov lepih travnikov in njiv je bilo velikokrat popolnoma uničenih, veliko nižje ležečih hiš pa so morali prestaviti na višje lege (Schmutz 1823, 262; Janisch 1881—85, 1175—1176; Zajc Cizelj 1998, 54—55). V Janischevem leksikonu je zapisano, da na nesrečo niti številni obrambni nasipi niso kaj dosti koristili pri obrambi pred pogostimi povodnjami (Janisch 1881—85, 1178; Kuret 1985, 93). Promet med štajerskim Vidmom in kranjskim Krškim je vse do leta 1868 potekal s pomočjo broda. Iz cenika za prevoze čez reko, ki ga je 9. februarja 1831 izdal štajerski gubernij, je lepo razvidno, kaj vse so čez reko prevažali. Zanimivo je, da so ob višjem vodostaju bile tudi višje tarife (navedene v oklepaju): za eno osebo 1 kr. (2 kr.), za eno svinjo, teleta, koštruna 1 kr. (1 ½ kr.), za glavo vlečne govedi ali jezdnega konja 3 kr. (5 kr.), za dvokolesen prazen voz 9 kr. (15 kr.), za natovorjen dvokolesen voz 12 kr. (17 kr.), za štirikolesen prazen voz 18 kr. (24 kr.), za natovorjen štirikolesen voz 24 kr. (36 kr.), za merico žita ali vedro vina ali za vsakih 100 kg teže raznih stvari, ki so se prevažale izven vozov, pa so morali plačati po 1 kr. (1 kr.).20 Čeravno so se že med letoma 1838 in 1843 pojavila prizadevanja za gradnjo mostu čez Savo21, ki bi povezoval Videm in Krško, je do tega prišlo šele leta 1866. Celjski tesarski mojster Max Stepischnegg22 je zgradil izredno lep, 165 m dolg lesen most. Stroški postavitve mostu so dosegali 30.000 gld., zato je omenjenemu mojstru kar 25 let pripadel izkupiček od pobrane mostnine. Tedanja videmski in leskovški dekan sta 8. julija 1866 slovesno blagoslovila novi most ter ga s tem izročila v uporabo (Janisch 1881—85, 1175—1176). Toda že 27. julija 1891 zasledimo poročilo predstojnika videmske občine Josipa Mohorčiča, v katerem seznanja okrajno glavarstvo Brežice, da so bili primorani zapreti povezavo s Krškim. Vzrok: zaradi gostega prometa čez most se je ta začel podirati in ni bil več varen. Občina je 20 ZAC, Okrožni urad Celje, AŠ 87, a.e. 615b. 21 prav tam 22 Max Stepischnegg je bil 1862—1864 tudi celjski župan.

okrajno glavarstvo pozvala, naj poskrbi za popravilo mostu, saj bo do takrat veljala popolno zapora.23 Zlasti jeseni je bilo na Vidmu zelo živahno. Že v srednjem veku je tu bilo pomembno pristanišče in skladišče. Tu so merili posodo za vino, tu so zbirali vsa za polnjenje pripravljena prazna vinska vedrca (12 do 20 veder). Te so (9—12) pred tem na kranjski strani povezali v obliko pravokotnika ter jih pod vodstvom vinskih trgovcev prepeljali čez Savo na štajersko stran, na Videm. Ta vedrca so vinski trgovci vozili naokoli z vozovi, jih napolnili z žlahtno kapljico s posavskih štajerskih gričev (iz župnij Videm, Zdole, Sromlje, Artiče, Bizeljsko, Kapele, Dobova in Brežice) ter jih polne spet skladiščili na Vidmu. Nato so jih prepeljali nazaj na Kranjsko, kjer so vino prodajali. Poleg tega je Videm premogel kar sedem letnih sejmov (samo živinskih); zanimivo, na isti dan kot v sosednjem Krškem: 3. februarja, na pustni ponedeljek, 18. marca, 4. maja, 4. julija, na ponedeljek po sv. Luki in 25. novembra. Zelo številen vsakoletni obisk je bil predvsem 3. februarja, 4. maja, 18. oktobra in 25. novembra. Dokler nista Italija in Nemčija uvedli visokih uvoznih carin za govejo živino in svinje, so zelo radi na sejme prihajali Italijani iz okolice Padove in Nemci iz pruske Šlezije. Oboji so za živino ponavadi zelo dobro plačali. Prvi so kupovali večinoma vprežne volove, drugi pa breje telice. A tudi po tem je bil še dolgo zelo živahen promet z govejo živino, vendar le v notranjih deželnih mejah. Le svinje so še kar nekaj časa vozili na Kranjsko in v Istro – na Vidmu, Brežicah ali Brestanici so jih naložili na vagone ter jih odpeljali proti Ljubljani, Gorici ali Trstu (Janisch 1881—85, 1178). Na žalost se odgovori na Göthove vprašalnice za okrajno gosposko Rajhenburg niso ohranile. Tako imamo podrobnejše podatke o načinu življenja sredi 19. stoletja le za kraje v videmski župniji, ki so upravno spadali pod okrajno gosposko Brežice – to pa so vse vasi, razen Vidma in Sremiča. Tako so se tukajšnji prebivalci preživljali predvsem s poljedelstvom in vinogradništvom. V Anovcu, Dolenji vasi in Stari vasi je pridelek žita pokrival domače potrebe, v Starem Gradu pa ne. Povsod so krmo za živino kmetje morali kupovati drugod, nekateri v Stari vasi pa so morali izven domačega kraja kupovati tudi drva za ogrevanje (Kuret 1985, 90). Za boljšo rast so za njive uporabljali živalski, za vinograde pa rastlinski gnoj. Največ so gnojili koruzo, krompir, zelje in druge gomoljnice. Povsod je bilo v navadi kolobarjenje – vsako leto so žitaricam sledile krmne rastline in okopavine. Pridelovali so pšenico, rž, ječmen, oves, proso, koruzo, ajdo, v nekaterih krajih tudi piro. V ravninskih predelih sta najbolj uspevali pšenica in koruza, v gričevnatih pa predvsem koruza, oves in rž. Od gomoljnic so največ sadili krompir, od koreničja pa repo in pe23 ZAC, Okrajno glavarstvo Brežice, AŠ 67, sig. L-6, 1891, Poročilo o trhlem mostu čez Savo med Vidmom in Krškim.

B O J A N C V E L F A R : P R E B I VA L S T V O V V I D E M S K I Ž U P N I J I O D K O N C A 1 8 . D O P R V E P O L O V I C E 2 0 . S T O L E T J A

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

so. Od tržnih rastlin pa le konopljo in lan, oboje le za lastno uporabo. Za razkisanje travnikov so delali odtočne jame. Kjer je bilo treba, so travnike namakali, le izjemoma so jih tudi gnojili. S prvo košnjo so pričeli junija, otavo so začeli kositi avgusta. Pridobivali so tako sladko kot kislo krmo. Od krmilnih rastlin so najraje sejali deteljo in lucerno. V Stari vasi so travnike namakali z vodo, napeljano iz starovaškega potoka. Trgatev v vinogradih so malodane vsi opravili s pomočjo najetih delavcev. Za stiskanje grozdja je bila v rabi tako imenovana slovenska stiskalnica. Dobljeni mošt so iztočili v za te kraje običajno velike sode, ki so držali od 20 do 120 veder. Do konca so jih natočili šele po končanem viharnem vretju. Meseca januarja ali februarja, ponekod tudi pozneje, so vino pretočili in do prodaje spravili v pritlične lesene kleti. V dobrih letinah je pridelek vina povprečno znašal 35, v srednje dobrih 24, v slabih pa 12 veder na oral. Trtno listje so večinoma puščali v vinogradu. Iz tropin so ponekod delali kis, iz kvasa žganje, vinski kamen pa večinoma prodali. Največji problem za vinogradnike je bilo pomanjkanje dninarjev, kar je posledično pomenilo, da so njihove zahteve glede plačila in hrane bile pretirane. Obilica vina pa je imela tudi negativne posledice. Ker največkrat vsega vina niso mogli prodati, so se prebivalci pogosto udinjali pijači (Kuret 1985, 92). Tukajšnje podnebje je zelo primerno tudi za sadjarstvo. Cepljenje dreves so omejevali predvsem na jabolčne vrste, čeprav so vzgajali tudi češplje, češnje, hruške, pa tudi kostanj in orehe. Največ so jedli sveže, surovo sadje, nekaj so ga posušili ter uporabili v gospodinjstvu pozimi. Prodajali so predvsem češnje in breskve. Zanimivo pa je, da sadjevca niso delali. V teh krajih so največ redili govedo, prašiče in konje. Kmetje so s svojo živino ravnali zelo skrbno. Poleg kokoši je bilo na kmečkih dvoriščih opaziti tudi purane in gosi. Dosti perutnine in jajc so prodali na tedenskih sejmih v Brežicah, nekaj so prodali tudi v Zagrebu; kranjski trgovci s perutnino pa so jo kupovali tudi po vaseh. S čebelarstvom so se ukvarjali le redki.

samo srajco, ki je bila prav tako brez ovratnika, spredaj zapeta z gumbki ter izdelana iz platna, grobega sukna ali črnega usnja (irhovine). Nosili so zelo nizke, kratke hlače, ki so segale le do kolkov, visoke škornje, zavezane pod kolenom s krajci in velik okrogel klobuk z nizkim obglavjem. Ovratnih rut niso nosili, vrat so imeli gol. Skorajda vsak je imel nase obešeno torbo. Poleti so bili brez suknje ali jopiča, naokrog so hodili le v telovniku ali hlačah in srajci. Ženska obleka je bila ponavadi kratka jopica iz rjavega ali črnega grobega sukna, s kratkim životom, obšita z žametom ali nepristnim srebrom ali zlatimi trakovi (pozimi so ženske nosile tudi bele ali črne usnjene kožuhe), platnen ali cajgast (groba trpežna bombažna tkanina) modrc s pripetim spodaj s trakovi obrobljenim krilom (Janka), rožast predpasnik, spredaj drobno nagubano polsrajco, ozaljšano na vratu, ki je ob zapestjih in na ramenih imela našite modre, okrasne trakove, na vratu je bila zapeta z gumbki in okrasno iglo. Škornji so bili s petami in z do narta nazaj zapognjenimi golenicami, avba z nabranim zadnjim in rožastim ali vezenim sprednjim delom z majhnimi čipkami in čez njo naglavna ruta. Poleti niso nosile jopic, namesto škornjev pa čevlje s petami in rdeče volnene nogavice, ki so bile vse do narta drobno nagubane. Nosile so tudi usnjene pasove s kositrnim okrasjem.24 Za zdravstveni okraj Brežice leta 1841 je omenjeno, da so bile obleke največkrat narejene iz domačega platna, v hribovitih predelih pa tudi iz domače volne tkanega, zelo grobega sukna. Kupovali so le zelo drago luksuzno oblačilno blago, krzno (ki je bilo zelo v navadi), usnje in pokrivala.25 Za brežiško okolico leta 1860 pa je bilo značilno, da je bila obleka podobna kakor pri drugih Slovencih: v hribovitem svetu je bila povečini iz grobega sukna, v poljedelskih predelih iz platna, v hladnejšem letnem času pa so čez to nosili dolg kožuh ali hrvaški plašč (Kavarico) iz grobega belega sukna (Haljena).26

V Anovcu, Stari vasi in Starem Gradu so bili večinoma bukovi gozdovi, za katere niso skrbeli posebej vestno. Večino lesa so porabili za domače potrebe, nekaj malega pa tudi prodali. V Dolenji vasi so se raztezali večinoma nizki gozdovi, ki so jih gojili in izkoriščali za sekanje kolja. Pesje pa je bilo brez omembe vrednih gozdov (Kuret 1985, 93). Naslednji strani: Stari del Vidma s cerkvijo svetega Ruperta ob osrednji videmski Cesti 4. julija. (Foto: Miloš Kukovičič)

Glede oblačilne kulture imamo ohranjene podatke za naborni okraj Brestanica za leto 1810, zdravstveni okraj Brežice za leto 1841 ter brežiško okolico za leto 1860. Moška obleka v okraju Brestanica leta 1810 je bila navadno suknja ali jopič iz rjavega ali črnega grobega sukna, s kratkim životom, brez ovratnika, spredaj se je zapenjala z zaponami. Pod tem so nekateri nosili zelen ali bel, suknen telovnik z rokavi (suknjič ali jopič), drugi rdeč suknen telovnik brez rokavov, tretji pa tudi

24 Göthova topografija, škatla 34, poročilo nabornega okraja Brestanica, 1810. V: Baš 1984, 51—52. 25 Göthova topografija, mapa 24, poročilo fizikatnega distrikta Brežice, 1841. V: Baš 1984, 51—52. 26 M. Macher, Medizinisch-statistische Topographie des Herzogtumes Steiermark, Gradec 1860, 594. V: Baš 1984, 51—52.

Število prebivalcev v videmski župniji od prvega ljudskega štetja do konca Habsburške monarhije

Glede na to, da je ¾ in ½ hub bilo izjemno malo, si morda ti podložniki zaslužijo posebno omembo. Edini, ki je imel ¾ hubo, je bil Jakob Savnik iz Pesja. Podložniki s ½ hube pa so bili: iz Pesja Jurij Savnik in Jakob Savnik, s Kremena Mihl Drugovič ter s Koritnega Jožef Ferlin, Matija Loger in Martin Žniderič.

Tabela 2: Popis hiš leta 1754, podložnih gospostvu Brežice

Kraj

Prvo preštevanje prebivalstva na našem ozemlju je bilo leta 1754. Žal se je za velik del Spodnje Štajerske ohranil le popis hiš, medtem ko je popis prebivalstva ohranjen le za nekatere župnije. Popis hiš so delali po gospoščinah in imenjih. Kraji v župniji Videm so spadali pod gospoščini Brežice in Brestanica-Turn ter župnijsko imenje Videm. Tako so vsi podložniki v Anovcu, Kremenu, Libni, Polšci, Sremiču, Stari vasi in Starem Gradu spadali pod brežiško gospostvo, v Koritnem trije pod brestaniško ter eden pod brežiško, v Pesju jih je 10 spadalo pod brežiško gospostvo, dva pa pod videmsko župnijsko imenje. Slednjemu so bili podložni tudi vsi videmski kajžarji. Tako je velika večina spadala pod gospostvo Brežice, le trije pod gospostvo Brestanica-Turn ter 35 pod videmsko župnijsko imenje.

gostač

gornik

SKUPAJ

Dolenja vas Koritno Kremen Libna Pesje Polšca Sremič Stara vas Stari Grad Videm SKUPAJ

1 1

3 1 2 1 7

1 1 3 2 1 5 6 24

1 5 11 22 23 18 31 131

15 1 1 1 1 6 8 18

5 5

4 3 2 12 13 29 35 32 31 186

27 Štajerski deželni arhiv v Gradcu (ŠDA), Popis hiš 1754, sig. 156 (Gospostvo Brežice), 164 (Gospostvo Brestanica in Turn) ter 178 (Župnijsko imenje Videm).

Stara vas

kajžar

Anovec

¼ huba

Kraj

½ huba

Status

¾ huba

Tabela 1: Popis hiš leta 1754 na področju videmske župnije27

Priimek in ime Reyß Blasche Koßmatsch Jury Wagschitsch Jacob Zerjakh Martin Supantschitsch Antoni Pleterskhi Jansche Wernarditsch Jansche Juvanschekh Andre Pust Michl Götsch Jansche Pleterskhi Gregor Johann Michl Kohnn Jansche Graß Martin Götsch Andre Reiß Jansche Wagschitsch Andre Saunigg Jacob Mahortschitsch Mathia Fabinz Blasche Nadolsho Joseph Stanitsch Jacob Supantschitsch Mathia Titschan Martin Schoba Laure Kregar Michl Gregori Jansche Slouenz Michl Poscharitsch Mathia Mohartschitsch Mathia Derenda Joseph Luschar Jansche Götsch Blasche Omerßa Jacob

Status 1/4 huba kajžar gostač kajžar 1/4 huba gostač kajžar kajžar kajžar kajžar 1/4 huba 1/4 huba gostač gostač 1/4 huba 1/2 huba kajžar kajžar kajžar kajžar gostač kajžar gostač kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar

Jakhin Martin

kajžar

B O J A N C V E L F A R : P R E B I VA L S T V O V V I D E M S K I Ž U P N I J I O D K O N C A 1 8 . D O P R V E P O L O V I C E 2 0 . S T O L E T J A

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

Stari Grad

1/4 huba

Pristouschekh Jury

1/4 huba

1/4 hube

Luschar Blasche

kajžar

Slemenschekh Mathia

kajžar

Wann Jansche

kajžar

Derenda Paull

kajžar

Poschar Mathia

1/4 huba

Kraill Michl

kajžar

Sterlobher Mathia

gostač

Pauerschekh Urban

kajžar

Nouakh Jansche

kajžar

Wann Michl

kajžar

Huß Michl

kajžar

Wlaschurtsch Martin

kajžar

Pust Jacob

kajžar

Pristouschekh Martin

kajžar

Kunter Lucas

kajžar

Pristouschekh Lucas

kajžar

Sagarz Andre

kajžar

Nouoselz Martin

kajžar

Gollitsch Jansche

1/4 huba

Kraill Jury

kajžar

Derenda Mathia

1/4 huba

Rodmann Martin

kajžar

Scheschkher Martin

1/4 huba

Saunigg Math

kajžar

Schoba Jury

kajžar

Schakh Jury

1/4 huba

Arneuschekh Jansche

kajžar

Koritnikh Martin

kajžar

Dollar Jansche

kajžar

Predanitsch Jansche

1/4 huba

Leß Jacob

kajžar

Aschitsch Matheus

kajžar

Kokhl Jansche

kajžar

Marinitsch Antoni

kajžar

Gollitsch Joseph

kajžar

Aschitsch Jansche

1/4 huba

Gollitsch Martin

kajžar

Zollner Stephan

kajžar

Aschitsch Joseph

kajžar

Hothko Jacob

kajžar

Supantschitsch Michl

kajžar

Preschitsch Jacob

kajžar

Denitsch Georg

kajžar

Libenschekh Jury

kajžar

Knauß Michl

kajžar

Schachl Lucas

kajžar

Arneuschekh Michl

kajžar

Pinter Michl

kajžar

Kunter Lucas

kajžar

Kouatschitsch Jansche

kajžar

Sorkho Michl

kajžar

Dergann Laure

kajžar

Sollniger Martin

gostač

Mraulle Jury

kajžar

Marinitsch Ruprecht

kajžar

Wanitsch Jansche

kajžar

Urbantschitsch Mathia

kajžar

Arnniz Michl

kajžar

Anschlakher Joseph

gostač

Machnitsch Jacob

kajžar

Ströchta Gregor

kajžar

Omersa Thomas

kajžar

Augschitsch Joseph

kajžar

Stanitsch Jansche

kajžar

1/2 hube

Pust Blasche

gostač

Reiß Martin

Dolenja vas

Koritno

Pristouschekh Andre

Drugovitsch Michl

Sremič

Kremen

V ZUPNIJA VIDEM

Anovec 82

Mollann Martin

kajžar

Derenda Jury

1/4 huba

Hothko Blasche

1/4 huba

Saunigg Jury

1/2 huba

Pottann Martin

kajžar

Saunigg Jacob

3/4 huba

Gombsakh Jacob

gostač

Saunigg Jacob

1/2 huba

Duditsch Jury

kajžar

Koritnikh Martin

1/4 huba

Meschnekh Jansche

gostač

Kuschnikh Gregor

kajžar

Nouakh Mathia

kajžar

Dernatsch Antoni

1/4 huba

Grilz Jansche

kajžar

Arch Jansche

kajžar

Schreitsch Martin

kajžar

Arch Jansche

kajžar

Koinikh Phillipp

kajžar

Nouakh Martin

kajžar

Schreitsch Joseph

kajžar

Aßanitsch Antoni

kajžar

Lustigg Stephan

1/4 huba

Ozwerkh Joseph

kajžar

Godlar Martin

kajžar

Sortschitsch Michl

kajžar

Sternez Jernej

kajžar

Wann Martin

kajžar

Pust Blasche

kajžar

Supantschitsch Gregor

1/4 huba

Pust Mathia

kajžar

Wann Jury

1/4 huba

Nouakh Mathia

1/4 huba

Krogar Martin

kajžar

Tabela 3: Popis hiš leta 1754, podložnih gospostvu Brežice, gorniki

Kraj Sremič

1/4 hube

Priimek in ime Urbantschitsch Michl Korbann Blasche Ardoll Michl Pribouschitsch Lucas Slakh Michl

Status gornik gornik gornik gornik gornik

Tabela 4: Popis hiš leta 1754, podložnih pristavi gospostva Brežice

Kraj Stari Grad

Saunigg Jansche

Priimek in ime Zerjakh Michl Raßz Martin Jeuschnigg Joseph Seniz Jury Nouakh Blasche Kreinz Jacob

Status gostač gostač gostač gostač gostač gostač

Tabela 5: Popis hiš leta 1754, podložnih gospostvu Brestanica in Turn

Kraj Koritno

Polšca

Libna

Pesje

Priimek in ime Ferlin Joseph Loger Mathia Schnideritsch Martin

Status 1/2 huba 1/2 huba 1/2 huba

B O J A N C V E L F A R : P R E B I VA L S T V O V V I D E M S K I Ž U P N I J I O D K O N C A 1 8 . D O P R V E P O L O V I C E 2 0 . S T O L E T J A

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

Tabela 6: Popis hiš leta 1754, podložnih župnijskemu imenju Videm

Pesje

Videm

Kraj

Priimek in ime Stanitsch Johann Riser Eva Grilz Lukas Omersel Joseph Stanitsch Johann Gretschko Johann Saunig Hans Osterman Franz Jordan Michael Kusten Michael Winditsch Marthin Hord Georg Saunig Andre Hlewez Johan Reiss Georg Linditsch Anton Wernarditsch Andre Schmidt Michael Pachk Ulrich Wernarditsch Maria Kosteunoviz Maria Peschitsch Luise h Vereja Mathia Videz Adam Simontschitsch Andreas Stanitsch Johannes Schesharekh Jakob Mischitsch Martin Wann Georg Slinder Simon Ayditsch Joseph Petrokitschiz Georg Ostrilz Joseph

Status kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar kajžar

na. Tako je bilo med hišnimi gospodarji najbolj razširjeno ime Janez (30, tudi njegova lokalna domača različica Janže28), takoj za njim Martin (25), sledijo pa Mihael (22), Jurij (17), Matija (15), Jakob (14), Jožef (13) in Blaž (9). Schmutzev leksikon iz leta 1823 omenja, da je bilo na Vidmu 62 hiš, v vasi je živelo 237 ljudi, od tega 127 žensk. Zanimivi so podatki o domači živini. V vasi so tedaj premogli 15 konjev, 5 volov in 28 krav (Schmutz 1823, 260).

Tabela 7: Število hiš v videmski župniji29 Kraj/Leto Anovec Bučerca Libna Pesje Sremič Stara vas Stari Grad Videm Dolenja vas Skupaj

1754 10 3č 2 12 33f 48i 32 31 15 276

1823 62 -

1842 67a 18 62 58l 53 44 302

1893 32b 46d 27 20 43g 80j 33 55n 53p 389

1918 33c 49e 34 20 52h 101k 42m 69o 63r 463

1937 35 43 38 21 53 116 47 72 67 492

Iz tabele je razvidno, da se je od srede 18. stoletja pa do časa pred II. svetovno vojno, število hiš v vseh vaseh vsaj podvojilo, razen v Starem Gradu, kjer ni opaziti večjega porasta števila hiš. Največji preskok pa je razviden na Libni, iz dveh hiš leta 1754 na 38 leta 1937. Največje naselje v župniji je vseskozi bila Stara vas.

Opazimo lahko, da je bil med hišnimi gospodarji leta 1754 najbolj razširjen priimek Savnik (8), po petkrat se omenjajo priimki Ban, Novak, Pust in Stanič, sledijo Derenda, Pristovšek, Reiss in Zupančič s štirimi omembami, po trije pa so nosili priimke Ašič, Golič in Bernardič. Imena v tem času seveda niso nič raznovrstna. V uporabi so bila standardna krščanska ime-

28 Zanimivo, da je popisovalec dosledno vpisoval domače, slovenske oblike osebnih imen, kot npr. Jansche, Blasche, Jury, Michl, Laure, Jernej … 29 Schmutz 1823, 260; Specijalni repertorij 1893; Specialni krajevni 1918; Krajevni leksikon 1937, 84; Kuret 1985, 88. a Skupaj Anovec in Bučerca. b Od tega v vasi Anovec 27, v zaselku Loke 5 hiš. c Soseska Anovec 26 in zaselek Loke 7 hiš. č Omenja se le Kremen. d Od tega zaselek Bučerca 20, raztresene hiše Kremen 19 in Ponikva 7 hiš. e Soseska Bučerca 17, soseska Kremen 23 in soseska Ponikva 9 hiš. f Od tega so stale 4 hiše v Koritnem. g Od tega raztresene hiše Koritno 5, raztresene hiše Slom 3 in vas Sremič 43 hiš. h Raztresene hiše Koritno 2, raztresene hiše Slom 2, zaselek Sremič 8 ter raztresene hiše Sremič 40 hiš. i Od tega Polšca 13 hiš. j Od tega zaselek Polšca 14, samostojne hiše Resa 4 in vas Stara vas 62 hiš. k Vas Polšca 14, raztresene hiše Resa 16 in vas Stara vas 71 hiš. l Skupaj z Libno. m Soseska Marof 15, vas Stari Grad pa 27 hiš. n Od tega zaselek Sotelsko 11 in vas Videm 44 hiš. o Zaselek Reber 5, raztresene hiše Sotelsko 13 in vas Videm 51 hiš. p Od tega zaselek Čele 9, vas Dolenja vas pa 44 hiš. r Raztresene hiše Čele 10, vas Dolenja vas 29 in raztresene hiše Dolenja vas 24 hiš.

J Tabela 8: Število hiš v videmski župniji30 Kraj/Leto Anovec Bučerca Libna Pesje Sremič Stara vas Stari Grad Videm Dolenja vas Skupaj

1810 146 101 231 366 127 275 187 1433

1812 126 145 92 87 123 215 152 237 187 1346

1846 334a 91 146 377 215i 272 428m 1863

1893 188b 212č 103 104 168e 410g 178 273k 281n 1917

1918 192c 201d 149 114 199f 495h 207j 324l 293o 2174

Daleč največ prebivalcev je vseskozi premogla Stara vas, najmanj pa Pesje. Zanimiva so tudi razmerja v nacionalnem pogledu. Leta 1893 je bilo v občini Videm okroglo 1600 Slovencev, 19 se jih je izjasnilo za Nemce, eden pa je bil tujec. V Dolenji vasi je bilo 277 Slovencev in 4 Nemci. Leta 1918 pa se je slika nekoliko spremenila. V občini Videm je bilo 1838 Slovencev, 20 Nemcev (vsi v Stari vasi) ter kar 23 tujcev. V Dolenji vasi je živelo 285 Slovencev in 8 tujcev.

Tabela 9: Posestniki, kočarji in najemniki v letu 193731 Kraj/Vrsta Anovec Bučerca Libna Pesje Sremič Stara vas Stari Grad Videm

Posestniki 27 30 18 16 43 90 40 55

Kočarji 8 13 20 5 10 26 7 17

Najemniki 1 2 2 0 2 1 1 20

30 Straka 1978, 315 in 319; Specijalni repertorij 1893; Specialni krajevni 1918; Krajevni leksikon 1937, 84. a Skupaj z Bučerco. b Od tega v Anovcu 156, v Lokah pa 32 prebivalcev. c V Anovcu 142 in Lokah 49 prebivalcev. č Od tega v Bučerci 77, Kremenu 96 in Ponikvi 39 prebivalcev. d V Bučerci 32, na Kremenu 114 in Ponikvi 55 prebivalcev. e Od tega v Koritnem 33, na Slomu 15 in na Sremiču 120 prebivalcev. f V Koritnem 18, na Slomu 12 in na Sremiču 169 prebivalcev. g Od tega na Polšci 83, Resi 13 in Stari vasi 314 prebivalcev. h Na Polšci 80, v Resi in Stari vasi pa kar 345 prebivalcev. i Skupaj z Libno. j V Marofu 67 in v Starem Gradu 140 prebivalcev. k Od tega v Sotelskem 41 in na Vidmu 232 prebivalcev. l V Rebru 17, v Sotelskem 42 in na Vidmu 265 prebivalcev. m Skupaj s Spodnjo Pohanco. n Od tega v Čelah 27, v Dolenji vasi pa 254 prebivalcev. o V Čelah 19 in v Dolenji vasi 271 prebivalcev. 31 Krajevni leksikon 1937, 84.

Občina Videm – skupaj Dolenja vas

288

137

Iz tabele je razvidno, da je bilo procentualno največ posestnikov v Starem Gradu. Na Libni in v Dolenji vasi (kar 37) je bilo več kočarjev kot posestnikov. V Pesju ni bilo nobenega najemnika, največ pa jih je bilo na Vidmu, kar 20.

Tabela 10: Velikost k. o. in višina plačanega davka32 Kraj Anovec Pesje Sremič Stara vas Stari Grad Videm Občina Videm – skupaj Dolenja vas

ha. 491 360 400 366 355 119

a 16 62 52 66 81 40

Gld. 981 407 678 1281 807 721

Kr. 94 5 56 16 34 71

2094

4877

424

942

Največja katastrska občina v župniji leta 1900 je bila k. o. Anovec, sledijo Dolenja vas, Sremič, Stara vas, Pesje in Stari Grad. Daleč najmanjša pa Videm. Če pa pogledamo katastrski donos (ki priča o kvaliteti obdelovalne zemlje), je slika popolnoma drugačna. Največjega je imela Stara vas, sledijo pa Anovec, Dolenja vas, Stari Grad, Videm in Sremič, daleč najmanjšega pa ima Pesje. Na koncu lahko ugotovimo, da se je število hiš v župniji od leta 1754 do 1937 izjemno povečalo. Če jih je bilo leta 1754 le 276, jih najdemo sredi 19. stoletja že 302, ob koncu I. svetovne vojne že 463, Leksikon Dravske banovine pa navaja že 492 hiš. Tudi število prebivalstva se je v teh letih precej spremenilo. Leta 1810 je tukaj živelo 1433 ljudi, čez dobrih sto let (1918) pa so našteli že 2174 prebivalcev. Izredno zanimiva pa je ugotovitev, da tako pri številu hiš kot pri številu prebivalstva ne prednjači Videm, pač pa Stara vas. Na žalost pa nekatera ledinska in krajevna imena s širitvijo Krškega izginjajo. To se je že zgodilo z Reso in Polšco (v uradnih evidencah obstaja le še Pot na Polšco), počasi izginja Stara vas …

32 Gemeinden- und Ortscahften – Verzeichniss des Herzogthums Steiermark (1900).

B O J A N C V E L F A R : P R E B I VA L S T V O V V I D E M S K I Ž U P N I J I O D K O N C A 1 8 . D O P R V E P O L O V I C E 2 0 . S T O L E T J A

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

Priloga V prilogi predstavljam izjemno zanimiv vir, in sicer Jožefinski kataster33, ki je sicer manj natančen kot kasnejši franciscejski, a kljub temu prinaša zanimive podatke, predvsem s stališča izginjanja in pojavljanja priimkov, števila hišnih številk, velikosti zemljišč in katastrskega donosa. V tabelah primerjam stanje leta 1789 in 1820. Predstavljene so le tiste hišne številke, ki so navedene v katastru. V manjkajočih so verjetno živeli dninarji ali pa kakšne sploh ni bilo. Če je več imen na istem naslovu, to pomeni, da je zemlja že bila razdeljena med družinske člane (poleg gospodarja še sin, zet, žena …).

Priloga 1: Prebivalci po jožefinskem katastru, stanje leta 1789 in 1820, Anovec Hišna številka

Leto 1789

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 12 13 14 15 16 18 21 22 23 24 25 26 27 -

Godler Mathias Vever Jakob Krogar Johann Wagschitsch Blasius Pust Josef Sotouscheg Josef Vimpolscheg Joseph Supantschitsch Johann Novag Joseph Planinz Stephan Supantschitsch Franz Planinz Georg Kossmatsch Michl Marinitsch Martin Paiduch Lorenz Paiduch Johann Pust Maria Voltschanscheg Johann Wann Joseph Stergar Blasius Fabintz Margaretha Supantschitsch Lukas Knes Georg Godler Stephan

Donos gld.

kr.

82 33 41 31 66 61 71 59 58 54 101 19 3 55 163 135 2 242 32 67 10 79 18 28

9¾ ½ 36 ¾ 3¼ 39 ½ 7½ 38 ¾ 30 12 ¾ 9¼ 24 ¼ 48 24 1¼ 5¼ 39 42 ¼ 56 ½ 50 55 ½ 6 46 56 3¾

Leto 1820 Assitsch Jakob Vever Philipp Lenarditsch Johann Schioitsch Johann Mollann Joseph Sottouscheg Martin Moschner Marko Suppantschitsch Johann Novack Ferdinand Planinz Lorenz Suppantschitsch Joseph Planinz Ulrich Kossmasch Johann Medved Franz Paiduch Johann Novack Johann Voltschanscheg Franz Wann Joseph Stergar Andre Fabintz Franz Suppantschitsch Johann Knes Lucia Novack Blasch Zerjack Thomas -

Velikost posesti oralov kv. sež. 17 8 14 7 12 15 15 14 13 10 15 3 7 19 1 15 49 4 24 1 14 9 6 -

809 1330 242 1054 1134 89 1290 706 1439 740 1003 1110 1115 613 207 1567 785 1524 990 894 555 1306 1110 974 -

Donos gld.

kr.

84 34 58 31 66 62 72 64 59 61 98 21 41 163 22 148 241 26 101

10 ½ 16 ¼ 29 48 ¼ 39 ½ 28 ½ 29 ¾ 14 ¾ 59 ½ 56 ½ 51 43 ¾ 59 ½ 5¼ 40 ¼ 47 ¼ 56 ½ 17 ¾ 39 8½ 54 ¼ 56 5¼ 11 -

99 18 63 28 -

V Anovcu je bilo leta 1789 25 hišnih številk. Najvišji katastrski donos je imel Janez Volčanšek iz Anovca 18 (242 gld. in 56 ½ kr.). Priimki, ki se pojavljajo več kot pri eni hiši, so Zupančič (trikrat), po dvakrat pa Godler, Pajduh, Planinc in Pust. Leta 1820 se stanje glede najvišjega donosa ni skorajda nič spremenilo – še vedno je ta bil na isti hišni številki, le gospodar je bil Franc Volčanšek, ki je imel v rokah tudi daleč največ posesti, kar 49 oralov in 785 kv. sežnjev. Tedaj sta bili v vasi dve hišni številki več. Od 23-ih priimkov se jih je na istem naslovu ohranilo 13, med njimi pa se več kot dvakrat pojavljajo le še Zupančič (3), Planinc (2) in Novak (2). 33 Arhiv republike Slovenije, Jožefinski kataster za Štajersko, gospoščini Brežice in Rajhenburg.

J Priloga 2: Prebivalci po jožefinskem katastru, stanje leta 1789 in 1820, Bučerca Hišna številka 1 2 3 5 6 10 11 13 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 29 30 31 32 33 33 34 36 37 40 41 42 43 44 44

Leto 1789

Donos gld.

kr.

Schoba Franz Assitsch Andreas Assitsch Joseph Wann Margareth Kotschan Matheus Planinz Johann Spiller Phillip Planinz Lorenz Pust Ursula Planinz Catharina Planinz Joseph Petrag Jakob Stergar Andreas Pust Johann Schallamon Jakob Schnideritsch Michl Pristouscheg Joseph Schallamon Andreas Spiller Joseph Schoba Johann Schoba Georg Pust Johann Planinz Joseph Spiller Johann Planinz Blasius Kroschl Andreas Kollar Anton Schivitsch Anton

78 96 116 31 17 36 25 17 12 3 92 17 142 84 42 28 19 61 67 67 12 55 96 81 97 75 145 26

54 51 ¼ 26 ½ 39 ½ 4¾ 39 41 ¾ 52 ¼ 13 11 ¼ 40 14 ¾ 44 ½ 36 ¾ 17 ½ 56 58 ¾ 37 ½ 38 ½ 4¼ 4½ 27 11 ½ 4¾ 52 30 75 ½ 42 ½

Leto 1820 Gorjup Lucia Schallomonn Blasch Schoba Joseph Assitsch Jospeh Assitsch Martin Sottler Joseph Leess Anton Hriberscheg Michael Planinz Johanni Planinz Matheusi Kollar Martin Spiller Philipp Planinz Ulrich Kroschl Andres Spiller Michael Planinz Martin Marinitsch Joseph Zerjack Michael Sottler Franz Pust Joseph Schoba Martin Pristouscheg Joseph Schallomonn Jakob Spiller Franz Spiller Joseph Schoba Johann Planinz Johann Spiller Joseph Pust Franz Schoba Anton Kroschel Andreas -

Velikost posesti oralov kv. sež.

Donos gld.

kr.

8 15 20 21 29 5 6 6 22 21 7 5 13 29 17 7 6 19 13 10 17 21 12 15 2

4 20 79 110 112 129 47 22 36 105 146 28 22 68 90 84 35 26 98 79 13 7 97 83 68 80 0 5 55 99 6 -

20 ½ 2 55 ¾ 11 ¼ 20 ¾ ½ 14 40 ¾ 62 32 ¼ 13 ¼ 1¼ 40 48 ¼ 59 ½ 36 ¾ 50 ¾ 36 58 ¾ 10 ½ 53 ¾ 43 ½ 36 ¾ 53 11 3 45 59 ½ 43 58 -

7 17 4 -

876 975 227 323 502 1271 891 308 1160 1447 993 254 62 151 790 841 616 1049 1095 612 181 350 829 1176 328 583 0 300 831 249 1404 -

B O J A N C V E L F A R : P R E B I VA L S T V O V V I D E M S K I Ž U P N I J I O D K O N C A 1 8 . D O P R V E P O L O V I C E 2 0 . S T O L E T J A

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

45 46 48 -

Planinz Johann Peitler Joseph Spiller Martin Schoba Lorenz -

93 117 19 1 -

44 ¾ 29 46 ¼ 27 ¾

Spiller Maria Stergar Franz Pust Johann

573 1145 0

10 7 0

58 3

V Bučerci se je leta 1789 nahajalo 48 hišnih številk. Najvišji katastrski donos je imel Andrej Stergar iz Bučerce 25 (142 gld. in 44 ½ kr.). Najpogostejši priimek v kraju je bil Planinc (kar pri sedmih hišah), sledijo Pust, Šoba in Špiler po trikrat ter po dvakrat Ašič in Šalamon. Leta 1820 je bil najvišji donos zabeležen pri hišni številki 17, kjer je gospodaril Martin Kolar in je znašal 146 gld. in 32 ¼ kr., po površini pa je imel največ posesti Jožef Sotler iz Bučerce 10 – 29 oralov in 1271 kv. sežnjev. Hišnih številk v vasi je bilo enako kot leta 1789. Od 30-ih priimkov se jih je na istem naslovu ohranilo 13, med njimi pa se jih večkrat pojavlja kar nekaj, največkrat Špiler (šestkrat), Planinc (petkrat) in Šoba (štirikrat), pri dveh hišah pa Ašič, Kolar, Krošl in Pust.

Priloga 3: Prebivalci po jožefinskem katastru, stanje leta 1789 in 1820, Dolenja vas Hišna številka

Leto 1789

1 2 3 5 6 7 8 8 9 10 11 12 12 13 14 14 15 15 16 16 17 17 18

Janschur Johann Janschur Mathias Kova Andreas Kovatschitsch Johann Peutz Anton Libenscheg Johann Sorko Johann Korittnig Johann Pristouscheg Andreas Urschitsch Michl Terkey Joseph Urschitsch Johann Pust Martin Wann Johann Hriber Georg Mollan Joseph Molan Anna Schumitz Martin Scherjau Adam

Donos gld. 36 35 17 94 9 124 92 32 92 51 28 64 33 54 15 90 14 74 62

kr. 42 ¼ 5½ 50 ¼ 45 35 ¼ 32 ¾ 29 ¼ 36 ¾ 18 11 ½ 37 ¼ 37 43 ¾ 2¾ 7¼ 17 ¾ 52 ½ 54 47 ¾

Leto 1820 Klementschitsch Johann Predanitsch Michael Saunig Blas Vimpolscheg Johann Petann Joseph Pristouscheg Michl sen. Sorko Johann Korittnig Georg Pristouscheg Gregor Vodopiuz Franz Schirtz Jakob Schirtz Luzia Pletterski Mathias Novag Joseph Pust Martin Wann Joseph Ivanz Franz Ivanz Maria Ivanz Martin Korittnig Johann Scheriau Martin

Velikost posesti oralov kv. sež. 5 424 12 1479 7 33 11 1096 11 276 13 913 17 1422 5 507 2 1142 11 815 4 1300 300 1286 2 5 897 9 385 13 1381 1115 8 932 1/2 1 123 11 1113

Donos gld. 27 58 29 82 119 96 155 35 2 80 28 6 27 42 52 96 21 42 9 60

kr. 26 ½ ¼ 8¾ 38 ½ 44 ¾ 26 ½ 2½ 36 ½ 55 ¼ 44 ½ 55 ¼ 54 ¼ 20 ½ 24 22 ½ 9½ 13 8½ 27 ½ 33 ¾ 46

J 19

Sorko Ursula

23 ¾

Voltschanscheg Mathias

966

Züßl Johann

49 ¾

Zießel Johann

266

34 ¼

Grubitsch Agnes

419

45 ½

Zeroina Andreas

20 ½

Zeroina Joseph

942

Janschur Blasius

Voltschanscheg Jakob

53 ¼

Kollar Anton

556

Sorko Mathias

1013

42 ¼

Derenda Johann

23 ½

Derenda Johann

1356

57 ¾

Züßl Blasi

40 ¼

Saunig Martin

51 ¾

Pribouschitsch Joseph

710

52 ½

Jeuschnig Johann

14 ¾

Voltschanscheg Johann

17 ½

Novag Franz

372

56 ½

Seschkar Stephan

Libenscheg Joseph

34 ½

Lappuch Franz

687

46 ½

Libenscheg Maria

22 ½

Pristouscheg Michl

102

37 ¼

Pristouscheg Michl

723

19 ¼

Spiller Joseph

104

11 ½

Ivanz Joseph

1486

142

6½

Spiller Katharina

34 ½

Jeuscheg Andreas

696

56 ¾

Fabinz Jakob

51 ¾

Schock Martin

1138

Hudnig Lukas

31 ¾

Schöfler Jakob

Tschernelitsch Thomas

541

Peutz Matheus

19 ¼

Wogolin Markus

39 ¼

Mattoch Markus

1342

50 ¾

Roßman Mathias

740

Martin Johann

667

3¼

Schobba Franz

131

37 ½

Janschur Anna

800

Sagscheg Johann

1316

28 ½

Korittnig Franz

880

Predanitsch Andrei

533

29 ¾

V Dolenji vasi je bilo leta 1789 33 hišnih številk. Najvišji katastrski donos je pripadal Janezu Libenšku iz Dolenje vasi 8 (124 gld. in 32¾ kr.). Najpogostejši priimek v vasi je bil Janžur (trije gospodarji), po dva pa sta se pisala Cizel, Libenšek, Pevc, Pristovšek, Uršič, Volčanšek in Zorko. Čez 30 let je imela najvišji katastrski donos hišna številka 29, kjer je gospodaril Jožef Ivanc in je znašal 142 gld. in 6½ kr., prav tako je ta imel največjo površino: 24 oralov in 1486 kv. sežnjev. Hišnih številk v vasi je bilo veliko več, in sicer 15, skupaj torej 48. Od 36-ih priimkov se jih je na istem naslovu ohranilo le 10, med vsemi pa se največkrat pojavljata Ivanc in Koritnik po trikrat, dvakrat pa Pristovšek.

B O J A N C V E L F A R : P R E B I VA L S T V O V V I D E M S K I Ž U P N I J I O D K O N C A 1 8 . D O P R V E P O L O V I C E 2 0 . S T O L E T J A

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

Priloga 4: Prebivalci po jožefinskem katastru, stanje leta 1789 in 1820, Libna Hišna številka

Leto 1789

Poscharitsch Johann

Donos

Velikost posesti oralov kv. sež. -

Leto 1820

gld. 8

kr. 21 ½

Hotko Thomas

Bernarditsch Anton

Bernarditsch Franz

Godler Georg

18 ¾

Mollan Joseph

24 ½

Mollan Joseph

Planinz Franz

48 ¼

Planinz Franz

Korittnig Michl

101

Donos gld. -

kr. -

360

58 ½

937

144

16 ½

544

48 ¼

Kockl Joseph

355

33 ¼

27 ¾

Lupschina Martin

298

120

29 ¼

Aschitsch Markus

372

10 ½

Libenscheg Agnes

36 ¾

Libenscheg Johann

624

137

56 ¾

Libenscheg Michl

135

25 ¾

Supantschitsch Blasius

231

Sottler Luzia

480

16 ¼

Züßel Joseph

7½

Wagschitz Lorenz

219

3¼

757

9¾

Hotko Joseph

Hotko Martin

586

45 ½

Hotko Agnes

8¾

Hotko Maria

20 ¼

Planinz Joseph

52 ¼

Mollan Margaretha

989

13 ½

Kokel Blasius

51 ¼

Grubitsch Andre

523

39 ½

Grubitsch Maria

515

58 ¾

Lubschina Johann

584

46 ¼

Pust Joseph

140

Gollitsch Joseph

3¾

Gollitsch Joseph

174

18 ¼

Supantschitsch Lorenz

220

Grubitsch Agnes

419

45 ½

Titschan Anna

Vas Libna je leta 1789 štela 26 hiš. Daleč najvišji katastrski donos je pripadal Mihaelu Libenšku z Libne 12 (135 gld. in 25 ¾ kr.). Le priimek Hotko se pojavlja pri dveh hišah. Leta 1820 je najvišji katastrski donos imela še vedno ista hiša z gospodarjem Janezom Libenškom (137 gld. in 56 ¾ kr.) , v rokah katerega je bilo tudi največ zemljišč – 18 oralov in 624 kv. sežnjev. V vasi je bila v primerjavi z letom 1789 ena hišna številka več. Od 14-ih priimkov se jih je na istem naslovu ohranilo polovica – 7, med priimki se le Molan in Lupšina pojavljata pri dveh hišah. Naslednji strani: Pogled na Spodnji Stari Grad. (Foto: Miloš Kukovičič)

J Priloga 5: Prebivalci po jožefinskem katastru, stanje leta 1789 in 1820, Pesje Hišna številka

Leto 1789

2 3 3 4 4 5 6 6 6 7 7 7 8 8 9 9 9 9 11 13 14 15 15 16 16 17 17 18 20 23 24 25 27 29

Ostrelitsch Johann Wann Michl Geretz Anton Schoba Jakob Voltschanscheg Michl Saunig Martin Penegg Joseph Penig Georg Aiditsch Maria Aiditsch Joseph Aiditsch Georg Saunig Martin Saunig Maria Saunig Jakob Derenda Mathias Saunig Johann Voltschanscheg Martin Saunig Blasius Novoselz Andreas Saunig Blasius Saunig Anna Derenda Michl Saunig Georg Schunitsch Martin Schunitsch Georg Gomsak Jacob Voltschanschek Jakob Jeuschnig Johann Scherjau Adam Spiller Catharina

Donos gld. 22 59 64 14 66 4 9 84 3 19 22 82 2 7 5 14 8 5 67 237 82 92 131 7 6 2 1 16 7 9

kr. 59 ¼ 51 ½ 26 1 44 ½ 3¼ 46 ½ 46 34 ½ 17 ½ 25 ¾ 43 ½ 21 ½ 26 ¼ 54 ¼ 44 ¼ 55 ½ 57 53 ¼ 16 ½ 46 9¾ 28 ½ 16 ½ 52 50 32 ¼ 45 37 ¾ 2¼

Leto 1820 Osstrelitsch Martin Wann Michael Osstrelitsch Martin Mollan Johann Voltschanscheg Mathias Gerdovitsch Anna Poenigg Georg Hrovatitsch Joseph Godler Anton Saunig Joseph Saunig Agnes Saunig Anton Saunig Andrei Voltschanscheg Martin Saunig Joseph Novaselz Georg Saunig Michael Saunig Mathias Derenda Blasius Derenda Joseph Saunig Franz

Wann Michael Virent Georg -

Velikost posesti oralov kv. sež. 805 1277 582 9 33 6 35 264 10 13 2 1328 7 960 646 543 2 1337 1237 4 233 2 1263 5 668 3 59 5 1183 8 1474 778 15 1021 5 121 1020 -

Donos gld. 3 9 19 70 58 3 80 18 54 6 2 27 16 38 24 62 6 71 72 24 137

kr. 49 ¾ 15 7½ 46 ¾ 13 53 ¾ 45 ½ 11 ½ 13 ¼ 48 21 ½ 8¼ 2¼ 39 ½ 41 ½ 58 27 47 ¾ 39 ¼ 36 ¾ 16 ½

45 6 -

31 41 ½ -

Pesje je leta 1789 štelo 29 hiš. Daleč najvišji katastrski donos v vasi je imel Blaž Savnik s hišne številke 15 (237 gld. in 16 ½ kr.). Najpogostejši priimek je bil konec 18. stoletja Savnik (šestkrat), sledi Volčanšek trikrat. Leta 1820 je imela najvišji katastrski donos sosednja hišna številka 17, kjer je gospodaril Franc Savnik in je znašal 137 gld. in 16 ½ kr. Ta je razpolagal tudi z največ površinami zemljišč – 15 oralov in 1021 kv. sežnjev. Hišnih številk v vasi je bilo nekoliko manj, in sicer 24. Od 24-ih priimkov se jih je na istem naslovu ohranilo polovica. Med vsemi je še zelo prevladoval Savnik (šestkrat), sledita mu pa Volčanšek in Ostrelič po dvakrat.

B O J A N C V E L F A R : P R E B I VA L S T V O V V I D E M S K I Ž U P N I J I O D K O N C A 1 8 . D O P R V E P O L O V I C E 2 0 . S T O L E T J A

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

Priloga 6: Prebivalci po jožefinskem katastru, stanje leta 1789 in 1820, Sremič Hišna številka

Leto 1789

5 13 15 15 16 18 19 19 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 35 36 38 43 45 46 47 49 -

Gertschko Lorenz Urbantschitsch Michl Pribouschitsch Mathias Assitsch Anton Hribscheg Jakob Gollob Georg Assitsch Joseph Omersu Martin Korber Mathias Zollner Mathias Doller Lorenz Arnouscheg Martin Pribouschitsch Jakob Assitsch Matheus Marinitsch Anton Arnouscheg Johann Leeß Jakob Arnouscheg Marko Wlatnig Mathias Sagscheg Anton Medveth Georg Planinz Anton Zißl Markus Simonischeg Johann Srenja Sremič Sagscheg Bartme

Donos gld. 32 34 55 32 19 8 16 24 18 84 66 61 57 93 36 94 15 13 30 9 16 22 40 18 1 21

kr. 28 9 17 ¼ 33 ½ 58 ½ 30 37 ½ 25 ½ 24 ¼ 9¼ 30 ½ 7¾ 42 ½ 4¾ 47 ¼ 38 ¼ 18 38 25 ¾ 49 ¾ 14 ¾ 51 41 ½ 10 1/4 1 55 ½

Leto 1820 Simonischeg Mathaus Urbantschitsch Joseph Pribouschitsch Johann Aschitsch Franz Hriberscheg Mathia Zissel Marko Aschitsch Joseph Korbar Thomas Zollner Joseph Verwega Jakob Zollner Stephan Arnscheg Marko jun. Doller Martin Arnscheg Franz Pribouschitsch Martin Omersa Johann Planinz Joseph Leess Philipp Arnscheg Marko sen. Leess Anton Pregel Franz Ivatschitsch Andreas Planinz Joseph Srenja Sremič Petrovitsch Niklas

Velikost posesti oralov kv. sež. 3 800 5 1575 28 568 19 360 2 1580 9 217 7 866 4 230 5 789 8 1292 9 1048 1 1410 13 551 14 1264 20 26014 732 4 1370 11 1085 20 36 14 456 7 500 2 1257 144 8 933 323

Donos gld. 23 37 73 97 20 61 33 27 31 30 53 13 66 63 97 84 21 75 94 30 12 1 1 3

kr. 48 ½ 40 ¾ 39 49 ½ 9½ 1 14 ¼ 2¾ 51 ¼ 30 ¾ 38 38 ½ 17 26 ¾ 30 ¼ 37 ¾ 6¼ 35 ¾ 3¼ 5¾ 39 ¾ 16 ¼ 1 36

Sremič je leta 1789 premogel 49 hišnih številk, vendar med podložniki v jožefinskem katastru (razen hišne številke 5) do hišne številke 13 ni zapisa. Najvišji katastrski donos je pripadal Janezu Arnovšku s hišne številke 34, in sicer 94 gld. in 38 ½ kr. Trije gospodarji so se pisali Arnovšek, po dva pa Pribovšič in Ašič. Leta 1820 je imela najvišji katastrski donos hišna številka 16, Franc Ašič z 97 gld. in 49 kr., največ zemljišč pa njegov najbližji sosed, Janez Pribovšič s Sremiča 15, z 28 orali in 568 kv. sežnji. Hišnih številk v vasi je bilo nekoliko manj, le 46. Na istem naslovu se je v tem razdobju od 24 ohranilo natanko polovica enakih priimkov. Med priimki pa se leta 1820 najpogosteje pojavljajo Arnšek (prej Arnoušek) – trikrat – ter po dvakrat Ašič, Les, Pribovšič in Planinc.

J Priloga 7: Prebivalci po jožefinskem katastru, stanje leta 1789 in 1820, Stara vas

Hišna številka

Leto 1789

Donos gld.

kr.

Oßoinek Ursula

Drugovitsch Joseph

Leto 1820

Velikost posesti oralov kv. sež.

Donos gld.

kr.

Wintershofen Eleonora pl.

1373

366

1½

36 ¼

149

Mraule Mathias

Supantschitsch Martin

1383

23 ½

Suppantschitsch Anna

900

30 ¾

Supantschitsch Joseph

40 ¼

Lauritsch Franz

877

35 ¾

Matokovitsch Anna

510

34 ½

Bernarditsch Michl

9¾

Bernarditsch Joseph

1284

Bernarditsch Johann

1200

Arch Jakob

233

18 ¾

Arech Joseph

5¾

Korittnig Joseph

268

52 ¼

Dernatsch Joseph

1½

Dernatsch Anton

477

41 ¼

Aßitsch Anton

48 ¾

Aschitsch Anton

899

25 ¾

Novag Martin

20 ¾

Novack Martin

404

6¼

König Joseph

21 ¼

Omersa Matheus

1331

135

33 ½

Novak Bernard

210

39 ½

Novack Joseph

526

140

13 ¾

Novak Bernhard

1227

29 ¾

Kuschnig Johann

23 ¼

Kuschnig Johann

1123

34 ¾

Kuschnig Matheus

Juvanscheg Michl

57 ¼

Juvanscheg Michael

619

Jetsch Johann

598

Schreitsch Ruprecht

42 ½

Seitz Andre

1594

53 ½

Libenscheg Johann

146

12 ½

Korittnig Franz

1500

25 ½

Pristouschegg Blasius

25 ¼

Fabinz Matheas

333

47 ½

Zisl Joseph

19 ¼

Urbantschitsch Blas

1231

24 ½

Godler Georg

21 ¾

Godler Franz

313

49 ¼

Rodmann Anton

1¾

Brudermann Theresia

451

20 ¾

Oßoinegg Matheus

Schnideritsch Maria

1470

26 ½

Supantschitsch Lukas

47 ¼

Grubitsch Andre

848

55 ¼

Krall Franziska

590

47 ½

Saunig Joseph

685

6¾

Dernatsch Franz

35 ½

Dernatsch Franz

1308

Loger Jakob

139

47 ¾

Loger Johann

864

115

13 ½

Pletersky Johann

108

Pletterski Johann

1069

26 ¼

Weltschitsch Franz

112

55 3/4

Weltschitsch Franz

1470

1¾

Lapuch Georg

51 ½

Lapuch Michael

128

7¼

54 ½

B O J A N C V E L F A R : P R E B I VA L S T V O V V I D E M S K I Ž U P N I J I O D K O N C A 1 8 . D O P R V E P O L O V I C E 2 0 . S T O L E T J A

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

Urschitsch Georg

1¾

Ambroschitz Georg

557

102

23 ½

Jetsch Ursula

51 ¼

Bernarditsch Jospeh

Bernarditsch Joseph

1596

Fabinz Blasius

24 ½

Titschan Anna

9¾

Zißl Marrgareth

Holloverstitsch Johann

4¼

Holloverstitsch Johann

960

59 ¼

Mahortschitsch Andreas

Mahortschitsch Johann

271

Vidmayer Jakob

Mahortschitsch Franz

487

Mochortschitsch Martin

2¾

Godler Anton

Godler Johann

941

26 ½

Godler Andre

1372

18 ½

Godler Martin

32 ¼

Godler Martin

525

Doller Michl

49 ½

Luschar Joseph

Schoba Joseph

53 ¾

Schoba Joseph

Saunig Martin

41 ¼

Züßl Jakob

Spiller Andreas

953

49 ½

993

Saunig Martin

556

43 ½

22 ¾

Zisel Joseph

951

33 ½

Godler Johann

1524

Vidmer Jakob

39 ½

Bogovitsch Blasius

957

Mochortschitsch Johann

24 ¼

Fabinz Jakob

33 ½

Fabinz Jakob

1430

36 ½

Godler Philipp

183

46 ¼

Korittnig Martin

1487

172

Krall Blasius

134

184

Supantschitsch Mathias

Glorias Catharina

1172

5¾

Libenscheg Martin

54 ¾

Libenscheg Maria

569

Novack Bernard

1202

39 ¾

Wagschitsch Johann

1¾

Wagschitz Franz

1224

Reiss Joseph

Reiss Franz

816

101

28 ¾

Korittnig Michl

123

45 ½

Korittnig Michael

Slovenz Lorenz

Slouenz Johann

369

51 ¼

Reiss Martin

22 ¾

Priboutschitsch Johann

1222

56 ½

Sorko Johann

154

25 ¼

Sorko Johann

1449

22 ¾

Tritschan Andreas

20 ½

Titschan Joseph

930

27 ¼

Tritschan Lucas

1½

Züßl Margareth

57 ½

Zisel Joseph

54 ¼

Jugg Michl

Riesser Rochus

1136

206

Jugg Maria

184

54 ½

Jug Urch

Jug Michael

1399

52 ¼

Krail Michael

158

Godler Martin

1319

116

J 54

Stanitsch Anna

54 ½

Stanitsch Philipp

188

34 ¾

Podjed Joseph

1495

179

26 ¼

Vidmer Johann

17 ½

Vidmer Johann

144

Dernatsch Franz

Stergar Franz

324

24 ¼

Karl Maria

1474

36 ¼

Ossoinig Joseph

1195

19 ½

Supantschitsch Franz

Kuney Johann

725

9¼

Novack Maria

167

10 ½

Lauritsch Joseph

300

3¼

Leta 1789 je v Stari vasi obstajalo 57 hišnih številk. Bilo je nekaj velikih kmetov, največji katastrski donos pa je imel Bernard Novak iz Stare vasi 12, kar 210 gld. 39 ½ kr. Med priimki sta bila najbolj razširjena Cizel in Godler (štirikrat). Po trije so se pisali Dernač in Vidmar, po dva pa Fabinc, Jug, Mohorčič, Novak, Osojnik, Reiss, Stanič, Tričan in Zupančič. Leta 1820 je imel najvišji katastrski donos seveda dvorec Resa (ki ga leta 1789 ne najdemo na seznamu) in njegova lastnica Eleonora pl. Wintershoffen (366 gld. in 1 ½ kr.), od kmetov pa Rok Riesser na hišni številki 51 z 206 gld., ki je imel, poleg že omenjene Eleonore pl. Wintershoffen (31 oralov in 1373 kv. sežnjev), tudi največ zemlje – 23 oralov in 1136 kv. sežnjev. Leta 1820 je bilo v vasi že 62 hišnih številk, od 62 priimkov pa se jih je na istem naslovu ohranilo 33. Med priimki prevladujejo Godler (petkrat), Koritnik in Novak (štirikrat), po dvakrat pa Bernardič, Dernač, Fabinc, Kralj, Lavrič, Savnik in Cizel. Rodbina Uršičevih z Vidma leta 1927. Priimek Urschitsch na Vidmu navaja že Jožefinski kataster iz 1789. (Hrani Elizabeta Uršič) Strani 98—99: Vrh kremenskega griča s cerkvijo svetega Primoža in Felicijana. (Foto: Miloš Kukovičič)

B O J A N C V E L F A R : P R E B I VA L S T V O V V I D E M S K I Ž U P N I J I O D K O N C A 1 8 . D O P R V E P O L O V I C E 2 0 . S T O L E T J A

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

Priloga 8: Prebivalci po jožefinskem katastru, stanje leta 1789 in 1820, Stari Grad Hišna številka 1 2 3 4 4 5 7 7 7 8 9 10 10 11 11 12 12 13 14 15 16 16 17 17 18 19 20 21 22 22 23 24 25 26 28 29 30 -

Leto 1789

Donos

Urschitsch Andreas Mollan Johann Novag Martin Korittnig Martin

gld. 55 97 46 19

kr. 18 ¼ 24 3¾ 41 ¼

Kokl Franz Jeltschitsch Ruprecht Wukouscheg Martin Augschitsch Blasius Augschitsch Maria Sorko Joseph Pleterski Lukas Züßel Jakob Schak Michl Schaak Martin Jetsch Blasius Rodmann Johann Schöller Jakob Pristouscheg Michl Koss Blasius Vimpolscheg Martin Sorko Anton Saunig Johann Zeriak Georg Lupschina Martin Urschitsch Jakob Janschur Joseph dediči Pristouscheg Franz Joetsch Joseph Rodmann Marina

32 81 25 43 6 31 31 18 69 9 81 58 5 11 63 103 192 69 16 163 77 76 42 31 3

11 ¼ 37 ¾ 15 ¼ 17 ¾ 1¼ 45 ¾ 2¾ 25 10 ¼ 1¾ 36 13 ¼ 13 ½ 26 ¼ 21 ¾ 21 ¼ 6 49 58 ½ 15 ¼ 17 ½ 12 ¾ 18 ½ 51 ¾ 43

Leto 1820 Vimpolscheg Martin Bernarditsch Ruprecht Jetsch Joseph Jetsch Gertraud Korittnig Anton Kral Andreas Pletersky Lukas Korittnig Maria Krulz Agnes Pust Joseph Augschitsch Bernarditsch Maria Bernarditsch Johann Pletterski Urban Schock Johann Krall Andreas Rodmann Johann Sorko Andre Kerschitsch Kaspar Koss Blasius Lubschina Johann Vimpolscheg Franz Sorko Adam Saunig Joseph Rodmann Anton Voltschanscheg Joseph Urschitz Maria Derenda Michael Pletterski Joseph Pristouscheg Franz -

Velikost posesti oralov kv. sež. 4 1470 8 423 3 1496 1 536 404 3 828 1 962 494 10 981 1 1530 2 843 1 800 2 65 5 1322 5 587 13 484 1 1598 1012 1 1361 6 1465 4 695 5 876 10 804 4 1085 4 42 6 964 1 360 8 1114 2 1561 756 -

Donos gld. 58 88 41 35 4 25 5 8 78 20 23 14 49 29 107 35 7 9 77 38 61 94 38 39 96 6 56 29 8 -

kr. 25 15 11 ¼ 53 ½ 27 ¾ 28 ½ 12 54 ½ 51 ¼ 3¾ 40 9¼ 36 49 ½ 36 28 ½ 36 ½ 27 3/4 16 ¼ 20 ¼ 54 ½ 47 ¼ 10 ½ 52 ¼ ¾ 21 ¾ 22 ½ 4 1½ 33 ¾ 30 -

J Stari Grad je leta 1789 premogel 30 hišnih številk. Z najvišjim katastrskim donosom se je lahko pohvalil Anton Zorko s hišne številke 21 z 192 gld. in 6 kr. Med priimki se po dvakrat omenjajo Jež, Pristovšek, Rodman, Šak, Uršič in Zorko. Leta 1820 let je imel najvišji katastrski donos Andrej Kralj, Stari Grad 15, s 107 gld. in 36 ½ kr., ki je imel tudi najobsežnejšo posest, 13 oralov in 484 kv. sežnjev. Hišnih številk je bilo tega leta za eno manj, od 26 priimkov jih je na istem naslovu ostalo 11. Po trikrat se pojavlja priimek Pleterski, po dvakrat pa Bernardič, Koritnik, Kralj, Rodman in Zorko.

Priloga 9: Prebivalci po jožefinskem katastru, stanje leta 1789 in 1820, Videm

100

Hišna številka

Leto 1789

1 2 2 3 5 6 7 8 9 10 11 12 13 13 14 14 16 17 18 19 20 22 23 24 24 26 27 28 29 29 30 31 31 32

Linditsch Martin Deschella Franz Poschar Joseph Mattoch Andreas Slakitsch Matheus Bellman Anton Scherer Ruprecht Welmann Margareth Nart Anton Raunig Franz Supantschitsch Anton Urschitsch Theresia Brudermann Franz Brudermann Georg Župnija Videm Krauß Maria Schmidt Michl Spende Helena Mikschitsch Anton Planinz Ruprecht Linditsch Anton Vidiz Katharina Omersa Joseph Reberschak Joseph Stanitsch Michl Ivanz Johann Poschar Franz Risser Franz Risser Juliana Pollentschitsch Johann

Donos gld. 109 49 46 44 60 1 7 97 20 10 14 52 153 160 11 4 4 2 28 29 77 60 19 219 69 -

kr. 6½ 7½ 46 31 3/4 16 57 ¾ 56 ½ 26 ½ 9 3/4 13 ¾ 30 ¾ 20 ½ 52 39 ½ 45 ¼ 26 ¼ 59 ¾ 29 ¼ 58 ¼ 36 ¾ 46 ¼ 46 ½ 47 ¼ 52 ¼ 55 ½ 50 9¾ 53 ¾ 26 20

Leto 1820 Kuschnig Jacob Supantschitsch Anton Poschar Michael Pletersky Blasius Kosteuz Jakob Župnija Videm Scherer Joseph Sorko Franz Oschanz Martin Supantschitsch Franz Nemanitsch Marko Župnija Videm Korittnig Martin Petteln Lukas Spende Jakob Mischitsch Anton Reberschag Andre Slag Joseph Linditsch Martin Novack Michael Polentschitsch Johann Lamprecht Mathias Fabiani Jakob Stanitsch Johann Stanitsch Michael Poschar Franz Risser Franz Risser Joseph -

Velikost posesti oralov kv. sež. 417 3 770 3 1507 7 1121 366 11 1479 309 1075 5 365 4 1525 8 878 8 772 1 1497 166 58 1 400 1 135 3 139 1496 2 813 650 3 856 568 3 1432 2 65 34 247 9 199 -

Donos gld. 2 41 54 54 1 85 1 21 11 61 67 18 11 14 10 36 6 12 1 41 123 75 -

kr. 47 ¾ 52 ½ 18 ½ 38 ½ 42 44 56 ½ 12 ¾ 8¾ 41 ¾ 57 ¾ 55 ½ 52 ¾ 59 ¾ 8½ 25 29 29 ¼ 12 ½ 23 ¾ 16 8¾ 40 ½ 59 ¼ 40 9¾ 12 49 ½ -

B O J A N C V E L F A R : P R E B I VA L S T V O V V I D E M S K I Ž U P N I J I O D K O N C A 1 8 . D O P R V E P O L O V I C E 2 0 . S T O L E T J A

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

32 33 35 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 46 47 48 49 50 51 53 55 56 57 58 59 60 61 -

Gogolla Johan Gromm Joseph Koßina Peter Vidiz Joseph Freund Phillip Sovan Andreas Vidiz Johann Scherer Adam Vidiz Joseph Kratner Martin Glorias Michl Supantschitsch Joseph Pappesch Georg Kosteuz Joseph Spellitsch Lukas Jentschitsch Mathias Omersou Martin Slak Michl Barba Franz Dergan Lorenz Marinitsch Joseph Pribouschitsch Joseph Stanitsch Joseph Sternath Anton Kokoviza Anton Wann Martin Šola Stergar Georg Petellin Maria Planinz Agnes -

58 17 11 209 6 125 8

9 8 10 35 15 10 10 26 132 42 18 31 14 39 8

3 4 5 -

13 ¼ 41 ¾ 21 ½ 37 ¾ 45 57 ¾ 18 37 ¾ 25 ¾ 24 ¼ 50 ¼ 58 ¼ 58 ¾ 24 ½ 51 ¾ 8½ 36 ¾ 55 ¼ 4 37 ½ 7½ 19 ½ 10 ½ 46 ¾ 7¼ 6¾ 1¼ 18 46 -

Gromm Joseph Stanitsch Maria Ivatschitsch Martin Zorn Anton Brudermann Johann Scherer Adam Smreker Ignaz Lauritsch Franz Pribouschitsch Blas Papesch Joseph Kosteuz Johann Spellitsch Lukas Walland Mathia Wobouscheg Anton Sottouscheg Georg Dergan Joseph Marinitsch Joseph Arnscheg Anton Stanitsch Joseph Sternath Franz Novack Matheus Layovetz Stephan Brudermann Franz Jankovitsch Andreas

1 4 14 1 1 1 1 4 41 6 6 3 3 6 2 1 1 2

38 500 224 643 45 1547 258 122 451 1376 258 876 396 1540 1115 1196 974 935 706 882 147 875 250 -

11 125 9 3 11 15 15 2 34253 42 38 2613 38 34 47 2

5½ 25 ¾ 32½ 57 ½ 6½ 3¼ 25 ¾ 24 ½ 27 ¾ 20 41 ¾ 56 41 ½ 48 ½ 14 ¾ 40 ¼ 19 ¾ 40 ¼ 20 ¾ 10 ½ 57 31 ¼ 15 27

Na Vidmu je bilo leta 1789 61 hišnih številk. Najvišji katastrski donos je pripadal Francu Risserju, Videm 31, z 219 gld. in 53 ¾ kr. Štirje gospodarji so se pisali Vidic, po dva pa Lindič, Omerza, Planinc, Požar, Stanič, Šerer in Zupančič. Leta 1820 let je imela najvišji katastrski donos hišna številka 55, Jurij Sotovšek z 253 gld. in 14 ¾ kr., ki je imel tudi največjo posest z 41 orali in 1115 kv. sežnji. Tega leta je bila v vasi ena hišna številka manj kot pred 30 leti. Na istem naslovu se je v tem razdobju od 52 ohranilo le 19 enakih priimkov. Med priimki pa se leta 1820 najpogosteje pojavlja Stanič (trikrat), sledijo pa Bruderman, Kostevc, Novak, Požar, Šerer in Zupančič po dvakrat.

101

J Na koncu lahko ugotovimo, da so imeli leta 1789 po izmerah in vpisih v Jožefinski kataster v videmski fari največ katastrskega donosa med vsemi Janez Volčanšek (242 gld. in 56 ½ kr.) iz Anovca 18, Blaž Savnik (237 gld. in 46 ½ kr.) iz Pesja 15 in Franc Riser (219 gld. in 33 ¾ kr.) z Vidma 31. Leta 1820 je bilo stanje nekoliko drugačno, saj je najvišji katastrski donos imel Jurij Sotovšek (253 gld. in 14 ¾ kr. ) z Vidma 55, sledita pa mu Franc Volčanšek (241 gld. in 56 ½ kr.) iz Anovca 18 ter Rok Riser (206 gld.) iz Stare vasi 51, medtem ko je največja površina zemljišč pripadala Francu Volčanšku iz Anovca 18 (49 oralov in 785 kv. sežnjev), Juriju Sotovšku z Vidma 55 (41 oralov in 115 kv. sežnjev) ter Francu Riserju z Vidma 31 (34 oralov in 247 kv. sežnjev). Leta 1789 sta bila med 323 navedenimi imetniki zemljišč daleč najbolj pogosta priimka Planinc (14) in Savnik (12), sledijo pa Cizel (9), Špiler in Zupančič (po 8), Godler, Libenšek in Pust (po 7), Ašič, Pristovšek, Šoba, Uršič in Volčanšek (po 6) ter Ban in Zorko (po 5). Leta 1820 se situacija nekoliko spremeni, saj lahko med najpogostejšimi priimki najdemo kar nekaj novih. Med 329 vpisi se na prvem mestu pojavita Novak (prej le štirikrat) in Savnik (ki je obdržal enako število) z dvanajstimi, sledijo Koritnik (prej prav tako štirikrat), Planinc in Zupančič z desetimi, nato Ašič, Bernardič in Godler s sedmimi, Pleterski, Pust, Zorko in Špiler s šestimi ter Pribovšič, Pristovšek in Volčanšek s petimi vpisi. Če vse skupaj primerjamo še s popisom hiš iz leta 1754, lahko ugotovimo, da je bil priimek Savnik od srede 18. stoletja pa do 20-ih let 19. stoletja najbolj razširjen med »glavami« družin na tem območju, da v določenih obdobjih prednjačijo še priimki Planinc, Novak in Zupančič ter da med konstante lahko prištevamo še priimke Ašič, Pust in Pristovšek.

Reference Baš, Angelos Opisi kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v 1. polovici 19. stoletja. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1984. Bukošek, Metka, Zajc Cizelj, Ivanka Okrajna glavarstva in sreska načelstva Brežice, Celje in Laško. Zgodovinski arhiv Celje, Celje 1997. Gemeinden- und Ortscahften – Verzeichniss des Herzogthums Steiermark, Lehman, Gradec1900. Janisch, Josef Andreas Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark. Leykam-Josefstahl, Gradec 1881—1885. Krajevni leksikon Dravske banovine. Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine, Ljubljana 1937. Kuret, Niko Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848, prvi del, prvi snopič. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1985. Schmutz, Carl Historisch Topographisches Lexikon von Steyermark. Schmutz C., Gradec 1823.

102

Specijalni repertorij krajev na Štajerskem. A. Hölder, Dunaj 1893. Specialni krajevni repertorij avstrijskih dežel, IV. Štajerska. Dunaj 1918. Straka, Manfred Verwaltungsgrenzen und Bevölkerungsentwicklung in der Steiermark 1770— 1850. Historische Landeskomission für Steiermark, Gradec 1978. Videm-Krško nekdaj in danes. Občinski odbor Videm-Krško. Videm-Krško 1957. Tiller, Viktor Dekanija Videm v Brežiškem okraju. Založil dr. Viktor Tiller, Ljubljana 1939. Zajc Cizelj, Ivanka Okrožni urad Celje 1798—1850. Zgodovinski arhiv Celje, Celje 1998. Viri: Arhiv Republike Slovenije, Jožefinski kataster za Štajersko, gospostvi Rajhenburg in Brežice. Arhiv Republike Slovenije, Franciscejski kataster za Kranjsko, 1823–1869, k. o. Sremič, mapna kopija št. 5, AS 176 (oznaka C413A05). Štajerski deželni arhiv v Gradcu, Popis hiš 1754, gospostvi Rajhenburg in Brežice ter župnijsko imenje Videm. Zgodovinski arhiv Celje, AF Okrožni urad Celje, AŠ 87, 130. Zgodovinski arhiv Celje, AF Okrajno glavarstvo Brežice, AŠ 67. Znanstveni raziskovalni center pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, Inštitut za slovensko narodopisje, Göthova topografija, 451 (Videm).

SUMMARY The population in the parish of Videm from the end of the 18th to the first half of the 20th century At the end of the 18th and in the 19th century the inhabitants in the parish of Videm devoted a great deal of their time to agriculture and wine-growing. At that time Videm was an important centre of wine trade, that is why we can also find a steep number of tradesmen in the village. The railway line and the bridge over the Sava river brought new possibilities of development. Thus, in the second half of the 19th century also in these villages a considerable increase of the population can be noticed – from 276 houses in 1754 to even 463 houses in 1918 or from 1433 inhabitants in 1810 to 1917 inhabitants a good one hundred years later. In addition, a precise representation of two interesting archive sources (house inventory in 1754 and the Josephine land register in 1789) tell a lot about the local inhabitants: among other things, that the second name SAVNIK once was the most spread among the people here.

Zgoraj: Staro župnišče je bilo preurejeno v prvo videmsko šolo. Načrt prenove iz leta 1829. (Zgodovinski arhiv Celje) Spodaj: Stara vas okrog leta 1918. (Hrani družina Alojza Živiča.)

B O J A N C V E L F A R : P R E B I VA L S T V O V V I D E M S K I Ž U P N I J I O D K O N C A 1 8 . D O P R V E P O L O V I C E 2 0 . S T O L E T J A

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

103

Kronika fare Videm Dragotin Ferdinand Ripšl

Prevod: Olaf Lovrenčič Recenzija prevoda: Igor Weigl

Zunanji izgled Kronike župnije Videm 1880—1957. (Hrani Župnija Videm - Krško)

Predgovor

J Ker sem tu župnik šele 6 let, sem morda prezrl marsikateri podatek, ki bi bil zanimiv, to naj bi moji nasledniki prijazno popravili.

Moji predhodniki pri fari Videm so v enem konvolutu1 petih pol zabeležili nekaj podatkov o tej župniji, vendar so tako skopi, da so me spodbudili zapisati novo kroniko. Tukajšnji župnijski arhiv s svojimi štiriinšestdesetimi predali mi je obetal veliko materiala, moja pričakovanja so bila upravičena. Žal pa ti akti segajo le do leta 1746, kajti 17. oktobra tega leta je zgorelo župnišče skupaj s celotnim arhivom.

Videm, dne 1. julija 1880

To me je prisililo, da sem moral iskati druge vire, in zato sem dolžan posebno zahvalo p.t. visokočastitemu gospodu Ignacu Orožnu, kanoniku in f.c. konsistorialnemu svetniku v Mariboru, ki mi je na mojo prošnjo poslal od njega pisano kroniko Laškega in ostala priročniška dela. Ljubeznivi bralec bo našel vire, iz katerih sem črpal, na dotičnih mestih, razen tistega, kar sem zbral, ali pa zvedel iz ustnih izročil. Zaradi lažje orientacije moram objasniti še kratice, ki se pojavljajo v tej kroniki: »Cil. Ch., Tüf. Ch., Lak. Ch., Nib. Ch.« = celjska, laška, loška, miklavževa kronika. Geb. = FML Wilhelm von Gabler’s »Geschichte des Herzogtums Steiermark«, Hl = Dr. F. H. Hlubek’s: »Ein treues Bild Steiermarks«, Hof. = J. C. Hofrichter's c. k. notarja v Slovenj Gradcu, nekdanjega regimentnega auditorja »Die Sisseker Bahn im Bereich der Steiermark«, Kin. = Jos. K. Karl Kindermann's »Historisch-geographischer Abriss des Herzotums Steiermark«, Kr. = Anton Krempl's župnika v Mali Nedelji v Slovenskih goricah »Dogodivšine štajerske zemlje«, Mach = Dr. Mat. Machar's »Dedizinisch-statistische Topographie des Herzogums Steiermark«, May = Karl Wilhelm Mayer's »Versuch über steiermärkische Althertümer«, Much = Dr. Albert v. Muchar's »Geschichte des Herzogtums Steiermark«, Mül =Alfons Müller's »Emona«, Rep = Karl Josef Kindermann's »Repertorium der steiermärkischen Geschichte, Topographie, Statistik und Naturhistorie«, Sl. Št = »Slovenski Štajer«, St. Z. = Steiermärkische Zeitschrift, Šen = August Šenoa, magistratni svetnik v Zagrebu »Seljačka buna«, Ter = Janez Terdina »Zgodovina slovenskega naroda«, Valv. = Valvasor's »Die Ehre des Herzogtums Krain«, Ver. = Mittheilungen des historischen Vereins, War = Wartinger's »Kurzgefasste Geschichte der Steiermark«, »Win = Joh. B. Winkler's “Chronologische Geschichte des Herzogtums Steiermark«, Šm = Šmuc's »Steiermärkische Lexikon«.

(p. 1) 2

Najtopleje se zahvaljujem svojemu prijaznemu rojaku in sebnemu prijatelju gospodu Matiji Doberšku, sedaj posestniku na Planini, ki mi je dal z izredno prijaznostjo čudovite perorisbe za mojo Miklavčevo kroniko v Loki in tudi za to videmsko kroniko. Bog plačaj!

1 Konvolut: sveženj, zavitek.

140

Karl Ferdinand Ripšl, župnik

Topografija videmske fare Lega Tisti, ki ima vsaj malo smisla za lepoto narave in naj bo na Videm prišel iz katere koli strani, bo moral priznati, da ima videmska fara izredno lepo lego. Zemljepisno leži med 33°7'3 in 33°14' vzhodne dolžine in med 45°55' in 45°59' severne širine. Železniška postaja se nahaja na nadmorski višini 164,9 m. Glede na lego se Videm deli v gozdni, vinorodni in poljedelski predel. Na severni in severozahodni in deloma tudi na jugozahodni rebri Sremiča in Libne rastejo listavci, na južnih in jugozahodnih rebrih, ki preidejo v valovito gričevje, pa raste plemenita trta in dobro sadje. V ravnini ob Savi do Pesjega se v pisani barvitosti širijo vrtovi, polja in travniki. Razen Sremiča in Libne ni drugih severnih strmin, temveč so le jugovzhodni, južni in jugozahodni obronki z veliko vinogradi, kjer uspeva odlična trta. Predvsem na Sremiču in razen na obeh omenjenih severnih pobočjih je videti zelo malo gozdov. Videm je nepomemben kraj; kot nekdanja dekanijska župnija in nakladališče in razkladališče na Savi je pridobil nekaj pomena, vendar ga je z opustitvijo skladišča izgubil in ga je z otvoritvijo železnice deloma zopet pridobil. V rimski dobi je bil Videm predmestje mesta Neviodunum, ki je bil na drugi strani Save. Tu so imeli ti meščani svoje pristave, bogate vrtove in polja, kar je omogočalo ugodno življenje. Bogati Rimljani so morda tukaj imeli svoje vile, v katerih so prezimovali, tukaj pa so verjetno bili tudi majerije4 in rodovitni vrtovi in polja. Uničujoča preseljevanja narodov, ki so prodirali iz vzhoda, in kasneje večkrat ponovljeni turški vpadi ter razdiralna moč Save z zahoda (p. 2) so pogosto pustošili po teh krajih in od Neviodunuma ni ostalo nič, le njegovo predmestje Videm kot spomin nanj, ki je sedaj vas s 43 hišami in 230 prebivalci. 2 Z oznako p. in dodano zaporedno številko so označene strani v kroniki. K prevodu smo torej dodali tudi navedbo strani v oklepaju na začetku naslednje strani, Za označbo je poskrbel recenzent prevoda mag. Igor Weigl. 3 33°7’ – ° pomeni seženj, ’ pa čevelj. Mere je zapisal Olaf Lovrenčič na koncu prevoda. (Lovrenčič 1992, 49) 4 Majerija: hiša, zemljišče za majerja. Majer: nižji oskrbnik, zlasti graščinski.

D R A G OT I N F E R D I N A N D R I P Š L : K R O N I K A FA R E V I D E M

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

Za zgodovinarja naj omenim, da je ta pokrajina spadala pod Rimljani k Panoniji, od 8. do 11. stoletja h Karantaniji ali Slovenski marki, od 1180 pa k Vojvodini Štajerski in danes h kronski deželi Štajerski, v okrožje Maribor in v okrajno glavarstvo Brežice in okrajno sodišče Brežice. V cerkvenem pogledu spada Videm k lavantinski škofiji, s sedežem v Mariboru in od 11. novembra 1874 k dekaniji Brežice.

Število hiš in prebivalcev

Meje

Farani so skoraj vsi Slovenci7 in brez izjeme rimsko-katoliške vere. Vsi bi lahko živeli srečno in zadovoljno, če bi zvesto in točno izpolnjevali svojemu stanu primerne dolžnosti. Skoraj vsi ljudje so močni in zdravi, ker je svež in zdrav zrak, pri delu se dovolj gibajo, pijejo zdravo pitno vodo, uživajo krepko hrano in dobro vino in znajo uživati v dobri hrani in pijači. Žal se pa je predvsem po letu 1848 marsikaj spremenilo tudi v kmečkem stanu, tako po slikoviti ljudski nošnji, gospodarjenju, varčnosti, starih dobrih običajih, pri spoštovanju do duhovne in svetne gosposke, bogaboječnosti, obiskovanju cerkve in sprejemanju svetih zakramentov. Žal je mnogo, predvsem mlajših, kmetov že zelo zgodaj in to močno okusilo »sadeže drevesa spoznanja«, žal so tudi tukaj izgubljene ovce in smrdljivi kozli, predvsem tisti, ki so komaj sezuli otroške čevlje, »kteri za ušesam še suhi niso«.

Sedanja župnija meji proti zahodu in jugozahodu na reko Savo, na kopnem pa proti jugu na občino Zverinjak, ki spada k mestni župniji Brežice, proti vzhodu na župniji Artiče in Zdole in proti severu na župnijo Rajhenburg. Kako velika je bila župnija prvotno, je razvidno iz listine iz leta 1417, z dne 7. decembra, in iz odloka knezoškofijskega lavantinskega ordinariata od 29. julija 1846 (glej: predal 16, fascikel 10, št. 30)5. Brežice, Rajhenburg in Sevnica so bile leta 1417 podružnice župnije Videm.

Starost Kdaj je bila župnija ustanovljena, se sedaj ne da več ugotoviti, toda skoraj gotovo je, da je bila že vsaj pred 600 leti (glej leto 1297 v tej kroniki). Zgodovinsko je dokazano, da je bil sv. Rupert, ki je umrl 27. marca 623 na velikonočno nedeljo, osebno na Vidmu, ko se je s svojega apostolskega potovanja iz Panonije vračal ob Savi navzgor nazaj v Salzburg.

Vasi K župniji Videm spada sedaj 9 vasi in ena mitnica. Razprostirajo se po vrsti od severa proti jugu: Sremič, Bučerca, Anovec od hišne številka 14 dalje, Videm, Libna, Stara vas, Stari Grad, Dolenja vas in Pesje. Od vasi Pleterje, ki spada v zdolsko faro, je le hišna številka 21 v videmski fari in od vasi Anovec spadajo hišne številke št. 1 do 13 v zdolsko faro. Dolenja vas spada sicer v videmsko faro in otroci hodijo v šolo na Videm, politično pa spada v občino Artiče. Najvišje leži vas Sremič (p. 3) in podružnična cerkev na Libni, nato so vasi Videm, Stara vas, Stari Grad, Dolenja vas in Pesje pa so v ravnini ob cesti v Brežice, samo Pesje je oddaljeno od ceste približno četrt ure in leži ob železnici. Najtežja je pot v Ponikvo, občina Bučerca, ob slabem vremenu je pot polna ilovke. Od farne cerkve je najoddaljenejša vas Pesje – 2913° ali 1 ¼ ure, Dolenja vas 2200° ali eno uro, Bučerca 1448° ali ¾ ure, Stari Grad 1728° ali ¾ ure, Libna 1172° ali ½ ure, Anovec 1648° ali ¾ ure, Sremič 1848° ali ¾ ure in Stara vas 646° ali ¼ ure, do hišne številke št. 21 v Pleterjah se gre ½ ure ali 1132 klafter6. 5 Ripšl je uporabljal citiranje v oklepaju, kar ga uvršča med tiste, ki so se zavedali pomembnosti navedb virov. Vsi navedki v oklepajih so prevedeni iz originala. Vse opombe prevajalca in recenzenta prevoda so navedene pod črto. 6 Klaftra: nekdaj dolžinska mera, 1,896 metra.

Po zadnjem uradnem ljudskem štetju, 31. decembra 1869, je bilo v župniji 826 moških in 874 žensk, ki naj bi bili stanovali v 339 hišah. Vendar je v fari najmanj 40—50 priseljencev, ki niso vpisani in žive v kočah ali v vinskih hramih, ki nimajo hišne številke, temveč se štejejo k številki lastnika hrama.

Zlobni pajdaši in v slabih gostilnah se čedalje bolj kvarijo, tako da živijo iz dneva v dan, kakor da za njih ne bi bila veljala 3., 6. in 7. božja zapoved. Vseeno jim je, če zamudijo službo božjo, (p. 4) ali jo pa sploh ne obiskujejo. Ne udeležujejo se postnih pobožnosti, živijo samo za slasti tega varljivega sveta, tako da je spoštljive mladeniče in device komajda najti z Diogenovo svetilko, ker jim slabi krčmarji iz grabežljivosti dajejo potuho in sama sebi prepuščena dekleta se pridaničem komajda kaj upirajo, če jih sploh same ne zvabijo na limanice. Kako resnična je bila konduita8 gospoda dekana Aliča o Videmčanih, ko jih je pri okrajni gosposki v Brežicah 3. junija 1829 (št. 111, predal VI, fascikel 6, št. 16 župnijskega arhiva) imenoval za »trmaste in neposlušne Videmčane«. Ko sva z nekim rojenim Videmčanom skupaj občudovala lepote te pokrajine, mi je potarnal: »Škoda, da živijo v tej rajski pokrajini tako malovredni in zanikrni ljudje!« Toda, Bogu bodi hvala, so še mladi in še več starejših kmečkih ljudi, ki so še starega poštenja in poštenosti, von altem Schrott und Korn. Tudi v tem oziru se stvari iz leta v leto izboljšujejo, odkar je družba sv. Mohorja za širjenje koristnih knjig med župljani pridobila čedalje več članov in se z branjem teh poučnih knjig in mariborskega Slovenskega gospodarja ljudstvo čedalje bolj izobražuje in je marsikomu branje tudi zabavno kratkočasje, ki ga zadrži pred obiskom slabe gostilne in zapeljive druščine. Sicer pa Videmčani radi molijo, še posebej otroci in starejši ljudje, in tudi ob delavnikih obiskujejo sveto 7 V kroniki piše: Slaven, t.j. Slovani. 8 Konduita: vodstvo, vedenje, nekdaj tudi spričevalo o vedenju (nekdaj za častnike in uradnike).

141

J mašo, upoštevajo postne zapovedi, imajo usmiljeno srce in radi dajejo vbogajme. Po postavi so tukajšnji prebivalci vitki in visoki in zaradi preproste, ne preveč bogate prehrane, le redko močnejše postave. Glava je ovalne oblike z živahnimi modrimi ali rjavimi očmi in svetlih ali rjavih las. Duševnih ali telesnih pohabljencev ni, (p. 5) golš tukaj ne poznajo. Pojavljajo se pa domišljavi bedaki, ki jih tukajšnji imenujejo »prismojeni«. Nekateri so tihi in dobrovoljni, drugi pa so samovšečni in se s svojo domišljeno modrostjo osmešijo, mirno mislečemu in normalnemu sosedu pa so tečni, ker hočejo vedno imeti povsod glavno besedo in se imajo za najbolj pametne. Flegmatični temperament se pojavi zelo redko, zato pa je toliko več temperamenta v mešanici sangvinika, kolerika in melanholika, pri čemer pa slednji prevladuje, kar se najlepše odraža v ljudskih pesmih, tako v besedilu, kot tudi v melodiji. Videmčana večinoma razveseljuje bister razum, lahkotno dojemanje, je sicer manj izviren v svojih idejah, si pa zlahka prilasti misli drugih in jih dosledno in samostojno predela naprej. Nadarjen je za tuje jezike. Z lahkoto in zelo hitro se nauči podobnih jezikov, pa tudi tujih. V župniji jih je veliko, ki nemško ne samo razumejo, temveč tudi zelo dobro govorijo. Veliko jih je, ki poleg svojega maternega jezika obvladajo še nemško, hrvaško in italijansko, ker so služili vojsko v Istri, Dalmaciji, južni Tirolski, v Lombardiji-Benečiji, kar je takrat še spadalo k Avstriji. Slovenec je zelo sočuten človek. Berači od blizu in daleč vedo za to dobrosrčnost, kar tudi izkoriščajo, se pa za podarjeno pogosto zahvalijo tako, da jim pripovedujejo novice, ki pa se sčasoma izkažejo za izmišljotine in laži. Zaradi ljubezni do bližnjega jih včasih zapopade (p. 6) slabost in s solznimi očmi in veselega srca poskušajo beraču pomagati z darom, čeprav bi včasih bolj prišli v poštev strogost in palica. To hitro vzpodbujanje čutov se mu prilega in ob veselih dogodkih je celo razposajeno vesel, kar potem izraža s petjem, ki ga zelo ljubi, in njegov jezik je kakor ustvarjen za to. Videmčan je pameten, prebrisan, neredko celo premeten in povsod vidi le svojo korist. Premišljeno se loti dela, je odločen, energičen, pretehtan in preračunan, ob tem pa trd do skrajnosti in da bi se ga vodilo, je treba z njim zelo nežno ravnati. Do tujca, ki ne zna njegovega jezika, je zaprt in nezaupljiv in se zna tudi sprenevedati, kar je verjetno posledica dolgega in težkega patrimonialnega sodstva, brezčutne in trdosrčne gosposke, najemnikov, upravnikov in pisarjev, pa tudi zaradi možnih pritiskov, ki jih je Slovenec9 moral stoletja prenašati.

142

tiklov, pa kljub temu mnogi pridno obiskujejo, predvsem ob nedeljah in praznikih in semnjih dneh, gostilno in v zadnjih časih tudi žganjarno – v slednjo zahajajo tudi žene in dekleta. Iz mesta ali ob letnih sejmih pridejo domov pogosto vinjeni. Radi pijejo tudi (p. 7) v domačih vinskih kleteh in to tako dolgo, dokler sodi »ne pojo« oziroma so postavljeni na glavo, kar se pogosto zgodi že poleti. Videmčan ni preveč delaven, vztrajen in marljiv, preveč se ne napreza in zaradi tega je velikokrat čutiti pomanjkanje uporabne delovne sile. Če je pri hiši dninar, se ga ne sme pustiti iz oči, saj bi sicer zelo leno delal. Posli in dninarji so iz leta v leto dražji in vse težje se jih dobi in tudi so vedno bolj zahtevni. Posli dobijo hrano in letno plačo in oblačila od svojega gospodarja, npr. par škornjev, nekaj srajc, obleko in podobno. Plača hlapca znaša med 30-60 goldinarjev, dekle pa med 20 in 40 goldinarjev. Dninarji pridejo šele po osmi uri in dobijo topel zajtrk in potem gredo počasi na delo. Ob 10. uri dobijo kozarec vina in kruh, opoldan dve jedi in zraven vino in kruh, za malico spet vino in kruh in za večerjo enako kot opoldan. Plačilo je različno, moški dobijo 30 kron, ženske pa 25 kron. Kosci, mlatiči in terice začnejo z delom že ob zori, zahtevajo boljšo hrano in 35 kron plačila, žanjice dobijo 30 kron, kopač ali kopačica v vinogradu dobi zraven hrane 25—30 kron, brez hrane pa 40—45 kron, tisti, ki kolijo in vežejo, dobijo poleg hrane 40 kron, vezači dobijo poleg hrane še 30 kron, berači tudi dobijo hrano in 25 kron, brentači pa 35 kron. Največji strah ima Videmčan pred služenjem vojske. To ni strahopetnost – pogumni so naši fantje še vse preveč – pač pa domotožje. Prej je moral vojak služiti polnih 14 let v tujih pokrajinah, pogosto daleč od svojega domačega kraja, od svojih dragih. Slovenec strastno ljubi svobodo in svojo domovino, tam kjer je tekla njegova zibelka in kjer so živeli že njegovi predniki. Že ob misli, da mora na tuje, mu pade srce v hlače.

V svojem zasebnem življenju je Videmčan dobrovoljen, domač, miroljuben, vendar brez strahu in bojazni, odkritosrčen prijatelj, zvest v zakonu (izjemoma v vinjenem stanju), družaben, vesel, v družbi je kljub težavam, ki jih ima, veder in gostoljuben, celo do razsipnosti in zaradi tega tudi ni premožen, sam celo obubožan, tako da ne more imeti hlapca, ima malo živine in pogosto mu zmanjka celo najbolj potrebnih gospodinjskih ar-

Tako je lahko razložiti njegovo domotožje, kar je opravičljivo, celo hvalevredno, če se slovenski10 soldat v tujini ob misli na svoje (p. 8) drage počuti zelo nelagodno in si želi čim prej nazaj med svoje drage. Kot rekrut dolgo trpi domotožje, ki je v določenih letnih časih močnejše, ko razmišlja o tem, kaj sedaj počno doma. Vendar sčasoma postane dober in zanesljiv vojak, neustrašen in vdan svojemu nadrejenemu. V garnizonski službi ali v vojni prenaša vse napore z lahkoto in s tem poveže še svojo prebrisanost in zvitost, da svoje dolžnosti opravlja v redu in skrbno in zelo redko pride zaradi njih do kakšnih pritožb, preje so pohvale. Rad piše svojcem domov, najpogosteje zaradi denarja, kajti materialno, tako glede hrane, obleke in dela, mu je veliko bolje kot svojcem doma. Vojak uživa dnevno dobro porcijo mesa, doma pa le ob velikih praznikih. Ima dobro obleko, toplo posteljo in z delom ni preobremenjen. Če ni lump, si lahko čez teden prihrani toliko, da si v nedeljo privošči kozarec vina in kljub temu gredo pisma proti domu z običajnim začetkom:

9 Ripšl je zapisal der Slave – Slovan.

10 V originalu: slavische – slovanski.

D R A G OT I N F E R D I N A N D R I P Š L : K R O N I K A FA R E V I D E M

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

»S težkim srcem primem za pero, da vam pišem nekaj besed in vam preko gora in dolin segam v roko!« To povzroča domotožje. Vsak s težkim srcem pričakuje konec služenja, ker nadvse ljubi svojo osebno svobodo in domovino, kar ne bo nikoli pozabil, čeravno mu je v vojski tudi desetkrat bolje kot doma. Sedaj pa služijo sposobni fantje le tri leta in prirojeni strah in plahost pred tem (p. 9) polagoma čedalje bolj izginja. V enem oziru je tudi že bolje – predvsem od leta 1869 dalje – ko gredo fantje, ločeni po občinah, z občinskim predstojnikom na nabor v Brežice in se na poti tja in nazaj ne obnašajo več tako divje kot prej, ko so se obnašali kot razpuščena banda in nihče ni bil takrat pred njimi varen. Če so srečali ljudi ali živino, ali pa prišli do osamelih hiš, so naredili razdejanje in eden je hotel drugega nadkriliti pri tem početju. Ko pa je bil kdo potrjen, potem pa je prišlo do razpuščenega kričanja, petja, juškanja, vendar so se ti prav kmalu umaknili solzam in srce se mu je lomilo od žalosti ob misli, da bo moral vzeti slovo od svojih dragih. Videmčan ni izjema med Slovenci11 glede trdovratnosti, s katero se oklepa starih običajev in navad in se drži pregovora: »Če so tako delali moj praded, ded in oče, zakaj bi naj jaz to delal drugače.« Zvest je družini in starim običajem, ki jih sicer rad skriva pred tujcem, tako dolgo, dokler se ne prepriča, da jih bo on cenil in priznal. Glede materialne eksistence ni zavidati našemu kmetu, živi manj dobro in je v splošnem precej revnejši kot npr. Zgornji Štajerec, zato pa uživa veliko več »duševne tekočine« kakor oni. Nuja ga sili, da je pretežno vegetarijanec. Njegova hrana je zelo enostavna, toda hranljiva. Meso uživa le ob velikih praznikih in ob posebnih priložnostih, npr. pri poroki, krstu, sedmini, ali pa jeseni po izdatni vinski trgatvi, če je dobil kupca za svoje vino. Svinjino in klobase bi Videmčan lahko jedel vse leto, če ne bi bilo teh neumnih »furovžov«, kjer v enem večeru pojejo toliko, da bi zadostovalo za pol leta. Močnate jedi so (p. 10) zelo priljubljene, npr. ajdovi žganci, štruklji, za kar uporabljajo koruzno in pšenično moko. K običajnim jedem spada tudi kislo zelje, krompir, mlečne jedi, prosena kaša, sveže in suho sadje, fižol, grah, leča, korenje, repa, kumare, ohrovt in razne vrste solat. Kruh se peče običajno iz mešanice ajdove, koruzne in ječmenove moke. Za velike praznike in za posebne priložnosti pa se peče kruh samo iz pšenične moke. Opazno je, da se v hišah, predvsem v dolinskih predelih, ne peče kruh doma, temveč se ga kupi pri peku. Običajno je šest obrokov dnevno. Prvi zajtrk je ob šesti uri, drugi ob osmi uri, ob desetih je mala južina, ob dvanajstih je kosilo, ob štirih popoldan je zopet južina in ob sedmih ali osmih zvečer je večerja. Za zajtrk, kosilo in večerjo sta dve topli jedi v velikih skledah, iz katerih vsi zajemajo, za male južine pa je kruh in kozarec vina ali jabolčnika. Tam, kjer pa ni niti vina ali mošta, zadostuje tudi šilce slivovke ali žganja in v skrajnem primeru pa tudi kozarec vode. 11 V originalu: den Wende.

Industrija in obrt O industriji na Vidmu ne moremo govoriti in tista obrt, ki tu je, je še vedno na isti primitivni ravni kot pred stoletji. Videmčani spijo v tem pogledu še globoko spanje brezbrižnosti in nezainteresirani za razvoj njihovih nekdanjih cehovskih tovarišev v mestu. Od obrtnikov so tu usnjar, tesarji, kovači, mizarji, sodarji, kolarji, tkalci, čevljarji in krojači. Usnjarji se pečajo z obdelavo goveje, ovčje in kozje kože, ki jo tako kakor telečje kože obarvajo črno in iz nje izdelujejo škornje in čevlje. Usnje za podplate kupujejo v Celju, Ljubljani ali Zagrebu. Tesarji so zaposleni le na raznih manjših popravilih hiš ali pa jih vzame v službo kakšen polir,12 (p. 11) ki je sem iz mesta prišel zaradi dogovorjenega dela. Kovači, mizarji, sodarji in kolarji opravljajo svoja dela dobro, kakor je na deželi tudi potrebno. Čevljarji in krojači izdelujejo obutev in šivajo, vendar le na način, ki je tukaj običajen. Hodijo tudi od hiše do hiše in delajo za hrano in dnino (»in die Stör«). Podobno delajo tudi tkalci, mizarji in drugi obrtniki. Orodje, ki se potrebuje doma in za kmetijsko delo, izdelujejo moški predvsem v zimskem času. Izdelujejo volovske jarme, vozove, samokolnice, lestve, ročaje (»štile«) za kose, kopače, lopate, vile, cepce, metle, grablje, ročne košare in koše za na hrbet itd. Ženske predejo, nekatere znajo tudi tkati in zamenjujejo moške pri statvah. Nekdaj so precej izdelovali rašovno (»rašovna«) iz grobega platna in ovčje volne, kar je bilo čvrsto in toplo ter obenem poceni in zelo trajno blago za moška oblačila.

Oblačila Očitna je razlika med nekoč in danes, to je komaj 50 let, kar se tiče oblačil tukajšnjega prebivalstva, ki je nosilo poleg plašča in kožuha, klobuk in škornje in takšne obleke, ki so se izdelovale doma. Samo »nobel« moški so nosili tesno prilegajoče usnjene hlače, ki so bile tako trajne, da jih je uporabljala še naslednja generacija. Za pokrivalo so moški nosili črn klobuk iz klobučevine, z zelo širokimi krajci, ki so segali preko ramen, tako da so se uporabljali tudi kot dežnik. Krajci so bili obrobljeni z žametom, na klobuku pa je bil žametni trak s srebrno zaponko. Ko je deček šel k birmi, so mu kupili takšen klobuk, ki pa ni bil prilagojen njegovi velikosti glave, temveč glavi odraslega človeka. Tako velik klobuk so mu kupili zato, ker bo dečkova glava večja in takrat mu bo klobuk že odgovarjal. Pod takšnim klobukom deček ni mogel nič videti. Od birme do poroke ga je nosil le ob velikih praznikih, tako da je bil ob poroki skoraj nov. Takšen klobuk se je uporabljal skoraj eno stoletje, tako da je na lastnikovi glavi posivel in (p. 12) izgubil črno barvo ter služil mladim pastirjem, sinovom in vnukom kot sončnik in dežnik hkrati. Ko pa ni več bil za nobeno rabo, je služil kot ptičje strašilo na njivi. Možje so strigli lase na kratko, le spredaj in na zatilju so 12 Polir: delovodja.

143

J bili nekaj daljši in so tvorili kodre okoli glave; sedaj se takšne pričeske ne vidi več.

Usnjene hlače, jopič iz lodna, kožuh Nekoč so nosili moški ene usnjene hlače trideset in več let. V posebnem žepu desno so imeli nož in vilice. Suknja in jopič sta bila iz domačega usnja, pozimi so pa imeli možje in žene kožuhe, ki so jih podedovali od svojih staršev in jih zapustili svojim otrokom. Danes se skoraj ne vidi več burnus (plašč z ogrinjalom in kapuco) ali plašč iz finega platna, obrobljen z žametom in svilo. Včasih so bili ubogi ljudje bosonogi in v suhem vremenu so prišli takšni celo v cerkev. Sedaj se pa tudi otroci sramujejo, če so bosonogi. Ženske že dolgo ne nosijo več oblek iz blaga, ki so ga naredile same doma, temveč mora biti »angleško blago«, ki je desetkrat dražje in stokrat slabše. Bela naglavna ruta, preje je to bil del ljudske nošnje, se sedaj vidi samo še pri starih ženah, mlada dekleta imajo modernejše rute, ki so desetkrat dražje, a se kaj kmalu trgajo. Ljudsko nošnjo ne nosijo več moški niti ženske. Klobuk s širokim krajcem, plavi sukneni plašč, ki ga pravnuk podeduje od pradeda, suknjič iz lodna, ozke kožne hlače, visoki škornji, leseni čevlji, bele naglavne rute, zlata avba, srebrni pas, kožuhi in plašči so že skoraj popolnoma zginili, tako da imajo moški svatje velike težave, da si priskrbijo plašč ali burnus, brez katerega ne sme biti nobeden svat, tudi v vročem poletju ne.

(p. 13) Ker Videmčani pogosto potujejo v mesta Krško, Brežice, Zagreb, Ljubljana, Celje in prihajajo v stik z vinskimi trgovci iz Kranjske, Koroške in Zgornje Štajerske, še zlasti, odkar je odprta železnica, jih je med njimi čedalje več naklonjenih brezobzirnemu materializmu, ki zmeraj in povsod gleda le na lastne koristi, in obenem tudi ljudstvo izgublja svojo pristnost, ki se kaže tako v jeziku, kot tudi v oblačenju, običajih in navadah, v splošnem na celem človeku. Vasovanje ni tu kaj preveč v navadi, kot npr. v Savinjski dolini. Le redko se sliši še kakšnega sanjača, ki poje in ropota, vendar ker tu ni policije, ga nihče ne preprečuje pri svojem početju. Če se pa pomisli, koliko nepotrebnega se uči v šoli in kako malo potrebnega se nauči, in kako je zato ljudstvo malo duhovno izobraženo, potem je pravzaprav čudež, da je pri tukajšnjih faranih ohranjenega še toliko spoštovanja do vere in morale, ki se kaže v splošnem. Tudi v drugem oziru so Videmčani častna izjema. Ob bolezni pri ljudeh ali živini ne iščejo pomoči pri raznih padarjih, konjedercih in zaklinjalkah kot je to žal slučaj v drugih krajih, kjer ni ljudem nobena pot predolga in nobena žavba predraga, pa čeprav jim bi lahko lastna ali pa tuja škoda dala misliti, pa čeprav bi jih lahko prepričala stroka in oprijemljivi dokazi, gre-

144

do ob prvi priložnosti mimo izkušenega in poceni zdravnika tudi milje daleč k mazaču moškega ali ženskega spola in jim plačujejo zneske, ki velikokrat dva- ali trikrat presežejo vsote, ki bi jih naj plačali spretnemu možu, ki ve, kako se rečem streže. To (da ne hodijo k mazačem) je za Videmčane hvale vredno! Bravi! Fate tutti cosi.

(p. 14)

Prvi naseljenci Prvi naseljenci v tej pokrajini so se naselili ob koncu 6. stoletja iz sedanje Dalmacije in Slavonije ter se naselili na sedanjem Hrvaškem, Kranjskem in Koroškem in deloma v sedanjem mariborskem in graškem okrožju in priznali oblast furlanskih knezov. V času krščanskih knezov Odoakerja, Teodorika in Albiona so se drugič pokristjanili, vendar so pod Samom spet postali pogani. Tretjič pa so bili knezi »der Wenden« spet krščanski v drugi polovici 8. stoletja, ki so s svojimi tedaj še miroljubnimi podložniki neprekinjeno vodili vojne, v katerih so se dogajale vse grozovitosti, ki so lastne verskim vojnam. V tem času so od leta 582 obstoječi salzburški škofje začeli izvajati verskosodno oblast tudi na Štajerskem. To velja predvsem za sveta škofa Ruperta in Virgila, ki sta se zelo trudila utrditi krščanstvo v teh deželah. Prvi naseljenci so se imenovali Windi, Wendi in Veneti13 (Kind. Repetitorium, pag. 643).

Hiše Včasih so Slovenci gradili svoje hiše iz lesa, predvsem zato, ker so se zgradile hitreje in ceneje, bile pa so tudi bolj zdrave in poleti hladne, pozimi pa tople in vedno suhe. Način gradnje starejših hiš kaže na gradbeni stil, ki nas zelo spominja na to, da nismo več daleč od Hrvaške. Vsaka lesena hiša, ki je vedno pritlična, se večkrat letno prebarva z apnom, zlasti ob velikih praznikih in to znotraj in zunaj. Naredijo si pa tudi barvo iz zemlje in to plavo, rdečo ali sivo. Stike stenskih tramov in obrobe oken, ki so velika kvadratni čevelj, pobarvajo z belimi, modrimi ali rdečimi črtami, kar delajo žene. Vse strehe so krite s slamo, le tukaj na Vidmu so bile večinoma in se še najdejo strehe, ki so krite s skodlami, saj so jih splavarji prodajali zelo poceni. V zadnjem času, še zlasti z uvedbo železnice, je opaziti, da se stare lesene, s slamo in skodlami krite hiše čedalje bolj umikajo solidnim kamnitim hišam z opečno streho, predvsem zaradi požarne varnosti. V splošnem pa velja, da so hlevi in gospodarska poslopja bolje vzdrževana kot pa stanovanjske hiše. Notranja razporeditev prostorov hiš je precej podobna, ne glede na to, ali so lesene ali kamnite. Skozi glavna vrata, ki so praviloma sredi glavne fasade, se pride (p. 15) v tzv. lopo, kjer so 13 V originalu: Winden, Wenden u. Veneden.

D R A G OT I N F E R D I N A N D R I P Š L : K R O N I K A FA R E V I D E M

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

vrata desno in levo za bivalne prostore, naravnost se pa pride v kuhinjo in skozi njo na dvorišče ali vrt, ki je pri vsaki hiši, pa čeprav je še tako majhna. Stanovanjska hiša stoji samostojno, gospodarska poslopja so v bližini, običajno krita s slamo; celo stranišče, ki je obito z deskami, stoji v kakšnem kotu dvorišča, saj ga v hiši nimajo skoraj nikjer. Hiše sedaj v glavnem gradijo, predvsem zaradi pomanjkanja gradbenega lesa in s tem povezanega dvigovanja cen, pa tudi zaradi vse graje vrednega stremljenja kmetov, ki nočejo zaostajati za meščani in gospodi v trgih in mestih. Stanovanja, ki so desno in levo od lope, so iz večje in manjše sobe za spanje, kjer spita oče in mati (onadva) na široki postelji. Večja soba je običajno bolje opremljena in odeskana (oziroma ima pod iz desk); takoj za vrati, zraven zelene krušne peči visi schwarzwaldska tiktakajoča ura, bolj ali manj črna zaradi dima in mušjih iztrebkov, v drugem kotu stoji miza z dvema klopema z nasloni, spredaj pa je stol iz trdega lesa, včasih celo poliran. V tej sobi je tudi viseča omara in predalnik z nastavkom za vlaganje krožnikov, steklenic in kozarcev. Nato je tu še postelja za goste, ki je praviloma zelo čista, pa čeprav so v njej samo slamarica, ki je prekrita z lanenim pregrinjalom in odeja, ki je običajno pisana in težka in prihaja iz Sedmograške14. Ker je Slovenec15 veren in neguje krščanske običaje, so v hiši le krščanski okrasi. Nad vrati je pričvrščena vrv, na kateri visi iz brezove gobe izrezljani Sveti Duh, s pisano pobarvanimi in s Flittergold (nepravo zlato, bleščice ali folija) okrašenimi papirnatimi krili in lebdi tako, „Kot nekoč Duh božji nad vodami”, sedaj pa nad morjem juhe, ki jo pa veliko rok hitreje izsreba, kot pa sv. Avguštin morje. Kadar se odprejo ali zaprejo vrata, se dviguje in spušča tudi Sveti Duh. V kotu nad mizo je skoraj v vsaki hiši, z redko izjemo, razpelo zelo preproste izdelave, pod njim pa betlehemski hlev s tremi modrimi, zgoraj desno in levo so pa upodobljeni Adam in Eva, sodni dan, (p. 16) rojstvo Jezusovo, izgon iz Egipta, zadnja večerja, sedem sv. zakramentov, sv. Devica, sv. Jožef, patroni hišnega gospodarja in gospodinje, sv. Martin, sv. Florijan, sv. Jurij in drugi. Vse to je naslikano na steklo in okvirjeno s preprostimi, črno popleskanimi okvirji. Tu in tam, toda zelo redko, vise tudi posvetne slike, ki vzbujajo smeh, na primer mlin, v katerega vozijo s samokolnico stare žene, na drugi strani pa prihajajo iz njega čedna, mlada dekleta. Videti je tudi hudobno ženo, ki v vozičku pelje domov svojega pijanega moža. V tem kotu se na sveti večer postavi plastični prikaz rojstva našega Odrešenika, in to skoraj v vsaki hiši. To ostane do svečnice. Vsak večer je ta prikaz razkošno osvetljen in vsi prisotni pojo, v veselje majhnih in velikih otrok. Na vratih sobe je običajno s kredo napisana letnica 18 G. M. B. 80, kar je ostanek starega katoliškega običaja blagoslavljanja hiš, ki se je ohranil v številnih območjih. Duhovnik blagoslavlja proti prostovoljnim prispevkom v obliki … lanu in jajc, moko za pod14 V originalu: Siebenbürger-Kotzen. 15 V originalu: der Slave.

pertnik oziroma močni kruh, to je velik in visok pšenični kruh, mežnar pa na vrata napiše novo letnico in začetnice sv. treh kraljev. Zraven pridejo tudi cerkveni prošti župnijske cerkve, ki med vsemi domačimi in tudi naključno prisotnimi tujci zbirajo milodare v obliki denarja za voščene sveče. Omenjene slike na steklu, ki so ogrski in češki proizvod, prodajajo Kraševci iz Čičarije in Furlanije in si z njimi služijo svoj skromen kruh. Vse prej kot prave upodobitve nekega svetnika so te podobe le bedna packarija in prodaja teh bi se morala prepovedati. Tudi razpela so izdelki, ki ponazarjajo vse prej kot truplo našega križanega Odrešenika. V vsaki hiši je praviloma med okni zidna omara in na nosilnem tramu stropnika je pričvrščena polica, na kateri je jedilni pribor in razno orodje, kot skobelnik, klešča, sveder, brus itd. Če vstopimo v levi prostor, takoj opazimo, da je manj prijazen. Tla so le redko odeskana, večinoma je dobro steptana ilovica, predvsem zaradi (p. 17) požarne varnosti, ki je bila zelo vprašljiva pred splošnejšo uvedbo petrolejke, ki je še sedaj v rabi, saj so pred tem te prostore osvetljevali s trskami. V zimskem delu leta so se v tem prostoru gnetli hišni stanovalci pri opravljanju raznih hišnih del v družbi otrok, psov, mačk, kokoši in včasih tudi prašičev. V sosednji kamri spijo starejše hčerke družine in dekle. Sinovi in hlapci pa spijo v hlevu, poleti pa na kozolcu ali v listnjaku. V tem drugem stanovanju vidimo podobno opremo kot v prvem, samo mesto omar so majhne ali večje skrinje, ki so last dekel, kjer imajo spravljene svoje stvari. Tudi tu ne gre brez zelene lončene peči, samo da je večja in ima ogrodje za sušenje perila. Okoli peči so pa klopi. Na peči spijo otroci in stari ata sedi rad pozimi na njej, vleče svojo pipo in pestuje svojega vnuka ali pravnuka. Preje se je sušil na peči bukov ali brezov les nacepljen na trske, ki so se uporabljale za razsvetljavo. Jeseni so tukaj sušili sadje. Preden zapustimo hišo, poglejmo še v kuhinjo, ki je običajno majhna in ozka, brez peči in črno prekajena. Toda mi ne gremo notri, ker gospodinja meni, da je moški v kuhinji le velika ovira in se ga mora pregnati z burklami. Vidimo pa le dve odprtini v lončeni peči, ki ogrevata obe sobi. Pred odprtinama so kamnite plošče, ki lahko služijo namesto štedilnika, vendar praviloma poleti in pozimi kuhajo v peči, in kjer je še navada, pečejo tudi kruh za vso družino. Zraven vrat, skozi katera zapuščamo hišo, vidimo v kotu lope lesene stopnice, ki vodijo na podstrešje. Če se potrudimo navzgor, vidimo (p. 18) skrinje dekel, omare za obleke hišnih stanovalcev in kolovrat, ki ga uporabljajo pozimi. Včasih spijo tu gori tudi dekle. Običajno imajo tu svoja gnezda tudi kokoši in na južnih svislih ima marsikatera hiša tudi nekaj čebeljih panjev.

145

Hlevi

V bližini hiše stoji na dvorišču hlev, ki je v spodnjem delu zidan in je namenjen za živino, konje (kjer jih pač imajo) in ovce. V enem kotu je prostor za listje, resje, drobno sekane brinove grme ali drugo, kar je primerno za steljo. Nad zidanim, običajno s slamnato streho kritim, hlevom je lesena mlatilnica, levo in desno pa je shramba za slamo in seno. Večji posestniki imajo tudi kamro za žito – kaščo, ki stoji ločeno ali pa je pod eno streho s hlevom, kjer se še hrani slanino, zaseko, jajca, moko, sadje, svinjsko meso, prekajene klobase, škornje, obleko in denar. Na dvorišču stoji lesen svinjak, krit s slamo ali opeko in pod to streho prenočuje tudi perutnina. Okoli dvorišča je narejen plot, kjer se lahko svinje valjajo v blatu. V mnogih dvoriščih stoji ločeno z deskami obito stranišče. Običajno stoji v bližini dvorišča osemdelni kozolec, ki je posebnost spodnještajerske in kranjske pokrajine. Vanj se vlaga v sušenje žito in koruza tako dolgo, dokler se ne posuši, omlati ali pa oruži. Vsa gospodarska poslopja so, če je le mogoče, ograjena s plotom, kjer so poleg velike lese za vozove in živali, še manjša vrata (prelaz) za prehod ljudi. Le kozolci včasih stojijo daleč proč od hiše na odprtem polju.

(p. 19) Na dvorišču nas najbolj zbode v oči in v nos gnojišče, zlata jama za kmeta. Žal pa je običajno tako postavljeno, da gnoj zgubi svoje največje vrednote. Gnojnica prosto odteka kamor hoče in lahko, dež izpira gnoj, sonce ga suši, dragocene sestavine izhlapijo in je gnoj skoraj brez sleherne vrednosti.

Vrt Neposredno ob hiši ali v bližini je ograjen hišni vrt, kjer uspeva poleg običajne zelenjave, kot solata, peteršilj, zelje, ohrovt itd. tudi razno cvetje – nageljni, predvsem opojno dišeči turški nageljni, Studenquasteln, rezeda, lilije, petunije, rožmarin, roženkravt, majaron, muškat, materina dušica, Landkraut, pušpan, dren, bezeg itd. V boljših hišah pa dekleta že vzgajajo vrtnice in dalije. Najpogosteje in najbolj skrbno se goji rožmarin, običajno ne v prosti zemlji, temveč v velikih lončenih loncih, ki niso več uporabni za kuho. Rožmarin je slovenska rastlina16 in se uporablja ob treh, med seboj povsem različnih priložnostih: kot škropilo za blagoslovljeno vodo pri bolnikih, ob podelitvi zadnjih zakramentov, nato pri mrtvaškem odru in kot poročni venec. V novejšem času se pa bolj gosposke neveste in družice sramujejo tega starinskega ljudskega običaja in si kupujejo vence iz umetnih rož. Znameniti pesnik Schiller je dejal: »Tam, kjer se poje, se tudi naseli, kajti zlobni ljudje nimajo nobenih pesmi.« Slovenec pa 16 V originalu: slaviche Gewächs.

146

pravi, da tam živijo še dobri ljudje, kjer se poleg petja še ljubi in neguje cvetje, kar pa pri nas razveseljivo drži. Da se na Spodnjem Štajerskem cvetje ljubi in neguje, se lahko prepriča vsakdo. Da pa slovanski živelj17 petje obožuje, kdo to še ne bi vedel? Vrtnarstvo pri nas ni prav posebej pomembno, čeprav bi zelenjavo lahko dobro prodajali na tedenskih sejmih v bližnjem Krškem, (p. 20) kjer živijo pretežno uradniške in druge družine, ki morajo kupovati vsa živila.

Hišne mlake Pri vsaki hiši ni vodnjaka, še redkeje vodnega izvira, običajno pa je cisterna ali mlaka. Naravni izviri so tukaj bolj redki, kakor v hribih, kjer se uporabljajo kot odprti studenci. Kopani vodnjaki so zelo dragi, ker se morajo lesene cevi pripeljati od daleč. V župniji ni veliko takšnih vodnjakov, razen pri železniški postaji in pri železniških čuvajnicah; vsega jih je manj kot deset. Izkopi bi morali biti zelo globoki, poleti bi pa ti vodnjaki presahnili. Zaradi tega si postavijo hribovci običajno male odprte cisterne ali mlake, po možnosti v senci, za zbiranje deževnice in za napajanje živine, za pranje in pogosto tudi za kuhanje. Pitno vodo pa prinašajo od oddaljenih izvirov in vodnjakov. Voda iz mlak se uporablja za škropivo v vinogradih, pa tudi kot jame za kompostno gnojivo. V teh jamah se ne zbira le deževnica, ampak tudi mulj in blato, listje, lubje, na kratko narezana drozga itd., kar se v naslednji pomladi porabi za gnojenje mladih trsov. Po ponavljajočih se političnih odredbah – štajerski gubernij18 29. junij 1829 z. 1739 in 20. december 1843 z. 22.307 – bi morali te mlake zavarovati z ograjami, predvsem zaradi nesreč, še zlasti majhnih otrok. Žal odlokov skoraj nikjer ne upoštevajo in je zaradi te neodgovorne površnosti podlegel že marsikateri otrok.

Sadno drevje Če se še enkrat ozremo naokoli kmetije, preden se poslovimo od nje, nas bo razžalostilo, kajti videli bomo zanemarjeno sadno drevje. Tu pa tam se vidi kakšno voščenko, tepko, oreh, češnjo ali slivo, slednjih je celo veliko, vendar so drevesa poraščena z mahom in bršljanom. Drevesa so polna suhih ali malomarno odsekanih in polomljenih vej, (p. 21) polna leta dolgo rastočih mladih poganjkov (divjakov) in njihovo lubje je popokano. Drevesa prav prosijo za sočutje in pomoč.

Tla Videmska fara ima precej plodne zemlje, kjer odlično uspevajo vse vrste žita, dobro sadje, zlasti zelo iskane voščenke, celo fige zorijo na prostem. Tudi Vrbina, ki jo pogosto poplavi Sava, 17 V originalu: des slavischen Volkes. 18 Gubernij: višja upravna enota v stari Avstriji.

D R A G OT I N F E R D I N A N D R I P Š L : K R O N I K A FA R E V I D E M

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

ima zelo plodne njive, kjer dobro uspevajo koruza, oves, proso, fižol in krompir. Pogoste so presenetljivo bogate in kvalitetne letine.

Klima in vegetacija Klimatske razmere za poljedelstvo so tu zelo ugodne in dejansko je malo pokrajin na Štajerskem, kjer je tako sveža in močna vegetacija, celo v sušnih letih. Če se Štajerska zaradi plodovitosti in bujne vegetacije imenuje »zelena dežela«, velja ta oznaka v nič kaj manjši meri tudi za videmsko župnijo. Še vsak tujec, ki je obiskal naše okolje, je opazil temno zelenilo dreves, sočnost vinogradov in intenzivno barvitost in bujno rast vegetacije. Zime niso preveč mrzle, praviloma ni hladneje kot –12 °R. Toda veter, ki veje od severa preko Bohorja (3352') in Vetrnika (2250') je mrzel in prinaša snežinke, kar je prijetno opazovati iz tople sobe. Če pa to vreme zaloti popotnika na prostem, bo prej pomislil na ruske stepe, kot pa na deželo, kjer raste grozdje in uspevajo fige. Na Vidmu je zima še ostrejša, ker piha ob Savi skoraj vsako jutro do 9. ure severni veter in je kar težko priti preko mosta. Toda poleti, ko je včasih temperatura na soncu +40 °R, nam ta veter omogoča lažje prenašanje vročine, pa tudi kopel v Savi je osvežujoča in blagodejna. Hitre temperaturne spremembe, vroči dnevi in hladne noči pospešujejo pojavljanje rose, ki osvežuje (p. 22) vegetacijo pri dolgotrajnejši suši. Zato celo pusti pašniki v Vrbini tudi v sušnih letih niso požgani od sonca, kot drugje v ravnini. Neredko je rosa zjutraj v velikih kapljah na naoknicah, kot da bi ponoči deževalo. Vegetacija je spomladi glede na zgornje dele dežele skoraj za eden do štiri tedne zgodnejša in jeseni nastopi in preide v zimo v istem časovnem razdobju, tako da imamo skoraj do dva meseca krajšo zimo kot npr. na Zgornjem Štajerskem. Pri nas nastopi zima navadno ob koncu novembra in pomlad jo že v marcu prežene. Moč sonca je tu intenzivnejša, tako da vročina naraste do 40 °R in poletne noči imajo neredko +24 °R. Jeseni, pozimi in spomladi imamo ob Savi veliko megle, ki traja do 10. ure dopoldan. Če gre megla po Savi navzdol, potem bo vreme lepo. Cvetenje se prične v ugodnejših letih pri marelicah ob koncu marca, češnje, slive in hruške cvetijo v začetku aprila, jablane nekaj dni kasneje, kutine in nešplje koncem aprila, ječmen v začetku maja, rž v prvi polovici maja, pšenica nekaj dni kasneje, oves v začetku in koruza koncem junija, trta in lipa v začetku junija. Košnja je v sredini maja. Samo farni travnik na Vidmu se kosi 8—14 dni preje. Žetev ozimnice je običajno koncem junija ali v začetku julija, ječmen že v polovici junija, rž v začetku julija, pšenica nekaj dni kasneje. Sledi žetev ovsa, jarega žita konec julija, koruza v sredini septembra. Grozdje zori v začetku oktobra. Takrat je zrela tudi ajda, proso in rumena repa, kot druga kultura.

Vreme Slabo vreme običajno prihaja od severozahodne strani in gre ali v jugovzhodno ali jugozahodno smer in predeli, ki so v teh območjih, imajo pogosto točo, vendar je videmska župnija le redko prizadeta. Za nas je huje, če prihaja slabo vreme s kočevske oziroma jugovzhodne strani.

Vetrovi Najmočnejši vetrovi prihajajo s severozahoda in zahoda, najpogosteje pa piha s severa, zahoda in jugovzhoda. Suhi vetrovi so tisti, ki pihajo iz vzhoda in jugovzhoda (p. 23) in naznanjajo jasno vreme, najbolj vlažni pa iz južne in jugozahodne strani, kar pomeni, da se obeta deževno vreme. Ostali vetrovi pa napovedujejo lepo vreme. Če se na Vidmu slišijo zvonovi iz Leskovca (jugozahodna stran), potem je mogoče staviti, da bo v 12-ih urah deževalo. Zaradi tako dobre klime in tako ugodnih atmosferskih razmer so tukajšnji prebivalci zdravi in opazna je neznatna umrljivost. Običajne bolezni, ki se tu pojavljajo, nastanejo zaradi naglih sprememb vremena in temperature. Te bolezni so: katar, revma, protin, vnetja itd. Za kraj značilne bolezni ali epidemije so tu neznane. Če na drugi strani Save, v nekaterih vaseh leskovške župnije, vsi otroci pomrejo za davico, ali pa veliki in mali za tifusom in kozami, se te bolezni pri nas pojavijo le občasno.

Gibanje prebivalstva Po desetletnem povprečju je v župniji letno 60 rojstev, 12 porok in 48 smrtnih primerov, iz česar izhaja, da narašča število prebivalcev letno za 12 duš. V zdravstvenem pogledu ima Videm prednost pred marsikaterim drugim krajem, kajti v vasi imamo izkušenega splošnega zdravnika, ki uspešno zdravi, predvsem s homeopatijo in je zaradi tega znan daleč naokoli. Tudi v bližnjem mestu Krško imajo doktorja medicine, padarja, lekarno in izprašano babico, ki je na Vidmu še nimamo. Sicer pa Brežice niso tako daleč in tam so trije doktorji medicine, splošni zdravnik, lekarna, živinozdravnik in izprašana babica. Najboljši zdravnik pa je vsemogočni Oče v nebesih, ki je dal temu kraju tako zdravo lego in blago podnebje, da se do sedaj tu še ni pojavila nikakršna epidemija. Primerjaj Hl-pag. 38 in 43, Mach. pag. 70, 71, 72 in 126-152. Glej v tej kroniki leto 1646 pag.

Naslednji strani: Pogled z vrha Libne na Grmado in Kremen ter na bohorsko pogorje v ozadju. (Foto: Miloš Kukovičič)

147

Trgovina

Pošta

Trgovina se v tem delu od otvoritve železniške proge Zidani most–Sisak vrši večinoma le še po njej. Promet je tako živahen, da je železniško skladišče ob železniški postaji že premalo. Dovoz kolonialnega blaga, bombaževine, soli, olja, masti, predvsem ameriške slanine je namenjen za tukajšnje potrebe, pa tudi za Krško, Zdole, Rako, Škocjan, Leskovec, Kostanjevico, Šentjernej in Novo mesto. To blago prihaja iz Trsta, žganje in moka iz Budimpešte in Karlovca pridejo preko Zagreba, (p. 24) ovčja volna, svila, pozametrija in kovinski proizvodi, milo in galanterijski proizvodi prihajajo iz Gradca in Dunaja. Najimenitnejše blago, ki se odvaža, je vino, suhe in lupljene slive, sveže sadje, šiške, bukovi in hrastovi pragovi, hrastov les za ladjedelništvo, oglje, doge za sode, obroči za sode, ploščice, voli, krave, breje telice, jajca, piščanci, kapuni, purani, svinje in odlični raki. Vino kupujejo tukaj ali pa na Zdolah, še več pa na Kranjskem – večinoma ga odpremljajo v Ljubljano, na Gorenjsko in Koroško, suhe slive se odpremljajo v Nemčijo, Trst, v Gorico gredo tiste olupljene in jih od tam „goriške slive“ prodajajo na Dunaj in drugam. Hrastovi pragi se pošiljajo celo v Genovo, večja in bukova drva kupuje Južna železnica, doge in plošče pa gredo preko Trsta v Italijo in Marseille. Vole prodajajo v Italijo, krave in telice v Nemčijo, kapune, piščance, gosi, race in purane prodajajo v Zagreb, Graz, Dunaj, svinje na Kranjsko in v Italijo, preko 40.000 rakov letno se odpremi na Dunaj, v Prago, Budimpešto in celo v Berlin. Raki stanejo 20 do 40 kron/ kos. Leta 1879 so jih odpremili 64.000 kosov.

Komunikacije Nekoč je bila glavna prometna pot za prevoz blaga reka Sava, sedaj pa po njej vozijo le še splavarji in tovorniki. Okrajno cesto imamo samo eno, ta pelje od Rajhenburga do Brežic. Za vzdrževanje te ceste moramo prispevati letno okoli 10 %, čeprav je običajno tako zanemarjena, da ne zasluži, da bi jo imenovali okrajna cesta. Običajno ni pokrita z gramozom, če pa je, je v nepravem času in s pregrobim gramozom. Na nevarnih mestih manjkajo ograje. Kdor hoče videti, kakšna naj cesta ne bi bila, naj pride na Videm. Saj se ni za čuditi, če se razen kmetov še kdo briga za izboljšavo cest in pešpoti k svojim vasem in zemljiščem. Kot glava veliki kamni se vržejo v kotanje z blatom in pri hoji se mora biti zelo previden; živina se neizmerno muči pri vleki in vozovi se nenehno kvarijo. Prav zaradi tega si nihče v slabem vremenu ne upa v naše vasi, kajti (p. 25) srečal bi se na vsakem koraku z blatom in kamni. Med ljudmi manjka složnosti. Če bi se kdo pojavil, ki bi ceste in poti sam usposobil za dobro prehodnost, bi potem vsi dejali: »Ah, to je pametno, kako prijetno se sedaj hodi in vozi!« Namesto da bi se z združenimi močmi te težave odpravile, prepustijo dragemu Bogu vlogo cestarja, da dela kar hoče in iz leta v leto se živina in njihovi vozovi brezbrižno uničujejo, kar pa stane čas in denar.

150

K ugodnostim komunikacije spada, glede na sedanje razmere, še pošta in železniška postaja v kraju. Žal imamo na Vidmu, glede na pošte v Sevnici, Rajhenburgu, Krškem in Brežicah, kjer se pošta v 24-ih urah šestkrat odda in prevzame na železniški postaji, samo štirikrat oddajo in prevzem pošte v 24-ih urah, čeprav je oddaljenost pošte od železniške postaje zelo majhna. Kako nezadovoljen je človek! Pred otvoritvijo železnice smo bili veseli, če smo dvakrat tedensko dobili pisma in časopise, sedaj pa godrnjamo, ko je to samo štirikrat dnevno.

Železnica Železniški vozni red je za nas zelo ugoden, posebno še, ker oba tovorna vlaka prevažata tudi osebe v 2. in 3. razredu in v 24-ih urah se lahko pelje trikrat v eno ali drugo smer in si pri tem ne krati dragocenega časa za spanje.

Sava Reka Sava je meja med videmsko in rajhenburško župnijo (Limberec) do Brežic razmejuje Štajersko in Kranjsko. Meja med lavantinsko in ljubljansko škofijo pa je od Trbovelj do izliva Sotle, dolga 9 3/8 milj (Kdor želi več vedeti o reki, glej Hub. pag. 371 in Sl. Š. t., pag 70—73.). Kot stranski pritoki v Savo so v videmski župniji trije omembe vredni potočki: Zdolski potok v Stari vasi, Starograjski potok in potok v Dolenji vasi. Iz ozkih globeli savske doline prihrumeča voda povzroča pred Vidmom možno valovanje preko (p. 26) plodnih ravnin, uniči posevke in te nesreče se do sedaj še niso preprečile, vkljub regulaciji. Hof. p. 27. Milijone goldinarjev je do sedaj stala regulacija Save od tu do Brežic in danes se vidijo komaj zaznavni ostanki dobre volje naših tehnikov, ki prijemajo konja vedno pri repu in ne morejo verjeti, da se proti toku ne more plavati, pa tudi graditi ne. Tako dolgo, dokler bodo delali od Brežic navzgor, Vidma ne bodo nikoli dosegli.

Most Pred otvoritvijo železnice, 1. oktobra 1862, in skoraj še štiri leta po tem sta bili obe strani Save povezani z brodom za prevoz oseb in vozov. 8. julija 1866 je bil predan prometu leseni most preko Save. Zgradil ga je gospod Maks Stepinšek iz Celja za 30.000 goldinarjev, v dolžini 83o in 3', prometu sta ga predala častna kanonika gospod Edvard Polak, dekan iz Leskovca in Anton Rojc, dekan z Vidma, ki sta ga tudi blagoslovila. Dvanajsttisoč goldinarjev je prispeval kranjski deželni sklad in za ostanek je za dobo 25 let pripadala mitnina gospodu Stepinšku (letno okoli 8.000 goldinarjev).

D R A G OT I N F E R D I N A N D R I P Š L : K R O N I K A FA R E V I D E M

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

Železnica od Rajhenburga do Brežic Hof. p. 15, 16, 17 Spodnji del proge od Rajhenburga navzdol so pričeli graditi decembra 1860. Smer, katere dolžina znaša samo 8/10 milje, t.j. med Rajhenburgom in Vidmom, je ob reki Savi in je najkrajša na celotni trasi (gre za razdaljo med obema postajama). Tiri so speljani vzdolž Save, vrh imenitnega podpornega zidu. Na levi strani železniške postaje Rajhenburg je gorovje Sremič, ki seže vse do Vidma in kjer uspeva odlično vino in se strmo spušča proti Savi. Prostor ob železniški progi zadostuje samo še za okrajno cesto, ki se je morala zaradi gradnje železniške proge prestaviti, in vas s 54 hišnimi številkami. Tukaj je veliko vinogradov, ki dajejo črno in rdeče-rumeno vino. Desno, na drugi strani Save, se vidi del stare ceste, ki gre preko visoke strmine ob skali, ki sega v Savo. Ta pečina, imenovana tudi »Jungfernšprung«, je sedaj skoraj že popolnoma izginila, ker se je kamenje delno uporabilo v apnenicah in delno za regulacijo (p. 27) Save. Cesta se nato spušča na staro obrežno vlačilno stezo, na kateri je trpela živina pri vleki brodov navzgor, saj so bili obremenjeni s 1600 do 2500 dunajskih centnerjev težkim tovorom. Z otvoritvijo proge je skoraj popolnoma prenehal ta način transporta in mučenja živali, goničev in veslačev. To se sedaj opravlja le še na relaciji Krško—Brežice, če se prazne ladje vlečejo navzgor. Ko zapuščamo Rajhenburg, kmalu vidimo v ravni črti neki zvonik in dolina se razširi v veliko ravnino, po kateri se počasi vije Sava, ki pogosto naredi z naplavinami velike škode, ker uniči posevke. Kmalu vidimo tudi hiše okoli tega zvonika, to je župnijska vas Videm, kjer so zaradi gradnje železniške proge morali podreti 13 hiš. Ko pridemo skozi vas, je na levi strani postaja drugega razreda. Vsa proga je skoraj v celoti zidana v skalo in oporni zid proti Savi na eni strani in proti okrajni cesti na drugi strani je lepo in čvrsto zidan. Desno preko reke preseneti popotnika, predvsem zvečer, čudovita slika: to je kranjsko mesto Krško s svojo dolgo vrsto hiš, s svojimi petimi cerkvami, s temnozelenimi gozdovi in svetlozelenimi vinogradi in končno še s komaj opazno razvalino bivšega gradu celjskih grofov. Vse to se zrcali v Savi in to daje sliko, ki se je ne da popisati, saj je v resnici mnogo lepša. Promet na mostu je sicer močan, toda pestrega življenja kot nekoč, preden je bila odprta železnica, ni več. Nekoč je bila (p. 28) v Krškem carinska meja za ladje, ki so plule navzgor, istočasno tudi skladišče blaga, kadar je bil nizek vodostaj Save in so vozovi dovažali blago, ki je bilo namenjeno za rečni transport. Tu je bilo veliko skladišče vina, ki se je odpremljalo po reki navzgor. V samem Krškem je bila tudi c. k. carinarnica. Pluli so s splavi in čolni na vesla po reki navzdol, navzgor pa se je veslalo in do

leta 1816 so ladje vlekli ljudje. Ladje so stale okoli 6.000 goldinarjev. Pri plovbi navzdol so bile otovorjene s težo 1.000 dunajskih centov in pri plovbi navzgor s 1.600 do 2.500 dunajskih centov. Vozilo je 30 ladij, ki so bile izključno namenjene za prevoz žita, vina, železja, apna, oglja, lanenega ali repičinega semena, kožnih proizvodov, lesa za ladjedelništvo itd. Približno šestkrat letno so plule mimo Vidma, kar je pomenilo letno okoli 180 plovb. Letno je šlo preko skladišča povprečno 540.000 centov, in to pri plovbi navzgor do 360.000 centov. Sedaj pa pluje samo po reki navzdol letno okoli 640 otovorjenih in 840 neotovorjenih splavov. Splavi so otovorjeni z apnom, žagovino, koli za vinograde in vrtove, lončevino, kolomazom itd. Hl. pag. 370—371. Slikovita zrcalna slika Krškega se pri nadaljevanju poti razblini, saj gorovje obkroža lepo Krško polje, kar popotnika ponovno prevzame z vso lepoto. To širno polje obkrožajo na jugu mogočni Gorjanci oziroma Uskoki (prejšnje ime za Gorjance), ki so visoki 3300' in imajo značilno obliko ter so meja med Kranjsko in Vojno krajino. Poleg Vidma vzbuja pozornost na naši levi strani tudi pobočje Sremiča, pod katerim je speljana železnica. Železniška postaja Videm, ki stoji v občini Stara vas, že daje slutiti ravnino na vse strani – samo za tiste, ki prihajajo z juga proti Vidmu, se začenja gorski svet Štajerske. Med postajo Videm in vasjo Videm stoji gostišče »Hotel Ogrinc«, ki je za na vlak čakajoče zelo dobrodošel. Potnik (p. 29) v vagonu si krajša minute postanka vlaka z opazovanjem pokrajine, živahnega življenja in ostro začrtanih obrisov okoli ležečih bregov.

Od Vidma do Brežic Od tu gre proga jugovzhodno v ravni črti vse do Zagreba. Okrajna cesta, ki je na levi strani proge, preide pri Šentlenartu na desno stran. Oddaljenost do brežiške železniške postaje je 1 1/10 milje. Spet nas s skoraj vsakega hriba gledajo cerkvice in iz skoraj vseh skupin hiš molijo cerkveni zvoniki. Na levi strani si sledijo cerkev sv. Mihaela v Stari vasi, na Gmajni vila gospoda Janeza Falescinija iz Brežic, cerkev sv. Miklavža v Starem Gradu in cerkev Naše ljube gospe v Dolenji vasi, od daleč pa vidimo zvonik župnijske cerkve sv. Jurija na Zdolah. Nato je vas Pesje, ki še spada k videmski župniji in leži tik ob železniški progi, zaradi česar so morali podreti štiri hiše, ki so bile v napoto železniški trasi. Nato sledi Zgornji Obrež, ki je v župniji, katere cerkev, župnišče in šolo vidi popotnik že od daleč, saj stojijo na griču. Na desni strani opazimo tu in tam strugo Save, ki jo zgubimo pred očmi takoj, ko zapustimo železniško postajo Videm. Med potjo vidimo nekaj strug, ki so v starem koritu Save v Vrbini. Ko vlak pelje mimo Velikega Obreža in artiške župnije, zapelje v Zverinjak (desno) in v brežiško mestno župnijo, gre mimo vasi Šentlenart z istoimensko cerkvijo in desno kapelo Sv. božjega

151

J groba, pripelje na brežiško železniško postajo, v občini Brezina, ½ ure oddaljeno od mesta. Prvotno je bila določena lokacija za brežiško železniško postajo na polju pod mestom, nasproti Čateža. Železniško progo bi ojačali z močnimi podpornimi zidovi in tako Brežice za vselej zavarovali pred poplavami. Vendar so posestniki zemljišč proti temu protestirali, ker ne bi mogli nikjer saditi krompirja. Ko zapuščamo postajo Videm, ne smemo prezreti panorame, ki jo vidimo na desni (p. 30) strani vagona. Okoli Krškega so vinske gorice, kjer uspeva znano Žvika-vino in bolj proti zahodu zelo dobro dolenjsko vino. Na zahodni strani, preko Save vidimo drevored vitkih topolov, ki vodi čedalje više in v ozadju gospodarsko poslopje gradu poeta »Dunajskih sprehodov« (Wiener Spaziergänge) – Šrajbarskega turna. Gradu sicer ne vidimo, ker je iz treh strani obdan z lepim parkom in leži levo od drevoreda. Levo, nekaj višje od gradu stoji novozgrajeni mavzolej v na novo zasajenem parku. To je družinska grobnica grofov Auersperg, lastnikov gradu Šrajbarski turn. Prvi je bil položen v grobnico grof Anton (Anastasius Grün), ki je umrl v Grazu19 in njegovo truplo so ob 7h zjutraj20 prepeljali s poštnim vlakom. Popoldan ob štirih so bile pogrebne slovesnosti, nakar so ga začasno položili v cerkveno grobnico, saj mavzolej še ni bil zgrajen. Od 29. marca 1880 leži ob njem njegova vdova, ki je dala zgraditi mavzolej. Levo spodaj, na jugozahodnih pobočjih dolgega gorovja, ki ga Sava obliva vse od Radeč navzdol, je župnijska vas Leskovec s podružnično cerkvijo sv. Ane in že se ozremo nazaj, vidimo nad Krškim podružnično cerkev sv. Rozalije, visoko nad njo pa podružnično cerkev sv. Jožefa, ki je obdana z vinogradi, ki dajejo zelo dobro vino. Levo od Leskovca, kjer se Krško polje razširi v širno ravnino, so razni kraji, ki se jih pa več ne vidi. Naslednja naselbina s tremi cerkvami, velikim gradom in tudi s topolovim drevoredom je mesto Brežice. Kdor potuje z odprtimi očmi, opazi popolnoma spremenjene značilnosti pokrajine, hiš in ljudi, razlike v jeziku, nošnji in običajih. Opazimo lesene kmečke hiše, grmičevje in goščavo, lanena oblačila kmečkega prebivalstva, kar nam zgovorno govori, da smo že v bližini Hrvaške. Plodna zemlja daje slutiti, (p. 31) da človek manj uporablja svoje roke in delo prepušča ljubemu Bogu. K takšnim razmišljanjem spodbujajo človeka razkošna polja, med katerimi je v ravnih linijah speljana železniška proga. Tik pred postajo Brežice zavije cesta desno v mesto Brežice, kjer po lastni krivdi ne slišijo niti žvižga lokomotive, niti hrumljenja vlaka. 19 Tukaj je Ripšl pustil prazen prostor za datum. 20 Enako kot v prejšnji opombi.

152

Za omeniti je še, da je na levo ležečih pobočjih Libne veliko malih vinogradov, ograjenih z grmovjem ali drevesi, kar daje slikovito podobo. Primerjaj Hof. 15, 16, 17.

Letni in živinski sejmi Na trgovino imajo velik vpliv letni in živinski sejmi. Na Vidmu so samo živinski sejmi vedno takrat, ko je v Krškem letni sejem, in to 3. februarja, na dan sv. Blaža, 7. in 18. marca in 4. maja, to je na dan sv. Florijana, ko splavarji prodajajo les, 4. julija, na dan sv. Urha, kjer je zopet veliko splavarjev, 18. oktobra, na dan sv. Luke in 25. novembra, na dan sv. Katarine. Med najbolj obiskanimi sejmi so tisti 3. februarja, 4. maja, 18. oktobra in 25. novembra. Vse dokler Italija in Nemčija nista uvedli visokih uvoznih carin za govedo in svinje, so sem prihajali živinski trgovci iz Italije, celo iz Padove in Nemci iz pruske Šlezije, bili so lepo živino zelo dobro plačali. Italijani so največ kupovali vprežne vole, Nemci pa krave in breje telice. Sedaj se je vse spremenilo in se govedo prodaja samo na domačem trgu. Samo svinje se izvažajo na Kranjsko in Istro. Nakladajo jih na Vidmu, deloma tudi v Brežicah in Rajhenburgu ter jih odpeljejo v Ljubljano, Trst in Gorico.

Trgovske zvrsti Prva in najvažnejša trgovska zvrst v videmski župniji je predvsem poljedelstvo, kjer je na prvem mestu vinogradništvo (p. 32) in govedoreja, svinjereja in perutnina, v ugodnih letnih časih pa tudi sadjarstvo, nadalje stelja, kot gnojilo za vinograde in kolje za vinograde, od žita pa predvsem koruza, pšenica, rž, zelje, krompir, detelja, seno, slama itd. Ob tedenskih sejmih, ob sredah v Krškem in ob sobotah v Brežicah, se to vse proda, toda le v manjših količinah. Industrije tod ni, razen zelo primitivne, čeprav pomembne apnenice. Imamo še nekaj nepomembnih mlinov, kjer se občasno dobijo otrobi, zelo redko pa moka. Imamo še žago, ki pa skoraj vse leto ne obratuje zaradi pomanjkanja vode.

Čebelarstvo Čebelarstva je v videmski župniji zelo malo. Le tu in tam se vidi nekaj čebeljih panjev, ki pa jih imajo bolj zaradi kratkočasja kot pa zaradi aktivnega pridobitništva in torej se tukaj ne trguje niti z medom niti z voskom.

Rudarstvo V letu 1877 objavljenem v 13. zvezku p. 617 Topografskostatističnega leksikona za Štajersko je pri geslu Pesje zapisano: Tukaj so svinčev, cinkov in premogov rudnik. Vendar o tem ni

D R A G OT I N F E R D I N A N D R I P Š L : K R O N I K A FA R E V I D E M

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

sledu v videmski župniji, niti iz starejše niti iz novejše dobe. Pred desetimi leti se je poskušalo najprej v Anovcu najti premog, in sicer pri malem mlinu, ki se mu je po domače reklo Potočki in kasneje na Polšci nad Vidmom pri hiši št. (prazen prostor za številko). Te poskuse so že leta 1875 opustili kot brezuspešne in sedaj nihče v videmski župniji ne moti miru podzemnih škratov. Le v Stari vas lomijo gradbeni kamen in na skrajnem koncu župnije proti Rajhenburgu lomijo nad apnenico apnenec za žganje apna.

Ječmen

Poljedelstvo

Oves je naš človek, menijo naši hribovci in posejejo veliko ovsa, ker je ovsena slama dobra krma za govedo. Oves je pri žitu to, kar je osel pri živalih, kajti zadovoljen je tudi s slabo zemljo in daje dober, petdesetkratni plod. Tu se seje samo bela vrsta.

Težko je našega kmeta prepričati za razne novosti, ki bi jih lahko začel uporabljati pri svojem delu. Če se ga o prednostih novosti ne uspe prepričati z oprijemljivimi dokazi, bo ostal pri svojem in zraven dejal: »Delam tako, kot so moj oče, stari oče in praded, (p. 33) pa so oni pri tem bolje živeli kot pa jaz.« Zato me še toliko bolj preseneča, ker večinoma že uporabljajo železni plug in mlin za grozdje, ki ju je mogoče najti tudi na manjših posestih. Toda o ostalih strojih ni tukaj še nobene sledi. Stari leseni puhalniki za žito in slamoreznice se uporabljajo že dolgo, vendar so tako zelo enostavne konstrukcije, da jih je komaj mogoče imenovati stroji. Naravna rodovitnost tal omogoča, da so tukajšnja polja cvetoča in na njih rastejo številni plodovi, ki v drugih pokrajinah sploh ne uspevajo in jih poznajo le po imenu.

Pšenica Pšenica se tukaj uspešno seje in je boljša od tiste, ki raste v hribih. Ima težje klasje in daje več in boljšo moko. Po večini se seje ozimna pšenica v mokro zemljo, tako kot pravi pregovor: »Če me vržeš v blato, ti bom dala kruh.« Čeravno naš kmet veliko pšenice seje, jo malo uživa, saj jo proda, predvsem kadar ajda dobro obrodi. Obdrži si le toliko pšenice, kolikor bo potreboval moke za peko za velike praznike in slavja in do nove žetve.

Rž Tudi rž se najpogosteje seje kot ozimna, ker daje boljšo kvaliteto kot letna rž. Seje se jo v suho zemljo po pregovoru: »Če seješ rž, potem se naj pod plugom kadi!« Seje se jo bolj zaradi slame, kot pa zaradi zrnja. Ržena slama je za kritje hiš najbolj primerna, je boljša od vsake druge. Neredko je zvrhan dunajski mernik težak preko 80 stotov. To je teža, ki se le redko najde v drugih deželah. Rž daje komaj desetkratni plod in jo gojijo le za domače potrebe in ne za prodajo.

Ječmen se seje kot ozimina ali jara setev, ker daje revnim prvo moko že zgodaj poleti, da petnajstkratni plod in je samo za domače potrebe.

(p. 34)

Oves

Koruza Za našo župnijo in za daljno okolico je koruza – turška pšenica – glavni pridelek poljedelcev. Ker jo je cesar Karel VI. leta 1733 oprostil desetine, je koruza postala najboljši posel spodnještajerskega kmeta in jo zraven trte sedaj tudi najpogosteje gojijo, pa čeprav nima niti sejalnika, niti pluga za ogrinjanje. Pregosto sajene rastline in neplodne steblike se konec avgusta porežejo in dajo živini za krmo v letnih mesecih. Septembra dozori in daje najmanj stokratni pridelek. Velik del letne žetve se porabi za hrano in pitanje perutnine, na primer za tu najbolj gojene purane in zlasti za svinje, celo konjem se daje koruza mesto ovsa. Sejanje rumene gostozrnate vrste se vse bolj kultivira, saj je težja in najbolj bogata z moko. Koruza se sadi tudi zato, ker se pod zaščito njenega listja sadijo in odlično uspevajo fižol, sirk, bela repa in buče.

Proso Prosa se tu precej seje in to italijansko in nemško vrsto in šestdesetkratno obrodita. Iz prosa kuhajo priljubljeno kašo, za katero se tu reče, da se kuhano mora prinesti še vročo v Zagreb. Proso je izredno dobra hrana za pitanje prašičev, tudi v malih količinah – eno pest na dan po glavi; slamo uporabljajo za krmljenje živine.

(p. 35)

Pirjevica Pirjevica je vrsta prosa, ki se tudi tu seje, vendar manj, dodaja se kot moka pri peki kruha, uporablja se pa tudi kot hrana prašičem.

153

Ajda

Ajda je za ržjo drugo žito, ki se seje in je dejansko kmetov kruh. Če dobro obrodita ajda in koruza, se kmetu ni bati, da bo pri hiši lakota, saj ima tudi krompir, repo in zelje, žgance in kašo. Preostalo žito pa rad proda, da lahko plača davke in si nabavi hišne potrebščine in potrebne stvari za sebe in za svojo družino. Iz ajdove moke se naredi ljudska jed Štajercev ajdovi žganci, ki so priljubljena jed ne samo ob nedeljah na deželi, temveč tudi v mestu. Pregovor pravi: »Če ima kmet žepno uro, mora pol mernika ajde več posejati za stroške popravila ure.«

Sirk Sirk se sadi med koruzo, seme se uporablja za hrano prašičem, iz stebel pa pozimi delajo metle.

Stročnice Z izjemo fižola in boba se ostale stročnice, predvsem grah in leča, sadijo v malih količinah in predvsem prvi imajo samo v toliko narodno-ekonomski pomen, ker se sadijo kot vmesna setev med koruzo ali med krompir, bob in korenje. To je krepka hrana kmetom, včasih so jih uporabljali za pitanje živali. Sadi se še grah, grašica, leča, čičerika, Zisern21, toda le za lastne potrebe. Samo fižol se je prodajal in je imel isto ceno kot pšenica.

Soja Kitajsko sojo sem prvič poskusil posaditi leta 1879, imel sem nenavadno velik pridelek, skoraj štiristokrat. Zaradi tega sem posadil drugo leto več, semena sem tudi razdelil med kmete in letos (1880) najtopleje priporočal sajenje, toda odziva je zelo malo.

Pred približno 100 leti je bil krompir v naših krajih neupoštevana in celo zaničevana tuja rastlina. Sajenje te kulture so uvedli pod prisilo in s strogimi kaznimi. Vse to je bilo brezuspešno in tudi reveži so raje plačali kazen, kot pa da bi sadili krompir. Pred leti mi je pripovedoval neki stari kmet od sv. Miklavža pri Laškem, da je dobil trikrat po petindvajset udarcev, preden se je odločil, da posadi krompir. In sedaj? Hvala Bogu, da je krompirjeva bolezen skoraj popolnoma zginila. Letos spomladi je stal stari dunajski stot, kupljen v kleti, od 1,80 do 2 goldinarjev.

Korenje Korenje ali rumena repa se seje med ječmen ali fižol kot vmesna setev in se običajno porabi za prehrano krav in svinj. Pri kravah molznicah se korenje posebno ceni zaradi sladkorja, ki ga vsebuje. Vendar se ne seje (p. 37) v prevelikih količinah in se tako tudi ne povečuje proizvodnja mleka.

Repa Bela repa se seje kot druga kultura po ječmenu, rži ali pšenici, skoraj na polovici površine, namenjene ozimnici in daje dober donos. Repa služi za hrano ljudem kot sveža ali skisana in je zdrava, čeprav ne preveč hranljiva hrana. Za kisanje se jo vlaga v hrastove čebre, uživa se jo pa tudi neskisano kot zelenjavo. Kot vmesna setev se seje zimska redkev.

Runkelj (pesa)

Zraven tega se tu vzgaja še detelja, štajerska lucerna, turška detelja, vendar (p. 36) se ta pomembna krmna rastlina tukaj ne goji kaj prida, tu in tam jo vidimo na naših travnikih in ob Južni železnici, kjer so jo celo posejali. Da bi se povečal njen donos, bi bilo bolje, če bi jo sejali na hribovskih travnikih.

Že dolgo se seje rdeča pesa (runkelj) in se uporablja predvsem za prehrano prašičem, je pa tudi primerna hrana za živino. Seje se jo čedalje več.

Krompir

Buče se običajno sadijo samo kot vmesna setev med koruzo in krompir. Notranjščino buč se uporablja za surovo ali kuhano hrano za živino. Samo v boljših hišah se uporablja kot prikuho. Ni pa tu običaj, da bi se iz semen delalo olje.

Kultura krompirja se je po prenehanju krompirjeve bolezni pomembno povečala in to predvsem zaradi tega, ker ga imajo naši ljudje posebno radi, ga pripravljajo na razne načine in je vsaj enkrat na dan na mizi in ga s slastjo pojedo. Sadi se zgodnji in pozni krompir in to rumeni, beli, plavi in rdeči. Pri sajenju naredijo le eno napako, in to da ga sadijo prezgodaj, kajti prepričani so, da če ga ne posadijo do Jožefovega (19. marec), potem ne bo dobro obrodil. Krompirju pripisujejo tudi: »Če me 21 Ni znano katera rastlina bi naj to bila.

154

sadiš v aprilu, potem pridem kadar hočem, če me pa sadiš v maju, potem pridem takoj.« To pomeni, da se ga naj ne sadi še v zimsko mrzlo zemljo. Krompir je dejansko kruh ubogih, kar se je pokazalo predvsem v letu 1850, ker je letina iz 1849 zgnila. Prišlo je do lakote in prebivalstvo je bilo na robu obupa.

Buče

Zelje Zelje se goji v vsakem gospodinjstvu za lastne potrebe in sadike kmetje običajno ne vzgajajo sami, temveč jih kupijo v vasi Drnovo (nekdanji rimski Neviodunum), v leskovški župniji na Kranjskem. 100 kosov stane 30 do 50 krajcarjev. Lahko se pa kupijo tudi na tedenskih trgih v Krškem.

D R A G OT I N F E R D I N A N D R I P Š L : K R O N I K A FA R E V I D E M

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

Ohrovt

mo iz postaje Videm se letno odpremi okoli 300.000 hrastovih pragov za potrebe železnice.

Ohrovt in kolerabo se goji samo v vrtovih, za cvetačo pa je tu prevroče.

Pri nas so gozdovi večinoma listnati. Od iglavcev se vidi tu in tam kakšna smreka, redko ali pa sploh ne jelka, bor ali macesen, včasih pa brin. Od listavcev tu raste dob, hrast in cer, gaber, bukev, divji gaber, breza, topol, trepetlika, brest, jerebika, čremsa, jesen, javor, lipa, jelša, kostanj, trdoleska, rakita, klen, akacija, dren, vrba, mačka in beka. Od grmovja pa je leskovje, voščin, volčji koren, divji poper, bezeg, kozja pogačica, črni trn, češminje, malina, borovnice, robidovje, ruj itd. Najbolj razširjeno drevo je bukev, katere plodove uporabljajo za pitanje prašičev, radi pa jih glodajo tudi polhi.

Lan in konoplja Lan se vzgaja kot ozimina in samo za lastne potrebe. Veliko manj kot lan se vzgaja konoplja. Ostale kulturne rastline, kot npr. šešljika, hmelj, repica, ogrščica itd. so tu neznane. Melone, zeleno, redkvice, por, (p. 38) artičoke, paradižnik, papriko, beluše itd. naš kmet komaj da pozna po imenu. Zato pa rastejo v tukajšnjih vrtovih razne solatne sorte, česen, čebula, šalotke, peteršilj, žajbelj in kumare, kar se sadi tudi na njivah z zeljem. Hren sadijo deloma v domačem vrtu, deloma pa tudi v vinogradu.

Gozdarstvo Pri nas so gozdovi razdeljeni na veliko malih parcel in racionalno gozdno gospodarstvo je neuspešno, saj so takšni mali gozdički namenjeni za vinogradniško kolje in ne zadostujejo za kritje potreb za drva za kurjavo in za steljo. Pri nas je zato gozdna kultura popolnoma zanemarjena. Naši gozdovi so žal prepuščeni naravi in vandalizmu nerazumnih in brezvestnih lastnikov. Nihče ne upošteva gozdarskih predpisov in nihče ne nadzira njihovih izvajanj. Razmere so brezupne in kaj kmalu se bo zgodilo, da marsikateri gozdni posestnik ne bo več imel v lastnem gozdu za kurjavo potrebnih drv. Ni potrebno veliko opozarjati na žalostne posledice velikih potrat lesa in uničevanja gozdov, kar se iz dneva v dan čedalje pogosteje pojavlja. Še pred 60—70 leti je prirast lesa prekoračil potrebe, toda danes je poraba lesa čedalje večja. To je naravna posledica hitre rasti obrti, industrije in lažjih komunikacij. Sicer je še nekaj starih izbornih dreves, toda že danes vemo, da tega bogastva ne bomo mogli zapustiti našim pravnukom. Marsikaj bi se dalo povedati o nekoč neprehodnih pragozdovih. Kako hitro so padli pod udarci sekir in iz nekoč neizčrpanih gozdov na Hrvaškem in v Slavoniji so nastale gole in neobdelane površine. Ne mine dan, da ne vidimo polne železniške vagone, naložene z dogami, železniškimi pragovi in lesom za ladjedelništvo, (p. 39) ki vozijo proti zahodu. Velike količine lesa gredo s splavi iz zgornje Savinjske doline po Savi navzdol do Donave in naprej v Črno morje. Isto se dogaja na Dravi in Muri. Povsod je porabljenega več lesa, kot ga pa naraste in ni več daleč čas, ko ga ne bo več niti za izdelavo ladij, za milijone železniških pragov, ki po čedalje bolj se razvijajočem železniškem prometu desetkrat hitreje propadajo, kakor pa je prirast lesa. Naši inženirji naj bi razmišljali o nadomestnem materialu za železniške pragove, za katere je vse večje povpraševanje, saj bo prav kmalu prišel čas, ko se ne bodo več mogle graditi železnice s pragovi. Sa-

Cene lesa so se v zadnjih tridesetih letih povečale za trikrat, tako da (p. 40) stane sedaj klaftra 36-colskega bukovega lesa 8 do 10 goldinarjev, kar je pred 30 leti stalo le 2 do 3 goldinarje. Vzroki za tako nagli propad naših gozdnih kultur so med ostalim: 1. bližina železnice, ki olajša ljudem prodajo in odpremo lesa. Koliko hrastovih in orehovih debel je šlo iz naše okolice na Dunaj, v Hamburg ali London; 2. živina, ki se žene na pašo v gozdove, uniči ves prirastek; 3. na odprtih ognjiščih v kmečkih hišah, za plotove itd. se porabi veliko preveč lesa, drevesa za kurjavo se podrejo takrat, ko se kurjavo potrebuje in tako v glavnem kurijo s svežim lesom, ki da veliko manj toplote. V naših krajih pravijo, da se na drevesu, na katerem je zjutraj še pel ščinkavec, opoldne že kuha krompir; 4. splošna brezbrižnost glede pogozdovanja golosekov; 5. površnost političnih oblasti, ki se ne brigajo za upoštevanje obstoječih zakonov.

Sadjarstvo (cf. pag. 20) Nič kaj bolje kot z gozdarstvom ni niti s sadjarstvom, čeprav so tu lepi griči, pašniki, ozare itd, kjer bi sadje odlično uspevalo in bi dajalo velike koristi. Najbolj je razširjena sliva, verjetno zato, ker se sama množi iz korenin. O sadni kulturi tu ne moremo govoriti. Če slive dobro obrodijo, pridejo v naše kraje kupci z Dunaja in Gorice. Dunajski trgovci kupujejo predvsem sveže sadje, ki se odpremlja v sodih za sladkor in ga prodajajo na dunajskem Naschmarkt-u22. Trgovci iz Gorice pa delajo »goriške slive«, ki se pošiljajo dobro stisnjene v zabojih v Gorico in od tam pod imenom »goriške slive« se pošiljajo na Dunaj in druga mesta, ki so zelo iskano tržno blago. Najboljše peškasto sadje v vsej monarhiji, če ne celo na vsem svetu, uspeva v pokrajini med Zidanim Mostom in Brežicami, na obeh 22 Osrednja dunajska tržnica.

155

J straneh Save. To so voščenke (p. 41) in zlata pramena, katere stanejo na Dunaju od 30 do 40 krajcarjev za kos, tu pa mernik (200 kosov) 4 do 5 goldinarjev. Javne drevesnice, ki bi jih vzdrževala dežela, bi lahko najbolj pospeševale sadjarstvo tako, da bi svojih zalog ne prodajale, temveč brezplačno razdelile. Deželna poljedelska šola v Grottenhofu pri Gradcu, vinogradniška in sadjarska šola v Mariboru in veliko drevesnic na deželi, kjer šolski otroci delajo brezplačno, ne dajo zastonj niti cepiča in zahtevajo za tri- ali štiriletno drevesce 80 krajcarjev, medtem ko se enaka drevesca lahko dobijo v privatnih drevesnicah, kjer se mora plačati tudi delo, po 40 krajcarjev. Še nekaj – veliko železniških čuvajev, ki stanujejo po čuvajnicah in so pogosto premeščeni, iz lastne pobude sadi okoli svojih hišic sadna drevesa. Zakaj direkcija ne dovoljuje, da bi se na vseh pobočjih ob progi sadila sadna drevesa, kot se je to že ponekod zgodilo?

Vinogradništvo Le kdo bi zameril našemu kmetu, ki dela težko, da mu je delo v vinogradu najljubše? Vino mu ne lajša samo težave, temveč je to tudi najpomembnejše trgovsko blago pokrajine. Vino, ki uspeva v tem predelu, predvsem na Sremiču, ni le dobro, temveč ga je mogoče šteti med najplemenitejša v Evropi! Nobeno delo se ne opravlja s takšnim veseljem kot delo v vinogradih in pri nobenem delu ne dobijo ljudje toliko vina za piti, kot pri različnih vinogradniških delih. Zlasti zvečer je veselo in vina mora biti, čeprav se ga mora kupiti. Višek pa doseže veselje ob trgatvi, ki se tu pričenja v prvi polovici ali v sredini oktobra. Pri tem delu se že uporablja »stroj«, ki je splošno v porabi, to je mlin za mletje grozdja. Tam, kjer ga še nimajo, (p. 42) možje drobijo grozdje z nogami v čebru. Ko se pojavijo prvi črički, ki naznanjajo, da je grozdje že mehko, se slišijo običajni klopotci in kmalu za tem se iz kleti oglasi vesela pesem sodarjev, ki pripravljajo sode. Kmalu zatem gredo v vinograde vrste mož in žena s čebri. Trgatev se je pričela, veselje sije iz vseh obrazov, die Pöller krachen, berači (pobiralci grozdja) pojejo in juckajo pozno v noč in vinske preše tudi ponoči nimajo miru. To je veselo življenje! Seveda le takrat, ko je letina dobra. Kletarstvo je v splošnem še na zelo nizki stopnji. Že kleti so napačno postavljene, običajno tako, da gledajo vrata proti jugu in sonce ves dan sije na njih, pozimi je v kleteh prehladno in poleti prevroče. Resnično se je čuditi, da vino ne »zavre« v vseh kleteh. Če je naš vinogradnik v kleti, je velikodušen in gostoljuben in vsakega mimoidočega povabi na kozarec vina. Pravi: »Zakaj pa ne bil dal kozarček ali dva, saj mi ni prirasel k srcu. Bog nam ga je dal, da s pametjo pijemo.« Žaljivo bi bilo, če se mimoidoči

156

temu vabilu ne bi odzval. Vendar še z enim kozarčkom ni opravljeno, sledijo drugi in tretji in toliko, kolikor jih nekdo hoče. Pred odhodom se pa še spije »šentjanževec«23. Z ničemer bolj ne razžališ našega kmeta, če ga ne pohvališ, da ima dobro vino. Takoj ti pade v besedo rekoč: »Je pač takšen, kakršnega mi ga je dal Bog.« Če ga pa pohvališ, potem ne misli na Boga, temveč reče: »Ja, takšnega sem pridelal!« Brez polnega barilčka kmet iz kleti ne gre domov. Slovenec ima veliko pesmi, ki slavijo in častijo vino, nespodobnih med njimi sploh ni. Vse pesmi imajo pridih pobožne zahvale za »dar božji«, kakor ga opevajo v slovenskih pesmih24, in vse imajo ljudski pripev: »Nikoli ne pozabimo, da nam Bog daje vino!« Našemu kmetu je njegovo vino vedno »sladko«, zaradi tega ga tudi tako »gladko« (p. 43) izpije rekoč: »Le pij, saj se ne boš zadušil, saj nima nog.« »Če piješ rdeče vino, boš imel cvetoče lice.« »Več boš pil, bolj boš vesel.« »Kar človek zgubi zaradi lakote, spet pridobi, kar zaradi žeje, pa nikoli več.« »Vino potopi skrbi.« »Kdor ne ljubi vina, živi kot živina.« Višek hvale pa je: »Moje bi pili angelci, če bi imeli usta.« »Moje vino je boljše kot Bog,« je dejal nekoč neki vinogradnik, kar pa je utemeljil z modrostjo: »Če vino nekomu vzame pamet, mu jo zopet povrne, če jo pa vzame Bog, potem jo redko da nazaj!« Dokler so naši kmetje pili vino, so bili vedri in veseli, odkar pa je vedno več privržencev piva in celo žganja, ni več vedrine in veselja, izginile pa so tudi nekatere prejšnje dobre lastnosti. Opazen je žalosten pojav, da so v vinskih krajih ljudje veliko bolj ubogi in revni kot tam, kjer zemlja in podnebje nista primerna za vinograde. Glavni vzrok tega žalostnega dejstva je predvsem v tem, ker so ljudje malo varčni v času blaginje25. V vaših krajih pa je znana druga navada. Veliko vinogradnikov, predvsem revnejših, proda že spomladi v celoti ali del pridelka pod ceno, da pridejo do denarja za nabavo potrebnih vsakodnevnih stvari. Včasih je pridelek slab ali ga pa sploh ni, potem mora kmet najeti posojilo na račun letine za preživetje, za to pa mora plačati 24 do 30 % obresti. Neredko se mora ponovno zadolžiti, da se lahko prebije do druge letine. Tako brede vse bolj v dolgove, dokler mu posestva ne zaplenijo in prodajo pod ceno. Tako postane kmet dninar – proletarec in končno pade v breme občini. Če pridejo naši kmetje v gostilni skupaj, se pogovarjajo (p. 44) živahno, vendar prijazno, vse dokler se ne opijanijo, ko postanejo čedalje bolj glasni. Srca se jim ogrejejo, oči zasijejo, lica žarijo. V začetku govori samo eden in ga ostali pozorno poslušajo, pogovor je tekoč. Ko je prva žeja pogašena, govorijo vsi počez in več ne razumejo drug drugega. Ta zmešnjava traja toliko časa, dokler nekdo ne zapoje in potem pojo vsi za njim. Vsak poje po svoje, kakor ve in zna. Pesem takšne pijane 23 V originalu: Johannessegen, Janezov blagoslov. 24 V originalu: slavischen Lidern. 25 cf. pag. 9 – preveril in drži – Igor Weigl.

D R A G OT I N F E R D I N A N D R I P Š L : K R O N I K A FA R E V I D E M

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

druščine ni spomladanski dež, ki rahlo pada na zemljo; to niso dobro uglašene orgle z milodonečimi glasovi, ki so za ušesa blagodejna, in niti reka, ki mirno valovi v svojem koritu, temveč hrumeči vihar, ki trga oblake kot huda ura poplava, ki vse uniči. Nekateri se pričnejo pričkati in prepirati, in ko pride prepir do vrhunca, ni redkost, zlasti če so fantje iz raznih vasi skupaj, da se tepež začne s stoli in pojavi se seveda kri. Nobeno težko delo in tudi malo slavje ni brez vina. Če pomislimo, kolikokrat ima Slovenec priložnost priti do vina, naj se ne čudimo, da tu in tam srečamo kakšnega s »preveč dobre volje«26. Dejstvo pa je, da je v vinskih krajih manj pijancev kot v nevinorodnih krajih. Če ga ima naš kmet kaj preveč v glavi, rad govori v tujih jezikih in se sramuje svoje slovenske materinščine27. Če je pijan, potem zna nemško, italijansko, madžarsko, ne pa slovensko28, toda drugo jutro ne ve o tem nič. Čeprav je običaj, da se možje in ženske medsebojno tikajo, se na raznih slavjih še dva pobratita ali dve posestrita. Vsak vzame v desno roko polni kozarec, tako da drži (p. 45) s palcem in sredincem dno kozarca, trikrat se trči tako močno, da gre vino čez rob, kozarca morata zazvoniti in imeti čisti zvok, kajti sicer je malum omen (slabo znamenje), nato si sežeta29 z desno roko in vsak spije svoj kozarec do dna, z dnom kozarca potrkata, se objameta, se primeta z desno roko, poljubita na obe ličnici in usta, se objameta, trikrat zavrtita v krogu, dvigneta prepleteni roki nad glavi, se nenadoma izpustita in na koncu pokata s prsti. Ženske se posestrijo ali pobratijo na enak način. Cene vina so odvisne od kvalitete. Najboljši letnik 1879 se je prodajal kot mošt za 10 krajcarjev, dobilo pa se je tudi takšnega za 6 krajcarjev. Najboljše trte za bela vina v naših krajih so: Ortlieber, Rothgipfler, cimetno grozdje, beli burgundec, Gorgonia (iz Tirolske), rulandec, Gutedel, mozelčan30 in rizling. Za črna vina: portugalka, burgundec in frankinja.

Živinoreja Ob poljedelstvu in vinogradništvu je najpomembnejša veja kmetijstva živinoreja.

Govedo Vendar tukajšnje govedo nima prave rase, temveč je to mešanica raznih ras. Tukajšnje govedo je običajno 2/3 leta na paši, običajno na manj dobrih pašnikih, le racionalni kmetovalci 26 Oziroma pijanca. 27 V originalu: slovenischer Muttersprache. 28 V originalu: slovenisch. 29 Ali prepleteta? – op. Igor Weigl. 30 V originalu: Mosler.

krmijo živino v hlevih. Poljedelstvo daje razno krmo za živino, ki je marsikje drugje popolnoma neznana. Kar se tiče goveda, ima župnija presežek, ki ga prodaja predvsem domačim kupcem na pogosto zelo dobro obiskanih sejmih, na katere priženejo živino tudi do 10 ur daleč. Zanimivo je opazovati kupca, prodajalca in predvsem mešetarja, katerim je to glavni zaslužek, saj si dajo plačati svoje usluge od kupca in od prodajalca. Pri tem poslu je veliko križanja, živahne govorice oči in znakov izza hrbta, nenehnega prerivanja sem in tja in udarjanja v roke, neprestanega kričanja. (p. 46) Nato so iskrivi pogledi in tihi prezir. Kdor tega vsega ni videl in slišal, si ne more predstavljati, kakšen je vindišarski31 sejem. Rogate živali in hlevi so tu praviloma zelo čisti, kajti snaga je pol hrane. Samo tam, kjer ima nemaren kmet lenega hlapca, je živina umazana.

Konji Konjereja je pri nas nepomembna dejavnost, le redko vidiš lepega konja, ker kmet nima svoje živine za parado, temveč ko je stara dve leti, jo uporablja za delo. Vendar se je v zadnjih šestdesetih letih na tem področju le nekaj premaknilo, konjereja se je izboljšala s plemenitimi žrebci, ki vsako leto prihajajo v Brežice.

Ovce Ovčjereja je tu brez pomena. Redke ovce, ki jih gojijo, so majhne in imajo slabo volno.

Svinje Tako kot kmetje tekmujejo pri negi in vzreji goveda, tekmujejo kmetice pri vzreji oziroma pitanju ščetinarjev. Nič ne prekaša njihove skrbi zanje. Pitanje prašičev traja pogosto polno leto in več, hranijo jih s toplimi jedmi, predvsem s priljubljenimi tzv. turškimi žganci, z mlekom. Okoli velike noči koljejo najtežje vole in najlepša teleta, o pustu pa najbolj tolste prašiče.

Ribe Pravica do ribolova v vsej župniji, tako na Savi (do sredine reke, od tukajšnjega mostu navzdol) in v treh nekdanjih savskih strugah, in to v starovaški, starograjski in pesenski in v okolici se nahajajočih tolmunih, še sedaj pripada fidejkomisni gosposki v Brežicah. Samo trmoglavi Starovaščani in nekaj Starograjcev si lasti pravico do ribolova, kajti na desni in levi strani teh strug so njihove njive in travniki. Gosposka v Brežicah sama ne uveljavlja svoje pravice do ribolova v teh strugah, temveč je to prepustila zakupniku, ki se pa stalno ubada s krivolovci. Kadar je slabo, deževno vreme, gredo kmetje podnevi z velikimi 31 V originalu: Vindischen.

157

J mrežami na bregove in jih polagajo na že znanih mestih. (p. 47) Ali pa zvečer položijo vrše z dvema odprtinama in jih zgodaj zjutraj, ob prvem svitu dvignejo in so skoraj vedno polne. Kar sami ne pojedo, lahko prodajo v Krškem ali v Zagrebu, le v Brežice ne gredo, ker tam stanuje ribiški zakupnik in bi vedel, da prodajajo ukradene ribe. Sicer pa ribolov ni več tako izdaten, kot je bil še pred petdesetimi leti. Sava mora sedaj od Zagorja navzdol do Rajhenburga sprejemati smrdljive in strupene vode, in sicer od rudnika in glažute v Zagorju, Trbovljah in Hrastniku. V Zidanem Mostu se ji pridruži Savinja, ki jo onesnažujejo rudniki v Zabukovici, Libojah, Rečici Hudajami –Breznu, slede potoki pri Peklu, pri Sevnici in Limbarca pri Rajhenburgu. Predvsem pa onesnažujejo reko strupene snovi iz kemične tovarne v Hrastniku. V zadnjih časih naj bi to zlo odpravili. Kadar je poplava, pridejo ribe iz Krke in iz drugih potokov. K plemenitim ribam spadajo v prvi vrsti klen, smoj, smudj32, sulec, menik, som, mrena, lipan, krap, rajcarček, ščuka, pesak, piškur, čep ali perželj in neplemenita bela riba, podlestev. Za prekajevanje sta najboljša sulec in som.33

Lov Za lov so v naših gričevnatih predelih ugodni pogoji; veliko je gozdov, kjer lahko divjad najde mir in lahko bi mislili, da je je na pretek. Vendar videz vara. (p. 49) Postreli se vse, kar pride pred puškino cev in vsakdo gre lahko na lov, če si na občini le kupi lovsko karto za 5 goldinarjev. Lahko si le mislimo, kako je v zadnjih dveh letih tukaj z lovom. Preje se je dalo lov v zakup za 109 goldinarjev in je tako vsak zajec stal vsaj 5 goldinarjev. Pred dvema letoma ni hotel nihče licitirati, zato je lovska pravica ostala občinskemu predstojniku za34 goldinarjev. Da ne bi bila prevelika izguba za občinsko blagajno, so se odločili za modro prodajo kart po 5 goldinarjev.

Vidre pri nas niso redke in pravice do lova ima gosposka iz Jurkloštra pri Laškem, kjer je bil nekoč kartuzijanski samostan.

Poleg omenjene pernate divjadi so v »črni mlaki« redke srne, zajci, polhi, veverice in vidre – kot užitna divjad; tukaj so tudi lisice, jazbeci, divje mačke, kune, dihurji, ježi, podlasice, včasih pa zaide tudi kakšen volk, ki pride iz Uskokov (Gorjancev) preko Krke in Save.

Domača perutnina

Sviloprejstvo

Med domačo perutnino gojijo tukaj vse vrste, ki so običajne v srednji Evropi. Vzreja je zelo močna, neke vrste dosegajo nenavadne velikosti, in če se jih pita, (p. 48) pridobijo nenavadno veliko težo, precej večjo, kakor pa v drugih krajih. Purani neredko dosežejo težo od 18 do 20 dunajskih funtov in gosi dajo pri pečenju tudi 2 dunajska funta masti. Sloves domače perutnine sega daleč preko meja Štajerske, predvsem zaradi kopunov.

Sviloprejstvo se je včasih močno gojilo, predvsem na Libni št. 1, v hiši gospoda Johanna Faleschinija, župana iz Brežic, vendar zmeraj z izgubo. Zaradi tega je dal posekati vsa murvina drevesa in mesto njih zasadil sadno drevje. Sviloprejstvo se tu ne bo nikoli obneslo, ker mladice murve pozimi pozebejo in rodijo vsako drugo leto; in še zlasti zato, ker so moči, potrebne za gojenje sviloprejk, v istem času potrebne na polju.

Divja perutnina

Travništvo

Divja perutnina je na Sremiču in Libni: gozdna jerebica, jerebica, divji golob, kljunač in kozica; fazane je zemljiško gospostvo Šrajbarski turn gojilo do leta 1848 na posestvu v starovaški Vrbini, nakar so jih lovski zakupniki pričeli neusmiljeno streljati, kadarkoli in kjerkoli so nanje naleteli. Zadnji fazan je bil odstreljen leta 1874.

Malo travnikov v videmski župniji daje več sladke krme za rogate živali, kot pa kisle za konje. Nekatere kosijo le enkrat, druge pa, npr. nadarbinski travnik ob župnišču, tri do štirikrat. Prva košnja je seno, druga je otava, tretja pa vnuka in četrta vnučica. O kulturi travnika ne moremo govoriti. Trava raste, kakor lahko in hoče. Samo v Stari vasi navodnjavajo občasno nekaj travnikov. Ni navada, da travnike gnojijo, in ko sem dal prvič pognojiti nadarbinski travnik, so ljudje zmajevali z glavami in me pomilovali, češ da bom imel smrdečo krmo. O sancta simplicitas! Tu se spet zavestno vračam (p. 50) k vprašanju gnoja (cf. stran 19). »Gnoj je kruh«, so dejali in še rečejo racionalni ekonomi in poskrbijo za primerno gnojišče in primerno zalogo gnoja. Naš kmet pogosto toži, da mu to ali drugo žito

Manjše ptičje vrste so drozg, carar, brinovka, škrjanec. Tu je veliko slavčkov, tako kot po vsej štajerski deželi, kjer prevladuje slovenski jezik. Kar pa se vodnih ptičev tiče, so na obeh straneh Save in v tolmunih v Vrbini, kjer tudi gnezdijo, vse vrste rac, ki žive na naših področjih. Nadalje živijo tu še liska, bobnarica, velika in 32 Smuč? – op. Igor Weigl. 33 V originalu so za ribe navedena latinska imena.

158

mala čaplja in galeb. V ostrih zimah priletijo tudi divje gosi in 2. januarja 1878 je ¼ ure od mostu navzdol na peščini moj brat Andrej ustrelil pelikana, ki so ga pomotoma poslali v muzej v Novo mesto. Verjetno ga je vojna vihra v Bosni pregnala v naše kraje.

34 Tu je v originalu prazen prostor.

D R A G OT I N F E R D I N A N D R I P Š L : K R O N I K A FA R E V I D E M

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

ni dobro uspelo (strilo), medtem ko pa je pri sosedu vse polno ploda. Toda zelo redko pride do spoznanja, da je pri tem odločilen gnoj. Srce te boli, ko vidiš, kje in kako si postavljajo naši kmetje gnojišča in kako ravnajo z gnojem. Škoda, da ljudje tako malo vedo o gnoju. Puščajo najboljše snovi, ki jih vsebuje gnoj, da poniknejo v zemljo. Kmet si sam škoduje, če ne pozna vrednost in uporabnost gnojilnih snovi. Razen hlevskega gnoja pozna naš kmet samo sadro kot gnojilo za deteljo in zelo malo je tistih, ki z gnojem delajo gospodarno. Za vse ostale gospodarske proizvode ima kmet posebne shrambe, za žito kaščo, za vino klet, za krmo in slamo senik, za steljo steljnico, za les drvarnico, samo za gnoj, ki je zlata vreden in je osnova kmetijstva, nima primernega mesta. Če hoče kdo vedeti, kako stoji kmet, si naj ogleda gnojišče in takoj mu bo jasno, koliko ima posestnik v kašči, koliko v kleti, koliko v seniku, koliko v steljniku, koliko v drvarnici in koliko v mošnjičku. Prav primerno je o tem zapisal pokojni kranjski župnik Vertovc: »Če hočeš omožiti svojo hčerko, pojdi k ženinovim staršem, oglej si gnojišče in takoj boš vedel, komu boš dal svojo hči, če bo v tej hiši dnevno jedla kruh ali ne.« Ker pač naši kmetje pustijo, da dež izpira gnoj in dragocena gnojnica odteka, kamorkoli že pač, so tako slabi ekonomi, kot tisti kuharji, ki zlijejo mesno juho v posodo za pomije. Koliko boljši bi lahko bili naši travniki.

(p. 51)

Izviri in potoki Tukaj je več izvirov in bom naštel le tiste, ki imajo odlično pitno vodo. Najbližji je pod prvo čuvajnico proti Rajhenburgu, No. 24 in R35, ki ima pozimi in poleti enako količini vode. Nad Vidmom, v Žahovskem grabnu je izvir, katerega voda ima 8,2o R, teče v enakomernem curku, debelem kot prst. Drugi izvir je v Stari vasi, pri mlinu v Grabnu proti Anovcu, voda ima R36, nadalje sta dva izvira na drugi strani Stare vasi, kjer je vaška cesta v Vrbino in prečka strugo, voda ima R37. Pri železniški čuvajnici št. 27 je zelo dober izvir, naslednji je v Gmajni, točno pod cesto v Stari Grad sta dva izvira, od katerih ima samo eden zelo dobro pitno vodo, odličen izvir je tudi med Dolenjo vasjo in Zdolami z R38. Potočki, ki se stekajo v Savo v videmski župniji, so: takoj za župnijsko mejo, od Rajhenburga navzdol je potok, ki takoj izza apnenice priteče iz Sremiča, sledita potoka nad vasjo, ki ravno tako pritečeta iz Sremiča. Tisti, ki priteče skozi Kladenski graben, ima tri izvire, vendar voda ni posebej dobra. Naslednji, ki je bliže vasi Videm, prihaja iz Žahovskega grabna in vanj se izliva Žahovčev izvir, ki daje odlično pitno vodo in ima le 8o R. V sami vasi občasno teče potoček, ki ima več izvirov in pri35 Pred R je prazen prostor, očitno je hotel vpisati podatek o temperaturi izvira. 36 Ripšl ni navedel drugega podatka. 37 Podatek (številka) ni naveden. 38 Enako kot prejšnje opombe, podatek ni naveden.

haja iz Polšice navzdol skozi Martuhov graben, ki loči Videm od Stare vasi. Ta potok je večkrat v letu suh. V Stari vasi je Ločki graben, ki izvira pod Ponikvo v zdolski župniji in dobi na levi strani pritok iz črne mlake, iz desne pa priteka močnejši potok, ki teče skozi Drniški graben in (p. 52) izvira v Lopatni. Ta potok poganja 7 mlinov in žago. Potoček v Starem Gradu z imenom Starogrenski graben ima dva izvira in se izteka pod železnico v strugo. Od dveh potokov, ki se združita v Dolenji vasi, ima eden izvir z zelo dobro pitno vodo v zdolski župniji. Končno je pa še Močnik graben, ki delno tvori mejo proti Artičam.

Podložniška razmerja Na Štajerskem se je podložniško razmerje, odpravljeno z zakonom dne 7. septembra 1848, postopoma izoblikovalo. Nekoč je bilo celotno področje Štajerske v lasti velikašev. Kmalu se je izkazalo, da jim ta prostranstva in posestva ne koristijo in zato so velike predele predali svojim vazalom v trajno last, iz katerih so potem nastala manjša zemljiška gospostva. Tudi svojim vojščakom in podložnikom so dajali v zakup ali najem zemljo, v začetku za krajši čas, kasneje pa doživljenjsko, nato pa še pravico dedovanja in v trajno last. Neredko so si obdržali nadlastništvo in so odstopili le koriščenje lastnine. Tako so nastala podložna kmečka posestva, kmečke družine in podložniki najemnih zemljišč, najemne realitete, dedni zakupi in zakupi zemljišč. Ko je Karel Veliki leta 791 osvojil sedanjo Štajersko in pregnal Avare, je sebi priključil tudi predele, ki niso imeli lastnika; dotedanjih zemljiških lastnikov pa ni le pustil pri miru, ampak jim je tudi dovolil, da so še naprej živeli po svojih zakonih. Nekaj pridobljenih posestev je izročil v trajno last, nekaj pa jih je namenil za vojaške fevde. Dobili so jih duhovščina, plemstvo in na novo naseljeni Nemci, vendar le svobodni možje, ki so prejeli tudi obveznosti glede vojaške službe in so tako (p. 53) povečali njegovo vojsko, saj so v njej lahko služili le svobodnjaki. Zato Karl Veliki seveda ni prenašal zmanjševanja števila svobodnjakov in svobodnih posesti. Ostala posestva so dobili ljudje, ki so jih obdelovali, plačevali najem, oddajali pridelke in opravljali tlako zanj in tudi za vojsko. Da bi pridobil ustrezne podložnike, je predstojnikom svojih pristav naročil, da jim naj zmeraj, ko naletijo na ustrezne ljudi, podelijo gozdove, ki jih naj skrčijo in spremenijo v obdelovalno zemljo. Karel Veliki je bil velik zemljiški posestnik na Štajerskem in je del posesti namenil za lastne potrebe, del pa za potrebe države; kar se kaže v tem, da so njegovi nasledniki številne podložnike, velike kose zemlje in celo mesta darovali škofijam, samostanom, duhovnikom in laikom. S poljedelstvom so se takrat ukvarjali le podložniki in tlačani, zato je veljalo za ponižujoče opravilo. Ker so zemljiški lastniki vojaško službo opravljali deloma na lastne stroške in so bila

159

J njihova polja v številnih spopadih uničena, so v barbarskih in nasilnih časih, ki so znova nastopili po smrti Karla Velikega, nekateri izmed njih svoje posesti prenesli na mogočneže, ki so jim v zameno nudili zaščito in hrano, so pa zato pogosto postali njihovi podložniki in tlačani. Kakor Karel Veliki so tudi drugi vladarji Štajerske in zasebniki, ki so imeli velike posesti, vse do leta 1848 oddajali njihove dele ljudem brez posesti, ki so jim v zameno dajali denar in naturalije ali pa so za njih opravljali tlako. Predvsem v zadnjih 79 letih (od 1769 do 1848) je prišlo na Štajerskem zaradi Patenta z dne 7. decembra 1768 do spremembe svobodnih (gosposkih) posestev v podložna (p. 54) posestva v takšnih razsežnostih, da so 7. septembra 1848, to je na dan odprave podložniškega razmerja, imela svobodna (gosposka) posestva površino samo 54 kvadratnih milj, podložniška posestva pa 296 kvadratnih milj. Čeprav je manjši del podložnih posestev bil takoj predan lastnikom v koristno lastnino, je bila večina teh posestev prvotno le za kratek čas predana, kasneje doživljenjsko in še kasneje tudi na lastne dediče in končno do izumrtja družine. Tako so tudi zadnja podložniška posestva sčasoma, predvsem zaradi uredbe od 21. januarja 1771, 14. avgusta 1772 in 12. februarja 1774 ravno tako prešla v koristno last posestnikov. 7. septembra 1848 ni bilo na Štajerskem podložniškega posestva, ki ne bi bilo v popolni lasti posestnika.

Razdelitev posestev Podložniška posestva so se delila v rustikalna in dominikalna posestva. Rustikalna so bila tista, ki so bila že pred letom 1542 v posesti podložnikov. Dominikalna so pa bila tista, ki so bila v letu 1542 še v lasti gosposke in so šele kasneje prišla v last podložnikov. Tista rustikalna in dominikalna posestva, ki so bila prvotno namenjena vinogradništvu, so bila imenovana gorska posestva in njihovi lastniki gorniki. Vsako podložniško posestvo je imelo svojo lastno tekočo številko, ki so se pri rustikalnih posestvih imenovale urbarske številke, pri dominikalnih dominikalne in pri gorskih posestvih pa gorske številke. Te številke so bile značilne številke za posamezna, zemljiškim gospostvom podložna posestva.

(p. 55) K rustikalistom so spadali tisti popolni kmetje, ki so plačali letni davek (leta 1542) dva ali več funtov, tričetrtnjaki so plačali eden funt in štiri šilinge ali več, toda ne preko dva funta. Polkmetje so plačali eden funt ali več, toda ne preko enega funta in štirih šilingov, četrtkmetje so bili obdavčeni s štirimi šilingi in ne več kot z enim funtom, kočarji so pa plačali manj kot štiri šilinge davka. Merilo za izračun funtov je bila ocenitev iz zemljiške knji-

160

ge. Vse nepremičnine so se ocenile in kot osnova za davek je bil šestdeseti del te vrednosti. Če je bilo npr. posestvo vredno 60 goldinarjev, potem je bil davek 1 goldinar ali po takratnem izreku eden funt. Obračun na funte so naredili zato, ker so bili tedaj pfenigi glavno plačilno sredstvo in 240 pfenigov, t.j. en goldinar, je tehtal ravno en funt. Običajno se je računalo s funti, šilingi in pfenigi. Goldinar je imel osem šilingov, šiling pa trideset pfenigov. K ocenitvi posestva so prišteli tudi živino, vendar je njena ocenitev predstavljala le šestino vrednosti. Dominikalni kmetje so bili tisti, ki so bili ocenjeni z 21 goldinarjev in 30 šilingov, za tričetrtinske tiste s 16 goldinarji in 7,5 šilingov, za polkmete z 10 goldinarji in 45 šilingov, za četrtinske kmete s 5 goldinarji in 22,5 šilingov, za kožarje pa tisti, ki so bili ocenjeni manj kot 5 goldinarjev 22,5 šilingov. Rustikalna in dominikalna posestva so lahko sestavljali le hišno posest, lahko pa je zajelo tudi ostalo lastnino. Hišno zemljišče je zajemalo posest z eno hišno številko.

(p. 56)

Obremenitev podložniških posestev Vsa podložniška posestva so bila do 7. septembra 1848 obremenjena z zemljiškim davkom, v katerega so spadale vse dajatve, ki jih je moral podložnik letno dajati svoji gosposki. Te dajatve so bile dvojne: ali v denarju, ali pa v naturalijah in so jih imenovali dominikalne ali urbarske dajatve. Zakonsko dovoljene urbarske dajatve so bile spremenljive ali nespremenljive. K nespremenljivim gosposkim dajatvam so spadali: 1. najemnina v denarju, kot izkoriščanost, odrajtovanje39, gorščina v denarju, urbarska desetina, reluirane male pravice, reluiran denarni nadomestek za žito, reluirani denar za tlako itd.; 2. pristojbina za zaščitna in prodajna pisma; 3. male obveznosti v naravi: teleta, kokoši, race, gosi, kapuni, piščanci, jajca, mast, sir, preja, ovce, jagneta itd.; 4. dajatve žita: oddaja pšenice, rži, ječmena, ovsa, prosa, ajde itd. v zrnju; 5. gorščina, ali oddaja vinskega mošta ali vina, ali denarja, kar morajo vinogradniki plačati letno gorščinski gosposki; 6. ročna vlečna in nožna tlaka. Pod ročno tlako je spadalo ročno delo na polju, v mlatilnici in podobno, pod nožno tlako pa opraviti razne poti. Vlečna tlaka se je morala opraviti s konji ali volmi in se je delila v dvo- in štirivprežno, odvisno od potrebe. Nadalje se je tlaka delila v nedoločeno (neimenovana, 39 Odplačilo davkov.

D R A G OT I N F E R D I N A N D R I P Š L : K R O N I K A FA R E V I D E M

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

nemerjena) in v določeno ali merjeno. Nedoločena tlaka je bila obveznost podložnika, da dela za gosposko po njihovi želji in ukazih. Določena tlaka pa je bila tista, ki jo je opravil podložnik določenega dne, brez namena dela. Pri merjeni tlaki je moral podložnik opraviti določeno delo, npr. pokositi mora ta ali oni travnik, požeti žito v celoti ali pa samo del. Nedoločena tlaka (neimenovana, nemerjena) je bila tudi enodnevna ali tedenska pet- (p. 57) in štiridnevna tlaka, katero so morali kmetje oddelati tri dni v tednu ali 56 dni v letu, pri tričetrtinskih kmetih 117 dni v letu, pri polkmetih 1/2 dneva v tednu (78 dni v letu) in pri četrtinskih kmetih je bila tlaka znižana na 39 dni v letu (dekret dvorne pisarne od 17. junija 1778, Patent od 5. decembra 1778, dekret dvorne pisarne od 6. marca in 11. avgusta 1783 in od 5. decembra 1808), Vide Hub 114—115 in nad.

Socialno skrbstvo uvedeno 1. septembra 1784 Od cesarja Jožefa II. naprej je v vsaki župniji ustanova za revne, ki skrbi za brezposelne in delanezmožne. Tukajšnja ustanova ima svoj kapital v višini40 __, ki je naložen za41 __ % obresti, in poleg tega je vsako leto o božiču in veliki noči po popoldanski službi božji Opfergang um den Altar (ofer) Izkupiček se razdeli župnijskim revežem.

Zavarovanje

4. desetina (obširni podatki o obremenitvi in razbremenitvi posestva in zemlje na Štajerskem, glej Hlub Bild der Sdteiermark, pag. 110 itd.).

Ker požari niso ravno redki in tudi do izpostav različnih zavarovalnic ni prav daleč, bi bilo pričakovati, da so vsi župljani zavarovali vsaj svoje hiše in gospodarska poslopja, vendar temu ni tako. Pravzaprav je presenetljivo, da letno ogenj in plameni ne pogoltnejo polovice župnije, ker ljudje tako neizmerno lahkomiselno ravnajo z ognjem. Tukaj je kmetov delavec, hlapec ali dninar, s prižgano pipo med zobmi in dela v mlatilnici, tam gre gospodinja ali dekla z gorečo trsko v hlev ali na podstrešje ali pa nese še vroč pepel s še tlečo žerjavico pod streho, cvre v kuhinji na predpečnici pri odprtem ognju slanino ali mast in če (p. 59) začne goreti, potem to polije z vodo, otroci se igrajo z vžigalicami itd. Požar je tako vsakodnevni pojav, ki lahko tudi bogatega gospodarja spravi na beraško palico, in ga s prazno malho in bosih nog požene v širni svet. V župniji je veliko posestnikov, katerih stanovanjska in gospodarska poslopja niso zavarovana, ker spoznajo vrednost zavarovalnice šele takrat, ko je že prepozno.

Posvetna gosposka

Vzreja

Do »leta svobode« 1848 je spadal Videm delno k okrajni gosposki Rajhenburg, pretežno pa k okrajni gosposki Brežice, vse skupaj pa k okrožnemu uradu (kresija) Celje in apelacijskemu sodišču Celovec. Desetino, male obveznosti itd. pa je Videmčan dajal deloma v Brežice, v Rajhenburg, Šrajbarskemu turnu ali župnijskemu imenju Videm. Kljub dvakratni prošnji za priključitev k Vidmu, spada katastrska občina Dolenja vas še zmeraj k župniji Artiče.

Omeniti moram tudi nevšečnost, ki je običajna v teh in verjetno tudi v drugih krajih. Bogati kmetje kupujejo revnejšim kmetom za vzrejo vole in krave; pri volih in kravah gre vzrejnikom polovični dobiček, pri telicah pa Halbscheid. Škodljivosti tega običaja so: čas vzreje ni določen in zato pride do sporov, ko lastnik vzame živali iz vzreje, saj cene živini padajo in so na zgubi vzrejniki. Ta navada zmeraj prinaša več koristi lastnikom, kakor pa vzrejnikov.

K spremenjenim dejstvom je spadalo: 1. Landemium je po spremembah posestnika koristne lastnine bil odrajtan ob prevzemu novega zemljišča; 2. Mortuiar za zapuščinske razprave 2,3 do 5 % od premoženja; 3. denar za odselitev v druge dežele kot Madžarsko, Sedmograško ali v tujino 5 % ali 3 šilinge do enega goldinarja (Patent od 10. septembra 1891);

V Avstriji so bili tudi sodniki, (p. 58) ki so na Štajerskem urejali kriminalistične zadeve že v 12. in 13. stoletju. Takrat so se imenovali „gozdni sli, latinsko Apraecones”, vendar so kasneje prišli v pozabo. Poleg ostalih obljub, ki jih je dal cesar Maks Štajerski deželnim stanovom, je bila dana tudi ta, da se bo imenovala posebna služba, ki bo skrbela za varnost deželnih cest in prometa na njih. Nazadnje so bili v deželi trije, ki so opravljali ta dela in bili so tudi trije takšni distrikti. Nepriviligiranih deželnih sodišč celjskega distriktaje bilo 51, med njimi Loka, Sevnica, Rajhenburg, Brežice.

Župnija V arhivu stolnega kapitlja Udine (10. zvezek Miscellanea) je ohranjena listina, iz katere izhaja, da je videmska župnija obstajala že pred letom 1297, kajti v njej je zapisano: »S. Ruper40 Tu je Ripšl pustil prazen prostor. Najbrž ga je želel zapisati kasneje. 41 Enako kot prejšnja opomba.

161

J tus juxta Savam plebs. 1297, vacante plebe s. Roberti juxta Savam per obitum quondam domini Marquardi dominus Raymondus patriarcha eandem contulit presbitero Engelberto de Rayn, presentibus… plebano plebis sancti Egidii de ponte Razach, ad preces domini Chonradi de Pischez« (Listina ddto 20. junij 1311, Cop.-Nr. 1532 b v štajerskem deželnem arhivu). Ko je leta 1331 patriarh Pagan predal župnijo cistercijanskemu samostanu Kostanjevica, je ta oskrboval Videm z župniki, ki so se običajno imenovali vikarji. Kako velika je bila župnija okoli leta 1417, je razvidno iz neke kostanjeviške listine: »Indict. decima die Martis, septimo mensis Decembris. Actum in civitate (p. 60) Austria … in domibus habitationis eximii decretorum doctoris dni Nicolai de Portugruario42...«, s katero se potrjuje, da je Blaž, opat cistercijanskega samostana Kostanjevica, kateremu je inkorporirana župnijska cerkev sv. Ruperta na Vidmu s podružničnimi cerkvami sv. Miklavža v Sevnici, sv. Petra v Rajhenburgu in sv. Lovrenca v Brežicah, naslednjim dušebrižnikom naložil denarne prispevke za cisterco, in sicer: pri sv. Rupertu nedavno nameščenemu vikarju Johannu 26 zlatih dukatov, Ottu Archerju, novonameščenemu kaplanu pri sv. Nikolaju v Sevnici, 28 dukatov, in novonameščenemu kaplanu pri sv. Lovrencu v Brežicah, duhovniku Jodoku iz Laškega, 12 dukatov. Vsi trije prisotni duhovniki so se obvezali, da bodo samostanu v Kostanjevici letno plačevali navedene dajatve. Besedilo se dobesedno glasi: »Imposuit… Joanni Conradi de Herberg Vicario perpetuo nuper instituto in dicta parochiali Ecclesia sancti Ruperti ducatos boni auri et justi ponderis viginti sex. Es presbitero Ottoni Archer Marquardi de Arch capellano nuper instituto in filiali Ecclesia sancti Nicolai in Lichtenbald supradicta ducatos boni auri et justi ponderis viginti octo. Et presbitero Iodocho de Tyffer, quandam Joannis de Tyffer capellano nuper instituto in filiali Ecclesia sancti Laurentii in Rayn supradicta ducatos boni auri et justi ponderis duodecim...« (Landstrasser Urkunde. glej: Tüf. Chronik Jahr 1417). To, kar je g. dekan Rajc bral v »Zgodnji Danici« št. 15 iz 1859 in kar je vpisal v tukajšnji konvolut »Chronik«, da je po analih iz Ogleja z dne 27. junija 1331 patriarh Pagan cerkev sv. Ruperta na Savi, nasproti Krškemu, torej na Vidmu, predal samostanu v Kostanjevici, se ne nanaša na ustanovitev videmske župnije, ampak je zaradi pomanjkanja svetnih duhovnikov dušebrižništvo nezasedene župnije zaupal cistercijanom, od katerih zadnji je bil gospod Dismas Jan, ki je bil 19. januarja 1787 sekulaziran in je do svoje smrti leta 1814 kot prvi dekan tukaj opravljal pastoralno delo.43 42 Portogruaro je kraj v Furlaniji, Italija. 43 Nekaj merskih enot, ki so jih uporabljali v 19. in v prejšnjih stoletjih: Masa: 1 kvint: 50 kg, 1 funt: 0.45359 kg, 1 cent: 100 kg, 1 stot: 56 kg. Dolžina: klaftra: 1,896 m, seženj: 1,896 m, milja: približno 1.609 m, ´ čevelj: 31,6 cm. Prostornina: klaftra, tudi seženj, zlasti za drva, približno 4 m3, vedro: 56,589 litrov. Površina: oral: 57,55 a. (Podatke zbral Ivan Učajnšek)

162

D R A G OT I N F E R D I N A N D R I P Š L : K R O N I K A FA R E V I D E M

Josipina Hočevar, prelom stoletja, gradnja nove župnijske cerkve. Zgodba o povezovanju in življenju dveh bregov, zgodba o Videmčanih in Krčanih

Alenka Černelič Krošelj

Josipina Hočevar v svojem salonu pred letom 1886. (Hrani Valvasorjeva knjižnica Krško)

Sava, Videm in Krško

Reka Sava je naravna meja med dvema bregovoma; na levi strani se je razvijal Videm1, na desni pa mesto Krško. Življenje na obeh bregovih ni teklo ločeno, stoletja ju je povezoval brod, ki je prepeljal Videmčane v Krško in Krčane na Videm ter jih odpeljal nazaj. Dve deželi – Kranjska na desnem bregu in Štajerska na levem bregu2, dva kraja, dve župniji, ki sta stikali dve škofiji (ljubljansko na desnem bregu in lavantinsko na levem bregu), je leta 1862 povezala tudi železnica na Vidmu, še bolj pa od leta 1866 most. Kranjsko Krško, ki je bilo povzdignjeno v mesto 5. marca 1477, in Štajerski Videm, ki je bil sedež pražupnije že vsaj od leta 1155 in središče širokega območja3, sta bila vedno povezana; ne samo s pogledom, ki je že z majhnim vzponom segel na drugi breg in z dobrim dosegom oči ali daljnogledom omogočil tudi opazovanje prebivalcev nasprotnega brega, temveč tudi z različnimi dogodki in ljudmi. Prispevek osvetljuje pomembne dogodke v zadnjem desetletju 19. stoletja na obeh bregovih. 6. in 7. oktobra 1894 so se Krčani in njihovi gostje zbrali v velikem številu pred cerkvijo Janeza Evangelista v središču mesta pod gradom4 in bili del slovesnosti ob ustanovitvi župnije Krško. Udeleženci so bili zagotovo tudi številni Videmčani in prebivalci videmske župnije. Zgodba o nastanku je dolga in je delno že predstavljena v različnih publikacijah,5 v tem besedilu pa njen povzetek ilustrira življenje desnega brega Save v cerkvenem oziru, ki je bil tesno prepleten z življenjem mesta nasploh. 1 K imenu Videm je bilo v različnih obdobjih dodano še ob Savi ali pri Krškem. Ker je zbornik v celoti namenjen župniji sv. Ruperta Krško – Videm ob Savi, bom v besedilu uporabljala samo poimenovanje Videm, za prebivalce pa Videmčani in Videmčanke. 2 Prispevek se ne ukvarja z deželnimi mejami v različnih obdobjih, o času na prelomu iz 19. v 20. stoletje pa je dovolj, če zapišemo, da je reka Sava delila območje na Kranjsko in Štajersko. 3 Videm ob Savi je sedež istoimenske dekanije, ki združuje župnije od Sevnice do Dobove (meje z Republiko Hrvaško). 4 Grad je bil takrat že razvalina, gradbeni elementi oziroma material pa vgrajeni v različne nove stavbe v mestu. Veliko gradu je tudi v zgradbi meščanske šole, kjer danes, leta 2007, domuje Fakulteta za logistiko Celje-Krško. Več o zgradbi in meščanski šoli glej Černelič Krošelj 2005b, 21—50. 5 Več glej: Benedik 1977, 164; Černelič Krošelj 2005b, 92—95; Černelič Krošelj 2006a, 16, 71—75. Zgodba o nastajanju župnije Krško je dolga in zanimiva. Tako načrtujemo obsežnejšo raziskavo, tudi zato, ker je poleg prevedene in ohranjene Kronike župnije Krško na voljo še nekaj drugih virov v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani.

174

Dolenjske novice6 so ta dogodek v Krškem napovedale v številki, ki je izšla 1. oktobra 1894: »(Slavnostni vspored) o proslavi ustanovitve nove mestne fare, odkritje spomenika gospodu Martinu Hotschevarju in odkritja spominske plošče baronu Ivanu Vajkardu Valvasor-ju v Krškem. V soboto dne 6. oktobra: Mesto se bode z zastavami okrasilo in

Krško na razglednici iz leta 1913. (Hrani Valvasorjeva knjižnica Krško)

zvečer razsvetilo; bakljada in godba po mestu; umetalni ogenj. V nedeljo, dne 7. oktobra: I. Zjutraj budnica po mestu. II. Ob 10. uri slovesna sv. maša s pridigo v farni cerkvi. (Pri maši bodo peli meščanski učenci.) III. Po maši slovesno odkritje spomenikov na šolskem trgu po sledečem redu: 1. Slavnostni govor. 2. Petje. IV. Ob 1. uri popoludne slovesni obed v gostilni g. Fr. Gregoriča. V. Ob 3. uri popoludne tombola pred cerkvijo. Za obed (brez pijače) plača oseba 1 gld. 50 kr. Kdor se želi udeležiti, naj se oglasi pri odboru do 1. oktobra. VI: Po tomboli koncert pri g. Gregoriču.« (DN, let. 10, štev. 19 (1. 10. 1894), 152) Ljudje so bili obveščeni, pa ne samo zaradi objave v Dolenjskih novicah, ampak tudi zato, ker je bilo prizadevanje za ustanovitev župnije Krško dolgotrajno in eno izmed najzanimivejših in najpomembnejših dogodkov na tem območju v zadnjem desetletju 19. stoletja. Krčani so že v 18. stoletju večkrat pisali v Ljubljano in utemeljevali svoje želje in pravice do samostojne župnije. Tako deželna kot cerkvena oblast sta vedno našli razloge, da do tega ni prišlo. Vendar pa so po dolgotrajnih prošnjah končno pridobili tehtno podlago za ustanovitev župnije: »V 6 Dolenjske novice, ki so izhajale v Novem mestu od leta 1885 do 1919, so eden najpomembnejših virov za proučevanje življenja in spremljanje dogodkov na Dolenjskem. Zaradi bližine Vidma prinašajo tudi podatke o Vidmu in prinašajo dokaze o srečevanjih, povezanosti in stikih. Več o Dolenjskih novicah: Miloš Jakopec, Časnikarstvo na Dolenjskem: 1848—1941, Dolenjska založba, Novo mesto 1994. Vse letnike hrani Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto.

A L E N K A Č E R N E L I Č K R O Š E L J : J O S I P I N A H O Č E VA R , P R E L O M S T O L E T J A , G R A D N J A N O V E Ž U P N I J S K E C E R K V E .

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

posebni prošnji z dne 19. julija 1888 prosi županstvo v Krškem škof. ordinarijat naj isti pospeši zadevo ustanovitve nove župnije. Sedaj je namreč ugodna ura. Našla se je dobrotnica, ki je pripravljena gmotno podpreti to akcijo, namreč gospa Josipina Hočevar, ki je izjavila, da da glavnico 20.000 forintov pod pogojem, da doživi še sama ustanovitev samostojne župnije.« (Kronika župnije Krško, 49—50) V Kroniki župnije Krško so navedene razne akcije, dopisi in dogovori in kar 18 strani (49— 67) je namenjenih dogodkom od Josipinine izjave, ki jo je okrajnemu glavarstvu izročila novembra 1889, do 22. septembra 1894, ko je »ob četrti uri popoldne, ravno ko so bile večernice zvonile pri vikarijatni cerkvi, od sedaj naprej farni, je vpisal v vložni zapisnik župan dopis deželne vlade v Ljubljani z dne 20. septembra 1894, št. 12-321, s katerim dopisom izroča ista en izvod ustanovne listine za občinski arhiv v Krškem«. (Kronika župnije Krško, 67) Zanimivo zgodbo o nastajanju župnije na desnem bregu Save nasproti pražupnije sv. Ruperta Videm, takrat stare vsaj 700 let, navajamo za ilustracijo dogajanja in dokaz »prave« družbene klime in prizadevanja ljudi za spremembe in razvoj. Temu naj služi tudi nekaj dejstev, ki so jih zagotovo poznali tudi Videmčani. 7. novembra 1889 je Josipina Hočevar z izjavo potrdila svojo obljubo, da bo za namen ustanovitve župnije donirala 20.000 goldinarjev glavnice, ki bo prinesla letno 840 goldinarjev obresti.7 Njeni pogoji so med drugim bili, da še sama doživi ustanovitev župnije oziroma, da mora biti župnija ustanovljena v petih letih od izjave. Določila je, da se za njenega moža bere »večne čase vsako leto dne 17. aprila, 7. oktobra in 11. novembra ena sv. maša«.8 (Kronika župnije Krško, 51—52) Zahtevala je tudi, da sta nastavljena tako župnik kot kaplan9. Kaplana naj bi Krčani podpirali iz dohodkov beneficija sv. Nikolaja in sv. Jožefa na Trški gori ter še iz nekaj drugih virov. Določila je, da ona in njeni dediči ne prevzamejo patronata, ampak naj to vprašanje reši občina in pristojne oblasti (prav tam). Kar nekaj časa so reševali vprašanje meje in pridružitve vasi okoli mesta: »Dne 11. maja 1890 so izjavili posestniki iz Gore sv. Lovrenca, Straže sv. Lovrenca, Dunaja, Senožeti, Strmo rebro in Mlade vine s svojimi podpisi, da želijo oni, kakor tudi njihovi sosedje, da se izločijo iz leskovške fare in pridružijo krški fari, ker jim je v Krško bližje, ker tja hodijo njihovi v šolo in ker jih tudi vsi zunanji opravki vodijo v Krško ...« (Kronika župnije Krško, 54)

7 To je bila velika vsota, saj »prav malo pa je župnij na deželi s toliko fiksno plačo« (Kronika župnije Krško, 55). 8 Ta maša naj bi bila do dokončanja cerkve sv. Križa v vikariatni cerkvi, potem pa v omenjeni pokopališki cerkvi. Danes je to Dvorana v parku. 9 Tej zahtevi so ugodili in objavili tudi v Dolenjskih novicah: »(Novoustanovljeno faro v Krškem) bo oskrboval dosedanji vikar vč. g. Ivan Knavs. Kot kapelan je nastavljen tje č. g. Martin Kerin, ki je bil doslej v začasnem pokoju. Rožnivensko nedeljo, 7. oktobra, se bo fara slovesno otvorila.« (DN, let. 10, štev. 19 (1. 10. 1894), 152)

Fara je ob mestu vključevala še vasi Trška Gora, Čretež, Cesta, Gunte, Zgornje, Srednje in Spodnje Pijavško, kasneje je bila priključena tudi vas Gora. Tako so cerkvene oblasti skorajda natanko v roku dovolile oziroma ustanovile novo župnijo Krško. Dolenjske novice so obširno poročale o dogodkih: »(Slavnost v Krškem.) Nedeljo 7. oktobra vršila se je v Krškem mestecu kaj imenitna slavnost. Odkrila se je spominska plošča slavnemu zgodovinarju Janezu Vajkhardu Valvazorju, kteri je svoje poslednje leto v Krškem preživel, in najbrž tudi tam pred 201 letom umrl. – Tudi se je odkril spomenik velikemu dobrotniku krškega mesta in okolice, Martinu Hočevar-ju. Na lepem, z nasadi okrašenem prostoru pred cerkvijo in pred šolo postavljen je precejšen spominski kamen z bronasto doprsno podobo slavljenca, kateri je pred osmimi leti umrl. – Slavila se je slednjič tudi lepa slavnost ustanovitve fare. (Poprej je namreč spadalo Krško mesto v Leskovsko faro; blaga gospa Hočevar pa je ustanovila novo faro Krško.) – Z zastavami in slavoloki okrašeno mesto bilo je v soboto razsvetljeno; bakljada se je po mestu sprehajal, pred hišo gospe Hočevarjeve se je pelo. V nedeljo zjutraj mirozov. Ob desetih slovesna sv. maša, pri kteri je pridigoval gospod dekan dr. Sterbenc. Po sveti maši vršilo se je slovesno odkritje spomenikov pred cerkvijo. Bilo je dokaj odlične gospode od blizu in daleč zbrane, prebivalstva in ljudstva iz okolice pa ogromno število. – Na odličnem mestu bil je pripravljen prostor za blago gospo in sorodnike ter odposlane zastopnike društev, kterim je bil rajni g. Hočevar član. Navzoče je pozdravil gosp. župan, slavnostni govor je imel gosp. ravnatelj meščanske šole. – Po odkritji so omenjeni gg. zastopniki društev položili krasne vence na podnožje spomenika. Na to zbrala se je gospoda k slavnostnem obedu. Prva napitnica je veljala presvitlemu cesarju, druga blagi dobrotnici gospej Hočevarjevi, dalje drugim zaslužnim gospodom in društvom. Tombole se je udeležilo kaj mnogo gospode in občinstva, sijajen ples pa je zaključil svečanost, ki je bila res velikanska po svojem povodu in po izvršitvi, k čemur so znatno pripomogli krška meščanska garda, ter ognjegasci Krški in Leskovški.« (DN, let. 10, štev. 20 (15. 10. 1894), 158) Iz tega poročila izvemo tudi za največjo dobrotnico župnije Krško – krško meščanko – gospo JOSIPINO HOČEVAR, kateri je bila namenjena druga zdravica – takoj za cesarjem, na predvečer dogodka pa so ji namenili tudi podoknico. Župnija Krško je bila tako po dolgoletnih prizadevanjih meščanov končno ustanovljena. V tem (istem) času pa je na levem bregu Save že začela rasti nova cerkev – nova župnijska cerkev sv. Ruperta na Vidmu. Ker o cerkvah župnije Videm sledi obširen prispevek, je to besedilo namenjeno vpogledu v okoliščine nastanka nove župnijske cerkev v povezavi z Josipino Hočevar, sicer krško meščanko, a mecenko širokega območja

175

J na Kranjskem, Štajerskem (predvsem v Gradcu, Avstrija) ter drugod.10

Josipina Hočevar in njeno življenje v Krškem Josipina Hočevar je zaznamovala življenje mesta Krško, ožje in širše okolice svojega prebivališča v drugi polovici 19. stoletja in v začetku 20. stoletja ter pustila opazne oziroma neizbrisne sledi. V Krškem je s kratko prekinitvijo živela od leta 1842 do 1911, torej skupaj skoraj 69 let. V 20. stoletju so raziskovalci »zanemarjali« zgodbe o tovrstnih ženskah, saj so bile v ospredju »velike« zgodbe obeh svetovnih vojn in revolucij11. S spremenjenimi družbenimi razmerami in s počasnimi odmiki od sintez, postajajo tudi »manjše« in navidezno lokalne zgodbe življenja preteklosti pomemben del raziskav, še bolj pa se iz lokalnih zgodb »prestavljajo« na globalno raven in pridobivajo vlogo pomembnih delov celote. Ena izmed temeljnih ved, ki že vrsto let usmerja svoj fokus v zgodbe vsakdana, je etnologija in kulturna antropologija12. Ravno zaradi »etnoloških oči«13 se je počasi začela razkrivati zgodba o Martinu in Josipini Hočevar, ki je bila sprva usmerjena predvsem v Martinovo delovanje na področju razvoja šolstva v Krškem in na območje takratnega Okrajnega glavarstva Krško. 10 O različnih donacijah pričajo poročila v različnih časopisih, predvsem v Dolenjskih novicah, prav tako so omenjene v župnijskih kronikah različnih župnij, o njenem življenju in mecenstvu obširno poroča Ivan Lapajne v knjigi Krško in Krčani (1894, 135—147), pregled pa je na voljo v Černelič Krošelj 2005c, 84—97. V svoji oporoki je določila volila še različnim ustanovam in posameznikom. Več glej Černelič Krošelj 2006a, 25—78. 11 Če pobrskamo po literaturi o 19. stoletju, najdemo le redke znanstvene in strokovne članke o ženskah 19. stoletja. Eden izmed teh redkih je članek Petra Vodopivca Kako so ženske na Slovenskem vstopale v javno življenje (V: Zgodovina za vse, let. 1, št. 2, Celje 1994, 30—44), kjer pa Josipininega imena ne najdemo. Vodopivec je z analizo monografije Zgodovina Slovencev, ki je izšla leta 1979 in obravnava celotno obdobje slovenske zgodovine, »našel« poimensko navedene samo tri ženske: grofico Hemmo von Freisach-Zeltschach – Emo Krško, ki je povezana tudi z Vidmom (glej prispevek Bogdana Kolarja v tem zborniku), Marijo Terezijo in komunistično političarko in aktivistko Vido Tomšič (1994, 30). 12 Ravno etnologija in kulturna antropologija je vodilna znanost na Slovenskem, ki v svoje polje vključuje vse plasti in ravni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Številne razprave o razvoju vede, metodoloških čereh in glavnih usmeritvah etnologije in kulturne antropologije je združila Ingrid Slavec Gradišnik v monografiji Etnologija na Slovenskem (2000). 13 Prva je zgodbo o zakoncih Hočevar v Krškem »ponovno odkrila« Ljudmila Šribar iz Valvasorjeve knjižnice Krško, ki je za regionalni časopis Posavski obzornik pripravila članek Martin in Josipina Hočevar. Krško se (jih) spominja (2001a, 22—23). Občina Krško je leta 2002 razpisala obširen projekt, v katerega je bila vključena tudi vsebinska zasnova Valvasorjevega kompleksa v Krškem, kjer naj bi primeren prostor dobile vse »krške zgodbe«. Kot avtorica projekta z izobrazbo etnologinja in kulturna antropologinja sem se usmerila predvsem v zgodbe, ki osvetljujejo način življenja mesta in okolice v različnih obdobjih. Več o Projektu izrabe (aplikacije) zgradb kulturnozgodovinske vrednosti v občini Krško glej Černelič Krošelj 2003a.

176

S podrobnejšim vpogledom v življenje zakoncev Hočevar pa je v ospredje »stopila« Josipina in njena zgodba. Sledi njenega življenja so sicer ostale opredmetene v različnih stavbah, ki jih je omogočila, njena zgodba in ime Josipina Hočevar pa je »ostalo« na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Tako največ o njenem življenju izvemo iz sočasnega življenjepisa, ki ga je objavil ravnatelj krške meščanske šole Ivan Lapajne v knjigi Krško in Krčani leta 1894. V duhu »šolniških« topografij je Lapajne skušal celovito predstaviti mesto v različnih zgodovinskih obdobjih14. Lapajne je knjigo zaključil z obsežnim poglavjem Životopisi slavnih Krčanov, ki se začne na strani 97 z življenjepisom Jurija Dalmatina15 (1894, 97—112). Sledijo mu »životopisi« Adama Bohoriča16 (isti, 113—118), Janeza Vajkarda barona Valvasorja17 (isti, 119—129), Martina Hočevarja (isti, 129—134), konča pa z življenjem takrat še živeče zagotovo najbolj vplivne Krčanke Josipine Hočevar (isti, 135—147), naslovljenim Gospa Josipina Hočevar. »Životopise« je, kot je navedeno v opombi, na začetku poglavja večinoma zapisal J. Ravnikar, nadučitelj v Mokronogu18. Njeno življenje je obširno predstavljeno na trinajstih straneh in s portretom19. Ravnikar ga je zagotovo večinoma zapisal po njenem pripovedovanju.

14 Lapajne je knjigo razdelil na več poglavij, v katerih je skušal kronološko zajeti vsa obdobja, o katerih je govorilo narodopisje 19. stoletja, začel je s starim in srednjim vekom in končal z življenjepisom sodobnice in dobrotnice Josipine Hočevar. Posebno vrednost imata razdelka 19. stoletje (47—57) in Krško, kakoršno je sedaj (92—96), ki osvetljujeta sočasno življenje mesta in območja. Po zaslugi Krčana Slavka Šribarja, ki je enega izmed zadnjih originalnih izvodov prinesel v Valvasorjevo knjižnico Krško, je lahko Založba Neviodunum leta 2004 izdala faksimile in tako omogočila revitalizacijo in ponovno priznavanje in poznavanje Lapajnetovega dela. Fikfak uvršča njegovo delo v področje narodopisja na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja, ko je nastalo kar nekaj t. i. šolniških topografij (Fikfak 1999, 74). Več o sprejemu Lapajnetove knjige in odmevih do danes pa Černelič Krošelj 2005a, 9—10. 15 Jurij Dalmatin se je rodil okoli leta 1546 v Krškem, umrl pa je leta 1589 v Ljubljani. Po šolanju v Bohoričevi šoli v Krškem je nadaljeval svojo pot učenja na Univerzi v Tübingenu v Nemčiji. Njegovo življenjsko delo je prevod svetega pisma v slovenski jezik, ki nosi letnico 1584. Več o njegovem življenju in delu ter povezanosti s svojim rojstnim mestom Černelič Krošelj 2006b, 53—97. 16 Adam Bohorič se je rodil okoli leta 1520 v okolici Brestanice na levem bregu Save na Štajerskem. Med letoma 1551 in 1563 je vodil privatno latinsko šolo v Krškem, kjer je »odkril« tudi Jurija Dalmatina. Kariero šolnika je nadaljeval kot rektor stanovske šole v Ljubljani, bil je član ekipe, ki je v Wittenbergu skrbela za tisk »slovenske biblije« in je pisec prve slovenske slovnice, ki jo poznamo s skrajšanim naslovom Zimske urice, izšle skupaj z Dalmatinovo Biblijo. Več o njegovem življenju in povezanosti s Krškim Černelič Krošelj 2006b, 53—97. 17 Naslov podpoglavja je »Baron Ivan Bajkort Valvasor«. Objavljen je tudi Valvasorjev portret s podnapisom, katerega avtor je dr. Jakob Zupan: »Za Krajno premožen, Za Krajno učén, Za Krajno ubožen, Za Krajno rojèn.« (Lapajne 1894, 119) Valvasor je v Krškem preživel svoje zadnje mesece (1641—1693), Krčani pa ga kljub dejstvu, da je prišel v Krško že obubožan, štejejo za pomembnega prebivalca mesta. Več o tem v Černelič Krošelj 2004. 18 V opombi ob naslovu poglavja Životopisi slavnih Krčanov je navedeno: »Od teh životopisov sta prva dva in večinoma tudi četrti in peti iz peresa g. J . R a v n i k a r j a , nadučitelja v Mokronogu.« (Lapajne 1894, 97) Ravnikar je torej napisal poglavja o Juriju Dalmatinu, Adamu Bohoriču, Martinu Hočevarju in Josipini Hočevar, Lapajne pa o Baronu Ivanu Bajkortu Valvasorju. Kaj pomeni navedba »večinoma« in kolikšen je bil delež enega ali drugega je zaenkrat nemogoče ugotoviti. 19 Ob tem je v razdelku Martin Hočevar (129—134) objavljen še Martinov portret (str. 130), njuna hiša v Krškem (str. 132), risba spomenika Martina Hočevarja v Krškem (str. 134), na koncu razdelka Gospa Josipina Hočevar pa je še fotografija Hočevarjevega mavzoleja v Krškem (str. 146).

A L E N K A Č E R N E L I Č K R O Š E L J : J O S I P I N A H O Č E VA R , P R E L O M S T O L E T J A , G R A D N J A N O V E Ž U P N I J S K E C E R K V E .

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

no sprožili vprašanje krške župnije. Vlada se je še upirala. Ko pa je Josipina Hočevar, žena mestnega podjetnika, nakazala izdatno gmotno pomoč, je vlada le privolila, da vprašajo za mnenje vse prebivalce dotedanjega vikariata. Večina je glasovala za Krško. Po daljših pogajanjih med škofijo in vlado se je zadeva uredila: septembra 1894 je Krško postalo samostojna župnija s tremi podružnicami in samostanom; tako je v cerkvenem pogledu urejeno še danes.« (1977, 164)

Josipina Hočevar (1824—1911). (Dvajsetosmo letno poročilo državne meščanske šole Martina Hočevarja v Krškem za šolsko leto 1936—37, Izdano ob šestdesetletnici zavoda. 1937, Krško, ravnateljstvo državne meščanske šole Martina Hočevarja v Krškem, 5).

Josipina je umrla leta 1911 in bila skorajda za 100 let pozabljena oziroma so se nanjo spomnili le redki avtorji ob različnih drugih dogodkih ali predvsem ob obravnavanju tistih spomenikov, ki jih je z obnovami po mnenju umetnostnozgodovinske stroke uničevala20. O tem pričata dva navedka iz obširnega zbornika Krško skozi čas, ki je izšel ob 500-letnici pridobitve mestnih pravic leta 1977 v Krškem21. Josipina je večkrat omenjena, vendar pa le tako mimogrede oziroma bolj v povezavi z možem Martinom in njegovim delom. Benedik jo omenja na koncu sestavka, kjer na kratko predstavi v uvodu prispevka omenjeno ustanovitev župnije Krško: »Meščani so 1888 na škofiji ponov20 Več o tem ob koncu prispevka. 21 Zbornik Krško skozi čas je eden izmed danes najbolj znanih in »uporabnih« produktov razkošnega praznovanja 500-letnice pridobitve mestnih pravic. Leto 1977 je leto velikih pridobitev za mesto. Mesto pridobi Kulturni dom Krško z urejenim trgom, poimenovanim po Matiji Gubcu, ki v podobi monumentalnega kipa Matije Gubca (delo kiparja Toneta Kralja) varuje Videm, obvoznico ob Savi v Krškem, ki je sicer popeljala promet iz glavne mestne ulice, a hišam odvzela dostop do reke in tako prekinila tisočletno povezavo mesta z vodo, Občina Krško je prejela donacijo del Toneta Kralja in Božidarja Jakca za takrat še komaj ustanovljeno Galerijo Božidar Jakac in donacijo Vladimirja Štovička za občino Krško in Valvasorjevo hišo (Krško skozi čas 1977, 781—784).

Cevc pa je za isti zbornik v pregledu z naslovom Kulturni spomeniki v Krškem in bližnji okolici zapisal, da sta bila Martin in Josipina Hočevar ena izmed redkih kulturnih mecenov, hkrati pa ugotovil oziroma poudaril: »Res pa je tudi, da še taka obilica denarja ne more sama roditi umetnostne kvalitete, če ni pri roki dobrih umetnikov ali če denar kroži v umetnostno neplodnem času. In to se je zgodilo tudi v Krškem. Prenekatera navidezna izboljšava in popravilo umetnostnih spomenikov, ki sta ju izpeljala Hočevarjeva, sta v resnici pomenila umetnostno osiromašenje.« (1977, 173) Ob naštevanju neuspelih obnov v Krškem in okolici konec 19. stoletja je na vidnem mestu navedena tudi obnova vikariatne cerkve sv. Janeza Evangelista, ki je bila obnovljena zaradi povišanja v župnijsko cerkev. (Cevc 1977, 174)22 Ne glede na umetnostno zgodovinske ocene je prizadevanje Josipine Hočevar za izboljšanje in prenovo različnih spomenikov pripeljalo v te kraje različne ljudi, ki so pustili zanimive sledi, nastale zgradbe pa pričajo o tistem času in prostoru. Tako je bila leta 1899 zunanjost župnijske cerkve v Krškem okrašena z odličnimi reliefi Josipininega varovanca kiparja Ivana Zajca23, ki ga poznamo predvsem kot avtorja Prešernovega spomenika v Ljubljani. Josipinina želja po obnovah in novih zgradbah je »kriva« tudi za novo župnijsko cerkev sv. Ruperta na Vidmu. Pa o tem v nadaljevanju. Kdo je bila torej Josipina Hočevar in kako je prišla v Krško?

22 Cevc je kot eno najbolj neuspelih obnov imenoval obnovo podružnične cerkve sv. Rozalije: »Nesrečnejši pa so bili obnovitveni poskusi cerkve konec 19. stoletja, ko so stare oltarje zamenjali z novimi. Leta 1896 je ljubljanski podobar Andrej Rovšek izdelal po načrtih prof. Celestina Misa nov glavni oltar; po lastni zamisli je naredil še prižnico in stranska oltarja. Nova oprema je psevdoromanska in suhoparna ter se v velikem prostoru skoraj izgublja. Dandanes zadobiva seveda že dokumentarno vrednost: je priča svojega, umetnostno neplodnega časa in mojstrove, sicer solidne, a domišljijsko revne zmogljivosti. Tudi to obnovo je oskrbela Josipina Hočevarjeva.« (1977, 180) Cerkev sv. Rozalije je danes z ohranjenim in obnovljenim poslikanim lesenim stropom iz leta 1666 eden izmed »biserov« nepremične kulturne dediščine v občini Krško, Posavju in v Sloveniji. Cerkev je potrebna temeljite obnove in čaka na »novo Josipino Hočevar«. 23 Kipar Ivan Zajec se je rodil 15. 7. 1869 v Ljubljani in umrl 30. 7. 1952. Po smrti obeh staršev ga je od leta 1888 podpirala Josipina Hočevar, kar je navedeno tudi v Enciklopediji Slovenije (15, Wi—Ž, 2001, 40). Šolal se je na Dunaju, bival v Parizu, obiskal Italijo, London, München, ZDA. Ustvaril je številne javne plastike, najbolj znana je Spomenik Franceta Prešerna na Prešernovem trgu v Ljubljani (natečaj 1899, prva nagrada 1900 in postavitev 1905). Josipina mu je namenila podporo tudi v oporoki, in sicer z volilom številka 10: »Svojemu prapolnečaku Ivanu Zajcu, kiparju, ki sem ga izšolala, zapuščam 20.000 K v gotovini.« (Lovrenčič 2005, 112)

177

Josipina Hočevar (6. 4. 1824—16. 3. 1911)

Josipina Hočevar se je rodila 6. aprila 1824 v družini Mulley v Radovljici na Gorenjskem. Njeni starši so vodili gostilno, milarno (tovarna mila), trgovino, tovarno za sukno in imeli še veliko posesti.24 Večino otroštva je preživela pri starih starših Globočnikih v Stražišču pri Kranju, znanih izdelovalcih sit in mrež za žime.25 Ljudsko šolo je obiskovala v Kranju, ko je bila stara 12 let, pa so jo starši poslali v nunsko šolo v Škofjo Loko. V Škofji Loki je preživela dve lepi leti, kot je Ravnikarju poročala sama Josipina. Tako izvemo, da je bila »ljubljenka tedanje učiteljice M. Benedikte pl. Renaldy, poznejše prednice samostanske«. (Lapajne 1894, 137) Lepi spomini so bili povod tudi za izdatne donacije samostanu, o katerih izvemo iz že večkrat omenjenega »životopisa« v Lapajnetovi26 knjigi: »Gospa Hočevarjeva je pa tudi večkrat dobrote skazovala temu samostanu, zlasti je večje svote podarila, ko so nune kupile škofjeloški grad.« (prav tam) Po šolanju v samostanu se je za nekaj časa vrnila k staršem v Radovljico. Po enem letu so jo poslali v Ljubljano, da se je učila šivati in kuhati. V Ljubljani ni ostala celo leto, ker je zbolel oče in so jo poklicali domov, da mu je stregla, dokler ni leta 1839 umrl.27 Pomagala je materi in vodila »vso kupčijsko korespondenco« (Lapajne 1894, 138), počasi so opustili trgovino in tovarno ter se posvetili samo gostilni. Med letoma 1840 in 1842 pa je bila ponovno pri starih starših v Stražišču, kjer je skrbela za bolno staro mater.

zato se je sprva še branila, zapustiti stare stariše in tako mlada stopiti že v zakonski stan. Slednjič so jo le pregovorili, in tako je bila torej poroka dne 9. oktobra 1842.« (isti, 139)

Nekako v tem času je najbrž večkrat v Radovljico in v Stražišče pri Kranju prišel trgovec, zakupnik daca Dolenjec Martin Hočevar. Tudi te dogodke, ki so pripeljali do snubitve in poroke je Josipina opisala in zaupala Ravnikarju: »Leto 1842 pa je postalo osodepolno. Takrat po leti jo je spoznal namreč nje rajnki mož Martin Hočevar, ki je imel v Kranji in okolici opravila radi zakupa daca. Čul je o njej že prej, a ko jo je osebno po nekolikih obiskih v Stražiščih spoznal, dopala mu je tako, da jo je takoj snubil. On je bil takrat 32 let star, ona je imela stoprav 18 let;

Hočevar je že pred poroko izbral Krško za njuno bivališče28 in zagotovil tudi že prvo nastanitev. Njun prvi dan v Krškem, 13. oktober 1842, je bil deževen: »Otožen jesenski dan je bil in curkoma je lilo, ko sta mlada poročenca dne 13. oktobra 1842. prvič prestopila prag svojega novega doma v Krškem. Na istem mestu, kjer zdaj nje hiša stoji, bila je takrat neznatna hiša v slabem stanji. To in k njej spadajoči mali hlev in mali vrt in njivo ob hiši kupil je njen mož ravno pred poroko od gospoda Klembasa, tasta rajnkega gospoda Lenčeka z Blance.« (prav tam)

24 Raziskovalec zgodovine Radovljice Jure Sinobad je o družini Mulej in njihovi gostilni zapisal: »Mulejeva gostilna, imenovana tudi gostilna »Pri Sodarici«, se je nahajala v Sodarjevi hiši v Predmestju št. 26 (danes Dralkova hiša, Linhartov trg št. 8). Sredi 19. stoletja je gostilno vodila Marija Muley, roj. Globočnik, vdova po preminulem posestniku Matiji Muleju. Gostilničarjema Matiju in Mariji Mulej se je 6. aprila 1824 v Sodarjevi hiši rodila hči Josipina, pozneje poročena Hočevar, zaslužna dobrotnica in podpornica slovenskega šolstva.« (Sinobad 2004, 3, http://rad.sik.si/zgodovina.html, 22. 7. 2004) 25 Navezanost Josipine na Stražišče pri Kranju, ki je bila zagotovo posledica lepega otroštva pri starih starših, je bila v oporoki izkazana z volilom številka 47: »Za pomoč ubogim izdelovalcem sit in s privolitvijo te domače industrije v Stražišču pri Kranju volim 2.000 K, s čimer naj upravlja krajevna občina Stražišče, tako kot ostale ubožne donacije. Obresti tega kapitala mora občinska uprava vsako leto na dan moje smrti podeliti potrebnim prebivalcem.« (Lovrenčič 2005a, 117) 26 Pri citiranju Josipininega življenjepisa je za knjigo Krško in Krčani uporabljeno dvojno navajanje – kot avtor je naveden Ravnikar, v oklepaju pa je citiran Lapajne, saj je tako navedeno tudi v impresumu knjige: Spisal Ivan Lapajne, meščanske šole ravnatelj. Upam, da pozorne bralce to ne bo motilo in navedlo na razmišljanje o razsodnosti oziroma raztresenosti avtorice besedila. 27 Ravnikarju je zaupala: »Nje mladostna doba se je s tem končala, odzdaj naprej čakalo jo je obilo dela, žalosti in skrbi.« (Lapajne 1894, 138)

178

Martin in Josipina Hočevar. (Ilustrirani Slovenec, let. VI., štev. 37 (9. 9. 1928), 293)

Josipina Mulej iz Radovljice je torej za moža vzela Martina Hočevarja iz Podloga pri Velikih Laščah. Martinov oče je bil znani prekupčevalec s konji. V letih 1836 do 1840 sta bila skupaj z bratom Janezom v službi pri Virantu v Ljubljani – prvemu zakupniku užitninskega davka na tedanjem Kranjskem. Tega posla sta se kasneje lotila samostojno. Nekaj časa (leta 1936) je Martin živel v Šentjerneju na Dolenjskem. Po poroki je v Krškem in iz Krškega opravljal svoje posle. Zakonca Hočevar sta stanovala v hiši s hišno številko 111 in si kma28 Iz virov sicer ne izvemo, ali je Martin že prej živel v Krškem, vemo samo, da je nekaj časa živel v bližini, v Šentjerneju, 15 km od Krškega proti Ljubljani. Ob njegovi smrti pa so Dolenjske novice zapisale tudi: »V Krškem se je bil pred 42 leti naselil, oženil pa se je bil pred 38 leti ter dobil v gospej (Mulej-eva iz Radovljice) kaj marljivo, prebrisano in varčno gospodinjo.« (DN, let. 2, štev. 9 (1. 5. 1886), 70— 71). Ta trditev pisca je napačna, saj sta se zagotovo poročila leta 1842, torej sta bila v Krškem skupaj že 44 let.

A L E N K A Č E R N E L I Č K R O Š E L J : J O S I P I N A H O Č E VA R , P R E L O M S T O L E T J A , G R A D N J A N O V E Ž U P N I J S K E C E R K V E .

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

lu zgradila svojo hišo, poleg katere so z leti zrasla še velika gospodarska poslopja in vrt.29 Na začetku njunega skupnega življenja zakonca Hočevar nista imela veliko denarja in njuno življenje je bilo težko: »Treba je bilo veliko popraviti in denarne razmere niso bile ugodne ... On je takrat v zakup vzel dac od Thurnamhartskega okraja,30 – prvi okraj, kojega je on samostojno prevzel, in se bavil s kmetijstvom po le najetih njivah in travnikih. Ona pa je skrbela za gostilno, katero sta otvorila s 1. majem 1843. in jo imela do junija 1847. Starejši ljudje še vedo, kako dobra postrežba je tam bila, in kako so vsled tega vedno polno imeli brodarjev in gospode.« (Lapajne 1894, 139—140) Življenje Josipine Hočevar v Krškem se je torej prva leta vrtelo okoli skrbi za dobro gospodarjenje in počasno, a strmo pridobivanje bogastva. Hočevar je naprej deloval na različnih področjih, v ospredju pa je bilo gradbeništvo in dac, ki ga je imel v zakupu po Kranjskem, Štajerskem in na Hrvaškem (isti, 142). Lapajne in Ravnikar sta ocenila, da sta obogatela s posli in dobrim gospodarjenjem, dobrotnika pa sta postala zlasti od leta 1860 oz. 1865 dalje (prav tam). Krško v tistih letih, v sredini 19. stoletja, ni nudilo obilice primerne družbe za mlado Josipino, Martin pa je že kot prekaljeni podjetnik zagotovo veliko časa preživel v skrbi za zakupljeni dac, gradbene posle ob gradnji železnice in razvejano poslovanje, ki nam je še vedno v veliki meri zakrito.31 Josipina je rada pela, še posebej je rada poslušala petje v cerkvi, kar je tudi izdatno podpirala. O njenih interesih priča naslednji navedek: »Gospa je čitala in se izobraževala. Čitala pa je razne gospodarske, gospodinjske in vrtnarske knjige, prečitala je skoro vse nemške klasike in se posebno rada bavila s prirodoznanskimi in filozofičnimi spisi. (Amersin, Zschokke, Hellwald itd.) Gospa je pa zato tudi jako izobražena, govori in piše lepo in pravilno nemški jezik, pa tudi slovenščina teče jej gladko. Njeno kretanje je sploh tako, kakoršno vidimo le pri gospeh najboljših stanov.«32 (Lapajne 1894, 141—142) 29 Hišo je od Josipininih dedičev kupil Bon, od Bonove vdove pa Agrokombinat. Sterle omenja, da je hiša imela že v prejšnjem (19. stoletju) montirano dvigalo za prvo nadstropje (1980, 66). V stanovanjski hiši je bil nekaj časa tudi Zdravstveni dom, ki je z novo stavbo zasedel večino vrta, nekaj gospodarskih poslopij je podrtih, ohranjeni del pa zasedajo različne dejavnosti – trgovina, pisarne. Današnji naslovi njunih nekdanjih stavb so Cesta krških žrtev 52 in 54 in Bohoričeva ulica 8—10. Prebivalci mesta Krško poznajo to hišo kot Bonovo hišo, da je to bila hiša zakoncev Hočevar pa vedo le redki. V kratkem bo hiša zaradi moči kapitala porušena in »zbrisana«. 30 Gre za okraj gradu Leskovec pri Krškem, imenovan tudi Šrajbarski turn. 31 Gospodarstvo zakoncev Hočevar je le delno znano in razvozlano. Večina domnev, povezanih z »nabiranjem« bogastva, je povezana s posli pri gradnji železnice od Zidanega Mosta do Zagreba v letih, ko sta se zakonca naselila v Krškem. Vlak je prvič pripeljal na postajo Videm leta 1862. 32 Ob tem navedku se postavi vprašanje, kako so o njej razmišljali njeni sodobniki in kako so jo videli. Josipina Hočevar je bila v času izdaje knjige že 8 let vdova, stara 70 let, spretno je gospodarila z denarjem in spretno je pridobivala novega.

Odlična gospa z Gorenjske je počasi pridobivala položaj in svoje mesto v Krškem, v krškem okraju in v sosednjih okrajih. Kljub temu je bilo mesto Krško zanjo premajhno. Dve leti, 1860— 1862, sta zakonca Hočevar živela v Gradcu (Avstrija), kjer sta obnovila »Hotel zur Stadt Triest«, po vrnitvi v Krško pa sta ohranila stike z mestom, v katerem je živela tudi Josipinina sestra Antonija, poročena Schuller.33 Iz oporoke izvemo, da je bila močno navezana na svojo vilo v Gradcu, o kateri je v oporoki z volilom 3 določila: »Svojemu nečaku Gustavu Avgustu Mulleyju volim 60.000 K v gotovini in svojo vilo v Gradcu, Harrachgasse št. 8, z vrtom in vsem pohištvom. Izrecno določam, da moja vila ne pride v tuje roke, ker mi je najljubša, ker jo je moj pokojni mož dal prezidati po moji želji. Zaradi tega obvezujem legatarja Gustava Avgusta Mulleyja, da jo v primeru prodaje, najprej ponudi moji sestri Antoniji, poročeni in vdoveli Schuler. Če pa ona ponudbo odkloni, potem se naj to vilo ponudi njenemu bratu Karlu po zmerni ceni.«34 (Lovrenčič 2005a, 111) V šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja se je počasi razmahnilo t. i. družbeno delovanje zakoncev Hočevar. Martin je bil med ustanovitelji Slovenske matice 1864, po letu 1870 pa se je vedno bolj usmerjal v nemške vode, dom zakoncev Hočevar pa je bil zbirališče kranjskih nemško usmerjenih politikov35: Aleksandra A. Auersperga36 (pesniški psevdonim AnastaKrčani so jo spoštovali, se je bali, ker pa v Krškem ni imela sorodnikov in se je družila le z redkimi, so se najbrž tudi velikokrat spraševali o njenem življenju in ugibali o različnih skrivnostih, ki so se rojevale v njihovih mislih (glavah). Več o tem glej Černelič Krošelj 2006a, 53—63. 33 V oporoki ji je v volilu številka 4 namenila: »Svoji sestri Antoniji, vdovi Schuler, stanujoči v Gradcu, Glacisstrasse 27, zapuščam 50.000 K v gotovini.« (Lovrenčič 2005a, 111) 34 Podatki o lastnikih vile so na voljo v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu. Kot prva lastnica je bila leta 1887 po smrti Martina vpisana Josefine Hotschever, zadnji vpis za naslov Harrachgasse 8 je vnešen 3. 12. 1979, kjer je kot lastnik naveden Kuratbenefizium Leechkirche. (StLa, GB III BG Graz, Geidorf EZ 898, s. 381—384) 35 V rubriki Dopisi v časniku Slovenski narod je leta 1872 dopisovalec iz Krškega poročal: »Iz Krškega 8. oktobra. [Izv. dop.] 24. sept. se je nekoliko tukajšnjih meščanov zbralo in sklenila se je pritožba proti občinskemu in mestnemu zastopstvu in ob enem prošnja do deželnega odbora, naj se za občinski in mestni zastop nove volitve razpišejo. 27. sept. je deželni odbor prošnjo krških meščanov povoljno rešil in sedaj pričakujemo, da se kmalu nove volitve razpišejo. Vznemirja nas pa nekoliko to, da so v sosedni Kostanjevici bile nove mestne volitve na 16. sept. razpisane, a naenkrat jih je deželni predsednik odložil na poznejši čas. Grof Aleksander Auersperger se menda boji, da bi Kostanjevičajne volili narodne može v mestni zastop in zato hoče še čakati in med tem po svojih ljudeh delovati dati za nemškutarje. Upamo pak, da se pri nas z volitvami ne bode odlegalo. Mnogi preloženje občinskih volitev v Kostanjevici v zvezo spravljajo z razpustom kranjskega deželnega zbora. Vlada pač svoje oči najbolj na Dolenjsko obrača; tukaj vidi deželni predsednik gr. Aleksander Auersperg edino rešitev nemškutarstva na Kranjskem, zato tudi večkrat čisto natihoma pride v Kočevje ali v Novo mesto ali kam drugam na Dolenjskem »inspicirat«, kar pomeni prav za prav toliko, kolikor agitirat za bodoče volitve v deželni zbor. Pozor torej, vrli Dolenjci! Vedno bolj stopa na dan namera grofa Auersperga razpustiti kakor hitro mogoče deželni zbor in potem pridobiti v novovoljenem zboru nemškutarjem večino. Ohrabrimo se! In ako hodi grof Aleksander Auersperg k nam ali v bližnje nam kraje »inspicirat«, delajmo na svojej strani, da nas razpuščenje deželnega zbora ne najde nepripravljene, nego glejmo, da nam nikjer na mesto narodnih poslancev nemškutarjev ne vrinejo.« (Slovenski narod, let. 5, štev. 118 (sobota 12. oktobra 1872), 2, b. p.) 36 Anton Aleksander grof Auersperg se je rodil 11. aprila 1806 v Ljubljani in umrl 12. septembra 1876 v Gradcu (Avstrija), pokopan pa je v družinski grobnici v parku Šrajbarskega turna v Leskovcu pri Krškem. O njegovem življenju in političnem delovanju ter odnosu do Slovencev najdemo številne članke in razprave. Poznamo ga predvsem kot pesnika Anastazija Grüna – Anastazija Zelenca. Eno leto

179

J zij Grün), s katerim je Hočevar tudi poslovno veliko sodeloval, Dežmana, Schafferja, Schreya, Vesteneck idr.37 Hočevar je govoril samo še nemško, svoj priimek je zapisoval v nemški obliki Hotschewar.38 Vrsto let je bil predsednik krškega okrajnega šolskega sveta in občinski svetovalec. Bil je načelnik imetja mesta Krško, med letoma 1873 in 1879 je bil kot zastopnik dolenjskih mest in trgov poslanec nemške napredne stranke v državnem zboru, med letoma 1877 in 1883 pa poslanec v kranjskem deželnem zboru. Zanimivo je poročilo o volitvah leta 1873, torej njegovem prvem volitvenem uspehu, ki ga prinaša Slovenec39: »O volitvah Domača stranka je 23. t. m. pri volitvah za mesta in trge velikansko propala. Nihče bi ne bil verjel, da imajo ustavoverci tolikanj privržencev po naših trgih in mestih, kjer so narodnjaki do zdaj tako slavno zmagali pri vsaki volitvi. V Dolenskih mestih in trgih dobil je v Novem mestu Hočevar 64, Horak 21, v Krškem Hočevar 52, Horak 6; v Kostanjevici Hočevar 13, Horak 4; v Metliki Hočevar 13, Horak 37; v Črnomlji Hočevar 23, Horak 3; v Kočevji Hočevar 49, Horak 2; v Višnji gori Hočevar 16, Horak 7 glasov. Vsih skupaj dobil je Hočevar 246 in Horak 102 glasova.« (Slovenec, let. 1, št. 5 (25. 10. 1873), 2, b. p.) Imenovali so ga za krškega častnega meščana in bil je nosilec reda železne krone III. vrste.40 Bil je član ljubljanske filharmonične družbe41, kazine in podružnice Schulvereina. ga je poučeval tudi France Prešeren. Nekaj primerov: Breda Požar, Anastasius Grün in Slovenci, Založba Obzorja, Maribor 1970; Stane Granda, Anastazij Grün pomaga znižati zemljarino. V: Slovenska kronika XIX. stoletja 1800—1860, Nova revija, Ljubljana 2001, 280—281; Dragan Matić, Odkritje spomenika Antonu Alexandru grofu Auerspergu. V: Janez Cvirn (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja 1884—1899, Nova revija, Ljubljana 2003, 53—54; Miha Preinfalk, Auerspergi: po sledeh mogočnega tura, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2005. 37 Ravnikar navaja: »... v hišo hodili tudi grofi Turjačani ...« (Lapajne 1894, 141), kar pomeni Auersperge, lastnike gradu Turjak. 38 Za ti trditvi, ki ju najdemo v različnih virih, manjkajo viri, kjer je zagotovo v ospredju izgubljen fond Okrajno glavarstvo Krško 1868—1922, ki naj bi ga hranil Arhiv Republike Slovenije. V Dolenjskih novicah pa je bil njegov in Josipinin priimek včasih zapisan nemško in včasih slovensko. 39 Časnik Slovenec: politični list za slovenski narod je izhajal od leta 1873 do 1945. Izhajati je začel v Ljubljani trikrat tedensko kot protiutež liberalnemu Slovenskemu narodu, od 11. 7. 1883 pa je bil dnevnik. Bil je vodilni časnik političnega katolicizma na Slovenskem, članki pa kažejo idejni in politični razvoj omenjene smeri v njegovih različnih fazah. (Enciklopedija Slovenije, štev. 11, Savs—Slovenska m, 1997, 295) Slovenski narod je izhajal od leta 1868 do 1943. Bil je politični dnevnik, vodilno liberalno glasilo pred prvo svetovno vojno. Najprej je izhajal v Mariboru, trikrat tedensko, od leta 1872 v Ljubljani, od 1. 1. 1873 pa je bil dnevnik. (Enciklopedija Slovenije, štev. 12, Slovenska n—Sz, 1998, 48) 40 Šribarjeva navaja, da so ti odlikovanci imeli pravico zaprositi za red »viteza«, vendar Hočevar tega ni storil, ker ni imel potomcev (tipkopis – mapa Martin Hočevar, domoznanski oddelek Valvasorjeve knjižnice Krško). 41 O njegovi veliki finančni podpori ljubljanske filharmonične družbe je v monografijo o delovanju filharmonije Kuret zapisal: »Z novo sezono 1885/86 se je materialni položaj družbe izboljšal. Deloma je celo poplačala dolgove, kar ji je uspelo z volili, ki jih je dobila od svojih mecenov, kot so bili med drugim baronica Antonija Codelli ali vitez Ludwig von Gutmannsthal-Benvenuti, še zlasti pa Martin Hočevar iz Krškega, ki je veljal za enega najbogatejših Slovencev.« (2006,

180

Za ilustracijo njegovega družbenega delovanja navajamo nekaj najpomembnejših dosežkov in doneskov Martina Hočevarja v Krškem in v okolici. Prvo pošto v Krškem je odprl prav Martin Hočevar nekje med letoma 1846 in 1848. Oskrboval jo je Janc, pod njegovim okriljem pa je delovala do leta 1872.42 V letih 1875—1877 je zgradil poslopje meščanske šole43 in ga s pripadajočimi zemljišči za šolski vrt s posebno darilno listino izročil krškemu šolskemu okraju. Slovesna otvoritev s predstavniki kranjskega in avstrijskega šolskega vodstva je bila 15. oktobra 1877. Na slovesni otvoritvi šole je pel moški zbor filharmonične družbe in s tem nastopom so začeli sezono 1877/78 (Kuret 2006, 200). Takrat so s poukom začeli v ljudski šoli, kateri je bilo namenjeno prvo nadstropje. Pouk v meščanski šoli se je začel s slovesnostjo 7. oktobra 1878, 27. avgusta 1878 sta bila za učitelja na deški meščanski šoli44 imenovana Ivan Lapajne in Vinko Vidmar45. Lapajne je bil naprej imenovan za začasnega ravnatelja, leta 1883 pa še za stalnega. Ivan Lapajne je bil eden izmed najbolj dejavnih slovenskih učiteljev v drugi polovici 19. stoletja in je zaznamoval razvoj šolstva in pedagoškega poklica.46 Leta 1860 je bila zgrajena stavba okraja (danes Občina – stari del), s katero je mestu zagotovil sedež okrajnega glavarstva. Ob tem je zgradil tudi stavbo županstva (danes Cesta krških žrtev 30) in poslopje za uradniška stanovanja (danes Cesta krških žrtev 27).47 V oporoki je mestu za hiralnico podaril hišo, ki jo danes imenujemo Valvasorjeva hiša (Valvasorjevo nabrežje 4), ki je s postavitvijo table »V tej hiši je umrl 19. septembra 1693 Janez Bajkort Valvazor« ob slovesnosti ustanovitve župnije postala 'Valvasorjeva hiša v Krškem'. 245) Martinove donacije in volilo so mu zagotovile tudi mesto na eni izmed tabel v novi zgradbi leta 1891: »S podporo namenov družbe nasploh in posebej s podporo gradnje te hiše so postavitev s pomembnimi prispevki omogočili: Kranjska hranilnica v Ljubljani, dvorni svetnik Josef Kleindl z Dunaja, † 1883, Martin Hočevar, Krško, † 1886.« (Kuret 2006, 268) 42 Več o pošti v Marjeta Bregar, Pošta na Dolenjskem do leta 1918. Katalog zgodovinske razstave, Dolenjski muzej Novo mesto, 26. november 2004—15. maj 2005, 54. 43 V Slovenskem narodu je dopisnik iz Krškega poročal: »Naj še omenim šolstvo pri nas. Vsakemu je jasno, da naše mesto kot središče celega okraja vsaj štirirazredno normalno šolo s štirimi učitelji potrebuje. Občina pa stroškov za ustanovljenje in vzderževanje take šole ne zmore – ali bi kaj dosegli, ako prosimo deželni zbor za pomoč? Govori pa se sicer, da hoče obče znani tukajšnji meščan gospod Martin Hočevar od nas zaželeno šolo na svoje stroške ustanoviti. Naj bi se ta govorica resnična pokazala.« (Slovenski narod, let. 5, štev. 118 (sobota 12. 10. 1872), 2, b. p.) 44 Več o meščanski šoli glej Černelič Krošelj 2005b, 21—50. 45 Vidmar je umrl že naslednje leto, v starosti komaj 26 let. (Černelič Krošelj 2005b, 26) 46 Več o Ivanu Lapajnetu glej Černelič Krošelj 2005b, 26—30 in Hojan 2005, 51—79. 47 Zagotovo bi ob gradnjah novih stavb lahko govorili v več ozirih; Hočevar je bil gradbenik, gradnja teh stavb je zagotovo tudi njemu prinesla koristi. Seveda pa bomo bolj trdno sodbo o tem lahko postavili šele takrat, ko bomo več vedeli o njegovem gospodarstvu in načinih pridobivanja denarja (bogastva).

A L E N K A Č E R N E L I Č K R O Š E L J : J O S I P I N A H O Č E VA R , P R E L O M S T O L E T J A , G R A D N J A N O V E Ž U P N I J S K E C E R K V E .

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

Martin je leta 1883 zbolel in 17. aprila 1886 umrl. Dolenjske novice so o njegovi smrti obširno poročale: »Iz Krškega. – (Bogati Hočevar je umrl). To je za Krško in vso Dolenjsko, kjer je malo bogatinov, imenitna dogodba. G. Martin Hočevar je bil rojen l. 1810 v Podlogom pri Velikih Laščah kot sin kmečkih starišev. V šolo je hodil le malo v Ljubljani. Stopil je pozneje kot dacar v službo k svojemu bratu Janezu, ki je imel dac v zakupu. Z veliko varčnostjo in pridnostjo prihranil si je toliko, da je pozneje sam dac v zakup jemal in se vdeleževal še pri druzih podjetjih, pri katerih je bil toliko previden ali srečen, da so mu dobiček prinašali. V Krškem se je bil pred 42 leti naselil, oženil pa se je bil pred 38 leti ter dobil v gospej (Mulejeva iz Radovljice) kaj marljivo, prebrisano in varčno gospodinjo. Otrok pokojni ni imel, da bi mu bili pridobljeno premoženje krčili; zato je njegovo imetje raslo od leta do leta. Pokojni pa je velik del pridobljenih novcev porabil za koristni in blagi namen. V Krškem je sezidal l. 1877 velikansko šolsko poslopje, ki ga je stalo okoli 100.000 gl.48, in ga podaril za vse čase šolskemu okraju. V njem ste lepo pospravljeni 2 šoli: štirirazredna ljudska in trirazredna meščanska šola. Pogreb njegov je bil v torek 20. aprila, in sicer kaj lep, tako lep, da Krško mestece tako lepega kmalo ne bo videlo zopet. Vse mesto je bilo na nogah; gos48 Vsota, ki jo najbrž ravno po tem viru navajajo tudi vsi ostali, je ogromna. Tako je velika verjetnost, da je avtor prispevka pretiraval ali pa je vanjo vključenih tudi 30.000 goldinarjev, ki jih je namenil za začetek delovanja šole. Na velikost vsote in pomisleke v zvezi z njo je opozorila Meta Matijevič, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo Krajino, ki pozna razmere in cene za gradnjo hiš v obravnavanem času v Novem mestu.

Josipina in Martin (1810—1886) Hočevar v svojem salonu pred letom 1886. (Hrani Valvasorjeva knjižnica Krško)

pode je bilo posebno iz Ljubljane veliko. Vencev je bilo okoli 60. Pokopali so ga na tukajšnjem pokopališči začasno v neko rakvo. Pozneje pa se mu bode menda nova kapelica sezidala.« (DN, let. 2, štev. 9 (1. 5. 1886), 70—71) V nadaljevanju je navedeno domnevanje, komu in koliko je zapustil49: »Iz oporoke se ve, da je glavni dedič velikega premoženja, ki znaša menda okoli milijon, njegova soproga, 1200 gl. je baje dobila ljubljanska otroška bolnica, precej veliko (4000 gld.) ljubljansko nemško (filharmonično) društvo, 4000 gld. ljubljansko sirotišče. Meščanski šoli v Krškem je podaril za ustanove učencem iz krškega okrajnega glavarstva 30.000 gld. Ravno toliko za reveže v Krškem in še eno hišo. Za cerkev tukaj 6000 gld., za zidanje šole v Kostanjevici50 ali Mokronogu 6000 gld. 49 Oporoka Martina Hočevarja se nahaja v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo Krajino v Novem mestu, vendar še ni prevedena in obdelana. 50 O novi šolski stavbi v Kostanjevici na Krki izvemo iz zbornika ob 100-letnici starih šolskih stavb v Kostanjevici na Krki in Črneči vasi, kar navajamo tudi kot ilustracijo, kaj se je dogajalo z Martinovimi volili: »O tem, da bo potrebna nova šolska stavba v Kostanjevici kmalu postavljena, so resno razmišljali in verjeli že veliko prej, preden se je to res zgodilo. Do uresničitve načrtov je bilo potrebnih kar dvajset let! Že leta 1886 je zaradi naraščajočega števila učencev šolski in občinski odbor sklenil, da bo takoj začel zidati šolsko poslopje, če bodo prejeli volilo pokojnega Martina Hočevarja iz Krškega v znesku 6000 gld., ki jih je zapustil za zidavo hiše v Kostanjevici ali v Mokronogu. Čeprav je naslednje leto okrajni šolski svet sklenil, da bo Hočevarjeva zapuščina namenjena kostanjeviški občini za zidanje šolskega poslopja, se je občinski odbor kljub temu odločil, da bo začel pobirati 5 % priklade na vse direktne davke cele občine za zidanje nove šole.« V

181

J Njegova brata sta dobila lepa posestva v Lašičah, Ljubljani in pri Novem mestu. Graškemu mestu, kjer je večkrat bival, zapustil je 10.000 gl., in sicer za siromake 5000 gold., obrtnijskemu društvu 5000 gld. Otroci (devetero) enega brata dobili bodo menda po 10.000 gold. Razni darovi so namenjeni tem in onim, kar pa ni na tanko znano. Prihodnjič bodemo poročali, ako kaj več izvemo.« (DN, let. 2, štev. 9 (1. 5. 1886), 71) Pisec tega nekrologa navaja tudi Martinove značajske lastnosti: »Kar je bilo lepo od pokojnega gospoda Hočevarja je še to, da je bil dober kristjan in ponižen mož, a kar Slovenci obžalujemo, je pa to, da je verjel onim svojim nemškomislečim prijateljem, ki so hvalili nemščino kot tako zelo potrebno reč. Zato je pokojni Hočevar za nemščino in nemške reči veliko denarja izdal, za slovenske naprave pa malo. Od takih prijateljev je bil celo v dolenjskih mestih v državni in deželni zbor izvoljen. – V pokojnem imamo pa sicer Dolenjci pač vzgled, da se z varčnostjo, pridnostjo, zmernostjo, delavnostjo dospe lehko do lepega imetja.« (prav tam) V Lapajnetovi knjigi Krško in Krčani Ravnikar navaja okoliščine njegove smrti in podatke o pogrebu: »Umrl je na veliko žalost revežev in šolske mladine dne 17. aprila ob polu deveti zvečer 1886. l. na svojem domu v Krškem. Svojo žalost nad izgubo nepozabljivega dobrotnika izrazili sta obe krški šoli s tem, da se je razobesila iznad šolskega poslopja črna zastava in da sta na krsto položili krasna venca. Pogreba dne 20. aprila ob 10. uri dopoludne se je poleg mnogobrojnega ljudstva, razne gospode iz Krškega in drugih krajev – sosebno iz Ljubljane, vdeležila vsa šolska mladina s črno ovito zastavo. Truplo počiva v posebni, krasno izdelani rakvi. Na grobnem spomeniku stoje pomenljive besede: »Hier ruhet Martin Hočevar. Friede seiner Asche.« (Lapajne 1894, 133)

poprsje je izdelal kipar Josip Müllner iz Salzburga. Lapajne je v Predgovoru priprave in spomenik opisal z besedami: » ... spomenik naročil odbor pri kiparju Josipu Müllner-ju v Salcburgu, kranjskemu rojaku (rodom iz Žužemberka). Z omenjenim gospodom je bilo dogovorjeno, da ga dovrši že lansko leto. Ko je bilo delo že naročeno, nam je nekaj mesecev po tem došlo v naš namen od slavne kranjske hranilnice nepričakovano darilo 1000 gld. Vsled tega se je naročil le nekoliko večji monument, kakor prvotno; ker kipar brez velike škode ni mogel od prvotnega načrta odstopiti, čeravno je bilo tudi mesto samo pripravljeno darovati ednako veliko svoto. Rajnki Hočevar je iz brona – steber in podstava sta pa iz najboljšega granita Schärdinskega. Na sprednji, proti cerkvi obrnjeni strani ima napis: MARTIN HOČEVAR *7/10 1810 17/4 1886« (1894, 10) Martina so se učenci in učitelji spomnili vsako leto ob njegovem dnevu smrti (17. aprila), ko je krški župnik bral mašo v njegov spomin, prav tako je bila po njem nekaj časa imenovana meščanska šola, njegovo ime ima tudi danes trg med šolo in župnijsko cerkvijo. Njegova glavna dedinja je bila Josipina Hočevar, kajti zakon ni bil blagoslovljen z otroki. Iz njenega življenjepisa lahko sklepa-

Leta 1894 so mu meščani postavili spomenik, ki je dobil mesto na trgu pred župnijsko cerkvijo sv. Janeza Evangelista in pred »njegovo« stavbo meščanske šole. Za pripravo in postavitev spomenika so ustanovili poseben odbor51, ki je poskrbel tudi za spominsko ploščo na Valvasorjevi hiši. V tem odboru so bili »Ivan Knavs, načelnik, Ivan Lapajne, tajnik, prejšnji in sedanji župan, gosp. poslanec V. Pfeifer in gosp. Karol Ženar, podžupan g. Gregorič, g. odvetnik dr. Mencinger, g. Nadzornik Gabršek, inženirja g. Vašič in njegov naslednik g. Žužek, trgovec g. Engelsberg in dr.« (Lapajne 1894, 9) Otvoritev in blagoslovitev spomenika je potekala skupaj s slovesno razglasitvijo ustanovitve župnije Krško. Njegovo nadaljevanju pa izvemo še o letu 1906, ko je bil projekt šola končan: »Naposled je napočil pomemben dan za kostanjeviško šolstvo. V začetku oktobra je bila lepa, moderna šolska stavba dokončana. Izračun je pokazal, da je šolsko poslopje stalo 90.600 kron in naj bi se poplačalo v 40—itih letih. Nabranega denarja je bilo 20.000 kron (polovica volila z obrestmi pokojnega Martina Hočevarja – 8.372 kron, dar njegove žene Josipine Hočevar iz Krškega – 2.000 kron in davčni prispevek za šolsko stavbo po 10 % na leto; primanjkljaj so si sposodili pri občinski hranilnici v Krškem).« (Balkovec Debevec 2006, 87, 89) 51 »Poseben odbor meščanov nabira darove za Hočevarjev spomenik.« (DN, let. 5, štev. 21 (1. 11. 1889), 169)

182

Cerkev sv. Križa v mestnem pokopališču po letu 1890. (Hrani Valvasorjeva knjižnica Krško)

A L E N K A Č E R N E L I Č K R O Š E L J : J O S I P I N A H O Č E VA R , P R E L O M S T O L E T J A , G R A D N J A N O V E Ž U P N I J S K E C E R K V E .

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

mo, da se je Josipina večkrat zdravila v različnih zdraviliščih52, oba zakonca pa sta si zagotovo želela potomcev, kajti njuna skrb za šolanje otrok je zagotovo tudi znak stiske zaradi lastne nezmožnosti in izkaz (dokaz) želje in ljubezni do otrok. Josipina je njuno bogastvo še oplemenitila in si pridobila sloves izvrstne veleposestnice ter dobrotnice. Ob tem je prišla do izraza tudi njena globoka vera, povezanost z Bogom in skrb za stanje in razvoj Cerkve v njeni bližnji in daljni okolici. Preden se ozremo na levi breg reke Save, poglejmo še v nekaj sakralnih objektov, ki so bili zgrajeni ali obnovljeni z njeno pomočjo. Zgradila ja novo pokopališko cerkev sv. Križa ob kapucinskem samostanu, kjer je bilo mestno pokopališče z že dotrajano cerkvijo sv. Florjana. Po Martinovi smrti sta istočasno rasla mavzolej in nova cerkev, ki je bila leta 1891 posvečena sv. Križu. Po preselitvi mestnega pokopališča na novo lokacijo, ki jo je prav tako pomagala priskrbeti Josipina,53 je počasi mestno pokopališče izgubljalo pomen. Po drugi svetovni vojni in počasni ukinitvi pokopališča je cerkev sv. Križa izgubila svoj pomen. V skladu z načeli socialistične družbene ureditve so po drugi svetovni vojni odstranili zvonik, prostor pa napolnili s pohištvom oziroma je služil za skladišče trgovini s pohištvom. Po letu 1991 je počasi dozorevala ideja o prenovi in ustreznejši zapolnitvi odposvečenega prostora. Nekdanja cerkev sv. Križa je danes Dvorana v parku, ki odpira vrata različnim prireditvam in uporabnikom, ki skušajo ohraniti tudi nekaj njenega prvotnega duha. Med drugim je prostor opremljen z orglami in namenjen tudi za učilnico Glasbene šole Krško. Tako se simbolno nadaljuje življenje prostora, ki ga je zgradila Josipina Hočevar tudi na način, kot bi si želela ona – bila je namreč velika ljubiteljica glasbe in petja, predvsem cerkvenega petja ob spremljavi orgel.54 Leta 1890 poročajo Dolenjske novice tudi o prenovi župnijske cerkve v Leskovcu pri Krškem.55 52 Ravnikar je zapisal: »Gospe Hočevarjeve življenje je bilo torej od mladih nog težavno in polno truda. Toda imela je že od nekdaj čudovito eneržijo (moč), zdrav razum in veliko veselje do dela, - in s temi lastnostmi je bilo mogoče, da je toliko prebila v svojem življenji, kakor malokatera ženska. Vsled dušnega in telesnega napora pa je večkrat in celó nevarno zbolela ter si potem iskala zdravja, in sicer 1847. leta v Rimskih toplicah, pozneje večkrat na Slatini pri Rogatcu, leta 1880. in 1881. v Karlovih varih in leta 1884. v Pistyanu na Ogerskem, leta 1890. v Badenu pri Dunaju in v Išlu.« (Lapajne 1894, 142—143) V poštev pride predvsem zdravljenje pet let po poroki leta 1847. 53 Prostor za pokopališče mestne bolnice, ki jo je v veliki meri omogočila Josipina in je bila odprta leta 1899, je prav tako kupila Josipina. (Černelič Krošelj 2005c, 88) 54 Josipina je skrbela za orglarja pri župnijski cerkvi in priskrbela nove orgle: »Hočevarjeva gospa je tudi prijateljica glasbe, ona jako ljubi petje, posebno pa ubrano cerkveno petje. V ta namen je dala napraviti v krški vikarjatni cerkvi nove orglje; ona podpira tudi orgljavca in spodbuja meščanske učence, ki pojó v cerkvi pri sv. Maši, katero navadno ona posluša. Učenci, kateri se vadijo cerkvene pesmi peti, dobé običajno ob novem letu toplo zimsko obleko od gospe Hočevarjeve.« (Lapajne 1894, 141) 55 »Bilo je pretečeno nedeljo. Veliki zvon glavne cerkve je vabil s svojim donečim in lepim glasom verne k službi božji ob deseti uri. Prišlo je nenavadno veliko število vernih iz mesta in bližnjih krajev kranjske in štajerske zemlje. Vsak je hotel biti navzoč pri službi božji, katera se je opravljala v stari špitalski cerkvi toliko časa, da je dobila farna cerkev lepo, krasno malarijo, lepa okna v ličnih barvah, v kratkem rečeno, dokler ni bila cerkev od znotraj in zunaj popolnoma prenovljena. Težko smo pričakovali tega dneva. Z vernim srcem je poslušalo vse, ginljive

Poskrbela je za prenovo vikariatne cerkve sv. Janeza Evangelista za potrebe povišanja v župnijsko cerkev. Dolenjske novice so poročale: »(V Krškem) se je 21. sept. slovesno blagoslovila vsa prenovljena, krasno pobarvana, z malanimi okni preskrbljena vikarijatna cerkev, ki ima tudi popravljene oltarje, nekaj novega tlaka in od zunaj več novega. Cerkev je zdaj tako mična, da res kar k pobožnosti vabi. Zasluge pri tem ima velika dobrotnica gospa Hočevarjeva in naš za občni blagor neutrudljivi gospod vikar Knavs, kar je v svoji lepi pridigi v imenu vseh očitno pripoznal č. g. dekan dr. Strbenc. Bog živi vse te dobrotnike!« (DN, let. 6, štev. 19 (1. 10. 1890), 148) Ob 250-letnici blagoslovitve sv. Rozalije leta 1896 je poskrbela za njeno obnovo, kar pove tudi napisna plošča na južni steni ladje:

1646—1896 Ta Božji hram je prenovila Meščanka Krška – kdo je bila? Odlikoval jo je cesar govore Hvaležno daleč tod okoli Vstanove, cerkve, šole nje ime. Da Bog ji plačaj, vernik moli. Napis je sestavil krški odvetnik in pisatelj Janez Mencinger.56 V oporoki, ki jo je podpisala 29. junija 1910, je posebej poudarila svojo skrb za cerkev sv. Jožefa na Trški gori in določila. Volilo 52 se glasi: »Gospodu župniku Ivanu Renierju volim kapital 10.000 K z naslednjimi obveznostmi. Če so po mnenju gospoda župnika v krški farni cerkvi potrebne nove orgle, potem lahko gospod župnik Renier uporabi za to 6.000 K s pripadajočimi obrestmi, stare orgle iz farne cerkve pa naj se postavijo v podružnični cerkvi sv. Jožefa. Za popravilo te podružnične cerkve lahko gospod župnik Renier uporabi ostanek kapitala 4.000 K s pripadajočimi obrestmi. O razpolaganju s tem volilom ni nobenemu dolžan polagati računa.« (Lovrenčič 2005a, 117) V Kodicilu je k določilu dodala: »K točki 52 določam: na roke gospoda mestnega župnika Renierja še 8.000 K za cerkev sv. Jožefa za postavitev dveh oltarjev in tlakovanje, za kar ne mora polagati nobenih računov.« (isti, 121) V volilu 51 določa delež, ki ga je namenila župniji Krško: »Za tukajšnjo farno cerkev in njene podružnice volim 10.000 K. Ta znesek naj se naloži v Kranjski hranilnici v Ljubljani z besede č. g. dekana Dr. Sterbenca, kateri nas je spomnil, kako srečne se smemo šteti, da imamo med nami tako veliko dobrotnico, in da jej moramo hvalo skazovati za vse to, kar je nam z milostno roko podarila. In v resnici zasluži ta visoka gospa našega največjega spoštovanja in zahvale. Zato vskliknimo s krepkim glasom; Bog nam jo naj ohrani še mnogo mnogo let! Naj se veseli še dolgo na zemlji svojih del in naše hvaležnosti, po smrti pa naj jo kinča venec večne slave, katerega si spleta z mnogoštevilnimi dobrotami!« (DN, let. 6, štev. 20, (15. 10. 1890), 156) V publikaciji Šolstvo in mesto Krško konec 19. stoletja in na začetku 20. stoletja je na straneh 88—89 napačno navedeno, da se to poročilo nanaša na vikariatno cerkev sv. Janeza Evangelista, ki je bila šele leta 1894 povišana v župnijsko, torej ob ustanovitvi župnije. 56 Dr. Janez Mencinger (1838—1912) se je novembra 1882 iz Kranja preselil v Krško. Poročil se je 15. januarja 1872 v cerkvi na Vidmu s Krčanko Marijo Barbo. Več o njem v povezavi s Krškim Černelič Krošelj 2005c, 98—102.

183

J odgovarjajočo vinkulacijo. Hranilna knjižica naj se izroči gospodu župniku Ivanu Renierju, ki ima pravico razpolagati s temi obrestmi za potrebe imenovanih cerkva, v kolikor se ga o tem obvesti. Če se po oceni gospoda župnika Ivana Renierja ne pokaže potreba za popravilo cerkva, potem lahko imenovani gospod župnik letne obresti nameni bolnim revežem krške fare. O razpolaganju z obrestmi ni dolžan nobenemu dajati odgovora. Po njegovi smrti se preda hranilna knjižica in razpolaganje z obrestmi predstojništvu fare v Krškem.« (isti, 117)

ci so »krožila« različna ugibanja o njunem odnosu, predvsem zaradi njene radodarnosti, ki je je bil deležen že za časa njenega življenja. Upokojil se je že leto pred njeno smrtjo leta 1910, komentar o škodoželjnosti Krčanov in drugih pa je Josipina zapisala v Kodicilu k oporoki, ki je bil zapisan 14. decembra 1910: »Tistim, ki mi niso naklonjeni, oproščam iz srca. Trudili so se, da mi na vsakem koraku povzročajo težave in mi moje zadnje dneve življenja zagrenijo. Bog mi je priča, da si tega nisem zaslužila.

Josipina je ob tem župniji Krško v volilu 54 določila še:

Vsem tistim dobromislečim someščanom se prisrčno zahvaljujem za njihovo naklonjenost. Naj jih Bog tisočkrat blagoslovi.« (isti, 121)

»Z donacijskim prispevkom fari Krško mora takratni župnik opraviti tri svete maše za mojega blagopokojnega moža, s čimer je obremenjena nadarbina – zato določam kapital 1.000 K, ki naj se izplača župniku, ki bo bral te maše oz. njegovemu namestniku. Ta prejemek se mu ne sme nikoli vračunati v njegovo plačo, sicer pa lahko župnik dvigne ta kapital in za to bere maše za dušni blagor mojega pokojnega moža.« (isti, 118) V vseh volilih je omenjen krški župnik Ivan Renier57, Josipinin zaupnik in prijatelj v starosti in samoti. Po Krškem in okoli57 Ivan Renier (1866—1934) je prišel v Krško leta 1902 in bil župnik do upokojitve leta 1910, ko se je najbrž preselil v Zagreb. Pokopan je v Krškem, njegov nagrobnik pa je delo kiparja Ivana Zajca, ki ga je »izšolala« Josipina Hočevar. O njegovem življenju in predvsem o njegovi skrbi za Josipinino zapuščino zaenkrat vemo le nekaj podatkov. Krčani so ga dobro poznali tudi po letu 1911, ko je veliko časa preživel na Trški gori, kjer naj bi se ukvarjal tudi z vzrejo psov (povzeto po

Ob skrbi za življenje in gospodarstvo župnije Krško je leta 1899 poskrbela še za gradnjo mestne bolnice, za katero je darovala 30.000 goldinarjev.58 (Černelič Krošelj 2005c, 95) Ena izmed najpomembnejših donacij je darovanje 60.000 kron za razširitev trirazredne na štirirazredno meščansko šolo v Krškem leta 1904. Ob tem je darovala še 15.000 kron za prenovo šolske stavbe. (isti, 89) Meščanska šola se ji je zahvalila z napisno ploščo v vhodnem prostoru ob stopnicah: »Četerti pripovedovanju Olafa Lovrenčiča avtorici članka). (Černelič Krošelj 2005c, 105) 58 Leta 1946 je bila bolnica ukinjena, v zgradbi je bil nekaj časa zdravstveni dom, pa dijaški dom Milke Kerin, učilnice Srednje šole Krško, danes v delu stavbe domuje Mladinski center Krško. Več o bolnici tudi Šribar 2003a, 48—49.

Bolnica v Krškem, zgrajena leta 1899. (Hrani Valvasorjeva knjižnica Krško)

184

A L E N K A Č E R N E L I Č K R O Š E L J : J O S I P I N A H O Č E VA R , P R E L O M S T O L E T J A , G R A D N J A N O V E Ž U P N I J S K E C E R K V E .

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

razred meščanske šole se je otvoril s šolskim l. 1902/04. Poklonil okrajni šolski svet v spomin Josepini Hočevarjevi.« V krško meščansko šolo so hodili tudi Videmčani, ki so v tem istem času gradili svojo novo župnijsko cerkev oziroma jo leta 1897 že posvetili, leta 1903 pa se resno zavzeli za nov »projekt« gradnje nove šole.

Josipina Hočevar in Videm Josipina pa ni skrbela samo za »svoje« mesto Krško in svoje rodno mesto Radovljico, kjer je npr. leta 1906 darovala za nov vodovod, Radovljičani pa so se ji že čez dve leti leta 1908 oddolžili s spomenikom oziroma obeležjem na mestnem trgu.59 Njena podoba v medaljonu v Radovljici je edina njej namenjena javna plastika, kar kaže na odnos zadnjega stoletja do tovrstnih dosežkov. Josipina ni bila revolucionarka, a se je zavedala pomena izobraževanja žensk, zavedala se je svoje moči, ki je sicer izhajala iz denarja, a tudi iz osebnosti. Tako je npr. ne najdemo omenjene ne v raznih enciklopedijah60 in ne med tistimi, ki so omenjene kot sooblikovalke javnega življenja (igralke, umetnice, borke za pravice žensk). Josipina ni ustrezala tovrstnim gospem.61 Delovala je na »moškem« področju v gospodarstvu in na »ženskem« področju kot dobrotnica, ki se je od drugih razlikovala predvsem po tem, da je delila svoj denar in z njim oziroma s svojo dobroto pustila sledi, kot je bilo že navedeno, v številnih mestih in krajih, med drugim tudi na Vidmu, kamor prestavljamo nadaljevanje pričujočega prispevka.

59 Skupaj s sestro gospo Dralko iz Ljubljane je za stanovanja učiteljem darovala hišo v Radovljici, prav tako je za radovljiške učence ustanovila sklad za podporo in darila, kar je Ravnikar ocenil, da je vredno okoli 33.000 gld. Mesto ji je postavilo spomenik, ki stoji na Linhartovem trgu. Je v obliki vodnjaka (zaradi prej omenjene donacije). V zgornjem delu je kip šolarčka s knjigo v roki, ki se naslanja na reliefni medaljon s portretom dobrotnice Hočevarjeve. Spomenik je nastal v kamnoseški delavnici Ivana Vurnika 1908. Kiparski del spomenika je delo kiparja Pavlina iz Radovljice. (Černelič Krošelj 2005c, 86) 60 Bo pa Josipina Hočevar po zagotovilu Alenke Bole Vrabec vključena v publikacijo z okvirnim naslovom 100 slovenskih žensk, ki bo, upamo, kmalu tudi na voljo. 61 V Krškemsta bili na različnih področjih aktivni ženi ravnateljev meščanske šole: Julija Lapajne (1854—1931), žena prvega ravnatelja meščanske šole v Krškem Ivana Lapajneta (1849—1931), in Ana Romih Schmidinger (?—1933), učiteljica na ljudski šoli in žena drugega ravnatelja meščanske šole dr. Tomaža Romiha (1853—1935). Več glej: Černelič Krošelj 2005a, 28.

Nova župnijska cerkev sv. Ruperta na Vidmu in vloga Josipine Hočevar pri gradnji Glavni vir za zgodbo o okoliščinah gradnje nove župnijske cerkve na Vidmu so različni zapisi v župnijski kroniki, v usnje oblečenem zvezku, ki ga je leta 1880 začel pisati takratni videmski župnik Dragotin Ferdinand Ripšl62, nadaljevali pa njegovi nasledniki63. Občasno so se vračali v preteklost in skušali zapisati spomin ali zgodbo, za katero so presodili, da je vredna zapisa. Ripšl je v svoj del vključil podrobne opise vseh cerkva v župniji, opremljene tudi z risbami, ne najdemo pa veliko zapisov o obnovah in dejanskem stanju. Zato pa je obširen in natančen zapis v kroniki, ki ga je prispeval župnik Henrik Verk v času svojega službovanja na Vidmu od leta 1894 do 190064. Obširni prispevek, ki nosi naslov Kronični zapisnik nove župnijske cerkve sv. Ruperta na Vidmu, se začne na strani 107, kjer se začne tudi zapisovanje v slovenskem jeziku. »Slovenska« kronika se začenja s kratko trditvijo in ugotovitvijo gradbenega stanja župne cerkve leta 1888, ko je župnijo prevzel Janez Novak: »Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm. Ta župnija je precej velika in bolj gorata kakor ravna. V njej se nahajajo imenitne vinske gore, ki se raztezajo od juga proti severu vedno više in više. Toda ta tako krasen kraj je imel jako revno župnijsko cerkev. Bila je jako majhna, stala je v jami in je bila znotraj in zunaj jako revna videti. Bila je bolj podobna kaki kapeli, ko pa župnijski cerkvi. Poglejmo si jo malo znotraj. Skoro bi rekel, da je bila podobna kaki vinski kleti. Imela je štiri altarje: glavni altar sv. Ruperta, stranski altar sv. Štefana na ženski, Matere božje in sv. Frančiška Ksaverija na moški strani. Glavni altar je bila vzidana votlina. Altarna miza je bila čisto majhna. Tebernakelj je bil v zid potisnjen, kar je povzročilo da se je sv. Hostija v monštranci popolnoma zvila. Mašne obleke so se morale v župnišču shranjevati, ker bi se bile v vlažni zakristiji kmalu pokvarile. Stranski altarji so bili jako revno opravljeni. Orgle so bile potrte, samo prižnica je bila še dosti ohranjena. Dobre župljane je to bolelo, da so imeli tako revno cerkev. Mislili in tuhtali so kako bi božji hram vsaj nekaj popravili, če že ne bi novega sezidali. Leta 1887 so umrli č. g. župnik Karol Ripšl in na njihovo mesto so prišli l. 1888 č. g. župnik Janez Novak. Ta gospod so precej izprevideli žalostni položaj župnijske cerkve. Kar prvo nedeljo so razložili župlanom iz prižnice potrebo nove ali vsaj popravljene65 stare cerkve. Toda ljudje 62 O Ripšlu in njegovem delu v poglavju Videmski župnik Dragotin Ferdinand Ripšl in njegov pogled na način življenja Vidma in Videmčanov. 63 Zadnji datiran zapis je iz leta 1957, na strani 384. Stran 385 prinaša prepis z naslovom Lavantinae – Labacensis Decretum de immutatione finium diocesium. Na strani 386 pa so zapisana Pravila glede cerkvenih sedežev. Kot letnice pisanja oziroma okvir od začetka do konca, od prvega do zadnjega vpisa navajam 1880—1957, kar je uporabljeno tudi pri citiranju v oklepaju. Naslov kronike je zaradi tako obširnega časovnega traku kar Kronika župnije Videm 1880—1957. 64 O njem več v prispevku Ljudmile Šribar. 65 Citati so skrbni prepisi iz župnijske kronike. Del prepisa so tudi različne vrste

185

Cerkev in most leta 1906. Razglednica Vidma. (Hrani Valvasorjeva knjižnica Krško)

se niso veliko zmenili za to. Mislili so si: »Saj je stara cerkev za nas dovolj dobra in tudi dosti velika, še tako ni nikdar polna.« Sami cerkveni ključarji so uvideli potrebo nove cerkve ker so držali s č. gospodom župnikom. Ko je prišlo velikonočno izpraševanje, so nam zopet predstavljali revščino župnijske cerkve. Pa še tiste župljane, ki bi radi imeli novo cerkev, so plašila prevelika plačila. Toda č. gospod župnik niso obupali. Zanašali so se namreč na dobrotnike. Po dolgem prigovarjanju se je vender leta 1891 storil prvi korak, da se je namreč navozilo in nagasilo kakih petdeset štertinov apna Naročili so tudi stavbarskemu ingenirju N. Pečnik, naj sestavi načrt nove cerkve. Ta je sestavil načrt, ki pa ni bil odobren.« (Kronika župnije Videm 1880—1957, 107, 108)66 Videmčani so razmišljali o različnih možnostih nabiranja denarja in se zagotovo takoj spomnili na sosednji breg in sloves bogate vdove (Martin je umrl leta 1986) Josipine Hočevar, takrat posebnega označevanja, med katere sodi tudi podčrtan tekst – podčrtan tekst v kroniki je tak tudi v tem prepisu. 66 Ob začetku citiranje Kronike župnije Videm 1880—1957 je smiselno z nekaj besedami predstaviti tudi odločitev avtorice prispevka, da za ilustracijo dogodkov in okoliščin gradnje nove župnijske cerkve uporabi številne povedne citate. Ravno povednost, natančnost in živ prikaz načina življenja, ki se je odvijalo ob gradnji nove župnijske cerkve, so odlike zapisov v kroniki, ki bi jih bilo škoda oziroma celo neumestno povzemati in jih »skrivati« pred bralci tega zbornika.

186

že znane in slavne dobrotnice: »Nekaj odličnejših farmanov je hodilo gospo Josefino Hočevar nadlegovati za kako podporo, da se popravi videmska cerkev.« (isti, 108)67 Josipina, vajena različnih pobud, predvsem pa zahtevna podpornica, ki je vedela kam in kako naj vlaga svoj denar, je predstavila svojo vizijo in postavila svoje pogoje: »Toda ta je odbila vsako pomoč za popravljanje stare cerkve. Obljubila pa je, da bo dala nekaj, ako začnejo novo cerkev zidati.« (prav tam) Po spominu župljanov je bil to neke vrste šok, kajti obetali so si popravilo, dobili pa napotke oziroma nalogo, da začnejo z aktivnostmi za novo cerkev: »Ko so drugi župljani to izvedeli, so rekli: »Zdaj smo pa gotovi. Iz te moke ne bo kruha.« Č. gospod župnik so pa znali pomen besed gospe Hočevarjeve dobro pretehtati. Odbrali so nekoliko odličnih župljanov in se zopet napotili k imenovanej gospej, da bi izvedeli bolj natančno, koliko bi dala za zidarja nove cerkve. Gospa jim je odgovorila, da jim da ona 10000 gl., ako začnejo cerkev zidati vsaj do leta 1895. Če pa ne, pa stopi njena obljuba iz veljave.« (prav tam) Josipina jim je dala napotke, Videmčani so najbrž nekaj časa tehtali različne možnosti, a počasi je zorela ideja in postajala uresničljiva. K Josipininemu obljubljenemu denarju so dodali še nove raznovrstne donacije in uspešno izpeljane akcije: »Južna železnica je imela v Sotelskem veliko trdega kamena, za katerega so pa le železniški čuvaji vedeli. Č. gospod župnik prosi pri družbi pismeno za ka67 Isti v oklepaju pomeni isti vir – Kronika župnije Videm 1880—1957.

A L E N K A Č E R N E L I Č K R O Š E L J : J O S I P I N A H O Č E VA R , P R E L O M S T O L E T J A , G R A D N J A N O V E Ž U P N I J S K E C E R K V E .

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

men in ta je dovolila, ker ga ni bilo veliko videti. V torek po beli nedelji leta 1893 se je začel kamen voziti. Bilo ga je 400 do 500 vozov. Pesek se je dobil tudi na Sotelskem. Mehki kamen se je nalomil kmalu pod Staro vasjo posestnice Marije Bahčič. Pravilni načrt je dal gospod Bernik Za zidarje se je pogodil zidarski mojster Jože Grein iz Vojnika za 6500 gl. Dne 6. rožnika se je začel kopati temelj okol in okol stare cerkve. Toda komaj so začeli delavci kopati, ko vidijo, da prihajajo tla vedno bolj močvirnata in kmalu je stala voda v temeljnem jarku, da ni bilo več mogoče dalje kopati. Tedaj prosij č. g. župnika gospoda Novaka za sesalko in ta jo je posodil. Ko so vodo ven spravili so začeli dalje kopati. Treba je bilo sedaj lesa za zidarske hodnike. Č. g. župnik so prosili grofa Atemsa za les in ta je daroval 12 voz jelševega drevja. Delo je šlo hitro naprej, kmalu pride čas ko bo temeljni ali vogeljni kamen blagoslovljen.« (Kronika župnije Videm 1880—1957, 108—109) Videmčani so pripravili vse potrebno za slovesno postavitev in blagoslov temeljnega kamna: »Dne 20. rožnika ob poltretji uri se oglasijo zvonovi, naznanjajoč prihod mil. knezoškofa, in drugi dan je bilo slovesno blagoslavljanje. Med lepo vbranim zvonenjem se mil. knez in škof spremljani od duhovščine podajo v župnišče k skupnemu obedu.« (isti, 110) Videmčani so se zavedali podpore, ki so je bili deležni, zavedali pa so se tudi, da je zelo pomembno to podporo obogatiti tudi s svojim prispevkom. Josipina Hočevar očitno ni prišla čez most na slovesnost, so pa Videmčani poskrbeli, da jo je obiskal knezoškof: »Po obedu se podajo h gospej

Josefini Hočevar, kar je pri njej velik vtis naredilo.« (prav tam) Knezoškof je prenočil v župnišču in se naslednji dan odpeljal nazaj v Maribor. Videmčani pa so zagnano zidali svojo novo cerkev: »Delo je naglo napredovalo in zidarski mojster je že vpraševal kdaj bojo kamenite plošče za tako imenovani kameniti pas okoli cerkve gotove. Č. g. župnik so imeli za vožnjo nalašč 2 belca in hlapca da je dovažal pesek in kamenje, pa to je toliko zdalo kakor nič. Veliko zaslug za novo cerkev si je pridobil za novo cerkev Miha Barbič, kmet v Stari vasi. Ta je bil vedno s svojimi konjiči pri cerkvi da je pomagal. On je hodil okoli, kadar je bila sila prosit voznikov in živine. Kamenar je plošče izgotovil in 5 voznikov, med njimi Miha Barbič, jih je pripeljalo. Pa tudi č. g. župnik niso bili iz železa, da bi mogli toliko skrbij prenašati in čisto naravno je, da so začeli bolehati, pa hvala Večnemu, to jim je kmalu odleglo. Vozilo se pa je tudi ob nedeljah, ker samo delovne dni ni bilo dosti voznikov. Prišli smo že do malega serpana leta 1893.« (prav tam) Zgodba o dogajanju in delu je zanimiva zgodba o življenju župnije od leta 1893 do slovesne blagoslovitve leta 1897. V letu 1893 so opravili še naslednje delo: »Zidarski mojster Grein je že opominjal č. g. župnika, da ne more več dalje zidati, ako ne dajo stare cerkve podreti, ker ne more znotraj nove cerkve potrebnih zidarskih odrov delati. Dne 29. rožnika so č. g. župnik naročili, da se naj začne pospremljati iz stare cerkve, ker so se preselili s sv. zakramenti v cerkev sv. Mihaela v Stari vasi. Kar je bilo iz stare cerkve še za rabo, shranilo se je pod streho g. Mahkota. Kmalu je bila Videm od blizu. Razglednica Vidma. (Hrani Valvasorjeva knjižnica Krško)

187

J cerkev razen glavnega altarja sv. Ruperta kakor oropana. Dne 7. malega serpana so delavci rušt razklenili in dol metali. Presbiterij je ostal še pokrit za vsakdanje maše. Za podiranje zidu se je plačalo mojstru Greinu 60 gl. Delo je šlo hvala Bogu hitro naprej in se je zgodilo skoraj brez vsake nesreče razen enega, ki je padel z zidarskega odra, ker je bil preveč predrzen. Za rušt na novo cerkev se je pogodil Jože Vrhovšek iz Kranja za 800 gl. Mizarsko delo je opravil Jože Valenčak iz Pilštanja. Prejel je za vsako okno 10 gl. V jeseni leta 1893 se je cerkveni zid izgotovil in dne 21. vinotoka so imeli delavci in zidarji skupno večerjo. Kmalu potem so pričeli tesarji pod vodstvom mojstra Franc Turnšeka rušt gor devati, ktero delo se je tudi srečno zvršilo. Pokrivanje je šlo naglo naprej in dne 8. listopada se je delo s streljanjem končalo. Zdaj se bilo znotraj in zunaj cerkve tako visoko nasipati, kakor je temeljni zid segal, kajti prostor na katerem je stala cerkev, je bil najbolj vtopljen. Pridni župljani so ob delavnikih in nedeljah vozili pesek, drobno kamenje in druge take stvari, zopet drugi so pa odvažali s samokolnicami ter nasipavali.« (Kronika župnije Videm 1880— 1957, 109—110) Delo je potekalo ne glede na letni čas: »Do sušca leta 1894 se je doseglo, da se je moglo po celi cerkvi po teh nasipih iti. Zidarji so zopet prišli ter se lotili obokanja. Delo je prav hitro napredovalo.« (isti, 110) Napor in velika odgovor-

Pozdrav z Vidma. Razglednica Vidma, na kateri je že nova cerkev. (Hrani Valvasorjeva knjižnica Krško)

188

nost za gradnjo nove, velike župne cerkve pa je bila velika obremenitev za župnika in za njegovo zdravstveno stanje: »Toda druga nadloga je župljane tlačila. Vodja in blagajnik č. g. župnik so začeli bolehati. Dne 8. malega travna so se že prav težko pripeljali v Staro vas, da so opravili božjo službo in pridigo. Bila je to njih zadnja pridiga. Bolezen č. g. je učinila med farmani skoro obup in tudi mojster Grein je nekeko srpo gledal, ker je mislil, da pride delo v nered. Pa delo je šlo vendar naprej, ker ga je znal dobro voditi že omenjeni Miha Barbič. Č. g. župnik so trpeli na srčni vodenici in v tej bolezni so tudi umrli. Mojster Grein je rekel da se mora zvonik to leto dogotoviti, (1894)68 toda temu so se č. g. župnik protivili za voljo pomanjkanja denarnih prihodkov, vendar so potem v to privolili. Župljani so navozili za zvonik dosti dobrega lesa, samo srčno drevo je še manjkalo. Tega pa je daroval Janez Volčanšek iz Artiške župnije. Na praznik Petra in Pavla69 je bil obok dogotovljen in 14 dni pozneje zvonik dozidan. Dne 17 malega srpana 1894 so začeli tesarji rušt za zvonik devati, kar se je srečno dovršilo.« (Kronika župnije Videm 1880—1957, 110—111) Z napredkom pri gradnji cerkve pa je pešalo župnikovo zdravje: »Pa č. g. župnik so že čisto onemogli vender pa so še vedno dopisovali in račune sklepali. Obiskovali so jih največkrat Rajhenburški trapisti, ter so tudi ob nedeljah božjo službo opravljali. Č. g. je prihajalo vedno

68 Letnica je vrinjena nad besedilo – naknadno zapisana. 69 To je 29. junija.

A L E N K A Č E R N E L I Č K R O Š E L J : J O S I P I N A H O Č E VA R , P R E L O M S T O L E T J A , G R A D N J A N O V E Ž U P N I J S K E C E R K V E .

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

Videm z mostom. Razglednica Vidma. (Hrani Valvasorjeva knjižnica Krško)

slabeje. Med boleznijo jim je večkrat krški opat (pater?)70 Luka podal presv. rešnje telo. Dne 27. in 28. malega srpana so cele noči pri njih čuli. Dne 29. je č. g. malo odleglo, a dne 30. malega serpana 1894 so mirno v gospodu zaspali. Blag jim spomin! Hvaležni župljani so jim postavili v novi cerkvi spominsko ploščo.« (isti, 112) Z delom so nadaljevali, vendar se niso mogli zanašati na prav tako bolehnega kaplana, kar so vedeli tudi na škofiji: »Pa tudi č. g. kaplan Franc Brglez so bolehali na pljučah in čakali na počitek. Zato so nam mil. knezoškof hitro poslali kaplana č. g. Alojzija Kokelja in č. g. Jožefa Potovšeka za provizorja.« (prav tam) Videmčani in vsi župljani župnije so nadaljevali z delom, v kroniki pa so skrbno zapisani vsi mojstri, ki so opravili delo. S pomočjo skrbnega zapisovanja stroškov, ki ga je opravil v zapisu ob gradnji neimenovani »blagajnik«, lahko sledimo različnim delom (fazam) gradnje: »Cerkveno delo je tudi zdaj hitro napredovalo. Kleparski mojster Zarnik iz Žalca je zvonik pokril z bakrenimi ploščami za 900 gl. Tesarski mojster Franc Turenšek je za rušt na zvoniku prejel 300 gl, za rušt na cerkvi 800 gl. Znotraj cerkve je bilo z nasipom kmalu gotovo. Dne 17. vinotoka so podrli zadnji ostanek presbiterija, 18. 19. 20. se je položil lesen tlak iz desk, ki so ostali od zidarskih odrov. Dne 20. sta se za silo postavila altar sv. Ruperta in prižnica. V nedeljo dne 21. vinotoka 1894 so se sv. zakramenti s slovesno procesijo prenesli nazaj v župnijsko cerkev.« (prav 70 Nad navedbo opata je nekdo zapisal (pater).

tam) Obdobje od pomladi do jeseni je minilo hitro in brez nastavitve novega župnika: »V začetku novembra leta 1894 so prišli novi gospod dušni pastir s Pilštanja, preč. g. Henrik Verk.« (prav tam) Novemu župniku so kaj hitro svetovali, da se naj čim prej tudi in predvsem zaradi gradnje oglasi na desnem bregu Save pri Josipini: »Šli so se predstaviti gospej Hočevar in ta jim je obljubila da bo kupila stranski altar za 1000 gl, kar je tudi storila.« (prav tam) Josipini je bil novi župnik všeč oziroma je bila zagotovo zadovoljna tudi z napredkom pri gradnji. V tem času je bil končan tudi njen drugi »projekt« – ustanovitev župnije Krško, postavljen je bil spomenik njenemu možu, dobila pa je tudi trajno obeležje z objavljenim životopisom v Lapajnetovi knjigi. Josipina je bila zagotovo dobre volje in zadovoljna z delom svojih someščanov in delom sosedov Videmčanov, ki so se trudili tudi za svoj delež pri gradnji: »Drugi stranski altar so kupili župljani in drugi dobrotniki. Za glavni altar sv. Ruperta pa je bilo 1000 gl iz zapuščine rajnega č. g. župnika, ostalo pa so dali drugi dobrotniki. Preč. g. dekan Henrik Verk so tudi dali vstaviti novi tlak, ki je veljal 3000 kron in dali cerkev slikati, kar je stalo 1000 gl. Mašna oprava se je morala vsa nova kupiti, ker je bila stara popolnoma pokvarjena zaradi vlažne cerkve.« (Kronika župnije Videm 1880—1957, 111—112)

Naslednji strani: Južna fasada župnijske cerkve svetega Ruperta. (Foto: Roman Erjavec)

189

J Po tako natančnem in obširnem poročanju o gradnji cerkve v letih 1893 in 1894 je spuščeno poročanje o delu v letih 1895 in 1896. Do sedaj smo torej izvedeli, kako se je gradnja pričela, kakšen je bil Josipinin prispevek, katero delo so opravili in kdo ga je opravil in kako je opremljena cerkev. 21. oktobra 189471 so bili vrnjeni sveti zakramenti, iz česar sklepamo, da je cerkev že bila v grobem narejena. Iz navedenega zaradi celotnega vpogleda v »projekt cerkev« povzemamo zavedno v kratek pregled združene prihodke in odhodke ter narejeno do leta 1894. Josipina Hočevar je darovala 10.000 gld (goldinarjev) za gradnjo nove cerkve in 1000 gld za novi oltar. Kamen je darovala Južna železnica, pesek so dobili na Sotelskem, pri Mariji Bahčič pa mehki kamen. Zidarski mojster je bil Jože Grein iz Vojnika, ki je za delo prejel 6500 gld. Grof Atems je daroval 12 vozov jelševega lesa. Eden najpomembnejših »cerkvenih delavcev« je bil kmet iz Stare vasi, Miha Barbič, ki je vedno pomagal s svojimi konjiči, prosil naokoli za konje in krmo, bil vedno na voljo in vodil delo v času župnikove bolezni. Ko je bila nova cerkev že toliko zgrajena, da so morali podreti staro, je stvari iz stare cerkve pod svojo streho shranil g. 71 Štirinajst dni po slovesnosti v Krškem so se Krčani udeležili slovesnosti na Vidmu – tudi tu lahko povezujemo in istovetimo oba bregova in istočasne velike aktivnosti na cerkvenem področju.

Mahkota. Za podiranje zidu so mojstru Greinu plačali 60 gld, »rušt« (iz »grušt«, t. j. strešna konstrukcija) za novo cerkev je naredil Jože Vrhovšek iz Kranja za 800 gld. Za vsako okno pa je mizarski mojster Jože Valenčak prejel 10 gld. Župljani so opravili veliko prostovoljnega dela, vozili in odvažali pesek, kamenje in drugo. Za zvonik je »srčno drevo« daroval Janez Volčanšek iz Artiške fare, zvonik pa je z bakrenimi ploščami za 800 gld opremil kleparski mojster Zarnik iz Žalca. »Rušt« je napravil tesarski mojster Franc Turenšek, za zvonik je računal 300 gld in za cerkev 800 gld. Za drugi stranski oltar so nabrali Videmčani, za glavnega pa je s 1000 gld poskrbel pokojni župnik Janez Novak, župnik Henrik Verk pa je poskrbel za tlak, za katerega so rabili 3000 kron, in za poslikavo, ki je bila 1000 gld.72 Kaj so pomenile te številke, npr. koliko kruha, moke, mesa in drugega bi si lahko Videmčani kupili za ta denar? Za predstavo in primerjavo naj služijo naslednje cene, ki so zapisane za leto 1897 v kroniki župnije Zdole: »100 kg pšenice 18 kron, 100 kg koruze 12 kron, hektoliter novega vina slabše kvalitete 24-40 kron, hektoliter novega vina boljše kvalitete 40-52 kron, 100 kg krompirja 5 kron, m3 bu72 Leta 1893 je bil vpeljan nov denar. Namesto goldinarja ali florinta, ki je imel 100 krajcarjev, je bila krona, ki se je delila na 100 vinarjev ali helerjev. Tako je bila krona pol goldinarja. Država je določila tudi kratice – za krono K in za vinar h.

Videm leta 1902. Razglednica Vidma. (Hrani Valvasorjeva knjižnica Krško)

192

A L E N K A Č E R N E L I Č K R O Š E L J : J O S I P I N A H O Č E VA R , P R E L O M S T O L E T J A , G R A D N J A N O V E Ž U P N I J S K E C E R K V E .

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

kovih drv 4 krone, 10 kvintalov (500 kg) drobnega premoga 4 krone, 10 kvintalov (500 kg) srednje debelega premoga 6 kron (prevoz 3 krone), 1 kg govedine 88 helerjev, 1 kg teletine 1 krona 12 helerjev, 1 kg čiste masti (svinske) 1 krona 50 helerjev, 1 kg masla 2 kroni, 1 kg surovega masla 1 krona, 1 kg fine pšenične moke 30 helerjev, 1 kg srednje fine pšenične moke 32 helerjev, 1 kg koruzne moke 18 helerjev, 1 kg finega riža 56 helerjev, 1 kg slabšega riža 40 helerjev, 1 liter fižola 16 helerjev, 1 kg sladkorja 88 helerjev, 1 kg soli 24 helerjev, 1 liter petroleja 32 helerjev, 1 liter namiznega olja 1 krona, 1 liter mleka 16 helerjev, 1 liter piva 44 helerjev, 3 jajca jeseni 10 helerjev, pozimi 20 helerjev, kokoš od 1 krone do 1 krone 40 helerjev, nepitana gos 2 kroni, pitan puran do 7 kron, voz v Sevnico 90 helerjev, v Zidani most 2 kroni 32 helerjev, v Celje 3 krone 44 helerjev, v Zagreb 2 kroni 12 helerjev. Mesečna plača hišnim pomočnicam 6 kron, v boljših hišah do 10 kron, dnina mlatičem in koscem 80 helerjev do 10 kron – s hrano, kopačem 80 helerjev, žanjicam 70 helerjev, par čevljev (štifletov) 10 kron, krojaču za delo cele moške obleke 8—10 kron.« (Lovrenčič 1995, 117—118) Z gradnjo nove cerkve, predvsem pa zaradi velikosti nove cerkve so se spremenile prostorske razmere: »Pa zdaj je bila še neka druga potreba. Stara kaplanija je 3-4 metre globje kakor nova cerkev in tako revna kakor menda nobena v celi škofiji. Preč. g. dekan so zato kupili Jeletovo hišo z vrtom. V tej hiši bo mežnarija in na vrtu se bo zidala nova kaplanija. Veljala je ta hiša in vrt 850 gl. Aro so dali na velike Gospojnice dan leta 1897. Ravno ta dan je služilo v novi cerkvi prvo svojo sveto mašo č. g. novomašnik Melhijor Zorko.« (isti, 112)73 S to informacijo se zaključuje en tip pisave, torej najbrž zapis župnika Henrika Verka, nadaljuje pa se z zapisom, naslovljenim Intermezzo in ob robu z zaznamkom o novem avtorju Jožefu Žičkarju, župniku na Vidmu.74 Žičkar je, preden je začel s pisanjem, dokumentiral svoj prihod na Videm: »Preden se popisujejo na dalje dogodki, zadevajoči Videmsko župnijo, naj se omeni sprememba v osebi Videmskega župnika V. č. g. Henrik Verk, ki je nastopil Videmsko župnijo mesca novembra 1894, je odšel iz Vidma kot nadžupnik Vuzeniški 2. febr. 1900.« (prav tam) Navaja še razloge za prijavo na razpisano mesto župnika na Vidmu in druge okoliščine75, med drugim je bila v videmski župniji rojena njegova mati. (prav tam) Zgodbo o novi župnijski cerkvi pa nadaljuje z najslovesnejšim trenutkom: »Posvečenje nove župne cerkve. Na strani 109 te knjige je popisana slavnost blagoslavljanja vogelnega kamna za župno cerkev; ta svečanost se je vršila 21. junija 1893. Iz nadaljnega popisa pa ni razvidno, kdaj se je dodelana župna 73 Ob tem je še zabeleženo: »V novo sezidani hišici, ki stoji na mestu, kjer je stala poprej Jeletova hiša in je odločena za mežnarja in organista ima tudi Neža Cesar, velika dobrotnica nove farne cerkve dosmrtno stanovanje. Dotični odlok je prišel od knz. šk. ordinarijata dne 9. februarja 1900 z opombo, da se naj to s kratkimi besedami zabeleži v kroniki in pa v invetarju.« (Kronika župnije Videm 1880—1957, 112) 74 Ta intermezzo je vrinjen na desni strani besedila na strani 112. 75 Več o Žičkarju v prispevku Ljudmile Šribar.

cerkev posvečila. Zgodilo se je to 7. septembra 1897, v biljo pred praznikom rojstva preblažene Device Marije. Pri tej slovesnosti so imeli Premilostljivi gospod knez in škof Dr. Mihael Napotnik krasni govor, ki je ponatisnjen v knjigi: »Spomnite se besed, katere sem vam govoril« (Tam 15, 20) Priložnostni cerkveni govori, ki jih je imel in na svitlo dal Dr. Mihael Napotnik, knez in škof Lavantinski. V Mariboru 1902. Založil izdajatelj. Tiskala tiskarna sv. »Cirila« Stran 257—264.76 Želji Prevzvišenega Gospoda kneza in škofa ktero so izrekli tekom Svojega govora (str. 261), naj se na evangelijski strani cerkve vzida plošča, se je vstreglo. Že poprej vzidana plošča spominska plošča na epistolski strani ima napis: »Zgraditelju nove farne cerkve v Vidmu Jan. Novak v blag spomin. Župljani.« Napis na novi spominski plošči ob evangelijski strani se pa glasi: »Cerkev zagotovil Gospod Henrik Verk, župnik in dekan na Vidmu leta 1897. Posvetili so jo Prevzvišeni Milostljivi knez in škof Mihael Napotnik dne 7. septembra 1987.« To ploščo je izdelal kamnosek v Mariboru Karol Kocijančič za 64 kron (gl. priročno računsko knjigo z dne 11. jan 1901).« (Kronika župnije Videm 1880—1957, 114—115) Iz kronike izvemo še o naročilu obhajilne mize in željah, da bi bila iz marmorja, a ni bilo denarja za tako razkošje. Privoščili so si lahko preprosto obhajilno mizo iz macesnovega lesa, ki jo je naredil Ludvik Slanšek, mizarski mojster v Krškem za 190 kron. (Kronika župnije Videm 1880—1957, 115)77 Orgle so bile leta 1897 pridobljene iz stare frančiškanske cerkve v Mariboru, postavil jih je Anton Omrzu, po mnenju pisca kronike »silno slabo«. Za orgle so plačali 800 gld, popraviti so jih morali že leta 1900, za kar so plačali Jožefu Brandlu, izdelovalcu orgelj iz Maribora, 166 kron. (isti, 115—116) V novo cerkev je bil »vgrajen« star zvonik, ki so ga primerno povišali in ga opremili z novo uro: »Nova ura za zvonik je bila potrebna. Napravil jo je Jožef Lenart v Rajhenburgu za 320 kron; vzel je razen tega zneska v zakup tudi staro uro. Delo je pošteno – mogoče kaj manjka? (gl. računska knjiga z dne 20./9.1901).« (isti, 116) V nadaljevanju izvemo še o iskanju pravega mesta v cerkvi za »Lurdsko votlino s kipoma Matere božje in Bernardetke«, ki jo je Žičkarjev predhodnik želel postaviti v prostor pod oltarjem. O primernosti prostora je Žičkar vprašal škofijo in dobil odgovor, da lahko izbere primernješi prostor: »Podpisanemu dekanu se je dozdeval najprimernejši prostor za lurško vot76 Prepis govora je priloga k besedilu in je objavljen kot samostojen razdelek na koncu. 77 Strošek je bil zaveden v računsko knjigo leta 1900, in sicer je bil glede na zapise odplačan v treh delih; 18. 8., 29. 8. in 27. 9. 1900. (Kronika župnije Videm 1880—1957, 115)

Naslednji strani: Pogled proti prezbiteriju župnijske cerkve z velikim oltarjem svetega Ruperta. (Foto: Roman Erjavec)

193

J lino na ženski strani pod pevskim korom. Izdelovanje lurške votline je prevzel g. Konrad Skaza, rodom Vojničan, kipar in pozlačevalec v Št. Urhu v Grödenu na Tirolskem. Ta mož je bil 12 let delovodja pri znanem Stufflesserju v Grödenu; pozneje se je sam lotil cerkvenega dela. Z kipoma je stala 600 k., vožnja na Videm 72 k 64 v, ograja okrog votline: 50 k, likanje: 30 k, skupaj torej: 752 k 64 v. V poravnanje teh stroškov, kteri so razvidni iz računske knjige (gl. 24./11. 901 itd) se je nekoliko prostovoljnih darov nabralo pri župljanih. A v ta namen se je pri naročilu v. č. g. H. Verka vporabilo skupilo za opeko, kamenje in pesek, kteri je pripravil imenovani gospod za stavbo novega kaplanijskega poslopja. Ta materjal je prevzel za 447 k 70 v g. Valentin Scagnetti, stavbarski mojster na Vidmu, ki je zidal novo kaplanijo.

Kot posebne dobrotnike moramo smatrati tudi one blage osebe, ktere so razun gospe Joz. Hočevarjeve v Krškem, darovale veče svote za stavbo nove župne cerkve na Vidmu. V zapisniku o dohodkih in stroških za stavbo nove cerkve se nahajajo sledeča imena z darovanimi zneski:

Lurdsko votlino je blagoslovil 24. 11. 901, zadnjo nedeljo po bink., domači župnik Jož. Žičkar ob asistenciji sosednjih duhovnikov ter imel slovesnosti primeren nagovor. Svečanost se je vršila ob 2. popoldne.« (Kronika župnije Videm 1880—1957, 116—118)

7.) Neža Cesar gospodinja † župnika Novaka od poslednjega njej izročen znesek

Leta 1902 so bile na novo pobarvane stene, cerkev je bila opremljena tudi z dvema »vodotokoma«, ki sta speljala deževnico proč od cerkvenega zidovja. Zaslužni in plačani za novo podobo so bili: »Za prebarvanje cerkvenih sten in podstav na vseh 3 oltarnih mizah se je plačalo Mihaelu Krieger, pleskarju v Krškem (gl. cerkv. rač. 20/12. 902 424k 28 v Za napravo vodotokov Val. Scagnetti-ju 29 k 09 v popravilo žlebov Kleparju Stergarju v Krškem 13 k 40 v Skupni strošek 466 k 77 v78« (isti, 119) V kroniki, ki je odličen in osnovni vir za ta razdelek, najdemo še nekajkrat omenjeno Josipino Hočevar. Pisci so se še vračali h gradnji župnijske cerkve. Na straneh 188 in 189 najdemo naslednji zapis: »Izredni dobrotnik Videmske župnije«. Na strani 108 se je naznanilo, da je gospa Jozefina Hočevar darovala za stavbo nove župne cerkve na Vidmu znesek z 10.000 gold. Popreje je darovala znesek z 1000 gold. za notranjo cerkveno opravo (gl. dr. Mihael Napotnik »Spomnite se besed, katere sem Vam govoril«. V Mariboru 1902. Tiskala tiskarna sv. Cirila, str. 258 in 262). Leta 1904 se je vzidala v trajen spomin na to dobrotnico črna umetna plošča s sledečim napisom:

V molitvah smo dolžni spominjati se velike dobrotnice Videmske župnije, blagorodne gospe Jozefine Hočevar. Ploščo je naredil in vzidal Rudolf Bieber, izdelovalec cementnih stvari v Vidmu h. št. 76 (blizu Rajhenburškega kolodvora) za 40 kron.« (Kronika župnije Videm 1880—1957) Na straneh 194 in 195 pa se je Žičkar ponovno spomnil izrednih dobrotnikov župnije: »Med izredne dobrotnike Videmske župnije moramo po tem takem šteti tudi nepozabnega župnika gosp. Karol Ferdinanda Ripšl-na. 78 k – krona, v – vinar.

196

1.) trapisti v Rajhenburgu 2.) neimenovana dobrotnica

1000 gold 3000 gold

3.) Grof Lilienthal (v Gradcu)

200 gold

4.) Trapisti v Rajhenburgu

1000 gold

5.) J. Mohorčič v Stari vasi

100 gold

6.) Fr. Vodopivc

100 gold

8.) Elizabeta Priboršič iz Stare vasi po svojem možu Fr. Priboršiču 9.) Iz zapuščine † župnika Janeza Novak

1000 gold 100 gold 628 gold 40 K

10.) Patrom: gozdno in domensko ravnateljstvo v Gorici 2500 gold 11.) Gospa Žaneti Recher v Ljubljani

150 "

itd itd Velik dobrotnik Videmske župne cerkve je brez dvoma bivši tukajšnji župnik g. Janez Novak. Rojen v Ložnici h. št. Župnija Žalec. Najprej je pastiroval v Gornjem gradu, nadalje pri Novi cerkvi, skozi več let kot ekopozit v Planinskem trgu, župnija sv. Vida na Planini. Pastiroval je slednjič od leta 1888 do 1894 kot župnik na Vidmu. Čeravno mu je blaga gospa Josefina Hočevar zagotovila 10.000 gold. za stavbo nove, prepotrebne župne cerkve na Vidmu, je vendar dolgo premišljeval, bi se li upal, stavbo začeti. Domači-Videmski župljani niso k temu razodevali prav nobebnega veselja. Slednjič se je župnik Novak vendar odločil za to delo, ter sam voziti dal pesek in kamenja za stavbo (gl. str. 107). Koliko je župnik pri tem podvzetju sam trpel in žrtvoval, kako hodil od hiše do hiše in prosil.« (isti, 194—195) V kroniki Josipino najdemo še v zapisih »za življenje župnije v letu 1909«, in sicer kot dobrotnico cerkve sv. Primoža in Felicijana na Kremenu, ki je »radi opustošenih vinogradov bila dolgo časa brez zdatnega popravila. Sedaj pa je bilo popravilo nujno potrebno. Strop je bil silno slab.« (Kronika župnije Videm 1880—1957, 246) Poleg drugih darov so potrebovali tudi denar: »Ker je pa bilo treba tudi gotovega denarja za popravilo, tega pa ni bilo dovolj v kasi sta gg. cerkvena ključarja povsod nabirala milodare. Darovali so v gotovem: Gospa Hočevar v Krškem 100 K, Blaž Habinc 120 K.« (isti, 249) Za konec tega razdelka pa naj kot zadnji povzetek z znanimi in novimi podatki služi besedilo o Vidmu, novi in stari cerkvi sv. Ruperta, ki je bilo leta 1914 objavljeno v 1. zvezku publikacije Ljubitelj krščanske umetnosti:

A L E N K A Č E R N E L I Č K R O Š E L J : J O S I P I N A H O Č E VA R , P R E L O M S T O L E T J A , G R A D N J A N O V E Ž U P N I J S K E C E R K V E .

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

»Videm. Stara župnijska cerkev sv. R u p e r t a je ležala v vasi na livadi; v ladji je imela lesen strop, v prezbiteriju pa gotski obok s podporniki. V njo se je šlo po dveh stopnicah navzdol, kar je znamenje posebne starosti, ker so se tla zunaj tekom stoletij povišala, posebno koder so okoli cerkve pokapali mrliče. Bila je zelo mala in vlažna, vsa mašna oprava je v njej prhnela. Prvo nedeljo, ko se je predstavil faranom novi župnik g . J a n e z N o v a k (1890—94)79, jim je že z lece80 povedal, da potrebujejo nove cerkve, tudi prezvišeni knezoškof je ob priliki birme, dne 27. junija 1891, izpodbujal vernike, naj postavijo novo hišo božjo. A revno ljudstvo se je zbalo prevelikih stroškov. Skrbeli so sicer za nekatere priprave in nagasili apna, a z vnemo so se lotili dela šele, ko je na župnikovo prizadevanje obljubila blaga gospa Josipina Hočevar na Krškem 10.000 gold. za novo cerkev, ako jo bodo začeli zidati še pred l. 1895, in je tudi vodstvo južne železnice darovalo nad 400 voz že nalamanega kamenja. Porabne načrte je napravil »g. Berdnik«, (op. 181. Tako župnijska kronika, škofijski šematizem za l. 1900 (str. 228) pa pravi, da je napravil načrt stavbni mojster Gustav Bezba. Kdo je bil Berdnik, ni več znano na Vidmu;82 tudi g. ravnatelj in umetniški zgodovinar Viktor Steska v Ljubljani ga nima zabeleženega.) zidarsko delo je prevzel V. Grein iz Vojnika. Njegov proračun je znašal za vse delo, izvzemši stari zvonik, ki se je ohranil, 16.402,96 gold. Dne 6. junija 1893 so začeli okoli stare cerkve kopati temelje za novo stavbo; kmalu je stopila voda v jarke, ker je danes Savina struga mnogo višja ko ob utemeljitvi prvotne zgradbe. Temeljni kamen je položil presvetli vladika dne 21. junija. Ko je bila do jeseni vsa stavba že pod streho, so prekinili delo s slovesnim streljanjem. Naslednjo spomlad (1894) so cerkev obokali ter povišani zvonik pokrili. Tu je umrl podjetni župnik Janez Novak (30. jul.), pa njegov naslednik, mnogoč. g . H e n r i k Ve r k , je z enakim navdušenjem in s spretnostjo nadaljeval započeto delo. Skrbel je, da se je prostor okoli cerkve zasipal, kar je bilo jako težavno. Skozi 14 dni je vozilo po 40 voznikov na dan in sicer brezplačno, g. dekan je pa daroval 5 polovnjakov vina in mnogo jerbasov kruha, včasi tudi pečenko, da bi jih ohranil pri dobri volji. Nasipali so tako visoko, da leži vhod v novo cerkev okoli 5 m višje ko pri stari. G. dekan je dal novo hišo božjo tlakati, slikati in je oskrbel glavni oltar sv. Ruperta in oba stranska (delo F. Stuflesserja v Grödenski dolini, za 4699 gold.). Praznik posvečenja nove cerkve 7. septembra 1897, je bil za Videmčane dan posebnega in po pravici zasluženega veselja. Z njimi se je radoval prezvišeni knezoškof, ih je svojo pomenljivo prisego uvel z besedami: »Razveselil sem se v tem, kar mi je bilo rečeno: Šli bomo v hišo Gospodovo.« (Ps. 121, 1). (op. 1. Spomnite se besed, katere sem vam govoril. (Jan. 15, 20). 79 Napačno navedene letnice, Novak je prispel na Videm leta 1888. 80 Leca – prižnica. 81 Ker gre za natančen prepis članka, opombe ne moremo uvrstiti pod črto, ampak so umeščene v oklepaj ob besedi, kjer je opomba navedena. 82 To je zanimiva informacija, kajti že slabih 20 let po gradnji na Vidmu niso več poznali načrtovalca njihove župnijske cerkve.

Priložnostni cerkveni govori, ki jih je imel in na svetlo dal dr. Mihael Napotnik, knez in škof Lavantinski. V Mariboru 1902. Str. 257—264. – Primeri še od istega prezvišenega pisatelja govore o raznih cerkvenih slovesnostih v Čadramu. V Mariboru, 1900. Str. 72—74.) Po vrnitvi iz Vuzenice v Videm (1907) je oskrbel isti goreči dušni pastir H. Verk še figuralno slikana okna, šest velikih od tvrdke Neuhauser in dr. Jelle v Inmostu (3600 K) in četvero malih od E. Stuhla v Gradcu (1200 K), potem veliki in mali zvon od I. Grassmayerja v Inmostu. (Za veliki zvon je prispeval posestnik Mohorčič v Stari vasi 4000 K, drugo so dodali farani). Ker manjkajo starejši računi, se da le približno dognati, da je vsa cerkev brez tlake stala v denarju 78.295 K. Čedna stavba je v čast župljanom in dika vse okolice.« (1914, 156—157) Iz tega besedila izvemo še nekaj drugih podrobnosti, predvsem pa še nekaj več o zbranem in potrebnem denarju. Josipinin delež je bil torej četrtina za celo stavbo – 10.000 goldinarjev, 1 goldinar je 2 kroni, skupaj torej 20.000 kron.

Nova šola na Vidmu Druga največja pridobitev Vidma na prelomu iz 19. v 20. stoletje pa je bila zgradba nove ljudske šole. Tudi tu je vidno vlogo imela Josipina, saj je podarila prostor oziroma zemljišče za šolo. Okrajni šolski svet je 23. septembra 1902 zahteval, da se zgradi na Vidmu novo šolsko poslopje. Denar so nabrali po občinah, oziroma videmska je prispevala 36.355 kron in artiška (Artiče) 6.665 kron. 10. maja 1903 je bil položen temeljni kamen za ljudsko šolo na Vidmu. Tudi za razkrivanje zgodbe o gradnji nove šole nam služi predvsem župnijska kronika. Čeprav je župnik Jožef Žičkar (na Vidmu od leta 1900 do 1905)83 bil vesten zapisovalec, je podatke o šoli zapisal šele kaplan Leopold Kolenc (videmski kaplan od leta 1908 do 1910).84 Skušal je slediti svojim predhodnikom in z natančnimi podatki dokumentirati dogodke, ki so omogočili dokončanje gradnje nove šole: »Stavba nove šole Ker je staro šolsko poslopje že zelo slabo. Že l. 1902 je okr. šolski svet z dne 21. sept. št. 573 zahteval stavbo nove šole. V proračunu za l. 1902 je bila torej postavljena stavbena svota K 43.000 in sicer bi imela to svoto dati Videmska občina 84,5 % K 36355, Artiška 15,5 % K 6665. 83 Več o njem v prispevku Ljudmile Šribar, ki pojasnjuje tudi »odsotnost« njegovega pisanja o šoli, saj je Žičkar leta 1903 odstopil kot član videmskega Krajevnega šolskega sveta. 84 Preden se je lotil zapisovanja podatkov o šoli, je zapisal: »Po smrti veleč. g. dekana I. Žičkarja se kronika ni nadaljevala. Prevzel sem to težavno nalogo jaz (L. Kolenc). Pravim težavno, ker nisem našel razumnega govora nikjer zanesljivih virov.« (Kronika župnije Videm 1880—1957, 214)

197

J Ker je pa bila Dolenja vas – ali spada pod Artiško občino – od tukajšne šole izšolana je morala vse stroške trpeti Videmska občina. Da bi občini olajšali ogromne stroške, je sklenil krajni šolski svet napraviti loterijo s srečkami, ki bi naj pokrila te stroške. Izbran je bil komite iz 9 udov, katerih prezens je bil drž. in dež. poslanec č. g. dekan Žičkar. Pa ta loterija je bila ponesrečeno delo. Povsod zbadanje: zakaj bi ne občina sama skrbela za stavbo šole, če morajo za to skrbeti druge i. t. d. Privatno in po časopisih je bilo vedno zabavljenje. Prostor za stavbo nove šole je kupila in podarila velika dobrotnica Videmske župnije g. Josepina Hočevar v Krškem.« (Kronika župnije Videm 1880—1957, 214) Na naslednji strani so zapisani glavni akterji gradnje: »«Šolo je prevzel stavbčnik Valentin Scagnetti na Vidmu, ki se je zavezal, da jo bodo dokončali do začetka šolskega leta 1903/4. Mizarska dela pa Jožef Klobutschar v Brežicah.« (isti, 215) Maja je bila že prva slovesnost: »10. majnika 1903 je bil blagoslovljen ogelni kamen. Ker je ravno dva dni prej 8./5. umrl velezaslužen načelnik krajnega šolskega odreda in župan Janez Novak se je vršila ta slovesnost bolj tiho. Ob 10h bila je namreč nedelja – se je udeležila šolska mladina s vsem učiteljstvom službe božje. Po 10. maši je bila procesija k šolskemu poslopju. Ko pridejo k vogelnem kamnu, nagovori č. g. dekan Žičkar zbrane udeležnike k slovesnosti: Predragi v Gospodu! Zbrali smo se na tem prijeznem kraju, da se blagoslovi vogelni kamen za novo šolsko poslopje. Ker so vse šolske oblastnije: – okrajni šolski svet v Brežicah, c. kr. deželni polski svet v Gradcu in visoko c. kr. ministerstvo za poduk in bogočastje na Dunaju – spoznali za potrebno, da se na Vidmu postavi novo šolsko poslopje, morali ste se slednjič – radi ali neradi – vdali tudi vi ter začeli stavbo novega šolskega doma. Naša sv. kat. cerkev ima pa za vse važne trenutke v človeškem življenju in zemeljskem početju pripravljen svoj blagoslov, katerega rada podeli tistim, kateri ga zanj prosijo. Bilo je ravno včeraj teden, ko je prišel k meni mož, katerega je postavilo zaupanje občanov pri občini, kakor pri skrbi za šolske potrebščine na prvo mesto ter mi razodel željo, naj se danes slovesno blagoslovi vogelni kamen k temu novemu šolskemu poslopju. Sam se je najbolj veselil tega blagoslovljenja. Če pa zdaj gledam v krog, moram vprašati: Kje je neki ta mož? Kaj ali ga ni med nami? Res ni ga! Černa zastava na občinski hiši in na shrambi za gorilno orodje naznanja, da ga je nemila smrt nepričakovano nagloma v starosti nekaj črez 47 let pokosila. Zvečer v četrtek še precej zdrav, sedeč zunaj pred svojo hišo, se ni več zganil v petek zjutraj. Ta nepričakovana nagla smrt bodi nam v resen opomin, da smo vedno pripravljeni za smrt. Vsaj vemo, kaj nam je govoril mili Zveličar: »Bodite vedno pripravlje-

198

ni, ker ne veste ne ure ne dneva kedaj bo prišel Gospod! Bodite vedno brez greha, vedno v stanu posvečujoče milosti božje, da se Vam ne bo treba bati, kadar morate stopiti pred sodni stol Gospod Jezusa Kristusa!« Ob koncu blagoslovljenja bomo molili za dušni in večni blagor tega za občino in šolo skrbnega moža, katerega danes gotovo vsi pogrešamo v naši sredi. Ta molitev, s katero se bo vogelni kamen te hiše blagoslovil se glasi: »Bog od katerega se pričenja vse dobro in od katerega dobiva rast, da zamore napredovati, podeli, te prosimo, nam da to, kar hočemo v tvojo čast začeti, se dokonča po večnem daru tvoje očetovske modrosti. P. G. N. I. Kr.« Da po bogu, skozi Boga se vse začenja, po njegovi moči se vse nadaljuje, po njem se vse dokonča. Neskončno dobrotljivi Bog naj nam torej pomaga, da se bo to delo, katero smo začeli, srečno dokončalo. V sv. pismu beremo: »Če Gospod ne stavi hiše, zastonj se trudijo, ki jo zidajo. Če Gospod ne varuje hiše, zastonj čujejo nad njo njeni varhi.« Ne smemo se sicer zanašati, da bo Bog čudeže delal pri stavbi novega poslopja, to ne! mi moramo pri vseh svojih delih tudi sami storiti svojo dolžnost. Zakaj tisti bi se pač silno goljufali, kateri bi sam ne opravil svoje dolžnosti, ampak se samo le zanašal na božjo pomoč. Resničen je pregovor: Pomagaj si sam – zaupaj v Boga – in Bog ti bo pomagal. Vendar v prvi vrsti je le Bog, od katerega pride vse dobro, Bog je tudi ki zida hišo, on je, ki jo varuje. a.) Bog da ljudem moč, da zamorejo delati, to da naj bodo delavci pošteni, zvesti, naj delajo tudi takrat, če jih gospodar ne vidi. Kateri delavci pa so zmeraj zvesti in pošteni? Samo le tisti, kateri verujejo v Boga, kateri so dobri kristajni. Ti dobri verni kristajni delajo zavoljo Boga, pričakujejo boljše plačilo od Boga, kakor morejo prejeti od ljudi, ker živo verujejo v pričujočnost božjo, ker so prepričani, da jih Bog vidi, so vselej delavni, vselej zvesti, bodisi da jih drugi ljudje vidijo ali ne. Kdor pa Bogu ni zvest ali res mislite, da bo tisti zvest ljudem? Kaj še neki! Kdor Bogu ni zvest, ne more biti zvest na nobenem človeku. Mogoče bo nevernež zvest tako dolgo, kokler mu orožnik stoji za hrbtom. Glejte: ker Bog daje delavcem potrebno moč, spretnost in zdravje, smemo reči: Bog ji da hišo. b.) »Če Gospod hiše ne zida, zastonj se trudijo, katero jo storijo.« Bog daje lepo vreme. Kako mokrotno je poslopje – sploh, kakšne težave nastanejo pri stavbi, če vreme nagaja. c.) Bog ji da hišo, da varuje delavce, da se ne zgodi nobena nesreča. Kolikokrat beremo: tam so zidali hišo, podrl se je rušt, zasul se je zid in toliko in toliko delavcev je storilo nesrečno smrt, so zapustili revne vdove in nepriskrbljene otročiče. d.) Mi pa še imamo nek poseben vzrok, da prosimo ljubega Boga, naj nam on zida novo šolsko poslopje. Poslušajte!

A L E N K A Č E R N E L I Č K R O Š E L J : J O S I P I N A H O Č E VA R , P R E L O M S T O L E T J A , G R A D N J A N O V E Ž U P N I J S K E C E R K V E .

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

Znašli so se v naši župniji možje, katerim je bilo silno hudo pri srcu, ko so videli, da bo stavba novega šolskega poslopja davkoplačevalcem prizadjala toliko novih plačil. Kaj so torej storili? Prosili smo visoko vlado, da nam dovoli napraviti loterijo s srečkami. 200.000 srečk bomo izdali, vsako po kroni. Ali po postavi bi morali za to dovoljenje plačati 20.000. In glejte, naša prošnja ni bila zastonj. 10.000 K nam je popustilo visoko c. k. finančno ministrstvo, da nam jih ni treba plačati, a za popust drugih 10.000 K smo prosili presvitljega cesarja in smo bili tudi uslišani. Toraj teh 20.000 K ni bilo treba plačati, le okoli 350 K smo plačali za to dovoljenje. In v kratkem bomo začeli prodajati srečke. In tu naj nam mili Bog pomaga. On naj gane, naj omehča srca dobrotnikov po celje Avstriji, kamor bomo poslali svoje srečke – on, dobrotljivi Bog, v čegar rokah so srca vseh kraljev, on naj jih omehči, da se premožni tega sveta usmilijo Videmskih procestnikov, da kupujejo srečke in tako namesto Vas plačujejo stroške za to stavbo. Bog daj torej tem delu svoj blagoslov! Bog daj, da se pri tem delu ne bi slišala nobena kletev! Če delavci preklinjajo, oskrunjajo svoje delo in odganjajo od sebe božji blagoslov. Namesto blagoslova kličejo s preklinjevanjem prekletstvo božje na Vaše delo. Bog varuj ta kraj, da se ne bo pripetila tukaj nikaka nesreča med stavbo! Bog daj, da se najdejo dobrotljiva srca, ki bojo s kupovanjem srečk pomagali zidati to poslopje in olajšali Vam vaša plačila. Bog daj, da se črez nekaj mesecev veseli in zdravi snidemo na tem mestu, ko se bo blagoslovilo dodelano šolsko poslopje! Ljubi bog daj, da se bojo na tem mestu zbirali dobri, pridni in krščanski šolski otroci, veselje angeljev in vseh poštenih kristijanov. Naj rastejo ti otroci ne samo na starosti, temveč tudi na modrosti in milosti pred Bogom in pred ljudmi! Po tem nagovoru se je začelo blagoslovljenje. Po tem blagoslovljenju vdari najprej č. g. dekan s kladivom trikrat na vogelni kamen in pre tem govori: »V imenu Očeta in Sina in sv. Duha. Amen.« Za njim isto tako okrajni glavar – ki je prišel k tej slovesnosti – udari trikrat in reče: »Za Boga, cesarja in narod.«« (isti, 215—220) Za dekanom Žičkarjem je nastopil še nadučitelj Janko Knapič, ki je prebral listino, ki so jo vgradili v »vogelni kamen«: »Zidali so me leta 1903./En tisoč devetsto tretjega/ V 55. letu slavnega vladarstva Njegovega Veličastva cesarja Franca Jožefa I. in 26. letu vladanja njih Svetosti Papeža Leona XIII. Takrat so bili: C. kr. dež. šolski nadzornik gospod Viljem Linhart C. kr. okrajni glavar gospod Julij pl. Visterini C. kr. okr. šolski nadzornik gospod Gustav Voduščk C. kr. inzener gospod Radovan Krnec Dekan in župnik gospod Josip Žičkar Župan in šolski načelnik gospod Ivan Novak

Šolski voditelj in nadučitelj Janko Knapič Ter stavbenik gospod Valentin Scagneti iz Vidma Prostor, na katerem stojim, je kupila in podarila zame velika dobrotnica Josepina Hočevar iz Krškega. Moj temeljni kamen se je slovesno blagoslovil in se je ta listina vzidala 4. nedeljo po veliki noči – 10. maja 1903 ob navzočnosti zastopnikov okrajnega šolskega sveta in občine videmske, prostovoljnega gasilnega društva pod vodstvom gospoda podnačelnika Vekoslava Župevca, zbrane šolske mladine v spremstvu treh učiteljev in velike množice ljudstva. To listino je pisal Karol Humek, meščanski učitelj v Krškem. Druga polovica tega pergamenta se je porabila pri zgradbi stolne cerkve v Zagrebu.« (isti, 220—221) Na drugi polovici je bilo vse to zapisano še v nemškem jeziku, kar je zapisano tudi v kroniki. Gradnja je potekala hitro, notranjo opremo, stole, table, mize idr. so izdelali mizarski mojstri Štefan Počivavšek in Janez Pongraz iz Stare vasi in Anton Betz iz Celja, kljub naglici in hitremu delu pa se je pouk v letu 1903 začel 8. novembra, ko je bilo novo šolsko poslopje slovesno blagoslovljeno: »Te slovesnosti so se udeležili: g. okrajni glavar Julij pl. Visterini, g. okrajni zdravnik dr. A. Vičič, okrajni nadzornik Stiasny85 iz Krškega, mnogo povabljenih gostov iz Krškega, Rajhenburga i. t. d. zastopniki krajnega šolskega sveta in občine, prostovoljno ognjegasno društvo iz Rajhenburga in Vidma in zelo mnogo občinstva. Slovesnost se je začela s slovesno asistirano sv. mašo, katero je daroval č. g. dekan Žičkar, kateremu sta asistirala č. g. zdolski župnik in tukajšni rojak Alojzij Šoba in Krški grozdijan Vahcl. Po službi božji se je vrstila veličastna procesija od cerkve od nove šole. Pred procesijo je igrala Zagrabška veteranska godba. Po blagoslovljenju je imel g. nadučitelj Janko Knapič slovesni govor, kojega je sklenil s trikratnimi Živijo na premilega vladarja. Ko so še otroci odpeli cesarsko pesem, je bila ta slovesnost končana. Ko so pregledali šolsko poslopje, so se podali v gostilno k g. Podjed, kjer so imeli banket, pri katerem so se še marsikatere navdušene in bodrilne napitnice slišale. Naj bi bilo novo šolsko poslopje res ognjišče prave ljudske izobrazbe in ljudske vzgoje, da bi davkoplačevalci z veseljem to breme kar jih stane šola nosili.« (Kronika župnije Videm 1880—1957, 223)

85 Ljudevit Stiasny je bil okrajni šolski nadzornik, občasno je pomagal tudi na Meščanski šoli v Krškem. Več glej Černelič Krošelj 2005b.

199

Josipina smrt, oporoka in njen odmev

Josipina je dogajanje v svojem mestu in na nasprotnem bregu zadnja leta življenja spremljala skozi okno ali pa s pomočjo pripovedovanj. V poročilih o slovesnostih kronisti ne navajajo njene prisotnosti. Gospa Hočevarjeva je dneve najbrž preživljala v vsakodnevnih obredih, ki jih omogočajo oziroma opredeljujejo leta. Zagotovo je še hodila k maši, obiskoval pa jo je najbrž le krški župnik Ivan Renier. Krčani, Krčanke, Videmčani in Videmčanke pa so o njenem življenju spletali različne zgodbe.86 Počasi se je izteklo njeno življenje, »velika« osmrtnica, objavljena v Slovencu, pa je Slovenkam in Slovencem naznanila: »Antonija Schuller, roj. Mulley87, naznanja v svojem in v imenu vseh sorodnikov, da je Vsemogočni poklical k Sebi njeno ljubljeno sestro, preblagorodno gospo Josipino Hotschevar roj. Mulley imejiteljico Elizabetinega reda, zlatega križca s krono, papeževega pro eccl. et. pont., častno občanko krško, radovljiško, kostanjeviško in mnogo drugih občin i. dr. katera je danes ob 1/48. uro zjutraj v svojem 87. letu starosti po prejemu sv. zakramentov za umirajoče, mirno v Gospodu zaspala.

86 Josipina se je zavedala svoje »posebnosti« in najbrž tudi spremljala različne ugotovitve (ogovarjanja) Krčanov glede svojega prijateljevanja z župnikom Renierjem. Zagotovo je to motilo njena stara leta, vendar pa je ni omajalo pri odločitvi, da veliko svojega bogastva zapusti tako cerkvi in njemu v upravljanje kot samo njemu. Tako je v kodicilu med drugim določila oziroma zapisala: »Moj dvosedežni zaprti voz, ki sem ga zelo malo uporabljala, naj prosim prevzame gospod mestni župnik Renier, iz hvaležnosti za njegovo vsestransko pomoč v mojih težkih urah. Naj bo tudi njemu v visoki starosti kdo v pomoč in oporo, kakor je bil on meni, saj mi je bil vedno pripravljen lajšati osamljene ure. To je moja vroča želja za nadaljnjo življenjsko pot, ker je zaradi intrig prestal veliko prav zaradi mene, kar so me hoteli osamiti in mi niso privoščili te tolažbe.« (Lovrenčič 2005a, 122) 87 To je bila Josipinina sestra, ki je v oporoki omenjena v točki 4: »Svoji sestri Antoniji, vdovi Schuler, stanujoči v Gradcu, Glacisstrasse 27, zapuščam 50.000 K v gotovini.« (Lovrenčič 2005a, 111) Mavzolej zakoncev Hočevar na secesijski razglednici. (Hrani Valvasorjeva knjižnica Krško)

200

Naznanilo o smrti Josipine Hočevar v Slovencu. (Slovenec, let. 34, štev. 63 (petek, 17. 3. 1911), 63)

~ Zemeljski ostanki znane blage pokojnice se bodo soboto dne 18. marca dopoldne ob 1/211. uri naprej prenesli v tukajšnjo mestno cerkev in po končanih cerkvenih obredih prepeljali v lastni mavzolej v Krškem k večnemu počitku. KRŠKO, dne 16. marca 1911.« (Slovenec, let. 34, štev. 63 (petek, 17. 3. 1911), 6) Na dnu osmrtnice je še zavedeno: »Mesto vsakega drugega naznanila.« (prav tam) Njen pogreb je bil veličasten, podrobno pa so o njem poročale Dolenjske novice: »Krško. – Največje dobrotnice našega mesta torej ni več. Dne 16. marca je mirno v Gospodu zaspala širnoznana gospa Josipina Hotschevar. Dosegla je visoko starost nad 86 let. – Pokojna gospa je bila rojena v Radolici na Gorenjskem v ugledni rodbini Mulley-evi. V zakon je stopila z bivšim deželnim poslancem dolenjskih mest Martinom Hotschevar, ki je bil sicer pristaš tedanje ustavoverne ali nemškutarske stranke, a vendar velik dobrotnik svojih kranjskih rojakov. Oba sta bila delavna, varčna in previdna v gospodarjenju, zato jima je premoženje silno rastlo. Ker njijun zakon ni imel potomcev, sta pa osrečevala druge sirote in potrebne – osobito po svoji domovini. – Po smrti svojega soproga je gospa Hotschevar nadaljevala človekoljubno delo v blagor kranjskih rojakov. Ta zakonska dvojica zasluži, da se podrobniše opiše svoj čas uprav mecenaško njeno delo v povzdigo Kranjske dežele. Le mimogrede omenjamo nekatere zavode in naprave. V Ljubljani nosi ime pokojne gospe velik zavod »Josefinum« na Poljanski cesti, kjer se oskrbujejo proti razmerno mali odškodnini ostarele služkinje ali penzijonistinje. Bogato je obdarovala razne cerkve in šole, osobito v krajih, kjer je imela posestva. Naše mesto bi se brez Hotschevarjev ne bilo povspelo do tega napredka. Da imajo razni uradi primerne prostore in stanovanja, zahvaliti je pokojnima. Šolstvo je dobilo krasno poslopje. Meščanska šola sicer ni osnovana na zdravem pedagoškem temelju, vendar se ustanovniku ne more odrekati blagega namena za večjo izobrazbo dolenjske može mladeži, kar merodajni činitelji tekom časa lahko primerno urede. Mesto je dobilo bolnico, ki je prava

A L E N K A Č E R N E L I Č K R O Š E L J : J O S I P I N A H O Č E VA R , P R E L O M S T O L E T J A , G R A D N J A N O V E Ž U P N I J S K E C E R K V E .

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

dobrota vsej okolici. Mestne cerkve so tako prenovljene, da bi bile kras tudi večjim mestom. Župna cerkev je dobila dragocene paramente v toliki obilici, da se meri s kako stolnico. Podružnici sv. Rozalije in sv. Jožefa sta okusno prenovljeni. Na sedanjem pokopališču sta sezidala krasno kapelo križanega Odrešenika, blizo nje pa svojo rakev – slično mavzoleju. Pokojnica je oskrbela tudi novo pokopališče. Sploh pa so vsa mestna društva in naprave dobila podpore v tej ali oni obliki. – Leskovška dekanijska cerkev je prenovljena večinoma z njeno podporo. Z nasprotne štajerske strani prijazno pozdravlja krasna nova cerkev v Vidmu Hočevarjev dom, od koder je dobila največjo pomoč. Cerkve pri Sv. Duhu, v Mokronogu, Radolici ... zabeležile so njeno ime v svojih kronikah. Da taka dobra dela niso mogla ostati skrita, je umljivo. Višja oblastva so odlikovala preblago gospo z Elizabetinim redom in z zlatim križcem s krono. Njegova Svetost jej je poslala častno kolajno pro ecclesia et pontifice. – Razne občine kakor mesta Krško, Radolica, Kostanjevica ... so jo imenovale častno občanko. Kodicil k oporoki Josipine Hočevar. Oporoka je datirana 29. 6. 1910, kodicil pa 14. 12. 1911. (Kopijo hrani Župnijski urad Krško)

Da je bil pogreb veličasten tako po zunanjem blišču kakor po mnogobrojni vdeležbi to- in onstran Save, si lahko mislite tembolj, ker je ta dan bil navadni Jožefov semenj. Aranžiral je sprevod pogrebni zavod iz Gradca, kjer ima pokojnica svojo hišo. Krsto je vozilo 6 konj na okrašenem vozu. Nad 30 duhovnikov iz ljubljanske in lavantske škofije je spremljalo krsto. V župni cerkvi je opravil slovesno zadušnico župnik njenega rojstnega mesta kanonik – dekan Novak iz Radolice. Domač dekan leskovški Schweiger je govoril v slovo povdarjajoč v pretehtanih besedah dobra dela pokojne gospe, katere zadnje besede so bile: da odpuščanja vseh, ki bi se po njenem vedenju čutili kaj žaljene. – Novomeški g. prošt dr. Elbert je na čelu duhovščine opravil dušne molitve ter blagoslovil telesne ostanke slednjič v mavzoleju. – Poleg sorodnikov so šli v sprevodu zastopniki deželne vlade: podpredsednik dvorni svetnik grof Chorinsky s predsedstvenim tajnikom baronim Lazzarini, in vladnim svetnikom Tekavčičem in novomeškim glavarjem baronom Rechbach. Kranjsko hranilnico so zastopali predsednik Bamberg, dr. vitez Schöpl in dr. Egger. Zastopani so bili vsi domači uradi, mestni zastop, meščanska garda, šole, deputacije županov itd. Kakor se čuje, je blagopokojnica v oporoki zapustila rojstnemu mestu Radolica 200.000 K za dekliški zavod pod vodstvom kacega reda. Krškemu sodnemu okraju za zanemarjene otroke 15.000 K. Dobrodelni zavodi v deželi dobe podpore kakor bolnica v Kandiji, deško in dekliško sirotišče Marijanišče in Lichten turn v Ljubljani in nekateri zavodi v Gradcu, kjer je bila gospa tudi posestnica. Obojni sorodniki z moževe kakor njene strani so že dobili ali še prejmo deleže. Lepa vsota je določena za dijaške ustanove. – Pokojna gospa je bila duhovita v občevanje. Lahko bi dosegla še višja odlikovanja, a ni hrepenela po njih; rajši je izvrševala plemenita dejanja v čast božjo in v lajšanje bede trpečega človeštva. Zato se nadejamo, da je bila sodba mila ter je prvi svoj god v onstranskem življenju – sv. Jožefa – obhajala že v srečni večnosti.« (DN, let. 27, štev. 6 (25. 3. 1911), 43) Pogreba so se torej udeležili iz obeh bregov, iz obeh sosednjih škofij, dežel, iz notarskega arhiva krškega notarja Jurija Pučka, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Celje, pa iz obširnega zapisnika z dne 24. septembra 1911 izvemo tudi za stroške pogreba:

»1. Stroški za Pogrebni zavod iz Gradca po računu št. 16, 17, in 18 K 5184.01 2. Karlu Rostoharju v Krškem po računu št. 19 K 54.30 3. Ig. v Kleinmayer & Fed. Bamberg v Ljubljani za osmrtnico po računu št. 20 K 72.80 4. Župnijskemu uradu Krško za stroške pogreba po potrdilu št. 21 K 200.5. Administraciji časopisa »Slovenec« v Ljubljani za osmrtnico po računu št. 22 K 186.6. Franzu Gregoriču v Krškem za pogrebni voziček po računu št. 23 K 92.-

201

J 7. Franzu Herzmansky v Ljubljani za vence po računu št. 24 52.50.8. Mostnina v Krškem ob priliki pogreba po računu št. 25 K 31.78 9. Karlu Avelka v Krškem za nastanitev in oskrbo pogrebcev po računu št. 26 K 405.80 10. Viljemu Šiško za službo pri pogrebu po računu št. 27 K 30.11. Žalne obleke za uslužbence umrle (zapustnice) po računu št. 28 K 37.10 12. Za zadružno tiskarno v Krškem za osmrtnico po računu št. 30 K 28.40 13. I. Podpac v Krškem za eno žalno obleko za Vidoviča, vrtnarja umrle (zapustnice) po računu št. 31 K14.00 14. Vdovi Karla Ženerja v Krškem za nastanitev in oskrbo ter prav tako za voz, ki je bil na razpolago za pogrebce po račun št. 32 K 124.00 15. Rupertu Engelsbergerju v Krškem za razpolaganje s pripomočki za pogreb po računu št. 33 in Buchel št. 34 K 12.98 16. Maksu Kosu, mizarskemu mojstru v Krškem za storitve pri pogrebu po prijavi glede zneska K 50 – ni izvršeno in plačilo tega preostalega zneska je odklonjeno. 17. Dar revežem Krškega ob pogrebu, v skladu s točko 5088 oporoke po potrdilu št. 35 K 500.18. Dar revežem Radovljice ob pogrebu, v skladu s točko 5089 oporoke po potrdilu št. 36. K 500.Skupaj K 7745.67« (ZAC, Okrajno sodišče Krško 1818—1941, A70-93/11)

202

sorodniki dobé visoke vsote. Raznim znancem in prijateljem tudi lepe vsote. – Zapuščina v gotovem znaša blizu poldrugi milijon kron. – Slovesni rekvijem za rajnko gospo so imeli usmiljni bratje v Kandiji iz hvaležnosti do svoje velike dobrotnice v soboto 8. t. m. ob 6. uri zjutraj. Maševal je mil. g. prošt. dr. Elbert. (DN, let. 27, štev. 7 (10. 4. 1911), 53) Bralci Slovenca pa so bili v naslednjih marčevskih številkah deležni še podrobnih podatkov iz njene oporoke, ki jih navajamo v podporo našim trditvam, da je njeno življenje in delo seglo na celotno območje današnje Slovenije in dlje. Najprej so objavili prvo poročilo o oporoki, ki je omenjalo darove mestoma Radovljici in Krškemu ter dobro skrb za sorodnike Mulley: »O oporoki gospe Hočevarjeve se poroča, da je v oporoki določila 200.000 kron za kak dekliški zavod v svojem rojstnem mestu Radovljica pod oskrbjo tamošnjega dekana in pod vodstvom kakega reda. Lepo je omislila svoje sorodnike Mulley. Ker je krško mesto še za čas svojega življenja bogato obdarovala, je sedaj poleg malih svot zapustila le sodnemu okraju 15.000 K za zanemarjene otroke. Dobili so pa izdatne svote razni zavodi v deželi, kakor bolnišnica v Kandiji, Marijanišče, Lichtenturn in drugi, tudi zavodi v Gradcu, posebno lepo vsoto je določila za dijaške ustanove.« (Slovenec, let. 34, štev. 65 (ponedeljek, 20. 3. 1911), 3)90 Kmalu oziroma že v torek, 28. 3. 1911, je bilo objavljeno obširno poročilo, ki je zaobseglo skorajda celo oporoko in je dokaz, da je bila Josipinina smrt in njeno bogastvo, ki ga je razdelila, »velika in aktualna zgodba« pomladi 1911:

Dolenjske novice so poročale tudi o oporoki in slovesnem rekviemu, ki so ga iz hvaležnosti opravili v Novem mestu: »Iz oporoke gospe Hočevar. Da se bodo brale sv. Maše vsak dan v kapelici krške bolnice, je založila kapital 25.000 K. Za dijaško ustanovo “Martin in Jožefine Hočevar” 62.000 K, bo pet mest po 450 K. – Za 8 ustanov na krški meščanski šoli 48.000 K, in za 2 ustanovi na obrtni šoli v Ljubljani, ki so dovršili krško meščanski šolo, 24.000 K. – Za hrano ubogim služkinjam v Josefinum v Ljubljani 16.000 K. – Dekliški sirotišnici v Ljubljani 20.000 K za oskrbovanje ubogih deklic iz Krškega in Radovljice. Za kopeli v Gradežu 2 otrokoma 6000 K. Isto vsoto tudi otroškemu zavetišču pri sv. Florijanu. – Bolnici usmiljenih bratov v Kandiji 10.000 K. – Za kirurgične inštrumente v krški bolnici 6000 K, za zgradbo kapelice na krškem pokopališču 15.000 K, društvu za otroško varstvo v krškem okraju 15.000 K za bolne na pljučih na Kranjskem 20.000 K. Bližnji in daljni

»Oporoka gospe Hočevarjeve. Mnogo se je pisalo in govorilo o oporoki gospe Hočevarjeve. Posrečilo se nam je poizvedeti podrobnosti o tej zanimivi oporoki, radi katere je liberalno časopisje nesramno napadalo gosp. župnika Reniera. Iz oporoke pokojne gospe pa se razvidi, da je hodicil oporoke lastnoročno spisan in datiran z dnem 14 decembra 1910, tedaj, ko je bil Renier že na Dunaju. Vsa denarna zapuščina je naložena v Gradcu v »Steierm. Eskompte-Bank« in znaša 1.444.000 K. Uresničile so se besede pokojnice, katere je večkrat govorila: »Po moji smrti se bo videlo, da sem dobro gospodinjila.« Iz računskega sklepa po rajnem Hočevarju, ki se nahaja v zapuščini, se namreč izprevidi, da je bilo njegovo premoženje potem, ko je pokojnica morala njegovim sorodnikom in legatarjem izplačati 600 tisoč goldinarjev, manjše kakor je sedaj zapuščina, kljub temu, da je v svojem življenju že razdelila nad 1 miljon kron v razne dobrodelne namene (samo bolnica v Krškem jo je veljala 400.000 K). Vsa zapuščina kaže nizkotno čvekavost liberalnega glasila, ki je čvekal, kako gospa že toliko večnima, da bi mogla živeti, ker jo je »oskubil župnik Ranier« itd. Za glavnega dediča imenuje oporoka nečaka umrle gospe g. deželnosodnega svetnika Karo-

88 Točka 50: »Za takojšnjo razdelitev ubogim ob dnevu mojega pogreba določam v Krškem in v Radovljici za vsako mesto po 500 K, skupaj 1.000 K.« (Lovrenčič 2005a, 117) 89 Kot v opombi 88.

90 Nato so v okviru rubrike Ljubljanske novice objavili vabilo: »lj V Josefinumu bode 23. t. m. ob 8. uri sv. maša za † g . J o ž e f i n o H o č e v a r , ustanovnico in dobrotnico tega zavoda. Društveni člani se vabijo, da se sv. maše udeleže.« (Slovenec, let. 34, štev. 66 (torek, 21. 3. 1911), 4)

A L E N K A Č E R N E L I Č K R O Š E L J : J O S I P I N A H O Č E VA R , P R E L O M S T O L E T J A , G R A D N J A N O V E Ž U P N I J S K E C E R K V E .

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

la Mulleya. Nadalje je zapustila gospa Hočevar: nečaku Gust. Mulleyu 60.000 K in vilo v Gradcu, svoji sestri Antoniji vdovi Schuller v Gradcu 50.000 K, pastorki svoje sestre omožene Dralka Ani Dralka 20.000 K, nečakinji Leopoldini Pirnat roj. Mulley 60.000 K in njenim otrokom skupno 60.000 K, nečaku Adolfu Mulleyu, poštarju v Logatcu, 24.000 K ter izbris dolga, za katerega je bila vknjižena na njegovem posestvu, njegovim otrokom skupno 50.000 K, potomcem umrlega nečaka Andreja Verhunca 24.000 kron, sorodniku Mat. Jamerju v Trstu 15.000 kron, otrokom njegove umrle sestre Soklič 10.000 K, Frančiški Plemelj 2000 kron, daljnemu sorodniku Iv. Zajcu, kiparju, katerega je dala izobraziti, je zapustila 20.000 K, hčeri svoje daljne sorodnice Josipini Šepic 8000 kron, Rosi Šepic 12.000 K, otrokom Marije Lorber roj. Šepic 6000 K, sorodnicama Mariji Kodra 10.000 K in Justini Kovač v Zagorju dosmrtni vžitek 20.000 kron, po njeni smrti pa dobe to svoto otroci njene hčere omožene Dolinšek, sorodnici Viktoriji Lampe 4000 K, njenim otrokom po enakih delih 20.000 K, izvzemši dr. Evgena, sorodnici Mariji Sieberer v Mariboru 5000 K, potomcem tete Antonije Pollak v Tržiču 20.000 K, otrokom svoje druge tete je zapustila: Kristini Petrič 20.000 K, Stanislavu Grundnerju vžitek 10.000 K, hčeri tete Franje Jugovic gospej Leopoldini Šavnik 20.000 K, otrokom umrle Pepine Scaria 15.000 K, otrokom umrle Elizabete Matajc 20.000 K, materi dr. Janko Hočevarja in njenim osmim otrokom vsakemu 4000 K, Mariji Škerl, Mariji Skul in soprogi Jan. Musterja vsaki 4000 K, otrokom J. Praznika po enakih delih 4000 K, Rozaliji Marinko v Ljubljani 4000 K, J. Glihi še 2000 K. Poslednje svote v znesku 58.000 kron, mora izplačati dr. Janko Hočevar, katerega s tem obvezuje na ta način poplačati njej dolžno svoto. Nadalje je zapustila še Emiliji Klevea na Dunaju 600 K, gospema Viktor. Franc v Mödlingu 4000 K in Rozi Mihalek v Solnogradu 4000 K, otrokom umrlega Ernesta Hočevarja v Londonu 4000 K, otrokom Jere Plevanc 6000 K, spomnila pa se je v oporoki tudi raznih svojih služkinj in služabnikov ter raznih dobrodelnih naprav. O tem kakor o drugih točkah te zanimive oporoke bomo še poročali.« (Slovenec, let. 34, št. 71, (torek, 28. 3. 1911), 3) Naslednji dan so dodali: »K oporoki gospe Hočevarjeve. V nadaljnjih točkah svoje oporoke določa gospa Hočevar 25.000 K kot kapital za svete maše v kapelici krške bolnice. Duhovnika, ki naj daruje vsak dan sv. mašo, naj določi do svoje smrti gospoda Renier, lahko pa je to tudi sam. 62.000 kron je zapustila za dijaško ustanovo, ki naj ima ime »Martina in Josipine Hočevarjeve dijaška ustanova«. Dijaških ustanov bo pet po 450 K. Nadalje določa oporoka: 48.000 K za osem ustanov za osem gojencev, ki obiskujejo krško meščansko šolo, 24.000 K za dve ustanovi gojencem obrtne šole v Ljubljani, ki so absolvirali meščansko šolo v Krškem, društvu gospej krščanske ljubezni sv. Vincenca Pavlanskega kapital 16.000 K, da se iz te svote daje v »Josefinumu« hrano ubogim, delanezmožnim služkinjam, Lichtenthurnovemu zavodu 20.000 K, da se iz te svote skrbi za primerno število ubogih deklic iz Krškega in Radovljice.

6000 K za dve ustanovi, ki naj omogočita vsako leto dvema ubogima otrokoma se zdraviti v kopališču Grado, Elizabetni otroški bolnici 6000 K, otroškemu zavetišču v Florijanski ulici 6000 K, Ljudski kuhinji 3000 K, filharmonični družbi 6000 K, sirotišču v Kočevju 6000 kron, bolnici usmiljnih bratov v Kandiji 10.000 K, za podpore sitarjem v Stražišču pri Kranju kapital 2000 K, od katerih obresti naj občina vsako leto razdeli na obletnico njene smrti, požarni brambi v Krškem 1000 K, meščanski gardi v Krškem, požarni brambi v Vidmu 800 kron, revežem v Krškem 2000 K, za župno cerkev v Krškem in za podružnico 10.000 K, župniku J. Renierju 10.000 K, da iz tega kapitala da, če uvidi potrebo novih orgelj v krški župni cerkvi v ta namen 6000 K, za poprave v podružnični cerkvi 4000 K, revežem v Vidmu 600 K, za svete maše v župni cerkvi 1000 kron, trem graškim dobrodelnim društvom pa 6000 K, za svete maše v župni cerkvi v Šmartnem pri Kranju 1000 kron, hišnemu zdravniku dr. Gallaschu 4000 K, za kirurgične instrumente v krški bolnici 6000 K, za zgradbo kapelice na krškem pokopališču 15.000 kron, društvu za otroško varstvo v krškem okraju 15.000 K, ljubljanskemu nemškemu šolskemu kuratoriju za nemške šole na Kranjskem 50.000 K, društvu za bolne na pljučih na Kranjskem 20.000 K, vseučiliščnikom J. Prazniku, Milanu Kalanu, Francu Lampetu po 1000 K, društvu za podporo nemških visokošolcev na Kranjskem 12.000 K, za ustanovitev otroškega in dekliškega zavetišča v Radoljici 200.000 K. Izpeljava in varstvo zavoda je naročena dekanu radovljiškemu. Upokojenemu polkovniku Bosehiju 5000 K, 8000 K za dva altarja v krški župni cerkvi, svoji prijateljici Mariji Zerjak 2000 K, župniku Renieru 30.000 K, preostanek, ki ostane po teh izplačilih še v graški eskomptni banki, dobi župnik Renier, da ga porabi v dobrodelne namene tekom svojega življenja pa o tem kapitalu župnik Renier ni nobenemu dolžan dajati računa.« ( Slovenec, let. 34, št. 72, (sreda 29. 3. 1911), 3) Tako je bila obveščena širša javnost in ljudje so začeli iskati tudi družinske vezi, ki bi v katerem od kolenov pokazale »pravi« rezultat …91 Volila iz njene oporoke, ki se nanašajo na Videm, prinašajo še nekaj drugih podatkov. Tako iz volila 48 izvemo, da ji je bilo Prostovoljno gasilsko društvo Videm dolžno 800 K, kar jim je v oporoki oprostila.92 Z volilom 53 pa je poskrbela tudi za reveže Vidma: »Krajevnim revežem Vidma volim 600 K.« (Lovrenčič 2005a, 117) Mnogo pomembnejši in trajnejši pečat pa so pustila volila, v katerih je ustanovila različne štipendijske sklade, s pomočjo ka91 Številna pisma z dokazili o sorodstvenih vezeh so prispela na naslov njenega glavnega dediča Karla Mulleya. Več glej Černelič Krošelj 2006a, 25—42. 92 Volilo 48 se glasi: »Prostovoljnemu gasilskemu društvu Krško in uniformiranemu meščanskemu zboru zapuščam vsakemu po 1.000 K. Gasilskemu društvu je to namenjeno za vzdrževanje gasilske opreme. Prostovoljnemu gasilskemu društvu Videm volim zadolžnico 800 K. Ta znesek mi dolgujejo.« (Lovrenčič 2005a, 117)

203

J terih so svoje znanje pridobivali tudi Videmčani93. V oporoki je zapisala določila za tri štipendijske sklade: 1. Sklad Martina in Josipine Hočevar za študente,94 ki je bil namenjen za študente iz družine Mulley in Hočevar. 2. 8 štipendij za učence meščanske šole v Krškem95, ki so bile namenjene tudi Videmčanom (okraj Brežice). V šolskem letu 1919/20 med prosilci za to štipendijo najdemo tudi Franca Ferenčaka iz Vidma.96 3. Ustanova Josipine Hočevar za učence obrtnih šol97, ki je bila namenjena tistim učencem, ki so končali meščansko šolo v Krškem. Že od smrti Martina Hočevarja leta 1886 pa je delovala tudi Štipendija Martina Hočevarja za učence meščanske šole v Krškem. Po znanih podatkih je delovala od leta 1887 do 1921, med štipendisti so bili zagotovo tudi Videmčani.98

Josipina Hočevar – ženska 19. stoletja, njena zgodba, njene sledi in Videm Zgodba o Josipini Hočevar je ena izmed najzanimivejših zgodb iz življenja mesta Krško oziroma širšega območja dveh bregov reke Save. Kljub naravni meji lahko tako kot na vseh mejnih območjih sledimo različni povezanosti ljudi na obeh bregovih in v sosednjih krajih, v tem primeru je tudi v tem prispevku dokazano prepletanje, sožitje in skupno življenje. Leta 1842, ko je osemnajstletna Josipina Hočevar prvič stopila »na krška tla«, je bilo mesto Krško majhno mesto, iz katerega so Krčani lahko opazovali tudi življenje vasi Videm. Mesto v vpogledih v preteklost so ji zagotovile njene donacije in finančno podpiranje idej, ki so jih bili Krčani, Videmčani in drugi polni.

93 Šolski okoliš Meščanske šole Krško je obsegal takratne občine Krško, Leskovec, Videm in Rajhenburg (danes Brestanica). (Tiller 1938, 25) 94 Volilo 35 se glasi: Nadalje določam kapital 62.000 K za »Sklad Martina in Josipine Hočevar za študente«. Iz prihodka tega sklada se naj ustanovi pet štipendij s po 400 K. To lahko koristijo – razen osnovne šole – mladeniči, ki so brez sredstev in so končali osnovno šolo z dobrim uspehom ter se želijo posvetiti kateremu koli študiju. To možnost imajo: a) Za tri štipendije mladeniči iz zapuščine mojih staršev Matije in Marije Mulley iz Radovljice in če teh ni, pa ostali srednješolci iz političnega okraja Radovljica. b) Za dve ostali štipendiji imajo pravico mladeniči, ki izhajajo od staršev mojega blagopokojnega moža, t. j. od zakoncev Hočevar, Janeza in Marjete, iz Podloga št. 1, v okraju Velike Lašče, in če teh ni, potem drugi učenci iz sodnega okraja Velike Lašče, v fari sv. Kacijan pri Turjaku. Užitek teh štipendij je do dokončanja visokošolskega študija, torej tudi do rigoroza, toda le do enega leta po absolviranju rednega študija. Presežek donosov iz tega kapitala in eventualne interkalarije so donosne toliko časa, dokler se nalagajo, da se kapitalizirajo, da se ne formira nova štipendija s 450 K letno, ki se po gornjih določilih podeli interesentom ene ali druge skupine. Štipendije podeljuje direkcija Kranjske hranilnice v Ljubljani, kamor naj se tudi naloži kapital.« (Lovrenčič 2005a, 115) 95 Volilo 36: »Določam kapital od 48.000 K za ustanovitev sklada za osem štipendij za pridne in uboge učence, ki so uspešno končali osnovno šolo in so rojeni v sodnih okrajih Brežice in Sevnica na Štajerskem ali pa tam pristojni in obiskujejo meščansko šolo v Krškem. Tisti, ki so bolj oddaljeni, imajo pri sicer istih pogojih prednost pred ostalimi. Podelitev štipendij je prepuščena direkciji Kranjske hranilnice v Ljubljani. Ta kapital naj se tudi donosno naloži pri Kranjski hranilnici v Ljubljani.« (Lovrenčič 2005a, 115) 96 Ob tem je v rubriko starši navedeno: Oče: Vinko Ferenčak je mizar na Vidmu, premoženja nima nikakega; 3 otroci, mati Marija. (Černelič Krošelj 2006a, 48) 97 Volilo 37: »24.000 K določam za sklad, ki naj nosi moje ime, za dve štipendiji za šolanje v obrtni šoli v Ljubljani. Pravico do te štipendije imajo šolarji, ki so uspešno končali meščansko šolo v Krškem, in to predvsem otroci krških meščanov, v kolikor pa ni interesentov od tu, potem pa pridejo v poštev šolarji iz krškega šolskega okoliša. V kolikor pa ne bi bilo zanimanja od tod, potem pa imajo pravico tisti, ki so z dobrim uspehom končali nižjo realno šolo. Pravico do odločanja ima direkcija Kranjske hranilnice v Ljubljani. Ta kapital naj se naloži pri Kranjski hranilnici v Ljubljani.« (Lovrenčič 2005a, 115) 98 Za štipendijske sklade je skrbela Kranjska hranilnica v Ljubljani. V letu 2005 in 2006 je bila izvedena prva raziskava o štipendijskih skladih, ki še ni končana. Mogoče pa tudi s tem prispevkom pridobimo nove informacije o štipendistih iz te okolice. Več o tem Černelič Krošelj 2006a, 43—52.

204

Kaj pa umetnostno zgodovinske ocene gradbenih in drugih dosežkov, ki so nastali s podporo ali na iniciativo Josipine Hočevar? Prepričanje o umetnostno neplodovitem oziroma neinovativnem času druge polovice 19. stoletja še prežema umetnostno zgodovinsko stroko. Počasi pa bomo več kot 100 let oddaljena obdobja gledali z drugimi očmi. Josipina Hočevar se je zavedala vrednosti umetnosti in spodbujanja kakovosti. Pomagala je izšolati dva pomembna slovenska umetnika – kiparja Ivana Zajca in slikarja Frana Klemenčiča. Oba sta presegla meje majhnega mesta, oziroma je Josipina z jasno vizijo in prepričanjem v njuno kakovost presegala umetnostne kriterije majhnih slovenskih mest. Josipina je na različnih potovanjih obiskala tudi Rim, severno Italijo, Gradec v Avstriji pa je bil nekaj let tudi njen dom, v katerega se je redno vračala. Ob tem je iz vseh pogodb, poročil o donacijah in oporoke razvidno, da je bila zahtevna mecenka, ki je postavila jasne in trde zahteve pri izpeljavah različnih zadev, ki jim danes rečemo projekti. Konec 19. stoletja mogoče res ni poskrbel in priskrbel umetniške – arhitekturne presežke, ki bi jih npr. lahko umestili ob bok dosežkom v času baroka v Ljubljani99, vendar pa je arhitektura tistega časa opredmetena zgodba o življenju tistih, ki so poskrbeli, da lahko danes z desnega brega reke Save gledamo in razmišljamo o cerkvi sv. Ruperta na Vidmu. Zgodba o gradnji omenjene cerkve je zgodba o ljudeh – o župniku Janezu Novaku, ki je z gradnjo začel, o župniku Henriku Verku, ki je cerkev končal, o župniku Jožefu Žičkarju, ki je skušal dopolniti 99 Gradnja stolnice sv. Nikolaja, jezuitska cerkev sv. Jakoba, Robbov vodnjak idr. Več glej npr. Matej Klemenčič, Baročna Ljubljana, Zavod za turizem Ljubljana, Ljubljana 2004.

A L E N K A Č E R N E L I Č K R O Š E L J : J O S I P I N A H O Č E VA R , P R E L O M S T O L E T J A , G R A D N J A N O V E Ž U P N I J S K E C E R K V E .

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

manjkajoče, o župljanu Mihu Barbiču iz Stare vasi, ki je bil vedno na voljo in zraven, o zidarskem mojstru Greinu in številnih drugih. Zgodba cerkve sv. Ruperta je tudi del zgodbe o ženski 19. stoletja, ki je iz zgornjega nadstropja svoje hiše opazovala napredek v gradnji. Zgodba o Josipini Hočevar je zgodba o bogati ženski, ki je svoj denar razdajala tako, kot so jo uspeli prepričati, in tako, kot je po premisleku odločila sama. Krčani, Videmčani, Radovljičani in drugi so jo znali prepričati, njeni trdi pogoji pa so zagotovo pripomogli in spodbujali delo ter resno predanost zadani nalogi. Njen denar je spodbudil veliko novega in je »krožil« v krajih, kjer so se pletle in prepletale različne poti njenega življenja. Z denarjem je pustila sledi, danes jih počasi odkrivamo, odstiramo tiste, ki so zarasle in vedno ugotavljamo – denar ni uporabila zase – pa bi ga lahko! Ob raznih spomenikih in obeležjih, ki so podobe pomembnih dosežkov pomembnih mož, je čas, da upodobimo tudi pomembne dosežke pomembne ženske – Josipine Hočevar.100

Sledi Adama Bohoriča in Jurija Dalmatina v Krškem. V: Alenka Černelič Krošelj (ur.) Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in Krško, Valvasorjev raziskovalni center, Krško 2006b, 53—97. Dediščina Posavja kot vir projektnih in podjetniških idej. V: Alenka Černelič Krošelj, Željka Jelavić, Tanja Roženbergar Šega, Helena Rožman (ur.), Mesto in trg na meji / Grad i trg na granici, Slovensko etnološko društvo, Ljubljana 2006c, 17—34. Černelič Krošelj, Alenka (ur.) Zapuščina Janeza Vajkarda barona Valvasorja v Krškem, Valvasorjev raziskovalni center, Krško 2004. Šolstvo in mesto Krško konec 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, Krško, Valvasorjev raziskovalni center, Krško 2005a. Dimc, Bojana Osnovna šola Jurija Dalmatina Krško, diplomska naloga. Pedagoška fakulteta Maribor 1999. Dolenc, Ervin Slovenizacija in izpopolnjevanje šolstva. V: Marjan Drnovšek (ur.), Slovenska kronika XX. stoletja 1900—1941, Nova revija, Ljubljana 1995, 219—220. Dvajsetpeto letno poročilo državne deške meščanske šole v Krškem za šolsko leto 1933—34, ravnateljstvo državne deške meščanske šole v Krškem, Krško 1934. Dvajsetsedmo letno poročilo državne meščanske šole Martina Hočevarja v Krškem za šolsko leto 1935—36, ravnateljstvo državne meščanske šole Martina Hočevarja v Krškem, Krško 1936. Dvajsetosmo letno poročilo državne meščanske šole Martina Hočevarja v Krškem za šolsko leto 1936—37, Izdano ob šestdesetletnici zavoda, ravnateljstvo državne meščanske šole Martina Hočevarja v Krškem, Krško 1937.

Reference Balkovec Debevec, Marjetka Šolstvo v Kostanjevici na Krki med 1875 in 1940. V: Janez Zakšek (ur.), Ničesar tu ne bodo vzela leta … Zbornik ob 100. obletnici starih šolskih stavb v Kostanjevici na Krki in Črneči vasi in začetki galerijske dejavnosti v kraju., Osnovna šola Kostanjevica na Krki, Kostanjevica na Krki 2006, 59—142. Benedik, Metod Krško in okolica v cerkvenoupravnem pogledu. V: Lado Smrekar (ur.), Krško skozi čas. Zbornik ob 500-letnici mesta, Skupščina Občine Krško, Krško 1977, 153—164. Brenčič, Polona, Mavsar, Silvo, Šribar, Ljudmila Krško; stoletje na razglednicah, Zavod Neviodunum, Krško 2003.

Devet in dvajseto letno poročilo državne meščanske šole Martina Hočevarja v Krškem za šolsko leto 1937— 38. 1938, Krško, ravnateljstvo državne meščanske šole Martina Hočevarja v Krškem. Fikfak, Jurij Ljudstvo mora spoznati sebe. Podobe narodopisja v drugi polovici 19. stoletja, Založba ZRC, Ljubljana 1999. Gačnik, Aleš (ur.) Etnologija in regionalni razvoj, Slovensko etnološko društvo, Ljubljana, Ptuj 2003. Gošnik, Tone Dolenjske novice. V: Enciklopedija Slovenije, Eg—Hab. Ljubljana 1989, 294.

Cevc, Emilijan Kulturni spomeniki v Krškem in bližnji okolici. V: Lado Smrekar (ur.), Krško skozi čas, Zbornik ob 500-letnici mest., Skupščina Občine Krško, Krško 1977, 165— 196. Curk, Jože Mestna podoba Krškega včeraj in danes. V: Lado Smrekar (ur.), Krško skozi čas, Zbornik ob 500-letnici mesta. Skupščina Občine Krško, Krško 1977, 677—692. Černelič Krošelj, Alenka Projekt izrabe (aplikacije) zgradb kulturnozgodovinske vrednosti v občini Krško, Krško 2003a. Valvasorjev raziskovalni center, Krško. Sodelovanje etnologinje pri projektu Valvasorjevega raziskovalnega centra in Občine Krško. V: Aleš Gačnik (ur.), Etnologija in regionalni razvoj, Slovensko etnološko društvo, Ljubljana, Ptuj 2003b, 89—99. Meščanska šola Krško. V: Alenka Černelič Krošelj (ur.), Šolstvo in mesto Krško konec 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, Krško, Valvasorjev raziskovalni center, Krško 2005b, 21—50. Martin in Josipina Hočevar ter Krško in Krčani. V: Alenka Černelič Krošelj (ur.), Šolstvo in mesto Krško konec 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, Krško, Valvasorjev raziskovalni center, Krško 2005c, 79—110. Valvasorjev kompleks v Krškem. V: Jože Hudales in Nataša Visočnik, (ur.), Dediščina v rokah stroke, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2005d, 181—192. Iz zapuščine Josipine Hočevar: gospodarstvo in štipendijski skladi. Valvasorjev raziskovalni center, Krško 2006a. 100 Njena podoba naj torej »zasede« prosto mesto v krškem mestnem parku, »obiskujejo« pa naj jo tako Krčani kot Videmčani.

Granda, Stane Hočevarjeva smrt je za vso Dolenjsko imenitna dogodba … V: Janez Cvirn (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja 1884—1899, Nova revija, Ljubljana 2003, 51—52. Ustanovitev katoliškega političnega društva za Dolenjsko. V: Janez Cvirn (ur.), Slovenska kronika XIX. 1884—1899, Nova revija, Ljubljana 2003, 209—210. Hiršl, Pavel Kiparstvo kot družinska tradicija. V: Nedelo, l. 3, št. 29 (20. 7. 1997), 17. Hojan, Tatjana Ob stoletnici ustanovitve »Pedagogiškega društva« v Krškem. V: Zbornik za povijest školstva i prosvjete, let. 19, 1986, 51—61. Delovanje Ivana Lapajneta in dr. Tomaža Romiha v Krškem. V: Alenka Černelič Krošelj (ur.), Šolstvo in mesto Krško konec 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, Valvasorjev raziskovalni center, Krško 2005, 51—79. Kerin, Zorica Razvoj obrti v Krškem 1800—1941. Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za zgodovino, Maribor 2002. Kmecl, Matjaž Janez Mencinger kot meščanski ideolog. V: Lado Smrekar (ur.), Krško skozi čas, Zbornik ob 500-letnici mesta, Skupščina Občine Krško, Krško 1977, 207—215. Koblar, Anton Iz kronike krškega mesta. V: Izvestija muzejskega društva za Kranjsko, let. 9, 1899, 19—24.

205

J Krajevni leksikon Slovenije. DZS, Ljubljana 1995. Krška župnija praznuje 75 let svojega obstoja. Župnijski urad Krško, Krško 1969. Kuret, Primož Ljubljanska filharmonična družba 1794—1919: kronika ljubljanskega glasbenega življenja v stoletju meščanov in revolucij, Nova revija, Ljubljana 2006. Lapajne, Ivan Politična in kulturna Zgodovina štajerskih Slovencev. Spisal in založil Ivan Lapajne, meščanske šole ravnatelj in c. kr. okrajni šolski nadzornik v K r š k e m (Gurkfeld), Krško 1884a. Opis krškega okrajnega glavarstva v zemljepisnem in zgodovinskem oziru, I. Lapajne v Krškem, Ljubljana 1884b. Krško in Krčani, Zgodovinske in spominske črtice. Odbor za olepšanje mesta. Krško 1894. Faksimile – ponatis, Založba Neviodunum, Krško 2004. Lapajne, Julija, Lapajne, Ivan V: Koledar Družbe sv. Mohorja 1933, Celje, Družba sv. Mohorja, 72. Lovrenčič, Olaf Kronika Videmske fare, spisal Dragotin Ferdinand Ripšl, Krško 1991, tipkopis. Zdole z okolico. Krško 1995a, tipkopis. 900 let videmske župnije, 100 let sedanje cerkve, 50 let vrnitve iz izgnanstva. Župnija Videm – Krško, julij 1995b. Prevod oporoke Josipine Hočevar. V: Alenka Černelič Krošelj (ur.), Šolstvo in mesto Krško konec 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, Valvasorjev raziskovalni center, Krško 2005a, 111—124.

Risba stare župnijske cerkve, ki so jo morali zaradi vlage porušiti. (Risba iz Ripšlove kronike, stran 61. Avtor Matija Doberšek)

206

Prepis oporoke Josipine Hočevar. V: Alenka Černelič Krošelj (ur.), Šolstvo in mesto Krško konec 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, Valvasorjev raziskovalni center, Krško 2005b, 125—138. Magerl, Ivan (ur.) Zbirka prostih spisnih nalog učencev krškega in litijskega okraja, Pedagogiško društvo v Krškem, Ljubljana 1909. Mencinger, Janez Meniški spomini. Zbrano delo, Tretja knjiga, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1963, 190—325. Počkar, Ivanka Dve gasi, dva policaja, sto obrtnikov. Življenje mestnih obrtnikov od sredine 19. stoletja do druge svetovne vojne, Društvo za oživitev mesta Brežice, Založba ZRC, Valvasorjev raziskovalni center Krško, Brežice 2005. Rupel, Niko Pomembnejši Radovljičani. V: Mohorjev koledar 1995, Mohorjeva družba, Celje 1994, 42—45. Sinobad, Jure Znamenite osebnosti z območja občine Radovljica. V: Radovljiški zbornik, Radovljica 2000, 248—268. »Snujmo bralna društva!« O bralnih društvih in čitalnicah in knjižnicah na radovljiškem območju v obdobju 1845—1945. http://www.rad.sik.si/zgodovina. html, 22. 7. 2004. Smrekar, Lado (ur.) Krško skozi čas. Skupščina občine Krško, Krško 1977. Slavec Gradišnik, Ingrid Etnologija na Slovenskem. Med čermi narodopisja in antropologije. Založba ZRC, Ljubljana 2000.

A L E N K A Č E R N E L I Č K R O Š E L J : J O S I P I N A H O Č E VA R , P R E L O M S T O L E T J A , G R A D N J A N O V E Ž U P N I J S K E C E R K V E .

MED NAJLEPSE KRAJE SLOVENSKEGA STAJERJA STEJE SE

V ZUPNIJA VIDEM

Sterle, Ivan Kronika starega Krškega in njegovih meščanov (503 let), Krško 1980, tipkopis. Šribar, Ljudmila Martin in Josipina Hočevar, Krško se (jih) spominja. V: Posavski Obzornik, št. 42, maj 2001a, 22—23. Grad Krško. Krško se (jih) spominja. V: Posavski Obzornik, št. 43, junij 2001b, 22—23. Krško od druge polovice 19. stoletja do razpada Avstro-Ogrske. V: Silvester Mavsar (ur.), Krško; stoletje na razglednicah, Zavod Neviodunum, Krško 2003a, 13—60. Krško med obema vojnama. V: Silvester Mavsar (ur.), Krško; stoletje na razglednicah, Zavod Neviodunum, Krško 2003b, 61—88. Videm. V: Silvester Mavsar (ur.), Krško; stoletje na razglednicah, Zavod Neviodunum, Krško 2003c, 89—108. Tiller, Viktor Krško in okolica. Založil dr. Viktor Tiller, Groblje-Domžale 1938. Dekanija Videm v brežiškem okraju. Založil dr. Viktor Tiller, Groblje-Domžale 1939. Videm V: dr. Avguštin Stegenšek (ur.), Ljubitelj krščanske umetnosti, let. 1, 1. zvezek, Spomeniški svet Lavantinske škofije v Mariboru, Maribor 1914, 156—157. Videm – Krško nekdaj in danes. Občinski odbor Videm – Krško, Videm-Krško 1957. Vodopivec, Peter Kako so ženske na Slovenskem vstopale v javno življenje. V: Zgodovina za vse, let. 1, št. 2, Celje 1994, 30—44. Vutkovič, Josip Zgodovina državne deške meščanske šole v Krškem. V: 50 let meščanske šole v Krškem, Krško 1927, 5—44. Zbirka zgodovinske in bajeslovne učne snovi za brežiški, kozjanski in sevniški šolski okraj. Sestavili učitelji J. Brinar, I. Knapič, A. Skalovnik, Videm 1903. Žitko, Sonja Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, Slovenska matica, Ljubljana 1989. Žnidar, Vincenc Ivan Lapajne in njegova pedagoška dejavnost. V: Lado Smrekar (ur.), Krško skozi čas. Zbornik ob 500-letnici mesta, Skupščina Občine Krško, Krško 1977, 217—235. 50 let meščanske šole v Krškem. Letno poročilo državne deške meščanske šole. Izdano ob njeni petdesetletnici koncem šolskega leta 1926./27. Natisnila brata Rumpreta v Krškem. Viri: Dolenjske novice 1885—1919 Domoznansko gradivo Valvasorjeve knjižnice Krško Domoznansko gradivo Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto Kronika štirirazredne deške meščanske šole v Krškem 1918—1945 (hrani Osnovna šola Jurija Dalmatina Krško) Kronika župnije Krško, 1. del (original hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana, kopijo prevoda hrani Valvasorjeva knjižnica Krško) Kronika župnije Videm 1880 – spisal Dragotin Ferdinand Ripšl, prevedel in uredil Olaf Lovrenčič, recenzija prevoda mag. Igor Weigl101 Kronika župnije Videm 1880—1957

101 Dvakrat navedena kronika je isti vir, vendar je prvi del – Ripšlov del v nemškem jeziku, drugi del, ki se začne na strani 107, pa pretežno v slovenskem jeziku (vpisanih je nekaj nemških in latinskih besedil – prepisov pisem, listin in drugih dokumentov). Tako sta ob prvem delu navedena tudi avtorja prevoda oziroma »glavni« avtor Olaf Lovrenčič in recenzent mag. Igor Weigl.

SUMMARY Josipina Hočevar, the turn of the century, the building of the new parish church in Videm: the story about linking and the life of two banks, the story about the people of Videm and Krško The Sava river is the natural border between two banks, with Videm developing on the left side and the town of Krško on the right side. Life by both banks didn’t go seperately, but a ferry linked them for centuries and it ferried the people of Videm to Krško and the people of Krško to Videm and back. Two lands- the land of Carinthia on the right bank and the land of Styria on the left bank, two places, two parishes which linked two bishoprics (the one of Ljubljana on the right bank and the other of Lavant on the left bank) were also linked by the railway in Videm in 1862 and even more by the bridge from 1866 on. Krško in Carinthia which had been elevated to a town on 5th March 1477 and Videm in Styria which had been the head of the ancient parish at least since 1155 and centre of a wide area. The anthology reveals life stories from the St. Rupert parish in Videm ob Savi and as one of the most important stories we can reveal the story about Josipina Hočevar and the building of the new St. Rupert parish church in Videm in 1897 as well as the life interconnection of both banks at the turn from the 19th to the 20th century when it was the period of big achievements and novelty. The first part of the article is dedicated to the story about Josipina Hočevar (1824-1911) who came to this area after her marriage with Martin Hočevar (1810-1886) in 1842. Her activities and personality shaped almost for seventy years as long as she lived here and left traces behind which we know and still are discovering. One of the most visible traces is the mighty St. Rupert parish church in Videm. In 1893 the people of Videm obtained from Josipina an allowance of 10.000 guilders and promised to start the building of the new parish church. The building made good progress and the people of Videm provided additional sources and the performance of the plans. On 7th September 1897 the new church was consecrated ceremoniously. From the report which we find in the article from 1914 we find out the basic total which had been used for the building and from which we find out that Josipina donated even a quarter (total 78.295 crowns, Josipina 22.000 crowns). The story about building the mentioned church is also the story about people who endeavoured the »project« to be

207

J realized and finished-about the priest Janez Novak who started the building, about the priest Henrik Verk who finished the church, about the priest Jožef Žičkar who tried to complete the missing, about the parishioner Miha Barbič from Stara vas who was always available and close by, about the master bricklayer Grein and several others. Besides different other donations which Josipina Hočevar enabled to get other achievements in different places, she also took part in the building of the new primary school in 1903, to be precise she bought the property for the new building. In her will she also thought of the poor in Videm with a legacy worth 600 crowns and the volunteer fire brigade with a legacy worth 800 crowns.

Kompleks Osnovne šole Jurija Dalmatina Krško na Vidmu. (Foto: Miloš Kukovičič)

208

A L E N K A Č E R N E L I Č K R O Š E L J : J O S I P I N A H O Č E VA R , P R E L O M S T O L E T J A , G R A D N J A N O V E Ž U P N I J S K E C E R K V E .