18
Ta stari in ta mladi
Družina in Življenje
Kaj napolnjuje najino življenje, ko otroci odidejo? S
Kaj naj starša odraslih otrok – zakonca – narediva sedaj? Ali naj še skrbiva, kako so, kaj potre bujejo, kdaj kam gredo, kdaj se bodo vrnili …? Ali naj prekineva z njimi kakšne tesnejše odnose in greva pov sem svojo pot? Najbrž sta obe varianti neke skraj nosti, ki nikoli nista dobri ne za mlade in ne za stare. Najti pot, ki bo gra dila najin medsebojni odnos odslej naprej in ki bo gradila najin odnos do otrok in njihovih družin v blagor vseh, je včasih težka naloga, v praksi pa naravno preprosta. Zavedava se, da je najina glavna skrb sedaj skrb eden za drugega in za to, da skupaj in vsak zase izpolnjujeva poslanstvo, ki nama ga je dal Bog. Seveda se rado zgodi, da je bolj eno stavno malo povprašati “tamlade”, če kaj potrebujejo in ali ne bi morda jedli pri naju …, kot pa prisluhniti možu in njegovim željam in potrebam, ker mi kdaj niso všeč. Ker pa se zavedava tega in nama je dana možnost, da sva še toliko zdrava,
Foto: Andrej Ranfl
aj ne odidejo, saj so še vedno nekje tu, morda celo blizu, se srečujemo vsak dan, se redno vidimo ali bomo na neki način še vedno skupaj živeli … To so razmišljanja, ki se jih zakonci pogo sto sploh ne zavedamo, ampak jih kar živimo in se zdijo logična. Otroci so šli na samostojno pot, začeli živeti svoje zakonsko in dru žinsko življenje in to je zanje eden največjih korakov, ena največjih in najpomembnejših odločitev v življe nju. Želijo v svojem življenju “uspeti”, kar je lahko za vsakega nekoliko dru gačen cilj, ampak želijo to sami in na svoj način. Tako je bilo, ko sva midva stopila na najino skupno pot (pred 40 leti), in nič drugače ni sedaj, ko so najini otroci odšli na svoje poti.
da lahko veliko stvari delava skupaj, čutiva, da naju te preproste stvari tudi izpolnjujejo. To, da imava neko skupno delo, obveznost, načrte, kako in kaj v bliž nji prihodnosti, to naju obrača drug k drugemu in ne čutiva, da bi morala še vedno “skrbeti” za otroke. Skupaj delava stvari v hiši, skupaj določena dela pri živalih, skupaj tudi na vrtu ali na travniku, pa skupno pospravljanje pridelkov v jeseni – preproste stvari, ki dajejo veliko skupnega zadovoljstva, ko jih narediva. Prav tako sva tudi zadovoljna, ko greva kam skupaj (na izlet ali za vikend), si vzameva čas ob večerih za skupno molitev ali ob jutrih, ko jaz ne grem v službo, tudi za skupne hvalnice, in to naju napolnjuje z eno vezjo – morda bi lahko rekli edinosti. Vedno se učimo Najini otroci so naju naučili, malo pa sva se tudi sama, da povedo, ko naju potrebujejo, da vprašajo, če imava čas in ali bi lahko … To je tisto, kar naju
še bolj postavlja na pot in v položaj samostojnih zakoncev. Imava veliko izkušenj, vidiva pa, da so leta, v kate rih sva, nova in se vsak dan učiva biti poslušna – predvsem Bogu. Tako sva tudi lažje poslušna drug drugemu in tako tudi bolje in lažje čutiva in slišiva najine otroke in vnuke. Bog nama je v življenju že toliko podaril, da mu dolgujeva predvsem in samo zahvalo in slavo in meniva, da morda mnogi zakonci ne uspejo opa ziti vseh teh darov, ki so jih v življenju prejeli. Zato se nama zdi pomembno, da nekoliko upočasniva tempo življe nja, da bi mogla, dokler nama je dano, skupaj gledati otroke svojih otrok, pri našati v okolje, kamor naju Bog poši lja, veselo oznanilo Njegove ljubezni, po kateri smo odrešeni. Pogosto to ni lahko, večkrat nama tudi ne uspeva, ampak Gospod naju vedno znova išče in daje moč in pogum in to želiva tudi najinim otrokom in njihovim druži nam. ● Marija Halas
