Midva sva zakon
Družina in Življenje
Dovolimo otrokom učenje na lastnih napakah
Foto: Pixbay
12
Na veseli zaključek ob koncu vrtčevskega leta sem vedno rad šel; predvsem sem rad spoznaval starše otrok, s katerimi se moji otroci družijo, se igral psihologa, ugotavljal, ali pregovor Kakršen starš – takšen otrok res drži in podobno.
N
a enem izmed teh druženj sta se dva otroka zapletla v manjši konflikt; nepomembna borba za igračko, staro znanilko vroče krvi. Ker se nista mogla dogovoriti, čigava bo, je pristopil oče enega od vpletenih, razložil otrokoma pravila, po katerih bo od sedaj potekala igra, za zmagovalca razglasil svojega otroka in junaško odkorakal. Oče drugega otroka se v spor ni vključil, temveč je samo od daleč poslušal. Osmoljenec je prišel k očetu, potožil in v njegovih očeh sem videl skeleče vprašanje: »Ati, zakaj nisi prišel pomagat?« Na sicer nepostavljeno vprašanje je ata glasno odgovoril, malce poredno, z namenom, da ga sliši razsodnik spora. »Veš, jaz bi rad, da postaneš nekoč uspešen v življenju, vodja s karizmo, ker takšni ljudje znajo sami reševati spore. Če pa ti jih bodo drugi reševali, pa zelo verjetno ne boš nikoli na čelu česar koli, ampak boš najbrž samo poslušal in izpolnjeval navodila.« Skoraj gotovo otrok ni razumel, kaj mu želi povedati, a slišal je njegov glas, ki ga je potolažil, in takoj je bil nazaj na igralih. Oče je na glas povedal, kako je videl situacijo, vsi smo ga slišali in vsaj jaz sem takoj postal
njegov navijač. Tudi samooklicanemu Salomonu je postavil ogledalo in temu ni bilo všeč, kar je zagledal v njem. Če pustimo ob strani sodbo, h kateremu očetu gredo naše simpatije, sem z zgodbo želel poudariti, kako pomembno je, da se že od samega začetka trudimo otroke priučiti, da znajo reševati nesoglasja in sprejemati odločitve. Tudi midva z Ines sva zagovornika vzgoje, ki otroka spodbuja k odločanju, jasno – letom primerno; »Sladica – košček čokolade ali bonbon? Boš jutri v vrtcu v rumeni ali zeleni majici?« Slednje vprašanje mu zastavite zvečer, če mu ga boste zjutraj, po možnosti v naglici, se lahko poskus izjalovi in pokvari začetek dneva. Otrok sicer lahko samostojno sprejema odločitve šele takrat, ko je sposoben predvideti posledice svoje odločitve in te tudi sprejeti. Tega predšolski otroci, kot so najini, še niso sposobni, a v tem primeru jim pomagava tako, da predstaviva posledice. Zanimiv primer smo imeli pred kratkim z Mirjam, našo najstarejšo, ki se septembra odpravlja v 1. razred. Na vsak način je hotela motiv Elze na njeni prvi šolski torbi. Elza, Elza, Elza – vztrajnost je njena vrlina. Pojasnila sva, da
kupujemo torbo, ki ji bo služila kaj več kot samo leto dni, in da v višjih razredih morda ne bo več tako oboževala Ledenega kraljestva. Morda bi za 1. razred zadostoval kakšen zvezek s tem motivom, peresnica, torba pa bi lahko bila bolj zadržana? Sicer je še nismo kupili, a nama je uspelo, da se je tehtnica nagnila k nakupu šolske torbe z nevtralnim motivom. V bistvu gre za sprejemanje odgovornosti. Če je starši ne terjamo, je otrokom malo mar, kakšne bodo posledice, saj bomo tako ali drugače mi poskrbeli za njih. Začne se z barvami puloverjev, čevljev, nadaljuje z izbirnimi predmeti v osnovni šoli, s srednjo šolo, študijem – to so odločitve, kjer starši lahko pomagamo in svetujemo, nikakor pa jih ne sprejemamo. Tudi doslednost igra ogromno vlogo. Če izbrani sladoled ni tako okusen, kot so pričakovali, ne hitimo po novo kepico. Če se na izbirni predmet ni vpisala tudi najboljša prijateljica, bosta zdržali tistih nekaj ur narazen. Dobre odločitve so posledica izkušenj. Izkušnje pa so posledica slabih odločitev. ● David Križman
