14
Družina in Življenje
Biblična kultura spora Biblično kulturo bi lahko z drugimi besedami poimenovali tudi kulturo spora. Kaj imam s tem v mislih? Najprej pogostost pojavljanja (med)osebnih konfliktov, ki jih Sveto pismo opisuje. Če odštejemo izjeme, v Svetem pismu skoraj ne najdemo strani ali oseb brez konfliktov. O prvem konfliktu beremo že v t. i. prazgodovini, torej v prvih enajstih poglavjih Prve Mojzesove knjige, ki govorijo o človeku na splošno, o človeku kot takem. V resnici je prvi konflikt posebne vrste opisan že v raju. V celotni reviji ne bi bilo dovolj prostora, če bi želeli samo našteti vse konflikte v Svetem pismu.
T
o preprosto pomeni, da Sveto pismo izpostavlja konfliktne in problematične človeške like. In prav takšne Bog kliče in spreminja v svoje sodelavce, nosilce in posredovalce življenja. Ali kot radi rečemo: »Bog piše s krivimi črkami.« Bog ne kliče »usposobljenih« ljudi, saj teh ni, tem več usposablja poklicane. Sveto pismo torej ne opisuje popolnih odnosov, temveč konfliktne, in sicer zato, ker so takšni odnosi in posamezniki življenj ski, normalni in resnični. Tehnike reševanja konfliktov v Svetem pismu Sveto pismo se bolj kot samemu
dejstvu prisotnosti konfliktov posveča načinom, »tehnikam« razreševanja konfliktov. Najpogosteje naletimo na tehniko »menjave vzorca«. To pomeni, da lahko v ozadju pripovedi in med osebnih odnosov pogosto opazimo menjavo vzorca bivanjske drže; iz nevere, dvoma, strahu … v zaupanje, vero. To lahko ponazorimo z znanim rekom »Ko je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu.« Samo člo vek, ki uspe postaviti Boga na pravo mesto, konflikt obvlada in tako kon flikt postane generator (osebne, druž bene …) rasti. Ena najlepših Jezusovih prilik, prilika o izgubljenem sinu, je v tem oziru še posebej nazorna. Še prej
Jožef, po velikih dvomih in precepu med Postavo in vestjo, na prvo mesto postavi Boga: »Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.« (Matej 1,24) Pomenljivo, če bi Jožef sledil Postavi ali človeški logiki – pomnimo, Jožef je že sklenil Marijo odsloviti –, bi svoj »konflikt« rešil z javno osramotitvijo Marije. To pomeni, da bi s sledenjem Postavi v resnici povzročil (fizično ali vsaj socialno) smrt Marije in nerojenega Jezusa. Kazen za prešuštvo je bila smrt s kamenjanjem. Ker je sledil Bogu, je razrešil svoj konflikt, predvsem pa je omogočil življenje Mariji in Življenje samo – prihod Odrešenika.
