Družina in Življenje
Ko sta nebo in zemlja … združena!
Foto: Meta Halas
6
Nekega nedeljskega popoldneva sem se s kolesom odpravil skozi Idrijsko Belo v Zadlog. Šumenje Idrijce, Divje jezero, petje ptic v gozdovih in sveže trave, prepolne cvetlic. In potem čudovita planota, prepredena s potmi, domačijami, travniki, obdana z gozdovi, v svetlobi pozno popoldanskega sonca, ki je s svojimi žarki v igri z oblaki mamljivo žarelo na ta čudovit delček Slovenije. Lepota, ki ti vzame dih in prebudi v srcu misel: kako čudovit košček zemlje nam je Gospod podaril tu, pod Triglavom!
P
red tem, še v času zaprtih občinskih mej, sem odkrival kotičke naših dolin in grap na Tolminskem, zapuščene domačije, kjer je pred 100 leti teklo neko čisto drugačno življenje … In vendar – ista zemlja, podobni ljudje, vsak s svojo zgodbo in hrepenenjem po domu, po ljubezni, po Življenju. Skoraj vsak s koščkom zemlje: travnikom, vrtom, njivo, vsaj gredico – celo na balkonu stolpnice!
In ko z rokami kopljem in grebem po tej zemlji, ko moje noge hodijo po davno utrtih poteh, še preden smo urezali avtoceste in se je življenje začelo odvijati hitro, prehitro … ko v zemljo presadim krhko sadiko, se zavem: da, iz zemlje si nas zgnetel, Gospod! Iz tega minljivega prahu, ki si ga vzel v roke z nežno ljubeznijo in vanj vdihnil Duha. Podaril si nam življenje, da bi bili tvoji družabniki,
sodelavci, tvoji prijatelji. Podaril si nam zemljo, košček doma, kjer si se z nami sprehajal v šumenju popoldanskega vetriča … Obljubljena dežela – Očetov dar Že slišim tvoj ugovor: »Preveč romantičen je ta uvod.« Pravzaprav ne. Težava je v nas, težava je prišla zelo kmalu. Od trenutka, ko nismo več sprejemali daru, ampak smo začeli
